P.b.b. svetovnih in domačih dogodkov Postni urad CeiOvec 2 — Verlag»postaini Klageniu t 2. Izhaja v Ceicncu Erscheinungsort Klagcnfurt LETO XIV./ŠTEVILKA 3 CELOVEC, DNE 18. JANUARJA 1962 CENA 2.- ŠILINGA Slovenska gimnazija Dne 9. majnika 1957 je avstrijski prosvetni minister dr. Drimmel napravil ko-rqk, ki ostane prav gotovo zapisan v avstrijski zgodovini odnosov do narodne manjšine in enako važen datum v zgodovini ko-roSkih Slovencev. S tem dnem je bila dekretirana slovenska srednja šola, kakor je predvidena v državni pogodbi z dne 15. majnika 1955. Sicer je bila ta šola tedaj ustanovljena kot poskusna šola, ki razen splošne določbe v besedilu državne pogodbe, ni imela postavne in zakonite osnove. Tako zakonito osnovo pa je dobila šola z državnim zakonom z dne 19. marca 1959. Od 19. marca 1959 je torej slovenska gimnazija uzakonjena avstrijska srednja šola z jasno določenim učnim načrtom, kateri odgovarja učnim načrtom avstrijskih realnih gimnazij oziroma gimnazij z vsemi ob-' n nosi mi in tudi z vsemi pravicami, katere nudi dijakom zaključeni četrti razred in katere bo nudila matura na tej šoli od leta 19(13, ko bodo prvi maturanti šolo zapustili. V jako skromnih razmerah je pričala ta šola s svoiim delovanjem v prostorih državne realke v Celovcu. Marsikdo je od početka računal z mrtvorojenim detetom in prisojal šoli le kratek obstoj. Dejanski razvoj šole pa je pokazal drugo lice. Pokazal je na eni strani zrelost slovenskih staršev, delavcev, kmetov in izobražencev, ki so od prvega dne rekli svoj »da«, v polni zavesti, da je današnji mladini treba široke izobrazbe in solidne vzgoje. Danes srednješolska izobrazba ni več predpravica izvoljenih in bogatih, marveč je življenjska nuinost vse doraščajoče mladine. To je bila ena izmed pozitivnih strani ob početkih te nove srednje šole. I* .'igo nič manj važno in razveseliivo dej-■» esA pa je v tem, da je na tej šoli velika večina učencev, ki smejo, ne »morajo« študirati. Mogoče zunaj stoječi tega ne doume popolnoma. Starši v mestu dostikrat ne vedo, kam s fantom ali dekletom, pa ga pošliejo v srednjo šolo, da je tako to veliko vprašanje »kam« za osem let rešeno. Starši dijakov na slovenski gimnaziji pa imajo svojo mladino polno dela doma in ji kljub temu dovolijo, da gre v gimnazijo, torej otrok sme študirati. Sola raste iz leta v leto in ima v tem Šolskem Mu že devet razredov. Marsikdo se iz politične kratkovidnosti zaletava v to šolo in nemški nacionalistični krogi zatrjujejo, da se jim godi v okraju St. Vid ali v okraju Wolfsberg velika krivica, češ ti veliki okraji nimajo svoje srednje šole, »peščici« Slovencev pa je bila taka šola podarjena. V tej zvezi bi hoteli poudariti, da šola ni dar, marveč je zajamčena v državni pogodbi in drugič uzakonjena v šolskem zakonu z dne 19. marca 1959. Naglasiti pa moramo v tej zvezi še drugo veliko razliko, ki obstoja v tem vprašanju. Slovenci do leta 1959 nismo imeli možnosti, da bi svojim otrokom omogočili višjo izobrazbo v materinskem jeziku, medtem ko imajo nemški sodeželani vrsto možnosti obiska srednjih šol z nemškim učnim jezikom. Če se v tej zvezi na nemški strani nagla-Šajo gospodarska bremena, ki so naložena staršem s tem, da morajo otroci, ki gretlo v srednjo šolo, z doma. kar je seve zvezano * precejšnjimi stroški, velja to vsaj v enaki, verjetno še večji meri za slovenske starše, ki živijo 40 ali 60 km od slovenske srednje šole v Celovcu. To so načelne ugotovitve k šoli kot taki. V tem šolskem letu teče že peto leto, odkar imajo dijaki slovenske gimnazije izključno popoldanski pouk. Je to edina srednja šola na Koroškem s tako ureditvijo šolskih ur. Pri naših običajnih življenjskih Plazovi in potresi Letošnje leto se je začelo v znamenju strašnih naravnih katastrof, ki so 'povzročile ogromno materialno škodo in zahtevale veliko človeških žrtev. Področji teh nesreč sta južno-ameriška država Peru in dalmatinska obala v Jugoslaviji. 4 tisoč ljudi pod plazom V noči med 10. in 11. januarjem — po krajevnem času ob 7. uri zvečer, po našem času pa ob eni po polnoči — je prišlo v področju Andskega pogorja do strašne nesreče, ko so pod ogromnim plazom več milijonov kubičnih metrov blata, skalovja, ledu in dreves bili dobesedno izbrisani štirje kraji. Plaz je tudi zajezil reko, kar je povzročilo velike poplave, ki so nesrečo še povečale. Področje nesreče leži 450 km severno od Lime, kjer so visoka pogorja s številnimi ledeniki in jezeri, ki so v tem času običajnega deževja povzročili katastrofo. Gora Huascaran, s katere se je utrgal plaz, je ugasel ognjenik (vulkan) in je najvišja gora v Peruju, visoka 6730 m. Plaz je pod seboj uničil vse in brez sledu so izginila štiri naselja z vsemi prebivalci- ki so ob času nesreče tam bivali. Nesrečni kraji ležijo v izredno lepi pokrajini, ki spada v višinsko področje pe-ruanske planote; saj leži v višini 3000 metrov nad morjem. Prebivalstvo se v tej »pe-ruanski Švici« bavi s poljedelstvom, rudarstvom in tujskim prometom. Ko se je zvedelo o katastrofi — vse prometne in obveščevalne zveze so bile popolnoma uničene — so na kraj prihiteli reševalci in izvidniška letala, ki. pa so kmalu ugotovila, da stojijo pred uničenjem, pri katerem ni več pomoči. Od prebivalstva prizadetih vasi, ki je štelo približno 4000 ljudi, se ni skoro nihče rešil. Kot je poročal peruanoki zdravstveni minister Eduardo Waitsom Ginsneros, je ta »apokaliptična« katastrofa zahtevala 3500 do 3800 človeških žrtev in jo je preživelo le 12 ranjenih ljudi. Z vsega sveta prihaja pomoč in sožalje v Peru. Prosvetni minister dr. Drimmel je praznoval 16. januarja SOletnico rojstva. Ob tej priliki želimo koroški Slovenci prosvetnemu ministru obilo uspeha in božjega blagoslova pri njegovem nadaljnem delu. To željo povezujemo z iskreno zahvalo za vse njegove zasluge, ki so povezane z ustanovitvijo državne gimnazije za Slovence v Celovcu. Na mnoga leta ! 70 tisoč ljudi brez strehe Že skozi cel teden preživliajo prebivalci Dalmacije in Hercegovine dneve strahote. Zaznamovali so namreč na tem področju nad sto močnejših in lažjih potresnih sunkov, ki so povzročili veliko materialno škodo. Najbolj je dosedaj prizadeta Makar-ska in polotok Pelješac,, kjer je do tal podrtih mnogo hiš. Tudi na otoku Hvar so nekatera naselja skoro popolnoma uničena, ostala pa so toliko poškodovana, da je bivanje v njih življenjsko nevarno. Ljudstvo samo zapušča svoja stanovanja in naiveč prebiva kar na prostem ali v zasilnih bivališčih, Pa tudi oblasti so izdale ukrepe, ki opozarjajo prebivalstvo na nevarnosti. Ker se potresni sunki še vedno 'ponavljajo, — saj so seizmografi v Zagrebu samo zadnjo nedeljo zaznamovali kar 24 potresnih sunkov — so začeli ljudi preseljevati v druge kraje. Računajo, da je do sedaj vsaj 70.000 ljudi brez strehe in te prevažajo z ladjami in vlaki na varno v jadranska mesta kot so Split, Pulj, Dubrovnik itd. Materialno škodo, povzročeno po potresih, cenijo na najmanj 30 milijonov šilingov, kljub temu, da to področje Dalmacije spada med najbolj revne. Ker se je prebivalstvo še moglo pravočasno rešiti, doslej človeških žraev ni mnogo. Le štiri prebivalce so ubile ruševine, pač pa je mnogo teže ali laže ranjenih. Očividci potresnih razdejanj prioavedu-jejo, da je bilo ob najhujših sunkih zares hudo. Nekdo, ki je sam doživljal katastrofo, je rekel: »Strašno je bilo. Jutro prej, ko je bila še tema, nas je iz nemirnega spanja prebudilo grozotno bobnenje. Potem se je zemlja zatresla in ljudje so kot nori začeli bežati na prosto. Kriki žena so se mešali z jokom otrok, zidovi hiš pa so se majali in v njih so zevale vse večje razpoke.« Nekdo drugi pa zopet pripoveduje: »V trenutku je votlo zadonelo. Grozoten, bi rekli pošasten el as iz zemeljske globine je vse bolj pridobival na moči in se v nepopislji-vih tonih odbijal od biokovskih sten. V trenutku naših spremljevalcev ni bilo več. Zemlja je že zadrhtela in od daleč smo zaslišali svarilen klic: »Proč od tam, proč! Čuvaj se!« Zidovi so pokali in živali so tulile v hlevih. prilikah je pač dopoldan krajši od popoldneva. Poleg tega je v poletnih mesecih tudi v popoldanskih urah ponovno neznosna vročina v šolskih prostorih, kar bistveno ovira delo tako za dijake kakor za učitelje oziroma zahteva dosti večji živčni napor od enih in drugih. Tega bremena tudi najlepši prostori ne odtehtajo. Prav zaradi tega je smatralo Združenje staršev na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence v Celovcu za svojo dolžnost, da se ponovno obme na pristojne kroge v deželi in državi, da pridejo tudi dijaki slovenske gimnazije s šolskim letom 1962/63 do dopoldanskega pouka. Temu koraku Združenja staršev sta se pridružili tudi obe slovenski osrednji organizaciji Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Kakor nam je znano, bi bila v Celovcu jeseni 1962 možnost, da se to vprašanje dopoldanskega pouka za slovensko gimnazijo reši. Koroški Slovenci upravičeno pričakujemo, da sc bodo pristojne oblasti v Celovcu in na Dunaju resno zavzele, da se tozadevni želji manjšine ugodi. Potreba dvojezičnosti Štajerski deželni glavar Krainer je v radijskem govoru pred dnevi zahteval, da je treba mladini omogočiti nadaljnje izobraževanje na šolah vseh vrst. Posebej pa je tudi poudaril, da »mora vsak Štajerec obvladati oziroma se priučiti še poleg materin-ščine 'kak drug jezik«. Tako prihajajo tudi avstrijski voditelji do prepričanja, da je zelo koristno, če v mali državi znajo državljani vsaj dva jezika. Prav bi bilo, da bi ta glas ‘slišali tudi koroški kulturniki in šolske oblasti, da bi vsaj na južnem Koroškem ne ovirali dvojezičnega pouka, ki večini prebivalstva nudi lepo priliko, da si z lahkoto pridobi znanje obeh deželnih jezikov. Francosko-tunizijski razgovori o izpraznitvi vojaškega oporišča v Bizerti so se začeli ta 'teden, kakor javljajo uradna poročila iz Pariza. Pričakujejo, da bo prišlo le do sporazuma, kar bo mnogo pripomoglo k utrditvi zapadnih pozicij v 'tem zelo izpostavljenem področju »hladne vojne«. -KRATKE VESTI — Polinezija je postala samostojna 1. januarja. Obsega otočje Samoa in obstoja iz štirih otokov, ki štejejo skupno le 11.000 prebivalcev. Do konca prve svetovne vojne je bilo to otočje nemška kolonija, nakar je prešlo pod zaupno upravo Društva narodov. iPo drugi svetovni vojni so prevzeli upravo nad temi otoki Združeni narodi. Tako je nastala zopet nova majhna državnika, ki bo pri Združenih narodih ob glasovanju enakovredna z več 'Stomilijonskimi narodi. Demokracija je pa zares včasih malo čudna. V Albaniji je od prvega januarja vpeljana stroga odmera živeža. Med racioni-rano prehrano spada predvsem kruh, katerega dobi posameznik le 300 gramov na dan; nadalje spadajo zraven še maščobe, olje, sladkor in kava. Toda očitnega odpora pri ljudstvu ni bilo ob tem drakonskem odloku, čeprav je le-ta globoko zadel albansko prebivalstvo. Komunistični režim pač zna vpeljati disciplino med svojimi podložniki. V Rokavskem prelivu se je pretekli teden ponesrečila zaradi megle in viharja jugoslovanska ladja »Šabac«. Pni nesreči je prišlo ob življenje 28 mornarjev. Ponesrečena ladja je bila zelo moderno opremljena in je bila last 'trgovske družbe Kvarnerske plovidbe. Jugoslovanska mornarica je doslej doživela še samo eno večjo nesrečo, ko se je leta 1930 potopila trgovska ladja »Da-ksa« v Biskajskem zalivu in je z njo utonilo 38 mornarjev. Bolezen, ki se imenuje »črne koze«, je nekoč zelo hudo razsajala tudi po naših krajih in je zahtevala mnogo smrtnih žrtev. Mlajši rod pa te bolezni vobče ne pozna več. Te dni pa so v vsej zapadni Evropi postali 'pozorni in ukrenili vse, da bi se ta kužna bolezen ne zanesla med prebivalstvo. V Angliji je namreč epidemija »črni koz« že zahtevala pet smrtnih žrtev in tudi v Karlsruhe, kot domnevajo, se je bolezen že pojavila. Bolezen so baje prinesli iz Bližnjega vzhoda in zdravniške kolonije kar v masah dajejo injekcije ljudstvu v Nemčiji in Angliji. Najstarejši prebivalec Sudana, Abdalla Sulimam, je umrl v starosti 164 let. V svojem dolgem življenju je Suliman imel sedem žena, ki so mu pa vse skupaj povile samo dve hčeri. Politični teden Po svetu. Politično zatišje traja naprej in na politični pozornici minuli teden ne zaznamujemo nikakega večjega dogodka, ki bi eni ali drugi skupini držav povzročal večje preglavice. V glavnem je ostalo pri nerešenih in visečih vprašanjih. Glede Berlina je bilo v Ameriki rečeno ponovno, da ga za nobeno ceno ne nameravajo prepustiti Sovjetom, dasi so pripravljeni o tem vprašanju razpravljati. V glavnem pa je ostalo pri starem, čeprav se ameriški poslanik Thompson še vedno pogaja s sovjetskim zun. ministrom Gromikom. Nesrečni Kongo Nov preobrat bi mogli zaznamovati v nemirnem Kongu, kjer pri najboljši volji Združenih narodov ne morejo priti do pomiritve. Še pred par tedni so divjali hudi boji med silami osrednje vlade in Združenih narodov na eni strani ter z vojsko poglavarja pokrajine Katange Čombejem, kar je pri mnogih članicah ZN povzročalo ostre kritike in upravičeno zaskrbljenost. Zadnja poročila pa javljajo, — potem ko je prišlo do nekake sprave med Katango in osrednjo vlado — da je prišlo do hudih nasprotij med osrednjo vlado in poglavarjem vzhodne province Gizengo, ki je predstavnik prokomunističnih teženj v osrčju Afrike. Iz Leopoldvilla celo 'poročajo, da so poslanci po burni vladni seji sklenili, da je treba Gizengo aretirati. Zdi se, da je njegova moč zelo omajana, ker se mu je uprl ■tudi dosedanji zvesti general in poveljnik v S'tanleyvillu Lundula, ki priznava oblast osrednje vlade. Med četami obeh oblastnikov je prišlo do krvavih bojev v mestu samem, kjer je okoli 300 orožnikov branilo Gizengo v utrjenem stanovanju. Tako se v tej nesrečni deželi pehajo oblastniki za oblast, pri čemer jih hujskajo nevidni podpihovalci, ki iščejo pri tem svoje gospodarske in politične koristi. Ubogo ljudstvo pa preživlja v negotovosti grozote vojne in preliva svojo kri. Gvineja na vrsti Tudi na Tihem oceanu postaja nemirno. Po vzgledu Indije, ki si je kar nasilno priključila skoro 500 let staro portugalsko Goo, se je konec lanskega leta dvignila tudi Indonezija in je začela nasilno zahtevati zase zahodno Novo Gvinejo, polovico otoka, ki je še vedno nizozemska kolonija. Indonezijski predsednik Sukamo že tako nekaj tednov grozi, da bo z vojsko zavzel nizozemsko Gvinejo. Na te grožnje pa je odgovorila nizozemska vlada, da je pripravljena na 'pogajanja in mirno rešitev tega spornega vprašanja. Toda predsednik Sukamo odklanja pogajanje in se sklicuje na zaslombo afriških in komunističnih držav. Indonezijski generali predlagajo Sukar-nu, da naj z invazijo na Zahodno Gvinejo še nekoliko počaka, ker indonezijska vojska še ni dovolj pripravljena za tak vojaški podvig. Res je na podlagi pogodbe s Sovjeti dobila že precej sovjetskega orožja. Tudi iz Jugoslavije je dobila večjo količino orožja in tri podmornice na podlagi dogovora med obema »nevtralnima« državama. Toda najnovejša poročila pravijo, da je v zadnjih dneh že prišlo do manjših bojev, ko je skušalo nekaj indonezijskih motornih čolnov in vojaških skupin vdreti na ozemlje Zahodne Gvineje. Da zavaruje Nizozemska svojo 'posest na Gvineji, je poslala v ondotno vodovje vojno ladjevje in letala. Portugalska v skrbeh Portugalska je ena izmed zadnjih kolonialnih sil, ki se še trdovratno brani izgubiti svoja kolonialna posestva. Portugalski predsednik Antonio De Oliveira Salazar, ki vlada z železno roko, je imel preteklo leto polne roke dela s kolonijami (Angola — Goa), letos pa mu delajo težave nezadovoljneži v domovini. Neka manjša skupina uporniških vojakov je pred kratkim izvedla napad na vojaška poslopja v mesni Beja v južni Portugalski. To se je zgodilo V času splošnega žalovanja v Portugalski zaradi izgube Goe. Z nezadovoljnimi uporniki je sodelovala tudi močnejša podtalna skupina komunistov. Portugalsko vladavino imenujejo nekateri »dirigirano demokracijo« in jo dolgoletni predsednik Salazar drži trdno v svojih rokah. Sicer so nasprotniki že večkrat skušali motiti njeno delovanje. Znani kapitan Galvao, je lansko leto vzbudil mnogo pozornosti, ko se je polastil ladje Santa Maria; pozneje je tudi pripravljal napad na mesto Beja. Najresnejši upor pa so pripravljali proti Salazarju uporniki leta 1959, ko so hoteli napasti vojašnice v sami Lizboni. Zarota pa je bila pravočasno odkrita in kolovodje so aretirali. Glavni nasprotnik Salazarja je letalski general Delgrado, ki je leta 1958 tudi kot protikandidat nastopil pri volitvah, a jc propadel. Po porazu se je umaknil v Brazilijo, kamor se je zatekel tudi kapitan Galvao in drugi Salazarjevi nasprotniki. V splošnem pa trdno stoji ob Salazarju vojska in ga v vsem zvesto podpira. Dogodki okrog Angole in Goe pa so še bolj strnili vojsko in prebivalstvo Portugalske okrog Salazarja, ko so videli, kako so jih zavezniki pustili same. Ko je Salazar ob tem razočaranju nad zavezniki objavil, da Portugalska proučuje možnost izstopa iz ZN, je ljudstvo navdušeno pritrjevalo svojemu državnemu voditelju. Kriza ZN Z nekakšno kapitulacijo ZN pred indijskim neizzvanim posegom po Goi je ta najvišja mednarodna ustanova pokazala, da postaja vedno bolj neučinkovita v svojem delovanju. Upravičeno danes govorijo o resni krizi ZN, kateri že kar grozi razpad. Glavni vzrok te krize je naglo povečanje števila članic, ki se bo v kratkem dvignilo na 130 držav. To je silno pisana družba po kulturni stopnji, jezikih, nazprih in politični opredelitvi. To pa zelo ovira uspešno delovanje. Mesto, da bi bili ZN pozornica zbliževanja med narodi, pa postajajo vedno bolj arena tekmovanja in medsebojnega obtoževanja. Zlasti nekdanje kolonije ne morejo pozabiti na maščevanje nad nekdanjimi gospodarji, kar spretno izrablja komunistični blok. Drugi vzrok ohromelosti ZN so finančne težave. Kongo požira cele milijarde, toda prav one države, ki se najbolj zavzemajo za te vojaške podvige ZN, so najmanj pripravljene pomagati nositi to finančno breme. To so predvsem nevtralci in komunisti. Najnevarnejši pojav, ki grozi ZN, pa je grožnja, da nekatere države že razmišljajo, ali naj izstopijo iz ZN. Tak namig, sicer previdno prikrit, je izpovedal angleški zunanji minister Home, kar bi bil resen udarec za ZN; saj je Velika Britanija vendar ena izmed najvplivnejših zapadnih velesil. Prav jasno pa je svojo namero izstopa povedala Portugalska. Čeprav ta ne zavzema v ZN kakega vidnejšega mesta, bi pa vendar njen izstop pomenil silen moralen udarec tej organizaciji z nepredvidenimi posledicami. Prvemu izstopu bi namreč veliko laže sledili naslednji izstopi. Kennedy govori Ameriškemu senatu in ljudstvu je dal obračun svojega enoletnega dela in uspehov predsednik Kennedy. V tej poslanici daje 'predsednik pregled stanja v državi in napoveduje nove programe za bližnjo bodočnost. Glavne misli njegovega govora o zunanji politiki bi izrazili v sledečih besedah: ustvarjanje miroljubne svetovne skupnosti, krepitev vojaške moči ZDA in ameriških sil v Evropi, zvestoba in podpora ZN, prizadevanje za razorožitev in prepoved atomskih poskusov, iskanje mirne rešitve berlinskega vprašanja, pomoč latin- sko-ameriškim državam in novim osvobojenim državam. O notranjih zadevah svoje države pa je poudarjal, da je treba izdati odločne ukrepe za ozdravljenje plačilne bilance in za povečanje izvoza. Pri tem je omenjal, da bo z vključitvijo Anglije v EWG postala Evropa enakomočen partner z Ameriko. Treba bo zato odpraviti tarife in carine vsaj za polovico pri izmenjavi proizvodov z' Evropo. Tudi kmetijstvu bo treba posvečati več pažnje, da bo proizvodnost ameriških posestev res plodna in prvovrstna. EWG v drugem obdobju V Bruslju pa so te dni končali EWG-kon-ferenco, na kateri so skozi 23 dni zborovali ministri držav Evropske gospodarske skupnosti. Pri zadnji — 20 ur trajajoči seji so končno rešili zadnje težave, ki se tičejo prodaje kmetijskih pridelkov v teh državah, ki pa so ravno na kmetijskem področju med seboj zelo različne. Sporazumeli so se, da države pri nekaterih pridelkih svobodno določajo carino ('pri sadju, zelenjavi). S tem je tako EWG stopila v svojo drugo obdobje, ki bo trajalo nadaljnja štiri leta. Razpoka v komunističnem taboru se veča Razpoka v komunističnem bloku se naglo veča. Mala Albanija in ogromna Kitajska povzročata Hruščevu velike skrbi in slabita njegovo udarno moč. To potrjujejo tudi prisrčni medsebojni odnosi. »Dragi tovariš, Enver Hodja, zahvaljujem se Vam, centralnemu komiteju in vsej ■stranki dela Albanije za vaša vdana voščila, katera ste mi poslali ob priliki mojega rojstnega dne.« Tako se začenja brzojavka, s katero se Mao Tse Tung zahvaljuje Enver Hodji za brzojavno voščilo, katerega so mu poslali ob njegovi 78. obletnici. Ko je albanski radio podal to vest, je z navdušenimi komentarji poudaril one dele besedila, ki se nanašajo na skupne ideološke in politične vezi, ki vežejo komunistično Kitajsko in Albanijo, »čestitam vam, dragi tovariš Hodja — piše namreč Mao Tse Tung — k novim uspehom proti kapitalizmu in modernemu revizionizmu.« Brzojavno sporočilo kitajskega komunističnega poglavarja je prvi uradni dokument, ki 'potrjuje, s podpisom samega Maoa, popolno podporo albanski smeri glede na Sovjetsko zvezo. V zadnjih tednih je bilo več dogodkov, ki so morda bolj konkretni in kažejo na popolno povezavo med Pekingom in Tirano v nasprotju z Moskvo. Tako imamo gospodarsko pogodbo, ki je bila podpisana, v Pekingu, sporazum za ustanovitev mešane pomorske družbe, ki bo od ponedeljka 15. januarja opravljala novo zvezo med Sanga-jem in albanskima pristaniščema Valono in Dračem. Mazava brzojavka Hodji pa podpisuje pooolen ideološki pristanek kitajskega stališča na albanskega; posebno tam, ko naglaša »moderni revizionizem«, jasno cika na Hruščcvo stališče. Izraz »revizionisti« je bil po tradiciji rezerviran še do pred nekaj meseci jugoslovanskim komunistom. Tako radio kot tisk držav sovjetskega bloka, kakor tudi albanski viri, so vedno dajali »revizionizmu« tako oznako. Po sklepu XXII. sovjetskega kongresa proti Albaniji pa tiranska propaganda vpleta vse v venec, ki napadajo Albanijo, s Hru-ščevom na čolu. Izraz je ustvaril prav sedaj Mao Tse Tung in je hotel na ta način jasno povedati, kakšno je njegovo ideološko stališče nasproti Hruščevi liniji. ... in pri nas v Avstriji V zaporih umirajo ... V Južni Tirolski je minule dni bilo veliko razburjenje zaradi smrti Antona Gost-ner, ki je umrl v zaporu v Bocnu. To je že v teku enega meseca drugi slučaj; — prvi je bil Franz Hbfler. Vse kaže, da sta oba pripornika bila žrtvi grobega ravnanja italijanske policije. Razumljivo je, da je ves kulturni svet tako ravnanje najodločneje obsodil, kar je spravilo italijansko vlado v Rimu v precejšnjo zadrego. Celo nadškof iz Briksna je pozval rimski senat in parlament, da naj zaščiti južnim Tirolcem življenje in čuva človeško dostojanstvo pred nasiljem. Preiskava je sicer ugotovila, da je Gost-ner bil bolan na srcu že dalje časa, vendar to ni pomirilo duhov. Proteste so poslali številne avstrijske ustanove in tudi vlada se bo o teh dogodkih ponovno bavila' Zunanji minister dr. Kreisky je odločno zavrnil italijanski zagovor in obdolžil italijanske varnostne organe, da oni nosijo vso odgovornost za dogajanje v Južnem Tirolu. Medtem je bil pogreb Antona Gostner na pokopališču St. Andrc pri Briksnu, katerega se je udeležilo blizu 10.000 ljudi. Tudi tirolska delegacija se je nameravala udeležiti pogreba, a je bil nekaterim članom delegacije prepovedan prestop meje na Bronnerju. Iz protesta proti temu ravnanju •se je vsa delegacija vrnila nazaj v Ino-most. Vizum odpravljen? Po Avstriji in Italiji je hodil te dni belgijski senatni predsednik Paul Struyc in je študiral problem Južnih Tirolcev; on je namreč predsednik političnega odbora pri Evropskem svetu. Povsod so ga zelo lepo sprejeli in mu skušali prikazati, tla imajo pač oni »svoj prav«. Ugotovil je, da je na obeh straneh naletel na mnogo dobro volje, ki je že rodila nekaj sadov. Glede odprave vizuma za prehod v Italijo, katerega so Italijani uvedli pred meseci, je gospod Struye povedal, da mu je italijanski zunanji minister Scelba dal zagotovilo, da bo vizum zopet odpravljen, čim bodo prenehali napadi in razstreljevanja v trident-ski pokrajini. 1 šiling za 28 dinarjev Avstrijsko-jugoslovanski odnosi se zlasti na gospodarskem polju vedno izboljšujejo. K temu bo mnogo pripomoglo tudi dejstvo, da so z novim letom v Jugoslaviji vpeljali novo menjalno vrednost dinarja s šilingom. Do sedaj smo namreč dobili za šiling po uradnem tečaju le okoli 15 dinarjev, odslej pa bomo lahko na banki zamenjali šiling za več kot 28 dinarjev. Tako so z denarno reformo v Jugoslaviji dali dinarju tudi »uradno« njegovo dejansko vrednost na mednarodnem trgu. Nova menjava dinarja s šilingom je zelo ugodna za Avstrijce, ki potujejo v Jugoslavijo kot turisti, zilasti pa še za obmejno prebivalstvo, ki ima obmejne prepustnice. Obenem pa bo nova menjava v glavnem zatrla črno trgovino z dinarji, ker ne bo več zanimanja za prenašanje jugoslovanske valute. Obmejni promet V teh dneh so bili objavljeni uradni po danki o malem obmejnem prometu med Avstrijo in Jugoslavijo. V številkah izgloda obmejni promet v prvem letu svojega obratovanja takole: iz Jugoslavije v Avstrijo je bilo zabeleženih 170.090 prehodov meje, iz Avstrije v Jugoslavijo pa 106.692 mejnih prehodov. Ugodnosti, ki jih nudi mali obmejni promet prebivalstvu, ki ima pravico do te olajšave, se je v minulem letu po 'služilo 17.976 Jugoslovanov in 10.550 Av strijcev. To so sicer šele skromni začetki, ki bi ob ugodnejših prilikah in ob večji naklonjenosti oblasti lahko bili mnogo večji; vendar so že kar zadovoljivi. Če pa primerjamo podoben obmejni promet Ob jti-goslovansko-italijanski meji, pa ne more'--, biti zadovoljni. Tam je namreč v minulem letu prestopilo mejo v obeh smereh čez 7 milijonov ljudi; propustnico pa poseduje 75.824 Jugoslovanov in 104.914 Italijanovi SLOVENCI doma in po voetu Slikar Klodi! umrl V začetku decembra jc v Trstu nenadoma umrl dr. Pavic Klodič pL Sabladoski, pomorski kapitan in slikar „marin”, to jc podob morja. V Trstu jc užival kot tovrstni umetnik splošno priznanje. Priredil je v teku let. več dobro uspelih razstav. Pripadal jc realistični smeri v slikarstvu. Bil je amater, to jc slikal je izven svojega poklica. Po vojni je bil več let poveljnik tržaškega pristanišča. Izhaja iz zavedne slovenske družine v Beneški Sloveniji. •» 20-letnlca slovenskega glasila v Argentini V božični številki prinaša »Svobodna Slovenija", glasilo slovenskih rojakov v Argentini obširen popis nastanka in razvoja lista, ki je pred 20 leti, to jc dne 22. novembra 1941, po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo, začel v Ljubljani izhajati ilegalno kot razmnoževan list ter postal glasilo svobodoljubnih protikomunističnih Slovencev. Ko se je v prvih povojnih letih znatno število Slovencev naselilo v Argentini, jc na Silvestrovo 1941 izšla v Buenos Airesu prva številka obnovljene »Svobodne Slovenije” pod istimi uredniki kot prej v Ljubljani. Najprej je izhajala dvakrat na mesec, kmalu pa sc jc spremenila v tednik, kar je še danes. Krog strokovno izvežbanih časnikarjev in sodelavcev, po-' večini iz uredništva nekdanjega vodilnega katoG-škega dnevnika »Slovenec” v Ljubljani, je vselej 'zagotavljal listu visoko kvalitetno raven in pripomogel, da sc jc list uveljavil kot mnogo brano glasilo naših rojakov v Argentini. Tretji Slovenec univerzitetni profesor v Braziliji Po tir. Fondi ic sedaj ing. Martin Čmugclj postal profesor elektronike na univerzi Mackcnzie v Sao Paulu. Ta univerza je ustanova ameriških protestantov, a jc versko zmerna in pri nastavljanju profesorjev upošteva v prvi vrsti strokovno znanje kandidatov. Na tej univerzi že dalj časa poučuje arhitekturo Slovenec prof. Martin Košuta, ki jr postal celo predstojnik tehnične fakultete. Naš rojak Čmugclj str je rodil leta 1934 v Metliki. Gimnazijo jc začel obiskovati v Ljubljani, končal pa jo je v begunskem talrorišču Licnz. Takratni ravnatelj, sedaj že pokojni Marko Bajuk mn je bil kot ožjemu rojaku tudi birmanski boter Tehnične študije jc začel v Avstriji, končal pa v Braziliji. Dobil jc služim na srednje tehnični Soli in že v drugem letu postal njen ravnatelj, odkoder jc bil sedaj poklican na univerzo. Ing. Čma gelj je zaveden Slovenec in eden izmed najrednej-ših obiskovalcev slovenske službe božje. Poseka g* edino njegova mati, ki še niti enkrat ni manjkala, čeprav stanuje družina izven mesta. /. Mi tika ruki eevknetii zt%eie Za letos je sveti oče Janez XXIII. napovedal dragi vatikanski cerkveni zbor. Veliko je zanimanje po vsem svetu za ta dogodek, ki zna biti odločilne važnosti za delovanje svete Cerkve. Ob tej priliki si poglejmo, kaj piše zgodovina o zadnjem cerkvenem zbora, ki je bil prav tako v Rimu pred skoro sto leti. V knjigi »Zgodovina svete katoliške Cerkve”, katero je izdala celovška Mohorjeva družba leta 1883, piše zgodovinar dr. Ivan Križanič o 1. vatikanskem vesoljnem zboru sledeče: bil prošt Dollinger v Monakovem; njemu so se pridružili še nekateri profesorji 'bogoslovja, ki so se bali za svobodo »nemških ved«, če proglasijo papeževo nezmotljivost kot versko resnico. Sovražniki Cerkve so celo pričakovali, da bodo nekateri škofje odpadli od Cerkve. Maja leta 1870. so začeli v glavni skupščini 'razpravljati o »rimskem papežu; to vprašanje je imelo štiri poglavja. Prva tri ■poglavja so hitro rešili, četrto poglavje pa je govorilo o »papeževi nezmotljivosti«. V zbornici je kmalu prišlo do hudih sporov; 57 govornikov je govorilo in nad sto predlogov oziroma popravkov tega predloga so predložili škofje. V luči teh razprav imajo tudi protipredlogi svoj pomen, kajti iz njih je mogoče spoznati, kako vsestransko in temeljito so ta nauk proučili, preden so ga potrdili. V četrti slovesni seji (18. julija) je vprašanje dozorelo in prišlo na glasovanje. junak Cjutezfu Odkar je bil rojen »Kralj miru in ljubezni«, je bilo na svetu že mnogo junakov ljubezni. Njim je bil kažipot in bodrilo On, katerega je »sama ljubezen za nas rodila«. Ob Njegovem vzgledu so črpali moč in vršili herojska dela, ne iz sebičnosti ali slavohlepja, marveč iz čiste, nesebične ljubezni do trpečih, zavrženih, zaničevanih in preganjanih. Prisluhnimo zgodbi takega junaka, ki ni živel pred davnimi časi. V sedanjosti je živel; 18. januarja bo poteklo šele eno leto, kar je umrl, a o njegovih junaških delih je pisal že ves svet in ga občudoval, čeprav je bil ves skromen, tih in ni hotel veljati za opevanega junaka. Hotel je biti le navaden človek, ki ne živi samo zase in svojo sebičnost. Biti je želel samo to, kar je bil: otrok nebeškega Očeta in brat Kristusa. Kot tak je želel ta junak živeti in delati za svoje brate v Kristusu. Mladi zdravnik Ta neumorni junak ljubezni je bil mladi dr. Thomas Dooley. Študije je dokončal na univerzi Notre Dame. Enajst mesecev je bil edini zdravnik v Haiphongu, kjer je bilo taborišče za stotisoče beguncev iz Severnega Viet Nama. Njegova naloga je bila v prvi vrsti, da prepreči med temi brezdomci nalezljive bolezni. Ko so namreč komunisti prodirali v severne dele te južnoazijske dežele, je nad 600 tisoč beguncev pribežalo na jug; največ teh je bilo katoliške vere. Vseh 535 navzočih Škofov je glasovalo za papeževo nezmotljivost; le dva škofa — iz Sicilije in Sev. Amerike sta šele pozneje podpisala izjavo. Tem pritrdilnim glasovom se je pridružilo še nadaljnjih 200 škofov po svetu, ki niso bili osebno navzoči na koncilu. Papež Pij IX. je radosten potrdil sklep vesoljnega zbora in tako je bila verska resnica o papeževi nezmotljivosti razglašena vsemu krščanskemu svetu. Papež je zborovalce takole nagovoril: »Najvišja papeževa oblast ne zmanjšuje pravic škofov, marveč jih podpira in utrjuje; kdor je sedaj vznemirjen, naj pomisli, da Gospod ni prišel z velikim viharjem, marveč v miru in tihoti. Bog, ki opravlja velika in čudovita dela, naj srca prešine, da bodo vsi enih misli z namestnikom Kristusovim, ki jih prisrčno ljubi in želi biti z njimi združen, da bi vse vsi splošno bojevali za Gospoda in pomagali resnici do zmage.« Ko je bila papeževa nezmotljivost proglašena kot verska resnica, boj ni utihnil. Vlade so poudarjale, da se je Cerkev spremenila v s\'ojem pravnem redu, in so zato proste dolžnosti, katere so doslej imele države do Cerkve. Na Nemškem pa je nastala krivoverska stranka, ki ni marala »nove vere«, katero je vpeljal vatikanski zbor, marveč je ostala zvesta »stari veri« ter je zato privzela ime »starokatoliška vera«. Dr. Dooley se je srečal v svojem delu z mnogimi boleznimi: gobavostjo, malarijo, kozami in raznimi tropičnimi boleznimi. Ko je bil še študent in je o teh boleznih poslušal predavanja, se mu še sanjalo ni, da se bo moral nekoč z nadčloveškim naporom boriti proti njim. V taborišču beguncev V taborišču v Haiphongu je dr. Dooley vršil svoje samaritansko delo. Pomagali so mu trije amerikanski vojaki. Storili so vse, kar so mogli, da so nesrečnim beguncem pokazali vso svojo pozornost in usmiljeno razumevanje. Dr. Dooley je zdravil, vršil operacije, skrbel za snago. To ni bilo lahko delo. Kot zdravnik je delal po 14 ur dnevno. Pri vsakem delu je / nasmejanim obrazom in prijazno besedo bodril, vlival v duše obupanih zaupanje v pravičnost in zmago dobrote. Ni bilo lahko z nasmejanim obrazom sredi umazanije in zanemarjenosti; saj se je znašel sredi primitivnih ljudi, ki se še niso srečali s civilizacijo. Težko je bilo pridobiti njih zaupanje, a njegova nesebična ljubezen je delala čudeže, čeprav so mu prijatelji svetovali, da naj pusti to brezplodno in nehvaležno delo. »Dobri Amerikanec« Toda tujci so kmalu spoznali odkrite in plemenite namene »dobrega Amerikanca«, kakor so ga klicali, in njegovih štirih ‘pomočnikov. Predsednik Južnega Viet Nama, Ngo Dinh Diem, je odlikoval dr. Doo- Cerkveni zbor je 'bil Sklican za 8. december leta 1869. Kar so ob takih prilikah storili njegovi predniki, to je storil tudi Pij IX.; poslal je prijazna povabila pravoslavnim in protestantom, da se udeležijo zbora ter se zedinijo z rimsko Cerkvijo. Krščanskih vladarjev uradno sicer niso povabi, a bula, ki je katoliški svet klicala na zbor, vladarjem ni branila, da ne bi smeli priti na zbor. Medtem ko so sovražniki vpili zoper cerkveni zbor, so se v Rimu tiho in mirno pripravljali na velikansko delo. Pij IX. je •postavil posebne odbore, med katere je razdelil razno gradivo, da so ga pripravljali in urejali za skupna zborovanja; vsakemu odboru je bil postavljen na čelo kardinal. Se za noben cerkveni zbor niso delali tako velikih priprav. Za zborovanje je bila pripravljena krasno okinčana stranska ladja v baziliki svetega Petra v Rimu. Pričakovali so toliko škofov, kakor jih še noben cerkveni zbor ni videl. Toda marsikatera skrb je v Rimu kalila veselje in upanje; ni bilo niti dognano, ali bodo vlade pustile škofom prosto pot na zbor, ali bodo škofje v Rimu dovolj varni; bali so se celo strankarstva med škofi na ljubo posvetnim vladarjem in časnikarjem, ki so na ves glas vpili, kako se naj škofje varujejo rimskih tank in zvitih jezuitov. Najbolj vznemirjena se je kazala francoska, nemška in avstrijska država. Znameniti vinjaki, ki so imeli velik ugled, so bili -o.iu gibanju na čelu; ugibali so, vendar pravega vzroka, zakaj zboru nasprotujejo, ttiso imeli; saj niti videli niso, kaj se v Rimu pripravlja. Trdili so pri tem, da škofje ne bodo v Rimu imeli prave svobode in da zbor nima drugega namena, kakor da počasti papeževo osebo in da sklene nekaj novih verskih določb, katere niso potrebne. čim bliže je prihajal čas zbora, tem hujša je bila jeza na papeža in cerkveni rbor; nekateri katoličani so že začeli dvo-tniti in postali so malodušni. Medtem pa je prihajalo v Rim vedno več škofov, celo iz Azije, Afrike, Avstralije, Severne in Južne Amerike so prišli. Njih število je narast-'lo na 700. Določenega dne (8. decembra 1869) je v prvi seji Pij IX. s prisrčnim nagovorom in z veličastno službo božjo osebno otvoril cerkveni Zbor. Slavnostni govor je imel nadškof Passavalli. Drugo sejo so določili januar 1870, na kateri so škofje izpovedali slovesno veroizpoved, šele v tretji seja (24. aprila) so oznanili verske resnice o »veri« in obsodili krive nazore. Sledile so verske resnice o »Cerkvi«. Večina je želela, da bi se predvsem posvetovali o »prvenstvu rimskega papeža«. Vršile so se žive razprave. Manjšina navzočih štkofov je namreč nasprotovala, da bi vobče razpravljali na zboru o papeževi nezmotljivosti, kar pa je večina ravno želela. Nadškof Manning je v posebnih spisih dokazoval, da je nedbhodno jx>trebno zaradi krivih naukov, ki so v Cerkvi že toliko škode povzročili, da Cerkev jasno pove, kaj je njen nauk; tako se ne bo mogel noben krivoverec, ki ga v Rimu obsodijo, izgovarjati, da morebiti papež vendarle nima prav. Poleg tega pa so se za papeževo nezmotljivost že izrekli najodličnejši bogoslovci in pokrajinski cerkveni zbori. Pa tudi Sveto pismo in ustno izročilo o tem dovolj jasno uči. Nad 400 škofov je nato stavilo predlog, da se naj na zbiru razpravlja o papeževi nezmotljivosti, kar je pristojni odbor sprejel in odobril. Zoper ta predlog so hudo nasprotovali ne le na zboru, ampak tudi v javnosti. Sicer je bilo le malo škofov zoper proglasitev papeževe nezmotljivosti; veliko več je bilo takih, ki so ta nauk odobravali, toda zdelo se jim je neprimerno, s tako določbo vznemirjati v danih razmerah duhove. Nekateri nemški, francoski in avstrijski škofje so pismeno papeža prosili, da naj ne dovoli o vprašanju razpravljati na zboru. Isto so storili tudi nekateri severno-ame-raški in vzhodni škofje in to predvsem zato, ker se jim je zdel čas jako neugoden. Tudi svetovno časopisje je o tem vprašanju mnogo pisal in po večini napačno tolmačilo. Po svetu je kar mrgolelo knjig in spisov, v 'katerih je bilo polno napadov na nauk o papeževi nezmotljivosti. Na čelu tistih, ki so bili zoper papeževo nezmotljivost, je Zakaj smemo upati? Č. g. Rafko Vodeb, pesnik, ki se sedaj na katoliški univerzi v Louvainu (Belgija) izpopolnjuje v umetnostni zgodovini, je pod gornjim naslovom v »Glasu Slovenske kulturne akcije« napisal naslednja dva sestavka: DRUŠTVO »SLOMŠEK" V EISDENU EiMien je rudarsko naselje v belgijskem Luulnu-gu. Čisto nizozemska pokrajina: z rekami in kanali preprežena, veliko nebo, šopi dreves s hišami, na obzorju pa dolge krtine premogovnikov. Travniki so zeleni, polja dokaj rodovitna, a skoraj pritlikavi gozdovi pričajo, da je fe blizu pusti peščeni predel na Irclgijsko-nizozemski meji, ki ga je še v pozni ledeni dobi pokrivalo morje. Slovenci so prišli v te kraje v času gospodarski krize, pred dobrimi tridesetimi leti; tržaški, gori-ški in benečanski rojaki pa prav takrat pod fašističnim nasiljem. Tudi tu tedaj ni bilo lahko: pomanjkljiva socialna zakonodaja, posebno za tuje delavce, nezadostne varnostne naprave v rudnikih in kot Damoklejev meč — strah pred rudarsko boleznijo silikozo (poapnenje pljuč), ker pri vrtanju še niso uporabljali vode. Zdaj jc drugače: Eisden je na oči pravo letoviško mesto. Ob lepo izpeljanih lipovih in kostanjevih drevoredih prebivajo rudarji v udobnih štiristanovanjskih hišah sredi vrtov in zelenja. Eisden je bil trideset let živahno slovensko kulturno središče. Prirejali so igre, pevske nastope, tečaje za otroke. In zdaj, ko bi pričakovali, da bo novi rod počasi utonil v tujem okolju, se jc zgodilo prav nasprotno: pred nekaj meseci so poleg častitljivega »Podpornega in prosvetnega društva sv. Barbare” ustanovili še »Pevsko in kulturno društvo Slomšek”. Pobudo so res dali stari, a vse delo opravlja mladi, deloma že tretji rod. Se pravi otroci v tujini rojenih staršev. Prvo nedeljo v juniju je novo društvo priredilo veliko slavje: blagoslovitev društvene zastave s Slomškovo podobo in slovenskim grbom ter akademijo v nabito polni veliki dvorani. Oder je bil odprt nad štiri ure: slavnostni govor o Slomškovi vlogi v slovenskem verskem, narodnem in kulturnem življenju, nastop štirih zborov, pozdravi rojakov iz Holandske in Nemčije, nastop plesne skupine in Kričev prizor »Domovina, sreče kraj”, ki so ga igrali domači otroci, naravno, prepričljivo, navdušeno, da je dvorana utripala v ritmu Izesede in pesmi na odru. Med mnogimi podobami in vtisi, ki so nam ostali v spominu po tem lepem večera, naj omenim le tri: Botra nove zastave, gospa Slavka, je bila vzgojena v tujini, sc je poročila s Flamcem in je do nedavnega živela z družino v mestu, kjer ni nobenega Slovenca, pa je naučila moža in otroke slovenski; upokojeni rudar Štefan je kljub radarski bolezni, ki mu vsak hip jemlje sapo, sam naučil otroke, da so igrali, peli in deklamirali v pravilni slovenščini kot kjerkoli doma; upokojeni rudar Franc, ki jc s Štefanom dal pobudo za novo društvo, jc moral že z enajstimi leti zdoma na nemško štajersko za pastirja in potem za rudarja v Nemčijo, pa govori književno slovenščino in pozna našo kulturo in zgodovino l>oljc kot marsikateri študent. leya z naj večjo častjo in priznanjem. Dal mu je naslov »častnika narodnega reda«, v domovini pa je bil nagrajen z »Legijo zaslug«. Toda dolgo ni vzdržal prenapornega dela, ki ga je popolnoma izčrpalo. Moral je na Havaje, da bi si opomogel. Tu je začel m nasvet zdravnika opisovati svoja bogata doživetja. Pisal je, kakor mu je narekovalo srce, ki ni moglo pozabiti bede brezdomcev. Tako je nastala njegova knjiga »Reši nas hudega«. »Pisal sem,« pravi, »ker sem hotel povedati vse, kar je pretresalo mojo notranjost in ker nisem mogel prenesti tega, da so na severu tako nečloveško mučili svoje rojake.« V kratkem je bila velika naklada knjige razprodana in prevedena na tuje jezike. Legenda o ame-rikanskem zdravniku se je pa hitro razši-nila preko mej dežele in je dosegla tudi Laos. Samaritan v Laosu Septembra 1956 se je »dobri Amerika mec« podal na čelu zdravniške ekspedicije v Laos. Poznane so mu bile neznosne razmere med temi primitivnimi ljudmi, kjer je bil med 2 milijonoma samo en zdravnik. Sel je mednje kot privatnik in z njim njegovi pomočniki, ki so mu pomagali v Haiphongu. Vsi štirje se zavedajo važnosti svoje ekspedicije. Beguncem so pomagali z ljubeznijo in prepričanjem, da smo vsi ljudje otroci istega Očeta. Preživljali so strašne trenutke v strahu, nasilstva in mučenja, 'ki so ga izražali v svojih oslabelih in izčrpanih telesih brezdomci. Za vse štiri so bili to tvegani trenutki. Ali bodo mogli preprečiti epidemične bolezni med množico v umazaniji in neredu. Ali ne bodo morda sami podlegli in postali žrtve svojega dela? Veliko zmagoslavje je bilo zanje, 'ko so ugotovili, da z uspehom uničujejo epidemične bolezni. Z 'bogatimi izkušnjami in neizmerno jx>-žrtvovalnostjo vršijo ogromno dedo usmiljenega Samarijana. Dr. Dooley zdravi dnevno do 200 bolnikov; v enem letu jih je bilo nad 30.000, katerim je pomagal. Pri tem poslanstvu mu pomaga zdravstveno ministrstvo v Laosu in vaške uprave uspešno sodelujejo z njim. Glavni stan ekspedicije je v mestu Vientiane, od koder obiskujejo -vasi; v vsaki vasi se mudijo 4—5 dni. V delu je omagal Dr. Dooley je pogosto poudarjal, da nima namena spreobračati ljudi. Namen ekspedicije je, da pomagajo potrebnim v njihovi bedi. S svojim vzgledom, delom in besedo razodevajo preprostim ljudem nauke o dostojanstvu vsakega posameznika in o osnovnih načelih krščanske družbe. Sredi ogromnega dela je obolel za rakom na pljučih. Kljub temu je še vztrajal na (Nadaljevanje na 4. strani) Nadaljevanje popotnih vtisov g. Zaletela prinesemo v prihodnji številki. KOROŠKO »MLADJE” Strokovnjaki so zmajevali z glavo, celo mnogi domačini so menili, da ni ničesar pričakovati: Koroška je mrtva. Pa si jc skupina mladih segla v roke in jc izšlo Mladje. Njihova prva zahteva je kvaliteta, nikogar in ničesar se ne boje: »Prava mladost ne pozna strahu in se ne boji napora.” Kdor ima količkaj posluha, je gotovo v njihovem pisanju zaslutil moč, ki presega puhlo govoričenje mladostnikov. Je to nov rod, na katerega smo čakali: brez kompleksov in brez spominov, ki morijo ali uspavajo starejše generacije: spoznal jc, kje so bistvene vrednote in je pripravljen zanje tudi zgoreti: »Naše življenje mora žgati, mora boleti, mora sekati po nas, mora zgoreti.” Nič zato, če jih je malo, če bo z leti skupina redno manjša: ljudi vodi malo število močnih, glavno jc duhovna moč, en sam živ plamen more prižgati milijone. Zato smemo upati. Resni6io živa stvar — drevo, človek, narod — je trdoživa. Videl sem hraste, ki jih je razklala strela, pa so oživeli; vse mučilnice zadnjih štiridesetih let — črne, rjave, rdeče — pričajo, koliko prenese človek: in Slovenci vemo, koliko prenese narod. Res, včasih se življenje umakne v globine, tam snuje in izbira. Lažni preroki ga trikrat zapišejo smrti, malodušni ljudje obupajo nad njim — tedaj pa nenadoma požene mladika, kajti korenine segajo globoko. Naš narod preživlja hudo krizo; marsikaj, na kar smo bili navezani, je za vselej umrlo, marsikaj umrlega ne zasluži naših solza; a ta kriza ni smrtni boj, ampak zorenje. Društvo »Slomšek” in koroško Mladje še ne bosta rešila slovenskega jezika in slovenske kulture; sta pa znamenje in priča, da smemo upati. Znamenje in pričevanje, zgled in opomin. lllP'/ nas tuiJicmben Preč. g. dekanu p. Pavlinu Bitnarju v spomin! Unjigov f>et’r šriba Na 5’nkatrijne pudaji. Draga Lojzna motil Brov sm Voše šribaje ži venč borti, an-bart ste mienli, da sm sa za Nicmca zašri-■bov, da kne šriblem, poa ste ma pa t’k mou ž’koli, če kej toiku mom svjeata, da ■bi volt smeav. če bo papier dojsti velak, 'bom Vam pa vse poveduv. Najpre pa mrm še nekej drujga šribat. Viete n’s je glih 5’nikatrijne, na šta dan n’kol ne bom zobuv. Viete Vi mi čieru ponujate, jas sm pa ži an skušen gimpl, viete an tok, da je ži an-bart s’kr na limu seadov, zatuo pa ukule dekličov koj t’k bol hodm ku pa močka u'kole žjačeh igličov. Koj bi skrivov, tiste t’k’ viete, da sa pr’ piti zod’ držim, pr’ jesti pa pried’, pr’ deli pa na stron stop’m, da ti druji cuo morju. Stu pa tam s’m pa še zmiVm rad movu ■komu kaj pumogov. Najrojši s’m šov čosi št’k’ pu lietnem jormaci na gnojavozu g’rta pu g var eh. Tejku s’m sa ži ohtov, da ga 'knis’'*! tejku poki dav, da bi gnuj vatu v kidat’. Tro’sle su ga pa t’k’ koj žienske. Za ■nekej su p’č vsi riekali, da s’m zakej — za mongaje, ku s’m sa pa meav t’k’ tovstu r’t. No pa ančes s’m še ži nosuv tistu žrd, pva s’m sa pa ži najroji 'koj zgubuv v koke grmovje, pusiebnu pa v tiste, 'kjir su 'rnele trosilne pa skopoč grču pustavlenu. Pa su mi ga glih t’k’ pust’li pit’, če glih knism devov. »Le pij ga!« su mi rjikali! Sej vrobl «tuj kne seje, pa glih t’k’ žaje. No ku je pa ži anbart sonce zahajovu, sm pa le šov movu tistu žrd nos’t, da s’m pva v’že k ve-čierji šov. Tam s’m pva pa ži pumogov ku pa vsok včlak. Koke dvare reči smu jedli; nudlne, krope, kurejovu župu pa strdnje-nu močku pa »miši« n’tr’. Ku smu sa pa anbart najedli, t’k’, da s’m mVv ži na posu ejat’, je biev pa zmir’m. puš’lc. Navodnu je guspudija bol pa gu-'Spudor prnesuv an liep šartl, n’tr’ je biev vtakjen pa puš’lc. Pva su pr'nesli pa še anu vejku svomn’cu drvabneh lesnik; gr’ na ano je biev vriezam križ. Tiste lesnike je pva pavr vrguv med nas vsa Lidi (bovu nas je pa ži ukule 20 pa še venč). Vi ne viete, koka pipoPca je bova, 'dur je tistu lesniku duobuv, ku je križ ’meva, tisti je duobuv puš’lc. če je bjiv m’ški, je duobuv še štongu taboka pa mor’a še pufar žgoja, k’kr je biev kej gospodor pr’ voli. Ženske su double pa kaj drujga: prta za an biert’h 'bol pa Vk’ kiij. Jaz pa n’kol’ knism 'meav sreče, da bi duobuv tiste lesnike s križ’m’ če glih jih čosi nagrobuv povnu pjest. •Pva su pa rojali nu fecoli, m’ne su pa kor napre jaz’li: »Pet’r, si biv ži druč pre-•pučos’n za puš’lc!« — t’k’, da poa čosi ceavu nuoč kni.s’m mov spat’. Mojemu patronu s’m korbodi ubečov, če bi mi pumogov du puš’lca. Še punoči sa mi je sijovu, da s’m ga duobuv. šartl je biev moj, pa tok’ liep pušl’c n’tre. Ku s’m' sa pa zbuduv, pa kor-kaj kni bovu riesn. čosi ciev dan kaj druj’-ga misluv, ku pa da bi puš’lc duobuv. Pva bi pa lidi saj kne moli reči, da s’m zanič pa prepučos’n. Vid’‘te, koke skrbi s’m mjeav, lidi su pa mislili, kak’mi je dvaru, ku jih nemam. Scogov bi čvavek, ku bi kne bovu grče! Pva je pa ančes minovu, lidi su še koj pu pudajeh posli; pu dupovdneh je ži svo-na ležova, jaz s’m ju trkov glih z ane vesi v drugu, s’m dr’ čuv ane klevsaje pa an 'bobji smieh, sa" pa knism on vzav, koj je 'bovu, kor 'nbart, da su g’dlole, u Petr’ — Petr’. Naanbart sta ma pa ži drželi ani dbie če tri, ta druje su ma pa nabulale s pše-nicu, keik’r su ma najbol mvale. Korg’nt knisu ohtale, tvačile su n’t’r, kom’r je p’č bovu. Ku su ma pust’le, knis’m veduv, koj naj pvačnem. Su sa pa glih moti nastavili cuo, ku su prišli k ižni klicat’: »Puo-pvuo, Pet’r, zdaj su ta pa orngi anbart! Pa štuo kni kaj! Movu sa strasi pa