Gospodarske stvari. Nekaj za sadjarje. Peljal sem se lani po železnici z gospodom, ki se spozna y sadjarstvu in ima na svojem posestvu priložnost, si skušnje prido biti. Vprašam ga, katera sorta jabolk mu najbolj ugaja. Odgovori mi: Najljubša mi je kanadska rajneta. In pravo je zadel! Na lanskej razstavi sadja v Mariboru je ta sorta zbudila občno pozornost. Namen teh vrstic je večinoma, priporočiti to sorto za občni nasad. Geslo novega časa je: Ne veliko sort! Kvečjemu tri ali štiri, pa tiste morajo biti dobre. Omenjena kanada rajneta zori v adventu, se da pa že hraniti več mesecev potem. Pariška rambura jej \e zelo podobna, pa kanada rajneta }e bolj okusna. Rodovitne so pa obedve. Na mariborskej razstavi so imeli kanadsko rajneto med drugimi razstavljavci: vinarska šola v Mariboru, Podčeterteška grajšina Fritscher, veleposestnik v Nerbersdorf pri Wildonu, Wiebner, medičar in posestnik na Ptuju in drugi. Ko bi kdo želel cepiče, jih gotovo dobi pri Wilhelmu Klenertu, posestniku drevesnic v Gradou, komad po 15 vinarjev. Na mariborskej šoli imajo krvno uš in je nevarnost, da se prenese tudi po cepičih. Druge priporočila vredne namizne jabolke, ki so pa vse tudi za mošt dobre, so že: Ananas rajneta in pa kasselska rajneta. Prva je prav dobra, pa ima napako, da rada gnjije. Pa vsejedno jo priporočam kot izmed najboljših in najrodovitnejših. V Rusiji najrajše kupujejo to sorto. Kasselska je dobrega okusa, je sočnata kakor prednica, in se drži do binkošti. Napako pa ima, da postane precej uvela. Uvelost pa bojda zgubijo vse jabolke, ako se pred rabo denejo nekaj časa v vodo. Ztato zimsko parmeno pa vedno bolj opuščajo. Lotiio se je rade bolezni na listju in sad se začne čudovito pačiti, ko drevo postane starejše. Toraj priporočam za naše razmere: Kanada rajneto, kasselsko in Ananas rajneto. Zraven pa že priporočam mašančke, pa bolj debele sorte, ker so tudi čisto drobne. Videl je pa pisalec teh vrst debelejše izvrstne sorte. Prav izvmtne -so tudi nekatere ledrarce (n. pr. Damason rajneta), pa se nahajajo med njimi tudi prav slabe sorte. Najboljše je, če se more zgoditi, da vzame človek cepič od drevesa, od katerega je sam videl sad in ga tudi poskusil. V drevesnici se včasih zmotijo, da ne dobi človek sorte, ki jo želi. Pa še druge reči se godijo. Od sevniške voSčenke se je v drevesnici zaplodila ena panoga, od katere sad daleč zaostaja za enim, ki sem ga poskusil drugod od te sorte. Po mojem mnenju niso temu krajevne razmere uzrok, ampak odjemalec cepiča je imel nezgodo, da je dobil slabo varijeteto. Za to svoje mnenje imam še bolj temeljite uzroke, ki jih pa ne morem tukaj navajati. Samo to povem, da sem že videl sad dveh dreves, ki se je kazal popolno enovrstnega, v okusu pa je bil daleč narazen. Od hrušek so se mi priporočale od zelo verodostojne strani: Williamova kršče- nica (sept. Williams Christbirn), Blumenbachova maslenka (okt. nov.) in zimske maslenke: Milletova (sad poznam iz lastnega okusa kot izvrsten), Nardenpontova, Liegelnova; razun teh še Madame Verte. Posebno pa se mi je kot najbolj pozna od več verodostojnih strani priporočala: Olivier de Serres. Je izvrstnega okusa in traja do marca. Poletna hruška je ena najboljših Solnograeanka (Salcburgerca.) To so namizne hruške. Hruške za suSenje in za mošt je pa najboljše, da si vsak sam poišče v svojem kraju. Ako si kdo sam želi zrediti drevesca, naj dobi pečke — 4 do 7 dni jih more v sobi imeti, pa jih ne sme na peč djati — potem jih naj pomeša z vlačnim peskom in jih da v kako škatljico, katero naj zakoplje na vlažnem kraju v kleti v zemljo ali še bolje v vlažen pesek. Ako se pečke popolnoma posušijo, zgubijo za tisto leto ali pa za zmiraj svojo kalno moč. Posejejo se pa naj kakor hitro mogoče, toraj kmalu po pustu. Mraz ne škoduje navadno setvam. M. S.