' v;: ■ *?•> ?s: V.=- W « SV MBI DRUŽINSKI TEDNIK Leto XII. V Ljubljani, božič 1940. štev. 52 (581) Danes: Pravda vitčzi. Resnica zmaga. Tomaž Masarvk. »DRUŽINSKI TEDNIK« Izhaja ob četrtkih. Drednifitvo ! n uprava v Ljubljani, Miklošičeva 14/111. PoStni predal It. 345 Telefon fifc. 83-32. — ltačun poštne hranilnice ▼ Ljubljani St. 15.393. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dop‘sov ne sprejemamo. Za odgovor jtr tiuba priložiti za 3 din znamk. NAROČNINA */* leta 20 din. ‘/a leta 4<> din tm leto 80 din. V Italiji na leto 40 lir, T Franciji 70 frankov, v Ameriki dolarja. Drugod sorazmerno. — Na* ročuino je plačati vnaprej. CENE OGLASOV V tekstnem delu: enostolpčna petitna vrsta ali njen prostor (višina 3 mnt in Širina 55 mm) 7 din; v oglasnem delu 4*50 din. V dvobarvnem tisku cene po dogovoru. Notice: beseda 2 din. Mali oglasi: beseda 1 din Oglasni davek povsod fio posebej. Pii večkratnem naročilu popust. strani BOŽIČ V DELAVSKI DRUŽINI NAPISALA MARIJA ŠPENDETOVA Božič 1940 Foto Janko Pogačnik SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ... Božiičn Pančevo, decembra. V bližini pančevske vasi Starčeva so te dni vaščani doživeli veselo vaško potegavščino, *ki je dvignila veliko veselja in zabave. Vaški don Juan, Džoka Bulič je rad menjaval ljubice. Zdaj so ga srečali z eno, zdaj spet z dntgo. Veljal je za največjega zapeljivca žensk in mladih deklet. Zadnjikrat se je pa ubogi Džoka resnično zaljubil v mlado dekle iz iste vasi. Ponudil ji je zakon, ki ga je dekle tudi sprejelo. Toda nastale so ovire. Dekličini starši so nasprotovali poroki, češ da je njihova hčerka namenjena boljšemu in poštenejšemu človeku. Zato so Ji preprečili vsak sestanek z izvoljencem. Toda ljubezen Je silnejša od prepovedi in dobrih naukov. Zaljubljenca sta se vseeno sestajala in dogovorila sta se, da bo Džoka nevesto ugrabil in odvedel v svojo hišo. Vse bi bilo dobro in njuna nakana bi se jima tudi posrečila, če se ne bi Džoka po vasi hvalil in bahal, da bo svojo nevesto ugrabil. Zato so namreč Izvedeli nekateri njegovi tovariši, brhki vaški fantje, ki so sklenili, da bodo ošabnega Džcka .potegnili*. Po posvetovanju so sklenili, da se bo eden izmed njih preoblekel v žensko in bo čakal na Džoka in njegove prijatelje. Tako so tudi storili. V temni noči so prišli Džoka in njegovi prijatelji pred hišo njego- ve Izvoljenke. Dekle Je kar samo prišlo k njemu, prijela sta se pod roko in sta odšla proti Džokove-mu domu. Toda, ko so že nekaj časa hodili, so začeli iz teme klicati navihani fantje Džokovi .nevesti': »Pobegni od Džoke, bil Je že trikrat poročen!« Ko je .nevesta* to slišala, je pri-solila Džoki nekaj krepkih zaušnic in pobegnila v temno noč. Džoka je ostal sredi ceste sam, ves preplašen in vznemirjen. Iz teme je pa slišal smeh. Njegovi prijatelji so ga pustili samega in stekli za pobeglo .nevesto*. Najzanimiveiše pri tem dogodku je pa to, da je bil D-oka trdno prepričan, da je ugrabil svojo pravo nevesto. Amerika zagrešila vojno dejanje, ker pomaga Angliji, je Hull izjavil, da ameriška vlada ne dovcll da bi ji kdo očital, da re ne drži strogo predpisov nevtralnotnsga zakona. Novice ia Francije. Nemški poslanik v Vichyju je Imel daljši razgovor a maršalcm Petainom. Po tem sestanku so Lavala izpustili iz internacije. Po ameriških vesteh je nemška vlada zahteval* odstop notranjega in pravosodnega ministra; Laval naj hi spet postal član francoske vlade. Po istih vesteh je novi pcelanik francoske vlade De Brinom, ki je že odpotoval v Pariz, dobil od maršal* Petaina nalog, da nemške zahteve zavrne. Angteško-nemšku bojišče. Zaradi slabega vremena ni tulo nekaj dni nikakršnih nemških letalskih, napadov Bombe na Sušak. V noči na nedeljo, I poldrugo uro po polnoči, je prebivalstvo Suiaka zbudila huda eksplozija. V središče mesta sta padli dve bombi. ki ju je vrglo neko tuje letalo. Na mah je bilo vse na nogah, prebivalci so zapustili stanovanja in preplašeni pobegnili na ulice, kjer so ostali do zore. Ena izmed bomb je padla na gimnazijsko stopnišče in povzročila precejšnje razdejanje. Druga bomba je porušila vso sprednjo stran hiše inž. Marincviča, vsa okna daleč naokrog so popokala, prav tako je znatno poškodovalo sosedne hiše Čeprav sta bili bombi le srednje veliki, sta bolj ali manj poškodovali vse stavbe v razdalji 300 do 400 metrov od mesta, k er sta eksplodirali Telefonske in brzojavne zveze so prekinjene, pretrgana vatsko, ne pa za druge banovine, kjer bedo prodajali olje po prejšnji eeni. Praznik sv. Štefana ni brezmesen dan po odredbi banske uprave dravske banovine. Ker pa na praznik mesarji ne bodo prodajali, nai se gospodinje in gostinski obrati založe z mesom že pred prazniki. Brezmesen dan so preložili na ponedeljek dne 30. L m. Podružnico Centrale za knrivo bodo ustanovili v Ljubljani. Za dravsko banovino bo urejevala preskrbo prebivalstva 8 kurivom. Cene svinjam znatno padajo na tržiščih v Slavoniji in Vojvodini. Medtem, ko je bila cena pitanim svinjam še pred nedavnim 17 dinarjev za kilo AVTOBUS L1UBLJANA — BARJE — IG vozi p« novem voznem rodu vsak danr odhod lat Ljubljane ob O OO, 12.30, 18.30 odhod im Iga on 7 OO, 13 30. 10.30 PoatalallH« t|uk||»M, Krekav trg. Iz Iga idealni amučnnki izleti v okolica in oz Karešč-k. J. KRALJIČ, Ljubljana, Gosposvetska 1, dvorišče figovec" — telefon 36-98 Elektrotehnično in, mehanično podjetje, zaloga koles, šivalnih strojev in nadomestnih delov DRAGO GAMS CVIJE, Prešernov* ulic* 16 na Anglija Ponovili so se šele v petek in soboto. Nemci so napadli London, pesebno hudo pa Liverpool. Angleži so svoje napade usmerili na industrijska središča v Nemčiji. Mannheim je doživel več zaporednih srditih napadov. Angleži so dalje bombardirali Ludwigshafen, Berlin in Poruhrje, prav tako pa invazijska pristanišča na francoski obali. Afriško bojišče. Angleška vojska se je ustavila pred trdnjavo Bardijo, k:er se ji je že posrečilo zavzeti zunanji utrdbeni pas. Po angleških vesteh bodo glavne trdnjavske naprave napadli šele tedaj, ko bo poveljstvo prepričano, da napad ne bo stal prehudih žrtev. Italijani poročajo o neprestanem bombardiranju angleških oklepnih oddelkov in o hudih bojih z angleškimi letali Albanska bojišče. Položaj na albanskem bojišču se v glavnem ni izpre-menil. Poročila o zavzetju Te pele ni’a so se izkazala za preuranjen*. ker je kraj še zmerera v italijanskih rokah. Grki so dosegli le manjše krajevne uspehe, italijanskim četam se je pa posrečilo vnovič zavzeti pristanišče Porto Palerma Angleška admirallteta poroča, da Je angleško hredovje vdrto v Jadranska morje in hudo obstreljevalo Valena. Angleška letala so večkrat bombardirala Napota. Brindisi in Bari sta pa tudi vodovod in plinovod. Kosi železa in kamenje ro prileteli celo na staro železniško po tajo in poškodovali nekaj vagonov. Žal sta bombi tudi med prebivalstvom zahtevali žrtve, čeprav ne smrtnih. *e ponoči so prepeljali v sušaško bolnišnico 7 ranjencev, ki so pa bili le l'že ranjeni in so jih kmalu odpustili. Oblartt so uvedle preiskavo, da ugoteve škoda po drobcih bomb pa izvor tuiega letala. Isto noč so tuja letala bombardirala sosedno Reko. Nižje prodajne cone ia jedilno olje je doinčii ban banovine Hrvatske. Po njegovi uredbi bodo prodajali namizno efje na drobno po 2f75 din. prej so ga pa po 25 din. Ta uredba pa za zdaj velja samo za banovino Hr- žive teže, so zadnje dni kupovali trgovci in mesarji v Sremu težke pitane svinje po 14'50 dinarjev za kilo žive vage. Prodajalci zdaj zahtevajo, da direkcija za zunanjo trgovino ukrene vse potrebno, da se bo cena pitanim svinjam obdržala na pariteti s ceno koruze, svinjske krme. V Zagreba se bosta podražila plin in elektrika. Elektrika se bo podražila za 10 do 12 par za kilovatno uro. plin se bo pa podražil za 50 par pri kubiku. Zaradi te podražitve bo dobila mestna občina 11'8 milijonov din več listnih dohodkov Pri Budvi je nasedel naš tovorni parnik »Srebrno«, last Dubrovačke nhividhe. Parnik je odplul pred nekaj dnevi ia Dubrovnika is jo bil name- U GO OEM —KUP partija prvovrstnih Hvalnih »frolev raznih znamk (konkurznega nakupu) je poceni naprodaj pri R O M E T** v LllMisal - —pr«ft kriimate earhve. Turtt ob aedellah itoptUu aa ogled. Za nego lica in rok rabite BENKOVO POMADO in VIOLETTE-KREMO! Ukana pii sv. Trojici F. pl. BENKO. ZEMUN Odobreno S. Er. 6332,1937 i S. Er. 953/1937 njen v Mersino v Trčijo, od koder bi peljal blago v Severno Ameriko. Zaradi vojne je parnik plul prav ob obali in je zaradi hude burje pri Budvi nedaleč od Dubrovnika nasedel. Nočne vožnje naših parnikov so ukinili zaradi plavajočih min po Jadranskem morju. Naši potniški in trgovski parniki odhajajo iz pristanišč šele od 6. ure zjutraj in prenehajo voziti že ob 4. uri popoldan, ko leže prvi mrak. Vse vozne karte pri »PUTNIKU« 20 stopinj mraza imajo v hrvatskem Zagorju in je varaždinski trg že skoraj brez živil. V Sisku in okolici so imeli te dni 18 stopinj mraza in je začela celo Sava zmrzovati. Rečni promet po njej bodo zato te dni ustavili. Tudi našemu Primorju mraz ni prizanesel. Otok Šolta je zaradi močne burje že tri dni brez zveze z zaledjem. Celo v Dubrovniku je živo srebro padlo pod ničlo in je tu pa tam ob obali zamrznilo morje. Zaradi hude zime so se pojavili tudi potresni sunki. V Zagrebu so te dni seizmo-grafski aparati zaznamovali potresni sunek v daljavi 100 kilometrov. Močnejši sunek so občutili v Slavonskem Brodu in Osjeku, kjer je trajal nekaj sekund. Nove akrepe je izdala hrvatska banska oblast glede kontrole prometa s surovimi kožami. Po tej uredbi morajo mesarji in zasebniki, ki koljejo živino za svojo uporabo, prodati kože samo trgovcem s surovimi kožami ali zbiralcem surovih kož, v nobenem primem pa ne neposredno predelovalcem ali tvornicam usnja. Prav tako smeio prodali te kože samo trgovcem na področju banovine Hrvatske. Trgovci sami smejo kože prodajati samo na podlagi predhodnega dovoljenja urada za kontrolo cen. Knjižnice, arhive, manstvene in titute, tehnične pisarne IM. obveščamo da z novim Vito-flex aparatom vse dokumente itd. hitro in poceni preslikamo. Priporoča se DROGFRTJA GREGORIČ, kr. dv. dobavitelj Ljubljana, Prešernova ul. 5. Cean božičnim drevesom so določili v Zagrebu. Prodajalci smejo prodajati drevesca od 5 do tiO diuarjev. Po 60 din smejo prodajati samo najlepše srebrne jelke, visoke tri metre. Vse navijalce cen bodo strogo kaznovali. Isti dan sta umrla v Velesu 1091etni Andro Nešovie in MSletna Ana Srebrovi«. Oba sta stanovala v isti ulici in sta bila najstarejša prebivalca Velesa. V SEMCI § . Vasic dan prihajam m sodnijo, kjer poslušam razprav*. Prom mftr-mtv« stvari vidim in slišim tam; tat-vrat, žalitve, goljufij«, prestare, pr*-piri ia tepeii, vsa st tam ahramaca in vsi iščejo tam zadoščenja — pravice. Ljudje iz vseh krajev in slojev pridejo sem: siromašni, bogati, preprosti, in izobraženi. Pred zakonom so vsi enaki: pohlevni in majhni. Nekateri so ie stari znanci soiUšča. Ti pridejo malo bolj samozavestno, češ, kaj nam pa morejo in se skušajo tako ali drugače izmazali, takšni navadno tuje vsako krivdo kar se da. Oni pa, ki pridejo prvič, navadno priznajo iti obžahijejo krivdo, potem pa boječe čakajo, kaj bo. Včasih je pravda resnejša in zamera malo večja., včasih »o pa Ijadj* prav zares pravdajo za — osim* senco. Berite in presodite stani, kaj, k aha in zakaj vse sc pravdajo: Poučna zgodba ia nelz- kučene mladoletnike Ljubljana, * di-.teinbru, Mirko je delal v Celju pri nekem stavbeniku. Ta ga je poslal v Kranj z nekim naročilom. V Kranju je Mirko dobit 1000 dinarjev, da jih ponese nazaj v Celje. Odpravit se Je na vlak. Z njim Je bil tud* njegov delovodja, ki se Je vračat v tjrtWJano domov. Mirko se je pa spomnil, da ima v Ljubljani prijatelja, ki ga ie dolgo ni videl in bt ga rad obiskal »Boš pa pri meni prenočil,« mu Je ponudil delovodja, »pa ga obišči. < Mirko je pristal s vesel]ene. Prijatelj mu je razkazal Ljubljano, ki je Mirko ai mnogo poznat, saj je le redko kdaj prišel v Ljubljano. Ogledal si je vse, kar ga je zanimalo, potem so pa zavili k »Staremu Tišlerju« na večerjo, Mirkov prijatelj, ki študira v Ljubljani, je pripeljal še enega prijatelja študenta, povabili so tudi delovodjo in tako so v četvero kramljali pri vinu. Po vsakem litru je bilo prijetnejše, po vsakem litru so postajali bolj veseli. Od Tišlerja do Leona je pa kratka pot. Živo je tam in veselo. Pevačice vabljivo pojo in mamijo mlade, neizkušene fante. Mrrko še nikoli ni videl kaj takega. Od pričakovanja so mu žarele očt, požiral ,e sline in omamljen opazoval to življenje. Pred njim so se razgrinjale skrivnosti, ki jih še ni poznal; življenje se je od-jriralo pred njim v čisto novi luči. Mirko se je vrgel vanj, se na jiredal z vso dušo in pil sladkost sjroznanja lz polne čaše. »...da me hoče poljubiti, i®f- mamice...«, Je zapel« pevačica in mu ovila roke okrog vratu. Mirku so se zamajala tla pod nogamii preteklost, sedanjost, 'vse je izginilo v neko neznano meglo pozabljenja. Ob zvokih tanga se je pevačica privila tesno k njemu, da m« Je postalo vroče. Zaplesala sta, da je |»o-zabif na vse; na dom, na službo in na — denar. Mrzlo jutro ga je spet tetreznilo t* povrnilo v sivo vsakdanjost. Glava ga Je bolela in noge so se mu zapletale. Segel Je v žep, denarja p« ni bilo nikjer. » loj, mamice!« Kaj bo? Kako naj se zdaj vrne v Celje; kjer bi moral Izročiti dobljenih tisoč dinarjev? »Ukradli so mi jih,« je prišel skesan in potrt nazaj v pisarno k svojemu šefu. Koko in kje, ni mogel prav povedati Pa so ga le trdo prijeli in priznal je. Nerad je povedal vso zgodbo od konca do kraja. Zdaj premišlja v ječi svojo revo, premišlja o sladkostih, ki so mu prinesle kazen v ječi. Grenko je, čc je spoznanje tako, pozno. Joj, mamice... Do gdaj Je dedcem diSala, zdaj jim bo pa smrdela Ljubljana, 5. decembra. Posestnik France je bil na glasu pametnega moža in dobrega družinskega očeta. Dvajset let je živel s svoja ženo v najlepši zakonski slogi in ljubezni. Prišla je pa skušnjava v osebi Marije, ki je Franceta tako dolgo zapeljevala, da je pričel hoditi k nji. Francetov* žena Cecilija j« fevedda, kje njen mož izostaja tako dolgo zvečer. Energična je s svojim, možem obračunala, ia v kolikor beseda ni zalegla, je tudi padlo po njem. Pa nm zitej Je dedcem dišala, zdaf Jim bo pa smrdela f« Din 20.000 nagrade! že precej časa se raznašajo neresnične vesti, da predelujemo stare šivalne stroje, kolesa, otroške vozičke itd. — in jih proda* Jamo za nove. Zato ponujamo 20.000 dinarjev nagrade onemu, ki nam to dokaže. Vsem tistim, ki se poslužujejo takih izmišljenih trditev bodisi iz konkurenčnih, bodisi iz zlobnih namenov o poslovanju naše tvrdke, nudimo sijajno priliko, da si zaslužijo razpisani znesek. Primerno nagrado dobi tudi tisti, ki nam naznani razširjevalca navedenih neresničnih vesti. Res je, da v komisijsko prodajo sprejemamo, kupujemo in tudi jemljemo v račun vsakovrstne rabljene predmete, katere pa samo kot take nepredelan« prodaiamo naprej. Samo naše dobre trgovske zveze nam omogočajo ugodne skupinske nakupe novega blaga in zato so naše cene konku* rentne - nAi OTARU iHAKODATE OKIO. NANA2AWA' MAIZUHA KOREJAt HIROSHII VuSAN/ 'KOCHI nagasakiC SASEBO. l M tM>K« srotuUč?^ * a. lliinl UTRDI! . u. mmju GENERAL UGO CAVALLERO, naslednik maršalu Badoglia kot šef italijanskega generalnega štaba. V Ljubljani, 23. decembra Vojne operacije v Albaniji so delno zastale, delno je pa tempo grškega prodiranja popustil, ker se italijanski odpor čedalje bolj organizira. Tudi angleška ofenziva v Libiji ne napreduje več tako hitro kakor v začetku. Na obeh glavnih kopenskih bojiščih v Sredozemlju je torej za nas opazovalce nastal odmor in tako imamo večjo priložnost, ogledati si razvoj dogodkov drugod. Vzroka za to imamo kar dovolj. Odslovitev Lavala iz vichyjske vlade in afera, ki je z njo nastala, dobivata čedalje večji pomen. V prejšnji številki smo zapisali, da si je časopisje ta dogodek različno razlagalo. Eni so mislili, da je hotel Laval kot zunanji minister vlade nezasedene Francije dovoliti Nemcem prost prehod čez Francijo na njeno južno obal; tam naj bi Nemci dobili tudi francosko vojno mornarico, kolikor je je še ostalo po pomorski bitki pri Oranu in po angleški zasegi, nato naj bi pa skupaj s Francozi in Italijani udarili po Angležih v Sredozemlju. Druga, mnogo manj verjetna ver- ANTHONY EDEN )e postal naslednik lorda Halifaxa. zija je trdila, da so se za takšno po litiko zavzemali drugi člani Petainove vlade; po tej verziji je Laval zato | moral odstopiti, ker je tej politiki nasprotoval. Tretja razlaga je vedela povedati, da je Laval stregel Petainu po političnem življsnju, češ da bi sam hotel priti na njegovo mesto. Četrto teorijo smo postavili mi: izkrcanje Lavala je posledica vojnih dogodkov v Sredozemlju, t. j. v Albaniji in v Libiji. Ta teorija bi bila nekako dopolnilo prve: r itain je proti slehernemu zapletljaju, ki bi Francijo spet potegnil v vojno — ne glede na to, ali bi se Francozi vrnili na stran Angležev ali pa pridružili Nemcem. Vse kaže, da sta prva in četrta razlaga najbližji resnici. Hkrati z novico, da je moral Laval zapustiti Petainovo vlado, so listi prinesli vest, da je dal maršal svojega bivšega sodelavca aretirati. Dva dni nato smo izvedeli, da je Laval spet prost; obenem so se raznesli glasovi, da se v Berlinu čudijo Petainovemu ukrepu in da se bo Laval spet vrnil v vlado. Kakor slučajno je prav liste dni izšel v časopisih Weygandov intervju, publiciran v Berlinu. General Wey- Plastičen zemljevid severnoafriških bojišč, kakor bi se vide!a iz letala visoko nad Sredozemljem. sko politiko, ne more biti nihče drugi kakor tisti, ki ga je Petain odslovil: Pierre Laval. Zelo verjetno je torej, da je Petainov ukrep preprečil prejšnji teden prevrat, ki hi bil znal postati vele-usoden za bodočnost Francije. Ali to še ne pomeni, da takšnega prevrata ne bo; pomeni samo, da mu bo, če se pripeti, manjkal moment nepričakovanosti in da bo zato šel v izgubo dobršen del njegovega siceršnjega učinka. Kakor se pravi, koli že: na Francoskem, v nezasedeni deželi — sai to K angleški ofenzivi v Zahodni puščavi: karavana angleških oklepnih avtomobilov, ki so spremljali čete In pripomogli k njihovemu uspehu. gand je po tem poročilu izjavil, da ni res, da bi se nameraval izneveriti maršalu Petainu in pridružiti generalu de Gaullu. Prav Weygandova izjava nam bo nemara še najboljši vodnik v labirintu nasprotujočih si poročil in verzij; samo brati jo je treba pravilno. General Weygand namreč ni izjavil, da se ne bo izneveril vichyjski vladi; izneveril se ne bo samo maršalu P 6 t a i n u I Iz tega bi se dalo sklepati, da so v Vichyju res na delu struje, ki bi rade Pčtaina potisnile ob stran. Ker je pa stari maršal danes edini človek, ki more ohraniti vsaj kolikor toliko reda in discipline v politično čedalje bolj razkrajajoči se Franciji, ni prav verjetno, da bi ga hotel kdo izpodriniti zgolj iz osebne častihlepnosti; mnogo verjetnejše je, da so si s Petainom navzkriž ljudje, ki bi radi izpremenili celotno politiko vichyjske vlade. Kdo so ti ljudje? Ce naj logično odgovorimo na to vprašanje, pridemo spet na začetek: mož, ki bi hotel preorientirati franco- ta prihaja namreč pri tem razmišljanju v poštev — marsikaj ni tako, kakor bi moralo biti. Kako bi tudi bilo! Dovolj čudno se zdi marsikomu že to, da ni v državi, ki je doživela največjo katastrofo, kar jih pomni zgodovina zadnjih stoletij, doslej videti še nikakršnih pravih znamenj kipenja, ki oznanja organski konec vseh takšnih katastrof. Vsi tisti, ki so že za zimo napovedovali revolucijo na Francoskem, so se ušteli. A to ne pomeni, da bo Francija brez pretres-ljajev prestala sedanji kritični čas. Dežela, ki je bila dolga desetletja vajena sitega življenja, udobnosti, rentierstva, borznih špekulacij in političnega antišambriranja, sicer stisko huje občuti kakor ljudje, ki so živ dan vajeni skromnih ali celo siromašnih razmer. Toda takšna dežela se tudi pozneje zave, kaj vse je s katastrofo izgubila. Vojni poraz je Francoze zadel kakor udarec z batom po glavi; tak udarec človeka tako omami, da ga prvi mah niti ne zazna. Šele ko se malo zave, začuti bole- Francozi začenjajo šele zdaj po ma lem spoznavati, kaj jih je zadeio. Izraz tega spoznavanja so politična nesoglasja, ki sj dajejo duška v Vichy-ju. Politični procesi proti politikom prejšnjega režima ne gredo prav. od rok; sodniki sami menda čutijo, da imajo neprave obtožence pred seboj Vse je nekam zmedeno; ljudje čutijo, da se mora nekaj zgoditi, a sami prav ne vedo, kaj. Iz te faze se bo nujno rodila druga, faza organiziranja čustev in stališč. Vichyjski Francozi, da jih na kratko tako imenujemo, so danes brez pravih voditeljev. Petaina vsi spoštujejo, a vse druge politike instinktivno odklanjajo; trpe jih le zato, ker jih Petain trpi Če stari maršal na lepem umre, se bo proces političnega organiziranja silno pospešil. Dokler bo pa Petain živ, se bo druga faza preporoda po katastrofi le počasi oblikovala. Isti učinek kakor Petainova smrt bi imela tudi odstranitev starega maršala s sedanjega mesta. Zato ne verjamemo, da bi kateri vichyjski politik zares mislil na to, da bi Petaina izpodrinil. Vsi vichyjski politiki, ki imajo danes kaj besede, so desničarji, a noben desničar si ne želi revolucije od spodaj. Pač pa nekateri Petainovi sodelavci prav resno mislijo na to, da bi izpremenili pravec francoske zunanje politike. Vseeno je, kaj jih pri tem vodi, bolna častihlepnost ali ideaini nagibi, politične simpatije ali antipatije, patriotizem ali koristoljubnost: dejstvo je, da takšna struja v Vichyju obstoji in da je v Berlinu ne gledajo postrani. ma Weygand nasproti nemškemu tranzitu čez nezasedeno Francijo in uporabljanju francoskih sredozemskih vojnih pristanišč, posebno v Toulonu, pripominja list, ni znano. Mislimo, da se ne motimo, če zapišemo: Weygand bo storil to, kar bo rekel Petain. Od drugih politikov v Vichyju pa Weygand najbrže ne bo hotel sprejemati smernic in navodil. Od tega, ali mislijo tako tudi v Berlinu, bo odvisno, kako se bo razvila sedanja vladna kriza v Vichvju. Zakaj, tudi Nemcem ne more biti vseeno, kaj poreče Weygand, edini vi-chyjski general, ki ima razen svojega konja pod sabo tudi dobro oboroženo in disciplinirano armado. Smrt lorda Lothiana, angleškega ve« leposlanika v Washingtonu, utegne imeti še zelo pomembne posledice. Nekajkrat smo že omenili, da nekateri angleški krogi niso zadovoljni s sedanjim zunanjim ministrom. Ne morda zato, ker bi jim bil osebno neljub; lordu Halifaxu očitajo samo to, da še zmerom nekam preveč misli po Chamberlainovo, posebno kar se Rusije tiče, Halifaxovi nasprotniki trde, da bi bil sir Stafford Cripps, britanski poslanik v Moskvi, že zdavnaj uspešno opravil svojo nalogo v Rusiji, če bi mu njegov šef ne metal polen pod noge. Lord Halifax je namreč zelo pobožen mož in ne mara boljševikov... Zdaj je Churchill baje našel pot, kako bi se Halifaxa na lep način od-križal. Po poročilih londonskih listov postane namreč lord Halifax Lothia-nov naslednik na veleposlaniškem mestu v Washingtonu, zunanje ministrstvo pa prevzame Anthony Eden. Observer Daljni vzhod - ogledalo evropskih dogodkov Kitajska uvertura in južnomorska drama Položaj Japonske v Vzhodni Aziji in v .trikotniku" Dejstva, da doživljamo res »revolucijo svetovne politike«, nič tako na^ opi. stvar se da prispodobiti s občujočimi cevmi, kakršne pozna lizika: sleherna izprememba nivoju v eni cevi povzroči izpremebo tudi v drugi. Ta medsebojna zveza Je danes mnogo tesnejša, kakor Je bila v prvi svetovni vojni pred 25 leti. Takrat je bila Vzhodna Azija zgolj prizorišče postranskega pomena, naj so dogodki rodili na koncu koncev tam Se tako revolucionarne posledice. Danes se pa uspehi ali neuspehi v enem kotu »totalitarnega trikotnika« kakor po transformatorju prenesč na oba druga kota. Zato bi lahko rekli, da se diplomatski nastopi evropske »osi« zrcalijo tudi v dogodkih Daljnega vzhoda. Tam je prav tako kakor pri nas v Evropi »diplomatska dinamika« nekakšen nadomestek ta pomanjkljivosti vojaške. Japonski računi o odpornosti Kitajske se niso izšli. Pri tempu nekaj ni v redu — podobno kakor v Evropi. Nacionalna Kitajska se pod vodstvom maršala Čangkajška slej ko prej z uspehom upira. Diplomatski poskus, da bi jo z lepimi obljubami in zapeljivimi ponudbami pregovorili za sklenitev »miru«, kakor si ga predstavlja japonska vojaška kasta, se je izjalovil. Toda dinamika je dinamika: nekaj se mora narediti. Dobro vedoč, da bo stvar zgolj slab nadomestek, se je Japonska šele po dolgem obotavljanju odločila za sklenitev politične zveze z Vančingvejevo lutkovno vlado v Nankingu. Kakšen je zdaj položaj na Daljnem vzhodu? Ce hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo vedeti, da stremi japonska ekspanzija v bistvu stalno proti Jugu. Vojna na Kitajskem je — kakor je prav nazorno zapisal londonski »Economist« — samo priprava, da »Japonska zapre nadležna zadnja vrata, preden začne svojo glavno ofenzivo«. Japonci so sicer Azijci, toda svojo prenagljeno »evropeizacijo« so morali plačati z izgubo ene izmed najdragocenejših azijskih čednosti, namreč potrpežljivosti. Japonska nima več časa; ne utegne več čakati. A čakanje je prav za prav za azijske pojme vele-važen moment — tako važen, da ga noben politik ne bi smel zanemariti. In prav to je storila Japonska pod pritiskom evropskih dogodkov: izgubila Je potrpežljivost. Tako se je zgodilo, da so Japonci mogli od Boga poslani Jim dar — polom dveh bogatih evropskih držav, kakršni sta Franclja In Nizozemska — le zelo nepopolno izkoristiti. Sicer so se znali o pravem času polastiti kopenskega mestu, držečega v Južno morje — Indokine — toda mnogo vab-ljivejši in za Tokio važnejši je nizozemski vzhodnoindijski kolonijski imperij — imperij, ki je ta trenutek na videz brez pravega gospodarja. Glavna stvar za Japonce je zdaj (tudi spričo možnosti poznejših zahtev njihovega nemškega partnerja v trikotniku) : pograbi čim prej in odnesi, kar se odnesti d&. Ali na žalost je Japonska — da še enkrat sežemo po »Economistovi« prispodobi — »v ne-všečnem položaju, da mora gledati, kako se dviga zastor pred prvim dejanjem njene južnomorske drame, še preden je orkester dokončal kitajsko uverturo«. Te besede je »Economist. zapisal konec septembra. Zdaj v decembru, ko prihaja zima z vsemi svojimi nevšečnostmi, sl Japonska obupno prizadeva, da bi »uverturo« kar nedokončano prekinila in kar koj začela svojo »južnomorsko dramo«. Vangčing-vej naj tišči »nadležna zadnja vrata«, dokler japonski igralci ne zavzamejo svojih mest na glavnem prizorišču. Vsa znamenja namreč pričajo, da Indokina ni. ali vsaj ni več oporišče za obkoljevalen manever pri napadu na Čangkajška, temveč izhodišče za sunek na jug in postojanka, ki naj bi pozneje krila morebiten umik. Razširjenje Konojeve vlade ima pač namen, nekoliko potolažiti Ur obrzdati nezadovoljne japonske generale. Toda zadeva Je kljub vsemu bolj podobna špekulacijski peHtiki kakor pa tehtni, vejeve ljudi so dokaz, da ne stoji za »predsednikom kitajske vlade po japonski volji« prav nihče razen japonskih bajonetov. Kar je mogel ta izdajalski politik izgubiti svojega prestiža, ga je zdaj šele do dna izgubil — medtem pa stalno in nevzdržno narašča ugled maršala čangkajška, pa tudi njegova vojaška moč. Zasluga za to ne gre samo odprtju birmanske ceste, ampak tudi odločnejšemu nastopu Združenih držav nasproti Japonski. Ko je Washington letos v avgustu podelil Cangkajškovi vladi posojilo 20 milijonov dolarjev (poldruge milijarde dinarjev), je to storil v odgovor na japonski sunek proti Indoklni. Temu posojilu Je sledilo v septembru novo v višini 25 milijonov dolarjev. Tretje in največje posojilo (100 milijonov dolarjev, t. j. skoraj 8 milijard dinarjev), ki ga je pred nekaj tedni ameriška vlada podelila maršalu Cangkajšku, je bilo takisto odgovor na najnovejši japonski manever. Tako bo čungkinška vlada samo z ameriškimi posojili lahko krila več ko polovico svojega letnega proračuna (60 milijonov funtov ali 16 milijard din) — vštevši vojne izdatke! Toda Združene države imajo še druga orožja. Najhujše med njimi ni »embargo« (prepoved izvoza blaga) na Japonsko; ta vijak je washingtonska vlada doslej le prav malo navila. Mnogo kočljivejše ze Japonsko bi bilo zaprtje ameriškega (in britanskega) trga za japonsko blago. Te Izgube bi niti osvojitev Nizozemske Indije ne odtehtala — če bi se ta sčn Japonskih ria realni podlagi sloneči zasnovi. Oživ- j Imperialistov utegnil kdaj uresničiti, ljenje četaštva na zasedenem Kitaj- »Novi sistem« (red) v Vzhodni Aziji, skem in večni atentati na Wngčing- I kakor so si ga izračunali v Tokiu, je Resni švicarski list Neue Ziircher Zeitung je v soboto napisal, da je dobil poročilo iz Severne Afrike, da so Jam pripravljeni na nova preseneče- j nja v Zahodnem Sredozemlju :danes dalje od uresničenja kakor kdaj List pravi dalje, da more Nemčija j^- &aK3S po sodbi londonskih strokovnjakov Sklonila Kieherno izpremembo svoje po-podpreti Italijo v Afriki le sporazum- Slitike do Cangkajškove Kitajske. Na no z yichyjsko vlado in z generalom »njeno stališče ie nedvomno vplivala Weygandom Kakšno stališče zavze- Studi protikeminternska izjava v troj- • neni^ pak^ ^lj^pa nerriara Stal^- LORD HALIFAX : omenjenega ^časopisa’ isti pisec na- , • vdušeno pozdravlja ustvaritev trikot- pojde za angleškega poslanika v USA ;nika Rim—Berlin—Tokio z gecpolitič-——————— i nega stališča. O Japonski j>ravi, da »stoji trdno na tleh svoje lastne države, Mandžurije, Notranje Mongolije in zasedene Kitajske s celotnim prebivalstvom 250 milijcnov ljudi kot blok več ko 3 milijonov kvadratnih kilometrov smotrno dirigirane, sami sebi zadostujoče človeške sile«. Trditev, ki jo mora Japonska šele dokazati. p0 ^azelski Volksstimmi O K K A I n o " o N S H ikU Zemljevid japonskega otočja. DRUŽINSKI TLDNIK —^ - - ....................__ __—______ Božič 1910. Petainova vlada v zadregi Zakaj i8 moral Laval oditi in zakai se spet vrača. - Vloga generala Weyganda »Kupite božične razgle Unice I Poceni Jih dam.« stori vse, kar le more. remlja in čaka trepe- veselo tleskne z rokami. j^ažll )e na/lepši praznik v letu. praznik liubezni je, družinski praznik. Vsak, kdor le more, ga preživi v krogu svojcev in dragih. Naj je ie tako skromen in ubog dom, dražji je in lepil od najrazkošnejše palače v tujini. Kako drugače, lepše in vse bolj praznično zvone zvonovi v domačem kraju. V tujini zagrenjena, od trpkosti življenja preizkušena srca najdejo doma spokojnost in mir. Mir ljudem na zemlji, ki so blage voljel Tesneje so tedaj povezana srca, polna ljubezni in odpuščanja. Popotnik v tujini, mornar na ladji, vojak na bojišču, vsak se te dni s hrepenenjem spominja svojega doma. V duhu poroma v svoj rodni kraj, v šumeče mesto, v tiho vas: morda tam v skromni hišici, morda sredi hrupnega velemesta utripa zanj toplo srce matere, žene, sestre, neveste... Oni pa, ki nimajo doma, in nikogar svojega več, brezdomci, raztreseni po svetu, samevalo in se predajajo spominom na preteklost; na pokojne drage, na vse, ki so jim kdaj bili dragi, pa jih je življenje ločilo od njih Samotni so njih božični prazniki. Bol/ ko kdaj koli čuti osamljen človek v teh dneh trpko bolest samote. Vsak izmed nas doživi božič na svoj način. Zanimalo me je vedeti, kako. Vsem sem zastavila ista vprašanja, toda na vsako sem dobila drug odgovor. Nekateri so bili bolj žalostni, drugi bolj veseli, kakor so pač l/udje v življenju: nekateri z manjšimi, drugi z večjimi skrbmi. Ene usoda ljubkuje, druge tepe. Vsi iščejo pa poti do sreče in miru. Zato jim je božič kljub vsemu ostal največji praznik v letu. Deklica z božičnimi razglednicami Srečala sem jo te dni, ko je Sla po mestnih ulicah in po hišah prodajat božične razglednice. Kakor tisoči drugih takšnih deklic spada med tiste ljudi, ki so prisiljeni, da *i od svojih najmlaiših let služijo kruh in pomagajo svoji revni družini v borbi za vsakdanji kruh. Niti ne vem, kako ji je ime. pozabila sem jo vprašati, pa tudi važno jo ni. Saj. je človeški značaj veliko važnejši kakor ime, ki ga nosiš. In taka sva se na nekih strmih stopnicah srečali, jaz iz mesta, in ona. deklica z Bokale. Zunaj je bilo »raz, nekako šest stopinj pod ničlo, in znala sem si v duhu predstavljati, da je bila dolga in ledena pot do Ljubljane. —.......... »Ali boste kakšno božično razglednico kupili?«, mi ]e rekla. »So zelo poceni.« Bežno sem pogledala razglednice, ki jih je držala v rokah, potem pa vprašala1 »Ali se kaj veseliš božičkat« »Bolj malo,« mi je dejala nekam resignirano, »saj nima denarja.« »Ali tl bo kaj prinesel?« »Ne vem.« »Ali tl je lansko leto kaj prinesel?« sem silila vanjo. »Da,« mi je dejala,« lani mi je prinesel obleko, nogavice in čevlje. Letos pa ne vem, kako bo.« In na vsa vprašanja mi je odgovarjala z besedo »ne vem«. »Ali se tvoja mama kaj veseli bo-ilčka?« sem jo vprašala. »Ne vem. Kdo naj bi ji kaj dal? Kar ne verjamem.« »Kaj pa dela tvoja mamafa sem spet vprašala. »Moja mama prodaja na trgu rože.« No in tako sva se pogovarjali nekaj časa. Deklica mi je povedala, da jo zebe. da gredo dopisnice slabo v denar in da je lani in predlanskim bila v ljubljanskem zavetišču. »No,« sem jo vprašala, »ali te tvoj očka kaj veseli božička?« »Moj oče je umrl.« »II!« »Kaj mu je pa bilota »Ne vem.« »Veste,« je dejala, »težko je pri nas, ker nas je šest otrok pri hiši. Malo zaslužimo ln preveč nas je, da bi nam božiček pri tej draginji kaj prinesel.« »Ali boste za boilč spekli poticot Kajne da bostetl« Nekam otožno me Je pogledala in mi dejala: »Mama je rekla, da letos ne bo potici rekla je, da bi kupili za juiino malo mesa, ki ga ie tako dolgo nismo videli.« Tako je tekel pogovor • premraže-no deklico z Bokale, ki je v božičnih dneh hodila po ljubljanskih hišah in prodajala božične razglednice po dinarju. Takšnih deklic je še dosti in njihov božiček ne bo tako radodarno in veselo nosil po njihovih domovih, ker so časi hudi, draginja velika in njihov božiček nima denarja. Strojevodjev boiič V debel usnjen suknjič oblečen, ovratnik zavihan do ašes, čepico potisnjeno na čelo, stoji strojevodja ob Mru in pregleduje svojega »železnega konjička«. »Ali ae kaj veaellte boiičat* tem K« vprašala mimogrede. »Leto« bom imel pa prav slab bo- Božična anketa „Družinskega tednika" Ali se kaj veselite božiča? Kalco bodo preživeli praznike ljudje, ki jih vsak dan srečujemo Žič. Ravno na sveti večer bo prišla vi sta name, da peljem brzovlak v Zagreb. Dolžnost je dolžnost, eden izmed nas pač mora peljati. Saj pač ne more zastati ves promet samo za to, ker je sveti večer. Tako bom moral zmrzovati na stroju, namesto da bi se doma grel ob božičnem ognju. Tudi žena je bila žalostna, ko sem ji povedal, da ne bom doma. Toda naše žene so že vajene, da moramo biti zmerom, ob vsaki uri pripravljeni. Prav malo svojega življenja morem posvetiti svoji družini. Moja služba je naporna in težka. Ne morete si misliti, kako izmučen se vrnem domov. Če bi samo za trenutek postal nepazljiv v službi, bi utegnilo imeti to strašne posledice. Saj berete v časopisih, koliko nesreč se zgodi še ta- Napisala Inka Snšteršičeva taje, ali se po končani službi srečno vrnem, ali pa mo kje na poti čaka zla usoda...« Deklica, ki ji bo božiček prinesel bratca Vsak dan jo srečujem na ulici. Vselej ko me pozdravi, me nekako skrivnostno pogleda, kakor da nosi v srcu veliko skrivnost. »Majdiča, ali se kaj veseliš božiča?« sem jo pobarala neko jutro. »O, in še kako se ga veselim! Kar ne morem ga dočakati.« »Zakaj se ga pa tako veseliš? Go- ko, ko človek stori vse, kar le more. Pri tolikšni obremenjenosti kakor je letos, ko imamo toliko izvoza, pa bi ne bilo prav nič čudnega, če bi komu popustili živci.« »Kaf ste bili tudi lani na božič v službi?« »Lani sem imel dopust vse dni božiča. Imeli smo jaslice "in božično drevesce. Povabil sem prijatelja in njegovo ženo in skupaj smo preživeli sveti večer. Igrali smo domino, pili kuhano vino, pripovedovali si zgodbe iz svoje mladosti, opolnoči smo šli pa vsi skupaj k polnočnici. Letos bom pač samo v mislih doma. Le bežno se tu in tara med vožnjo spomnim na dom, na ženo, ki me v mislih spremlja in čaka trepe- »Potem bo pa boiič pri vas res zelo.lepi« »So nikoli ga nisem pričakovala tako nestrpno. Saj mi je bilo zmerom tako dolgčas sami. Nič ne rečem, moja lutka je že res lepa, ampak mrtva je. Tudi žogo in medvedka imam rada, ampak takole živo punčko ali fantka bi imela še vse rajši. Da bi le že skoro prišel božič! Kajne,« doda potem modro in samozavestno, »kaj takega božiček ne prinese vsakemu?« Natakarica pripoveduje... Gostilna v mestu. Ljudje prihajajo in odhajajo. Pri omizju poleg kvarta manjša družba, drugod se pogovarjajo, smeh, šale, dovtipi in prerekanje done na uhot vsi ti glasovi se spajajo v nedoločen šum. Natakarica stopi zdaj k tej, zdaj k oni mizi, vprašuje, prinaša in odnaša prazne ali polne krožnike in steklenice. Utrujenost ji leži v udih, vendar ne sme počivati, gostje jo kličejo in vsak gost nerad čaka. Treba se je urno zasukati. »Ali se kaj veselite božiča?« sem Jo vprašala, ko mi je seštela račun. »Prav posebno veselo ne bo. Za gospodarjeve otroke bomo spekli nekaj potic in okrasili dievesce, da bodo imeli veselje. Zame bo pa božič kakor vsak drug dan. Saj veste, kaj je natakarica. Nihče se ne spomni, da je tudi ona človek. Kakor stroj bodi vedno na mestu, vedno kaži vesel obraz, pa če tl je v srcu še tako hudo.« »Ali ne boste šil za praznike nič domov?« »Ne utegnem,« je odgovorila. »Pa tudi, saj nimam po kaj hoditi. Mačeho imam, oče pa tudi ne mara bog ve kaj zame. Če mu ne prinesem denarja, je slabe volje. Ves ta čas, kar sem r Ljubljani, me ni prišel obiskat niti enkrat, ni me povprašal, kako se mi godi, ali sem lačna ali sita. Ko sem bila brez službe, mi je kupil obleko, ko sem pa spet dobila slU?bo. jsj je pisal, naj mu jo plačam. Zato bom ostala kar tukaj. Prazniki mi bodo minili v delu, kakor vsak dan, kakor da jih ni bilo. Takšno je moje življenje« »Se pol litra!« je zaklical gost pri .sosednji mizi in natakarica ja odhitela... Otrok iz barake Predmestje. Siromašna delavska kolonija) lesene barake so podobne druga drugi, Burja vleče skozi tenke stene in če se zažene z vso silo, zaškle-petajo vrata in okna. V enem kotu stoji preprost štedilnik, na sredi sobe miza in trije stoli, v drugem kotu pa dve skromni postelji. To je stanovanje, kuhinja in spalnica, vse hkrati. Oče pred barako seka suhljad za drva. Mati v kuhinji kraj štedilnika pomiva posodo. Dobro leto dni star otrok se mota okrog nje. Z eno roko se je drži za krilo, palec desnice Je pa vtaknil v usta. Tako naspol boječe, naspol radovedno kuka izza materinega krila. Večja dva otroka se na tleh zabavata s tem, da vlečeta mačko za rep. Najstarejši piše nalogo. Morda ima osem let, morda deset ali enajst. Telesce je slabotno in mršavo, v obraz je pa videti starejši. Skrb mu odseva ii obraza. V dobi, ko drugi otroci preživljajo neskrbna leta ob igračah, je ta otrok okusil prvo grenko spoznanje življenja: pomanjkanje. »Ali se kaj veseliš božiča?« sem ga vprašala. Velike, resne otrokove oči so se žalostno uprle vame: »Ne, ne veselim se gal O božiču je navadno hud mraz. Očka pa pozimi ne zasluži nič in mi ne more kupiti tople obleke in tudi drv nam manjka. Poleti, ko dela pri zidarjih, imamo vsaj za sproti, pozimi je pa hudo, ko ni dela.« »Pa ti bo morda le kaj prinesel božiček?« sem vprašala dalje. »Ne bol Če bodo dobri ljudje kaj dali, da bo vsaj za kruh. Potic tako nimamo, ker je moka tako draga. Mama pravi, naj bomo veseli, če bomo imeli vsaj kruha dovolj, da bomo siti.« Odšla sem s težkim srcem, ob vsakem koraku, pri vseh ljudeh sem videla samo ta resni, trpki pogled otroka, ki mu je pomanjkanje začrtalo svoj žig spoznanja. Božič v sirotišnici Veliko, sivo poslopje sirotišnice. Dolgi hodniki so kakor labirinti, komaj se znajdeš v množici vrat. Sobe so velike in svetle. V vsaki sobi je več postelj, ker jie v eni sobi po več siromakov. Usmiljenka hodi od enega do drugega. Temu je treba to, drugemu drugoj potrpežljivo prinaša vse, kar kdo želi. Potrpežljivo in uslužno vrši svoj posel, za vsakega ima ljubeznivo besedo, prijazen pogled. »Ali se kaj veselite božiča?« jo povprašam. »Da, prav veselim se ga. Veste,« se skloni bliže k meni in mi skoraj na uho pove, »že štirinajst dni pripravljamo za božičnico. Drevesce bomo naredili in jaslice. Mislim, da bo prav lepo. Marsikatero dobro srce jo darovalo. Ljudje 10 vseeno dobri in usmiljeni. Veliko ne borao mogli. Ampak kakšno malenkost dobi vsak. Malo potic in sladkih dobrot Vi ne veste, kako se ti reveži razvedele vsake malenkosti. Kakor otroci.« »Kako boste pa vi praznovali bo* Žič?«, sem bila radovedna. »Na sveti dan dobim obiski mati ln sestra prideta. Daleč v hribih sta, pa le malokdaj utegneta. Potem si imamo toliko povedati. Saj veste, da me vse zanima, kako se Imajo, kaj počno, ali so zdravi. Zato je veselje tem večje, kadar 6e sean-emo. Moje veselje in vsa moja radost je pa pomagati tem onemoglim siromakom. Če morem njim storiti kakšno veselje, se tudi sama radujem ob njihovi radosti. V delu za druge pozabljam na svoje težave, saj veste da noben človek ni bre* njih. Vi ne veste, kako lepa je zavest, da ste drugemu storili kakšno veselje.« Odhajala sem v mrzel zimski dan. Glej, sem si mislila, kako malo ja človeku treba, da je zadovoljen. Ni sieča v tem, da imaš, temveč v tem, da daješ. astirji so se prišli klanjat novorojenemu detetu Božič med Slovenci in med drugimi Slovani Stari slovanski običaji o božiču Napisal Boris Orel Pozimi, ko se dnevi krajšajo, noči pa daljšajo, se slovanski kmet neovirano prepušča ravnovrstnim fantazijskim tokovom, različnim uveram in mističnim predstavam, ki izhajajo od timskih duhov in demonov, od mnogih zimskih koledarskih svetnikov, ki so stopili na mesto nekdanjih poganskih božanstev. Najgloblje smo v zimi o božiču. Božič je resnično središče zimskega prazničnega časa, zaradi česar ni prav nič čudnega in nenavadnega, če se je pri slovanskih narodih od pradavnih časov nabral v teku stoletij pisan roj božičnih običajev, verovanj, pripovedk, pravljie in pesmi. Ljudski običaji Slovanov o božiču pa so sila različni in mnogoteri, v teku časa so se tako pomešali med seboj, da so glede izvora in razvoja še danes deloma nepojasnjeni. Slovanski narodoslovci pa tudi tuji (n. pr. Schnee-weis) jih v obširnih razpravah razrešujejo in pojasnjujejo. Kaj je pristno našega, praslovanskega, kaj je tujega, prevzetega od drugih narodov, to je prav težko in kočljivo narodoslovno vprašanje, to je vprašanje, ki se tudi nam vsem večkrat pojavlja, ko premišljujemo o naši prošlosti in ko motrimo razne naše običaje, ko so jih stoletja v veliki meri nanesla tudi v »rije prekrižani dalmatinsko bosenski badnjaki. naš moderni čas. Toda v zadregi smo pogostokrat glede jasnega odgovora na to vprašanje, kajti točno določene meje ned običaji posameznih evropskih narodov čestokrat ni mogoče potegniti. Mnogo je običajev, ki so nam Slovanom in n. pr. Germanom skupni, ker so dediščina davne indoevropske skupnosti. Pogled starega slovanskega kmeta je bil ravno v globoki zimi, o božiču, ko se sonce obrne, uprt v prihodnje leto, ▼ bodočo rast in rodovitnost njegovih travnikov in polj. Zategadelj je bil prvotni slovanski božič r prvi vrsti velik praznik sonca, praznik sončnega solsticija. A t novejšem času skušajo nekateri ■»rodoslovci, med njimi zlasti Schnee-weis, dokazati, da stari božič v znamenju čefičenja sonca ni toliko značilen za Slovane, kakor praznovanje prve lune, mlaja. Okrog starega slovanskega božiča je bilo res vse polno luninih obredij oziroma mlajskih običajev. Lužiški Srbi pozdravljajo mlaj na nebo: »Zdrav zdravljačel Nov nov-ljaček Slovanski mlajski običaji pa temeljijo v veri, da rast lune na nebu pospešuje rast prirode, dalje, da pojav lune na nočnem nebu močno vpliva na vodo, na razna čarodejna zelišča (praprot itd.), na drevesne veje in palice (tepežkanjei), zlasti pa na magično moč ognja. Mimo sonea in lune pa je bil pri starih Slovanih naslednji predmet če-ščenja — ogenj, za katerim je stalo posebno božanstvo. Prvotno so božični ognji čarali rodovitnost polj in sadnih dreves, pozneje pa te ognje vidimo v službi čaščenja umrlih prednikov. Še danes zažigajo Rusi iz slame in smeti ogenj, in sicer v spomin na starše, ali kakor pravijo, da bi starše ogreli. Ruski kmetje so prepričani — piše znani ruski narodoslovec Zelenin — da se ob teh božičnih ognjih z njimi skupaj grejejo tudi prastarši. Ukrajinci poznajo podobne ognje v spomin mrtvim prednikom. V drugi obliki so davni slovanski božični ognji razširjeni po Hrvatski. O božiču zažigajo Hrvatje sveče, ki jim pripisujejo veliko čarodejno moč. Verjetno, da smo tudi Slovenei v preteklih časih zažigali božične ognje. Sodim, da so njih zadnje blede ostaline kakor pri Hrvatih sveče, ki jih Slovenci na sveti večer še danes prižigajo na grobovih svojih rajnih. Kadar pa govorimo o božičnem ognju, nikakor ne smemo prezreti zažiganja badnjaka, ki je v teku časa postalo središče božičnega praznika pri južnih Slovanih in ki ga nekateri zaradi tega tolmačijo kot pristno slovanski običaj. Vendar resnici na ljubo moramo takoj poudariti, da badnjak ni slovanskega izvora. Srhneeweis pravilno ugotavlja, da je področje razširjenja badnjaka v Evropi ozemlje nekdanjega rimskega cesarstva, potem pa oni kraji, ki so bili temu ozemlju najbližji. Badniak živi n. pr. v Franciji pod imenom cbalignaou, v Nemčiji kot Julklotz, na Angleškem kot vule clog itd. Slovani, ki so se v zgodnjem srednjem veku preselili na jug, običaja zažiganja badnjaka niso prinesli s seboj iz svoje stare domovine. ne<*o so ea že našli pri ljudstvih {Ilirih L dr.) v novi zemlji in so ga od njih prevzeli. Badnjak si razložimo iz glagola bdjeti. buditi (budan). To je sv. noč, ko ljudje bdijo. Zažiganje badnjaka, drevesa ali drevesnega hloda ali štora, je danes najbolj udomačeno pri Srbih, nekaj malega pri Hrvatih. V Dalmaciji zažigajo kar po tri badnjake skupaj. ki pa morajo biti prekrižani (glej sliko) Badnjak so svojčas zažigali tudi Slovenci. Tako so goriški Slovenci na sv. večer dajali na ogenj panj ali <»k ter ga zažgali. Posedli so okrog njega, molili, prepevali ter mu ponujali vina in kruha, kakor da bi bil živo bitje Rusi badnjaka v glavnem ne poznajo Če pa nekateri vzhodni Rusi zažigajo neke vrste badnjak, potem so ga prevzeli od drugih sosednih narodov, o čemer priča že ime teea badnjaka, t. j. »koloda« (koleda, rim. calendže). Splošno verujejo južni Slovani, da Ima zažiganje badnjaka ali panja zdravilno, plodonosno moč. Bfidnjak odvrača zle duhove od hiše, človeka in od živali. Nemški mjtologMannhardt gleda v badnjaka poosebljenega zimskega demona rastlinstva. V posebno poglavje slovanskih božičnih običajev spadajo obredne jedi. | n pr. kaša, razni božični kruhi. božič-[ nfki, poprtnjaki, kolači itd, Belorusi jedo na sv, večer posebno postno jed tkzv. kneVa, t j. kašo iz medene vode in ječmena. S to kašo so stari Slovani hranili svoje poljedelske Ib itvinfcke bogove. Tako kašo so jedli tudi stari Slovenci. Spomin nanjo živi pri štajerskih Slovencih in sicer v imenu božičnega kruha: kuc-kruh. ki so ga na sv. večer pekle štajerske gospodinje. V moko so pomešale divji grah, beli lokvanj in perninčni koren. Ko gospodinja kuc-kruh v peč porine (piše Pajk), moli molitvico, da bi bili vsi srečni, kateri kuc-kruh jed(5, da bi žene vedno srečno porodile, da bi se krave in svinje obrejile in da bi na njivah rastla lepa setev. Razni drugi božični kolači in peciva imajo podobno plodonosno moč. Severni veliki Rusi pečejo o božiču iz testa tako imenovane »kozudljike«, L j. posebne podobnjake, peciva, ki imajo podobo živali in ptičev. Zelenin tolmači, da ti kolači niso nikak nadomestek davnih žrtvenih živali, am- Božični kruh ,tiece‘ ali ,civke‘ ix Sohe krajine na Dolenjskem. pak da so čarodejna upodobitev bodočega živinskega prirastka. Podobno pristno slovansko pecivo » božiču poznajo tudi Slovenci. Belokranjci okrašujejo božičnik z različnimi testenimi ptičjimi podobami. Mimo tega naj pokažem na božične »tičce« ali »civke« v Suhi Krajini na Dolenjskem, s katerimi pa imajo dandanes veliko veselje le Še otroci (glej sliko). »Civke« so pol ptič, pol dete. (O njih pripravljam posebno študijo.) Razpravljali bi lahko Se o teh in onih božičnih običajih (n. pr. o kole-dah, o pohodih živalskih mask itd.), vendar mislim, da sem v tem kratkem prigodntškem članku povedal nekaj poglavitnih in bistvenih značilnosti, ki jih moramo poznati, kadar govorimo o starih slovanskih običajih o božiču. /SnrsSvvi/ Božične šege pri Slovencih Napisal Fr. Modemdorler božic Naš božič je imel škornje, pravoslavni pa opanke, naš se je hitreje obul, pravoslavni je pa zaostal, ker je jermenčke vezal. Zaradi tega ne prideta skupaj v deželo in primaha pravoslavni šele za našim. V času treh svetih božičev so s-ne-besa odprta« in čas med temi prazniki je zelo svet; zaradi tega je v tem času največ dni, ko se ue uior opravljati to ali ono delo: vpregati živino, delati v gozdu in drugo. Na Koroškem v tem svetem času, ko se more vsak čas odpreti nebo, niti biriči . ‘ o smeli loviti fantov v vojake. V Koprivni so jih zajeli v cerkvi pri polnočnici in plibersKi sodnik jim je vrnil svobodo, češ da v tal;"m svetem času biriči niso imeli te pravice. Na sveti večer so »nebesa odprta«; moj pokojni tast, ki je bil doma iz Kamnika, je o polnoči sv. Treh kraljev stal pri odprtem oknu, se dobrohotno smehljal in čakal tega ugodnega trenutka. To je delal vsako leto. Nobenemu ni smel povedati svoje želje, ki jo bo izrekel v danem trenutku; če bi jo bil prej izdal, bi se mu ne bila izpolnila. Ljudje verujejo tudi, da bo oni, ki bi videl »nebo odprto«, težko umrl. V to je verovalo leta 1933. v St. Juriju pod Kumom vež ko desetina vseh ljudi in so še dodali, da se vidi ob taki priliki na nebu rumena svetloba, ki poči, ko se razgrne. Tudi Belo-krajinci so pred dobrimi sto leti šli pred polnočnico »izpod streh«, da bi videli, kdaj se bo odprlo nebo. Siromašna ženska je tudi pričakovala ta ugodni čas; naslonila se je na okno i čakala. Ko se je nebo odprlo, je hotela naglo reči: »Bog mi daj debelo kravol« a se ji je zareklo in je zi; nila: »Bog mi daj debelo glavo!« Pri tej priči ji je narasla glava v širino v velikost škafa in bilo je treba odbiti pri oknu kos zidu. da je mogla z glavo zopet nazaj pod streho. Tudi v okoliša Kobarida (v Kredu) se na sveti večer točno o polnoči za trenutek odpre nebo in se onemu, ki to opazi, izpolni vsaka izrečena želja. Na božič se pripravljajo liudje že nekaj dni, osnaiijo in pobelijo sobe, zlasti kuhinjo in spečejo kruh: na K. roškem narede to že tri dni pred božičem. V Prekmurju in okolici Ljutomera je uvod v praznovanje že dan pred božičem, »sveti post« in je ojied tega dne zelo pomemben. Na božično biljo so brez zajtrka, opoldne pa pridejo na mizo »makoviee«. Tega dne v Prekmurju ne sme manjkati jedi, ki je pripravljena iz repe in ji rekajo »repenjača«; šteti jo je v obredno jed, poleg »makovic«. BOŽIČNI GOST Pri veliki večini Prekmurcev je »sveti post«, dan pred božičem prav tako pomemben kakor pri ostalih Slovencih sam božič; posebno važno je kosilo na božič Tega dne hočejo biti pri kosilu nemoteni: sosed ali soseda, torej ljudje, ki so v vaškem okolju med seboj tesno povezani, ne smejo tega dne k sosedu; prinesli bi smrt. Pi le tudi ne bi bilo tako hudo, pri- nesel bi pa nesrečo vsak gost, ki pride med obedom v hišo. Saj sedi pri obedu gospodar na »vzglavniku« (vzvišenem in mehko podloženem sedežu) in ima zbrane okoli sebe vse družinske člane. Po imenu je ta prekmurski »vzglavnik« isti kakor panj (»vzglav-nik«) v okolici Idrije, ki mu strežejo kot »božiču«. Prav malenkostna je pa posledica v Beli Krajini v primeru, da pride na božič tuj moški v hišo: iz jajc se jim bodo valili sami piščanci; če pa pride ženska v hišo, se jim pa bodo vse leto potepale kokoši in nesle jajca izven doma. Nesle bodo pa kokoši prav pridno, če se ženska, ko pride v hišo, prav krepko usede. V nekaterih krajih so zaradi tega previdni in jedo tega dne pri zaklenjenih vratih in med kosilom gosta ni treba sprejemati. Oni, ki bi vstopil med kosilom v hišo, bi prinesel nesrečo; kdor pa pride pred kosilom, mora z domačimi k mizi in je božični gost. Pri obedu morajo vsi molčati in se tudi spodobno obnašali; pri ogrskih Slovencih na božični večer otrok sploh ni smel sedeti pri mizi. ko so drugi večerjali: bil bi v tem letu ves v tvorih. STEFAN. STEFANOVO. 8TEVAN0V0 Na god svetega Štefana vstane vsa družina že ob dveh in opravi vse hišne posle. Nato prinese družinski član v kuhinjo vedro sveže vode, v katero vržejo rdeče jabolko. Iz tega vedra zajemajo vsi člani vodo * »krničke« (lesene sklede domačega izdelka) in se umivajo Krničke so izdelane iz vrb. V Boljuncu v severni Istri se zbero otroci popoldne sredi vasi na podolgovatem trgu, ki mu rekajo »gorica«. Izza oglov pridejo odrasla dekleta » obmetavajo zbrane otroke z jabolki in pomarančami. Tudi v Prekmurju si na Štefanovo mladina daruje rdeča jabolka. Pred popoldauskim cerkvenim opravilom počakajo fantje dekleta pred cerkvijo in jih obmetavajo 2 rdečimi jabolki Tega dne ljudje napajajo krave pri sosednem studenca, da bi imela živina zdrave oči. Ce bi jih napajali pri domačem, dobe »ro-žee« in se jim gnoje oči, cedi se jim Sz njih bel. slinam podoben gnoj. Drugi pa na Stefanovo ^jutraj živine sploh ne napajajo, ampak šele zvečer. V Zilji in povsod drugod, kjer ja razvita živinoreja in tudi konjereja, imajo gospodarji pri hiši na dan svetega Štefana blagoslovljeno sol in vodo. Ta voda pomaga proti kačjemu piku in r njo poškropi gospodar ob muogih letnih prilikah Živino in polje. V vinskih krajih pa blagoslovijo vino in pijo šentjanževca. V Zilji blagoslovi tega dne duhovnik konje pred cerkvijo. Da boš mlad in lep, se umij na Štefanovo zjutraj v mleku. Kdor bi pa ujel na ta praznik v času od poldneva do treh na travnika živega krta, mu izrezal srce in ga dal kravam, odvrne od živine vse bolezni. Nace Kapelj razmišlja o gledališču NAPISAL FR. UPAH Oni dan me sreča Nace Kapelj in tavije krmežljave oči prav posebno zlobno proti naši Drami in mi začne Igoleti, še preden sem ga kaj vprašal: »To je pa tista hiša, ki ima največ rrat v vsem mestu, kar bi pomenilo, da je prav lahko vanjo priti in iz nje še laže, ker so ti izhodi že znani, če •i se 1» par trenutkov tam vrtil. Gledališče torej nikakor ne more biti predpodoba sedanjih svetovnih razmer, ki so vsekakor mnogo bolj podobne mišnici: vanjo priti je bila prav prijetna malenkost, še slanina te je vabila, toda izmuzniti sc iz mišnice se dosedaj ni posrečilo še nobeni miši, pa najsi je imela še tako sijajno tehniko in ropotajoče iznajdbe. Za Dramo, tam zadaj, kjer je oder In so vhodi za igralce, tehnike, kulise, za sodelujoče živali In ostalo osebje, tam je mal gozdiček kolov t napisom, da to do preklica dovoljen prehod. Nehotd* se Človek spomni na svetovna kolobftije in opaža, da je marsikjo na svefVi danes še dovoljen prehod — do preklica, potem boš pa stal pred zidom i.\ nikamor ne boi trtogel. Ce pride bnj v klavnico, mu ni treba dolgo ugibrtji, kaj ga čaka, sleherno tarnanje o iJoveikl krvoločnosti bi bilo zaman. Zelo zanimivo je pribilo dejstvo, ds •e zgodovina ponavlja na prav pre- tkan način Ib skoro vedno na istem krajo, po starih preizkušenih metodah in nikakor ne gre pozabljati, da se ljudje in ostali divjaki do sedaj ic tega niso ničesar naučili. V tem pogledu imamo v gledališču prav zanimive vzglede. Ce se igralec na odra »noti v besedi, se mu kolega neškodoželjno zasmeje. Toda se takoj zresni, ko se spomni, da se taka prešerna hudomušnost vedno in dosledno kaznuje nad njim samim. Zadnjič je eden prvih naših igraleev pri »Borneo in Juliji« rekel v predzadnjem dejanju v tragičnem trenutku, ko Julija umre (dasi navidezno) : .Pokoncuf Petelin je ie drugič dan odzvonili* Za kulisami so se tovariši smejali, tudi občinstvo se je dobrohotno muzalo. Toda vse tiste, ki so morali nastopiti za tem igralcem, je oblivala zona, češ, bog ve, kje se bom zmotil tudi jaz in nihče se ni več smejal. Tako kot v gledališču, se maščuje škodoželjnost tudi v usodah narodov. Eno je gotovo: kdor železo seje, ne bo žita žel — kdor krivico oznanja, bo sicer prišel v zgodovino, toda njegovo ime bo s posebnimi črkami zapisano kot so označeni Kajn, Judež, Hero-strat, Efijalt in slični historični gospodje klavrne slave. Je pa že bolje ostati neslaven in skromen član vesoljnega človeštva kot pa se ovekovečiti s tako ostudno imenitnostjo. Včasih rad ogovorim kakega igralca na cesti. Zadnjič srečam nekoga, ki Je prav hitro stopical In ko ga vpraSam, kam Kiti, mi hudomušno odgovori: ,Moram teči. če hočem biti do Božiča doma. Se ravnam v tem po slavnih narodih.-' — Ko ga pozneie vprašam še po tem In onem, mi reče užaljeno: ,Upatn, da mi Novo leto prinese več sreče. Dosedaj so me pitali na odru s samimi živalskimi Izrazi. V »Hamletu« mi reče danski princ — »kapitalno tele«, v »Revizorju« čitajo v pismu črno na belem, da sem »svinja s kapico na glavi«. V »Ciganih« sem — dr. Pacek. V »Krogu s kredo«, ki se godi noter na Kitajskem, me pred sodnijo ozmerjajo z besedami: »Pitana svinja«. Prosil sem gospo Upravo, naj mi določi eno samo žival, in sicer enega samega spola — ker v toliko rilcev se res ne morem vživeti.' Smilil se mi Je ta borni komedijant, ki ni bil zadovoljen s teletom in s prašiči, ki jih danes ceni ves svet In ki zanje mladina v najlepših letih pada na bojiščih povsod okrog nas Kakšna bi bila neki tista zgodovina, ki bi jo živali napisale o junaštvu človeka, ustvarjenega po božji podobi. Se mi močno zdi, da bi jih prav nič ne primerjali z živalmi, temveč bi jih opsovali c besedo, ki bi pomenila večjo žalitev in bi vse kaj bolj zalegla: .človek sedanjega časa*. V gledališču ni preveč medsebojnega zaupauja, ker je stara stvar, da si igralci radi dovoljujejo razne šale, kadar so sami med seboj. Vendar je v teatru en sam, edini človek, ki mu brezpogojno vsi verjamejo in ga prav radi poslušajo: to je tisti, ki spodaj naprej pov6 — šepetalec. Na besede tega človeka igralec veruje, na njegovo iztočnico se zasmeje, zajoka in tudi umre. Tako je v teatra. Ce bi bilo v vsakdanjem življenju tako, bi narodom slabo predla: Če bi se morali na uka« enega samega tokati, smejati in končno še umirati. Blagor tistim, ki lahko žive tako kot jim ukazuje viSja sila, ki Je nje žarek prav gotovo posvetil v srce Blehernega zemljana. Gorje mu, ki govori samo naučene, narekovane besede, ki jim sam ne verjame I Nekdo iz Drame mi je zadnjič pripovedoval prav prijetno zgodbo. Ni samo resnična, temveč ima še to v dobrem, da bi se kazalo po njej ravnati. Gledališko osebje je imelo izpile, kakršni so predpisani za yse državne uradnike. Čudno zabavno je bito poslušati,' kako je intendant-pesnik O. Župančič spraševal komika, kaj mu je znanega o državljanskem zakoniku itd. Toda šlo je vse po predpisih in paragrafom je bilo zadoščeno. Končno pride pred komisijo tudi nočni čuvaj. Mož je pristen Dolenjec, kmetska korenina in ga imajo vsi radi. Ko stoji tedaj pred strogo komisijo in čaka. kakšno težko vprašanje se mu bo zabliskalo pred očmi, zasliši mirni Župančičev glas: »Kaj bi storili, če bi sredi noči naenkrat zagledali v gledališču neznanega človeka?« Nočni čuvaj, pristni Dolenjec, Je malo pomežiknil in nato prijazno odgovoril: »Gospod intendant — vstrašil bi se!« »Izpit ste naredili. Kar pojdite! Ne stavim vam nobenega vprašanja več!«... Tako je bik) v gledališču. Kakšne odgovore bi si izmišljali današnji zlagani junaki, invalidi časti in humanosti, kaj vse bi znali odgovoriti ter na-lepotičiti ljudski sleparji, moralisti, voditelji In njim podobni zajedalci Človeka obhaja groza pri misli, kako so nam pretvorili vse nekdanje vrednote v predpustne norčije, v kričečo kramarsko robo, kateri ne verjame niti pastir, ki pride prvič na semenj 1* najbolj oddaljene hribovske staje! Veliki teater, ki ga sedaj doživljamo. bo morda prav kmalu spustil za- veso in tedaj bomo rešetali, kdo je igro spisal, kdo vprizoril, kdo igral in kakšen je bil šepetalec. Zadnjič je neki kritik, ki je imel očitno zek) razvita ušesa, pisal, da je šepetalca prev dobro slišal. Vidite ga no, prebrisanca, pismouka učenegaI Kakšno hvalo bi mu peli, če bi nam izdal šepetalca, ki narekuje današnjemu vrvežu smer in nasilju to strahotno obliko! Ali ne bomo morda tudi mi nekoč, ko bo padla zavesa, vprašali, koliko stane igra in kdo je sedel v blagajni? Obračuna ne bo mogoče ponarediti, zakaj to ni nikaka dobrodelna prireditev! Pred leti je bil v Drami vratar, ki je bil njega dni — v civilu — organist. Dan pred sv. večerom, ko ima sleherni siromak izgovorjen svoj k6t na zapečku, tudi v gledališču ni skušenj in predstav. Vratar pa mora ostati pri telefonu. BU je sam v vsem teatru. Za odrom je stal harmonij in čakal na »Peterčkove sanje«, ki so v Drami na božični dan sleherno leto tako gotovo na redu kot demanti, ki se pojavlja v časopisih, kadar je kdo premagan. Vsaka zmaga je podobna kolajni, ki Ima dve strani: na eni je objava zmage, na drugi pa nasnrot nikov demanti Pomlad bo prišla iz na kolajni bo ena sama blagovest za vsel — — — Vratar je sam s sabo premišljal tista leta, ko Je bil o božiču sviral na koru farne cerkve na kmetih in tedaj je stopil na oder in videl božično čudo: parter — teman, oder — prazen in pust. za odrom pa se je vsipal en sam močan sončni žarek izpod vrvišča naravnost na harmonij. Organist je sedel, zaigral in zapel starodavno božično: »Pastirčki vi — kaj se vam zdi...?!< Cčciovi zapiski Janez Rožencvef 18. ma/a 7920. ' Dane« opoldne sta me sprejeli pri vratih mati in tašča z vzklikom: »Očka si. na moč lepo punčko si dobil in vse je šlo po sreči!« Dolgo pričakovano očetovstvo me je vendar tako presenetilo, da sem obstal in nisem vedel, kaj bi. »Tak pojdi in poglej jo vendar!« — Seveda sem šel, čestital ženi in pogledal hčerko. Angelske lepote, ki sta o nji fantazirali mati in tašča, pa nisem videl. Naj bo desetkrat moja hčerka, v tem rdečem in drobnem obrazu res ne najdem lepote. »Ali nisi nič vesel in ponosen?« — me je očitajoče vprašala tašča. Zaradi žene, ki jo imam rad, sem nekaj hlinil veselje in ponos, a mi je šlo strašno težko. Trezen človek sem in po pravici priznam, da se moji današnji občutki za las ne razločijo od včerajšnjih. Očetovsko veselje in ponos — česa si pesniki ne izmislijo! In ljudje jim verjamejo! • Junija 1920. Nisem vedel, da da otrok ženskam toliko dela. Kaj si dajo žena, mati in tašča vse z Marjetico opraviti in koliko je pranja! Na tihem se smejem, ko mi nenehoma zatrjujejo, kako mi je Marjetica podobna. Sreča za Marjetico, da mi ni, ker kaj naj bi dekle v življenju z mojim amavtskim profilom?! Na glas ne rečem nič. * Avgusta /920. Zmerom sem trdil, da vodi žensko le čustvo in srce. Zdaj sem spoznal, da tudi moja žena, ki se mi je zdela edina razumna ženska na svetu in ki sem jo zaradi tega vzel. ni nič drugačna. Odkar ima Marjetico, se je čisto spremenila. Meni se zdi tolikšna zaverovanost v otroka nespametna in večkrat ji pravim, da otrok ni prišel na svet zgolj za igračo. Sicer se ji norčije, ki jih uganja s svoio Marjetico, podajo, a bojim se, da bo z otrokom premehka in da ga ne bo znala vzgajati. Septembra 1920. Oženil sem se, da bi imel tudi otroke. Sicer nisem niko'i hrepenel po otiocih, ali človek jih mora imeti, zakaj kako naj postanemo Slovenci velik narod, če ne bomo imeli dosti otiok? Rajni lord Kitchener je v vojni dejal vojakom: Storite svojo dolžnost! Moška in junaška beseda brez sentimentalnosti. Svojo dolžnost sem storil in bom storil ter manira, da je to pač dovolj. Zato se potuhnem, če otrok ponoči joka. Saj žena v hlnu vstane. Sreča, da so matere tako zaverovane v otroV.e. ker sicer ne vem. kako bi otroci zrastll. • 15. novembra 1920. 2enske so odkrile, da bo Marjetica nenavadno bister in briMen otrok. Bog ve, ali so to ugotovile po plenicah ali kako drugače. O otročji brihtnosti imam ie zdavnaj sodbo, da le samo sebičnost in dolg jezik. Tega pa Marjetica še ne kaže, ker bo Sele jutri dovršila 6 mesecev. * Aprila 1921. 2ena zdaj ne more pestovati in po kosilu vzamem jaz njeno Majetir-o v naročje. Nič več se ne bojim, da bi jo kaj ootrL Podoba je, da je otroku telovadba na očetovih kolenih močno všeč. Saj je res zabavno. le hlače si moram vse>el preob’eči. ko grem popoldne v službo. Zato si dam k novi obleki napraviti dvoje hlač. • Mo/a 1921. Odkar ima žena oči In skib samo za sina Zvonka, |e prepustila Marjetico čisto meni. Njena posteljica stoji zdaj poleg moje, da lahko ponoči vstanem, če bi bilo otroku kaj treba. Brez žrtev ni nič in lord Kitchener je dejal: Storite svojo dolžnost! Pa ni skoro nikoli treba. Marjetica trdno spl vso noč. Otrok, ki spl, je res kakor angelček. Lica ima rdeča in k sebi tišči medvedka, ki sem ji ga kupil za rojstni dan. Zdi se mi, da je Marjetica čisto ženi podobna. Samo ie lepša bo. Septembra 1921. Otrok, ki že hodi ln nekoliko govori, je res zabaven. Moja Marjetica ima največje veselje ob nedeljah, ko v postelji poležim in mi lahko po mili volji po trebuhu skače. Ubogi otroci, ki nimajo očeta, da bi mu mogli po trebuhu skakati! Kadar prehude zdelujeva me žena ošteva in pravi, da otrok ni zgolj za igračo. Vidim, da '»o žena prestroga z otrokom. • Januarja 1922. Moja Marjetica je res brihten otrok. Kadar ji delj časa ne prinesem sladkorčkov, me opoldne nenadoma pozdravi: »'bi dan, očka, cukla plnesu?« Ko ji ga drugi dan prinesem in Pravi žena za šalo, zakaj ga njej in Zvonku ne, se odreže Marjetica: »Maljetica očkova plvolojenka!« Kadar ima pri kosilu poln nosek, rečem, ne da bi io pogledal: »Kdor ima svečico v nosu, naj se usekne!« — pa si precej nos obriše. • December 1927. Otroci pospešujejo očetovo pridnost. Zdaj, ko jih imam četvero, moram pošteno v roke pljuvati. Koliko je treba že samih igrač! Vendar otroci človeka tudi pomlajujejo. Kadar postavimo z Marjetico, Zvonkom in Jožkom prav visok stolp iz škatel, domin in drugih igrač, da ga potem Janezek, ki se še po tleh plazi, podere, pozabim na vse narodne nesreče, krize, trgovske sitnosti in borzne katastrofe. Žena mi očita, da sem z otroki premalo strog in jim preveč dovoljujem. Ali naj jim že koj prve dni življenja veselje kratim? • Februar 1929. Učeni smo in hodimo že v drugi razred. Moja Marjetica je res nenavadno nadarjen otrok. Učiteljica mi jo je pohvalila, da je dobro vzgojena in zelo učljiva. Zena nima prav, ko pravi, da so uspehi prvih let slepilni in da je treba otroke zdaj že bolj trdo prijemati, da ne bo kasneje razočaranja. Jaz pravim, da so otroci kakor diamanti, ki jih je treba počasi in previdno brusiti. • November 1933. Križ božji, koliko je šole, ko se vsi štirje šolajo! Meni se zdi moderna šola trpinčenje kristjanov. Ne razumem, da se ženi otroci nič ne smilijo, ko jih tako strogo nadzoruje in meni očita, da jim potuho dajem. Če kupim Marjetici v tolažbo za kak cvek v šoli košček torte, je to v njenih očeh že potuha. No, in če bi bila, ali se otrok ne spominja najbolj hvaležno onega, ki mu je kdaj malo potuhe dal? Potuha je samo grda beseda za tolažbo, in kdor ima 6rce, ne more otroku odreči tolažbe. Mu/a 1934. Glede vzgoje sva s ženo zelo različnega mnenja. Ne morem in ne morem ji dopovedati, da starši ne smejo imeti otrok pod perutnico. Otroci so mladi ljudje, ki bodo nekdaj samostojni. Zato jih ne smemo obremenjevati s služnostjo hvaležnosti. Ce nam bodo otroci kdaj hvaležni, prav, če nam ne bodo. se tudi ne smemo pritoževati. Ne bodimo staroverskil Za starše velja le Kitchenerjeva beseda: Storite svojo dolžnost. • Julija 1935. Po srečno opravljeni mali maturi sem peljal Marjetico za pet dni na Bled. V Toplicah sva stanovala in no-bel sva bila. kar se je dalo. Otrok je bil ves srečen. Druščino nam je delal neki svetnik iz Maribora, nenavadno fin gospod in prijeten družabnik. Ta me je opozoril, da se moja Marjetica razvija v krasotico, k! mi je kakor iz obraza izrezana. Ko sem jo potem v čolnu opazoval, sem videl, da ima res isti žlahtni profil kakor jaz. Skoda, da svetnik ne stanuje v Ljubljani. Ima tudi sam otroke in prav rad bi bil večkrat z njim skupaj. • Marca 1937. Marjetica Ima zdaj čimdalje več želja. Jaz ji seveda sleherno izpolnim, saj zato sem njen očka. Zena mi očita, da jo preveč razvajam. Res jo razvajam, ker vem, da razvajenega dekleta ne more vsak nemanič s praznimi besedami premotiti. Trezen oče 6em in ne želim, da bi si moj otrok kdaj s kakšno neumnostjo življenje pokvaril. • Junija 1939. Težko je šlo, pa vendar je šlo in strah velike mature je za nami. Zdaj se smejem, Vo mi pripoveduje, kako so v šoli profesorja varali in slepili. Ne bi si mislil, da je moja Marjetica tak prevejan cvet. No, na visoki šoli in pozneje v življenju bo že drugače. • September 1940. Včeraj sem sedel v Emoni ter zagledal svojo Marjetico z nekim fantinom na promenadi. Pogrelo me je in planil sem ven, pa sta se bila že ne- Dvakrat na dan? — 3az bi jo pil kar desetkrat Seveda mora biti okusno pripravljena. Toda rečem Vam: naše ženke vedd, kako je treba kavo skuhati. c IZREDNO I Z D A V N A K V Ali TSI NA CIKORIJA JASLICE NAPISAL FR. LIPAH Golnik, božič 1936. (Na Golniku so za božič 1936. vprizorili zdraviliški nameščenci pacientom »Jaslice«. To je bila prav ganljiva gledališka predstava. Vsak izmed sodelujočih bi se rad — tako se mi je zdelo — gledalcem predstavil in opravičil s temile besedami:) Marija: Jaz sem Marija, božja mati — med letom sem Nežika samo in služim pri doktorju, prosim lepo — a se zato vam ni treba smejati. Tu spi v zibelki Dele, tako ljubo, da je še meni pri srcu sladko. Da bi ga smela ljubiti, zibati, da bi res moj bil in jaz njegova matil JezuSček, daj, da zgodilo se bo — kaj to, če sem služkinja samot Jezuiček: Jaz sem Jezušček, nebeško Dete in meni se tudi smejati ne smete. V tesnici sem Jurček, doktorjev sin, rojen tu gori ob vznožju planin. Vse bolnike bi ozdravil rad, da bi domov šli vsi naenkratJ Angelci krog mene »Sveto noč« pojo in se mi l]uoko, drugi spet nagajivo smejo. »Svete noči« Se zdaj peti ne znajo pa so ves teden imeli vajo. Nežika bi jo vse lepše zapela, saj jo je vsak dan na gramofonu vrtela, da je še mene glavica bolela. — Nežika, v zibki ležati je pretrdo, v tvojem naročju je vse bolj mehko. Zakaj za vse posteljic mehkih poetlatl ne znajo?! To ni niči Naj pa sami Jezuščke igrajoI Jožef: Jožef, božji rednik, sem sedaj, v civilu pa Joško, bolniški strela j. Dokaj sem videl jih tu ozdraveti, dokaj trpeti, dokaj umretiI Smrt vrata odpira vsem na steza), nekoč jih bo meni, saj njen sem st režati Kjer pod Gorjanci otroci smo pasli, novi poganki družinam so zrastli, mene tja dol ne bo več nazaj — saj zdaj sem Joško, bolniški slrežaj. Predstava naj se, prosim, kmalu konča, v enaindvajseti sobi me čakata dva: prvi — še kot Jožef čutim — umira sedaj in čaka, da pridem ponj — mrliški st reža j —, drugi — igralček — v vročici lase si kodra, se smeje in joče — kot sredi odra — Se ti, burkež, predstavo urno končaj, v nobeni vlogi ne boš se več vadil, s poslednio si pot si v nebesa ugladil — tja vodi te Joško, pogrebski — čuvaji In nas vse sv. Jožef — v nebeški raji kam zgubila. Doma sem seveda zaropotal, da kaj takega ne trpim, nakar je prišlo še lepše na dan. Moja hči se pozna z mulcem že dobre štiri mesece, žena je vedela za znanje ln nesramneža celo zagovarja, češ da je 1* dobre hiše, da ima poštene namene in da je partija, ker je inženir v tkalnici. Torej tako se spoštuje očetova avtoriteta in takšna je hvaležnost otroki Pa dobra hiša in pošteni namenil Kakor da bi sam ne bil nikoli mlad in ne bi iz svoje izkušnje poznal takih zadev! Vihar je bil strašen, čeprav to ni moja navada. Zdaj hodi vsa družina okrog mene kakor okrog bolnika. Oktober 1940. Da bi ga strela, cigana preklicanega, ki me je tako grdo ukanil. Ker sem zagrozil, da ga narobe obrnem kakor rokav, če mi pride v roke, je po*1 a! v ogenj očeta In mater. Zdaj vidim, kako je bilo vse izdajstvo pretkano uprizorjeno. Zena mi ie sugerirala, da bo dobro, če oblečem temno obleko in grem pred kosilom na Iz-prehod. Baš ko sem hotel oditi, je prišel obisk. Bil je oni svetnik Iz Maribora, ki sem se pred leti z njim spoznal na Bledu, s svojo gospo. Vesel; sem ga bil in začudil sem se. da se; me po tolikem času spomni. Sedli smo; in žena je imela »kakor slučajno« vse; pripravljeno za postrežbo Obiska. Po-; tem ie jel gospod cvetnik na lepem; govoriti o svojem dobro vzgojenem; sinu, ki je našel svojo življenjsko; srečo, in tudi on s ženo vred popolnoma soglaša • sinovo izbero. Osupnil; sem, a preden sem se zavedel, je za-; snubil mojo Marjetico za svojega; sina. ; Vem, da je treba branit! pravico in; posest s pestmi In zobmi, ta kot vo}-; ščak prve svetovne vojn« sem vajen; na silo odgovoriti s silo. Ali nesrečno slabost imam, da me lepa In vljudna beseda razorožL Vdal san se. da sam nisem vedel kdaj la kako. Potem je prišla »slučajno« ie moja hči domov ter ml padla hinavsko na vrat Vse povsod izdajal Strašno! Ne bi bilo prišlo tako dalct, da ni bila moja žena z otrokom zmerom preveč popustljiva, • November 1040. Zdaj hodi cigan v hišo ln ženske pojejo pesem o »dobri partiji«. Kakor da bi bila moja Mar)etiea doma kruha stradala! Včasih se mi zdi, da je žena še bolj zaljubljena vanj kakor hči. In moje tri pobe je tudi že podkupil. Zdaj je Marko vse. očka je kar odrinjen. Saj mu ne morem Aič očitati. Čeden, zdrav dečko (e, ne kadi in ne pij«; pri Iliriji je prvak v kravlu na 400 metrov, v Planici se je lani dobro odrezal in pri nogometu je med zvezdniki. Tudi zasluži dobro in o gospodarstvu in politiki govori smrkavec pametno kakor izkušen mo-žakar. Ali nikoli mu ne odpustim, da je tako predrzno vdrl v ograjo moje družine. In čudim se ženi, ki tujcu tako zlahka prepusti hčer, ki Je prvi trenutek svojega življenja prevzela moje srce in za katero sem ponoči tolikokrat vstajal in bdel! Zmerom sem trdil, da vodi ženske le preračunana sebičnost. Tudi moja žena ni nič drugačna, čeprav sem včasih mislil. da je edina ženska, ki ima čustvo in srce, ter sem jo tudi zaradi tega vzel. • 2. decembra 1940. Gorje premaganimi Vojno odškodnino plačujem in tisočaki letijo cd mene kakor dlaka od psa. Po sv. Treh kraljih bo poroka in ženske dan za dnevom samo kupujejo. In kako se je Marjetica izpremenila! Prej tako skromna, da ni imela nikoli nobene želje, dekretira zdaj: očka. kupi mi to, kupi mi ono. Ni mi za denar; boli naUA dni V imenu higiene Ondan se je na ljubljanskem so-idiitu vrillo zanimiva razprava. Odpuščena služkinja je tolila svoje gospodarje, lastnike znane ljubljanske restavracije. Med razpravo smo slišali marsikaj zanimivega o postov a-n/u te restavracije, med drugim, kako so ledi, n. pr. vampe shranjevali v kleti za nekaj dni naprej, kako st po isti kleti sprehajajo podgane in kako so lepega dne v posodi za vampe naill tudi poginulo podgano. Ne ielimo se spušlati v podrobnosti, tudi ne moremo biti potok, da je obtoiba odpuščene služkinje točna. Radi bi povedali neka/ drugega. Živimo v času, ko se veliko govori o higieni. Imamo toliko ustanov, ki skrbe za higieno. In zato se nam zdi čudno, da se kljub temu kaj taktnega lahko zgodi celo v Ljubljani. Tudi v tem primeru, ie bi to tožba bila neresnična, vendar vpije po strogem In natančnem pregledu vseh gostinskih obratov, v imenu higiene In v Imenu človeka, Ml Ima pravico, da za svoj denar dobi Ust krožnik, čist jedilni pribor la tisto, nepokvarjeno led. Izobrazenka na promenadi Pred tednom je bilo. Lep dan in polna promenada ljudi, seveda predvsem mladih Med njuni je bita tudi gospodična, namazana s vsemi mogočimi barvami, tako da je zbujala splošno pozornost. Se večjo pozornost je pa zbudila z nekim dogodkom, ki ji bo gotovo ostal Uro v spominu . Neka kmetska mati je nesla bolnega otroka v bolnišnico, kakor sem pozneje izvedela. Gotovo ji je bila uj> bližja pot čez promenado. Mudilo se ji je in zato je na vso moč hitela, kar po sredini. V tej naglici se je pa nevede zaletela v zgoraj omenjeno gospodično. Ta pa v krik- »Tl budalo kmečko, č« se znaš hoditi po mestu, pa ostani na kmetih!« Ko je ta uboga žena slišala za seboj kričanje mestne gospodične, se je obrnila ter plašno dejala: »Lepo vas orosim, gospodična ne zamerite, nisem vas hotela« A ta sl ni dala nič dopovedati in ie tako kričala, da se je vse zbralo krog nje Uboga kmetica je pa ža-'ostna odhitela proti cilju. Take le tore! o' IVa mestnih gospodičen. Id so Iz tako imenovane »boMša družbe«. — In to naj bi bila bo^ofa mati'1 W. B. ! me le, ko vidim, kako je tuj človek v nekaj tednih pokvaril sadove moje dvajsetletne vzgoje. • 24. decembra 1940. Nocoj je sveti večer, naivečjl dru-žit/skl praznik. Kako je bi) ta večer vselej lep, ko je bila družina res še moja samo moja! Letos bo, kakor bi I ga praznova' -a razvalinah Moja hči i bo praznovala božič najprej v tuji hiši pri tujih ljudeh, šele potem prideta k nam. In jaz bom moral pri svoji mizi trpeti poleg sebe tujega čioveka. ki mi je ukrade! moje veselje! Zdaj vera, kako je bilo pri srcu maršalu Petainu, ko je gledal svojo deželo v sovražnikovih rokahl |Al|ESIVO AVAROV DR2AVA KARLA VELIKEGA CERKVENE DR2AVICL vANGUJA •6RIME11 VAR5AVA POLJSKA '-»KMnOV &/CESAR! * ?rs TURSK 3U CTA Hi iiSfil?! ij f&KKTKF BARCELONA W ^ N>0 SARDINIJA ^\Vr^\ e /\*V POv d *8U0 IMPCŠTAJ MHZ&A, 'MrcclohA •NAPOLEONOVO CESARSTVO • PRUSIJA TRIjA O RIMSKA ZVEZA . " .. c-NEMŠKA tONDOrt RUSIJA HRAKOvaJ^L ^»tlAlNZ ZVEZA [•PRAČA; •8UDIMPBTA $iw«0 TURSKI KO^iKA ^SULTANAT m PRUSIJA >NEMSKA Z VE ZA vV AV5T RI JA Vv* CERKVENE DRŽAVICE t|i^W3NO* MEMCIJA ?• KRAKOV, • SrRA^&0uRTAASfc«XjRC " *&UDmPfjTA °CRJKA A* • S MILAN ■ KORZIKA, DARCtcONA 3NEMČIJA «\V AVSTRIJA ■}SVED5i 5 ANCUJA LONDON % MlUN TAST BIOCRAI '•ARtrtONA ^NEMČIJA •NEZASEDENA FRANCIJA NEMČIJE ZASEDENO OD ITALIJE ZASEDENO Kako se je izpreminjal in oblikoval zemljevid Evrope od Karla Velikega do današnjih dni Karel Veliki (• 742,1814; frankovski kralj od 1. 768., rimski cesar od 1. 800. do 1. 814.) je l. 800, ustanovil rimsko cesarstvo in s tem obnovil zahodnoevropsko državo, ki jo je razbil leta 476. germanski vojskovodja Odoaker. Karel Veliki je prinesel med takrat še barbarske germanske narode civilizacijo. Prestolnica njegovega cesarstva je bil Aachen. Karlu Velikemu so bile podložne sedanja Katalonija z Barcelono, vsa alpska Italija z Lombardijo in Benečijo, Češka in Moravska, Koroška in del takratne Slovenije. Karla Velikega sin Lu-dovik Pobožni ni znal obdržati očetove dediščine. Njegovi sinovi so se mu uprli, potem so se pa spopadli še med seboj. Leta 843. podpisana verdunska pogodba je cesarstvo razdelila v tri neodvisne države: na Francijo, severno Italijo in Nemčijo. Večje izpremembe v zahodni Evropi so pa nastale šele v 17. stoletju, ko sta Francija in Španija tekmovali za nadvlado v Evroni. Leta 1618. je počila 301etna vojna, nastala iz verskega spora. Leta 1648. sklenjeni vestfalski mir je Nemčijo razkosal. »Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti« — prvi rajh — kakor se je uradno imenovala tedanja Nemčija (od 1. 962.), je sicer še nadalje obstajalo (do 1. 1806.), toda njegova moč je bila v zatonu. Naši bralci bodo opazili, da je bila Vzhodna Prusija v tistem času natanko tako odtrgana od Zahodne kakor po versajskem miru. Poljska je torej že pred 300 leti imela dostop do morja. Slovenija ie spadala takrat pod še nepomembno Avstrijo, mejila je pa na Jugu in jugovzhodu skoraj neposredno ob tedanjo Turčijo. Leta 1742. je pruski kralj Friderik Veliki ugrabil Av-striii šlezilo. Leta 1756. se je začela sedemletna -roj-na; n len konec pomeni triumf Prusije nad Avstrijo. Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti je oživelo v nekdanjem sijaju: nemški narod se je začel zavedati svoje narodnosti. Turčija se je morala umakniti z ogrskih pla-nlav in iz severne Hrvat-ske; Avstrija in Ogrska sta Se mogočno razširili na vzhod in na jug. Nica pride pod francosko oblast. Sloveniia, najjužnejši del Avstriie. je hkrati podložna vladarju svetega nemškega cesarstva. Napoleon zmaga nad Avstrijo pri Slavkovu (na Češkem) ln nad Prusijo pri Jeni ter razbije sveto nemško cesarstvo. Na njegovo mesto postavi »rensko zvezo«, jedro bodoče zedinjene Nemčije, in ustanovi avstrijsko cesarstvo. Na zemljevidu se že kažejo obrisi bodoče avstro-o°rske monarhije s Češko, Moravsko, Slovaško, delom Poltske in z Ogrsko. ' Slovenija in Dalmacija postaneta kot Ilirija del Napoleonovega cesarstva. Po strmoglavljenju Napoleona so nemške državice ustanovile »nemško zvezo«. Mirno sožitje teh državic pa ni dolgo trajalo, ker so med Prusijo in Avstrijo neprestano nastajali spori za nadvlado v Srednji Evropi. Prusija se s pomočjo Rusije polasti več dežel sedanje zahodne Nemčije. Oblikovanje Avstrije v avstro-ogrsko monarhijo, kakršno so poznali naši očetje, se nadaljuje. Napoleonova Ilirija postane spet del Avstrije. Nica ni več v Franci ji. Italija je še zmerom razdeljena v celo vrsto državic. Belgija in Nizozemska še nista dve samostojni državi. -► Bismarck ustanovi moderno Nemčijo, ki premaga Avstrijo 1. 1866., pet let pozne je pa Francijo (aneksija Alzacije in Lorene). Južnonemške državice se združijo pod pruskim vodstvom; pruski kralj Vi-ljerh I. postane 1.1871. nemški cesar (»drugi rajh«). Viktor Emanuel I. združi 1. 1861. italijanske državice v celoto in se okliče za kralja Italije. Avstro-Ogrska doseže svojo dokončno obliko z aneksijo Bosne in Hercegovine (1. 1908.) Prav to pa zanese kal razkroja v habsburško monarhijo. Sarajevski atentatsproži svetovno vojno. Poraz v svetovni vojni razbije nemško cesarstvo in njeno zaveznico avstro-ogrsko monarhijo. Versajska mirovna pogodba vrne Alzacijo in Loreno Franciji, Klajpedo Litvi, šlez-vik Danski, Eupen hi Mal-medy Belgiji, šlezijo in koridor Poljski. Po leto dni trajajočih konferencah se rodi samostojna Češkoslovaška. Ogrska izgubi vse ne-madžarske predele svojega ozemlja; odstopiti jih mora Češkoslovaški, Veliki Romuniji in Jugoslaviji. Avstrija mora prepustiti vse nenemške dežele novim nacionalnim državam. Le Koroško ji reši l. 1920. plebiscit. Predvojna Srbija se razširi s prostovoljno pridružitvijo Hrvatske in Slovenije ter s pripojitvijo Crne gore v kraljevino Jugoslavijo. Italija dobi južno Tirolsko, bivšo Goriško, Trst in del bivše Notranjske z Idrijo in Postojno. -*■ Povojna nemška republika, tako imenovana »weimarska Nemčija«, se zaradi obubožanja prebivalstva, še bolj pa zato, ker nemški narod nima smisla za demokracijo, kakršno so izoblikovale zahodne države, ne more vzdržati. Leta 1933. prevzame usodo Nemčije v roke revolucionarna na-rodnosocialistična stranka, njen šef Adolf Hitler pa proglasi »tretji rajh«. Italija, razočarana spričo majhnosti deleža, ki ga ji je prinesla zmaga, se je bila že prej preuredila pod Mussolinijevim vodstvom v fašistovsko državo. Hitler in Mussolini stvori ta blok in se mrzlično pripravljata na obračun s Francijo in Anglijo. V marcu 1938. vkoraka Hitler v Avstrijo. V septembru mora Češkoslovaška pristati na odstopitev Sudetov. Marca 1939. vkoraka Hitler v CSR, Slovaška se odcepi, Češka in Moravska pa postaneta »protektorat« tretjega raj-ha. V aprilu 1939. zavzame Mussolini Albanijo. Konec avgusta 1939. napade Hitler Poljsko in osvoji v treh tednih njeno zahodno polovico, vzhodno sl pa vzame Rusija. V aprilu 1940. vkoraka Hitler na Dansko in napade Norveško. V maju vdro nemške čete v Belgijo, na Nizozemsko, Luksemburško in v Francijo. V juniju Franclja kapitulira. Oktobra t. 1. se z napadom Italije na Grčijo razširi vojna na južni Balkan. 1100 let svetovne zgodovine «A;k 1 Si'twT i' < riHNtt£2DfcfWi1 ,.' 'Mn s' 7u4M Kf^SSmam XmfY V‘iv 11 ^wM • r. , ?l n M.,*„\.. JEVGENIJ ZAMJATIN (188*1-1937) V svoji avtobiografiji piše Zamjatin: »Rodil sem se leta 1884. v Ljebe-djanju. Rastel sem pod klavirjem, moja mati je bila namreč izvrstna pianistka. Ko sem imel štiri leta, sem že znal brati. Detinstvo skoraj brez tovarišev — tovariši so mi bile knjige, še zdaj se spominjam drhtavice pri branju Dostojevskega .Njetočke Njezva-novc‘ in Turgenjevlje ,Prve ljubezni1. To so bili starejši in nekako strašni, Gogolj mi je pa bil tovariš. Gimnazijo sem končal v Voronježu leta 1902. z odličnim uspehom in zlato medaljo, ki je kmalu nato romala v petrograjsko zastavljalnico. Po gimnaziji — politehnični zavod, oddelek za ladjedelstvo. Pozimi Petrograd, poleti praksa v tovarnah in [»tov a n je po morju. Vse to se mi zdi zdaj kakor vrtinec: demonstracije na Njevskem prospektu, kozaki študentovski in delavski krožki, ljubezen, ogromna zborovanja na univerzi in v zavodih. Nato socialistično delo; nekaj časa je bila v moji sobi tudi tiskarna. Boril sem se proti .kadetom' v študentovskem predstavniškem svetu. Politehniko sem končal 1908. leta in dodelili so me stolici za ladijsko arhitekturo. Isto leto sem napisal in natisnil v ,Obrazovanju‘ svojo prvo povest. Naslednja tri leta inženirsko delo ln strokovni članici. Resno sem začel pisati leta 1911.; tedaj sta nastali deli .Okrajno mesto' in .Zaobljube*. Leta 1916. sem odšel na Angleško, da bi gradil ruske ledolomilce; eden največjih naših ledolomilcev, .Ljenin', Je moje delo. Ko so se v angleških časopisih pojavili veliki naslovi; .Arbitraticn of Tzari' in Jtevolution in Russia', nisem mogel več zdržati v tujini in sem se leta 1917. vrnil domov.« Poznejša Zamjatinova usoda se je takole odvila; Po letu 1918. in 1919., ko so se vsi ruski pisatelji raztepli po tujini, je ostal Zamjatin doma in delal. Po .Okrajnem mestu1, ,Bogu za hrbtom' in .Otočanih', povestih, ki jih je bil napisal na Angleškem, so prišla nova dela." v glavnem pripovedke in drame, posebno ,Bakle svetega Dominika' in NOVELA IZ ŽIVLJENJA ROŠKIH RIBIČEV NAPISAL JEVGENIJ ZAMJATIN karbase,- Prišel je naposled dolgo pričakovani čas: po zalivu krožijo slaniki, kiti so jih nagnali semkaj iz Oceana, ljudje in galebi hite, da bi jih ulovili — lahko se vrnejo v Ocean prav tako hitro, kakor so prišli, že zdaj, pred očmi vseh, plavajo za Jelenski otok; dohiteti jih je treba — srečo doseči. Cibin je sedel na kamnu poleg svoje kolibe in mirno kadil. Zakaj naj bi hitel? Brez jadrnice, brez jole je služil pri drugih, ki so prihajali ribarit na svojih ladjah. Tako je delal že tretje leto hi v pločevinasti škatli z napisom ,Caj Visockega' je že imel dve sto rubljev. Vsak rubelj je kakor od mesa odsekal s sebe in Ane. Pozimi so jedli samo polenovko, Ana je dobila skorbut, toda škatle z denarjem Bil je trenutek, ko se nočno sonce za trenutek ustavi na nebu in z odprtim očesom dremlje nad stenami Jelenskega otoka, bleščečimi se kakor premcg. Vse desetkrat močneje slišiš kakor podnevi, vsako besedo, sleherni šum vesla, sleherni utrip srca. »In če se Klaus ne vrne?« pravi Ana. Cibin molči. Veliki čolni s črnimi ljudmi hite k jadrnicam. Na neki ladji že dvigajo sidro, rožljajoč z verigami. Klausa ni nazaj. Cibin vstane in gre v kolibo, da ne bi videl, kako vsi drugi odhajajo na morje. V kolibi sede na klop in se zagleda v svoje čevlje. »Hm... zdržali bedo do zime...« pravi kolikor more mirno. Spomni se, da je to zjutraj že dejal Ani, in se razto- slavni roman ,M1‘. Najbolj znane njegove novele so: ,Lovec ljudi', .O poglavitnem'. .Pečina* in ,Jola‘. Nekatere izmed teh novel eo objavili v zbirki .Vražje povesti'. Zamjatin je umrl leta 1937. v Parizu, kjer se je bavil s problemi modernega filma. Najnovejša ruska književnost piše o njem kot o pisatelju, da je ,v slogu matematik, v igraditvi enovi pa gradbeni inženir*. Oblaki dveh tednov so se na lepem raztrgali, kakor da bi jih bil kdo z nožem prerezal, in iz razpoke so se usuli celi snopi sinjine. Okrog polnoči Je bilo sonce že strmo nad Jelenskim otokom; težko, leno se je bleščal ocean, galebi so vreščali. Padali so na voda »e dvigali, padali; bilo jih je vse več, klicali so še druge, z vseh vetrov. Cibin zasliši galebe, stopi iz hiše in po ozki stezi steče navzgor, v hrib. Z zadnjega ovinka, na kamnitni terasi nad seboj, zagleda dvajset primorskih čevljev z ostrimi konicami, zakrivljenimi kakor kljun norveške jole.' cibin se povzpne ln jim pridruži svoje noge V prav takšnih čevljih. Bil je brez Cepiče — močan, ogorel, kosmat. Roke je držal tako, kakor da na koncu ne bi imel pesti, temveč topovske krogle. Vsi so stali tiho in spodaj v vodi nekaj iskali. Odzgoraj so gledali ka kor galebi daleč v globino. Skozi steklo vode se je zelenilo kamenje, poraslo z mahom in morska trava. Klaus Ostrand. Norvežan, je dejal: »Zdaj čakamo, da pridejo. Po burji morajo priti.« Klaus je imel norveško jadrnico, kupljeno še pred revolucijo — boljšo od vseh tamošnjih ladjic. Za Ciblna je bila ta jadrnica zmerom kakor kas mesa za lačnega psa in zmerom je zato režal na Klausa, da bi mu dejal kaj zlobnega ali žaljivega — toda ni se mu posrečilo. Tedaj je zagledal tisto, kar so vsi iskali: blizu obale so drobni vrtinci od spedaj razgibali vodno površino. takoj nato izginili, spet prihajali — kar dalje tako — da je vsa voda na tistem mestu vrela. Clbinu jo začelo utripati srce, toda nalašč je vnemamo dejal: »Giblje se...« Vsi so se obrnili na tisto stran in hkrati jeli govoriti, zmedeno, prekinjajoč drug drugega kakor pijani. Okrogli, obriti Klausov obraz je zardel; Klaus je stekel navzdol, drugi za njim. V trenutku je pobesnela vsa vas; Po kolibah so loputali z vrati, ženske so se drle na gole, sprenevedaste otroke, moški so jedli s polnimi usti ln kar med tekom skakali z vosll V 1 Norveški ribiški čoln. mnm -r^sgSS®®5 — M Cibin jc sedel na kamnu poleg svoje kolibe in mirno kadil. niso nikoli odprli: kakor otrok v telesu žene je v tej škatli ležala njihova jola, težko, počasi je zorela, hraneč se s človeško krvjo in morda je že zdaj blizu trenutek, da se naposled rodi. »Ce bodo ostali slaniki tri dni, bomo gotovo...« Cibin ni dokončal stavka, toda Ana ga je tudi tako razumela. * Sama da jo dočakamo, da jo vidimo —« je rekla in zavrtela srebrni prstan na prstu. Od spodaj je k Ciblnu hitel Klaus, sopeč močno ko koroški meh. »Prosim te, ali hočeš z menoj na slanike?« »Koliko?« vpraša Cibin. »Po petnajst od puda.«3 »Malo je. Dvajset kopejk; za manj ne grem.« Klaus jame dihati še globje, zardi, zacepeta z nogami in molče krene dalje, k Tujulinovi kolibi. Cibin ne trzne z mesta, samo pod ličnicami vzrosteta dva vozla kakor na dobro zategnjenem jadru. Odločilno igro igra; vstavek je Cibinova jola. če se je Saška Tjulin prespal od snočnjega večera, potlej je stvar na dlani — Klaus bo z njim odšel na morje, Cibin bo pa ostal doma In potlej — zbogom, jola... * Čolni, kakršne uporabljajo v okolici Arhangelska. a Pud = stara ruska utež. 1C375 kg. se za- goti. »Kaj iščeš tu? Kaj zijaš?« zadere nanjo. Pri vratih se zasveti rdeči, obriti Klausov obraz. »Velja. Pojdimo... Za vraga!« vpije jezno. Cibinu se odvali kamen s srca, toplo mu postane: »Jola«... mu zatrepeta srce. Vstane. »Hej, pojdimo.« skoči nestrpno in zavpije na ves glas, kakor na morju ob viharju, ko je treba prevpiti veter; pograbi Klausa in ga dvigne. »Kaj ti je? Ali si znorel?« zajeclja Klaus. Cibin je zares ponorel. Nenehoma je govoril, beli zobje so se bleščali, v čolnu je tako udarjal z veslom, da je po sredi počilo. Klaus ga je psoval po norveško. Ko sta doveslala do Klausove jadrnice, jo je Cibin potrepljal po okovih. »Ej, Klaus, to ti je ladja!« In pri stavil je: »No. dobro.« V tem .dobro' je bilo zajeto vse. Igra je bila že na-spol dobljena, samo še eno kvarto mora vreči: morje — in potlej... Potlej — jola, potlej — novo, čudovito življenje! Morje je bilo spokojno — kakor da nikoli še ni besnelo, kakor da ni rjovelo z belimi čeljustmi, kakor da še nikoli ni požiralo takšnih mož z belimi zobmi, silnih kakor Cibin, kakor , Klaus, kakor njegov mlajši brat Olaf [ Ocean se je igral z njimi kakor mačka — na lepem je skril slanike, nikjer ni bilo več videti vrenja v vodi, vse se je odmaknilo, jadra so zanihala, srca motorjev zastala. Lahka jola starca Fomiča je švignila skoraj pod krmo Klausove jadrnice. Čokati Pornič je stal na kljunu, razkoračen, z nogami, močnimi kakor stope, in zakričal Klausu: »Vragi! Razgrajači! S svojimi stroji ste preplašili slanike! Nazaj, nazaj, obračaj — riba se je vrnila!« In vsi so se obrnili. Jadra so se proti soncu odražala od sinjega neba, črna kakor premog; zapodili so proti vetru — In jadra so se že zabelila; pod obrabljenimi norveškimi čepicami vidiš obraze — neko veslo se nenavadno blesti, voda pod krmo klokoče. Komaj se jim je pa posrečilo, da so obrnili — že so slaniki spet zaigrali na vodi tam. od koder so bili pravkar obrnili. Tako se je morje, mežikajoč in predoč kakor mačka, igralo z zardelimi, hripavimi ljudmi, dokler ni vrglo v ozki zaliv vso ogromno čredo rib. Tu se je za ljudi in galebe pričela gostija, ljudje in ptiči so bili kakor pijani ogromnih zajemljajev trepetajoče in tresoče se srebrne piče. Dve motorni jadrnici ln jole so zagradile pot, v zaliv sta prihitela dva karbasa z mrežami. Mrež niso držali dolgo, vlačili so jih ven s težavo,takoj prepolne. Vrv se je boleče zažrla Cibinu v roke, toda čim bolj so ga bolele roke, tem laže mu je bilo, tem bolj veselo; hotelo se mu je peti, dreti se na ves glas. Ze nihče ni več vedel, ali je noč ali dan. Sonce se je kar venomer sukalo na nebu kakor neumna, izgubljena ovca. Vsi so pozabili, da je treba jesti, spati — samo zdaj pa zdaj so si brisali trpki, kakor morska voda slan pot ln nagibali vedro s toplo, od sonca segreto vodo. Galebi ao krožili pod soncem zdaj črni zdaj beli, vreščali so kakor otroci; letali so za karbasi, ne zaostajajoč za njimi. Naloženi, težki čolni so se kakor krave, prepolne mleka, vračajoče se s paše, vračali v pristanišče — da predjido ribe v skladišče, da jih še žive zmečejo v kadi, da jih nasole. »Ej, Pomlč, koliko jih imaš?« je moker, belih zob, pijan, srečen kričal Cibin z obale. »Tri sto pudov jih bo!« »Ne boš nas dosegel. Jaz in Klaus sva Jih ujela več ko pet sto!« Nekje v daljavi, morda je bilo pa tudi tu, poleg njega. Je k Cibinu kakor v sanjah prišla Ana: na roki Je Imela srebrni prstan, nekaj mu je ponujala — najbrže kruh. Cibin je odklonil: »Ne utegnem, ni ml treba...« In spet je veslal v karbasu, spet se je pripogibal za mrežo, pil toplo vodo. vlačil iz vode veselo težko breme. S sosednjega čolna so kričali: »E-heJ. ljudje, kit. kit!« Nad črno površino se dviga bel steber vode, toda Cibin še glave ne zasuče — kit Je zanj zdaj mnogo manjši od slanika. Slaniki so ostali v zalivu dobre štiri dni Potlej se je na lepem ohladilo, potegnil je veter z morja, oblaki so hitro zapluli, v pol ure so zastrli vse nebo ln slaniki so se spustili čisto na dno. Tedaj so vsi začutili, da so utrujeni do smrti; dvignili so sidra ln z vetrom odhiteli nazaj, domov. Lov je bil takšen, da ga niso pomnili že dolgo. S Klausovo jadrnico so ujeli nekaj tisoč pudov. Klaus je odštel Cibinu dvajset červoncev.i To je bila jola — to je bila njegova, Cibinova jola! Cibin se je vračal domov. V obraz, v oči ga je s strani bil droben, hladen dež, teda čutil ni ničesar razen jole. razen denarja v žepu, razen srečne, težke zaspanosti. Doma ni hotel ničesar jesti; oblečen je padel na posteljo in zaspal. V spanju se je smehljal. Tako sc v spanju smehljajo otroci, objemajoč dolgo pričakovanega lesenega konjička, ki so ga danes naposled dobili v dar. II. sonce zunaj, v izbi, povsod. Potem je zagledal skozi okno gosto, kakor z volno zastrto nebo. In vendar, kakšno sonce je sijalo! Takoj se je spomnil, kako je, in se zasmejal. Ana je prišla. »Kaj je?« vpraša. Povedati na glas, z besedami, ni mogel. Cibin si posadi Ano v naročje in ji z roko pogladi prsi. Zdaj so b..e podobne vrečici, ki se je iz nje naspol usulo zrnje, nekdaj je bila pa napeta in polna. »Ej, zdaj je dobro, Ana,« pravi Cibin, »zdaj bo vse dobro...« Hitro je popil čaj, pojedel pečene slanike in odhitel k Porniču. Govorili so, da je Pornič njega dni pri tepežu z enim samim udarcem za vselej sklatil na tla pretepača, govorili so, da tukaj nihče bolje ne pozna morja od njega. Pred tisoč leti je bil morda prav takšen Pornič na prav teh obalah poglavar plemena. Zdaj — volili so ga osemnajstega leta v ustavotvor-no skupščino, vpraševali so ga, ali naj plačajo davek ali ne, ali naj gredo na morje ali ne. Zaraslih sivih las, kratkih nog je sedel brez hlač v svoji kolibi. Z veliko iglo je krpal jadra. Cibin vstopi. Pornič zapre desno oko in ga estro kakor skobec pogleda. »Torej? Kaj je?« vpraša. Cibin zmedeno, miže — tako kakor bi govoril o ljubezni — razloži Porniču, da je zdaj denar tu in da je treba kar najhitreje naročiti jolo. »Jolo, praviš?« Fomlč sl prižge pipo; pomolči. »Dobro, toda kupiti ladjo, to tl je, prijatelj, kakor oženiti se. Tu ne smeš hiteti. To je samo enkrat v življenju. Tako je!« Spet je jel šivati. Sukanec je bil grob, dolg ln močan, takšne so bile tudi besede: »Da. Naročiti jolo. Kje naj jo naročiš? V državni ladjedelnici? Bolje bi bilo, da bi delali opanke kakor gradili ladje! V Arhangelsku? Tam bi šlo. To je tisto, tako je. Samo tam je kakor pri nas v zadrugi — stopi r vrsto. Čakal boš najmanj leto dni. Tako je.« Za oknom, po skalah so bili kam-nastosivi oblaki, vse nebo okrog ln okrog je bilo sivo, zastrto. Cibinu je bilo nekaj jasno: čakati... Jola se ja odmikala, postajala vedno manjša, komaj sl jo videl v daljavi. Vzdihnil je, vstal. Roke so mu obvisele ob telesu tako, kakor da bi namesto pesti imel topovske krogle. »E, pa hvala. Pomlč. Grem...« Fomič spet z enim očesom kakor skobec pogleda Ciblna — ne samo Ciblna — njegovo dušo. Pogleda ln pravi: *)■ »Počakaj malo...« Cibinu zastane korak. »In če je ne bi hotel naročiti, temveč že gotovo kupiti? Zdaj eno prodajajo...« Cibinu jame utripati srce, kakor če se vžge motor. Ni več poslušal stvari, ki mu jih Je govoril Fomlč; kakor ribe razumejo druga drugo, je razumel vse, ker je bilo potrebno: jola je v Murmansku In ni kar sl bodi, temveč je norveška, prodaja jo Norvežanka iz Klldina, pred kratkim ji je umrl mož. Zdaj ne kaže drugega, kakor da se kar najhitreje odpelje v Murmansk, da ga ne bi kdo prehitel In kupil jole, njegove, Cibinove jole. Ladja za Murmansk, za Verde odrine šele čez teden dni. Prehiteli ga bodo!... Fomič jame vleči sivo, razmršeno volno na obrazu. Spomni se; Dežja drugi dan ni bilo več, toda še je vlekel ponočni sever — odzgoraj z Nove Zemlje. Voda v zalivu je bila jeklenosive barve, stene črne, po njih so se vlačili oblaki. Cibin se je zbudil pozno popoldne; sčdel je na posteljo. Vedel je, da sije K ^ > Oervonec -= 10 zlatih rubljev. Jola se je gugala in čakala nalep*. 6en,\ k.ikor nevesta. 10 DRUŽINSKI TEDNIK Božič 1940. »Zdi se ml, da se je Klaus odpravljaj T Murmansk. Pokvaril se mu Je motor. Novega potrebuje.« V trenutku je bil Cibin pri Klausu. Klaus je molčal, močno sopel kakor krava. Nato pravi: »Kadar gre za slanike, ti meni dvajset kopejk za pud, zdaj pa: .Klaus, Klaus!* Toda jaz nisem hudoben, če mi pomagaš, da naložimo — grem. čez dva dni, v nedeljo.« Nalagati? Da, Cibin bi mogel zdaj dvigniti tudi sto pudov. Samo, da bi dočakal, da bi čimprej dočakal. Kakor pijan, spotikajoč se ob ljudi, je hodil Cibin okrog tista dva dni. In kakor pijan se je vrtinčil veter z ene strani na drugo, vreme je bilo nestanovitno; samo to je bilo neizpodbitno. In na lepem se je jela zbirati jesenska nevihta, vse se je potemnilo. Potemnilo se je, Cibin pa: če bo pred nedeljo vlekel močan veter in če se Klaus premisli za odhod — kaj potem? Toda ponoči se je vse pomirilo. Ko Je v nedeljo zjutraj Cibin stopil iz hiše, je bilo nebo jasno, tiho, poletno. Bilo je kakor poleti: po mahu in dimu — nekje je tlela suha šota. Cibin je priganjal Ano: »Hitreje, hitreje...« Ana je vzela dragoceno škatlo za čaj Visocke-ga in spremila Cibin a. štirje so potovali z jadrnico: Cibin, Fomič, Klaus in njegov mlajši brat, belolasi Olaf. Cibin je prišel v novi. še neoprani srajci, v črnem plašču. Fomič ga pogleda, potem pa z enim očesom premeri nebo, od zgoraj navzdol. Spodaj, daleč se je kakor noževa ostrina blestel ocean. Fomič pravi Cibinu: »Kam? Na morje ali ne? Pojdi, obleci kožuh in vzemi plahto! Našemil se je kakor za snubitev!« Cibin je stekel domov in se vrnil z usnjenimi hlačami In kožuhom. Ni se preoblekel, ni mogel. Res je potoval tako, kakor da bi šel snubit — Fomič je uganil. V Murmansk so pluli z vetrom. V podporo stroja Je Klaus razpel tudi dve jadri; Jadrnica Je brzela hitro kakor majhna, črna mušica. Tik za Ci-binom — tik za Jadrnico je letelo sonce. Objemajoč kolena Je sedel Cibin na svitku vrvi pri sidru. Na temnem, ogo-relem obrazu so se smejala usta, blesteli so se zobje; sreča je bila pred njim. Premišljeval je o čolnih, o vrveh, o jadrih, o tulju, o smoli, o svoji joli «— o tistem, zaradi česar tri leta ponoči ni spal. Ob enajstih se je zasvetil bel, potlej pa rumenkast svetilnik in okrog ene so že prišli v Murmansk. Nebo je bilo še Kmerom sinje, poletno, jambori ln dimniki so ga bili razparali na kupe. Cibin je med majhnimi, velikimi, rdečimi, črnimi trupi iskal njo, svojo jolo. »Sidro, sidro vrzi... vrag!« je kričal Fomič, menda že dolgo. Cibin se je zdrznil, z obema rokama Je dvignil sidro in ga vrgel. Po obrazu ga je opljusnila voda; obrisal se je. Dolgo so čakali pristaniškega nadzornika, da jim da dovoljenje. Pokazali so listine, stopili na obalo. Olaf je ostal na jadrnici, iz kabine je molela njegova belolasa glava. Klaus je pihal in Sel počasi, Fomič prav tako; noge so se vdirale v suho testo peska in prahu. Cibin je stiskal zobe, pesti, vse svoje telo — da ne bi tekel Precej dolgo so morali hoditi; jolo1 so našli šele v Baznem pristanišču. Tam so se med škunami s širokimi boki in dvema jamboroma gugale tri jole kakor vitkonoge koze, ki so zašle v čredo krav. Cibin je svojo takoj spoznal, že od daleč. Njeni boki so bili obarvani K rumeno, svetlo barvo in jambor se je svetil na konici prav tako rumeno kakor z zlatom okovan; paluba Je bila poribana kakor tla v hiši pred praznikom. Jola se Je gugala in čakala, nalepotičena kakor nevesta. Cibinova usta so na lepem onemela; hotel je nekaj reči Fomiču — in ni mogel. Fomič je hitro premeril jolo s svojim levim očesom, potem pa kriknil: »Ej, gospodarica!« Iz kabine je pomolila glavo ženska, nekaj zamrmrala, zamahnila z roko in spet izginila v kabini. Cibin je razumel: jola je že prodana; prepozno je prišel! Ujel se je za jambor, morda jo bo razbil na kosce, potlej se pa vrgel na gospodarico v kabini. »Prodana?« je hripavo vprašal Klausa. »Pravi, da mora pospraviti v kabini. Ni je še prodala.« Cibin se zasmeje, z vso močjo tleskne po jamboru, jambor pa samo zaškriplje. »Aha. Močan je!« krikne. »Tako je,« pravi Fomič. Gospodarica jih povabi v kabino. Ni še prodala jole. Bila je krasna ženska. Imela je rumene lase kakor boki jole, sinje oči, pod njimi pa temne mehnice. Na mizi v kabini je stala steklenica žganja zraven prigrizka. Gospodarica je nalila. Cibin je brez obotavljanja zgrabil svoj kozarec in ga na dušek zvrnil. Gospodarica te je pričela v svojem je-Eiku pogovarjati s Klausom, pogledala Cibina in se nasmejala. Cibin se prav tako nasmeje in položi na njeno roko svojo hrapavo roko, podobno kremplju velikega ptiča. Gospodinjina roka je bila hladna. »Pa kaj! Vprašaj jo, koliko zahteva,« pravi Klausu. »Sest sto « odgovori Klaus po kratkem premolku. Cibin Je imel samo Štiri sto štirideset in nič več. Vendar je vedel, da bo jola njegova, mora biti, čakali so jo celo večnost... »Draga moja plavolaska, razumi!« Je z očmi dejal gospodinji in ji čvrsteje stisnil roko. »Nej, nej,« gospodinja Je odtegnila roko in spet začebljala nekaj s Klausom. Klaus pojasni: »Pravi, da je Jola še čisto mlada, lepa, da takšnih tukaj nimajo.« »Reci ji, Klaus, da je tudi ona mlada, lepa.« Klaus prevede, gospodinja se nasmeje, namigne Cibinu in spet vsem nalije. Potlej so odšli gor in jeli ogledovati vse: trup, žerjav, sidra, vrvi; dvignili so in spustili jadra. Cibin je sam zlezel v ladjo, otipal, pobožal vsak žebelj, vsako desko; smehljal se je sam sebi, roke so mu trepetale, še tenka meja. nit, trenutek — in vse to bo njegovo! Splezal je na palubo. Jola se je zdaj naljhno gugala... Fomič je z levim očesom gledal v daljavo, tam se je nekje v daljini vila brazda, kakor nekje, zelo daleč plava parnik, za njim se pa vleče dolg dim. Sonce pa je odšlo gori, brezglavo hitelo vse više, bilo je čisto toplo, kakor poleti. Spet so zlezli v kabino. Tam je Klaus dejal Cibinu: »Zdaj zahteva pet sto. Noče manj.« Cibin je vdihnil sapo, kakor da bi hotel z visoke obale- skočni v vodo. »Eli, vseeno, dobro! Samo naj počaka do poletja.« »Zdaj premišlja, kmalu bo povedala vse bo gotovo « prevede Klaus gospodinjine besede. Gospodinja je sedela tiho in božala s prstom rob svojega kozarca. Cibin je poslušal, kako mu srce počasi bije, kako Klaus težko sope, potem se mu je pa zdelo, kakor da bi zgoraj na palubi zaslišal korake. Komaj je hotel pomisliti, kdo bi to utegnil biti, ko je na lepem zagledal: Klaus praska po joli s konico noža. Cibin stisne zobe in mu iztrga nož: »Hej, ti. Zdaj poskusi praskati!« Gospodinja je pogledala; menda je vse razumela; nasmehnila se je in hotela nekaj reči. Cibin je vedel: zdaj bo rekla: pristanem. Ves se je razgrel, prilepil oči nanjo in čakal brez diha. Tedaj so se zgoraj v sinjem kvadratu, kjer so bila odprta vrata iz kabine na palubo, pokazali visoki čevlji. V kabino je stopil čokat človek, podoben žemlji, nisi vedel, ali je moški ali ženska. S tenkim glasom je vprašal: »Ali prav to Jolo predajate?« »Hm... da... za pet sto rubljev,« pravi Klaus in previdno pogleda Cibina. Cibin je pravkar prižigal cigareto. Zveplcnka mu je trepetala med prsti. »Plačam,« pravi človek s tenkim ženskim glasom. Cibin zaškriplje z zobmi, pogleda gospodinjo. Ona molči. Cibin vstane, vrže nož na mizo. Spet ga vzame in stopi k stopnicam. Roke mu težko vise ob telesu. Ne ozre se ne na levo ne na desno, s poti sune človeka v modri srajci in se popne na palubo. Na sinjem nebu se je izzivalno zibal jadrnlk z rumeno, zlato konico. Zibala se je vsa lahka jola. kakor da bi plavala, se izmikala Cibinu. Stresel je s sebe plašč in grabeč z obema šapama po obrazu kakor medved, sedel na vitel. V grlu ga je zapeklo, hotelo se mu Je zarjoveti kakor medved, lomastiti in razbijati kakor medved. Iz kabine so se slišali glasovi, tam so prodajali njegovo jolo. Tega ne more zdržati. Porinil je nož v žep in požirajoč nekaj slanega, je stekel dol, v kabino. Tu so na lepem vsi utihnili. Človek v modri srajci je vstal izza mize in stopil korak nazaj. »Kaj Je? Ti, nikar me ne draži!« Zavpil je na Cibina nalašč na ves glas, da bi si vlil poguma. »Izgini...« pravi Cibin s tujim glasom, in pogleda zabuhli ženski obraz, toda ne z očmi, temveč nekako z zobmi, z režečimi se belimi zobmi. »Izgini ti! Jola ni tvoja...« In človek v murmanski srajci Je spet sedel. Ce ne bi bil rekel: ,Jola ni tvoja*, se morda ne bi bilo nič zgodilo. Tisti trenutek je pa v Cibinu. kakor bi počilo, vse bušilo v glavo. Izvlekel je iz žepa pest s stisnjenim nožem — zamahnil. Vsi so vrisnili. Fomič mu je stisnil roko, da je jela pokati; gospodinja mu je iztrgala nož. človek v murmanski srajci je sedel z zaprtimi očmi m si z razkrečenimi prsti zakrival obraz. Cibin dvigne nad njim prazne, težke roke, kakor da bi se za trenutek zamislil, potlej pa zgrabi njegovo čokato, lepljivo telo, ga izvleče suvajoč na palubo, privleče do ograje, ga s srdito lahkoto dvigne in vrže na obalo. Težko telo je kakor testo pljusnilo ob kamenje. Vsi so skočili iz kabine in mu stopili za hrbet. Gospodinja je strmela s široko odprtimi očmi. Klaus je sopel. »Ubijaš. To ni lepo...« pravi čez čas. »Ubil ga bom,« krikne Cibin. Telo na obali se prevali, dvigne, človek je, opotekajoč se odšel, ne da bi sc bil obrnil. Cibin potegne iz žepa denar; z drhtečimi prsti ga prešteje in porine pred gospodinjo, gledajoč jo ostro v oči. Stala je nepremično. če ne bo vzela, potem... »Vzemi,« pravi Cibin zamolklo. Gospodinja počasi dvigne sinje oči. Globoko pogleda Cibina. morda je videla vse — in vzame denar. Cibin strmi z odprtimi usti, kakor da še ne verjame. Na lepem zgrabi Norvežanko, jo povleče k sebi, prižme nase in ji jame poljubljati lica, ustnice, lase. »Ti si... jola! Jola moja! je zavrisnil. »Moja jola! Moja!« Potlej so spet vsi pili in tudi Cibin je pil. Zdelo se mu je, da razume vse, kar govori gospodinja norveško. Klaus pravi: »Pravi, da je zdaj jola tvoja in da si bo za jolo zdaj vzela tebe.« Norvežanka se nasmehne in se dotakne z roko Cibinovega lica. Roka je bila hladna kakor roka mrtveca. Cibin se odmakne, vstane, Klaus prav tako vstane. »Pojdimo, čas je, da izkrcamo tovor z jadrnice,« pravi Klaus, »potlej pa hitro domov!« Vsi trije. Klaus, Cibin in Fomič so odšli k jadrnici. Cibin se je še enkrat obrnil k svoji joli in jo gledal, ves v zanosu, požiral jo je pohlepno z očmi. Na kljunu je stala gospodinja; izpod bele bluze so gledale široko razdvojene, ostre grudi — nekaj je vpila za Cibi-nom. Zadaj za njo je bilo čisto svetlo, tiho neba in samo spodaj v višini njenih nog se Je komaj vidno svetila brazda, kakor dim zelo oddaljenega parnika. »Da... Tako je,« reče Fomič, premišljujoč bogve kaj. m Okrog šestih Je bilo že vse natovorjeno. Klausova Jadrnica je priplula in obstala ob joli, da bi jo privezali zanjo z jekleno vrvjo. Gospodinja je bila • culo te odšla s jole na obalo. Cibin, potan, srečen, stopi v kabino in si zavihti na ramo svojo mornarsko obleko. »Kampa?« ga vpraša Fomič. »Treba se bo kar hitro obleči.« »Ne, bolje bo, da se... na moji Joli...« pravi Cibin in sam prisluhne, kako se to pravi .na moji*! V kabini na joli si Cibin hitro obleče povoščeno obleko s trojno podlogo zadaj in na kolenih, zavleče se v šumeč rumen kožuh. Nato se popne po stopnicah, zaklene vrata in še enkrat obhodi svojo jolo. Vse je pripravljeno za odhod, dno je zaprto, sidra so trdno privezana. Zadaj opazi Cibin: neopazno se je bilo skrivilo železno krmilo, jolo je nekoč ujela burja. »Nič zato! Ta bo kos vsaki burji!« Cibin zaljubljeno pogleda svojo jolo. »Vrzi, vrzi konec! Nikar se ne obiraj!« zakriči s palube Fomič. Cibin splete na koncu zanko ln vrže vrv na jadrnico. V svojem življenju je zavihtel že tisoče takšnih vrvi, toda zdaj mu je, kakor da bi bilo prvič — roke ga ne ubogajo, z jadrnice ga gledata Fomič in belolasi Olaf. Olaf ujame in priveže vrv. Cibin skoči na jadrnico in stopi poleg krme. Srce motorja zabije, iz dimnika se pokadi. Gospodinja s svežnjem stoii na obali. Cibin vidi: k njej priteče pes, povoha obleko, s smrčkom ovohava roko in spet oddirja. .Mrzle roke*... se v trenutku spomni Cibin in takoj pozabi — zdaj ima v glavi vse kaj drugega. Jeklena vrv se že dviga iz vode, se zateguje, jola zadrhti po vsem telesu in zaplava. To je njegova, Cibinova jola, ona bo jutri, pozimi in zmerom — njegova... »Ej, hej! Glej pred se bel... Dovolj časa boš imel, da jo boš občudoval!« je zakričal Fomič. Cibin je zardel, se stresnil, odrinil s čela krajec norveške čepice, da mu ne bi padala na oči. Pluli so mimo parnika. Bil je norveški — na njem je bil žerjav. Nad vodo se je videl njegov črni bok in rdeče popleskani večji del dna: parnik je izkrcal skoro ves svoj tovor in zato plove tako visoko in zato se ga toliko vidi iz vode. »Jole pa niso natovorili.« je pomislil Cibin, »visoko se je dvignila. No, zaradi vetra...« Vendar je vedel: zdaj se ne more nič več zgoditi; vse je bilo srečno, lahko, sonce je letelo. Veter se je izpremenil in je zdaj ostro žvižgajoč med vrvmi pihal z zahoda, z leve. še bolje: veter bo zopet ugoden, napihnil bo jadra in preden pomežikneš, do večera — bodo že doma. Zvečer bo že jola stala na mestu, zjutraj se bodo vsi zbrali, da bi jo videli... Eh, življenje je krasno! Cibin je hotel to zaklicati Fomiču, toda Fomič je z nasršenimi obrvmi gledal z enim očesom na sever. Cibin se je zleknil na krmilo, že so zapluli v ocean, obšli obalo iz ogromnih okroglih kamnov, spenjajočih se vse više, kakor da je vihar dvignil in za zmerom ustavil valove. Ko so obrnili, je Cibin zagledal na severu črn nasip. Za hip je zrastel, da se je zdel visok kakor človek, nad njim, tik nad črto, je krožilo sonce. Kakor majhna drobna mušica pod soncem je letela jadrnica. Hladna, zelena polt, ki je po njej lazila, se Je še blestela — zver je še spala. Nad streho motorja se je pokazal okrogli, rdeči Klausov obraz; brisal si je z robcem pot Fomič mu pravi: »Burja nas bo ujela. Pohiti...« Potlej pogleda z enim očesom Cibina in obrne glavo: »Hm... Tako Je!« »Ne skrbi-i! Do-obro!« mu zakriči Cibin. Bil je ves napet, kakor jadro v vetru, ko vse vrvi drhte od veselja in pojejo. Jola je plula zadaj, z grudmi je narahlo penila vodo; zlati vrh njenega jadmika je kipel v nebo in se zibal. Vse je bilo nenavadno, sinje, krasno — in tako bo ostalo večno. Iz kratkega, dimnika nad kabino se je pokazal dim. Olaf je grel vodo za čaj. Fomič se je prinagnil nad vhod in zakričal: »Ej, ti, pusti zdaj čaj! K jadrom — hitro!« Olaf je skočil, med tekom se je useknil, obrisal dva prsta ob svoje bele lase in potegnil za vrv. Leseni prstani so zdrknili po jadrniku navzgor. Jadra so se napela kakor prsi, na vodo je z desne padla črna senca. Kamnitna obala se je zdaj še komaj da videla, kakor lahen oblaček, ki se je spustil v morje. Spredaj — voda, puščava. Na severu se je hitro dvigal, pozibavajoč se vse bliže in bliže, težki, sivi nasip. Za trenutek se je sonce zagugalo na robu nasipa — in skotalilo se je. Izza nasipa je zažarelo, nekaj trenutkov je njegev rob bil rdeč, potlej je ugasnil — in s te strani je na mah zavel hlad, mrak, kakor da so se odprla vrata pekla. Cibinu je zletela z glave ponošena norveška čepica, nasmejal se je — dobro! — in zakričal Olafu: »Drži!« Olaf skoči, pritisne z nogo čepico na palubo in jo poda Cibinu. Veter na lepam sune v jadra, jadrnica se nagne, sod se zavali in trešči v bok — Olaf steče za njim. »Kam? Kam? Pusti... Pozneje!« zakriči Fomič, stoječ poleg jadmika. »Zveži jadra, obračajI« Nabrali so obe jadri, veter je zdaj manj pritiskal v njiju, jadrnica se je vzravnala. Cibin pogleda jolo: plula je enakomerno, mirno, in kakor Cibin je tudi ona vedela, da bo vse dobro. Veter se je zdaj zagnal samo enkrat in nekje zadaj utihnil, jadra so uplahnila. Vendar so okrog in okrog, kamor je seglo oko, povsod po črni vodi leteli beli grebeni. Hiteli so, se razpenjali drug ob drugem, krožili so kakor preplašena čreda, ko začuti nevarnost. Hitro, vročično je v tišini tolkel motor. Nad streho se je spet pokazal okrogli Klausov obraz. Pogleda v nebo, nekaj norveško pravi bratu, Olafu. Cibin se spomni gospodinje, njenih hladnih rok. Pomisli: »Kje neki je zdaj?« Nenadno spet plane veter, vse vrvi so zapele, na lepem je bilo teže dihati. Cibin odpre usta, slan veter plane vanje in zapoje v njih. Poleg jambora je razkoračen stal Fomič, kakor pribit k palubi, trdno kakor jadmik. Skozi veter je zavpil Cibinu: »Ej! Kr-milo! Desno v bok!« Zdelo se je, da heče starec čimprej k obali, vseeno kje, samo da se izogne nevihti. »Kaj je? Se bojiš?« je zakričal Cibin in držal krmilo kakor prej. »Ne odgovarjaj! Obračaj krmilo!« je besno zavpil Fomič. Cibin je nejasno, nekje na dnu sa? mega sebe dojel, da Fomič zdaj več ve, da je zdaj on tisti, ki more. ki sme ubijati, zapovedovati. Poslušno in z vso močjo je legel na krmilo — jadrnica se je obrnila. Tik sebe Cibin zagleda Olafa; dečkov obraz je bil čisto bel, S prstom je kazal nekam čez Ciblnovo ramo, ustnice so se mu premikale, toda glasu ni bilo. Cibin pogleda. Pod njinj kakor da se je morje obrnilo, poleglo, drugo morje je drvelo proti njim kakor visok nasip, podoben hiši; s črnega roba so pršele bele pene. Krčevito se je prijel za železo in gledal, kako je vodni greben prihajal vse bliže, dosegel njegovo jolo; vrv je trzr nila, jola se je s kljunom zarila v vodo — in takoj nato zaplavala na gladino. Za trenutek je ostala tam zgoraj, Cibin jo Je kimajoč z glavo občudoval in ji tiho klical; »Tako, tako, ljuba moja, tako!« Nato se je ogromna, zelena voda kakor steklo steklenice dvignila pred njegove oči. Cibin je zamižal. Silno ga je udarilo v hrbet, ga zasulo od nog do glave, paluba se je pod njim spodmaknila. Nekje spodaj se je premikala bela Olafova glava — pljuval je vodo in jo z eno roko brisal z obraza. Voda okrog in okrog je šuštela, kakor tisoč metrov svile. Jadrnica je zdaj bila spodaj, med dvema vodenima hriboma. Tu se je zdelo tiho, veter je žvižgal zgoraj, sipajoč dol belo peno. Fomič je pogledal tja z enim očesom kakor koklja skobca. Bilo je jasno, da bo nevihta, kadar se bo jadrnica po-pela na val. raztrgala jadra na kosce ali pa zlomila jadmik. »Spusti jadra-a!« je zaklical Olafu. Olaf se je držal za krmilo; odtrgati se od njega in stopiti po palubi, pa čeprav en sam korak, bi pomenilo zanj toliko kakor vojaku stopiti iz strelskega jarka. Ali on. pa tudi Cibin sta v sebi čutila, da bi mogla prej umreti, kakor da ne bi izvršila Fomičevega povelja. Klecaje in s šibkimi nogami je odšel do jader in pomagal Fomiču, da Jih je spustil. V tistem trenutku se je z vseh strani zagnal veter; jadrnica Je bila spet na grebenih valov. Prav nizko, nad glavami je hrumeče letelo črna kamnitno nebo. Val je bil dolg. Cibinova jola ln ja-I drnica sta bili na isti višini. Jadrnica TrrArV.'1' •Vr*'[•• tyl‘V-V■ Cibin je izvlekel iz žepa pest s stisnjenim nožem — zamahnil. Vsi so vrisnili. in Skozi mrak, ki sc je poševno prebijal, so še dvakrat videli jolo. Drugič je bila oddaljena od njih in od vsesa sveta z globokim vodenim prepadom — Clbina več niso mogli zagledati. Je plula počasi, veter se je zdaj skoraj ni dotikal, toda isti veter je hitro gnal prazno jolo, visoko dvignjeno nad vodo. Vrv je popustila. Skakljajoč je jola hitela h krmi jadrnice. Skozi peno Je Cibin videl njene rumene, kakor s soncem obsevane boke. »Ljuba moja!« je dejal, veseleč se Je. Bila je že prav blizu in ne ustavljajoč se je drvela h krmi. Cibin jo je gledal. »Na lepem pa, kakor da bi vse njegovo veselje odnesel val: z mokrimi nogami, trebuhom, celim telesom je nenadno začutil: zdaj se bo zgodilo nekaj strašnega. Ni se mu posrečilo niti dojeti, kaj se je zgodilo v tistem kratkem, pogubonosnem trenutku. Takoj nato je jola z zaletom udarila ob jadrnico, v krmo, les je zahreščal. jola je odskočila. »Fomlč! Fomič!« je skozi žvižg vetra obupno zaklical Cibin. Fomič je videl vse; bil je že tu poleg Cibina in na lepem se Je znašel ob njem tudi Klaus s sekiro v roki. »Zakaj s sekiro?« je od daleč, s strani pomislil Cibin. Klaus skoči na krmo, zamahne nad jekleno vrvjo. Sele tedaj je postalo Cibinu vse jasno: Klaus hoče presekati vrv. hoče vreči Jolo — nje- ... govo, Cibinovo jolo — v ocean! Planil je na Klausa, mu Iztrgal sekiro in mu besno, tiho dejal: »Samo poskusi... te bom... gnoj!« Klaus se Je zdrznil, ustnice so mu zadrhtele, s hrbtom se je zadel v Fo-mlča — Fomič je zdaj stal na Cibino-vem mestu, držeč krmilo, ki ga je bil Cibin izpustil. Klaus Je kriknil jokaje: »Fomič ti mu reci: takoj mora presekati. če ne, nas bo vse pogubil!« Jadrnica se je spet povzpela na ogromen. črn val in spet Je jola skakljaje čez bele grebene hitela h krmi. Fomič je stal. trdno privezan k palubi, ustnice je stiskal, toda vsak hip jih bo odprl in velel. Nejasno, na dnu je Cibin vedel: Fomič Je sodnik in tisto, kar bo dejal, bo zakon. Krčevito stiskajoč sekiro z ledenimi prsti Je Cibin čakal. Skozi poševne, sive vrvi se je videla jola čisto od blizu. Težko, komaj slišno pravi Fomič, ne da bi pcgledal Cibina: »Sekaj!« Cibinu se stisne grlo. da ne bi gledal. zamiži, dvigne sekiro. In mežeč vidi: srebrni prstan na Anini roki, bele vrtince slanikov, ki mrgole po morju, ženski obraz človeka v murmanski sralci, gospodinjo z rumenimi lasmi in jolo. Cibin na vse grlo zavpije, odvrže sekiro in ne oziraje se na levo ne na desno, oprijemajoč se vsega, kar mu pride ped roko. se odziblje na slepo srečo. Tam. kjer je za njim \ce ostalo, udirijo s sekiro, enkrat in še enkrat. Jole ni več ničesar ni več. Cibin je sedel na tleh. na palubi, pri žerjavu. Cez noge mu *e bušnil val, in videl je izza boka okroglo, črno vodo; tako, brez razumevanja, bi jo videlo zrcalo, če bi ga bili postavili tjakaj poleg žeriava. Potlej je, kakor skozi dvojna okna zaslišal Cibin: nekdo govori z njim. To je bil Olaf. Po licih se mu kotale debele solze: Cibinu prigovarja: »Ne jokaj, prosim te, ne Jokaj.« »Jaz — ne«... — pravi, ali je morda samo hotel reči Cibin. Olaf vstane in stoječ nad Cibinom. Velika vrata z napisom: .Barvarija, kemična čistilnica in svetiolikalnica' so se do polovice odprla. S hodnika je pramen električne luči ošvrknil drobno postavo blagajničarke, obliznil prodajno mizo z nekaj oblekami in ugasnil. Komaj slišno so se vrata zaprla, ključ je zarožljal v njih, še nekaj korakov po hodniku in šum je zamrl v teh prostorih vse do osmih zjutraj, ko se bodo vrata spet odprla novemu delovniku naproti. Na mizi so ležale tri obleke: dve večerni, lahni in razkošni, kakršne nosijo edinke tovarnarjev ali mlade žene milijonarjevi ena vsakdanja, ki ji v slovarju okrasnih pridevkov izberemo radi vzdevek .trpežna. Ležale so druga ob drugi, opremljene s preglednimi lističi, pripravljene, da jih drugi dan pošljejo po hišnem dvigalu v prvo nadstropje Skozi okno se je vtihotapila mesečina in se na motnem steklu oken razbila v medle zvezdei njih sij je trepetaje obstal na okroinanih tipkah pisalnega stroja in na blestečih po-šivkih bele večerne obleke. »Kakna noči« je vzdihnila bela obleka. »Sladke spomine mi zbuja, spomine na nežen pomladni večer, na drhteče roke, ki so božale tudi mene, na plah,- kakor ukraden poljub!« Rožnata večerna obleka se je živo zganila. »Tudi jaz sem doživela podobno noč, eno simo. Spomin nanjo me boliš ta noč je bila kriva, da sem ob dobro ime.« »Hvala Bogu,« da sem samo povprečna obleka,« je pomislila vsakdanja obleka, rekla pa ni ničesar. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, kar je rožnata obleka globoko vzdihnila. Bila je sentimentalna in se rada raznežila. Pritisnila se je k beli tovarišici in poprosila: »Povej, kaj vse s! doživela. Nam vsaj ne bo tako dolgčas to noč, ki jo moramo prespati na goli mizi.« Bela obleka je v temi zardela ob se zagleda v sivi zrak. Sune Cibina v ramo — oči se mu blešče. »Poglej, poglej!« zakriči Cibinu. Cibin dvigne glavo in vidi svojo jolo. Zdaj, nevezana, še laže režoč vodo, Je hitela sem, k Cibinu, ni ga hotela zapustiti, zdaj, zdaj bo prav blizu. Cibinu so se na lepem ogrele in oživele noge, roke, oči — skoči... Jola je tukaj, jola je tukaj, samo nekaj mora storiti — in spet bo vse dobro. »Ej, ej! Kam?« je zaslišal Cibin in tolikšnem zanimanju nove znanke, zavedajoč se, da je sicer nežna, toda manj imenitna od nje, saj je sešita doma in. brez dragocene etike modnega salona, ki ji daje ceno in ime. »Rodila sem se pred poldrugim letom v družini, kjer je bilo troje deklet. Najmlajša Izmed njih me je vzljubila, še ko sem v kosu blaga ležala v izložbi. Trgovec je prav mene hotel pokazati v pravi luči. Ovil me je tesno okrog velike lutke — brr, še zdaj me strese, ko se spomnim, kako hladna je bila — in me v valoviti vlečki raztegnil po vsej izložbi. Ko so izložbo izpremenili, so me v kosu porinili med mnogo drugih nerojenih oblek. Tam sem čakala nekaj dni, dokler me ni z materjo prišla kupovat dekle ki sem jo večkrat videla že skozi izložbeno okno, ko me je željno opazovala. Ko so me odvijali in rezali, sem bila prerazburjena, da bi si io ogledalai slutila sem pa, da se odloča moja usoda. Doma so me tako) vzeli iz zavoja in položili na mizo. Ko sem odprla oči, sem videla, da sem prišla v družbo, o kakršni sem sanjarila, dokler sem ležala na trgovčev' polici. Trije pari nežnih dekliških rok so se iztegnili po meni, beli prsti so me otipavali, gladke dlani so me ljubkovale. Dekle, ki sem ji pripadala, je bila najmlajša, črnolaska, toda ne ena tistih, ki s svojimi temnimi očmi in zagorelo poltjo spominjajo na južnjakinje. Oči je imela sivozeleae, obrobljene s črnimi vejicami, lasje so ji bili težki in gladki kakor svila, mlečnobela polt pa tako nežnozrnata kakor moja. Dekleta so imela mlado in modro mater. Sama je znala šivati in vedoč, kakšna prednost je to za žensko, je učila šivanja tudi svoje hčere. Moja gospodarica in njena mati sta me v nekaj dneh izluščili iz mrtve otopelosti v življenje. Ko sta me rezali, šivali in krasili s pošitki, ko me je dekle pred velikim zrcalom prvič po- potem še nekaj po norveško — to je gotovo klicala za njim gospodinja jole. Potem se Je nn mah spomnil: to je Klaus, on je zdaj na krmi poleg Fo-miča. In še je ujel: Fomič, gledajoč z enim očesom v jolo je krepko obrnil Jadrnico, da bi šla Jola mimo nje, da se ne bi zadela obnjo. Vse se je v trenutku odvijalo drugo za drugim. Jolin kljun je pogledal izza krme. obšla Jo je. veter jo je prijel in v trenutku nato se je Jola nežno. merilo sem čutila, da me čaka lepa naloga: da bom dostojen okvir raz-cvetajoči se lepotici. Prišel je večer določen za moj prvi nastop. Vse sestre so bile razburjene, čeprav je odhajala na ples samo najmlajša. Preden me je oblekla, so me še enkrat zlikali, šla sem še skozi vse roke, da vidijo ali so cvetlice dovolj trdno prišite m ali je baržun pasu dovolj teman. Mati in hči sta se odpeljali na ples. Bilo jespom’adi, povabljeni smo bili k znancem na domačo zabavo Sprejeli so nas v sobi, kjer je bilo toliko zrcal, da sem se lahko ogledala vseh stenah. Najprej je domači gospod izpregovoril nekaj pozdravnih besed, neka gospodična je zapela dve pesmi, nato ... čutila sem samo, da je jelo srce moje gospodarice smešno poskakovati, trkalo je obme, kakor trkajo dežne kapljice ob okna. Videla sem mladeniča, ki je stal med vrati in iskal z očmi med ljudmi mojo gospodično. Ko jo je zagledal, je takoj prišel k njej in ji ponudil roko. Godba je zaigrala valček, moja gospodarica in njen plesalec sta zaplesala, najprej počasi, zibajoče se. potem pa vse in vse hitreje tako burno, da so mi jeli šivi pokati. Odplesala sta skozi dvorano na teraso tam sta obstala in si dolgo gledala v oči. ,Kako lepi ste v tej beli obleki,1 je dejal, .kakor velik bel metulj ste.' Sla sta, ne, tekla sta po vrtni stezi vse do ograje, kjer so na nizki angleški travi rastle smreke, mehke in tihe v mesečini. Čutila sem. kako je dekličino srce za trenutek obstalo — bilo je tedaj, ko se je sklonil k njej in jo poljubil na ustnice. .Alenka, ljuba moja!' Čez teden dni so razglasili zaroko. Ko sta po zdravicah trčila na srečo moja gospodarica in njen izvoljenec, je rdeče, iskreče se vino pljusnilo čez rob kozarca in se pocedilo po meni v treh rdečih solzah. tesno prižela k Jadrnici. In ta trenutek Je bil Cibinu dovolj, da je skočil tja, nanjo, na svojo Jolo. In kakor da b! samo to čakala, se je jola takoj ločila od Jadrnice in Cibin ni več slišal, ko so vpili za njim Fomič, Klaus in Olaf. Skozi mrak, ki se Je poševno prebijal. so še dvakrat videli Jolo. Drugič Je bila oddaljena od njih hi od vsega sveta z globokim vodenim prepadom — Cibina več niso mogli zagledati. Prevedla K. N. ,Joj, moja bela obleka!' je vzkliknila moja gospodarica in zardela. ,Da-tt jo bom morala v barvo...' ,Ne, ljubica,' je tiho odgovoril njen zaročenec, poslali jo bomo v čiščenje. Hočem, da bo zmerom takšna, prav takšna, kakor je bila tisto noč, ko sem te prvič poljubil...'« * »Moje življenje,« je po nekaj trenutkih molka dejala rožnata obleka, »je bilo vse bolj razgibano od tvojega. Ustvarila me je nadarjena roka slavne šivilje, roka. ki se ji posreči vsaka pentlja Najprej je moj vzorček čipk narisal mlad, bledoličen modni slikar Ker sem bila gospodinji všeč, so me poslali v delo — prosim, ne pozabita, da sem ročno delol Nato so me v tovarni obarvali s stalno rožnato barvo m me poslali nazaj gospodinji. ,Te čipke imajo osebnost,' je dejala. zaljubljeno gledajoč moj nenavadni vzorec. Seveda se pri tem ni spomnila na prečute noči tistih, ki so me klekljale. Preživela sem nekaj vročičnih dni. ko so me s prosojnim rožnatim muslinom zlili v eno, ko me je gospodinja na živi »lutki« za las natanko prepela v gube, in naposled dan, ko me je oblekla manekenka Martina, najlepše dekle v našem ateljeju. Tisti dan me je gospodinja krstila — vedeti morata namreč, da dobi obleka iz boljše družbe svoje ime. Krstila me je za .Rožnato zarjo.' Vsako popoldne ob petih me je Martina oblekla. Kraseč njena bela ramena, sem se sprehajala med poželjivimi očmi žensk, mladih, ljubeznivih, lepih, zavistnih, domišljavih in živčnih. Bila sera lepotica, vem, toda z vrtoglavo ceno Neko jesensko jiopoldne, bilo je že zelo hladno in dež se je ledenil v sneg, je prišel na našo revijo mlad gospod. Gospodinja je poklicala Martino in ji velela, naj pokaže najdražje obleke, zakaj gospod se je zdel petičen Martina je oblekla mene, svojo najljubšo obleko. S samozavestjo lepe ženske je ljubila lepe obleke, ona, ki je sicer nosila zmerom preproste, poceni obleke, kakršne je mogel utrpeti njen proračun. Nisem slišala, kaj sta se pogovarjala z obiskovalcemj govorila sta še-petaje, ker naša gospa ni pustila, da bi se manekenke razgovarjale s strankami. Ko je gospod odšel, ne da bi kaj kupil, je bila Martina zelo nemirna. Tisti večer je ostala v službi dalje kakor po navadi, in ko je gospa odšla, je vzela mene in me s dihtečimi rokami potožila v veliko škatlo in odnesla 8 seboj. Nič dobrega nisem slutila, ko me je v svoji sobici odvila in položila na borno posteljo Zavedala sem se, da tukaj m prostora zame. Nekoliko mi je odleglo, ko me je čez čas oblekla. Potem je stopila k oknu in čakala. Na ulici se je kmalu ustavil avtomobil, prav pred hišo Stekli sva po stopnicah in nekaj trenutkov nato sva že sedeli na oblazinjenih sedežih. .Moja sladka ljubezen!1 je vzkliknil mladi mož v avtu in potegnil Martino k sebi Sedela sta tesno objeta in nista več govorila. Martina je drhtela po vsem životu, kakor da bi jo zeblo. Kmalu smo se ustavili pred razkošno razsvetljenim hotelom. Ko sva stopili skozi vrata v hotelsko vežo, okrašeno s palmami in globokimi naslonjači, sem zagledala še mnogo lepih oblek, toda nobena se ni mogla meriti z menoj. Stopajoč po dvorani sem srečavala tipajoče, zavistne poglede žensk, manj lepih in v manj razkošnih oblekah, kakor je bila Martina. Nenadno me je hladno izprele-telo. Pri mizi nam nasproti je sedela naša gospa. Ni naju še opazila, še bi se utegnili rešiti: toda Martina ni hotela: btio je, kakor da razen nje la njega ni nikogar na svetu. ,V mesecu dni bo moj zakon ločen, Martina, potem bova lahko zmerom skupaj. Martina je molčala, tiho se smehljajoč predse, kakor kadar je pomerjala obleko, ki se j! je zelo pt>-dala, Smehljala se je tudi tedaj, ko sta se pozdravili z gospodinjo, ki ja ob pogledu name onemela. Drugo jutro me je Martina odnesla v škatli nazaj v atelje. .Odpuščeni sle.1 je rezko rekla go-sjiodinja. .Glede na to, da ste bili doslej zmerom pošteni, vam obleke ni treba plačati. Vrnite mi jo takoj.' Martina me je oddala, ne da bi se bila opravičila Zadnjikrat sem jo videla med vrat!, ko se je za trenutek obrnila In še enkrat pobožala z otož-mra pogledom nas vse. Potem so me pa že nestrpno prijele gospenje živčne roke in me razgrnile, hoteč videti vsako, sleherno žilico. .Sramota! Prodati je več ne morem, pol mesta jo je videlo. Dala jo bom v barvo, v temnomodro kakor poletno nebo. Nekaj srebrnih zvezd na krilo, srebrn pošitek na život...'Dobro! Temnomodra, žametna noč... »Poletna noč«*1 Zdaj čakam, da me pomočijo v temnomodro barvo, danes še Rožnata zarja1 morda že jutri .Poletna noč1.« Bela obleka je tiho zaihtela, tako jo je ganila ta izpoved Vsakdanja obleka je previdno molčala. »Ali nisi ti nič doživela?« jo je vprašala bela ob’eka: bila je izmed vseh najmlajša in najradovednejša. Vsakdanja obleka se je nasmehnila, kakor se nasmehne mat! nespametnemu otroku, in jela tiho govoriti: »Moje življenje je bilo enolično in preprosto, kakor je vsakdanje življenje uradniške žene, moje gospodinje. Dobila me je v dar za božič od svojega moža Tedaj sem bila m*ada in čvrsta, in ker je bila takšna moda, sem imela dolgo krilo in visok ovratnik Drugo leto so mi skrajšali krilo in znižali ovratnik in spet sem bila mlada, .moderna1, kakor pravijo ljudje Dve leti nato so me obrnili, moja lastnica me je okrasila z novimi po-šivki in čeprav že v letih sem se dobro počutila. Leto dni Shto so me skrajšali in zožili: postala sem šolska obleka najstarejše gospodinjine hčere, ki je prav tedaj začela hoditi v gimnazijo. Deklica me je nosila leto dni, potem mi je odrasla. Nekaj časa sem počivala v predalniku, kar mi je dobro delo: nekoliko betežna sem bila že postala. Zdaj so me vzeli iz pokoja, me razparali in me poslali v živo barvo, ker me bodo ukrojili za plašček najmlajšemu. Moje življenje je bilo trdo, morala sem garati toda opravila sem svojo nalogo Osrečila som srca svojih lastnic. Grela sem jih, kadar jim je bilo mraz. In se pogumno borila za obstoj kakor moje lastnice.« »Dolgočasno življenje,« je vzkliknila rožnata obleka, »mar reš ne boš ničesar več doživela?« »Če bom še nekaj let vzdržala, mo bodo predelali v podplate zimskih cepat ali v krpe za ribanje« Videč, da je bela obleka prezirljivo zavihnila nosek, je poučujoč pristavila: »Vedeti morate, da se v uradniški družini nobena stvar ne uniči, ne izgubi v nič... In tudi v tem je nekaj življenjskega smisla!« Vsakdanja obleka je končala: bila je že stara in ni se ji več dalo govoriti. Mesečina se je pomaknila na steno, obleke je zajela tema In ker so bile utrujene in potrebne počitka so utihnile in zadremale. Zdaj je motil tišino samo še kukec, ki se je naselil v prodajni mizi in vrtal v trdi les neznane melodije. Pomenek v mesečini Pravljica za odrasle / Napisala Krista Novak 12 KAKO NAJ SE VEDE MLADO DEKLE Pravila o lepem vedenju so za mlado dekle precej drugačna od pravil za druge ljudi„ Toda marsikatero dekle, pa čeprav je še tako dobro vzgojeno, ne pozna osnovnih zapovedi lepega vedenja. Kadar predstavljaš kakšni gospe svojo prijateljico ali sploh neporočeno damo, ne boš rekla kratko in malo: »Gospa Brcetova, to je gospodična Kovačeva,« temveč: »Ali vam smem predstaviti gospodično Kovačevo?« Pri srečanjih ne sprašuj zmerom »Kako ee imate?« ali »Kaj je novega?« Upo- rabljaj rajši kakšno manj obrabljeno frazo. Se važnejše je pa, da roko krepko stisneš, pogledaš človeku v oči. da vstaneš, kadar vstopi starejša dama, In predvsem, da stojiš, kadar govori s teboj. Mlada dekleta tudi ne smejo zamujati, kadar so kam povabljene. Nikar ne misli, da se boš zdela najvažnejši činitelj, če boš prišla zadnja izmed vseh. če se voziš v vlaku ali sediš v kinu, skušaj molčati ali vsaj svoj visoki, cvileči glasek omiliti, posebno če potniki dremljejo. Kadar vjsameš s seboj prijateljico ali znanko v Kakšno tujo hišo, jo povsod predstavi. Tudi sama vztrajaj na tem da te drugi ljudje predstavijo, če te peljejo v kakšno tujo hišo. Pri tem gostiteljico vljudno pozdravi in se ji zahvali, da te je pustila vstopiti. Med pogovorom z njo imej svoje lastno mnenje in nikar samo ne prikimavaj In ne pritrjuj na vse, kar pove. Toda govori preprosto in neprisiljeno in ne bodi pretirano »sladka«. Ce prideš z dežele v mesto, ne zbu- jaj pozornosti s svojimi blatnimi čevlji ln skuštranimi lasmi. ELITNA KONFEKCIJA — MARIBOR PP/NASA vedno najnovejše BIRKE Mestni lrg9iei.2<-56 ..... -................ DRUŽINSKI TEDNIK _ DAJATI JE SLAJŠE KAKOR JEMATI Božič 1940. Vselej, kadar sem zelo nemirna ali nesrečna, si skušam pridobiti mir in duševno ravnovesje z drobnim veseljem, ki ga storim nekomu, komur koli. Morda je to bertč, ki stoji ob potu in bi tako rad dobil enkrat cel dinar, ne samo borne kronice, morda samo drobna ptičica v snegu, vsa lačna in premrla. Včasih je tudi kdo mojih prijateljev ali znancev, ki ni potreben gmotne podpore, temveč dobre besede. Včasih skušam storiti nekomu veštllje samo tako, da ga poslušam in rie črhnem ničesar, dokler sam ne jenja govoriti. Vse preveč je namreč ljudi, ki govore o sebi in ne poslušajo drugih. Prav za prav je tudi opravljanje dobrih del sebičnost, toda kdo ve za skrita gibala v podzavesti, ki sprožijo naša dejanja? Prelinjeni uživalci duševnih naslad so že od nekdaj rajši dajali kakor jemali. Njega dni niso dajali takšni ljudje daril samo ob posebnih priložnostih, temveč so obdarovanca presenetili kar na lepem, brez posebnega povoda, zgradi čistega veselja samega. To je bilo v .dobrih starih časih', ko je ostalo v denarnici povprečnega meščana še nekaj cvenka za tiste izdatke, ki niso bili zapisani na nobeni postavki v življenjskem proračunu. Vendar se je doslej ohranila na- Matere! Čuvajte zdravje Vaših ofrolc! Dajfe otrokom Medicinal-sladin! Najboljše sredstvo proti kašlju, gripi, hripavosti, slabokrvnosti, zdravniško priporočeni, doza 1 kg 40 — din n u d i TOVARNA SLADOV, CELJE vada, da ob priložnostih darujemo svojim bližnjim, da jim izpolnimo želje, če je le v naši moči. Eden takšnih praznikov darovanja je tudi božič. Prisrčnost darovanja je eden glavnih pogojev za malo umetnost osre-čevanja. Tudi veliko umetnost obvladujejo nekateri, toda tej se ni mogoče priučiti. Kako naj se torej priučimo vsaj te) mali umetnosti? Naj-piej primer, da me bolje razumete: poznala sem ženo, ki je znala tako spretno uganiti žel/e in željice svojega moža — tiste, ki jih ni nikoli izdal — da je pričel tudi on upoštevati njene', čeprav je bil sicer človek, ki je vse dotlej mislil, da dragoceno darilo lahko poteši vsako željo. Najpogosteje namreč ni najvažneje, da želji ustrežemo, temveč da jo uganemo. Samo želja, ki smo jo uganili in ji ugodili, je res izpolnjena. Ali ni izpolnitev že končni namen? Ne in sploh ne! Končni namen je dokaz ljubezni, dokaz pozornosti. Kakor hitro bomo to razumeli, ne bo več človeka, ki bo na božično popoldne stopil v trgovino in kupil za ljubljeno bitje prvo dobro, sicer dragoceno, toda brezosebno darilo Dva načina obdarovanja poznamo. Prvo je tisto polno dajanje, ki osreči in podari ves svet s šopkom marjetic ali prgiščem češenj, tista predanost vsega bistva, ki se ne more nikoli čisto izčrpati in se lahko v slehernem, tudi najneznatnejšem simbolu spet in spet vsa daruje Na svetu žive prekanjeni sebičneži, ki so prav tako prekanjeni darovalci. To so po navadi bogati ljudje, medtem ko so umetniki pravega darovanja največkrat revni kakor cerkvene miši. V svojo tehniko nadomestko za drago- Naša kuhinja KAJ BO TA TEDEN NA MIZI? Jedilnik ita skromnejše razmere Četrtek: Zelenjavna julia, svinjska pečenka, pesa. Zvečer: Potica, čaj. Petek: Ohrovtova julia. jabolčni zavitek. Zvečer: Češpljev riž. Sobota: floveja juha z rezanci, pražen krompir, solata. Zvečer : Pljučka s krompirjem. Nedelja: Gobova juha, telečja pečenka, solata. Zvečer ; Safalade v solati, kava ali čaj. Ki kor dih nežna dekliška večerna oblekica iz rožastega organdija. Ali si lahko mislite občutke mladega dekleta v takšnile oblekici na prvem plesu? Sobota: Goveja juha, ohrovtove klobasice, solata. Zvečer : Goveji zrezki. krompirjeva solata. Nedelja: Goveja juha z vlivanci, nadevane telečje prei, nula ta, figov kompot. Zvečer: Rižota, solata, kom-p°t. Ponedeljek: Goveja juha, milanski špageti1, solata, kompot. Zvečer: Vampi s parmskim sirom. Ponedeljek: Goveja juha, kisla repa, krompirjev pire. Zvečer: Ričet. Torek: Prežganka, sirovi štruklji. Zvečer: Kislo zelje, kranjska klobasa. Sreda: Goveja juha z vraničnimi cmoki, svinjska pečenka, pražen krompir, zelnata solata. Z v e f e r : Pražena jetra, kompot. Jedilnik za premožnejše Četrtek: Goveja juha, nadevan puran, mešana solata, kompot, / večer: Pražena jetra, potica, čaj. Petek: Zelenjavna juha, rižev narastek z malinovim odmik um, sadje. Zvečer: Obloženi kruhki, Čaj, pecivo. Torek: Polenovka na francoski način2, krompirjev pire, jabolčni narastek. Zvečer: Ocvrt piščanec, mešana solata, kompot, potica. Sreda: Ragujeva juha, s slanino pretaknjen kopun*, krompirjevi cmoki, mešana solata, kompot, mandljeva torta4. Zvečer: Mrežna pečenka, mešana solata, kompot. Pojasnila: 1 Milanski špageti: Pol kile špagetov skuhamo v slani vodi. Ko so skuhani, jih odcedimo, polijemo z mrzlo votlo, zmešamo s paradižnikovo omako in jim primešamo na presnem maslu spražene gnjati. Vse skupaj pu- Povsod, v trgovinah, vlaku, tramvaju in sploh v javnih prostorih naj se mlado dekle vede kar najbolj pazljivo. Biti mora uslužno do vseh, posebno starejših, se zahvaliti pri odhodu iz trgovine, zahvaliti se vratarju, ki odpre vrata pred njo ali zapre za njo. etilno nekoliko Rušiti, dodamo še po okusu šoli in oreška. - Polenovka na francoski način: V slani vodi kuhamo korenino petršilja, korenje in čebulo. Ko je nekaj časa vrelo, denemo kuhat 2 kg namočene polenovke in pustimo prevreti. Polenovko zrežemo na drobne koščke in ji odstranimo vse koščice Potem razbelimo olje. pridenemo žlico moke in presnega masla, drobno zrezanega zelenega petršilja, česna in zrezane polenovke. Vee sku[>aj zalijemo s četrt litra kisle einetane in nekaj žli-caii"' polenovkine juhe, popopramo in posolimo. Ko še nekoliko prevre, jo denemo na mizo 3 S slanino pretaknjen kopun: Oena-ženega kopuna najprej nasolimo. Ko je že nekoliko časa nasoljen, zdrobimo nekoliko soli, listek majerona in zrezanega zelenega petršilja in s to zmesjo zdrgnemo kopuna od znotraj in zunaj. Potem ga pretaknemo 8 prekajeno slanino in denemo peči. Med pečenjem ga večkrat polivamo z maslom. Ko je pečen, odstranimo odvečno maščobo, zalijemo z nekoliko žlicami juhe. Zrezanega kopuna polijemo s sokom in ga denemo s solato in prikuho na mizo. Če je kopun star in trd, ga pred pečenjem poškropimo e sodavico. 1 Mandljeva torta: 14 dkg presnega masla mešamo toliko časa. dokler se ne speni. Potem mu dodamo 10 rumenjakov, ‘28 dkg sladkorja in zavojček vaniljevega sladkorja Iz 8 beljakov naredimo trd 6neg in ga z 28 dkg zmletih mandljev primešamo maslu. Ko vee dobro zmešamo, dodamo še 9 dkg nastrgane čokolado. Torto spečemo v dveh modelih. Ko je ohlajena, jo nadevamo z limonovo kremo in ob-lijemo z limonovim ledom. Limonovo kremo prinravimo takole: v litrskem Da bo vsa družina vesela, je treba samo kupiti »Družinski tednik«! cene darove vpleto pa toliko vneme in marljivosti, da so njihovi darovi obdarovancem največkrat v večje veselje kakor najdražja darila, ln to je drugi način obdarovanja, način, ki se mu lahko priučimo, četudi nam ni prirojena božanska umetnost dajanja, ki se je ni mogoče naučiti, kakor se ni mogočo naučiti vse prevzemajočega slavčkovega petja. Namen sleherne izmed nas naj bi pa bil, da se naučimo vsaj prisrčnosti darovanja. Ne kaj, temveč kako. Naučimo se brati skrite, na dnu srca zaklenjene želje, ki so po navadi skromnejše kakor tiste, ki jih obešamo na veliki zvon. Naučimo se darovati tako, da ne bo nihče nemilo presenečen, češ tega pa sploh nisem pričakoval. Presenečenje sme biti, toda samo prijetno presenečenje, tisto ugodje, ki prevzame obdarovanca. ko vidi, da si uganil njegovo željo. Pri ljudeh, ki jih ljubimo in dobro poznamo, ne bo težko uganiti, česa si žele. Včasih jim uide kakšna beseda, ki izda njihove najskrivnejše želje in željice. Težje bo pa obdarovati tiste, ki jih sicer poznamo, toda površno, pa se vendar čutimo dolžne, pokloniti jim kakšno darilce. Poznam ljudi, ki zmerom narobe darujejo, potem se pa čudijo, zakaj obdarovanci niso bili darila veseli. To so ljudje, ki takole mislijo: za mlado dekle je primerno darilo svilen šal, za gospodinjo električen likalnik, za starejšo damo čevlji z volneno podlogo, za vsakogar pa lepa, dobra knjiga. Nekaj logike je tudi v tem darovanju, toda če boste darovali po tej logiki, ne boste ustvarili tistega veselja, kakor če boste darovali po željah, ki ste jih uganili. Se je čas, ugibajte, poizvedujte, storite, kar hočete — toda uganite željo, in vaše darilo bo doseglo namen: osrečilo bo človeško srce! Saška lončku zmešamo 8 žlice sladkorja, 4 rumenjako in limonovega sladkorja (ob limono drgnemo sladkor, da se navzame duha in okusa). K temu dodamo osminko litra mleka ali smetane in pustimo zavreti. Ohlajeno nadevamo v torto. Limonov led naredimo tako: 45 dkg skozi sito presejanega sladkorja polijemo v snežnem kotličku z gorko vodo in precejenim sokom pol limone. Potem mešamo toliko časa. da postane gladek, in ga vlijemo na torto. Torto postavimo za nekaj trenutkov v pečico, da se led lepo posuši, toda paziti moramo, da pečice ne bomo odpirali. Kadar obiščeš svoje sorodnike ali znance, ne puščaj njihove kopalnice po uporabi takšne, kakor da bi bila javna ustanova. Ne vtikaj nog na špriklje stolov njihovega najboljšega pohištva. Ne razmeči svojih oblek, kovčegov in drugih svojih stvari po tleh, po posteljah stolih Itd., čeprav ste »domači« med seboj m si pogosto njihov gost. Tujim služkinjam ne ukazuj, kakor da bi jih tl plačevala. Zmerom sporoči natanko las svojega prihoda in ga nikar ne zavijaj v skrivnost, da mora gostiteljica trikrat na postajo, preden te pričaka. če povabiš prijatelje k sebi na dom, ne pusti kakšnega bolj boječega prijatelja. ali prijateljice sredi sobe samega, medtem ko se zabavaš z bolj živahnimi gosti. Nikoli se ne lišpaj vpričo ljudi, v javnem lokalu ali kje drugje. Kadar odhajaš lz kakšne družbe, se ne klanjaj petkrat, preden odideš. če si kakšno stvar izposodiš, je nikoli ne vračaj, ne da bi Jo popolnoma osnažila, čeprav nisi dobila neoporečno čiste. Sicer je pa bolje, da si ničesar ne izposojuješ. Nikoli ne govori preveč in brez pre-stanka, posebno v družbi starejših ljudi, samo zato, ker ne znaš nehati. Ne bodi preveč vsiljivo ljubezniva s svojimi učitelji izven šole ali pa preveč hladnokrvna iz bojazni, da se ne bi zdela pretirano ljubezniva. Mladeniču, ki te povabi enkrat samkrat v slaščičarno, ne pripoveduj samo o svojem udejstvovanju v športu in različnih drugih podvigih. Sploh se ne vedi tako, kakor da bi hotela povsod poudariti: »Mlada sem Se. hodim v šolo, zato mi je vsq dovoljeno!« rabiti. ki Vas bo zadovoljil v vsakem pogledu Vam napravi točno po meri novega. Kaj nam Se ] dežnike. Dobimo prav poceni. Pra' tudi velika keram za. Na leseno e SALON STEZNIKOV Irena Salaif LJUBLJANA. GA JEVA 8 pritličje (Diiklčev blok' TELEFON 40-44 Ena najpogostejših bolezni dojenčkov je pač rahitis. V poznih zimskih mesecih najdemo pri 70 do 80% dojenčkov bolj ali manj težke znake rchitide. Rahitis se prične v prvih zimskih mesecih in doseže višek spomladi meseca marca in aprila, je torej zimska bolezen. Ogroža predvsem dojenčke med 3. in 12. mesecem, pa tudi pozneje ni dele varno pred njo. Našim materam je znana rahitis pod imenom mehki udje, zlasti pa so jim dobro znane nje posledice: krive noge v obliki črk O in X, ukrivljena hrbtenica od komaj vidnih sprememb do močne grbe, izmaličen prsni koš, takozvane kurje prsi, debela četvero-kotna glava itd. Rahitis je obolenje celega telesa, nje bistvo pa so mehke kosti, ki so zaradi pomanjkanja važne snovi »vitamina D« zgubile možnost vezati apnenec (calcium). Medtem, ko se rahitis pri mladem dojenčku, ki še ves dan leži, lahko izteči brez kakih posledic, vidimo, da ostanejo starejšemu dojenčku, ki ga mati sili k sedenju, pokončni drži, prezgodnjemu stanju in hoji, trajno težke spremembe okostja, ki se ne zravnajo več, oziroma le z operacijo in še to le delno. Rahitike zaradi težkih sprememb prsnega koša stalno ogrožajo razne bolezni dihal. V izmaličenem prsnem košu, med stisnjenimi rebri nimajo pljuča dovolj prostora, ne morejo se dovolj zračiti; zato imajo rahitiki nekako kratko dihanie; kaj šele, če obolijo na pljučih! Ze navaden bronhialen katar je za rahitičnega dojenčku nevarna bolezen, pljučnica se pa navadno konča s smrtjo. Kakšno živ- Belimož - napolni svoj koš! Igrač, perila, rokavic, nogavic in kar si želiš pri SAMCU na Mestnem trgu gotovo dobiš! ljenjsko nevarnost pomeni za rahitike oslovski kašelj, ošpice itd.l Ni torej važno, da obvarujemo svoje dete angleške bolezni samo zato, da ne bo imelo krivih nog, krive hrbtenice, izmaličene postave, temveč je to vprašanje za dojenčka življenjske važnosti. Mlad dojenček do treh mesecev navadno ne oboli za rahilido. Mi si predstavljamo, da dobi novorojenček pti porodu neko rezervo protirahi-tičnlh snovi, iz katerih črpa prve tri mesece, in ki ga branijo proti obolenju. Nekako s tremi meseci je ta rezerva izčrpana, posebno pri umgtno hranjenih dojenčkih, in to je čas, da jim pričnemo dodajati k hram neke zaščitne snovi, da jih obvarujemo rahitide. Danes vemo, da spada rahitis v vrsto onih bolezni, kt jih s pravilno hrano s pravilno nego in z nekimi zaščitnimi snovmi lahko preprečimo. Važno je, da pričnemo z zaščito in da ne čakamo, da se bolezen razvije. Ker se ravno najtežja stopnja rahitide razvije pri umetno hranjenih dojenčkih, razumemo, da ima pri razvoju angleške bolezni nepravilna hrana važno vlogo. Najmanj isto krivdo kakor nepravilni prehrani pripisujemo pri nastanku rahitide tudi pomanjkanju svetlobe, in sicer pomanjkanju ultra-viuletnih žarkov. Zato razumemo, zakaj se rahitis ravno v zimskih Krasna večerna obleka, ki napravi nekoliko orientalski vtisk. Sestavljena je iz preprostega dolgega krila in vzorčaste bluze, povrh še vezene z zlato nitjo. Prehod med bluzo in krilom je eleganten širok pas iz težke svile. Ansambel .je eno izmed tistih oblačil, ki na mah navdušijo. Večerna obteka za ml-do gospodično iz težke svile in žoržeta. Nosilka mora imeti pa — kakor vidite — prekrasna ramena, če si hoče privoščiti takšno razkošje. mesecih tako hitro razvija; takrat namreč primanjkuje sončnih žarkov, in četudi je vedro, ovira megla tem žarkom pot na našo zemljo. V Londonu kjer je dolge zimske mesece gosta megla, je rahitis močno razširjena, odtod ime angleška bolezen. Na visokih sončnih planinah ne srečujemo tehnikov. Isti učinek kot naravno sonce imajo ultravioletni žarki umetnega višinskega sonca. Pod vplivom ultravioletnih žarkov, ki morajo obsevati golo kožo, se tvori v telesu protirahitična snov, vitamin D. To snov pa lahko dovajamo telesu od zunaj s hrane. Zdravniki, ki so preiskovali otroke Eskimov, so ugotovili, da njih otroci ne kažejo nikdar znakov rahitide, četudi so prebili dneve in dneve v temnih kočah. Razlagali so si to na ta način, da zauživajo mnogo ribje slanine, ribjih jeter in predvsem ribjega olja. In ribje olje poznamo tudi pri nas kot izborno zaščitno sredstvo proti rahilidi. Ribje olje vsebuje namreč mnogo vitamina D. Imamo celo vrsto zdravil, ki vsebujejo v koncentrirani obliki vitamin D in ki jih dajemo rahitičnim dojenčkom kot učinkovito zdravilo. Svarim vas pa, cenjene matere, pred poljubnim dajanjem teh zdravil vašim dojenčkom: dajati jih smele samo pod zdravniškim nadzorstvom in po zdravniškem predpisu! Imamo torej dva načina, s katerima lahko zaščitimo svoje dete te nevarne bolezni. Prvič, da pričnemo dajati dojenčku v jeseni, ko ar ide jo prvi deževni in megleni mesen, v oktobru ribje olje — že starim zdi Ovnikom dobro znano in še danes po piavici zelo čislano zaščitno sied stvo; dnevno 1—2 kavni žlički Dojenčki ga navadno prav radi aiic'o, če se ga pa branijo, nakapamo ni žličko nekolike limonovega soha in nekaj sladkorju rta se zboiiša okus. Ribje olje ima zaradi svoje maščobe tudi nekaj hranilne vrednosti. Drugič, da peljemo svoje dete dvakrat tedensko na obsevanje z višinskim soncem ki ga imate matere pri vaših zavarovanjih in v dečjih domovih brezplačno na razjiolago. Če pa postane dojenček bled, če se mu piične potiti glavica — znamenja bližajoče se rahitide — takrat, cenjene matere, ne odlašajte, prinesite svoje dojenčke v naše posvetovalnice, da dobite potrebna navodilaI Spomladi, poleti slecite svoje dojenčke do golega in jili redno, a previdno po zdravnikovem navodilu izpostavljajte soncu, da si njih telo nabere rezerv zaščitnih snovi proti rahitidi še za zimo. Ne bojte se sonca! Proč s kapicami, dolgimi rokavčki, dolgimi Monodrami — enter— užur gumbnice — dumbi — plise fino In hitro izvrši MaUlc&ffliUeš UUBLiANA. Frančiškanska ulica nasproti Uniona Vezenle perila predtisk ženskih ročnih del hlačkami, — proč s strehicami na vozičkih/ Vse to ovira koristnemu soncu dostop do otroškega telesa. Dojite svoje otročičke same, kakor Nov model kockastega plašča za mlado dekle. Od ramen pa do roba je nabran v široke gube, podobno kakor škotska krila. Gube so zbrane s pritegnjenim pasom. Model je izredno praktičen in prikupen in kakor nalašč primeren za dijakinje. H koncu vam moram, cenjene matere, še nekaj povedati; (e boste obvarovale svoje dete rahitide, ga boste obvarovale še neke druge bolezni, o kateri ste že marsikaj slišale, pa sigurno niti rte slutite, da je v zvezi z raliitido — to je otroška božjast, napadi krčev In nezavesti, ki napadajo samo dojenčke, ki bo-lujejo za rahitido. Če preprečite razvoj angleške bolezni, obvarujete svoje dete tudi božjastnih napadov, ki povzročajo marsikateri materi obilo strahu in skrbi. Tako bo obilno poplučan mali trud in stroški — vaše dete pa bo ostalo zdravo in se bo lepo razvijalo. L. ČL JCaUa pce-ucedima predsobje Vaše stanovanje ste jiovseni preuredili. Vse je v najlepšem redu in postavljeno tako, kakor ste si že dolgo želeli. Samo ena sama misel vas še muči: kako naj preuredim predsobo? V vašem proračunu za obnovo stanovanja niste mislili na predsobo in zdaj ne veste, kako bi vašemu možu dopovedali, da bi bilo dobro, da tudi v tem prostoru obnovite ali vsaj popravite opremo. Mož bo najbrže rekel, da je za predsobo dobro staro pohištvo. Nikar se zato ne žalostite. Pošljite kakšno staro omaro k mizarju, in če je količkaj spreten, vam bo znal pomagati. Iz omare vam bo lahko naredil majhno moderno komodo. Zrcalo vzemite iz starega okvira in ga denite v popolnoma preprost okvir, ki ga primerno pobarvajte. Na vsako stran komode postavite cvetlična lončka, ki ju prav tako pobarvajte kakor ostalo pohištvo. Po tleh pogrnemo kos stare preproge, ki je v sobah ne moremo več upo-Strgane kose odrežemo, lepo zarobimo, na krajeh pa naredimo nove bombažne rese. Na steno obesimo nekaj lepih slik in učinek bo popoln. Za okno naredimo iz starih sobnih zaves majhne zastorčke. če nimate blaga, si kupite kakšen meter še manjka? Stojalo za jih v trgovini že prijetna za oko je keramična, lepo pisana va-leseno steno pritrdimo več cavljev, na katere bomo obešali obleko. Tako preuredite predsobo, ki bo kanova, vas bo pa veljala le malo denarja. OZEBLINE SO TU! S prihodom mrzlega vremena se pokažejo na naših rokah, nogah pa tudi na obrazu rdeče lise, nezaželene predhodnice ozeblin. Komaj se zavemo* že jih imamo in se jih največkrat ne rešimo vse življenje. Komur je sreča bila doslej mila, da še ni imel ozeblin, naj jih ozdravi že v samem začetku, ker bodo potem za zmerom izginile; kdor jih pa vsako leto znova dobiva, naj jih skuša vsaj omiliti. Na tem mestu vam bomo napisali nekaj nasvetov, kako si sami lahko^ pnpra-vite nekaj prav učinkovitih pripomočkov za to zimsko nadlego. Če se vam je ozeblina pokazala letos prvič, jo lahko uspešno zdravite z vročimi obkladki. V tem primeru pomočite košček vate v vrelo vodo Po trudapolnem delu — zabava in razvedrilo v » Družinskem tedniku « ! ;r. io potem držite kolikor mogoče vročo na ozeblini. Ta postopek sicer ne sme trajati več kakor eno minuto, vendar ga morate ponoviti večkrat na dan. Če imate ozeblino na obrazu, poskusite s tole toaletno vodo, ki mehča polt in odstranjuje rdečilo. Ozebla mesta mažite enkrat na dan z mešanico 5 delov boraksa, enega dela tinkture benzoc in poldrugim delom rožne vo- Nujvečja sovražnika lepe mehke polti sta mrzel veter in mraz. V takšnem vremenu koža razpoka in postane hrapava. Edino sredstvo, da tudi pozimi ohranimo polt mehko, je zaščita polti z mastno kremo. Tudi to si lahko napravite sami. Zmešajte 90 gramov lanolina, 30 gramov ogljikovega olja, 20 gramov belega vazelina in 30 gramov vode, S to kremo si namažite obraz, kadar gojite zimski šport, in vaša koža bo zmerom lepo mehka. OKVIRJENJE SLIK velika izbira, nizke cene IVAN GAMBERGER LJUBLJANA, Kolodvorska 18 KAKO OBVARUJEM SVOJE DETE RAHITIDE? dolgo morete; naravno hranjeni dojenčki obolijo mnogo redkeje za rahitido kot umetno hranjeni, in še to le s prav lahkimi znaki. Tako bo ostalo vaše dete zdravo brez rahitičnih znakov. PORABNI NASVETI ZA VSAK DAN Če ste si ranili roko, je nikar ne umivajte v vodi, temveč rano pomažite z jodom, potem jo pa pustite ne-zavezano na zraku, ker se tako hitreje zaceli. Bolniška strežnica si mora po vsakem dotiku s bolnikom roke najprej skrbno umiti z milom in vodo, potem 1» še z alkoholom. Zdrobljene jajčne lupine lahko uporabite za zalivanje sobnih rastlin. Pustite mešanico lupin in vode stati v posodi vsaj en dan, potem pa zalijte z njo sobno rastlino. Tudi najlepše posode iz kristalnega stekla lahko očistite z navadno jajčno lupino. Vate in obveze shranjujte samo v zaprtih posodih. Vate ne jemljite ven z roko, ampak s pinceto, ker bo samo tako ostala res čista. »Hočem imeti otroka I« Življenjska povesi vojakove nevesie IS |\ o me je Ronaldi naprosil, naj se nekoliko zavzamem za dekle, sem mu rad obljubil. Ni mi prišlo na um, da bi me bil izbral za to še iz kakšnega posebnega vzroka, ne samo zato, ker sva bila stara prijatelja. Vedel sem, da sta zaročena, razen tega se je pa moral vrniti na solunsko fronto. On je pa vedel, da bom ostal najbrže še nekaj mesecev v Londonu, ker me je bilo moje zadnje službovanje na fronti precej hudo zdelalo. Tako sem si raz* lagal silno zaskrbljenost, ki se je kazala v načinu, kako mi jo je bil izročil v varstvo. Zato sem bil res presenečen, ko me je dva meseca nato obiskala in mi namignila, da je opazila pri sebi razne določene znake. Takrat še nismo poznali preizkušnje nosečnosti in tako nisem mogel tako zgodaj ugotoviti, ali je njen strah upravičen. Tedaj sem ji dejal: »Zakaj ste pustili, da se je to zgodilo?« V takšnih trenutkih blekneš po navadi kaj res nespametnega, da. bedastega: te besede so jo še bolj razdražile, skoraj da ujezile. Jezno je dvignila roke kakor v obrambo. »O, nikar me ne vprašujte, zakaj,« je vzkipela. »Ljubim ga. Edini človek je, ki mi je blizu. Bila sem obupana, ko sem izvedela, da mora spet na fronto. Hotela sem biti dobra z njim v teh njegovih poslednjih dneh. Ali ne razumete? Tako se je pač zgodilo.« »Ali ste mu pisali?« »Ne. Ne bi mu marala skrbi delati Saj vendar ne bi mogel ničesar iz-premeniti. S solunske fronte ne dobi dopusta, razen če je ranjen.« Nasajeno sem jo pogledal: »Za božjo voljo, zakaj se pa nista poročila? Saj bi bil vendar takoj pripravljen za to.« »Kajpak Ko je pa vse šlo tako hitrq. Zdelo se je, kakor da ni več časa za to. in tudi čisto nevažno je bilo. Hotela sem mu biti blizu drugega nič; mar mi je za slavnostne ceremonije! Nisem ga hotela vezati nase. Da, vem. silno nespametno dekle sem. toda zdaj je, kar je. Nič mu ne bom o tem pisala. Vaša stvar je, da mi poveste, kaj naj storim.« Tisti trenutek mi je bila pač med najneslmpatičnejšimi ljudmi, kar sem si jih mogel misliti. Pristno po žensko) sem si mislil. Najprej cmokne v jamo, potem mi pa hladnokrvno razlaga, da je moja dolžnost da jo potegnem iz nje. Nikoli mi ni bila posebno pri srcu. Bila je dosti čedna, toda Ronald je bil blazno zaljubljen vanjo Ko sem jo tako opazoval z očmi zdravnika, sem v&ekako pričel razumevati, zakaj. Bila je zala stvarca, mične, drobne postave, velikih, rjavih oči: imela je tcrp nos in sončne pege. vrh tega poskočna kakor drozg, pravo živo srebro. On je bil pa močan, preudaren mož tršat plavolasec sinjih oči. Pogosto je v šali hlastnil po njej in jo skrbno stisnil k sebi pod svoj vojaški plašč. Bilo je na dlani, da ga lahko ovije okrog prsta Lahko bi ga naščuvala name, čeprav sva skupaj hodila v šolo in se poznala dvaiset let. Ko jo je zaupal mojemu varstvu, pač nisem slutil, da mi bo to nakopalo toliko neprijetnosti, in tudi on ni mislil — ali pa kvečjemu podzavestno. Sicer bi me gotovo ne bil spravil v takšno mučno stisko. Zakaj bilo mi Je kajpak jasno, kaj hoče, ali sem si pa vsaj domišljevat. da vem. Se sekundo se ne bo obotavljala — tako sem si mislil — udušiti glas moje veRti in staviti vso mojo bodočnost spodobnega zdravnika na kocko, samo da ji pomagam iz te čisto nepotrebne zadrege. Dejal sem si: vrag naj me vzame, če privolim v to. Se nikoli nisem tega storil in tudi za svojega najboljšega prijatelja ne bom. Vendar ji tega tedaj nisem dejal in še zdaj sem hvaležen, da sera po nekakšnem instinktivnem občutku molčal. Rekel sem ji samo: »Ljuba moja, nihče — in naj bo še tako slaven zdravnik — ne more že zdaj točno ugotoviti, pri čem smo. Piezgodaj je še. Takole čez mesec dni vam bom že lahko odgovoril. Če pa sam ne bom mogel, vas bom poslal k nekomu, ki ima več izkušenj kakor jaz: ta bo čisto točno ugotovil, kako je z vami« Najprej sem se bal, da se ne bo dala odpraviti Vendar ni ugovarjala. Nikoli je nisem vprašal, zakaj ne — toda saj je zdaj to tudi nevažno. Morda jo je svaril notranji glas. Tako ali drugače, vsekako me je tako prijetno piesenetil način, kako se Je z vsem tem sprijaznila, da sem jo povabil na predjužnik v Plccadilly. Predjužnik ni bil kaj prida, zakaj racionlranje živil se je bilo že pričelo in že so jeli stiskati s hrano: vendar sva se vseeno dovolj našalila in nasmejala. Zdaj se ml zdi da sva bila oba ne-ko'iko prenapeta Kolikor se spominjam, sem imel občutek, kakor da sem se že vnaprej spretno Izognil izredno kočljivemu problemu, »Drevi se odpeljem v Hertfordshire. Če bo potrebno, se bora čez mesec dni spet oglasila pri vas,« je dejala ob slovesu. »Lepa hvala za mikavno zabavo,« je pristavila precej porogljivo. Po teh besedah sem spoznal, da mi ni bila odpustila. To pa resda ni bilo važno, zakaj štirinajst dni pozneje sem dobil pismo, da je Ronald zbolel za krvavo grižo in da so ga kot invalida poslali na Malto. Ta strahotna dolina Strumel sem pomislil. Pošastna luknjal No, zdaj je srečno zunaj. Gotovo ga bodo poslali domov in konec bo naših zadreg. Takoj sem ji pismeno sporočil novico; bila je presrečna. Pričakovala sva, da se bo takole v šestih tednih, najbrže s kakšno bolniško ladjo, vrnil domov. Vendar se ni vrnil. Neki tovariš, moj znanec s fronte, mi je natanko pisal, kako se je zgodilo. Najbrže mu je bil Ronald dal moj naslov. Umrl je za zavratno malarijo, ki se je bila pridružila griži. Oboje vkup je bilo zanj preveč. poročilom štabnega zdravnika je prišlo zapečateno, name naslovljeno pismo Odprl sem ga. V njem Je bil naslov njegovega odvetnika in nekaj opomb k njegovi oporoki. Fant me je določil za izvršilca oporoke in mi zapustil sto funtov. Vse drugo je pripadlo njej, njegovi .ljubi ženi', kakor jo je imenoval. Skoraj se je zdelo, kakor da bi bil slutil. Pisal sem ji, naj se pripelje v mesto. Oglasila se je pri meni, upadlih oči, vsa zavita v črnino. Pokazal sem ji listine. Vprašala me je, ali jih lahko vzame s seboj. »Nocoj bom vse pretehtala. Ali lahko pridem sem jutri, ko se boste vrnili iz bolnišnice? Rada bi se odločila čisto samostojno.« Tedaj sem jo prvič odkrito občudoval. Ima pogum, sem si mislil Ko sem se drugi večer vrnil domov je sedela v mojem velikem kiubnjaku. Bila je videti tako drobna in potrta: v srce se mi je zasmilila. Nekaj časa sva govorila o nepomembnih stvareh; potem sem jo vprašal- »Kaj bo zdaj z vami? Kako si zamišljate svojo bodočnost?« Pokazala mi je levico. Na njenem prstancu se je blestel prstan, ki ga prej nisem bil nikoli opazil. »Da,« je dejala, videč moj začudeni obraz, »prišla sem do prepričanja. da sva poročena. V duhu sva tako zares. Kaj mi mar formalnosti!« Hitro sem vse pretehtal. To bi bilo vsekako možno. On ni imel sorodnikov. Zapustil ji je vse svoje premoženje. Nihče ne bo pomislil na poizvedovanje. Vojne poroke na civilnih uradih so bile tedaj tako pogoste. Ce ne bo zahtevala rente, ne bo nihče vrtal v to stvar. Omenil sem rento. »Ne potrebujem je,« je odvrnila. »Ni mi zanjo. Otroka — njegovega otroka — hočem imeti. In nosi naj njegovo ime « Posvetovali smo se glede tega z njegovim odvetnikom. Njegov pravniški razum se je upiral tej zamisli. Ugovarjal je, toda na svoj šegavi, odločni način je spodnesla vse njegove pomisleke. »Nikomur ne delam krivice s tem,« je izjavila. »Njegova žena sem. Saj ni treba, da kdo razen vas in gospoda doktorja izve resnico.« Tako sem jo predstavil kot ženo Ronalda Taylorja Morrisonu, mlademu porodničarju, ki so ga po bojih na Galipoliju kot invalida poslali domov. Na Bvoj dovtipni način je potrdil diagnozo. Meni je pa lakon-sko dejal: »Kakšne postave je bil njen mož?« »Velikan,« sem odgovoril. »No da, kajpak si je morala prav takšnega tzbratil Ali ne. kolega? Nežna osebica je in bojim se. da ne bo šlo tako gladko. Pošljite jo vsak mesec enkrat k meni.« Pri tem sva ostala in odtlej nisem več mislil nanjo. Zdravnik mora varčevati s svojim sočutjem, če hoče biti kos vsem stiskam ki mu križajo pot Razen tega je bila zdaj to Morrisonova stvar. Vendar nisem bil presenečen ko mi je nekaj mesecev nato spoiočil, naj ga pokličem. »Ali se še spominjate žene Ronalda Taylorja?« je vprašal. »Da Ali mar ni kaj v redu?« »Morali bomo narediti cesarski prerez.« je odvrnil. »Ali ste ji povedali?« »Da.« »Kako se je sprijaznila s tem?« »Izvrstno!« »Thm, pogumno dekle!« sem dejaL »Kdaj bo prišlo do tega? Rad bi bil poleg, če bom le utegnil.a V ečer pred operacijo, ko je v porodnišnici ležala v postelji, je bila videti zelo drobna in bedna. Zdaj sem se jo naučil še bolj ceniti, ker sem bil med tem časom izvedel, da ji je bil Morrison nasvetoval, naj ne rodi, ker je tako slabotna. Odločno je bila odklonila. »Hočem ga imeti. Ce bo živel, bo nadaljeval Ronaldov rod. Ce ga ne bom imela, umre Ronald za zmerom,« je dejala. Bila je trdno prepričana, da bo fantiček. Nihče ji ni mogel izbiti tega prepričanja. Zelo se je bala. Bala se je, da bi utegnila umreti. »Obljubite mi nekaj,« Je dejala, obotavljajoč se. »Mislim, če se ne bom obvladala. Saj boste pazili name. kaj ne?« »Gotovo, ljubi otrok. Nikar ne mislite tako tragično,a sem odgovoril v zadregi. »Ali bi vam bilo zelo neprijetno, če...« utihnila je in me vprašujoče pogledala. »Ali bi bili tako dobri in držali mojo roko, dokler ne bom zaspala? Vem otročje je, toda tako se bojim, da bi začeli, še preden izgubim zavest. Tega menda ne boste dovolili? Silno mi je žal, da vam delam takšne sitnosti, toda če boste držali mojo roko, se bom počutila na varnem.« f \ o sem stopil v malo predsobje operacijske dvorane, je ležala na nosilnici. Sestra ji je bila zavezala ovratnik nočne srajce s sinjim trakcem; zaradi tega trakca je bila videti presenetljivo otroška In vendar jo je čaka'a najtežja preizkušnja materinstva. Narkotik v dolgi beli halji in z belo čepico na glavi je mirno pripravljal svoje aparate na stekleni mizici stoječi blizu nje. Jaz še nalašč nisem hotel biti .pripravljen*. to se pravi, da nisem bil še oblekel plašča in nataknil krinke, da se ne bi zdel njenim dremotnim očem preveč tuj. Kakor v polsnu se mi je nasmehnila. Sedel sem k njej in jo prijel za desnico. Narkotik je komaj vidno na-sršil obrvi. »Obljubil sem ji, da Jo bom držal za roko, dokler ne bo zaspala,« sem mu pojasnil. »Oh? Razumem, gospod profesor,« je odgovoril in ji previdno naravnaval krinko na obraz. Takoj nato me je poščegetal po nosu sladkobni vonj po kloroformu. (Škotski zdravniki odločno odklanjajo vsa druga uspavala. Uspavanje s kloroformom spada tako rekoč k tradiciji.) Razburjeno se Je oklenila moje roke. Čutil sem. kako so se njeni dolgi, koničasti nohti zapičili v mojo dlan. Da bi jo pomiril, sem ji rahlo stisnil roko; olajšano je vzdihnila. Ze sem mislil, da je zaspala, toda ko sem hotel roko odtegniti, se je je spet oklenila Naposled sem začutil, kako so njeni prsti popustili. Dvignil sem ji roko in jo izpustil: medlo Je padla na nosilnico kakor mrtva. »Zaspala je,« sem dejal. Narkotik je prikimal. Zdelo se Je, da se je strežnica šele zdaj zbudila iz negibnosti. »Odpeljite Jo v dvorano, ta čas se bom pripravil, da bom asistiral doktorju Morrisonu,« sem dejal. V sobi za preoblačenje sem odložil ovratnik, telovnik in jopič in si obul gumijaste škornje. V operacijski dvorani poleg sem videl Morrisona, kako si korenito umiva poraščene roke z vodo in milom. Stopil sem k njemu, takoj nato 6va že nataknila krinki, halji in rokavice. S kritičnim pogledom je Morrison preletel zgledno zbirko bleščečih se orodij, razvrščenih na polkrožni mizi pied njim. »Kje je Bonneyeva, sestra?« je vprašal nejevoljno. »Tukaj, gospod doktor.« »A tako,« je zagodrnjal. Tik pred operacijo so kirurgi po navadi precej razdražljivi. V njihovih rokah je življenje njihovega bližnjega, in to je zelo vznemirljivo. Operacijske strežnice to vedo in so zato čisto mirne. Vedo tudi, da bo ki-Turg minuto po operaciji, kakor hitro bo napetost minila, spet čisto spodoben, znosen človek. Molče sva stopila vsak na eno stran operacijske mize. Od pacientke je ostala samo še majhna bela ploskev sredi Sterilnih zelenih krp. Ta ženska je prenehala biti ženska, bila je samo še mehanski problem — problem, ki ga je treba rešiti hitro, gladko in precizno. Ce bi kaj n&-pak storila, nama utegneta mati In otrok zdrkniti na oni svet Ce bo šlo vse dobro, se bo rodilo novo človeško bitje s še neslutenimi zmožnostmi. »Ali je že čas?« je vprašal Morrison živčno, oprezno držeč med prsti operacijski nož. »Da, gospod doktor,« je odgovoril narkotik. Ta odgovor je učinkoval kakor sprožitev vzmeti. Morrisonove roke so se živo zganile. Ostro rezilo se Je dotaknilo napete kože. Zdelo se je, kakor da je čakala ureza. Pokazala se je ozka, rumena elipsa iz neke majhne arterije je privrela kri. Hitro in hkrati so najine roke stisnile vse krvaveče žilice. Morrison je takoj obrisal kri. Vse je bilo čisto Krvavenje je docela prenehalo. Bilo je. kakor da bi zdaj tudi napetost popustila. Morrison me je pogledal, se vzravnal in se nasmehnil. »Zgodbica, ki jo je Munro prejšnjo soboto zvečer pripovedoval v Wigwamskem klubu, je bila res vražje smešna,« je dejal. Ob spominu nanjo sva se oba nasmehnila. Narkotik in strežnica sta se tudi nasmehnila, čeprav je nista poznala. Vendar sta vsak zase vedela. da je zdaj Morrison zelo vesel. Operacija, ki se prav za prav še ni bila začela, se bo v redu končala. Spet sva se sklonila in delala dalje. Takoj nato je dejal Morrison: »Trebušna mrena?« Pokimal sem. Nadaljevala sva operacijo. »Gazo,« je nenadno zapovedal Morrison Sestra mu Je ponudila košček gaze, ki sva jo potrebovala. »Mislim, da bi bilo dobro storiti spodnji cesarski prerez,« je dejal Morrison. »Ta operacija se mi zdi boljša. Nobenih težav pozneje, predvsem nobenih adhezij « »Mislim, da imate prav,« sem odgovoril. Skupaj sva se lotila dela. Nihče ni črhnil besede. Odločilni trenutek operacije se je hitro približeval Minuto nato se je rodil otrok. »Za Boga,« sem vzkliknil, »dekletce je, ona je pa hotela imeti fanta Btla je tako trdno prepričana, da bo fant.« »Vesela naj bo, da je sploh dobila otroka,« je zagodrnjal Morrison. »Spravite ga v sosednjo sobo, sestra, nadaljevali bomo.« Končavala sva operacijo in se ob njej vsa zatopila v delo. Na lepem sem opazil, kako je nekdo sestri nekaj zašepetal, in slišal sem glas, ki je dejal: »Otrok, gospod doktor. Kaj naj storimo? Ne dobi zraka ta »Kako?« je vzkliknil Morrison. »A, tako. Prosim, poglejte torej k otroku, Harpole. Sestra, zamenjajte doktorja Harpola. Operacijo bova končala midva.« Hitro sva zamenjala drug drugega; stekil sem v predsobje. Otrok je bil v obraz modrikastordeč. Ni dihal. Vsa v skrbeh ga je strežnica v plenici držala kvišku. Njegove oči so bile zaprte; glavica mu je brez moči visela navzdol. »Hitro ogljikovo kislino in steklenico s kisikom,« sem zapovedal. »Tukaj, gospod doktor,« je dejala druga strežnica. »Vročo vodo. Mrzlo vodo.« Zdelo se nam je, da se že dolge ure trudimo okrog otroka. V resnici je pa minilo komaj nekaj minut. Okopali smo ga v vroči vodi. Osušili smo ga. Oprhali smo ga z mrzlo vodo. Spet smo ga osušili. Očistili smo mu usta. Vdihavali smo mu kisik. Trli smo ga po prsih. Pričel je rahlo dihati in prenehal. Spet je pričel in spet prenehal. Na lepem ml je neka misel preblisnila možgane. Zakaj vse to? Brez otroka bo zanjo vse lažje in preprostejše, če odštejemo naravno žalost matere. Morda se bo celo spet omožila in postala zelo srečna; s tem otrokom si tega ne bo upala. Čutila se bo dolžno, da vse razodene svojemu drugemu možu; ali se bo pa našel mož, ki se bo mogel sprijazniti s takšno zgodbo? Medtem ko sem to premišljeval, sem še zmerom neutrudljivo naravnaval steklenico s kisikom in skrbel za umetno dihanje otroka. Ne vem — ne, res ne vem, sem si mislil in podvojil svoje prizadevanje, da bi rešil otroka. Pri tem sem opazil, kako je z obrazka vse bolj izginjala mo-diordeča zariplost in kako se je prikradla na lica senca rdečice. Zdajci je otrok globoko zajel sapo in zakričal. Svetel smehljaj je preletel strež-ničin obraz. »Zdaj se je izkopala,« je dejala. | ^/rugo jutro sem tiho stopil v materino sobo. Počivala je, zelo bleda in zelo drobcena, toda smehljala se ja Zunaj sem si bil ogledal njeno vročinsko lestvico in prebral nočno poročilo. Bil sem torej glede nje čisto brez skrbi. Vendar si nisem bil še na jasnem, kako se bo sprijaznila z razočaranjem zaradi otrokovega spola. Ti pomisleki so bili nepotrebni. »Ali ni sladka?« je vprašala. »Cel oče!« Pritrdil sem, čeprav je bil otrok, odkrito povedano, samo okrogla, rožnato nadahnjena stvarca, s človeškimi črtami; in prav nič drugačen kakor kateri koli drugi novorojenček na svetu. Ko sem pa nekaj tednov pozneje videl, kako ga je ljubkovala in kakšno veselje je prinesel v njeno življenje, sem bil vesel, da sem se bil še posebno potrudil, da sem mu rešil življenje. 7 g .daj je minilo odtlej že dvajset let In zakaj sem se spet vsega tega spomnil? No, pred nekaj tedni sva šla gospa Ronaldova in jaz k neki filmski krstni predstavi in gledala, kako se je dogajanje odvijalo na platnu. Očitno je občinstvu posebno ugajala igra glavne junakinje. Slišal sem, kako je neka gospa za menoj rekla: »Mala je daleč prišla! Vidi se ji, da res nekaj zna. In hvala Bogu, pristno angleščino govori, ne pa tiste tuje zveneče, spakedrane filmske angleščine!« Gospa Ronaldova, sedeča v baržu-nasti temi poleg mene, je dobesedno srkala vase te besede. Čutil sem, kako me je prijela za roko. Njeni nohti so se zapičili v mojo dlan. To je sprožilo v meni nenadno spomin na vse. »Ali ni sladka?« je zašepetala gospa Ronaldova. »Da,« sem odgovoril, to pot prepričan do dna. Prevedla K. N. * James Harpole Gornjo novelo iz resničnega življenja povzemamo iz knjige Jamesa Harpola Leaves irom a Surgeoris Case-book — The white-coated Aimy. James Harpole je slaven angleški kirurg, a tudi temeljit poznavalec ljudi in njihovega trpljenja. Dobrih zdravnikov, ki so hkrati tudi dobri psihologi, je malo: še mnogo manj je pa med njimi sočnih pripovedovalcev. Brez domišljavosti in brez poceni učenjaštva: preprosto in ljubeznivo, pa vendar poučno, kakor znajo le redki izvoljenci med strokovnjaki, nam slika pisatelj najzanimivejše dogodke, ki jih je doživel v svoji dolgoletni praksi. Iz skoraj treh tucatov teh življenjskih povesti, nanizanih v Harpolovi knjigi, smo si izbrali zgornjo za našo božično številko. Ni najsenzacionalnej-ša med njimi in tudi ne najbolj napeta, zato je pa kakor nobena druga bogata s tremi odlikami: z življenjsko toplino, vedrostjo in zdravim optimizmom. Ali nam ni prav to troje danes posebno potrebno? Angleški napisal Harpole LJUBEZENSKI ROMAN MLADEGA DEKLETA NAPISALA AN NY PANHUYSOVA PREVEDLA K. N. RAZPOTJU 35. nadaljevanje. Počasi se je začelo temniti in Egon se je moral od Sabine posloviti. Spremila ga je do vrat in ga prosila, naj se čimprej vrne. Potlej se je nekaj časa igrala z Lotico, naposled ji je pa dejala, naj se pridno sama igra dalje, med tem časom se bo pa v svoji sobi preoblekla. Hotela si je obleči obleko, ki je bila Egonu najljubša. Mala Lotica se je kmalu začela dolgočasiti. Rajši bi bila smuknila k doktorjevi Bertki; to je bila njena soseda in najljubša prijateljica. Za božič je tudi dobila vse mogoče lepe igrače. In kako lepo bi bilo, če bi se smeli skupaj igrati! Ker ji mamica včasih ni dovolila, da bi prepogosto motila Bertki-ne starše, ji je včasih prepovedala hoditi tja. Zdaj, ko je ni bilo, je Lotica mislila, da je pač najbolje, če brez dovoljenja smukne tja. Kakor mačica se je splazila iz jedilnice in skozi hišna vrata. Ko jih je previdno zaprla za seboj, se je zmagoslavno ozrla. Sicer bo pa mamica tako in tako vedela, da je pri sosedovi Bertki, če jo bo Iskala. • Med tem časom je pa Egon Štern hitel k trgovcu Forstu. Ta ga je kajpak nad vse vljudno sprejel in ga predstavil svoji ženi. Povabil ga je na čaj, češ da bi se ob njem lahko nemoteno razgovorili o vsem potrebnem. Toda Egon je želel čimpreje priti iz te hiše, zato je vabilo odklonil, češ da ima zelo odmerjen čas. Forsta je prosil, naj mu zadevo čim hitreje pojasni. Po dolgem govoričenju sem in tja, ko Forst ni vedel, kako bi začel, je naposled dejal: »Prosil sem vas, da me obiščete, ker bi vam rad ponudil svoje podjetje. Dobro ste podkovani v svoji stroki, poznate tukajšnje razmere in morebiti bi vam prav prišlo, če bi se lahko semkaj vrnili. Zato bi bilo najbolje, če bi kupili moje podjetje. Ne zahtevam preveč in še to mi lahko plačate v obrokih, v dolgoročnih obrokih. Zanesem se na vas.« Egon je bil kratko in malo osupel, ko je slišal presenetljivo ponudbo. Sprva je hotel takoj negativno odgovoriti, potlej se je pa premislil, kajti ponudba se mu je zdela le preveč vabljiva. Lepo bi bilo, če bi se smel spet naseliti v domovini in pokazati svojo spretnost v trgovini. In razen tega bi Sabini prihranil domotožje, ko bi se morala izseliti iz domovine in zapustiti svoje starše. Vendar svojega navdušenja Forstu ni pokazal, temveč mu je odgovoril, d.;, ima v Barceloni dobro uspevajočo trgovino in da je ne misli opustiti. Nobenega vzroka nima, da bi jo opustil. Forst pa se ni dal omajati. Našteval mu je prednosti svojega podjetja. Naposled je pripomnil, da se namerava na tihem preseliti v Berlin in trgovino prodati. Pri tem je takoj mislil nanj, ker je naj-prikladnejši mož za to podjetje. In pri nakupu mu bo gotovo pomagal gospod Tann, ki je zelo premožen in dober gospodar. Ko je Egon še in še omahoval, je Forst pripomnil: »Vsekako premislite, temeljito in ne predolgo, da bom vedel, pri čem sem.« Dal mu je tri dni časa za premislek. Egon si je bil v bistvu že takoj na jasnem. Kupčija bi bila zanj in za Sabino izredno ugodna. Jaime Gonzales bo pa tudi našel poštenega moža za svoje podjetje in Ol-vida ga tudi več ne potrebuje za varstvo, odkar je Jaimova zaročenka in bo kmalu postala tudi njegova žena. XXXVIII. Lona je morala svoji novi prijateljici na tihem priznati, da je svoj načrt dobro pripravila. Brez posebnih težav sta našli hišo Roberta Tanna, in medtem ko sta avto pustili v sosednji ulici, sta odšli peš v bližino hiše, da bi si ogledali okolico. Bilo je že temačno in obe prijateljici sta lahko nemoteno ogledovali hišo in vhod. Ravno sta se pogovarjali, kako bi se polastili otroka, ko sta zaslišali vzdolž vrtne poti lahne, drobeče korake. Iz strahu sta zbežali na cesto in se skrili. Kmalu nato sta pa videli, da je prišlo iz hiše majhno dekletce, ki je hotelo mimo njiju. Ilza ni izgubila prisebnosti, temveč je otroka prijela za roko. Mehko in tiho ga Je vprašala: »Kako ti je ime, mala, in kje stanuješ?« »Jaz sem Werdnova Lota in grem k sosedovi Bertki,« se je glasil odgovor. In z nasmeškom je pristavila: »Mamici sem ušla. Dedka in babice pa ni doma.« Tedaj se je Ilza Webrova ozrla na vse strani, ali ni morda koga v bližini, potlej ji je pa hlastno začela prigovarjati: »Joj, dobro, da sem te srečala, Lotica. Tvoji stari starši so me namreč poslali semkaj, češ da naj te k njim pripeljem. Pojdi z menoj, na vogalu čaka avto.« »K starim staršem me hočeš peljati?« je radovedno vprašala pritlikavka. »Takoj pridem, samo mamici moram poprej povedati.« Hotela je steči nazaj v hišo. Uza ji je komaj zastavila pot: »Stari očka bo tako in tako telefoniral mamici, brž ko prideš tja. Samo hitro pojdi, dušica, le hitro!« In še preden je mogla Lona posredovati, je Ilza prijela Lotico za roko in odhitela z njo k avtomobilu. Lona jima je sledila in v dveh minutah sta bili pri avtomobilu. Ulica je bila tiha in osamljena. Nihče ni videl prizora, nihče ni videl, kako sta dve ženski z majhno deklico hiteli po ulici navzgor ter naglo skočili v avto, ki je že naslednji trenutek odpeljal. Avto je ubral cesto proti Berlinu. Dona je z utripajočim srcem sedela v temnem avtomobilu. Vse se je tako presenetljivo hitro odigralo. Računala je z dolgotrajnimi pripravami, zdaj, nekaj minut nato, pa otrok že sedi v kotu poleg Ilze in prijetno čeblja. Loni je bilo mučno pri srcu kakor takrat, ko je Sabino zabodla z nožem. Ilzi je dejala: »Ali ni bilo vse nekoliko prehitro?« Ta ji je razigrano odgovorila: »Priložnosti sem brez oklevanja izrabila. Kajpak pa še zdaleč nisem računala, da se bo tako gladko izteklo. Sicer se bova pa o vsem doma pogovorili.« Kmalu je pa deklica začela spraševati, kam jo peljejo. Ni se zadovoljila z odgovori in je prosila, naj jo peljeta nazaj. Uza je pa postala robata in ji ukazala, naj molči. Otrok, ki ni bil navajen strogega tona, saj je doslej poznal samo dobre ljudi okrog sebe, je začel bridko jokati. Poskočila je in krepko odrinila Uzo, rekoč: »Domov hočem, k svoji mamici hočem. Pusti me, ti grda žena.« Takrat je imela tudi Lona dovolj. »čisto napačno ravnaš z otrokom,« je zabrusila Uzi in potegnila jokajoče, trepetajoče dete v svoje naročje. Začela jo je tolažiti. Lotica je kmalu nehala jokati in je Lono prisrčno prosila, naj jo pelje nazaj, k njeni mamici. A Lona jo je še dalje po svojih močeh zabavala in ji prigovarjala in naposled se ji je posrečilo, da jo je popolnoma umirila. Otrok v njenem naročju ji je zbudil vse mogoče misli. Bil je vendar otrok njenega ljubljenega Petra. Njegova kri se je pretakala po nežnih žilah tega ljubkega otroka in bilo ji je, da bi zajokala, ko je pomislila, da mora nedolžno dete nositi krivdo za lahkomiselno Sabino, ki je slučajno postala njena mačeha. Lotica je pa med časom globoko zaspala. Lona je poslušala njeno enakomerno dihanje in bila je vesela, da ji ni zadajala nobenih neprijetnih vprašanj več. VtČefi!,:' Ko so se pripeljali v predmestje, sta z Ilzo izstopili in najeli taksi. Ilza je šoferju ukazala, naj ustavi v neki ulici v bližini Loninega doma. Od tam sta se peš napotili v Lonino stanovanje. V hiši sta imeli Lona in Uza še srečo, da ju nihče ni videl z otrokom. Zavedali sta se pa, da bi utegnilo imeti slabe posledice zanju, če bi ju kdo opazil. In tako so srečno prišle v Lonino toplo zakurjeno sobo. Lotica je takoj vprašala: »Kje sta dedek in babica?« Ilza ji je porogljivo odgovorila: »Odšla sta, ker nas tako dolgo ni bilo, a spet se vrneta. Kar potrpi, čez nekaj časa bom šla ponje.« Lotica je bila s tem zadovoljna, a prosila je Lono, naj vsaj ona ostane pri njej. Odgovorila ji je s tako mehkim smehljajem, da se še sama ni zavedala tega. In ko je odlagala svoj žalni klobuk s črno tenčico, je Lotica radovedno vprašala: »Ali tudi tl žaluješ za mojim očkom? Moja mamica ima tudi črne obleke, ker žaluje za očkom. Moja prava mamica je že dolgo mrtva, očka pa ni še dolgo. Dal me je moji novi mamici in kmalu bom dobila tudi novega očka. Ga že poznam. In toliko je igračk naročil božičku zame.« Novi očka! O, ko otrok ne bi bil izgovoril teh besed! To je bil gotovo mož, ki ga je videla s Sabino v restavraciji. Lonino sovraštvo je znova vzplamtelo. Uza je Lotici dejala, da gre po njene stare starše in je odšla v svojo sobo. Tam si je snela lasuljo, se preoblekla, izmila šminko in si oščetkala lase. Potlej se je vrnila kot čisto druga dama nazaj v Lonino sobo in je Lotico vprašala, čigava je in od kod je prišla. Lotica ni opazila spremembe, mislila je, ima pred seboj čisto drugo žensko. A Ilza se ni iznebila svojega robatega tona, zato se je mala Lotica stiskala k Loni. čeprav se je Lona trudila, da bi bila Ilza prijaznejša z otrokom, se ji to ni posrečilo. Ilza je Lotici ob najmanjši priložnosti grozila z zaušnicami in podobnim, zato se Lona naslednji dan niti v službo ni upala. Ko jo je Ilza vprašala, čemu ostaja doma, ji je Lona zabrusila: »Zato, da bom otroka varovala pred tvojimi zaušnicami.« »Od kdaj sl tako usmiljena, Lona? Pomisli na svoje maščevanje,« je porogljivo rekla Uza. In s trdim glasom je nadaljevala: »Če misliš preprečiti moj načrt, te svarim, kajti tudi zelo neprijetna zpam hiti.« . Lona je začudena obstala: »Torej mi groziš?« Loni je bilo, kakor da bi ji velikansko breme stiskalo prsi. Molče se je umaknila v svojo sobo. Tam je Lotica spala na improviziranem ležišču. V spanju se je celo smehljala. Ubogi otrok! je pomislila Lona. Niti ne sluti ne, kakšna usoda jo čaka. In ko je njen pogled počival na majhnem obrazu, je odkrila podobnost z možem, ki ga je bila tako neizmerno ljubila. Solze so ji zalile oči. Odločila se je, da bo drugi dan po vsaki ceni ostala doma, če je to Ilzi prav ali ne. Morala je varovati otroka in ne bo trpela, da bi Ilza \Vebrova slabo z njim ravnala. Egon Štern je od Forsta hitel nazaj k Tannovim, Odprla mu je Sabina sama. Bila je zelo razburjena. Takoj je povedala Egonu, da je Lotica izginila in da je nikakor ne more najti. Preiskala je bila že vso hišo, povprašala pri vseh sosedih, a otroka ni nikjer. Egon se je pomirjujoče nasmehnil: »čisto bleda si od razburjenja, draga moja. Prosim te, zato pač nimaš vzroka. Dekletce je prebrisano in se je gotovo nalašč kam skrilo, samo da bi te prestrašilo. Pojdi, Sabina, bova skupaj iskala. V kakšnem skritem kotičku jo bova že našla.« In iskala sta malo Lotico kakor šivanko, a vse zaman. Nikjer je nista mogla najti. Sabina je tarnala in tarnala, dobro vedoč, da nekaj ni v redu, zakaj toliko je 1\ | HUMOR ANEKDOTE | Varčevanje * bencinom »Ali veste, da so vrabci zelo veseli, ker so se uvedle karte za bencin?« »?« »Zdaj je v prometu vse manj avtomobilov kakor poprej.« »?« »Namesto avtomobilov je zdaj po cestah več konj...« Garancija Tat, ki je tri leta sedel v zaporu, ker je bil ukradel uro: »Prav Je imel urar, ko je napisal, da tri leta garantira za uro, saj sem jih res dobil!« Prevelike zahteve »Tako drago stanovanje in tako vlažno, saj kar gobe poganjajo po stenah!« »Ali mislite, da vam bodo za tri sto dinarjev cvetele krizanteme?« Dobro zdravilo Jože: »Tvoja žena prej ni hotela niti pogledati v kuhinjo, zdaj pa ves dan tiči v njej. Kako si neki to dosegel?« Tone: »Pred njo sem nalašč kuharici dejal ,ti‘ namesto ,vi‘. zdaj se pa ne premakne več iz kuhinje.« Tu ni nič! »Ta človek je tako gibčen, da se lahko ovije okrog drevesnega debla.« »To še ni nič! Jaz lahko ovijem svojega moža okrog mezinca!« Zlobni jezik »Midva z možem se nikoli ne prepirava vpričo otrok, zmerom jih takrat pošljeva ven.« »Ah, zato jih tolikokrat srečam na cesti!« Težka odločitev On: »Ali bi se mogli odločiti, da ~e poročite z bedakom, samo ker je bogat?« Ona: »Hm... Vaša ponudba je prišla tako nenadno!« Nadobudni učenec Mati: »Ali te ni sram, da si zadnji v razredu?« Sin; »Ne ženi si tega k srcu, mama. Prvi ali zadnji, to je vseeno, vsi se učimo isto.« Uadarfcupu/ete Aspirin tablete, ne pozabite pogledati, da li vsak zavitek in vsaka posamezna tableta nosi „Bayer"-jev križ, ki ga mora imeti. Ni namreč Aspirina brez „Bayer"-jevega križa. Oai«. r»0. pod a b>. 75»? od M. «,«, 1M0. ('e pridejo sorodniki 0 božiču na obisk. Arabska modrost ko so po nemirih v Casablanci naposled naredili nekoliko reda, je vprašal sultan Mulaj-Hafid, zakaj Francozi ne odrinejo iz Maroka, češ da bo znal že sam pomiriti deželo. Diplomatski zastopnik III. republike Je odgovoril, da se Francija pač za-veda, da Je ta zasedba samo začasna. Sultan je dolgo gledal govornika, potlej pa zmajal z glavo in dejal: »Ko je Alah ustvarjal Svet, je tudi dejal, da je njegova stvaritev samo začasna.« Cesar Avg-ust in gusar Cesar Avgust je dal po svojih glasnikih in trobentačih razglasiti, da bo bogato nagradil tistega, ki bi mu izročil strašnega gusarja — kapitana Krakotesa. Avgust je razpisal na Kra-kotesa 15.000 zlatnikov. Lepa vsota, prav zares! Navdušila ni samo prebivalcev Rima, ki so poslušali to zapeljivo ponudbo,-še bolj je navdušila samega Krakotesa, ko je izvedel zanjo. Nekaj minut nato se je pri cesarju Avgustu prijavil človek, ki je hotel po vsaki ceni govoriti z vladarjem. Rekel je, da ncoi novice od Krakotesa. Ko je stal pred cesarjem, je dejal, smehljajoč se: »Daj mi zdaj obljubljenih 15.000 zlatnikov!« »Kako?« je presenečeno vprašal Avgust. »Ali si ga ujel?« »Prav za prav sem ga.« je odvrnil tujec. »Jaz sam sem namreč Krakotes.« Cesarja je ta pogum tako očaral, da je velel odšteti Krakotesu 15.000 zlatnikov, potem ga je pa povabil v svojo službo. In tako je nevarni pirat postal Avgustova desna roka pri obrambi mirne pomorske trgovine... otroka že poznala, da je vedela, da se toliko časa ne bi skrival. Tudi Egona je začelo skrbeti, ko ni bilo nikjer niti prostorčka, kamor ne bi bila pogledala zanjo. Tudi Robert Tann in njegova žena sta se naposled vrnila in ko jima je Sabina ihte prihitela naproti, kar nista mogla verjeti grozne resnice. Pripeljala sta se z avtomobilom; Sabina je šoferju takoj ukazala, naj se umakne s sedeža, in še preden so se Egon in njeni starši zavedeli, je sedela v avtomobilu in oddirjala na stražnico naznanit, kaj se je bilo zgodilo. Sabina se je vrnila poprej, kakor so bili pričakovali. Na policiji so ji bili obljubili, da bodo takoj začeli iskati otroka. Treba je bilo torej počakati. Sabina je bila bleda kakor duh; bila je popolnoma strta. Ko sta z Egonom za trenutek ostala sama v njeni sobi. si je s trepetajočim glasom očitala: »o je kazen zato, ker sem preveč mislila na svojo ljubezen, otrok je bil pa zapostavljen.« Egon jo je začuden pogledal. »Sabina, prosim te, nikar si kaj takšnega ne očitaj, s tem mi krivico delaš in me žališ.« Zmajala je z glavo in s solznimi očmi zatrjevala: »Niti najmanj nisem imela namena storiti ti krivico. Samo poštena sem sama nasproti sebi. Zadnji čas res nisem na nič drugega mislila kakor nate, zmerom samo nate. Odkar sva spet drug pri drugem, je vse drugo stopilo v ozadje.« »Moja edina, moja ljubljena Sabina,« jo je nežno prekinil in jo hotel objeti. A umaknila se mu je. Neprestano si je znova in znova očitala in vse Egonovo prigovarjanje In njegove tolažbe so bile zaman. Zatrjeval ji je, da se bo Lotica prav gotovo kmalu vrnila in da je morda s svojo prijateljico kam odšla. A Egon se je žal motil. Vse preiskovanje z avtomobilom, z motorji in peš je bilo zaman, že davno se je znočilo, otroka pa ni bilo od nikoder. A Tannovi še niso bili izgubili upanja. Prepričani so bili, da bo naslednji dan zadevo pojasnil. Zvečer so kakor sence sedeli vsak v svojem kotu jedilnice in strmeli predse. Sabina je bila bleda kakor vosek in zamišljeno zrla predse. Naposled je njena mati sprevidela, da je najbolje, če jo odvede v posteljo, in je z njo odšla v njeno sobo. Oče in Egon sta ostala sama. Egon je začel tožiti: »Sabina si dela takšne skrbi; očita si, da je sama kriva otrokovega izginotja, čes da je zadnji čas preveč mislila name in premalo na otroka. Potemtakšnem sem kajpak jaz glavni krivec nesreče in odgovoren zanjo.« Robert Tann mu je ugovarjal in ga prosil, naj se vsaj on ne bega s podobnimi očitki, ko tega že Sabini ne more ubraniti. Prosil ga je, naj odide v sobo za goste, kjer je običajno prenočeval, in naj se odpočije. Egon je res odšel v sobo in sedel na rob postelje. Za spanje mu ni bilo. Zmerom znova so mu udarjale na uho Sabinine besede, da je to kazen zato, ker se je preveč predala svoji ljubezni do njega, na zaupanega ji otroka je pa premalo mislila. Neskočno so ga bolele te besede in morebiti je kljub vsemu tlelo v njem še nekoliko skrivne ljubosumnosti do umrlega grofa, ki je bil njegovi Sabini pustil ime. Dalje prlhodnjtt. Uganite 1 KDO JE TO? Družabna igrica zra odrasle Broširano ati razcefrano knjigo lahko eainl na lahek način iloma zvežete. Liste natanko iložite na kupček in jih lepo obrežite. Potlej ovljte a kosom lepenke in vse skup vtaknite ▼ stiskalnico — tudi to sl lahko sami napravite — s dvema vijakoma, a tako, da bo hrbet ta 1—1*6 centimetra Štrlel lt stiskalnice (slika 1). V hrbet knjige e žogico zarežite tri ali štiri tarete in vanje vtaknite ko-tfke s klejem pomazane vrvet. Ko Je vrvca suha. Jo na konceh razcefrajte In prilepite na knjigo (slika 2.). Izrežite kos gostega platna ali klota in ga prilepite na hrbet in platnice knjige, a tako, da sega dva centimetra čez rob (slika 3.) Bob naposled previdno obrnite navznoter In ga prilepite (slika 4.) Naposled prilepite na notranjo stran platnic spredaj in zadaj in na prvi list knjige močan papir. Knjigo dajte v stiskalnico in jo pustite v njej toliko času da se popolnoma posuši »Kdo je to?« je igra, ki ste jo že imeli priložnost spoznati, če ste redni bralci našega lista. Ker pa hočemo omogočiti nekaj prijetnih trenutkov zabave tudi tistim, ki slučajno tedaj niso brali našega lista, naj na kratko popišemo to zgodovinsko igrico. Za igro veljajo tale pravila: 1. Tri igrice so en venec. 2. Vsaka zgodbica ima tri odstavke. 3. Kdor po prvem odstavku ugane osebo, za katero gre, dobi sto točk; kdor ugane osebo šele po drugem odstavku mora pobrati listke, ki ste mur se pa ,posveti' šele pri tretjem odstavku odgovorov, natisnjenih na sploh ne ugane, kajpak tudi točk ne more dobiti. Po številu ,točk‘ dobe igralci ,oceno‘. Vodja igre mora počasi in razumljivo brati vsako zgodbico; po vsakem odstavku mora pobrati listke, ki ste igralci nanje napisali osebo, ki o njej sodite, da jo ima zgodbica v mislih. Pri vsakem odstavku mora voditelj igre vprašati po listku in napisati točke tistim, ki so jih zaslužili. če pa nimate družbe, lahko ugibate sami in tako preizkusite, koliko učenosti vam je še ostalo iz šolskih let in kolikšno je obzorje, ki ste si ga pozneje sami pridobili. Dvoje je potrebno, če se igrate sami: bodite pošteni pri ocenitvi in ne glejte že pri prvem odstavku odgovorov, natisnjenih na 3. strani našega lista. Poskusimo! 1. Ruski aristokrat iz stare plemtfke rodbine, ki je lahko bral svoje prednike v rodovniku svoje družine tja daleč do 15. stoletja. Rodil se je leta 1828 v tulski guberniji, umrl je slaven po vsem svetu, osamel leta 1910. v Astapovu. — Kdo je to? Kot mlad častnik se je predajal razbrzdanemu življenju, ki je s skoraj asketsko vzdržnostjo njegovih poslednjih let v nenavadnem nasprotju. V krimski vojni se je bojeval pri Si-listriji in Sevastopplu. — Kdo je to? Pod vplivom socialističnega gibanja v Rusiji je osvobodil vse svoje ,rab-skije* (tlačane) na svojih posestvih. Leta 1895. se je odpovedal vsemu posvetnemu in živel odtlej kot navaden kmet. To je »prožilo prepire v njegovi družini, posebno v zlo mu je štela to njegovo odločitev njegova žena Zofija. Te tragikomične konflikte je z občudovanja vredno strogostjo in nepristra-nostjo opisal v svo.il drami: »In luč sveti v temo.« — Kdo je to? * Bila je zapravljiva ženska. Narod, čigar vladarica je s pičlimi devetnajstimi leti postala po poroki s prestolonaslednikom, jo je posmehljivo imenoval .Madame Deficit*. — Kdo je to? Ta hči neke slavne cesarice se Je zapletla v nerodno zadevščino, kjer je sleparija z nekim dragocenim okrasjem Imela glavno vlogo. — Kdo je to? Kadar Izgovarjamo njeno ime, jo nehote zagledamo pred seboj na njeni poslednji poti.- kako se pelje na kraj svoje smrti v navadnem vozu. z rokami preprižanimi in zvezanimi na hrbtu, v razcefrani teli obleki, z razpletenimi, vihrajočimi lasmi. — Kdo Je to? uživa že izza daljne preteklosti, če ptav so še tako zastarele. Zato bi si angleški kralj lahko marsikaj dovolil. In če tega ne stori, je to odvisno samo od njegove dobre volje. In če kakih pravic nima, se jih je prav gotovo odpovedal kateri izmed njegovih prednikov. Če bi angleški kralj hotel... ...bi lahko čez noč prodal vse britansko ladjevje, ker je njegova last. «••••••••••••••••••••••••••••••••■••••••••••••••••»« • “ j Japonska praoijica Kaj si lahko dovoli angleški kralj? Kralj Velike Britanije in cesar Indije ima pravice, ki so malo znane, in oblast, ki je ne izrablja, ki so pa niso nikoli razveljavile. Tako je na primer britansko bro-dovje ostalo njegova osebna last Nikoli ne imenujejo imena kakšne britanske vojne ladje, ne da bi pred njeno ime postavili začetnice »H. M. S.ai His Majesty s Ship (ladja Nj. Veličanstva). Prav tako je že pogosto veliko vlogo igrala vojvodina Corn-wall, vladarjeva apanaža. V deželi stoletnih tradicij, kakršna je Anglija, nihče niti ne misli na to, da bi vladarju kratil pravice, ki jih • Tam daleč na vzhodu, v deželi son- • ca in cvetja, na Japonskem, je žive-j in prekrasna deklica, ki ji je bilo ime ; Krizantema. Zmerom se je smejala in • veselila. Ljubila je prav vse: cvetke S ptičke, sonce. Najbolj je pa ljubila S svojo mamico . • Nekega dne je pa zamrl na njenih j ustnah smeh in v njenih očeh so se Z pokazale solze. j Kaj se je neki zgodilo? Zbolela ji • je mamica. Ves dan do pozne noči • se je trudila okrog njene postelje in ; ji stregla. Toda ves njen trud je bil • zaman. Mamica je umrla. j j Krizantema je bridko zajokala: Z S »Mamica, ne pusti me sameht t Toda mamica je ni slišala. Ni od-1 • prid svojih oči, niti ni dvignila rok,; • da bi pogladila ubogo hčerkico po j j bledem licu. Prišli so tuji ljudje in 5 odvedli žalostno deklico iz sobe. A Z njeno dobro, ljubljeno mamo so od- • nesli v čro jamo. • Krizantema je jokala prav vso dol-Igo noč. Zjutraj je obiskala materin ; grob, ki je bil ves prazen in pust. • Niti ene same cvetke ni bilo na • njem. f Krizantema se je napotila v gozd, ; na loko, na polje, iskala je med, jgrmovjem, travo in požetim žitom šei ! (oko droben cvet, toda vse zaman.' Silila je pozna jesen in cvetja ni biloi •nikjer več. Sive megle so se vlekle! • nad travniki in polji. Suho listje je\ Z podalo na uvelo travo in okrog hiši j je zavijal veter. { Vsa razočarana se je Krizantema! • vrnila na materin grob. Pokleknila; Z/e nanj in žalostna položila: ! »Mamica, ljuba mamica moja! Ni-\ Z mam cvetke, da bi ti jo položila na. • tvoj grob Ljubi Bog daj, da se samaz • spremenim v cvet, da z njim okra-i ! sim materin grobi« ■ S Vrgla se je na grudo sveže zemlje j ; in bridko zajokala. * { ln glejI Kakor, da se je nebo samo s • razžalostilo, so pričele padati debele! • dežne kaplje. Iz mehkih dekličinih! Z laskov in njenih žalostnih oči so pa-i j doli na grob biseri, ki so se spreme-i Znili v lepe cvetove. In materin grob | ! so nenadno pokrile same — križan-1 ; teme. S • Tako je velika ljubezen majhne de-j f klice ustvarila krizanteme, prekrasne! | jesenske cvetice. j Angleški kralj ima izključno pravico tiska sv. pisma. Razen tega ima pravico prodati vojvodino Cornwall, ki je prav tako njegova osebna last. Čez noč lahko pošlje vse mornarje na njihove domove. Odpreti sme vrata vseh jetniš-nic in osvoboditi, če le hoče, vse jetnike. Razpustiti sme parlament in ga ovirati, da se toliko časa ne sni- Mali Rado iz Begunj na Gorenjskem ima dva dobra prijatelja: svojega zvestega čuvaja Belina in pa udomačenega, šele leto dni starega srnjaka Jr-neza, ki še zmerom rad pije mlek0 iz steklenice. Kakor vidimo na sliki, se vsi trije prav dobro razumejo. Foto O. Bulovec, Begunje. de, kolikor časa se bo njemu ljubilo. Proglasiti sme vojno, toda samo za zasedbo bivše angleške Bretanije. Angleški kralj je kanonik katedrale Sv. Davida z letnimi dohodki okrog 300 dinarjev. V njej sme en-kiat v letu pridigati. V državno blagajno ničesar ne vplača. Ne plačuje poštnih znamk in nobene poštne pristojbine. Narobe pa nima pravice javno kaditi, niti ene same cigarete ne. Na Angleškem je neka oseba, ki se ji edini ni treba pred kraljem odkriti. To je kinsalski baron. Nekoč se ta baron ni odkril pred kraljem Jurijem III. ob vstopu kraljice Char-lotte. Kralj mu je rekel: »Mylord, pokriti lahko ostanete v navzočnosti kralja, toda gentleman nikoli ne pozabi, da je navzočna dama!« IzDolnievanka Počrnite s svinčnikom predrle s pikami in zagledali boste znan obraz. Kdo ima prav? Zbrali smo nekaj dvogovorov. Po njih sodite, ali je »njeno« ali »njegovo« mišljenje pravilno. Ali 90 te navade dostojne? Ona; »Daj ini liitro žličko.? On: »Čemu neki? Ali res misliš, da bo žlička preprečila, da bi skodelica počila. Če si vanjo vlila vrelo vodo? Motiš ee.< Ona: »Slabo si vzgojen. Po stojml-cah si Šel pred menoj, kakor da bi to nalašč storil.« On: »Saj sem tudi šel nalašč. V nekaterih primerih orne iti gospod pred damo.« * On: »Nikar ne pij ledenomrzle pijača v tej vročini; to jo nevarno. Pij rajši vroč čaj. To je bolje, če ti je vroče.« Ona: »Nesmisel! Ali si videl severnega jelena v živalskem vrtu, da bi pil vroč čaj? Oh takšnem času liže led — a je še manj vajen vročine kakor jaz?.,.« Odgovori: •B!fp«[t[ om:|80 ta! utucunz ‘ijiszbj fa.id -od uuojs ufuiujou os ion ‘spiim) .ion -C5( Ofllf/U.l alojd 09 O.IA |0<10([ ‘BZIUZ oujbuiiujiu n.injBJadiuoj os up ‘oni -us joj umu laojzAOd *opoA opri a uioa -iplA pod npjod iq eu up ‘sjojuz ou OS ’0.)!10pO>[8 A ono n? ouiouop O.-) 'uiopspud 9 ujuo^s nqo iq os opq iq o>pni ud ouioa a,V ‘PIJ jjuja" 'OjAB a udojSA ud ‘quoiudojs uu oz oq tun u,{ 'jsoiijua lil jsou -qopn' oituuA if up ‘ijuzunod zopiA uu oooq Jan ‘ipisam qiuAuzai ur i|Iluuaou qa9A uit onsuaz poid ijt auis !ns°W * -;n;uAtupz ofujojodjjd ud ojdoj ‘aaufjd oizjui -ouapaj pid OAifijojodud ((J *apoA oa.\ UAadupjzj opij ja n 'pmz od Jonun jpd joa p a pid o umrem up ‘af poji Ali ste _ IZOBRAŽENI Ali hočete preizkusiti svojo izobrazbo? Odgovorite na spodnjih 15 vprašanj. Ce lahko pozitivno odgovorite na vsa vprašanja, vam lahko čestitamo, kajti zelo ste učeni. C& odgovorite na deset vprašanj, Je vaša splošna izobrazba Se prav dobra. Ce odgovorite samo na osem vprašanj, vas moramo uvrstiti med srednje izobražene. Ce pa odgovorite na manj kakor osem vprašanj, potlej rajši nikomur no povejte, da ste preizkušali svojo Izobrazbo! 1. Kateri Jo naJmlaJM vladajoči kralj na svetu? 2. AH Je voda Kasplškt-ga Jezera slana? 3. Katera Jo najviSja go. ra na svetu? 4. Katera Je najdaljša reka v Evropi? R. V katerem letu Je umrla Devica Orleanska? fl. Kdo Je bil prvi papež? 7. Kdo Je bil Orfej? 8. Katera Je muza plesa? 9. Tz česa *e Je rodila Venera? 10. Katero je glavno mesto Guateiuale? 11. Katera evropska dr žava ima sorazmerno naj več žensk? 12. Za katero razstavo so zgradili Eiffelov stolp? 13. Kdo Je ustanovil Francosko akademijo? 14. V katerem danskem mestu se je rodila Greta Garbo? 15. Fidinka sem in tale fantiček Jo nečak edinega brata mojega moža? Kdo Je to? (Glej odgovore na 3. str.) ^ 1 "m Kadar vzameto eno ali dve knjigi iz knjižne omare, so vso drugo, posebno če niso predali polni, podrejo ob gladki zadnji strani omare. ftato narežite proge valovitega papirja, s kakršnim so zaviti zdrobljivi predmeti, In ga pritrdite z valovito stranjo navzven, na zadnjo steno predalov. Čeprav boste vzeli kakšno knjigo iz omare, se odslej drugo ne bodo podrlo, ker jih bo zadržal papir. Zabijte v zemljo precej debel koiec in nanj pribijte hišico za ptičko. Mere so naznačene na slik! A. Pokrijte Jo s slamo, kakor vidite na slik! B Tako bo dobi J vaft zapuščeni vrt ljubek okras v teh pustih zimskih dneh, najbolj bodo pa hišice veseli ptički, ki bodo Unall hrano zmerom ua suhem prostoru. Kako si kai

večjo strmino kot po normah.« »Naslednje leto ste skakalnico povečali za 10 m?« »Da. Izkustva tedanjih skokov sem izrabil za nadaljnje povečanje na 90 m. In prireditev leta 1930. je moje račune potrdila, ker je skakalnica skakačem še bolj ugajala. Vse nadaljnje je bilo Franc Smolej zame malenkost, ker sem vedel, kaj je pri taki skakalnici bistvo, odnosno kaj ugodno vpliva na skakače. Vsak padec, sleherna najmanjša skakačeva napaka me je naučila nekaj novega. Ni bilo podrobnosti, ki je ne bi bil proučil in spravil v sklad s svojimi računi. Svetu sem hotel dokazati, da so ti računi pravilni.« »To se pravi: zgradili ste .mamutsko* skakalnico!« »To ime je planiški skakalnici dala tujina. Ko sem bil docela prepričan, da so moji računi pravilni, sem prišel na misel, da bi povečal skakalnico za zdaj na 120 m. S pomočjo požrtvovalnih odbornikov SK Ilirije in Udruže-nja smučarjev Planice smo sklenili zbrati sredstva za zgraditev največje skakalnice na svetu. Učinek poznate. Bradi je skočil 107 m daleč in skakalnica se je pokazala za najvarnejšo na svetu. To je kratka zgodovina »Planice«. Izkustva pri naši skakalnici bodo prav zanesljivo vplivala na tehniko gradnje bodočih skakalnic.« »Kaj je torej bistvo nove tehnike?« »Prav na kratko tole. Vsi profili so nekoliko modificirani, predrugačeni normirani profili. Vse je bolj položno, toet predpisujejo norme, kar je za današnji slog skokov z velikim predklonom neobhodno potrebno. Danes se skače na daljavo, prej so pa skakali v višino in padali v globino!« »Kako si predstavljate razmah našega skakalnega športa?« »Več podpore javnih oblasti, saj smo za naše skromne razmere dosegli raz-memo dosti visoko stopnjo, a vse to je zasluga zasebne podjetnosti. Razen tega pa še: 1. Uprave ljudskih šol bi morale pomagati mladini, da se organizira in da sistematično obiskuje skakalne šole v krajih z ugodnimi zimami; Planiška skakalnica 2. da se na več mestih stalno vzdržujejo in upravljajo manjše skakalnice do 30 m; 3. da se dajo nepremožnim na razpolago dobre skakalne smuči; 4. da se stalno nastavijo posebni trenerji za skoke.« Smolej o današnjem položaju Za zaključek damo besedo še našemu trenutno najboljšemu aktivnemu tekmovalcu, ki je bil na FIS tekmah in na olimpijskih igrah sploh najuspešnejši srednjeevropski smučar. V teku na 50 km je bil štirikrat drugi najboljši Srednjeevropec, zadnjič v Zakopanih, pa celo najboljši. Tudi na 18 km je bil enkrat drugi najboljši Srednjeevropec. Ta junak je pač — kdo drugi bi to mogel biti — popularni Jeseničan Franc Smolej. V ostalem se naš France zelo čudi, da še zmerom ni boljših od njega. Saj je dosti fantov, ki so telesno krepkejši in nekaj let mlajši, pa ga vendar niliče ne more posekati. Je i* tako. Niso vsi taki, kakršen je Smolej. On je pač vzor športnika, ki ve, kaj je treba in se je zato marsičemu odrekel — a tega ne zmore vsakdo. Tudi za to sezono se je vestno pripravil, zlasti za vztrajnostni tek. »Ali imamo letos v mednarodni are-kaj upanja?« »Največ dam na alpsko kombinacijo. šele zdaj, ko ima za reden trening, zmore in zna. Od »starih« zmerom razred zase, od dam največ na žvana in Lukanca. Dobre nade imamo tudi za 50 km, čeprav so predvidevanja za dolgo progo nezanesljiva, kar Je vse odvisno od trenutnega razpoloženja. Razen mene bi prvenstveno prišli v poštev še Lojze Klančnik, Knific in Ž^mva. Med najboljšimi bi mogel biti tudi Petrič — na progi mora pa imeti dobre okrepčevalnice. Na tretjem mestu so naši skakači. Prav dobri so, a žal samo za skakalnice do 60 m. Predvsem manjka pri nas skakalnica za 80 m. Nujno bi jo bilo treba zgraditi. Za tek na 18 km nimamo nobenih nad. Tu smo prav slabi. Približno enak je položaj za štafeto 4vio km. Pred nami bi zanesljivo bili severnjaki, Nemci in Italijani, za naslednje mesto bi se pa mi borili s Švico, protektoratom in Francijo. Najslabši smo v klasični kombinaciji, kjer nimamo prav nobenih šans. Naši kombinacijci so dobri le na skakalnicah do 40 m. Edini, ki bi mogel zasesti boljše mesto, bi bil dr. Baebler, ker je prav dober skakač. Morda bi se dalo tudi iz Priboška kaj narediti.« »Kateri naši tekmovalci so trenutno najboljši?« »Po mojem mnenju bodo letos imeli prvo besedo Knific, Razinger in Petrič. Med najboljšimi bi bila zanesljivo tudi Kerštajn in Knap ki pa žal nimata prave soseske. Se druge bi moral omeniti. a so pri vojakih.« Skrivnost japonskega vohuna ZA KULISAMI JAPONSKEGA IMPERIALIZMA RAZKRITJA ITALIJANSKEGA ČASNIKARJA AMLETA VESPE IZ ANGLEŠČINE PREVEDEL VLADIMB PAVŠIČ Vili H.C.ANDERSEN SS. nadaljevanje In res sta natanko drugi dan začela Haibinskoe Viemja in Nai Pat obrekovalno kampanjo proti mason-ski loži, 2idom in Y. M. C. A. Nemogoče je pripovedovati o nesramnostih, ki sta jih natisnila o tej organizaciji, katero je tiste dni vodil zelo spretno Američan Haag, ki si je celih petnajst let prizadeval napraviti iz »Y« prvovrstno šolsko ustanovo. Začel je najprej z osnovnošolskim oddelkom, s časom organiziral višjo šolo in končno poseben kolegij, kjer so se vršila predavanja iz tehnike, znanosti in literature: z vsem tem je odlični ravnatelj samo razširil delovanje Y. M. C. A., omejeno sicer predvsem na šport, in dosegel, da ja njegova organizacija kmalu prednjačila ostalim. Gospoda in gospo Haag je vse ljn-bilo in spoštovalo, povsod sta bila dobrodošla, ne samo v Harbinu, ampak po vsej Mandžuriji. In zdaj so se na ta spoštovani par vsule nezaslišane psovke in klevete. Časnika sta obdolžila tudi dijake Y. M. C A-, da so nagnjeni k zločinstvu in da se vdajajo uživanju mamili o dekletih sta lista razglasila, da so po veliki večini prostitutke itd. Ko je izdajatelj Našega Puta, Rad-zcjevskij, ki ni bil s svojim listom vred nič drugega kakor japonski plačanec, videl, da vse te obdolžitve nimajo nikakršnega vpliva na članstvo Y. M. C. A., se je zatekel k sili: fašisti so napadli več dijakov In javno posilili nekaj mladih deklet To je trajalo dve leti. Toda kaj naj bi storil gospod Haag proti lopovom, ki so jih krili japonski orožniki. Po malem je terorizirana mladina jela zapuščati Y. M. C. A. šolo in kolegi). In končno je bil primoran oditi tudi gospod Haag. Y. M. C. A je v Harbinu še danes, toda v rokah jo imajo Japonci. Izgubila je pa več ko devet desetin svojega članstva. Tnjci sestavljajo 60% vsega članstva framasonske lože v Harbinu: Angleži, Američani, nekaj Dancev ter pet ali šest Rusov. Omenjena, po Japoncih kontrolirana časnika sta začela ostro klevetniško kampanjo tudi proti njim. Na Angleža Nevilla, sedemdesetletnega starčka, ki je bil mojster lože ln ga Je cenil ves Har-bin, ter na njegovega sina, prav tako člana lože se je usula ce'a vrsta sramotnih napadov. Ruske masone so psovali na vse mogoče načine, nato so jim začeli groziti ln jih končno primorali, da se niso v®S udeleževali se). Japonski napadi na Y. M. C A. in na masonsko ložo so bili sicer ostudni in sramotni, toda japonska lnfamija je dosegla višek v napadih na židovske organizacije in sinagoge. Puška Častnika sta več mesecev za-**'> "doma dan za dnevom napadala ■ i. tlsednika Hebrejske zveze v Mandžuriji dr. Kaufmana, ki je bil visoko naobražen učenjak in spoštovan tako pri Hebrejcih kakor pri nehebrejcih. Večkrat so ga napadli na cesti Rusi, ki so se bili udinjali Japoncem. Moj novi Sef Je naročil dvema ruskima banditoma, naj gresta in ponoči razbijeta okna obeh sinagog. Bri ko so okna popraviH, sta jih bandita na novo razbila in to je trajalo tako dolgo, dokler niso popravila docela opustili. Verski obredi so se morali vršiti pri razbitih oknih In v mrazu 30 stopinj pod ničlo Jing je prišel in se skupaj s svojimi 50 možmi nastanil v Harbinu. Njegov opravek je bil, ugrabljati bogate Kitajce in izsiljevati iz njih visoke odkupnine. Ostala njegova tolpa se je razdelila v dve skupini: ena je »delala« na železnici Harbln - Pogra-ničnaja, to se pravi, napadale vlake, da bi preprečila Izvoz sovjetskega blaga preko Vladivostoka! druga je »delala« v pokrajini Kirinu, severno od liana: njena naloga je bila terorizirati kitajske kmete ln jih primorati, da zapuste rodovitno zemljo ter napravijo prostor japonskim kolonistom. Več ko 200.000 oralov bogate zemlje so zaplenili kitajskim posestnikom, češ da njihove posestne listine niso v redu. Kitajci, ki so se hoteli umakniti s svoje zemlje brez odpora, so dobili po en dolar za oral; tiste, ki so to ponudbo odklonili, pa so pregnali japonski razbojniki. Vendar razbojnikom ni šlo delo zmerom lahko od rok. V marcu t934 so dobili ukaz, naj prepodijo kitajske kme- te v okrožju Talunšanu. Kmetje so jih čakali skupaj z bataljonom iregu-larcev, ki jim je prihitel na pomoč. Vnela se je krvava bitka, ki se je tako slabo končala za bandite, da so jo odkurili in pustili na bojišču 100 mrtvih. Japonskemu poveljstvu vse to seveda ni bilo kdo ve kaj po volji. Neki japonski polkovnik, poveljnik garnizije v Ilančianmasuju, je dobil ukaz, naj s četo svojih vojakov odide v Talunšan in skupaj s tamošnjo posadko uniči kitajske vstaše. Toda ta-lunšanska posadka je bila sestavljena iz samih Mandžurcev, njihov poveljnik U Jo-čun pa je bil prav tako Kitajec. Ko je japonski polkovnik prišel s četo svojih japonskih vojakov, je na svoje veliko presenečenje spoznal. da je celotna mandžukujska posadka prešla na stran kmetov. On sam in vsi njegovi možje do zadnjega so padli v boju. Mesec dni pozneje je deset Japonskih letal cela dva dni bombardiralo tri kitajske vasi ter jih lzpremenilo v kup razvalin in pepela. Zatem so prišle japonske čete in nazadnje— japonski kolonisti. In kaj so bili ti priseljenci? Japonski generalni štab je trdil, da so odbrani po svojih normalnih in telesnih zmožnostih in da so se formalno obvezali živeti dve leti samsko življenje. Človek bi mislil: vrsta finih, vzornih mladeničev. Res pa je, da so bili njihovi sodržavljani močno veseli, ko so se jih otresli. Redki med njimi, ki bi jih smeli imenovati kmete, niso imeli niti pojma o pridobivanju sojevega semena, kaolinga, podzemeljskega oreška ln drugih kitajskih domačih pridelkov. Njihove žet- V 24 URAH barva, plisiia In kemične čisti obleke, klobuke itd Skrobi in svHlolika srnice. ovratnike, za-pestnire itd Pere. mi H. monga in lika domače perile Parno čisti posteljno perje ia pub tovarna JCS. REICH LJUBLJANA vc so bile siromašne ali pa za nič..., toda kdo si je zato glavo belil? Saj so bili tam še vedno kitajski kmetje™ z dobro žetvijo™ Oplenili so jim kratkoma’o fktdnje kar vpričo japonskih orožnikov, ki so gledali kam drugam, ali pa celo branili razbojnike Sto In sto kitajskim kmetom so Japonski kolonisti pokradli vso žetev, a zadovoljili se niso s poljskimi pridelki, temveč so jim segali tudi po m'"tKh ženah in j’h odvaiali s s^boj Nekateri Japonski kmetje, ki jih je bilo najbTŽe strah Izpostavljati svojo kožo v spopadih s kitajskimi kmeti, so se zadovoljili s tem, da so prisilili cele kitajske družine k tlaki na svojih ukradenih posestvih. V takih primerih je bila edina odškodnina, ki so jo delavci dobili, peščica hrane, s katero so si komaj privezali dušo. Celotne Setve in deklet se je polastila japonska »zemljiška gospoda«. Orožniški major Inoue, stotnik Iso-be od sodnega oddelka In jaz smo 26. oktobra 1935. v spremstvu 20 vojakov prišla v soseščino Tatungova, da bi raziskali uboj sedmih Japonskih kolonistov. Kakor običajno, tudi to pot ni bilo moč ničesar dognati in major je zagrozil, da bo dal vas bombardirati. Na povratku smo v bližini Putlao-penga srečali 40 do 45 Kitajcev, mož, žen in otrok, ki. jih je gnalo pred seboj osem japonskih orožnikov in nekaj japonskih »kmetov«. Major jih je ustavil, da bi povprašal, kdo so ti ljudje. Eden Izmed Japoncev, bržkone njihov vodja, je mimo odgovoril, da so to njihovi poljski delavci, ki so jim bili pred dvema nočema pobegnili. Orožniki so jih zasledovali ln našli ln zdaj se vračajo i njimi na posestvo. 2alostno je bilo pogledati te nesrečne ubežnike. Videl sem, da so jih okrutno pretepali. Strjena, gosta kri jim je še vedno pokrivala roke In obraze. Major Inoue ni rekel ničesar, nobenega presenečenja ni pokazali stvar Je očitno odobraval. Kaj pa so Kitajci, če ne živali, ki so na svetu samo za to. da jih Izrabljajo sinovi bogov... Samuraji? Navzlic ječam, trpinčenju, umorom, pustošenju, zaplenitvam, ugrabitvam, kazenskim ekspedicijam in pokol jem se je pa Mandžurija izpreminjala v pravo razočaranje za vse Japonce. Razočarani so bili vojaki in civilisti, bogataši in reveži. Mandžurija je bila čudež, zdaj je postajala breme. V japonskih blagajniških knjigah se je neizmerna aktiva nenadoma izpreme-nila v pasivo. Poklali ali pregnali so bili Kitajce iz njihovih vasi in pri tem docela pozabili, da so vasi uspevale zaradi kmetov in ne kmetje zaradi vasi. Žetev Kitajca, ki dela zase, bo precej različna od žetve Kitajca, ki so mu zagrozili s smrtjo in ga pognali na delo. Dotok stotisočev priseljencev, ki so vsako leto prihajali iz Santunga, se je bil docela ustavil. Zdaj je bilo ravno narobe Z Japonci so se razmere postavile na glavo. Nezaslišana japonska nasilja so odgnala stotisoče kitajskih kmetov nazaj na Kitajsko. Pri tem je trpela vsa rudarska industrija. Ce'otno vprašanje se je dalo strniti v besede: »Čemu delati? Samo zato, da te oropajo Japonci?« Toda največ denarja je žrla armada. V tem oziru so bili Japonci naravnost bolestno razočarani. Domišljali so si. da bodo po enoletni okuoa-ciji mogli vzdrževati red v Mandžuriji z dvema divizijama in orožni-štvom; mislili so, da opravijo z iregu-larci in banditi v nekaj mesecih; pričakovali so, da se sovjetske čete umaknejo z meje, ko bodo njihove vojaške demonstracije pri kraju. In zdaj je šlo prav vse narobe; nobena stvar se ni končala tako, kakor so upali. Jabolko, ki je bilo sladko in sočno na oči, je bilo grenko, suho ob vgrizu. Danes, po šestih letih, je navzlic rnnogoštev:,nim japon?k!m divizijam in desettisočem policije v Mandžuriji več razbojnikov in iregu-larcev, ki uničujejo vse, kar je japonskega, kakor jih ie bilo kdaj prej. Toliko jih je, da je juinomandžurska železnica, ki je Japoncem tako dragocena, izpostavljena neprestanim napadom. Zaradi sovjetske vlade, ki ima na meji b’izu 300000 Izbranih, moderno opremi 'enih vojakov, morajo Japonci vzdrževati na meji na;manj 250.000 vojakov, stalno oripravljenih na spopad. Kako ta težki izdatek gnjavi Japonsko, najbolje kaže govor, ki ga je imel general Minami na zborovanju oficirjev r Hailarju: »Vsak trenutek morate biti pripravljeni na vse. Sedanje stanje ne sme več trajati dalje. Japonska ne more izdajati leto za letom milijonov samo zato, da vzdržuje ve'iko armado, pripravljeno na spopad z SSSR. Podpisati moramo nenapadalni pakt in sovjetske čete morajo z meje, če ne jih bomo prisiljeni pognati domov mi sami.« .... poglavje DENAR — UMAZAN. CB NE VEDNO KRVAV Moj novi šef je bil, kakor sem že omenil, na pog'ed zelo miren, prijazen in miroljuben človek. Nikoli ni izustil žaljive in nevljudne besede; tudi kadar je moral koga ošteti ali opomniti. Je opravil to v mirnem, prepričevalnem tona kakor dober pastir, k* govori temu ali onemu izmed svoje črede Bila pa je stvar, na kateri je zagrizeno vztrajal, ln to je bil denar-. Dobite več... iztisnite več denarja... denarja, veliko, veliko denarja in po vsaki cenil »Japonska je revna, zelo revna,« mi je pogosto razlagal. »Naša prva naloga Je olajšati ogromno breme vojaških izdatkov. Mandžurije si nismo vzeli, da bl vanjo zabijali svoje milijone.- Vse stroške... vse stroške okupacijske armade morajo nositi Mandžurci sami.« Denar!— Več denarja!... Grabite!... pomnožite monopole... pozaprite več ljudi... skrbite za ugrabitve... več ugrabitev-. več odkupnin ln večje od- kupnine— denar... denar— denar— japonska armada mora imeti denar... orožniški častniki naj manj skrbijo za svoje žepe... policija potrebuje blagajne, na kupe blagajn, na kupe blagajn... Torej vsi na lov za njimi, vsakdo marljivo na svoje delo. In šli so na lov. Ugrabljanje se je strahotno razpaslo. Nad vse glavne centre Mandžurije je padla mračna senca strahu in nasilja. Vse pripovedke, ki so jih spretna sejali med ljudi, da so raz- bojniki odgovorni za zločine, so zdaj naletele na gluba ušesa. Nihče jim ni več verjel; vsakdo je vedel, da so resnični ugrabljevalcl — Japonske oblasti same. fi5»L Z Kadar so tako ob večerih se-5 strice z roko v roki splavale na Zmorsko površino, je ostala mala J vodna vila, njihova sestrica, čisto j sama in gledala za njimi. In bilo J ji je, da bi zajokala. A morske de- ♦ klice nimajo solz, zato pa tem bolj ‘trpe. »Oh, ko bl bila že petnajst let stara!« je tarnala. »Prav dobro _ vem, da bi svet tam gori in ljudi, Jki na njem žive, Kmalu vzljubila.« | Naposled je pa le dočakala svoj J petnajsti rojstni dan, | »Vidiš zdaj sl odrasla!« ji je de-Ijala babica, stara ovdovela kra-Jljica. »Pridi, da te okrasim, prav teko, kakor sem okrasila tvoje sestrice!« In pripela ji je venček belih lilij na njeno glavico, a to je bil prav nenavaden venček; kajti vsak izmed cvetnih lističev je bil polovica bisera. Razen x*ga S je naredila častitljiva babica, da -se je osem ostrig zakvačilo v njeno plavut, kot dokaz njenega visokega pokolenja. »To boli,« je dejala mala vodna .vila. I »Da, za lepoto moramo trpeti!« ♦ je modro odgovorila njena izku-♦šena babica. »Zbogom!« je še zaklicala mala vila, potlej pa lahka in jasna kakor mehurček splavala na površje. Sonce je bilo pravkar zašlo, ko je glavico dvignila iznad morske površine. A oblački so se še blesteli kakor vrtnice in zlato. In sredi bledorožnatega ozračja je sijala večerna zvezda, tako svetlo in lepo; zrak je bil mil in svež in morje čisto mirno. Zagledala je veliko ladjo s tremi jadrniki; eno samo jadro je bilo dvignjeno, ker niti vetriček ni zatrepetal. In povsod, na vrveh in drogovih, prav povsod so sedeli mornarji. Bilo je dosti godbe in petja, a ko se je stemnilo, so mornarji prižgali sto in sto pisanih svetilk, ki so od daleč kakor zastave vseh narodov plapolale v vetru. Mala vodna vila je plavala naravnost do kajutnega okenca in vsakokrat, ko jo je vodni val dvignil, je lahko pogledala skozi kri-stalnočista okenca v notranjost* kjer je stalo veliko brhkih fantov. Najlepši je bil pač mladi princ z velikimi, črnimi očmi. Prav gotovo ni imel več ko šestnajst let; danea je praznoval svoj rojstni dan in prav zato je bilo na ladji vse tako svečano. Mornarji so plesali na palubi in ko je mladi princ prišel mednje, je sfrčalo proti nebu več ko sto raket, ki so razsvetlile nebo, da je postalo svetlo kakor podnevi. Mala vodna vila se Je kar prestrašila in se Je potopila pod vodo, toda hitro je spet pomolila glavico Iz vode in to je bilo prav tedaj, ko so rakete padle navzdol in se je zdelo, kakor da so se vsule k njej zvezde z vsemirja. Nikoli še ni bila videla takšnih ognjenih umetnij. Oh, kako je bil vendar lep mladi princ, kako je stiskal roke ljudem, medtem ko so doneli zvoki godbe. že pozno je bilo, toda mala vodna vila ni mogla odmakniti oči od ladje in lepega princa. Sedela je na vodi in se gugala gor in dol, tako da je lahko videla naravnost r kabino toda ladja je jela plutl hitreje, jadro za jadrom se je napihnilo, vse višji so postajali valovi, v daljavi se je zabliskalo. Oblaki so se kupičili na nebu. Oh, obetalo se je hudo neurje, zato so mornarji zvezali jadra. Velika lad- SBrS-" * r ‘ - ' Vr i . —* * ja se je gugala kakor lupina na rzburkanih valovih, voda se je dvigala, podobno velikim čmim hribom, ki so hoteli prekriti parnik, toda ladja se je zmerom spet povzpela na val, podobna veliki gobi. Mali vodni vili se je zdela to prav zabavna vožnja, toda mornarji so mislili drugače. Ladja Je hreščala, deske so ječale, kadar so se obnje zaganjali valovi, jadmik se je prelomil, kakor da bi bil votel Tedaj je mala vodna vila videlr, da so bili na ladji v nevarnosti. Se sama se Je morala varovati tramov in ladijskih razbitin, ki ro plavale po vodi. Nekaj trenutkov je bilo temno ko v rogu. da ni mogla prav ničesar razločiti; ko se je p., zabliskalo, Je postalo spet vse okrog nje tako svetlo, da je mogla vse na ladji razločiti. Njene oči so posebno iskale princa. In ko se je ladja razletela na dvoje, ga je videla, kako Je padel v morje. Najprej Je bila kar vesela, da bo prišel dol k njej, potlej se je pa spomnila, da ljudje ne morejo živeti v vodi ln da bl prišel mrtev v kraljestvo njenega očeta na dnu morja. Ne, umreti ne sme! Zato je splavala k njemu, med tramovi in ladijskimi razbitinami, ki so plavale po morski površini, in Je popolnoma pozabila, da bi jo utegnili zmečkati in ubiti. Potopila se je pod morsko površino ln med valovi priplavala na dan. Napbsled se ji je le posrečilo priti do mladega princa, ki se skoraj ni mogel več zdržati na površju. Roke in noge so mu popustile, njegove lepe oči so se zaprle. Moral bi umreti, če mu mala vodna vila ne bi bila prišla na pomoč. Držala je njegovo glavo med valovi, potlej se je pa predala morskim valovom, da so jo s princem vred odnesli, kamor Jih je bila volja. Dalje prihodnjič. Najprimernejše božično ali novoletno D^BHO za Vašo družino je Žfvr,|EW1SKA POTICA BANKE SLAVIJE ravnateljstvo V L3UBL!JANI, Gaieva ^uca 2 V NOVI PALAČI W _ . • _ “ , .____.. . „ Telefon 21-75, 21-76, 21-77 * ekspoziturami v Mariboru in Celju ter podružnicami v Beogradu, Zagrebu. Sarajevu, Novem Sadu, Osijeku In Splitu kamrico, ln je dajalkine oči in se takoj spomnil Mvoie nesreče. Ko ga je prodajalka videla tako zmedenega, je takoj uganila, da Ima premalo denarja in mu je prijaz-no pokazala druge, mnogo cenejše vžigalnike. Toda Peter je ostal neizprosen. Drucrj mu niso bili všeč in jih tudi kupiti na hoteL Tako je odšel nezadovoljen sam s seboj is trgovine. Naposled, ko je že debelo uro bodil po mestu, se je odločil, da bo očetu kupil cenejši vžigalnik. Odšel je nazaj v trgovino, kjer je pred dobro uro izbiral vžigalnike in izbral svoji mošnji primernega. Potem je zadovoljen, čeprav ne popolnoma srečen, odšel s svojim zakladom proti domu. Tako je prišel sveti večer. Oče je sedel pri klavirju in igral »Sveto noč, blaženo noč«. Bilo je tako skrivnostno lepo, kakor more biti samo na sveti večer. Peter je sijočih oči stal pri vratih. Mati ga je že drugič opomnila, naj si vendar ogleda, kaj mu je božiček prinesel Peter pa to leto ni bil radoveden na svoja darila, pač pa na obraze, ki jih bodo napravili drugi Posebno je bil seveda ponosen, da bo napravil svojemu očetu z vžigalnikom veliko veselje. Mati, sestra in starejši brat, vsi 80 že pregledali svoja darila in vsem je It oči sijala sreča. Zdaj je prišel na vrsto oče. Vsi so se spoštljivo odmaknili in mu napravili prostor pri božičnem drevescu. Vseh oči so počivale na očetovih rokah, ko je odvijal prvi zavitek. Bil je zavitek, ki ga je Peter Sripravil zanj. Počasi in slavnostno ga s oče odvijal. Potem je od veselja in presenečenja stopil korak nazaj. V rokah je držal vžigalnik. Medtem ko ga je oče spet in spet prižigal, je Pe- ter sijal od sreče in zadovoljstva, zavedajoč se, da je on edini uganil skrivne očetove želje. Tudi mati in sestra sta občudovali vžigalnik. Vendar se je Petru »delo, da ga nista bili veseli. Medtem je oče odvija) drugi zavitek Sprva je bil zavitek sicer velik videti, ko je pa oče odvil vse ovoje, je spet prišel na dan lesketajoč se vžigalnik, ko ga je oče zagledal, se ni mogel zdržati smeba: >Res ste me hoteli razveseliti, dragi otroci,t je dejal, vendar je bilo očitno, da mu postaja nerodno. Tudi Petru je postajalo čedalje bolj čudno pri srcu. Skoro na jok mu je šlo, ko je videl, da je še nekdo drug uganil njegovo skrivnost Potem je oče odvijal mamimo darilo. Pri tem se je Se posebno ljubeznivo smehljal, vedoč, da ga njegova ljuba ženica skuša vsako leto posebno presenetiti. Ko je pa zavitek odvil, mu je nehote zamrl smehljaj na ustnicah. V zavitku je bil apet vžigalnik. Sicar le bil zelo lep, toda vendar je bil nam vžigalnik. Tudi mati je namreč hotela izpolniti očetovo skrivno željo, ki jo je izrekel usoduega 19. decembra. V sobi je zavladala mučna tišina. Na obrazih si bral razočaranje in potrtost Tedaj je oče spregovoril: >Gl*j no, saj je tam v kotu še eno darilce.« fee preden je pa aegel ponj, da bi ga odvil, se je ihte oglasila Petrova ae-stra: >Oče, saj je spet vžigalnik.« Tedaj je bilo tudi očetovega razumevanja in potrpljenja konec. Skoro očitajoče je dejal: >To se more zgoditi samo pri nas, ker se nihče ne dogovori z drugim, kaj bo svojemu očetu podaril za božič.« Po teh besedah so tudi materi solze zalile oči. Peter, ki je ves čas opazoval očetova odkritja, si je šele zdaj upal pogledati svoja darila Med prvimi mu je prišel v roko majhen zavitek, na katerem je bilo z veliko očetovo pisavo napisano njegovo ime. Radoveden ga jo odvil in glej, v roki je spet držal vžigalnik. Tedaj je bilo z žalostjo pri kraju VbI so se glasno zasmejali. Da bi božiček kakšni družini prinesel kur pet vžigalnikov In da bi sl oče in sin drug drugemu darovala vžigalnika, to je bilo nedvomno bolj smešno kakor žalostno. Nerodnost se |e dala popraviti Šele 27. decembra. Tedaj je oče smeje se zavil Štiri lesketajoče se vžigalnike ln odšel z njimi od trgovine do trgovine, da bi mo jik zamenjali za kakšno koristnejše darilo C. J. Tako Je neumni Janez pomagal svojim bratom ln vsi akupaj ao veli srečni ln veseli. VŽIGALNIK BOŽIČNA POVEST SREČNE DRUŽINE 1 Peter al je že dolgo zaman belil glavo, kaj naj kupi svojemu očetu za božično darilo. Prav lahko bi svojo veliko skrb zaupal mami, gotovo bi mu kako pomagala iz stiske. Toda to bi pomenilo konec njegovi skrivnosti in vse božično veselje bi moral deliti t mamo. Bilo je 19. decembra in Peter še zmerom ni vedel, kaj naj podari svojemu očetu. Tedaj se mu Je nasmehnila sreča. Po kosilu si je, kakor običajno, oče prižgal svojo debelo smotko in se zadovoljno zleknil v naslanjač. Iz neprevidnosti mu je pa vžigalica padla na tla in vžgala konec preproge, še preden so jo mogli otroci dvigniti. Tedaj je oče spregovoril: »Vžigalice niso samo čedalje dražje, temveč tudi nevarne. Skrajni čas je, da si kupim vžigalnik.« Vžigalnik! Kot blisk je prešinilo Petrove možgane. Seveda, vžigalnik j160 dinarjev«, je nič hudega ne sluteč odgovorila prodajalka. Ko je pa to zaslišal Peter, se mu je zazdelo, da se je vsa prodajalna zavrtela okrog njega. Ko se je zbudil iz otrplosti, je Se zmerom držal v roki lesketajoči se vžigalnik. Zagledal je vprašujoče pro- Nekoč Je tlvel krojač, ki Je Imel tri sinove: dolgega Mihca, debelega Francka ln neumnega Janeza. V hlevu so imeli kozo in se hranili z njenim mlekom. Sinovi so morali koao goniti na pašo, vsak dan drug. Nekega dne je bil na vrsti dolgi Mihec. Legel je pod drevo in zaspal. Medtem pa je koza posmlikala vse dobre zeli, ki je le mogla priti do njih. Preden je Mihec zvečer kozo gnal domov, jo je vprašal: »Koza, ali si sita?« Odgovorila je: »Sita sem, ničesar več ne potrebujem.« A doma Je tudi oče vprašal Rozo. ali je sita. Odgovorila mu je: »Od česa naj bom sita? Niti enega lističa nisem našla.« Takrat se Je oče razhudil ln Je dolgega Mihca spodil od hiše. bolj Izbrane jedi.« Mihec se je zahvalil, zadel mizico na ramo in odšel. Moral je pa prenočiti v neki gostilni. Ker ni hotel ničesar ne Jesti ne piti ln je vzel svojo mizico njegove glave, je Janez poskočil ta n. glas zakričal: »Cepec ven lz vreče I« Takoj je cepec skočil iz vreče ln je jel s takšno silo udrihati krčmarja po hrbtu, da je ta za božjo voljo prosil pomoči. A nič ni pomagalo, oe-pec je temeljito opravil svojo nalogo, kajti hudobni krčmar Je bil pošteno zaslužil svojo kazen. »Ali boš vrnil ukradeno mizico in oslička?« Je naposled vprašal Janez. »Sele potlej bom odnehal.« Krčmar je vse obljubil in Janez je cepcu ukazal, naj skoči nazaj v vrečo. Med stokanjem In Ječanjem je krčmar vrnil ukradeno blago. Janez se je s svojimi dragocenostmi vrnil ln je povabil vse prijatelje ln sorodnike. EJ. to so so spogledovali, ko je mizica pričarala najbolj Izbrana jedila 1 Bilo B pečenke ln rib tort ln vin v lao-lju. In ko je potlej osliček vsem po vrsti napolnil žepe z zlatniki, ni bilo veselja ne konca ne kraja. Csličefc, zlekni se 7 Za .Družinski tednik* napisal in ilustriral Artnr Vertes (Brnselj) Drugemu sinu se ni nič bolje godilo. Tudi njega je obtožila zahrbtna koza, da ni dobila ničesar jesti. Tudi njega Je oče Jezen spodil od doma. Tudi tretji sin, neumni Janez, je moral od doma samo zaradi hudobne koze. Krojač je odtlej sam pasel kozo in jo pustil, da je cel dan mulila najboljša zelišča. Zvečer je pa spet trdila, da ni dobila jesti niti enega lističa. Takrat se je krojač zavedel, da je svojim si- s seboj v radoveden bil krčmar skozi ključavnico. Tako je videl, kako je bila na Mihcev ukaz mizica na mah polna Izbranih Jedi. ln odličnih vin. Mizico moram imeti, Je mislil sam pri sebi krčmar, ln ko Je Mihec trdo zaspal, se je krčmar splazil v njegovo sobo in zamenjal čudodelno mizico z navadno mizo. Oče je bil nad vse vesel, ko se je bil Mihec vrnil domov. Vse prijatelje so povabili in Mihec jih je hotel s pomočjo svoje čudodelne mizice pogostiti. Toda če je še tako vneto ukazoval: »Mizica, pogrni se!« — mizica se ni niti ganila. Takrat je Mihec opazil, da ga je bil krčmar osleparil, in povrh je moral še žaljivke poslušati. Medtem je bil pa aebeli Franček za vajenca pri nekem mlinarju. Ko je njegova učna doba pretekla in je zahrepenel ,w svojem očetu, ga je mlinar pustil oditi, za slovo mu je pa podaril osla. »Kolikoi- a boš rekel: .Osliček, zlekni se!‘, bodo začeli Iz oslovega gobca deževati zlatniki,« je obljubil mojster. »Juhu,« je vzkliknil Franček, »zdaj sem bogat mož!« In Je na svojem oslu odjezdil proti domu. Ker je moral pa tudi on prenočiti pr! lakomnem krčmarju, se mu je zgodilo prav tako kakor njegovemu bratu Osleparili so ga za njegovega dragocenega osla -n tako Je prišel z zamenjano živaljo domov. Zaman je skušal pokazati očetu umetnijo svojega osla. Moral Je iz-prevideti, da je tudi njega krčmar opeharil. NaJmlajšl sin, neumni Janez, se J- bil izučil itrugarstva. Njemu je njegov mojster podaril za spomin težko vrečo. »Kadar boš v stiski ln boš potreboval pomoči samo zakliči: .Cepec ven lz vreče!' In takoj tt bo pomagano,« je dejal mojster. Tudi neumni Janez je zavil v Isto krčmo Krčmar je poželjivo ogledoval njegovo vrečo. »Vrečo moram Imeti,« si je mislil, »zakaj vse dobro gre v troje. Kdo ve, kakšne čudežne reči tičijo v njej.« A Janez Je bil previden In si je ponoči položil vrečo pod glavo. Krčmar se je po tihem splazil v sobo, Janez se Je pa hlinil, da spl, in Je glasno smrčal. Ko Je hotel krčmar vrečo potegniti Izpod novom storil krivico. A odšli ao blU v tujino In nihče ni vedel, kam Krojač Je pa kozo kaznoval s tem, da JI je glavo namilil in jo do živega obril. Nato jo Je pa z oičem nagnal od hiše. Dolgi Mihec se je bil med tem časom udinjal za vajenca pn nekem mizarju. Ko se je izučil, si je nrslJl* »Odšel bom spet domov in pogledal. kako se godi mojemu očetu.« Za slovo mu je mojster podaril mizico. »Poslušaj, Mihec,« mu je dejal. »Ce rečeš mizici: Mizica, pogrni se!‘, tl bo takoj ponudila kar naj- Bolezen naše dobe Rak v Sloveniji Požrtvovalno delo naših zdravnikov pri zatiranju te zavratne morilke Vsaka doba ima svojo rano. Srednji vek — vek, bogat nesnage in praznoverja. Je Ječal pod strašno morilko kugo; razuzdani renesančni dobi so vladale spolne bolezni; bolezen preteklega stoletja je bila tuberkuloza. Rana naših dni pa Je — rak. Izmed vseh bolezni, kar jih pozna zdravniška veda, Je brez dvoma najzagonetnejša in če ne najstrašnejša, med najstrašnejšimi rak. Zato si z vsemi silami prizadevajo vse kulturne države na svetu, da bi na ta ali na oni način premagale to bolezen. Take enoduš-no~tl kakor v tej borbi proti skupnemu še nepoznanemu sovražniku ne srečamo nikjer. Vsa ta borba, ki jo vodijo v glavnem idealni posamezniki, žal do sedaj še ni rodila zaželenega uspeha. Tudi v naši državi je peščica idealnih ljudi, ki se z vsemi silami borijo proti tej strašni morilki, in prav naša bela Ljubljana je prva dobila popoln zavod za zdravljenje ralca, ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi na Balkanu. V starem neprijaznem poslopju nekdanje šempetrske vojašnice v Lipičevi ulici št. 2 že nad dve leti uspešno lajša gorje za rakom obolelim nesrečni- primerjam raka s tuberkulozo. 1926. leta je znašala umrljivost za jetiko v Sloveniji 14,IV* splošne umrljivosti, lansko leta pa manj kakor 10 “/«. Umrljivost zaradi raka pa se je gibala takole: 1926. leta 3,5“/., 1934. pa že 5“/«! Stanje v Ljubljani sami pa je še slabotnejše. 1929. leta je znašala umrljivost za tuberkulozo 6.4“/e, 1938. 9.3“/«; umrljivost za rakom pa: 1929. leta 5,5 •/., 1938. 10.2 “/. splošne umrljivosti 1 Lansko leto je umrlo v Ljubljani 437 žensk in 409 moških. Največ smrti je zahtevala ostarelost, na tretjem mestu pa že stojijo rak in novotvorbe! Ce se Je z malo dobre volje omejila umrljivost za tuberkulozo, bi se dalo isto doseči tudi z rakom. Zato je dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da priskoči zavodu denarno na pomoč. Banovinski Institut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb ima tako tesne prostore, da mora vsako sredo zavrniti nad polovico trpečih bolnikov. Zavod bo sicer dobil nekaj novih sob, kar pa ne bo niti od daleč zadostovalo dejanskim potrebam. Poudariti je treba, da je rak ozdravljiva bolezen, če se začne Od leve na desno- prof. Premrou, dr. Novak, doc. dr. Josip Cholesva, šef instituta, primarij dr. Savnik, dr. Stranca! in dr. lni. Avčin. kom Banovinski institut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb. Zavod uživa velik ugled v ostalem delu naše države in širom vsega sveta, čeprav ima Izredno skromne in omejene prostore. Vsi prostori pa so tako smotrno urejeni, z najmodernejšimi napravami, da dobi obiskovalec vtisk, ko da bi si ogledoval načrt za mogočen, zahtevam ustrezajoč zavod. Vsi prostori so izredno higienski In svetli, v prvem nadstropju so: šefova pisarna z biblioteko, štiri bolniške sobe z okrog 30 posteljami, pisarna, čakalnica, ambu-latorij. operacijska dvorana in sobe za aparaturo. Drugo nadstropje ali bolje povedano podstrešje ima sobo za sterilizacijo klinični, Kemični, biokemični in htstopatološki laboratorij, lekarno z arhivom in sobe za zdravnike in o:ta’o osebje. Silen vtisk napravijo na obiskovalca rontgenski aparati, trije po številu, ki so vsi n? modernejše izdelave. Manjši aparat po Chaulu je sploh prvi in edini v Jugoslaviji, v vsej srednji Evropi pa je 14 takih naprav. Dalje ima institut pol grama dragocenega radija, ki je v borbi proti raku neob-hodno potreben. Hranijo ga v posebni svinčeni, 600 kg težki skrinji. Radi pomanjkanja prostorov stoji zaboj s radijem v sobi za rčntgensko obsevanje, kar pa m pravilno. Drugod imajo za to posebne podzemeljske prostore. Radij namreč izžareva in Je zdravemu organizmu škodljiv. Vendar je to izžarevanje silno počasno. Radij, ki ga ima Banovinski institut za raziskovanje in zdravljenj« novotvorb, bi za polovico oslabel šele po 1700 letih. Kljub vsemu pa umrljivost za rakom stalno narašča. Stanj« pri nas je približno enako stanju v Franciji, kjer je narasla umrljivost zaradi raka od 1884. do 1933. leta za celih 39 •/.! V istem času pa je padla umrljivost za tuberkulozo za 66 Te številke dokazujejo, da se naša Javnost še ne zaveda, kakšna bi morala biti borba proti raku, ki je socialna bolezen. Vso druge države im: ‘o svoje mecene v tej borbi. Niso redki imenovani in neimenovani dobrotniki, ki so darovali za to težke milijone. Pri nas pa takih plemenitih Budi — razen dr. Cholcwe — dosedaj še ne poznamo. Kako potrebno pa bi bilo denarno pomagati takim zavodom pri nas, dokazuje statistik*. Radi boljšega pregleda naj pravočasno zdravljenje a rentgenom, nožem in radijem. Sef Banovinskega instituta za raziskovanje in zdravljenje raka v Ljubljani je docent zagrebške univerze dr. Josip Chclewa, ki spada med najboljše tak- zdravnike na svetu. Ostali, tudi priznani zavodovi zdravniki so: primarij dr. Leo Savnik, dr. Debevčeva, dr. Novak, dr. Strancar, dr. inž. Avčin za rčntgenske in radijske naprave in kemik prof. Premrou kot volonter. Institut je bil ustanovljen za raziskavanje in zdravljenje novotvorb in za nadzor nad vzroki bolezni in metodami zdravljenja, za socialno propagando In borbo proti tem obolenjem med narodom. Vladi Mir. Udomačena srna vsako zimo preživi med ljudmi Linz, decembra. Pred dvema letoma so prinesli otroci nekega gozdarja iz okolice Linza ranjeno mlado srno domov. Gozdar je smo ozdravil in otroci so imeli veliko veselje z njo. Ko je žival videla, da Ji hočejo njeni prijatelji samo dobro, se je kmalu popolnoma udomačila in živela dan in noč skupaj z gozdarjevo družino. Otroci so jo krstili za Suzi in se z njo prav radi igrali. Najzanimivejše je pa ta da se je prav dobro razumela z velikim gozdarjevim lovskim psom. Nekega dne Je pa gozdar povedal otrokom, da bo morala srna nazaj v gozd. med svoje vrstnike. Čeprav so otroci vsi po vrsti jokali, je gozdar peljal smo v gozd in jo tam pustil. Doma Je pripovedoval, da je še dolgo gledala za njim, ko je odhajal, potem je pa Izginila za smrekami. Nastopila je zima. Sneg je na debelo pobelil gozd. Nekega Jutra je gozdar zaslišal pred kočo veselo pasje lajanje; prepričan je bil, da ga je obiskal kakšen znan lovec iz mesta. Ko je pa pogledal skozi okno, je ostrmel. Pred vrati je stala Suzi, pes je pa veselo skakal okrog nje, kakor da bi jo hotel pozdravljati. Seveda so srni takoj odprli in ji dali za vso zimo varno zavetje. Spomladi je spet odšla v gozd in se na zimo spet vrnila prezimovat. Pred tedni, ko je nastopila letošnja zima, so bili gozdarjevi na moč presenečeni. Nekega večera je pokukala skozi okno Suzi, toda tokrat nič več sama, temveč je s seboj pripeljala dva ljubka mladička. Seveda so imeli zdaj otroci še večje veselje. Po pomoti se je poročil s svojo taščo Marseille, decembra. Francoski uradnik Henri Percet bi se moral čez nekaj dni oženiti z Ivo-no, hčerjo bogate vdove. Zaradi svoje raztresenosti je pa mladi ženin v po-rpčni seznam navedel namesto krstnega imena svoje zaročenke krstno ime njene matere. Ker je svojo zmoto zapazil šele pozneje in se francoski paragrafi ozirajo samo na imena navedena v poročnih seznamih, je zdaj uradnik proti svoji volji uradno poročen s svojo taščo Njfegova edina sreča je, da so na Francoskem dovoljen« ločitve. Gotovo bo pa imel zaradi »voje površnosti še velike sitnosti, ker mu zdaj oblasti spet ne bodo dovolile poroke s svojo bivšo pastorka Nevestna oprema Japonke pred 50 leti Tokio, decembra. Kdor pozna današnje Japonke, ki so že davno odvrgle kimono in slamnate sandale, si ne more predstaviti, kakšno življenje so imele Japonke pred nekaj desetletji. Velika naloga mlade Japonke pred nekaj desetletji Je bila skrbeti za svojo nevestno opremo. Zanjo je bilo že vse v naprej določeno in nihče se ni oziral na okus posameznikov. Nevestna oprema ene in druge Japonke sta si bili podobni kakor jajce Jajcu. Poslušajte, kaj vse je morala imeti vsaka nevesta I Belo nevestno obleko, ki je pa morala biti vsa pošlta z zlatom, poleg tega še SMri druge obleke: črno, rdečo, rumeno in belo. Za zimo krznen plašč, poleg tega tudi vse mogoče vrste perila. Nevesta je morala imeti vse kozmetične pripomočke ki so posebno za Japonko TRTA" Mladike in korenine zajamčeno čistih vrst Berlandierl X Riparia Teleki 8 B in Berlandieri X Riparia Kober 5 BB dobavljajo: Prvi jugosla venski loznjaci —Daruvar zelo raznovrstni in dragoceni. Prav tako celotno pisalno opremo in vso domačo lekarno. Imeti je morala tudi vso kuhinjsko opravo in dve posebni bambusovi palici za sušenje perila. Vso to opremo so potem nevestini starši že nekaj tednov pred poroko poslali na ženinov dom. Nevesta sama je pa morala oditi k poroki v navadnem črnem kimonu, ne pa v beli poročni obleki kakor naše neveste. Cml kimono pomeni, da je nevesta za svoj« starše izgubljena in bo odslej pripadala rodbini svojega moža. Kmalu bomo nosili obleke in čevlje iz ribje kože Frankfurt, decembra. Ko so pred nedavnim v tekstilni tovarni v Frankfurtu ob Majnu delali poskuse z različnimi tkaninami in drugimi snovmi za obleke, so predvsem preizkušali ribjo kožo. Sicer ribja koža v modi ni nič novega, ker Jo že leta in leta uporabljajo za razne okraske, predvsem na čevljih: da bi jo pa upo- 181etna filmska zvezda Deanna Durbl-nova, po rodu Francozinja, bo prihodnje leto nastopila v newyorški Metropolitanski operi, kjer je dobila angažma. rahljali tudi za obleke, tega doslej te ni bilo. Pri teh poskusih so ugotovili, da je ribja koža prav tako trpežna kakor koža divjačine, ne prepušča vode in izvrstno obdrži barvo. V frankfurtski tovarni so pred nedavnim izdelali za poskus iz ribje kože damske bluze, ročne torbice, kapuce proti dežju, rokavice in čevlje. Baje so pri tem uporabljali samo kože lososov, ki jih vsako leto dobivajo is Danske okrog deset milijonov. Šah z živimi kunci Newyork, decembra. V nekem newyorškem cirkusu so svojim gledalcem pripravili prav zanimivo točko. 32 domačih zajčkov, 16 belih in 16 črnih, so naučili, da igrajo sredi arene šah. Po taktu godbe pritečejo v areno ta se postavijo na šahovska polja, ki so vrisana na tleh. Potem prikazujejo šahovske potem s skoki in spravljajo ljudi v bučen smeh. Baj« ima clrkua prav zaradi teh kuncev zelo veliko obiskovalcev. Slon je štirikrat prepotoval svet Miinchen, decembra. V cirkusu Karla Kroneja je te dni poginil več ko sto let star slon Brama. ki je a cirkusom baje štirikrat prepotoval svet. Cirkuški ravnatelj je Bramo kupil od nekega živalskega vrta. Prodali so ga Pa samo zato, ker je bil ljudem nevaren in trmast. Pri cirkusu so pa trmastega slona kaj kmalu odvadili njegovih napak Postal je krotak in zato so ga vsi stalni artisti zelo ljubili. Pri vseh cirkuških predstavah j« bil slon Brama zaradi svoje bistroumnosti glavna točka. Zadnja leta je posebno zaslovel zaradi svoje visoke starosti. Učakal je namreč nekaj več ko sto let. Koliko velja ženska pri črncih London, decembra. Vrednost žensk je pri vsakem narodu drugačna. Posebno pri nekaterih divjih naravnih narodih so ženske 1 zelo malo cenjene in jih navadno zamenjavajo za živali ali živila. Tako na primer pri afriških črncih v pokrajini Ugandi ženske zelo malo oenijo. Za najlepšo ne plačajo več ko ovoo. Za manj lepe pa zadostuje že zavitek žebljev ali šivank. Pri Uzbekih v Turkestanu imajo spe* prav svojevrstne navade. 6e se mladenič zaljubi v vaško lepotioo. prosi pri očetu za njeno roko. Oče jo postavi enostavno na tehtnioo. potom mora pa ženin poslati za odkupnino prav toliko kil presnega masla, kolikor znaša nevestina živa vaga. Iz tega lahko sklepamo, da imajo očetje veliko rajši debele hčere, ker potem dobe zanje veliko večjo odkupnino. Za 12 milijonov škode napravijo črvi San Francisco, decembra. Po najnovejših podatkih raznih ameriških gospodarskih zadrug so ugotovim da napravijo črvi največ škode v ameriški državi Kaliforniji. Izmed vseh ameriških držav je namreč sadjarstvo najbolj razvito v Kaliforniji. Iz Kalifornije v^ako leto izvozijo v najrazličnejše dežele najlepše sadje. Zaradi škodljivih črvov pa trpi kalifornijsko sadjarstvo na leto 12 milijonov dolarjev škode. Ugotovili so, da letno črvi uničijo 16 milijonov metrskih stotov sadja. Vino, ki ne upijani Berlin, decembra. Gotovo se še spominjate brezalkoholnega piva. ki so ga iznašli nekako meseca aprila tega leta. To pivo je bilo po okusu popolnoma podobno pravemu pivu, bilo je pa brez alkohola. Zdaj je v vinarskih krogih zbudil* veliko zanimanje veet, da je nekdo iznašel postopek, kako se vinu odvzam« alkohol, ne da bi s tem izgubilo kaj okusa in vonja. Tisti, ki so to vino pokusili, trde. da Je .zvrstno in prav nič ne zaostaja za najboljšimi vrstami drugih vin, po katerih je človek pijan. V Kaliforniji razsaja gripa Los Angeles, decembra. V Los Angelesu so doslej prijavili že 5.000 obolelih za gripo in s« boje, da se bo ta zavratna bolezen razširil* po vsej Kaliforniji. Ker je doslej obolelo za gripo kar 30“/« šolskih otrok, so zaprli vse šole. Bolezen so nalezli tudi zdravniki sami in bolničarke in je zato zdravljenje zelo otežkočena T”di 800 učiteljev je dobilo gripo in je torej vse mesto tako rekoč ena sama bolnišnica. V samem San Franciscu je zbolelo doslej že 358 ljudi, in se boje. da se bo bolezen še razširila. Najbolj primanjkuje bolničark in jih za eno samo bolnišnico Iščejo 200. »IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIBB I O K V I R 11 S M 'V' I SLIKE. FOTOGRAFIJE, GOBELINE. 1 Eden izmed londonskih poštnih uradov, kjer kljub bom- nim poškodbam v redu od nrrrti Halo božična darila. 5 LjUBLjANA, Wolfova 4 2 ntitiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiffi MOJ MALČEK Napisal Hugo Kern Ondan me je srečala neka gospa in me vprašala, kako se kaj ima moj Malček. »2e skoraj enajst mesecev čakam, da boste o njem kaj napisali. No, ali bo kaj ali ne bo?« Obljubil sem ji, da se bom potrudil, in ker obljuba dolg dela, sem lepega večera sedel k mizi, pripravil papir in z velikimi črkami napisal: »Moj Malček.« Vendar se je s tem šele začelo. Oprostite, da sem v hitrici pozabil povedati, kdo naj bi neki bil moj Malček. Torej, da ne bom dolg, naj povem, da je to naš sinko. Pri krstu je sicer dobil tri imena, vsa tri lepa in blagodoneča, toda prijelo se ga je le ime Malček Upam, da se ga bo držalo do gimnazije. Gotovo me razumete. Takrat bo namreč moj sinko že precej velik in bo njegov notranji ponos zahteval, kar vpil po spremembi imena. Danes ima ko- maj enajst mesecev, in če mu rečem: ; Malček«, se smehlja. Vsi majhni otroci se prav radi smehljajo in prav radi jokajo. Moj Malček je najlepši, najpridnej-ši in najpametnejši izmed vseh otrok, ki sem jih kdaj poznal. Prav tako je lep, razvit m pameten kakor vaš otrok in kakor tisoč drugih otrok, toda ker je moj, je na njem vse najlepše in najboljše. Saj je pri vas gotovo prav tako. To je tudi opravičljivo, ker so to naši otroci in od teh ni lepših in boljših na svetu. V zdčetku je'bil križ. Vsake tri ure je hdtel jesti, vsake tri ure se je podelal. Omislil si je nadalje vsak dan toplo kopel z ustrezajočo masažo in gimnastiko. In ker je pač Malček, smo tej njegovi želji kajpak ugodili. Iz njegove mlajše dobe bi lahko še pripomnil, da je bil od malega zelo nadarjen. Takoj od začetka je znal jesti, spati, kričati, močiti in podelati se. Minevali so dnevi in meseci in Malček je rasel. Danes ima nekaj več ko enajst mesecev in je pravi junak »Kaj pa zna danes?« bocte vprašali. Dostil Jč z žličko, sedi na nočni posodi, govori mama, teta in dada, pa tudi nana. Kaj naj bi poslednja beseda pomenila, tega z ženo še nisva dognala. Nekaj zelo skrivnostnega je v tej besedi. Vendar nam bo to skrivnost prav gotovo odkril, ko bo odrastek In kaj še zna? Hoditi!!! Da me boste prav razumeli, naj poudarim, da hodi čisto sam, po svojih dveh nogah, brez kake pomoči in brez nobenega pripomočka, brez kakšne tuje roke, brez palice: kar izogiba se pomoči,, ki mu jo ponujajo na eni strani omara, na drugi strani miza in stol. Moj Malček hodi krasno, graciozno kakor kakšna balerina. Razen tega tudi poje. Zadnjič, ko sem prišel po polnoči domov, se je zbudil, čeprav sem hodil po prstih. Nekajkrat je zazehal, potem je kar na lepem začel sam s seboj govoriti: mama, teta, dada, nana. Ker se tudi na to nisem nič oglasil, je kar po tihem začel nekaj ljubkega peti. Božanska melodija je to bila, škoda, da se ne morem spomniti, iz katere opere. Ker se tudi za to nisem nič zmenil, je spet lepo zaspal Naš Malček je zdaj velik junak. Sam hodi po sobi, trikrat ali štirikrat okrog mize, odpira predale — in to mu je v posebno veselje — razvleče časopise, knjige in vse, kar mu pride pod roko po celi sobi, in se zraven sladko smeje na ves glas. Kopa se zelo rad in s takšno strastjo, da po njegovem kopanju po kuhinji vse plava. Pri kopanju posebno rad lovi z roko soparo po zraku. Tudi strasten lovec in ribič bo, ker že zdaj po kadi kar z rokami lovi račko ali ribico. Izredno zanimanje kaže za novinarsko-kniiževni poklic; to sklepam iz tega, da zelo rad prijemlje časopise in knjige ter nosi mojo aktovko okrog: kar ves navdušen je, če odprem radio, ko oddajajo časopisna poročila, in kar sili v drugo sobo, ko zasliši telefon. Tudi tega ne smem pozabiti: prav rad stoji pri jedilni omari in zaverovan gleda v ključe. Pa ne zaradi ključev samih, ampak zato, ker upa, da se bodo vrata kar na lepem odprla in da bo iz jedilne omare skočil kakšen piškot. Velik diplomat je moj Malček! Piškote namreč neverjetno rad je. Zelo vesel je, ko ga mamica popelje na sprehod. Takrat pozorno opazuje vse, kar se na cesti dogaja: tramvaje, avtomobile in posebno konje. Konji so mu vse. Sto avtomobilov ne zaleže za enega samega konja. Za tisoč avtomobilov ga ne bi zamenjal. Zelo rad gleda »mukije« v Tivoliju, navdušuje se za golobe na trgu, za psičke in za vse živo, kar leze ino gre. Njegovo prvo srečanje s kurami in petelinčki bi prav za prav lahko zamolčal. Bilo je nekoliko tragikomično. Ko je namreč prvič skozi ograjo nekega dvorišča zagledal kure in peteline, se je revček kar na lepem razjokal. Toda od tega je minilo že veliko dni, cel mesec skoraj, in zdaj je že večji, zdaj se že kur ne boji več. O našem Malčku bi lahko napisal še cele romane. Prekrasen fantiček je, zelo lep, najlepši in najpametnejši, kar sem jih kdaj srečal. Najbolj nadarjen in najpridnejši izmed vseh otrok, kar jih je bilo kdaj na svetu. Razumeti me pač morate. On je moj —■ in s tem je vse povedano. Ali se živali smejejo? Bazel, decembra. Dosti je ljubiteljev živali, ki trde, da se večina živali zna smejati. Morda te trditve niti niso popolnoma brez podlage, ker so že sami znanstveniki potrdili ta domislek. Tako na primer trdi neki nemški znanstvenik, da se hijena in osel smejeta. Hijena res v nekaterih trenutkih prav po svoje zavija in s svojimi posebnimi glasovi spominja na človeški smeh. Tudi osel se včasih »smeje«, nihče pa ne more trditi, da je takrat res vesel. Nekateri celo trde, da se smejejo tudi kamele, sloni, krave, konji, mačke, psi in lisice. Drugi znanstveniki spet trdijo, da se sme o smehu govoriti samo pri neki vrsti opic, ki nedvomno izraža jo s smehom svoje veselje. Za slona so ugotovili, da takrat ni vesel, kadar se »smeje«, pač pa izraža svoje veselje z dviganjem noge in mahanjem z glavo. Mačka od zadovoljstva prede, pes pa maha z repom. Zaradi pokvarjene torte se je zastrupila Milano, decembra. Annita Lorenzova, kuharica neke bogate rodbine v Milanu, je pred nedavnim morala speči nekaj tort, ker so imeli povabljene goste. Ker je bil Pa postopek za torte precej težak, sta se kuharici dve torti pokvarili. Ko je zato izvedela gospodinja, je kuharico oštela. Dekle si je pa svoj neuspeh tako k srcu gnala, da je brez pomišljanja odšla v svojo sobo in popila večjo količino strupa. Sicer so jo kmalu našli in odpeljali v bolnišnico, vendar je bil ves trud zaman in je že čez nekaj ur umrla. Črnci jedo štorklje Bazel, decembra. Pred nedavnim sta v Severni Afriki poginili šest let stari štorklji, ki so jima bili v nekem švicarskem živalskem vrtu navezali na noge obroček. V zvezi s tem je neki severnoafriški znanstvenik pojasnil, zakaj se toliko štorkelj ne vrne več iz Afrike v domovino. Afriški črnci so veliki sladokusci in prav dobro vedo, da je meso mladih štorkelj prav imenitna pečenka. Zato jih v Afriki prav pridno love in jedo. Čudno naključje : Ljubljana, decembra. • Pred kratkim se je v Slajmerjevem J domu v Ljubljani dogodil zanimiv pri-;mer. Tako zanimiv in nevsakdanji, da • bi človek skoraj rekel, da ga je rodila • bujna domišljija. S Pred kratkim sta namreč prišli v •porodniški oddelek Šlajmerjevega dc- • ma dve gospe. Prišli sta isti čas in !sta dobili isto porodniško sobo. Isti J dan in ob isti uri sta ti dve gospe • rodili in sta obe dobili fantka. S Omenjeni gospe se nikoli v svojem S življenju nista videli. Ena je namreč •doma iz Ljubljane, druga pa iz Kam- • nika. Kljub temu se je pa takoj po j porodu med njima spletla intimna’vez, {beseda je dala besedo in pri teh raz- • govorih sta novi prijateljici ugotovili, • da jima je v življenju začrtana po-{polnoma ista pot in ista usoda, ki jih •spremlja že od rojstva. Ugotovili sta • tako na primer, da sta rojeni isto {leto in isti dan. Tudi poročili sta se •istega dne in istega leta in glej — • istega dne in istega leta sta tudi : rodili obe fantka. ; Bodočnost bo pokazala, ali bosta še • nadalje njuni usodi tako matematično Spodobni druga drugi. Nikar se ne poročite z boksarjem Madrid, decembra. španski boksarski prvak Ramiro Astartos se je pred nedavnim poročil s komaj dvajsetletno igralko Diazovo. Igralka je baje zelo lepa in je imela mnogo snubcev. Vendar je vse druge odklonila in se odločila za boksarskega prvaka.. Zda j se tega prav gotovo kesa. Ko sta bila namreč zakonca komaj dva meseca poročena, sta se nekega dne sprla in boksar je svojo ženo v jezi tako udaril s svojo boksarsko roko po bradi, da je omedlela in so jo morali prepeljati v bolnišnico. Zdaj je vložila prošnjo za ločitev zakona in dejala, da z moškim, ki je celo doma boksar, pač ne more živeti. Če se v Ameriki avtomobil zaleti v železniški voz Los Angeles, decembra. V Ameriki imajo za avtomobiliste vse strožje zakone kakor pri nas. Posebno stroga je v tem pogledu železnica, če ji avtomobilist s svojo neprevidnostjo napravi kakšno škodo. Pred nedavnim je kalifornijsko sodišče strogo obsodilo neprevidno avto-mcbilistko gospo Bessie Shaldonovo. Zaletela se je s svojim avtomobilom v lokomotivo in bo morala svojo neprevidnost plačati ne samo z bolečinami, ker se je pošteno potolkla, temveč tudi z denarjem. Za škodo na lokomotivi bo morala takoj, ko se pozdravi, plačati 95 61 dolarjev, za zakasnitev vlaka 92 29 dolarjev, ker je podrla kažipot pa 3724 dolarjev. Čeprav je gospa v bolnišnici in še dolgo ne bo ozdravela, se železniška uprava za to ni prav nič zmenila. Tudi v Ameriki je namreč denar glavna stvar. Zlepljeni »siamski dvojčici« Varšiva. decembra. V nekem kabaretu v Varšavi sta že dalj časa nastopali .siamski dvojčici1, zraščeni na plečih. Ljudje so ju prav radi in pogosto hodili gledat in dvojčici sta s tem zaslužili veliko denarja. Nekega dne je pa varšavska policija: prejela anonimno pismo, v katerem jo; nekdo obvešča, da sta .siamski dvoj-; čici‘ navadni sleparkl in sploh nista zraščeni, niti nista sestri. Policija je takoj uvedla strego preiskavo in ugotovila, da »siamski dvojčici« res nista zraščeni. Bili sta tako spretno zlepljeni z nekim posebnim lepilom, da človek na prvi pogled ni mogel ugotoviti resnice. Poleg tega so ugotovili, da je ena .dvojčica* od druge za sedem let starejša. Znali sta tako naravno igrati vlogo dvojčic, da so jima vsi verjeli. Zdaj so ju razdvojili in bosta morali vsaka zase presedeti nekaj let v zaporih, da se spokorita za svojo veliko sleparijo. Ljubezenska drama v gimnaziji Šanghaj, decembra. Nenavadna ljubezenska drama se je nedavno odigrala v neki gimnaziji v Šanghaju. Na Kitajskem so ženske in moške gimnazije združene in posečajo učenke in učenci iste učilnice. V ne katerih razredih so razporejeni še celo tako, da sedita učenec in učenka skupaj v eni klopi. Neki sedmošolec je dolgo dvoril neki svoji sošolki in ji zmerom obljubljal, da jo bo po maturi vzel za ženo. Toda zaljubljena študentka je kaj kmalu zrpazila, da njen zaročenec dvori tudi drugi svoji sošolki, s katero sta skupaj sedela v klopi, v svoji ljubosumnosti ni mogla odpustiti svojemu zaročencu nezvestobe in je nekega dne prišla z revolverjem v šolo. 2e med prvo uro je spet opazovala, kako je spet dvoril drugi. Iz svoje torbe je potegnila revolver in ustrelila najprej svojo tekmico, potem njega, in še sebe. Božična križanka 123456789 10 H1213 V* 151617181920212223242526 K Pomen besed: Vodoravno: 1. slovenski pesnik 4n prevajalec (1840—1900); praznik; Veznik; po-zdrav; nerabljeno. 2. oglji-kovodikovec; židovski duhovnik; ra tar; nada; mesto na Norveškem; kratica za praemisso titulo. 3. gibanje v zraku; naše obmorsko mesto; udftv; reka v Indiji; mesto na Turškem. 4. kemijska prvina; koža; zamorsko pleme v osrednji Afriki; reka v Crni gori. 5. Lenjincva nova ekonomska politika; afriška republika; kratice znane agencije; strga, briše (tujka). 6. pijača starih Slovanov; češki vitez iz Kozo-jeda pri Litomčficah, ki je 1. 1496. s pomočjo upernih kmetov odvzel sosedu po-estvo, bil zaurt na Hradčanih in : 1.1498. usmrčen; egiptovsko božanstvo; moško ime; čislan les. 7. razdobje; redkost (tujka); kemijski znak za"rlumi- 1 ni j; stara germanska plemena. 8. ( grška pokrajina; peket; življenjepis; I števnik. 9. vladar; ptica; reka v Švici; neprijetna zadeva; reka na Ruskem. I 10. kemijski znak za nikel; avtomo- ! bilska znamka; oblika pomožnega gla- ! gola biti; orožje; kemijski znak za antimon; iglavec; kazalni zaimek; prislov; cn (francosko); peloponeška pokrajina — »zemlja srečne nedolžnosti«; naziv; grški bog vojne. 12. kratica za amii currer.tis; kratica za dolžinsko mero; domača žival; v grškem bajeslovju Dedalov sin; vlakno; znak za politične osumljence v Avstro-ogrski; kratica za loeo sigilli; kratica za konjsko silo; špartanski kralj, ki je leta 480, pr. Kr. branil s 300 špar-tanci Termopile; osebni zaimek (sklon); enaka samoglasnika. 14. kvarta; soli solltrne kisline; enaka soglasnika; mesto na španskem; glas. 15. mesto na Italijanskem; sundski otok; mesto na Romunskem; čitaj; reka na Nemškem; muza elegije; nasprotnik v šahovski igri; krotitelj; živalska vrsta, kateri pripadajo žabe. 17. čas; hrepeni; obi-teljski; časopis. Navpično: 1. mesto na Koroškem; vrsta sladkorja. 2. vnetljiva tekočina; pritok Vardarja; nagovor za vladarja (francosko); 3. vrsta manu-fakturnega blaga; kemijska prvina; latvijski denar. 4. števnik; sorodnik; kemijski znak za radij; enota električnega upora; prislov. 5. umetnik; grška črka; blejska naselbina. 6. trop; krčevina (rovt); grška črka; števnik. 7. kij; čudež; kemijski znak za berilij. 8. tako imenovana cd leta 1862—1890 francoska somalska posestva; govedo;: telegrafski vod. 9. gozdni sad; lokvanj;; drugi. 10. kemijski znak za indij; pri-; stanišče na Grškem; glas; reka v za-' hodni Aziji. 11. fižol; ujeda. 12. zele-' njava; shramba; kratica za kraljevskih 13. finski slapovi; kratica za mednarodno zrakoplovno družbo (Interna-: tional Air Traffic Association); mesto na Japonskem. 14. nikalnica; ruski vojaški zdravnik, profesor kemije in komponist (knez Igor, 1834—1887); dolina na Koroškem. 13. koroška prafara; zbadati, dražiti (tujka). 16. znani se-verno-ameriški slapovi; nesreča, beda (srbohrvatsko); kratica za znan denar. 17. zemeljsko bogastvo; skandinavsko moško ime; jezero v Kazak-stanu; kratica za na mestu pečata. 18. pesnitev; otok v irskem morju; orientalsko pokrivalo; stavkov člen. 19. žensko ime; osrednjeazijski leopard; povej. 20. reka v Mandžuriji; brezpravni turški podložniki; pokoj. 21. moško ime; kemijski znak za lantan; moško ime. 22. južnoameriška kamela; kratica za očetje (redovniki); žensko ime; kvartaški izraz; 23. blazen; nasprotniki aristokracije; kratica za t rgovsko družbo. 24. junak iz pripovedk »Tisoč in ena noč«; svetopisemska oseba. 25. naslovna kratica pri umi-rovl jenih osebah; žensko ime; mesto na albanskem bojišču. 26. Osmani; maščevalec. I in 17 vodoravno: aktualno voščilo. w- SAHgSjg Problem st. 98 Sestavil K. Makovsky (1882.) Ppl P pn m I šil iiii Mm wm. Mm Mat v 2 potezah (B59) Problem st. 99 Sestavil Ival Fridlizius (1899.) lli mm Mat v 3 potezah (B71) Steinitz in dr. Lasker Duhovni oče nove šahovske strategije, ki je poudarjala važnost kmetov, je bil Dunajčan Steinitz, prvi priznani svetovni prvak. Dolgo ga nihče ni mogel premagati, šele mlademu dr. Emanuelu Laskerju se je to posrečilo. V naslednjem nekaj primerov njune igre. Dunajska partija: beli Hamppe, črni Steinitz (Dunaj 1859.); 1. e4 e5, 2. Sc3 Sf6, 3. f4 d5, 4. eXd SXd5. 5. fxe SXc3, 6. bXc Dh4 šah, 7. Ke2 Lg4šah, 8. Sf.3 Sc6, 9. d4 o--o—o, 10. Ld2 LXf3 šah, 11. gXf SXe5, 12. dXe Lc5, ; 13. Del Dc4šah, 14.Kdl DXc3, 15.Tbl ;DXf3 šah, 16. De2 TXd2šah, 17. KXd2 ;Td8 šah, 18. Kol La3šah, 19. Tb2 Dc3, 20. Lh3 šah Kb8, 21. Db5 Dd2šah, ;22. Kbl Ddl šah, 23. TXdl TXdl mat. Srednji gambit: beli Steinitz, črni N. N. (Newyork 1890.): 1. e4 e5, 2. d4 ;d6, 3. c3 Ld7, 4. Lc4 Sf6, 5. Db3 De7?, 6. DXb7 Lc6, 7. Dc8 šah Dd8, 8. LXf7 :šr.h Ke7, 9. De6 mat. Damski gambit: beli Pillsbury, črni ;dr. E. Lasker (Petrograd 1896.): 1. d4 d5, 2. c4 e6, 3. Sc3 Sf6, 4. Sf3 c5, 5. Lg5 cXd, 6. Dxd4 Sc6, 7. Dh4? (LXf6) Le7, 8. o—o—o Da5, 9. e3 Ld7, 10. Kbl h6, 11. cXd eXd, 12. Sd4 o—o, 13. LXf6 LXf6, 14. Dh5 SXd4, 15. eXd Le6, 16. f4 Tac8, 17. f5 TXc3! 18. fXe Ta3! 19. eXf7 šah TXf7, 20. bXa Db6 šah, 21. Lb5 DXb5 šah, 22. Kal Tc7? (Dc4) 23. Td2 Tc4, 24. Tdl Tc3, 25. Df5 Dc4, 26. Kb2? TXa3, 27. De6 šah Kh7, 28. KXd3? (Kbl) Dc3 šah, 29. Ka4 b5 šah, 30. KXb5 Dc4šah, 31. Ka5 LdSmat. Prekrasna kombinacija Iz partije Egorov—Bubnov (Kozlov 1928.) ¥m A ih m, 23. ..... Lg41, 24. LXg4 (na DXg4 sledi DXf2 šah in mat v naslednji potezi) TXe2, 25. Tf3 TXf2 in zmaga, ker na 26. TXf2 sledi LXf2šah, 27. KXf2 Db2 šah in TXf3. Rešitev problema št. 96 d3—d4 Ke6—16 d4—d5 mat ..... d7—d6 d4—d5 mat kar koli 2. Dal—a6 mat. Rešitev problema št. 97 1. La2—d5 Ke5—d6 2. Ld5—a8 Kd6—c7 3. Se7—d5 mat 1.......... Ke5—d4 2. Df8—f3 kar koli 3. Se7—c6 ali Df3—f6 mat. | K R I M i N A L E N R O M A fT~| | SPISAL EDGAR WALLACE * PREVEDEL Z. P. g 18. nadaljevanje »Med vsemi ljudmi v tej neprijazni deželi sem izbral tebe, Li-Fu,« je izpregovoril, medtem ko je postavljal skodelico nazaj na pladenj. »Bogato te bom poplačal — in ako stvar uspe, dobiš povrhu še posebno veliko nagrado. Priporočili so mi prav tebe zaradi tvoje pravljične drznosti in izbral sem te tudi zato, ker poznaš mesto bolje kakor jaz, ki sem prebil toliko let na vseučilišču.« Čeprav morda Li-Fuju ob teh besedah ni bilo kdove kaj prijetno pri srcu, vendar ni njegov kozavi obraz pokazal niti sence njegovih občutkov. »V tej deželi je postava, ki je zlasti s tujci trda,« je menil. »Po tej postavi me lahko zapro, me vkrcajo na ladjo in pošljejo na Kitajsko. Bil sem nekoč že tri mesece v zaporu, kjer ne sme kaznjenec govoriti ne s kaznjencem ne s kom drugim. In pomisli malo, Fing-Su, za Kitajsko sem mrtev človek! Tuhun iz Lanchova se je zaklel, da bo obesil mojo glavo v košarici pred mestna vrata.« Fing-Su je kadil z velikim užitkom in puhal debele sinje obroče pod temnordeči strop. »Lanchov vendar ni vsa Kitajsko,« je dejal Fing-Su. »In sploh se bo v bližnji bodočnosti marsikaj izpremenilo. In kdo ve, ali ne boš nekoč ti sam postavljen za tuhuna? Zapomni si. da svoje prijatelje bogato plačujem.« Za trenutek se je zagledal v strop, potlej je pa nadaljeval: »Denar ti bom dal, pa ne morda medenino, bakrene novce ali mehiške dolarje, ne, ne, prijateljček, zlato, pravo zlato! Vem nekje za kraj, kjer stoji kip iz suhega zlata...« Mislil je na Urgu, mongolsko Mekko, kjer hranijo dragocene relikvije in velik Buddhov kip iz suhega zlata in kjer je v kleteh »živega Buddhe« tolikšen zaklad, da bi mu v denarju ne mogel izraziti cene. Li-Fu je poslušal s takšnim obrazom, da se mu ni poznalo, kakšen vtis so napravile nanj Fing-Sujeve besede. Odločitev mu ni šla od srca. Na tej strani se mu je vsiljevala grozotna slika pentovillskih zaporov, na drugi strani se mu je smehljala bogata nagrada... Li-Fu ni bil revež, kakršnih je med londonskimi Kitajci večina, toda njegov rojak mu je ponujal za majhno uslugo kar neizmerno bogastvo... Prevabljivo je bilo, da bi brez premisleka odklonil! »Tebi je lahko, ker imaš belko za ženo,« je s svojim tankim glasom nadaljeval Fing-Su. »Zate bo stvar prava igrača. Nihče ne bo nikdar izvedel.« Li-Fu je dvignil oči. »Zakaj hočeš ravno meni zaupati to naročilo? Saj "nisem tvoj privrženec. Na stotine imaš takšnih, ki bi te ubogali kakor psi.« Fing-Su je otresel pipo. Odmig-nil je z roko dekletu, češ naj mu je več ne natlači. Potlej se je naslonil globoko nazaj v mehko svilnato pernico. »Modrijan pravi: .Sužnjem je treba ukazovati — in volja gospodarja bo izvršena',« je modroval. »Toda slehernemu svojemu človeku ne morem stati za hrbtom in mu neprestano ukazovati. Ako bi kateremu koli rekel: ,Li-Fu me je užalil; umre naj!' pa bi umrl, zakaj na moč lahko je upihniti človeku luč življenja. Toda tokrat mora ’ biti tisti, ki naj izvrši moj ukaz, premeten in moder, sicer bi izginil moj obraz!« Li-Fu je premišljal. Vrtel je palca v enakomernem ritmu. Njegov živahni duh je bil ves v ognju. Smejal se mu je dobiček, ki je plodonosnejši kakor tihotapljenje kokaina! Po tej poti bi brž obogatel; hitreje kakor pa z zbiranjem bakrenih novčičev pri prepovedanem kvartopirstvu. Njegova žena sicer ni bila čisto bela, vendar bela, dovolj za vlogo, ki ji jo je namenil Fing-Su. Najel ji je tudi že stanovanje, na Fitzroy-Squaru, ki naj bi na zunaj kazalo lice modnega salona. Fing-Su je vedel, da si je Li-Fu že zdavnaj hotel urediti takšen salon. a je zaradi denarja zmerom odlašal. Poznal je tudi Li-Fujeve zveze, zakaj vse skrivnosti in pod-j zemeljske spletke kitajske kolonije | so mu ovaduhi sproti na nos nosdi. »Najprej plačaj!« je dejal Li-Fu. Potlej sta se začela pogajati, zakaj dva Kitajca ne moreta skleniti kuDčije, ne da bi drug drugemu zbijala ceno. Naoosled je smel Li-Fu oditi. Mož, ki je potlej prišel v sobo, je bil sicer vajen, da ga je pustil šef čakati, toda prejšnji razgovor mu je vendar predolgo trajal. Major Spedwell je postal od čakanja utrujen in slabe volje. »No, ali ste spravili zadevo v tir?« je čemerno vprašal. Fing-Su ga je opazoval skozi na-spol priprte veke. »Da; drugače ni šlo,« je vnemamo odgovoril Fing-Su. »Ne verjamem, da boste lahko spravili mlado damo po svoje na varno, ne da bi zbudili velike pozornosti. Res ne verjamem!« Spedwell je sedel v naslanjač in si prižgal smotko. »Z ognjem se igrate,« je začel spet modrovati. »Kar bojim se, da utegnemo v prihodnjih urah doživeti velik škandal. Lynne je bil v Scotland-Yardu...« »V Scotland-Yardu...« je zamrmral Fing-Su in zaničljivo mahnil z roko. »Ta reč ni smešna,« je brž vzkliknil Spedwell. »Ti psi brž zagrizejo, če izvohajo sled. In zastran sebe vem, da me že več dni opazujejo.« Fing-Su se je zdajci vzravnal. »Vas?« je začudeno vprašal. Spedwell je prikimal. »Kar mislil sem si, da vas bo stvar zanimala. Se več vam bom povedal. Tudi Miss Brayevo skrbno stražijo... Leggat je napravil več škode, kakor si misliva. Kaj boste storili z njim?« je naposled hlastno vprašal. Fing-Su je skomignil s svilnatimi rameni. »Pustite ga, naj gre k vragu!« je vnemamo menil. Spedwell je živčno grizel smotko in bolščal v belo opleskano okno. »Scotland-Yard je obveščen in na nogah,« je s poudarkom rekel. »Ali se vam ne zdi, da bi Leggat vse izblebetal, če bi mi ugrabili Lynna?« »Ne rečem, da bi ne bilo tako.« Nestrpnost in utrujenost sta zveneli iz Fing-Sujevega odgovora. »In kljub temu sem odredil, naj store z njim tako.„ no, saj veste! Posebno pazite kaj bolnik pije! Pitie ni te 7.a zdravega človeka zelo važno, temveč tudi za bolnika mnogokrat vainejSe od hrane! Zato piite Vi in Vaš bolnik čim češ če našo najboljšo mineralno vodo, ki je obenem tudi zdravilna ono z rdečimi srd P osptktt i« ni pitrtkn* navadila lotlje pral s in z ve-ellem Uprava zdravilnega kopalisia SLATINA RADENCI ZAHTEVAJTE* 2lM<^SAM<} Z IAŠClTNO PLOMBO ZADRUZNATOVARNA ZIME O.! NAŠA ŽIMA JE HIGIJENSKO OČIŠČENA IN STERILIZIRANA NA PARI 115°C.NE DIŠI, JE BREZ MAŠČOBE IN FERMENTOV, PO CENI. Ta dežela me ovira, kamor koli pogledam!« Potlej je vstal in se začel izpre-hajati po sobi gor in dol. »Toliko je reči, ki gredo na Kitajskem ko po olju!« je čez nekaj časa spet povzel. »Lynne... Kdo ve. kako bo z njim. Morda bodo nekega dne našji kje brezglavo truplo v kakšnem zapuščenem kraju... ali bo pa, stlačen v vojaško uniformo, trohnel kje v kakšnem obcestnem jarku... Toda ni to, kar me zanima! Tista ženska me žge ko živ ogenj...« Obstal je, grizoč se v tanko spodnjo ustnico. »Miss Brayeva?« »Da... Zdi se mi, da je čedna, da, da... na moč čedna.« Prikimal je, kakor da bi sam sebi pritrjeval. »Rad bi jo videl v oblačilu naših žensk. To bi bilo za Lynna strašno, ko bi izvedel, da živi nekje na Kitajskem... v kakšnem nedosegljivem kraju... med njo in njim pa stoje moje armade vojščakov...« Spedwell je počasi vstal. Ostuden izraz je še bolj skazil njegovo lice. »Tale prijetni in vabljivi san, ki ste se zaljubili vanj, kar spodite iz svoje glave,« je hladno dejal. »Tej mladi dami se ne sme zgoditi nič... nič takšnega!« Fing-Su se je drobno nasmehnil. »Lej, lej! Dragi Spedwell, zabavni postajate! Kakšno pretirano vrednost pa prisojate vi Angleži svojim ženam, da pri tem stav-ljate na kocko celo velika premoženja... No, pustiva to! Saj je samo šala! Meni ta ženska nič ne pomeni.' Rajši se požvižgam na vse ženske na tem svetu, kakor da bi zaigral vaše prijateljstvo in vašo pomoč!« Toda Spedwellov sum ni kar koj splahnel. Natanko je vedel, kdaj in zakaj bo njegova pomoč odveč, zakaj zdelo se mu je, da je blizu čas, ko se bo Fing-Su z brezobzirnim sunkom hotel rešiti vseh ovirajočih ga vplivov, ki mu vežejo roke. In predobro je vedel, da je že vse pripravljeno... »Kako se razvijajo stvari na Kitajskem?« je rajši vprašal, da bi zavil s te spolzke poti. »Ura odločitve je blizu,« je pridušeno dejal Kitajec. »Poveljnika obeh armad sta se sporazumela. Vaj-pa-fu namerava marširati iz Harbina, in Ki-sa-lo je zbral vse svoje sile tik pri Pekingu. Zidaj gre samo še za denar. Topovi so iztovorjeni; sicer pa ni bilo potrebno, da sem jih poslal. Strelivo in oprema, to je vse, kar potrebuje Vaj-pa-fu. Ko bom imel trdno v rokah pravico razpolaganja z rezervnim skladom Yiinnanske družbe, bo šlo vse kakor namazano. Generali hočejo imeti svoje nagrade... štiri milijone potrebujem, pa postanem jutri kitajski cesar!« Spedwell si je zamišljeno sukal redke brčice. »In koliko zlata bi vas stalo, če bi hoteli ostati cesar?« Toda Fing-Suja to zbadljivo vprašanje ni vrglo s tira. »Kadar bo oblast že v moji roki, mi je ne bo zlepa nihče mogel iztrgati,« je slovesno izjavil. »Ako bom jamčil evropskim velesilam za njihove koncesije, bo njihov interes vzporeden z mojim.« Spedwell je z začudenjem poslušal, s kolikšnim mirom in samozaupanjem bi hotel tale trgovčev sin plačati z zlatom cesarski prestol, ki so si ga Mingi in Mandžuji priborili s svojimi osebnimi sposobnostmi. In medtem ko je Fing-Su kar dalje glasno predel svoje misli, se je zunaj rodil nov dan in mračni Tower, kjer je moralo toliko junaških častihlepnežev umreti, je po malem izgubljal svoj strahotni obris... 28. POGLAVJE Mr. Stephena Nartha so okoliščine prisilile, da je prebil vso noč v mestu; in medtem se je njegova hči povzpela do nesebičnosti. »Ni vredno, da bi očeta razburjala,« je dejala svoji živčni sestri. »Razen tega je Mr. Josiph rekel da napad ni meril name, temveč da so me nepridipravi zamenjali z Joano.« »Mr. Joseph? Ali je Žid?« je vprašala Letty. Radovednost je v tem trenutku premagala njeno osuplost. »Ne bi rekla...« je previdno odgovorila. * Clifford ni videl svoje neveste ne ta z dogodki tako bogati večer ne prihodnje jutro. Le predobro je vedel, da so bili Mabel zamenjali z njeno oddaljeno sestrično. Čedalje bolj naraščajoč nemir se ga je lotil. Po svojem prihodu v mesto se je najprej oglasil na Scotland-Yardu. Tam so mu povedali zadovoljivo novico, da so že poslali več kriminalnih uradnikov, ki zdaj stražijo Sunni Lodge. »Toda tudi vi bi potrebovali nekoga, ki bi skrbel za vašo varnost,« je smehljaje se menil častnik, ko mu je Lynne omenil pretkani napad z amonij akom. »Da mimogrede omenim, amonijak v brizgalni, ki jo skriješ v klobuk, je že obrabljen trik na Angleškem!« Dalje prihodnjič r VA1ČKOVA SVETA 104 r -N “■*■■■ IZVIRKA BOŽIČKA POVEST * NAPISAL ZMACO POREKAR •Zebe me, mati; spat pa ne grem!« »Vanček, ne sili vendar. Saj veš, da čevlji ne drže mokrote. Boš šel drugo leto k polnočkl... ko boš že šolar.« Mati je skrila obraz v Vanč-kovo srajco, ki jo je krpala že skoraj ves večer, in sl naskrivaj obrisala solzo. Pritajeno, da je otrok ni slišal, je zavzdihnila: »Ob, da bi Martin vendar že prišel; obljubil je, da se vrne vsaj do svetega večera; zdaj je pa že devet odbila na hribu, pa ga še ni... Da bi vsaj otroka nagnal spat. Meni se preveč smili. Oče ukaže, pa je!« Vanček si je krtačil ogoljene hlače, pregledal suknjič, ali je še dovolj dober za takšen praznik — in zdelo se je, da je zadovoljen. Koščene materine roke so vbadale iglo v preperelo tkanino in stara kmečka stenska ura je dolgočasno tiktakala. Vanček se je stisnil v kot, obračal liste v slikanici, ki mu jo je bila dala nadučiteljeva Breda, in včasih zamišljeno pogledal mater, kakor da bi jo hotel vprašati, ali bo še nocoj skončala njegovo srajco. Zdajci je zazvonilo pri sv. Ivanu. »K polnočnici vabijo, mati; kar obul se bom in oblekel. Le dajte mi srajco!« je ves v ognju vzkliknil Vanček. Pozabil je, da ga zebe, da je pot v hrib dolga zanj. ki je še majhen, in da mu čevlji ne drže mokrote. »Vanček, ne hodi; bom jaz šla za oba, prav tako dobro bo in božiček te bo imel prav tako rad. Le lezi lepo in se pogrej pod odejo. Oče bo priseli mu boš vsaj lahko povedal, kje ima večerjo.« Mati se je obrnila vstran in solze so ji zalile oči. Stopila je v izbo in se brž oblekla. Toda tudi Vanček je bil medtem že smuknil v hlače, oblekel srajco in suknjič. Ko je stopila mati nredenj, zavita v pleteno volneno ruto, jo je tako milo pogledal, da mu ni mogla več braniti... Zaklenila sta hišo in komaj sta stopila izza vogla, jima je bušil ledeni piš v obraz. Mater je streslo do kosti, Vanček pa ni čutil ne mraza ne strupenega vetra ... Ves je žarel v pričakovanja nečesa neznanega ... K polnočki bo šel, nocoj prvikrat v svojem življenju. Zavila sta skozi brezov gaj. Komaj sta zaznala v medli mesečini bela debla sredi same snežne beline. Potlej sta stopala po širokih vrateh, po ne-zgaženein snegu in prava sreča je bila za Vančka, da je bil sneg ves zmrzel in se mu ni vdiralo. Po ozki stezici sta naposled zavila prek klanca, odondod pa sprva med sadovnjaki in potlej po ozki gazi skozi vinograd strmo v hrib. Ko sta bila sredi hribovja, je mati obstala, da si oddahne. Vanček se je ozrl nazaj v dolino in čudovito lepo mu je bilo pri srcu, ko je uzrl na vseh koncih in krajih same drobne lučke, ki so se počasi premikale proti hribu. In vprašal je mater: »Mati, kakšne so te lučke, ki se vse premikajo proti nama?« Mati mu je z zahriplim glasom odgovorila: »Od vsepovsod gredo ljudje k polnočki. Svetijo si po poti, da najdejo shojeno gaz. Stopiva, Vanček, da dobiva v cerkvi še kakšen sedež v klopi. Nič močna nisem zadnje dni. Težko bi stala vso polnočno mašo.« In spet sta pospešila korake. Mati je težko dihala. Bila je utrujena od dela; neprespane noči in pičla hrana so ji jemale skromne moči. Vse leto. je garala, največ kmetom za odsluž, vse leto je trpela, največ zaradi bede in pomanjkanja. Martin, da, saj je bil priden: drva-ril je na jesen in pozimi, razstreljeval vse poletje apnenec v kamnolomu in ga s kmečkimi konji razvažal tja daleč do mesta, tja dol na Hrvaško in v Mediimurje. Trd je bil njegov kruh, trdo njegovo ležišče in delo nevarno pri podiranju dreves in še nevarnejše pri lomljenju apnenca. Skoraj nikoli ni bil doma. Vsa teža življenja, vsa skrb za borno hišo in skromno polje, za sina edinca, za glavo v hlevu, vse je bilo na njenih slabotnih ramenih. »Vlš, zdaj sva pa že na bregu. Ali vidiš, kako je vse svetlo v cerkvi, kako se ljudje prerivajo pri vratih? Brž, Vanček, da najdeva prostor!« In stopila sta v božji hram, okrašen z zelenimi venci, ves potopljen v luči in prijetno topel od razgretih teles in globoke sape zasopihanih ljudi. Vančku se je zdelo, da sanja. V megli kadila je zaznal zlate kipce na oltarju, pestra oblačila duhovnika in ministrantovi med pokašljavanjem ljudstva in petjem deklet mu je donel v ušesih glas drobnega zvončka — in potem se mu je zdelo, da je postal ves lahak in topel... Zaspal je materi v naročju. Slava na višavah... so peli, poklekali na kolena in pošiljali goreče molitve pod nebo, da bi jih Bog obvaroval zlega, kuge, lakote in vojne... Vanček je pa sladko spal v materinem naročju. Mati mu je nežno sezula borne čeveljčke iz sviniine in stisnila njegove premrle nožiče v krilo. Grela jih je in pozabila na molitev. Toda plemenitejše molitve od materine ljubezni je nil Orgle so zabučale, duhovnik je zapel na ves glas in ljudstvo je poslednjič pokleknilo k molitvi. Završalo je kakor v roju, ves ubogi narod je po-kašljaval, prestopal z noge na nogo — ir počasi se je usula množica iz hrama božjega. Mati je stisnila Vančkove čeveljčke pod pazduho, snela z /mučenih pleč toolo vo'neno ruto in zavila vanjo svojega edinorojenca .., Nesla ga je po zmrzli gazi — in ljubezen jo je grela ... Doma ga je mehko položila v posteljo, legla k njemu in sladko zaspala v objemu edinorojenega sina. In ko sta se zjutraj zbudila, je bil že visok dan in sonce je lilo v ozkih pramenih skozi tesna okna prav do njiju na posteljo. Pred oknom je stala miza In na njej sta uzrla lepe nove čeveljčke, bleščeče se v zlati sončni luči, in poleg pisano toplo naglavno ruto... Božiček jima je prinesel darove. Vančku čvrste čevlje, materi toplo ruto. * Oče Martin je prav takrat zapeljal veliki voz na kmetovo dvorišče.. »Dobro jutro, oče Lesničar!« je pozdravil gospodarja. »Dolga je bila pot z drvmi do vaše snahe v Maribor in nazaj; pa mrzla, oče Lesničar! Pa mi ni žal. Dobra ženska je vaša snaha. Zimsko suknjo od vašega ookojnega sina mi je dala; glejte jo. Za mojega Vančeka, veste, čisto nove čevlje, ki jih njen Milan lani ni niti obul, ko je bil sirotek bolan Letos jih je pa že prerastel. V roko mi je stisnilu stotak; ruto sem kupil ženi. Zarana, ko sem se peljal mimo svoje koče, sem stopil noter. Spala sta oba, s-pala kakor angelčka. Moja Terezika in Vanček. Nisem ju hotel zbuditi, ~amo božička sem jima pustil na mizi...« »Stopi noter, Martin, ogrej se malo. Lipov čaj ti bo skuhala gospodinja, jaz ti pa prilijem žganice!« ga je vabil gospodar. Martin je pa že hitel domov; žena in sin sta ga čakala... Romunski drsalci bodo našim obisk \.niU in nastopili v Ljubljani. Ilirija ima razen tega na sporedu več propagandnih nastopov v Ljubljani in drugih krajih, zlasti na Jesenicah, v okviru zimskošportnih prireditev KID. Hokejskih tekem letos ne bomo dosti vi' sli. Kolikor je še decembrskih terminov. jih bo Ilirija uporabila za srečanja s hrvatskimi klubi. Za Haškon. bo gostovalo kombinirano moštvo KSU in Primorca iz Karlovca in kombinirano moštvo ZKD in Maratona iz Zagreba. Za pravoslavni božič bo Ilirija igrala tri tekme v Beogradu, dve najbrže z nekim madžarskim klubcm, eno pa s srbsko reprezentanco. Sledilo bo gostovanje na Jesenicah na prireditvi KID, kjer bo Ilirija nastopila 10. in 11. januarja. Njen nasprotnik bo morebiti kakšno nemško moštvo ali bo pa sama postavila dve svoji moštvi. Sredi januarja bo Ilirija kot reprezentanca Jugoslavije sodelovala na tridnevnem mednarodnem turnirju v Bukarešti, kjer bodo razen nje sodelovali še Romunija, Slovaška in mestna reprezentanca Bukarešte. Zadnjo soboto in nedeljo v januarju bo v Ljubljani državno prvenstvo. Sodelovali boclo vsi trije prvaki narodnih zvez. V februarju bo Ilirija ze"t3pe'a Jugoslavijo na zim-sko-športnem tednu v Ga-Pa. Božična darila NAGLUŠNI! /—^ VIBRAPHON vseh vrst, violino In drag« glasbila se naučite hitro in ceneno le pri strokovniaknl - Pouk na Vašem domu ali v tečajih, naslov .GLASBA* L1UBLJANA, Predjamska 37 (Rožna dolina) ure, verižice, uhane itd. kupite najceneje pri ŽE1N RASTISLAV urar Ljubljana, Mesini trg 20 fnov pripomoček xa [/✓ ^ sluh, praktično KEVlil * t DEM, ncelekfrtčen, no- l\ m* I bene žice, brez bate* 1 1 rIJe* nikake pritikline. I 1 ZdravniJko preizkušen 1 1 ju priporočen. Zahfe- \Y>Vv va varčeval.-- brezplačno zava rovaril Zadruga »Moj dom* Ljubljana. Dvor Žakova H — Iščemo poverjenike VA2N0 ZA VSAKEGA! Sedanj te£ki čast za htevajo zdrave živce, zato pridite k nam »n pijte ml»*ko loguri *» smetano. Za zajtrk večerjo, po naročilu mlečna hrana. 8e pripo-mlekarna »Drama«, Erjavčeva cesta 2 ZNANJA ŽELI golide« boljši obrtnik v stalni j •lužbi s 45 dc BOletno gospodično, vdovo ali ločenko r nekaj prcinoitnja zaradi skupnega , gospodinjstva ali ženitve. Samo resne po- j nudbe poslati na oglasni odd. »Družinskega | tednika« pod šifro: »45 tio 50«. ORTOPEDIJA Telefon 21-63. Izdeloval bom vsakovrstno banda žo, kilne, trebušne pasove, proteze, ortopedske aparate, vložke Itd. Imel bom v zalogi razne sanitarne, higienske in zdravnišk® potrebščine. Kot dolgoletni sodelavec Drž. protonih delavnic, solastnik tvrdke H Ahčin, sem tesno sodeloval v v*em povojnem razvoju ortopedske stroke. Obiskal sem razno Inozemske inštitucije na Dunaju, v Ber-linu, Milanu, Parizu itd. in spoznal vse novejše tehnične pridobitve, da morem strokovnjaško in sodobnosti ustrezajoče zadostiti vsakovrstnim naročilom, za katere se vljudno priporočam. Polde Lampii žena je ona, ki določa okus in kulturo svojega časa. Za sodoben dom sl izbere kemično člščeno po din 14'—, 29*— 39-—, 60'—, gosje perie, sivi in beli pub, po konkurenčnih cenah, dobite pri Maribor, Glavni trg 24. — Vzorci brezplačno! Posteljno perje Luna DRAVA je PRAVA" ZAVAROVALNICA MALEGA ČLOVEKA J-ELEKTRON S KI SUPER SPREJEMNIK n* trn .DRAVA' REALITETA zavod za kupoprodajo nepremičnin le samo v Liublianl Prešernova ul. 54/1. Tel. 44-20 MARII OR. SODNA. ULICA 1 - v sastni palači Vašim dragim za Božič življenjsko po ico „DEt4VEM zahtevajte prospekte In obisk zastopnikov! IZDELUJEMO GUMBE Pobiramo spuščene pentlje na nogavicah GALANTERIJA VERDAJ LiubBana, Igriška ul. 14 RADIO d. z o. z., LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 7 RADIO V AL, LJUBLJANA, Dalmatinova ulica 13 ANTON BREMEC, CELJE, Miklošičeva ulica 2 L. LUŠICKY, MARIBOR, Koroška cesta 11 OREHOVA IEDRCA sortiran cvetlični med in medico dobite naiceneie v MEDAR*'! Liubtiana, Židovska ul. 6. 48. T. SABA RADIO Radost vsake gospodinje Je moderno In solidno pohištvo nabavljeno pri (vrdki VENTURINI LUDVIK, Uršičev sfradon št. 50. Stalna zaloga pohištva: Florjanska ulica št. 31, Ljubljana Preciznost in kvaliteta! Sodobni aparat z najpopolnejšim glasom I K AUč t., otomane, peresmee, žimnice, mreže, blago za žimnice in pohištvo ter vsa v to stroko spadajoča dela izvršujem po najnižiih cenah tapetništvo F. SAJOVIC Llubljana. Stari trg 6. VOJNO ŠKODO In druge drž. papirje kupujemo proti takojšnji gotovini. Tudi posamezne komade RUDOLF ZORE Liubllana - Gledališka ulica 12 KUPUJEM krolaške, suknene nove in stare odpadke ter stare vreče po nalvišii ceni A. GREBENC, lyrševa c. 36 Generalno zastopstvo in skladišče Zastopniki Radio Lušicki - Maribor, Koroška 11 Radio Zupan - Mojstrana Ed'.jrd Fischbacher - Trbovlje PUHASTE ODEJE - specialno delo. svileno in klot odeje iz vate, perje vseh ~ ; vrst, kupite najsolidneje v trgovini SEVER, Marijin trg 2 POČASI, POČASI, JANEZ! Les je zdaj drag, zato ne smeš 3 mm debelo odstružiti! Če-bi vsi naši pomočni* : tako delali, bi bilo naše pohištvo 10% dražje. Na vse je treba kar najbolje paziti, potem se strankam le dobro in ugodno more postreči! POMNI, da smo mi najcenejši in najsolid-'■ ;jši v izdelavi! Pohištva Nt LENSEK, DRAVUE-LJUBLIANfl. „P SLEPEM JANEZU" UsianovJjeno v Š 1.1917. Najbolje oprer jena izde. sinica pohištvaI REMEDIA za vse življenje Prozorno drža lo *zredno velik rezervoar črnila. 14 karatno zlato pero. Najlepfie darilo za vse prilike. »Jugopatent c. I. junija na. Dvor žakova 8 - Zahtevajte cenik. Sprejmemo zastopnike. SIRUP v tem originalnem zavitku DOBIVA SE V VSEH LEKARNAH Gr 'no zastopstvo za Slovenijo: * * . oAHBVtC, Ljubljana o jr. 22386-18. IX. 1640 OKAMA MAZILO Iz zdravilnih eePflč Čudo vit »i»p6*h ort ra* ab ope glinah ožuljei.Jih votku. Mjfib m vnet lit) itd ta ne st dofenčgcv on kožnem vnetju, tzpu&čajib In h®a j«tab oa temeuu. ta rac Dokana ors«* bradavice Dobi «e v lekaruab lo drogerijah L/. r \ vetrni suknjiči, deLiz trenČkoti In vsa prak- tična oblačila, nudi v na j večji izberi, naiceneie Presker Ljubliana, Sv. Petra c. 14 FR. P. ZAJEC z sodobnic TUNf JAM KRVPTON žarnicami! Zadovol,. bodet., ker bo razsvetljava boljša, poraba toka pa manjša. BOLJŠA LUČ, MANJŠI STKOSKI! IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA, sedel Sir Starte v« ul. 6 pri tranilikanskem mostu ititovrsini ccaia. taiifiogitli, miMun, uramitri, nwn»8'p, M. Verni