Gledališče kaže človekovo usodo kot neznano krajino — po svoji dramatičnosti. Gledališče, ki je ob rojstvu sa mo bledo razvedrilo, bolj in bolj predstavlja očitno dejanje ljubezni in navezanosti na druge. Najvišja, najčistejša oblika dramatičnega je prav v tisti velikodušni lin bratski kretnji, ko se gledalec, igralec in pesnik na begu pred lastno neeodnostjo in nesrečo znajdejo v skupnem pribežališču, ki vsem trem daje skupno oporo. Občutje dramatičnega je človeku lastno notranje dejanje: živelo bo, dokler bo človek živ. In gledališče — je dejanje. Je svojska notranja naravnost, je skrivnostna sapa, način in gibalo, ki si ju človek privzame, ki ju kot življenjsko gonilo uporablja. Gledališče se je rodilo iz občutja dramatičnosti. Posebno dejanje ljubezni je. Louis Jouvet Šesti kulturni večer, sobota 21. julija ob sedmih zvečer, župnijski salon v Ramos Mejia ANTON TOMAŽ LINHART OB DVESTOLETNICI ROJSTVA Krstna predstava petdejanske tragedije „Miss Jenny Love“ v slogu bralnega gledališča Uvodno besedo o avtorju in njegovem delu bo spregovoril prof. A. Geržinič Sedmi kulturni večer, sobota 4. avgusta ob sedmih zvečer, salon Bullrich AVTOMACIJA Predaval bo univ. prof. dr. Ivan Ahčin VREDNOTE Tretja knjiga Uredil Ruda Jurčec VSEBINA Vinko Brumen Krekovo politično delo v letih 1900 do 1907 Alojzij Geržinič Kaj mora imeti in kaj naj si pridobi umetnik Božidar Fink Etičnost novega kazenskega prava Maver Grebenc Doneski k zgodovini Stične Alojzij Odar Vprašanje o slovenski teologiji Tine Debeljak Mickiewicz in Slovenci Vinko Brumen Nekatera vprašanja naše kulturne rasti. 5LOVEN5KE KULTURNE A K C ID E Leto III. -10 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 10. 7. 1956 A- T. LINHART - ob dvestoletnici rojstva Slovensko gledališče slavi letos dvestoletnico rojstva začetnika naše posvetne dramatike. Literarna zgodovina in Talijine deske ga poznata bolj po prevodu nemške ,,Županove Micke" in po ponašenju Beaumarchaisovega „Figaroja‘‘, ki mu je za nafŠe gledališče vzdel( ime ,,Ta veseli dan ali Matiček sa ženi", kot pa po njegovi edini izvirni, napol meščanski, v nemščini napisani tragediji ,,Miss Jenny Love". Če se je gledališki odsek Kulturne akcije odločil, da Linhartovo dvestoletnico proslavi prav s krstno predstavo tega njegovega edinega izvirnega dela, v slovenskem prevodu, stori to s hotenjem, posredovati slovenskemu občinstvu našo najstarejšo posvetno dramo (pred Linhartom je slovenska dramatika zgolj religiozno liturgičnega značaja), ki do danes še ni prišla na deske ne slovenskega, ne katerega drugega gledališča. Z merili gledališke estetike merjena Linhartova tragedija res nima visoke umetniške cene; je pa nedvomno zanimiv člen v razvoju Linharta-dramatika in kot taka zasluži našo pozornost. Hkrati pa je njena zanimivost tudi v tem, da je drama vzoren odjek splošne evropske dramatike tistih časov — doba pred francosko revolucijo —, posebno nemške dramatike pred Goethejem in Schillerjem. Veliko in več kot veliko napihnjenega, nenaravnega patosa, dokajšnja psihološka naivnost, bruhajoča čustva, rekjj krvi... Linhart je tragedijo napisal v času svojega bivanja na Dunaju, kot mlad visokošolec, skoraj potem, ko je gledal Shakespearjevega ,,Hamleta" in ,.Macbetha". Zunanji vplivi obeh velikih tragedij avonskega genija so v „MLss Jenny Love" več kot občutni. Arhitektonika Linhartove stvaritve pa očituje takratno pojmovanje dramaturgije po namško-avstrijskem vzoru. Tragedijo ,,Miss Jenny Love" bo gledališki odsek Kulturne akcije uprizoril kot krstno predstavo — v slogu bralnega gledališča. S tem ne zmanjšuje pietetne vrednosti Linhartovega prvenca, niti ne krati zaslug, ki jih Anton Tomaž v nemajhni meri ima za poznejši razvoj slovenske dramatike. Nasprotno: prav z bralno predstavo utegnejo zadobiti svoj polni sijaj tiste vrednote Linhartove mladostne stvaritve, ki bi jih morda celovečerna predstava na odru v scenskem in plastično igralskem okviru zabrisala. Osnovno misel drame: človekov naravni odpor proti vsakršnemu trinoštvu, duhovnemu ali telesnemu suženjstvu more igrano branje nedvomno pre-pričljiveje izpiričati kot pa igralec na deskah, uklenjen — z gledalcem vred — v začrtani prostor odmerjenega odra. Tudi gledalčeva fantazija, ki je hkrati z igralčevo stvariteljsko močjo oživljanja in upodabljanja) likov ter njih dejanja v času in prostoru eden najmočnejših psihičnih elementov gledališke umetnosti, se laže sprosti pri bralni predstavi. Bralno gledališče je danes — čeprav v gledališču dvajsetega stoletja še dora-ščajoči otrok — ena izmed plodnih in krepko razraščajočih se vej moderne gledališke umetnosti. Prisvojilo si je že svoj pomen in drugim panogam gledališkega ustvarjanja enakovredno, priznano mesto. Ni je več danes umetniško hoteče gledališke stvariteljske skupnosti, ki bi si v načrt svojega dela ne prevzela tudi bralnega gledališča, kot si prevzemajo baletno dramo, monodramo, pantomimo in v zadnjih letih spet oživljajo „comedio delFarte". Tudi ni bralno gledališče kak „izhod iz sile" pri gledaliških skupinah, ki se morajo kota naš gledališki odsek ubijati glavo z včasih nepremostljivimi tehničnimi težavami, predvsem -s pomanjkanjem primernega odra za scensko uprizarjanje dramskih del. Niti ni ,,poceni zadevščina", kot bi mogel trditi kdo, ki je vse prej kot blizu resničnemu poznanju gledališke umetnosti, saj zahteva za svoje stvariteljsko delo i od igralca i od režiserja neprimerno več truda in dela, kot pa običajna odrska predstava. Ob dejstvu, da more igralec pri bralni predstavi ustvarjati edinole s svojim glasom, ki je edini stvariteljski element njegovega umetniškega izraza, da se tako ne more opirati niti na gibe, niti na iluzijski pomoček scene, zadobi bralno gledališče nedvomno svojo globoko vrednost, ki je ne gre podcenjevati. Obema — igralcu in avtorju pa pokaže bralno gledališče šele njuno pravo stvariteljsko podobo, ko brez zunanjih pomočkov, ki mnogokrat zabrišejo ali vsaj izgladijo neravnotežje igranja ali dela samega ter zamegle ali sploh zakrijejo vsa šibka mesta v igranju ali v drami, v polnosti predstavita svojo moč ali nemoč. Resni gledališki kritiki so si danes edini, da lažje prodr6 v stvariteljsko teženje avtorja in igralca pri bralni predstavi kot pa pri scenskih uprizoritvah. Tudi ni nobena skrivnost več, da danes vsa večja gledališča po svetu predstave, ki jih pripravljajo — posebno dela modernih avtorjev —, predstavljajo pred odrskimi premierami najprej v slogu bralnega gledališča, pa da se danes svetovni igralski in režiserski mojstri (Charles Laughton, Elias Kazan, Lawrence Oliver, J. Louis Barrault, Atila Horbiger) nič manj resno ne posvečajo bralnemu gledališču kot svojemu ustvarjalnemu delu na odru. Z bralno predstavo Linhartove ,,Miss Jenny 'Love“ naš gledališki odsek samo nadaljuje svoje prizadevanje za rast in vzpon slovenske gledališke kulture v časih našega zamejstva. Naj bi to resno prizadevanje našlo tudi prijazen odmev pri slovenskem občinstvu. naši večeri obrazi in obzorja FEANCE GORŠE Slovenska kulturna akcija je posvetila našemu največjemu kiparju v begunstvu FRANCETU GORŠETU svoj večer dne 7. julija, za katerega je pripravil predavanje g. Marijan Marolt. Po drugi strani je izpolnil večer tudi veliko pomanjkljivost. Saj nismo imeli zaključene podobe o umetniku, čigar dela so bila raztresena v prvi knjigi Vrednot, po raznih letnikih Meddobja ali Zbornika Svob. Slovenije. Najprej je g. Marolt orisal umetnikovo življenje. Dolgo se je pomudil pri ustanavljanju slovenske umetniške akademije in kako je bila Goršetova privatna šola najboljša podlaga za sedanjo akademijo. Nato je predavatelj orisal razvojno pot Goršeta-umetnika: Kako je iz svoje prve dobe, v kateri je prevladovala statika, počasi prehajal vedno bolj v dinamiko in tudi v nov stil, ki bi ga lahko imenovali poetični realizem. V tem stilu se je najbolj razživel. Tedaj je tudi začel Gorše iskati rešitve problema razdelitve svetlobe in sence, ki je po njegovem najvažnejše pri kiparstvu. Nato je predavatelj s precej slikami orisal največje Goršetovo delo: oprema slovenske cerkve v Torontu. Tu se je srečal Gorše s problemom kompozicije in ga tudi rešil, kot na primer pri slovenskih jaslicah ali pri Križevem potu. Pri njem je vsaka postaja individualno in kompozicionalno dognana. Tudi relief Marije riad glavnim vhodom je ena najboljših verzij Brezjanske Marije, poleg Jakopičeve in B. Remčeve Brezjanske tretja so-stvaritev na ta motiv. Nato so sledila zadnja Goršetova dela iz letošnjega leta. Pri njih se vidi velik korak naprej, v veliki sprostitvi, poduhovljenosti in bližanju abstraktnim smerem. S tem je g. Marolt izčrpno označil Franceta Goršeta kot umetnika. Njegova končna sodba se je glasila, da Gorše ni sedaj le najboljši naš kipar v inozemstvu, temveč tudi izmed onih doma. poročamo RAZSTAVA BARE REMEC BARA REMEC je priredila od 2. do 15. julija drugo samostojno razstavo v Buenos Airesu. Razstava ni pomemben dogodek samo za umetnico, ampak je med občinstvom nje otvoritev izzvala odmev, ki je za naše razmere več kot razveseljiv. Redko je slovenska kulturna prireditev v argentinski prestolnici na delavni dan privabila toliko rojakov — poleg tega pa se je odzvalo vabilu mnogo gostov drugih narodnosti (zlasti Hrvatov in Argentincev). Velika in izredno izrazita je pot Barine umetnosti prav v teh desetih letih dela v emigraciji. Glavna oznaka te njene poti bi bilo pač to, da Bara Remec nikdar ni klonila in da je trdno hodila pot, ki je bila njena. Tako se je bližala svoji višini, kateri bi po delih te razstave sodeč bila že prav blizu. Od prve njene razstave portretov v prvih dneh naše emigracije v Lienzu, v maju 1945, pa do teh močnih, skoraj monumentalnih platen na tej razstavi, je pač vidna vsa globina in izredna vsebina te njene umetniške poti. Na tej razstavi je Bara Remec pokazala dela, ki so polna dokazov o tem njenem prodiranju v svetu barve in ideje. Vsekakor ni ravno slučaj, da se je tokrat s to stvarnostjo srečala ravno v motivih, zajetih iz predelov And in Bariloč. Tudi drugod bi Bara doživela in potem podala isto, toda za njen trenuten odnos do materije in obvladanja nad njo je bil ravno ta svet najbolj odprt in poln doživetij, ki se ponekod prikazujejo v skoraj lirično občuteni poeziji, drugod pa spet v zasenčenih slutnjah tistega sveta, ki se je mogel odkriti samo v videnju in doživetju, polnem dramatičnosti. Dolga je bila pot, vsako delo je bilo poučevanje zase: umetnica je trdno verovala v pravilnost svojih vizij in ta razstava nami jo je podala na pragu dobe, ko umetnik ustvarja v vsej polnosti svojega poslanstva. Ta pot pa ni zaključena, nekatera dela nakazujejo že tudi korak naprej, umetnica skuša pri njih trkati na lupino sveta novih misterijev. Razstava BARE REMEC ni velik dogodek samo zanjo — ob njenem nastopu se je del slovenske duhovnosti Času skladno vzporedil s tokovi sodobnega snovanja v svetu. Anton Tomaž Linhart je eden naših najbolj duhovno nemirnih ljudi in eden tistih, ki so živeli najbolj tesno povezani s svojo dobo. Kakšna je njegova pot! Jezuitski gojenec; po razpustu Ignacijevega reda član stiske cistercijanske družine s prvo obljubo, nato sovražnik meništva, ipa vendar še uradnik pri ljubljanskem škofu Herbersteinu'; nekaj let pozneje imenuje to delo »apostolske neumnosti" in se preda službi svobode in službi naroda, kakor ju pojmuje racionalistični humanizem. Vzporedno s tem gre po odhodu iz Stične in prihodu z Dunaja v Ljubljano pot nemškega literata (tragedija „Miss Jenny Love"), nemško pišočega Knanj-ca (zbornik »Blumen aus Krain"), slovenskega preroditelja: član kratkodob-ne Aeademiae Operosorum, član Zoisovega krožka, delavec za ljubljansko o-srednjo knjižnico, za narodno vzgojo in šolstvo, pisec obširno zasnovane, pia le pri uvodnih knjigah zastale zgodovine Slovencev, prireditelj prvih posvetnih dramskih iger v slovenščini in svetovalec pri ustvarjanju slovenske poetike na ljudski podlagi ob Vodnikovem pesniškem delu. Tudi Linhart je — kakor dobrih sto let pozneje Cankar — slutil, da je njegovo življenje v mnogem slično nemirnemu popotovanju Cervantesovega junaka. Na začetku svoje ljubljanske dobe je pisal najboljšemu prijatelju Martinu Kuraltu (nekdanjemu stiškemu menihu) : »Zapustil sem najboljši položaj na Dunaju, da sem zdaj nepoznan v svoji domovini. Sem pravi gospod Don Qui-xot, ki išče prigod in je obljube." (1. novembra 1780). Gotovo je, da je mož s tako naravo in živo osebno ambicijo moral zadeti na mnoge ovire, ko je stopil v boj za svobodo in za narodnost. Živel je v provinci avstrijske države, v kateri je jo-žefinizem sicer sprostil mnoge — a ne samo zdrave — sile, obenem pa z absolutistično birokracijo in cenzuro dušil druge nazore. Kot uradnik se nekaj let ni dokopal do mesta, ki bi mu prijalo, še 30. septembra 1785 je tožil Kuraltu: „Tu sem torej p'ezan, priklenjen na pisalno mizo in branim z upahji," Usodneje je bi da je prišel v nasprotje z večino (lovnih struj pri nas. Ne samo z večkt enostransko ; meniško strujo in s ivoverskim japzeniz-mom, marveč tucfc integralnim katolicizmom. CerkvenaVtoriteta je zanj odpadla. Škofu Hei^steinu je kot dijak napisal navdušen^ozdravno pesem, pozneje ga je cenil &j zaradi jožefinskih nazorov, končno ,g>e privatno obnietaval z najhujšimi prii^- Njegovega naslednika Brigido je 1 nastopu ocenil po osebnih svojstvih[>,Ljubezniv mož je, pijijaitelj knjtižievfti im vzgoje." (4. r 'i ANTON LINHART junija 1788), krni* Pa ga je tudi osebno razočaral. L Tako je človek,1 mu je ostala svetla le ljubezen do doline, prišel v tragičen razpor sam Sebi. Ob Kumerdej-Japljevem prevod sv. pisma izjavlja: (Kuraltu, 18. febftrja 1785) : »Kar se mene tiče, Vam i^am reči, da kot človek želim, naj iy° nikdar dokončan, dasi sem kot KrJec in ljubitelj jezika nasprotnega mnei*; Ne vem, če branje biblije človeka oSf-“ Linhart je, v tem pogledu predhod1'. Janez® Trdine in mnogih drugih v " izobražencev. Navzlic temu Linhartovo po- žrtvovalno delo zcv'g slovenske kulture. Spoštujemo ,l njegov pogled na svet. Ne samo krščanskega na- čela: „Ne sodi!"; ne samo zato, ker so mnogi njegovi takrat revolucionarni nazori (n. pr. o pravicah narodnosti, o krivicah tedanjega družbenega reda), ki jih je. spretno izpovedoval, v »Županov; Micki" in v »Veselem dnevu ali Matiček se ženi", v skladu1 z naipvnim pravom, — ne sodimo ga tudi ziato, ker je priznati, da je tedanja doba v resnici dajala mnogo pohujšanja in je bilo tako živemu duhu, kot je bil Linhartov, težko z opravičeno kritiko obenem ne sprejeti tedaj modernih nazorov. Škof in del duhovščine janzenisti, nekateri tudi framiasoni; vdor jožefinizma v katoliške kroge;' odprava jezuitskega reda, nerodnosti po-samostanih — nasproti pa zmagovito prodiranje revolucionarnih idej, enciklopedizma, razsvetljenega absolutizma. V našem narodnem prebujenju je imel in ohranja Linhart eno najodličnejših mest. Njegove svobodomiselne zmote so ostale v ožjem krogu, vso Kranjsko pa je poživilo njegovo kulturno prizadevanje in slovensko izobraženistvo je našlo v njegovi nemško pisani zgodovini velikih nagibov za vključitev v narod, iz katerega je izšlo. Linhartovi slovenski igri sta v pomanjšanem merilu — Radovljičan hi bil obdarjen z genialno izvirnostjo Vrbljana — tako čudo, kot so Prešernove Poezije: preden se je posvetno pesništvo izmotalo iz psevdokla-sičnih ovojev in tedaj, ko o pripovedništvu ni bilo še sledu, je naše slovstvo dobilo zvrst, ki redno pomeni vrh im dokaz mojstrstva. Kakšna vzpodbuda je to bilo za vsakega, „ki mar mu je slor venstvo" in njega kulturni razvoj! Ko je - z letom 1848 zaživelo naše gledališče, sta bila »Micka" in »Matiček" temelj repertoarja. Dvajset let — do Ogrinca — sta bila edini tekmec vrsti prevodov iz svetovne dramatske literature. Skoro 90 let starima jima je šele stopil ob stran Tugomer, nista pa šla v pokoj niti potem, ko sta Medved in Cankar privedla slovensko dramatiko v polnoletnost. Prešeren se o Linhart ni zmotil: »Slavile, dokler mrtvi se zbudijo | domače bote ga Talija, Klio." A. G. V nenehnem pričakovanju, ki ga neti življenje, v tej bibavici med tesnok in vedrino, med obupom in vzvišenim veseljem, so vsa podvzetja, vsi napol1 človekovi, vse njegove zmage, stremljenja in težnje, vse, kar ga bega, kar r iz ravnotežja spravlja -— samo očitni izraz posebnega notranjega stanja, nč svojski gon, ki je tisto preznačilno valovanje človeka in narave: imenujmo 1 občutje dramatičnost. Gledališče živi iz občutja dramatičnosti. Gledališče ni samo zunanji izraz kakega naroda ali države; je m ar vi' najzvestejše in najbolj živo izpričevalo cele civilizacije. V svetu predstav^ edino zares svcfoodno izmenjavo, izmenjavo čustev in misli. Po vrlini in odličnosti 8v°ji se je gledališče izkazalo in hkrati utrdilo med ljudmi kot duhovna vez, ki ji ne najdemo primere. Živa gledališka umetnost udarja na najobčut-bivejše strune človekovega srca ter stvarjo, tako medsebojno naklonjenost in Prijateljstvo; v tem je bistvo njene živosti. Iz dobe v dobo, iz dežele v deželo, °4 naroda do naroda grade ta dejanja gledališke umetnosti veličastno obče-stvo, svojsko duhovno družino, LOUIS JOUVET &moNau-AKK0 t>HAUlA6IRf naš tisk „VREDNOTE" — TRETJA KNJIGA ^VREDNOTE" — tretja knjiga, so izšle in jih bodo naročniki v Argentini te dni imeli v rokah. Delovno občestvo za Slovenski katoliški institut jih je začelo izdajati z namenom, da bi okrepilo delovanje ustanove, ki se je ustanovila že pred drugo svetovno vojno v domovini in se je obnovila v zamejstvu tedaj, ko se je predsednik Občestva, pokojni prelat dr. Turk obrnil na ljubljanskega škofa prevzv. drja. Gregorija Rožmana, da bi odobril njega delovanje v zamejstvu. Knezoškof je to rade volje storil in tako se je v Buenos Airesu po navodilih pokojnega prelata ustanovil tiskovni odsek Delovnega občestva za Slovenski katoliški institut, ki je na eni svojih prvih sej sklenil, da bo začel izdajati revijo VREDNOTE. Tiskovni odsek DOSKI-ja pa je bil sestavljen tako, da je skušal delo pri urejanju revije organizirati na tak način, da bi prišle do izraza in veljave vse panoge znanstvenega in leposlovnega delovanja. Tako je v prvem letniku v reviji bila zastopana književnost in publicistika v približno enaki meri kot Čisto znanstveno razglabljanje. Revija je prinašala tudi umetniške priloge in je bil s tem njen splošen značaj še bolj podčrtan. Vendar se je pri vsem tem že tedaj videlo, da je bil namen revije — v skladu z nameni DOSKI-ja — omogočati objavo kvalitetno zahtevnejših prispevkov. V razvoju DOSKI-ja je bil z nastopom revije VREDNOTE gotovo storjen velik korak naprej. Ustanova, ki je skušala v domovini organizirati in zbirati prve sile, ki bi se naj potem posvetile delu na Slovenskem katoliškem institutu (vsi narodi imajo danes podobne posebne katoliške institute), je v zamejstvu skušala ostati zvesta temu svojemu programu — nastop VREDNOT je bil tedaj le nadaljevanje tistega, kar se je začelo v dobi miru že v domovini. Prvi letnik VREDNOT je že zbral okoli sebe lepo število sodelavcev. To skupnost je bilo treba ohraniti in pritegniti še druge. Poleg tega pa je bilo kmalu opazno, da vse to delo ne bo moglo pravilno naprej, ako se ne nasloni na širše osnove. Tako se je v novembru 1953 na sestanku DOSKI-ja obravnavalo, kako to delovanje razširiti in izhajanje VREDNOT ne samo pospešiti, ampak tudi organizacijsko zavarovati. Tako je bilo na tem sestanku prvič govora o tem, kako od revije VREDNOTE odcepiti literarni del in izhajanje VREDNOT spremeniti v zbornik predvsem z vsebino s področja znanosti in teorije. Za izdajanje literarne in kulturne revije je bilo treba najti poseben zbor sodelavcev in založbo, v okviru katere bi potem izhajale tudi VREDNOTE. Nadaljni razgovori so potem razčistili vsa ta vprašanja in tako je prišlo do prvih osnov, ki so potem vodile do ustanovitve Slovenske kulturne akcije v februarju 1954. Slovenska kulturna akcija je predvideno podlago sprejela in jo še razširila — založba ni služila samo novi reviji MEDDOBJE, ampak se je razširila še na ustanovitev knjižne založbe, na prirejanje kulturnih večerov v Buenos Airesu in na prirejanje razstav in umetniških večerov. Že v letu 1954 je izšla Druga knjiga VREDNOT, pravkar pa je izšla Tretja knjiga z letnico 1955. Izid Tretje knjige je zato po svoje pomemben: dokazuje, da je z izhajanjem v okviru založbe Slovenske kulturne akcije DOSKI v zamejstvu omogočil delovanje ustanove, ki sloni vsa na tistem programu, ki je bil predviden ob ustanovitvi DOSKI-ja še pred drugo svetovno vojno v domovini. Misel na organizirano in sistematično delovanje v tej smeri nikdar ni bilo prekinjeno in brž ko smo prišli v emigracijo, se je že v letu 1945 začel v Rimu zbirati krog, ki je mislil na izdajanje revije. Poleg prelata drja. Turka je bil tudi pokojni prelat dr. Odar tisti, ki je potrebo revije in dela okoli nje najbolj priporočal in zagovarjal. Ob izidu Prve knjige VREDNOT je bil storjen velik korak naprej in če se ob izidu Tretje knjige ozremo spet na prehojeno pot, moremo ugotoviti, da nastop Slovenske kulturne akcije ni bil nič „novega“; bil je le naraven korak naprej, popolnoma v skladu z gledanjem, ki je tovrstno delo vodilo že dolgo dobo let v domovini in se je skušalo in moralo organizirati poslej v Zamejstvu. Tretja knjiga VREDNOT bo pripomogla v mnogem k pravemu razvoju v tej smeri naprej. Vidna je vsekakor diferenciacija, ki bo poslej še bolj jasna in ki bo pravilno razdelila področje med obema glavnima publikacijama Slovenske kulturne akcije — med MEDDOBJEM in VREDNOTAMI. r kj 1 l/ veljaven za Argentino od 1. avgusta 1956 dalje, za ostale dežele >-< E IN 1 Iv ,pa od 1. septembra. S tem prenehajo veljati vsi dosedanji ceniki, KNJIŽNE ZALOŽBE na kar opozarjamo zlasti gg. poverjenike. SLOV. KULT. AKCIJE 1 Z D A N J A 1 2 3 4 5 6 I. LETNIK Meddobje I., št. 1-2 20.— 24.— 460.— 360.— >/2 1.50 št. 3 10.— ' 12.— 230.— 180.— V* 1.— št. 4 10.— 12.— 230.— 180.— v. 1.— 1 št. 1-4 skupaj 35.— 40.— 800.— 650.— 1 3.— Vrednote II. knjiga 30.— 35.— 700.— 550.— 1 3.— Kociper: Mertik (samo broš.) 25.— 30.■—* 580.— 450.— % 2.— Pregelj: Moj svet in moj čas, broš. 35.— 40.r— 800.— 630.— iv* 3.— 45.— 55.— 1.000.— 800.— Ui 3.50 isto, usnje 55.— 65.— 1.250.— 1.000.— 1% 4.— Knjige I. letnika skupaj, broš. 120.— 140.— 2.800.— 2.200.— 3Va 10.— isto, s „Pregelj“ v platnu 130.— 155.— 3.000.— 2.400.— 4 10.50 isto, s „Pregelj“ v 'usnju 140.— 170.— 3.200.— 2.500.— 4>/4 11.^- II. LETNIK A. REDNO IZDANJE: Meddobje II, št. 1-3 36.— 45.— 850.— 650.— 1 2.30 št. 4-5 25.— 30.— 600.— 450,— */2 1.50 št. 6 25.— 30.— 600.— 450.— ‘/2 1.50 št. 1-6 skupaj 80.— 90.— 1.850.— 1.450.— 1% 5.— Vrednote III. knjiga 30.— 35.— 700.— 550.— 1 3.— Velikonja: Ljudje, broš. 35.— 40.— 8P0.— 650.— iv* 3.— isto, platno 45.i— 56.- 1.000.— 800.— m 3.50 Marolt: Zori, noč vesela, broš. 35.— 40,— 800.— 650.— IV* 3.— isto, platno 45.— 55.— 1.000.— 800.— Ui 3.50 Kos-Gorše: Križev pot 15.— 20.— 350.— 270.— /Že 1.— Redno izdanje skupaj, broš. 180.— 200.— 4.200.— 3.250.— 4>i 13.— isto, platno 200.— 220.— 4.600.— 3.600.— 5 !4.— B. IZREDNO IZDANJE Bertoncelj-Arko: Dhaulagiri, broš. 45,— 55.— 1.000,— 800.— Ui 3.50 isto, platno 55.— 65.— 1.250,— 1.000.— 1% 4.— Geržinič: Baraga, broš. 25.— 30.— 600.— 450.— */a 1.50 isto, platno 40.— 45.— 900.— 750.— y* 2.— Redno in izredno izdanje skupaj, bros. 240,— 280,— 5.500.— 4.300.— 6 16.— isto, platno 280,— 320.— 6.500.— 5.000.— 7 18.— III. LETNIK Izdanja po načrtu, objavljenem v ,,Glasu** št. 8, 260.— 399.— 6.800.— 4.200.— 6 16.— platno 300.— 340.— 6.500.— 5.000.— 7 18.— POSEBNE IZDAJE: Remec-Debeljak: Kyrie Eleison 20.— 25.— 400.— 300.— '/a 1.50 ■ Člani Slov. kult. izdajah I. in II akcije imajo . letnika. 20% pravico do pri izdaji 25% popusta pri III. letnika. Posredujemo prodajo knjig: Vrednote I. knjiga št. 1 15.— 20,— 300.— 200.— v* 1.— št. 2 15.— 20.— 300.— 200.— v* 1.— št. 3-4 25.— 30.— 460.— 400.— '/a 1.50 št. 1-4 skupaj 50.— 60.— 900.— 700,— 1 3.— Bara Remec: Bariloche (album) 20,— 25.— 400.— 300.— ‘/a 1.50 Biikvič: Brezdomci, vez. 60.— 70.— 1.000.— 800.— 1 2.— 1 pomeni cene za Argentino v 2 ,, „ Južnoamerik« 3 „ „ Italijo in Sl 4 „ „ Francijo v 5 „ „ Anglijo in |6 „ „ Združene dr Vsa plačila in nakazila na naslov: Ladislav Lenček, Cochabamba 1467, Buenos Aires. pesih in za Avstrijo v šilingih države v pesih, izvzemši Argentino ovenskd* Primorje v lirah francoskih frankih Avstralijo 'v funtih .ave amer. in Kanado ter vse ostalo v dolarjih „GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 360, Ramoe Mejia FCNDFS, Bs. As. Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna „Federico Grote", (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.