498                   A. GRADNIK: NA GORIŠKEM GRADU.
Od blizu, od daleč prihajajo, s te ceste, z one udarjajo, pa ni eden ni tvoj, sinko moj!
Saj prideš, saj vem, kakor snoči, tako nocoj, sinko moj. In oči tvoje z očitkom se v moje zazro, in meni je težko in meni bo hudo, sinko moj!
„Zakaj bediš?"
„Tako, saj veš, skrbim in spati ne morem..."
„Ah, te skrbi..." In ležeš in pojdeš v sanje z njo.
Saj mene ni več, saj me ne bo, sinko moj!
Razumeti ne morem, da umreti moram, da moram, ko še živim, sinko moj!
Ali ti veš vse to, moj Bog?
Joj, ti koraki, sinko moj!
A. GRADNIK:
NA GORIŠKEM GRADU.
Si, Ivan Gradnik, mojih dedov ded? Je tvoja kri, ki v mojih žilah pluje? Je tvoja bol, ki v mojem srcu kljuje? In solza ta — je tvoje boli sled?
Na Brda gledam in na kraški svet, v Vipavsko stran in tja, kjer Krn vzdiguje svoj vrh v oblake in vseeno čuje sestrice svoje žalostni šepet.
Glej, tam od morja do zibeli Soče, o ded moj, narod še pod jarmom stoče, od gospodarja milosti proseč.
Kaj govoriš mi, ded? O ne, nikoli! Če srce moje čuti tvoje boli, naj tudi tilnik čuti rajši — meč.
Opomba pis.:  Ivan Gradnik je bil  vodja kmečkega  punta na  Goriškem 1.1713. Bil je obglavljen v Gorici na Travniku pred soho sv. Ignacija.
C^Š>