CRTICA ZA POLETNE DNI           „.*
Tudi taka plat
»Slišiš, predsednik«, jc pol sitno in pol po-nižno prel^; široke mize rekla Lojzka: »Jaz moram ob 12. uri na morje. Doma rne čaka-jo mož in otroci.«
»Hm«, je nerazumevajoče zabrundal pred-sednik delavskega sveta in še enkrat na hi-tro preštel delegate »Ne moreš, Lojzka, tri-najsti član si. Nc bi bili sklcpčni.«
Zunaj je bil soparen julijski dan in tcm-ni oblaki so se zbirali na liebu. Delegatom je znoj curljal za srajce in bluze, še prcden &o začcli zasedan je.
»Raden.sko bi dali«, se je živčno oglasil mojster Peter. »Danes radensko. Zakaj ved-no črno brozgo, a? Kdo se je sploh spomnil zasedati v tej vročini?«
Direktorju Cizlju se je na visokem ble-ščečem čelu nenadoma napela lenka žilica: Glej, glej, .glej... Mojster Pcter godrnja! Pa tako rad je poscdal na sestnnkih. Dobro, razumeti je treba, da so stežka gibljc po de-lavnici in neprcstano prešleva dneve prcd penzionom. In nenadoma mu kava ne diši. Mineralno vodo bi žlampal. Vsi pa vemo, kako mu vinjak najbolj dobro dene. Mirno, s trohico zlobe je Cizclj pogledal mojstra Petra naravnost v oči:
»Tovariš Peteu... Ali ves, da imamo ne-odložljive zadevc? Inveslicijo smo skoraj končali in proizvodnja nam zastaja ... Voda pa...«, ha, se jc posmejal v sebi in si na-lanko ogledal čedno cvetoči nos pred seboj. »Sam veš, da ti ni nikoli  preveč koristila.«
»Ne, ne«, je mojster Peter zardel. Prav naianko je vedei, kam zafrkam s svojimi svinjskimi očesci meri, »jaz ...«
»Tovariši!«, je zdaj glasno usekal pred-sednik: »mir. Prcj ko bomo začeli, prej bo-mo kunčali. Dnevni red je takle ...« Dvignil je yabilo in jel žebrati: »Tudi gradivo ste prejeli, manjka le, e, e, e, e,...«
Nenadoma je začel ihtavo brskati med papirji pred seboj in tiho preklinjati sekre-(arko. Vražja baba, kam je dala listek? Aha:
»Manjka nam le natančcn izračun stro-škov investicije ...« Potem je segel po ciga-reti in med prižiganjem ošinil delcgate. Za-grizeni mladinec Jcrko. Ta bo zanesljivo le-žačil. Ce ga ne bo prekinil, bodo dobri vsaj do tretje. Francu in Tonetu je tako vseeno. Pavla, ki je zibala čedno oprsjc nad gladko površino mize, jc zanesljivo premišljevala o večcru s fanlom. Tina bo pokimaia, Draga tudi. Sindikalisl Borut bo žužnjal o menzi. Kakor da je samo z menzo narobe v tejle labriki.  Puhnil   jc   dim   pod  stiop:
»Najprej sklcpi prcjšnjc seje ...«
»In tako se naša investicija približuje svojcmu koncu. »Dcnar«, je direktor poškilil na uro. Dvanajst. »Tri stare milijarde smo porabili, potrebujemo pa je še pol. Slisniti bo treba lovariši, zategniti-pasove, priškr-niti povsod.«
Lojzka je bila jezna. Ti, bučman, nc boš nič siisnil. V nastalo tiširto je zabrnel tele-fon.  Predsednik   je  dvignil  slušalko:
»Halo? Kak.šno morje? Aha ...«
Nacnil se.ie k Lojzki in ji ponudil slušal-ko. Ta jo je zgrabila, poslušala, spremihja-la barve in jecljala: »Ne morem še ...« Očil-no je govorec odložil slušalko. Lojzka pa jc kar zahlipala:
»Tovariš predsednik, jaz moranj na mor-jc ...«
»Saj boš šla ...«
»A veste, kako je jczcn! Mali se je po-lulal...«
»Ta, hudiča, ali bomo zai"adi mokrih hlač nekega mulca prestavili zasedanje dclavske-ga  sveta«,  je  kar bruhnilo  iz  predsednika.
»O, .t&variši!« Predsednik mladine je dvig-nil roko: »Pa menda ne bomo šli preko pol slare   milijarde  kar   Lako ...  Pet  milijonov
pravzaprav, saj imanio v Jugoslaviji samo ene vrsle denar, ne.«
»In menza, ljudje«, se jc vtaknil predscd-nik sindikata: tam je leglo nepravilno-sti...«
»Pusti zdaj hudičevo menzo«, je trdo re-kel direklor Cizclj. »Menzo imamo kar dob-ro.«
»Mir!«, se je zapenil predsednik in si ob-risal potno čelo: »Mir, kako prekleto vroče je...« Lojzka čez je dobila čisto okrogle oči. Nenadoma so se ji pocedile grahasle solze:
»Jaz moram na morje ...«
Pavla si jc la hip pogladila gubc na blu-zi in mehko prekrižala noge. Šmcntano čed-*ne krake ima, je pornislil direktor Cizelj in se z očmi sprehodil od glave preko polnega oprsja pvmce. Nekoliko se je pomudil na bo-kih in takoj nadaljcval po dolgih nogah. Ponovno mu je nabreknila žilica na visokem čelu.
»Ha, ha, ha«, je opazila potovanje Pavla in vsa rezgetajoča zelo, zelo rahlo in komaj opazno Cizlju odkimavala. Predsednik siri-dikata je lokrat  zelo oslro usekal:
»Ni res, da bi naša družbena prchra-na ...«
»Daj no mir že s tisto menzo! Za pol nii-lijarde gre in produktivnost  pada.«
Tina in Draga sta slrastno prikimali, mla-dinec Jerko pa je, kaže, dočakal svoj tre-nutek. Skoraj kriknil je:
»Proizvodnja,   tovariši,   rak   rana ...«
Zunaj je zagrmelo. Cizelj je dvignil roko in se nasmchnil. Saj je'že vnaprej vedel, da bodo denar izglasovali:
»Lojzka, zdaj pa kar pojdite in dobro se imejle. Drugo ni več tako pomembno ...«
Ponovno je blisk razparal nebo in težke kaplje so silovito zabobnale po šipah. Člani delavskega svela so si oddahnili. Lojzka je brž skočila izza mize in ihlavo zaregljala:
»Kako pa naj zdaj v tem dežju pridem domov?« Med vrati pa se je vendarle še obrnila in hvaležno rekla:
»Oprostite ...«
»Na«, si je niočno oddahnil tudi predsed-nik in pokimal predsedniku sindikata: »Zdaj pa povej vse o tisli tvoji menzi...«
Bogomir Šefic