V SREČO  SVOJO.  KO SANJE
Gottfried   Benn
V srečo svojo, ko sanje s slutnjami smrt zravna, daj te ure bleščanje, s šumom in cvetjem polja, s srpom in sadom leta, ki se vrača na dom. z vrčem, ki slast obeta, trudno nagnjenim k tlom.
Nič po božanski dobroti ni, kar dal si ne boš, daj, da vtoneš v tilioti sredi sija in rož, v dalj  vesoljnih plavilo vgrezni, zamakni srce, zadnjih glasov oznanilo sprejmi vase molče.
Ta si bil, ki se loči, vklenjen od topili zmot. ah, nad teboj se že boči čista in svetla pot. ah, že ura rojena, tista rahla pod noč. ki ti jo v luči vretena spleta Parka pojoč.
Ta si bil. ki zapuščenih solze so spremljale te, solze v potokih ledenih, ki so čez kamenje šle, zdaj je vse dokončano, pa če srd solz le boli. ivoje vse, prevalovano, v  rože vtopljeno in sij.
Starost! O ura sreče! Vrgel orožje si z rok: bik in baklje goreče
973
k tlom povešene v krog, zdaj z bregov in lidov, z morja oranžnih temot gosti roji sfingidov bližajo senčen sprevod.
Dal si si vse darove, zadnjo srečo si daj, vzemi si oljčne vrtove, vzemi si stebre nazaj, ah, že udje mrlijo, v zadnji objem oči sli z višav hitijo, v rože vtopljeni in sij.
974