18
TRUDNO DREVO
Ivan  Minatti
Jaz sem trudno drevo.
Jesensko.
Ki je samo ostalo.
Gnezdo je prazno,
ptički so se razšli.
Kadar se moker večer
nasloni na pobešene veje
in v megli klikne samotna ptica,
srce zaječi.
Le kakšen rumen list še
— spomin na davno poletje —
se v meni kot odsoten sam vase smehlja.
Se malo: in kaplje samote
bodo dolble dolble
nage veje in prezebla tla.
Da. Šlo je, kot vse gre — mimo.
In jaz sem samo še trudno trudno drevo.
2«
19