0 prirodopisnem pouku. Prirodopisni pouk ima v prvi vrsti nalogo, da podaja učencu potrebnih vednosti iz trojnega kraljestva prirode. Poleg tega uri ta pouk otroške čute ranogo bolj, nego marsikak drug predmet. Spoznavajoč zvezo med prirodnimi pojavi uči se učenec razumevati, da je vsako prirodno telo navezano v svojem bivanji na drugo in da ni nobeno nastalo slučajno. Pa tudi duševne sposobnosti, bodisi umstvene ali nravstvene, mogočno se izobrazijo s prirodopisnim poukom. Ta pouk bistri torej vzmožnost za opazovanje, učf na vse se natanko ozirati, vse primerjati, razločevati in razrejevati. Prirodopisje je torej pripravno sredstvo za induktivno sklepovno postopanje. Poleg razuma pospešuje prirodopisje tudi občevanje s prirodo, ko se je moči bolj prosto gibati; na ta način blaži torej otrokovo blagonravnost. Ob jednem pa ojačuje tudi duha in srce otroško, obrazovaje njegov značaj in njegovo voljo. V tem oziru je pač največjega pomena vzbujanje estetičnega in verskega čuta, kajti vse lepo in pravo, kar se nahaja v prirodi, vpliva na otroka tako, da mu vzbuja sočutje, zanimanje, posnemanje, veselje ali žalost in konečno globoko spoštovanje do premodrega Stvarnika prirode. Poglejmo le živalstvo! Koliko momentov se učitelju ponuja, da budi v otrocih sočutje, da jih navaja k ljubezni do živalic, da jim kaže ljubezen mladičev do njih roditeljev in s tem ljubezen otrok do starišev. Otrok vidi marljivost bučelj in mravelj, vidi, kako skrbe ptiči in druge manjše in večje živalice za svoje mlade, sliši pripovedovati o nesebični delavnosti živalstva. Vse to in jednako mogočno vpliva na njegovo vzprejemljivo srce. A tu treba, da je učitelj sam pravi prijatelj prirode, da prav razumeva isto in da ve dati pouku tako obliko, ki gre otrokom k srcu. Samo besedičenje brez pravega ognja le malo izda. Otroci sicer slišijo besede, a glas je votlodoneč, srce ne ogrevajoč. Tako je tudi z rastlinami! Kdor se je naučil rastline ljubeznjivo gojiti, tak gotovo ne bode neusmiljeno pokončeval dreves, grmov, cvetic i. t. d. Na rastlinah se mu bode uril sosebno estetični čut. Lepota barv, vonjava cvetja, rast in oblika stebelc, vejic in peresec, vse to in jednako budi in razvija 6ut na lepoto, kar se v človeškem življenji le prečesto pogreša. Sosebno na kmetih je to velike vrednosti, kajti tu je estetični okus prav malo razvit, z umetnimi sredstvi ga razvijati pa ni lehko. A priroda ponuja dosta prilik, otrokom pokazati, kako treba uravnati to ali drugo zabavo. Vsaj vemo, da je ravno vrt ono sredstvo, katero podaja tudi izobražencu svoj najlepši kin&, da okrasi deklice, podobe, pokopališča i. t. d. In neorgansko kraljestvo! Tii sicer ni one miline, one ljubeznjivosti in krasote, kakeršna se nam pokazuje v prej imenovani prirodi. Namesto tega pa se predočuje tii niogocnost in veličanstvo gorovja, idilicna slika hribovja, pravilna oblika kamenja ali koristna uporaba rudnin. Vrhu tega ponuja prirodopisje dosta prilik za tehnične opravke, navadi na pravilno mišljenje in razjasni zmote in praznoverje. Otroke navaja h koristnemu delu na vrtn in na polji, to pa je neprecenljivo sredstvo za plemenito delo. Z natančnim opazovanjem prirodnin navadili se bodo otroci tudi opazovanja samega sebe, kar je bistveni del vse samodelavnosti. Poznavši prirodo in njeno krasoto veselili se bodo življenja, sicer polnega nadlog in težav. V urah britkosti se bodo še pozneje radi zatekali v vedno veselo prirodo in tu pozabili vsaj za trenutek žalost in skrb. Pouk v prirodopisji budf in pospešuje pa tudi ljubezen do domovine. Otroci spoznajo, da je tudi njih domovina lepa in krasna, in čeprav bodo pozneje videli morda še lepše kraje, vender to, kar se jim je prvikrat vtisnilo v dušo, to bode ostalo neizbrisljivo ter jih bode vedno z nova priklepalo ne ljubo domačo okolico. Domotožje, ta izvor osamelega in zapuščenega srca, sililo jih bode nazaj v planinski raj, kjer je moči še zadovoljnejše in mirnejše živeti, nego po širokem svetu. Red pa, katerega se učimo spoznavati v vsi prirodi, bistril nam bode čut za zakonitost, na kateri je osnovana vsa morala. Fr. Gabršek.