Pouk v deželnih jezikih na primorskih državnih ljud- skih šolah. Tržaška >Edinost« je priobčila minulo soboto pod gorenjim naslovom članek, ki se nam zdi zaradi aktualnosti toliko važen, da ga podajamo — vsaj v glavnem — tudi svojim čitateljem. Po večletnih rekriminacijah se je vlada vendar odločila, da pouk na primor- skih nemških državnih šolah vsaj nekoliko prilagodi naravnim razmeram. Pred dvema Ietoma je bila uvedena obveznost laščine in slovenščine na tržaških srednjih j šolah, zdaj pa namerava vlada isto ukreniti na državmh nemških ljudskih šolah na Primorskem. Skrajni čas je bil, da so se vladni faktorji zavedli, da je vendar treba tudi ono šolstvo, ki ga upravlja država, direktno pnstaviti na vsaj podobno stališče, kakor ga predpisuje ravno to dejstvo za šolstvo, ki ga vzdržujejo občine in dežele. Pa. kakor nobena stvar na svetu, ni popolna, tako so tudi ukrepi avstrijske državne šolske uprave glede razmer na Primorskem še prav daleč od zaželjene popolnosti. Na tržaških državnih nemških ijudskih in meščanskih šolah je bilo v šolskem letu 1911/12 (po tiskanih uradnih »Jahresberichtih«) 1184 Nemcev, 1051 Lahov, in 944 Sovencev, torej od 3079 učencev in učenk je bilo na teh nemških šolah Ič 1184 ali 38.45 odstotkov Nemcev in 1995 ali 64.79 odstotkov pripadnikov avtchtonega naseljenja Lahov in Slovencev. Po zdravi pameti bi torej človek sodil, da o razmerah pouka za 64.79 odstotkov učencev ne sodijo učitelji, poklicani le za 38.45 odstotkov učencev, ampak kdo drugi. Pa po zdravi pamieti se pri uredbi našega šolstva navadno ne operira m tako tudi tu ne. Vlada je namreč zahtevah od učiteljstva nemških šol izjavo o svoji nameri, naj se pouk v materinem jeziku laških in slovenskih otrok na državnih Ijudskih šolah za te otroke, torej le laškc, oziroma slovenske, proglasi obveznim ali ne? Seveda so gospodje učitelji pod vodstvom raznih Stolzev in podobnih kultuitregerjev našli § 45. državnega šolskega zakona, ki daje okrajnim učiteljskim konierencam pravico, posvetovati se o predmetih, ki se tičejo ljudskega šolstva, o učnih metodah itd., ki pa taki korporaciji nikakor ne diaje pravice, soditi o uvedbi kakega posebnega učnega predmeta. Za tako uvedbo sta odločilna §§ 8. in 6. državnega šolskega zakona, ki določata, da (§ 4) učne načrte in notranjo uredbo ljudskih šol ustanavlja naučni minister in (§ 6) da o učnem jeziku in o pouku v kakem drugem deželnem jeziku odloča v sp< razumu z vzdrževalcem. šole deželna šolska oblast. Gospodje nemški učitelji v Trstu so se torej malo urezali, ko so kratko »sklenili«, da so proti uvedbi obligatnega pouka v laščini in slovenščini; še bolj pa se ie urezala vlada, ki je tem gospodom predložila to vprašanje v razsojo. Zdi se nam, da pri nas nekateri ljudje v državnih uradih ne znajo — šteti. Paradraf državnega šolskega zakona govori o pouku drugega deželnega jezika (zweite Landessprache), torej mora pred tem biti pouk v prvem deželnem jeziku, t. j. v materinščini dotičnih otrok. Na teh šolah pa se sploh deželni jeziki doslej niso resno poučevali, torej se ni dalo govoriti o prvem deželnem kot učnem jeziku. ker je ta v deželi tuj jezik. Če bi Sfc torej hoteli pri teh razmerah sklicevati na zakon, bi morali vso stvar lepo obrniti* t. j. nemščino postaviti na drugo mesto, laščino in slovenščino pa uvesti kot učna jezika. Torej gospodje, nikar s.e ne sklicujte na zakon, da vam ne zmanjka tal! Vzemimo lepo stvar de facto ter recimo: ker je že učni jezik teh šol nezakonit, je pač upravičeno. da se materinščina 64.79 odstotkov učencev te šole uči obvezno za te učence, če tudi zagrešimo s tem formalen prestopek kakega nevažnega paragrafa; saj so se Nemci le z zlorabo raznih paragrafov vzdržali dosej na yrhu v Avstriji! Nas seveda jezica in razburjenje nemskih učiteljev ne spravlja iz ravnotežja. ker vemo, odkod je vse to razburjenje. Je pač tu igra za ljubi kruhek, in v takem slučaju tudi nemški pedagogi pozabljajo naukov svojih priznanih velmož na pcdagoškem torišču. A stvar je tako naravna, kakor vsakdanji solnčni izhod, in le kaže, da proti naravi ni možno dolgo vzdržati. Nemške šole so pri nas umetne cvetke, ki jim sicer slovanski jug doslej ni škodoval, a kaže se, da to ne bo dalje trajalo. Pričakujemo, da pojde vladia preko »sklepov« nemških učiteljev na dnevni red ter v najkrajšem času uredi vsaj deloma te zdaj kričeče razmere na svojih šolah v Trstu. Ako uredi to res tako, kakor je nakanila, in ako odredi, da se bodo na te šole sprejemali vsi otroci, ki se priglašajo, brez ozira na to, če so njih starši 1. Nemci, ali 2. v državni službi, ali 3., če je že kak otrok iz iste družine tam — mimogrede rečeno. prav čudni pogoji za sprejem v to ljudsko šolo, ker v druge se sprejema otrok, če je le zdrav — ter ako poskrbi, da bo pouk v deželnih jezikih kakor tudi ves drugi poverjen učiteljstvu, ki popolnoma odgovarja zahtevam te javne službe, potem bo morda še za nekaj časa možno slovensko mladino šolati na sedanjih tržaških srednjih šolah; če pa ne stori tega, potem pa se zna zgoditi, da se v Trstu kmalu pokažejo razmere števil, ki so znane iz goriške gimnazije. Potem pa bo lahko treba ne le obligatnih ur za slovenščino, ampak slovenskih srednjih šol in ne bo lc trda predla nemškim ljudskim učiteljem za službe v Trstu, ampak tudi nemškim profesorjem.