konferenca zveze študentov Ш
pripravljene boriti sc zanje). Znotraj organizacije, naj bo omogočeno vsakomur povedati svoje mnenje in skušati pridobiti zase ostale študente. Zmaguje naj moč argumentov, ne 'pa moč avtoritete, zgrajene na institucionalizirani pripadnosti. Navzven sc bodo zastopala stališča, ki bodo zmagala, ki bodo imela za seboj večino. Besedo -heretičnost« bomo črtali iz naših besednjakov; nič ni krivoverskega, kar je v interesu večine študentov. Vsakdo ima pra-rico in možnost javno zastopati svoja stališča in pridobivati zanje stanovske tovariše. Pluralizem mnenj sc naj torej legalizira in sc kaže tudi skozi eksterno akcijo.
ODNOS DO POLITIČNIH ORGANIZACIJ IN OBLASTNIH INSTITUCIJ 1z predloga za reorganizacije: »Zveza študentov deluje izven samoupravnega mehanizma družbe, pri katerem moramo študentje sodelovati... Slovenska skupnost študentov se bo odslej morala, kot sotvoren in aktiven dejavnik vključiti v oblastne organe (preko predstavnikov v občinskih in republiški skupščini). Najpomembnejše pa je, da bo študentska organizacija odslej nastopala kot enakopraven partner, kot zastopnik skupine po eksistenčni nujnosti združenih, na soroden način živečih in mislečih mladih ljudi. Svoje projekte bo lahko uresničevala na načelu kritičnosti in borbenosti. To pa nikakor ne pomeni, da se zavzemamo za organizacijo, ki bi združila In uveljavila študente kot avantgardo, ki je edina sposobna presojati in ugotavljati, kaj je prav In kaj ne, ki je edina sposobna »voditi" narod. Takšne megalomanske intenci je so daleč od stvarnosti in od resničnih študentskih interesov. Tudi politične organizacije sc bodo odslej morale do študentske skupnosti vesti drugače. Študentje komunisti naj v organizaciji nastopajo kot komunisti, ne pa kot člani ZK. S tem mislimo zopet na že omenjeni odnos avtoriteta — argumenti.	(Nadaljevanje	na	6.	strani)
Organizacija je potemtakem ostajala avtonomna le na področjih, ki so neposredno zadevali sindikalne, ali bolje sindikalistične zahteve in rešitve. Zveza študentov nikoli ni nastopala kot politični subjekt, ki ima za seboj večino študentov, do posameznih problemov sc je opredeljevala in obnašala, če sc je sploh, kot poslušen otrok, ki še ni zmožen svojega mišljenja in svojega stališča. Takšna funkcionarska organizacija ni zastopala pravih interesov študentov, slej ko prej je ostala Izven dogajanja. De jure sc je opredeljevala, de faeto je zgolj motrila in stala ob strani.
če bomo v novi organizaciji uspeli doseči, da bodo zmagovali na podlagi odkritega konfrontiranja stališč, najboljši in za študente najzanimivejši predlogi, bomo mogli tudi navzven nastopati iz močjo argumentov i z močjo avtoritete (ki jo bodo zagotavljale študentske množice, seznanjene s stališči in
MARIBOR LETNIK IX ŠT. 9. 25. I. 1969
Dvoršak: Popularen obraz
ko prej tam, kjer je bila. Poglej-nekaj vsebinskih vprašanj, ki sd na odpor na različnih nivojih.
— Pluralizem idej znotraj organizacije in uveljavljanje navzven.
— Odnos do političnih organizacij in oblastnih institucij
— Udeležba v samoupravnih organih na vseh nivojih.
— Odnos do Zveze študentov Jugoslavije.
PLURALIZEM IDEJ, MNENJ. PREPRIČANJ...
V predlogu o reorganizaciji je zapisano takole: »Edino pluralizem idej v
okviru študentske skupščine bo pogojil dialog in razgibal študentsko aktivnost.« Kako je razumeti takšno formulacijo? Študenti smo bili doslej bodisi kot socialna grupacija, bodisi kot člani te socialistične družbe dokaj razdvojeni in neenotni, daslravno smo navzven nastopali kot monolitno misleča skupina. Funkcionarji so v
skladu z obstoječimi programi in akcijami političnih organizacij (ZK, SZDL, ZM) sestavljali akcijske programe, resolucije, celo statut in način dela Zveze študentov je bil tak, kakršni so v omenjenih organizacijah (z edino izjemo: nismo imeli republiških organizacij).
V soboto 11. januarja je bila v domu družbenih organizacij redna letna konferenca Zveze študentov mariborskih višjih šol. Delegati in gostje so sc pogovarjali predvsem o novi slovenski skupnosti študentov, beseda pa je tekla tudi o materialnih vprašanjih, o vprašanju študentskega zavarovanja, o zakonu o višjem šolstvu itn. Konferenca se je odločila, da sprejme predlog o reorganizaciji in se vključi v slovensko skupnost študentov takoj ko bodo razčiščeni še organizacijsko-tchnični problemi, ki še ovirajo dokončno konstituiranje Zveze študentov Slovenije. V skladu s sklepom o reorganizaciji so predstavniki mariborskih študentov izvolili stalno skupščino z 39 člani. Ta se bo sestajala vsak mesec in reševala najvažnejše probleme. Za predsednika izvršnega sveta odbora je bil izvoljen Janez Švajncer. V današnji številki pišemo o nekaj najvažnejših vprašanjih, ki jih je nakazala skupščina.
Študentsko gibanje ali Študentska organizacija
Z izjemo piranskih, smo se slovenski študenti tokrat še formalno odločili za novo organizacijo, ki naj bi bila tako vsebinsko, kakor organizacijsko močno različna od sedanje. Kakšna bo nova študentska skupnost, kako bo organizirana, kakšen je princip dela in dnige so znane stvari. Katedra je o tem že pisala, poleg tega pa je vsak študent na mariborskih šolah dobil v roke osnutek reorganizacije, ki je dovolj jasno povedal, kako in kaj.
Ta trenutek smo se znašli v situaciji, ki grozi zavreti obetaven razvoj konstituiranja nove organizacije, ki grozi ustaviti pohod politizacije in demokratičnega razgovora, ki grozi, da bo nova skupnost študentov pristala
delo v novi študentski skupnosti temelji predvsem na aktivnih študentih
Na vprašanja Katedre odgovarja predsednik odbora ZS MVZ Janez Švajncer
Skupščina ZS MVZ se Je strinjala z reorganizacijo ZSJ. Vendar smo mnenja, da širši krog študentov ni dobro informiran z reorganizacijo in predlogom koncepta. Rekli bi lahko, da tipajo v megli. Kako nameravate to pomanjkljivost odpraviti?
— Delo v novi študentski skupnosti temelji predvsem na aktivnem delu študentov. Ti, ki jih vprašanja o položaju študenta v naši družbi zanimajo, so nedvomno imeli možnost, da se z našim konceptom seznanijo. Obravnavale in sprejele so ga namreč vse skupščine mariborskih višjih šol. Imam vtis, da predlog koncepta ni povsem jasen. Kako si npr. predstavljaš skupnost študentov Slovenije izven vpeljanega samoupravnega sistema?
— Res je. v našem mariborskem konceptu je še nekaj nepojasnjenih misli. Menim pa, da študentje težimo za tem, da bi se kar se le da v največji meri vključili v naš samoupravni sistem. Trenutno se trudimo, da bi na bližnjih volitvah dobili čimveč študentov v občinsko, republiško in kakšnega tudi v zvezno skupščino.
Slišimo glasove in zahteve, da naj študentje v Sloveniji popolnoma izstopijo iz ZŠJ. Ali bi to bilo po tvojem koristno?
— Najprej se je treba vprašati sploh o potrebnosti ZSJ. Ne vem, zakaj bi zaradi tradicij ali formalnosti vztrajali v neki organizaciji, ki je praktično skoraj ni. Ce bo ZSJ še dalje obstajala, je lahko to le kot neke vrste oblika povezave med posameznimi visokošolskimi centri. Beograjski koordinacijski organ bi moral popolnoma izgubiti forumsko zveličavnost, tako da bi -politiko- ZSJ res krojili študentje.
Kolikšen in kakšen bi naj bil delež študentov pri samoupravi na šoli?
— Obe vprašanji bom združil. Študentje na šoli bi morali biti v reševanju samoupravnih vprašanj dosti bolj učinkoviti. Dosedanji študentski predstavniki v samoupravnih organih so bili v večini primerov formalnost. Organizacijsko koncept delež študentov skoraj čudovito ureja. Vprašanje pa je, če bomo študentje znali izkoristiti vse možnosti, ki nam jih dopuščajo študentski svet, sveti letnikov in zbor študentov.
Ali meniš, da bi morali študentje izbrati kot zadnje sredstvo pri uveljavitvi svojih zahtev ulične demonstracije?
— Vsekakor. Ne podpiram pa demonstracij zaradi demonstracij.
Kako ocenjuješ dogodke na zboru študentov v Budimpešti?
— Vse skupaj je pokazalo le to, da vsa študentska gesla o miroljubnosti, načelnosti, o prijateljskem sodelovanju vseh narodov sveta postanejo le v stran vržena kulisa, ko gre za težnje državne politike. Ce študentje svoja gesla resno vzamemo, potem vidimo, da so toge državne študentske organizacije stvar preteklosti.
Ali meniš, da bi lahko demokratizacija v študentskih vrstah vplivala tudi na hitrejšo demokratizacijo v ZK in sploh vplivala na hitrejše progresivne spremembe v družbi?
—Pri nas za demokratizacijo ne težimo samo študenti. Mi smo le mogoče včasih najbolj glasen del vsega našega življenja družbe. Samoljubnost je lepa stvar. Trenutno pa naše avantgard n osti in vsenaprednosti ne bi ravno najbolj poudarjal. Pričakujemo, da bo naš koncept zaživel. Na papirju poudarjena načela še niso vse.
Kako nameravate izvesti reorganizacijo v Mariboru?
— V veliki meri je organizacijsko že izvedena. Nosilec študentskih zahtev je izvoljena stalna skupščina. Uspešno pa se bo vse skupaj pokazalo le takrat, ko bo vsak študent dojel, da za nastop posameznika ali skupine ni nikakršnih omejitev. Ce jih ti ne bodo postavljali, bodo študentski predstavniki težko delali po zahtevah študentov.
Kaj meniš o predlogu osnutka zakona o visokem šolstvu?
— Bilo je pravzaprav več osnutkov. Pri vseh pa me je najbolj motilo to. da je bilo potrebno toliko borbe za trezno obravnavanje položaja višjih šol v našem izobraževalnem sistemu.	B.	Z.
Skozi
P
e
r
I
skop
Na beograjskem posvetovanju o študentskem tisku smo izvedeli zanimivo novico. Sarajevski študentski list Lica je na prvi strani objavil nepodpisane citate, zavoljo katerih je javni tožilec hotel postaviti odgovornega urednika pred sodišče. Do obravnave inkriminiranih tekstov pa ni prišlo, ker se Je prej izkazalo, da so bile misli — Marxove.
Družina je 9. januarja poročala, da je studenški župnik, gospod Recek, kot razveseljiv dogodek v prejšnjem letu označil povečano število krstov in — pogrebov. Pa res vesela novica, kaj? Nekaj dni poznej je mariborski Večer sporočil, da je pobreško pokopališče pretesno. Podatki se torej ujemajo, le da Je Večer zaskrbljen. Družina pa zadovoljna.
. *
Profesorji na naših šolah kaj radi s^J-egovorijo besedico, dve o »akademskosti«. Srečneži. Saj ne vedo lega. kar vemo mi. Naši dopisniki nam sporočajo, da je najbolj brano čtivo, zlasti med predavanji, Antena.
Predsednik komisije za specializirane dejavnosti je na zadnji seji izvr. odb. ZS MVZ zbranim z mrtvaško resnim glasom sporočil pod enajsto točko svojeg. programa: »Enajstič: upamo, da nas bo izvršni odbor za naše delo primerno nagradil.« Člani odbora pa žal tega predloga niso vzeli tako zares. Nagrajveanje po delu v takšni obliki jim pač ni bilo všeč.
*
Dokaz za to, kako lahko več glav več ve, so kalkulacija za stanarino v študentskem domu. Izračunane so bile tri različne kalkulacije, ki so se gibale vse od 90 do 150 novih seveda dinarjev
Komisija za športno dejavnost pri izvršnem odboru Zveze študentov bo pripravila smučarsko tekmovanje v veleslalomu za študente mariborskih višjih šol. Vse nadebudne, belih poljan in svežega zraka željne mlade talente vabimo, da se prijavijo na izvršnem odboru ali na startu pred tekmovanjem. Točni datum bomo (bodo) še sporočili. Smučke prinesite s seboj.
Od 1. januarja 1969 velja novi, nekoliko spremenjen kontni plan za delovne organizacije. Ob tej priliki je prof., ki predava knjigovodstvo na VEKŠ z zadovoljstvom ugotovil:	»Na	račun	te
spremembe bo dobro živelo veliko ljudi«. Res, marsikdo izmed predavateljev se bo lahko umaknil v kraje, odmaknjene od ci-vilizacije na kak seminar in si spočil živce od teh zabitih študentov.
.
V tej številki veliko pišemo o konferenci Zveze študentov. Iz' skromnosti pa nikjer nismo omenili da je Katedra med delom izvoljencev mariborskih študentov izhajala kot ilegalno glasilo. Da je bila uspešna dokazuje navdušenje delegatov, ki so hrepeneče čakali na vsak izvod. Ugotoviti pa moramo tudi. da takšno razpoloženje ni bilo zgolj naša krivda.
*
V sredo. 29. januarja, bo v klubski sobi starega študentskega doma ZBOR ŠTUDENTOV dogovori ali se bomo o načinu do-d°l;evanla subvencij ln o
mih študentskega doma. Pridite in povejte svoje mnenje.
lEvršni odbor je na svoji zadnji seji imenoval izmed sedmih predlaganih po tajnem glasoval- ' nem postopku 5 članov redakcijskega kolegija Katedre. Tako razširjeni uredniški odbor je v skladu e statutom lista. Člani kplegija so torej poleg petih urednikov, sekretarja uredništva in tehničnega urednika še: Tone Končnik, Milena Saruga, Franci Hedl, Tomaž Kšela in Jože He-mingman.
*
Pred časom so v Zagrebu med študenti napravili anketo o naših voditeljih. Na vprašanje, kdo je Mika Spiljak, jih je veliko odgovorilo:
»To je tisti, o katerem se pripovedujejo dobri vici.«
Od 4. do 9. septembra je bilo v Budimpešti srečanje predstavnikov vietnamskih in ameriških mladincev in študentov. 2e prej sta bili dve taki srečanji, in sicer v Stockholmu aprila lani, drugo pa je bilo med 9. svetovnim festivalom mladine in študentov v So-k fiji v Bolgariji.
Komunike, ki so ga izdali v Budimpešti predstavniki obeh delegacij, pravi, da sta obe delegaciji razpravljali o svojih borbah proti vojni in agresiji, ki jo vodi vlada ZDA proti vietnamskemu ljudstvu. Ameriška delegacija je izrazila veliko razumevanje za junaško borbo Vietnamcev proti uničevalni vojni vlade ZDA. Konferenca je ojeklenila odločitev ameriških protivojnih predstavnikov, da bi zahtevali od vlade ZDA zaustavitev bombardiranja severnega Vietnama in umika ameriških vojakov iz Južnega Vietnama in da prizna Vietnamcem pravico samoodločbe.
(Nevvs Service)
LIST MAKI BOKS Kili ŠTUDENTOV IZDAJA ODBOR ZS MVZ KATEDRO UREJA UREDNIŠKI ODBOR:
OLGA CERIC, DRAGO JANČAR, IVO RUDOLF,
BRACO ZAVRNIK, JANEZ GUJT. BOGO ČERIN (FOTOREPORTER)
GIAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: ŠTUDENTSKI DOM, OB PARKU 5 — TEL. 22 404 —
CENA IZVODA 50 PAR (LETNA NAROČNINA 10 ND. ZA USTANOVE
IN PODJETJA 15 ND, ZA USTANOVE
IN PODJETJA 15 ND) - ŽIRO RAČUN 51* 078 548
NENAROČENIH SI.IK IN ROKOPISOV NF. VRAČAMO
TISK: CP MARIBORSKI TISK
Ker so se razgovori s književniki in politiki na naših straneh kar lepo uveljavili, smo sklenili zasnovati serijo razgovorov širše. Pogovarjali sc bomo o najaktualnejših vprašanjih našega danes In tukaj po »štafetnem-« principu, ki se je kot oblika novinarskega dela dobro obnesel.
Danes se pogovarjamo z Marjanom Krambergerjem, književnikom, publicistom in literarnim' kritikom.
Tovariš Kramberger, alL menite, da ste z ozirom na svojo dosedanje uspehe genialni?
Z ozirom na dosedanje že ne. Mogoče pa z ozirom na prihodnje? Navsezadnje ne bi bilo fer, če bi že vnaprej odrekli mestu Mariboru možnost, da bo le kdaj dobilo svojega genija. Najbrž bi ga telo krvavo potrebovalo za protiutež vsem mogočim lokalnim rupam in brezveznikom. Seveda pa se čutim dolžnega opozoriti lahkoverneže, da je objektivno kaj malo verjetno, da bom to ravno jaz.
Branko Rudolf je v prejšnji številki Katedre dejal takole: »Nekdo napiše ljubezensko zgodbo. Ampak glavnemu junaku manjka predvsem to, ila je pust in prazen, agresiven in hkrati dolgočasen človek. Ničesar prav ne ve, zato tudi nič pravega noče. In taka neskončna duševna puščoba se zdi avtorju tako naravna kakor recimo sonce, dež in toča. Ne pomisli, da je s takim opisom tudi sebi dal slabo spričevalo.-« Nekateri pa pravijo, da vaša Ljubezenska zgodba, ki jo ima verjetno v mislih B. R.. odpira novo poglavje v slovenski prozi, da razpira neki nov, doslej - malo inan svet. Kaj pravite sami na to?
Mislim Branka Rudolfa je, kot bi rekel Vladimir Gajšek, komajda mogoče izmeriti širino in globi-
Urednlštvo Je mnenja, da Je polemika zdaleč presegla sprva zastavljeni politični okvir ter so usmerila v dokaj nedognano filozofsko kamenjanje nasprotnika z Idealističnimi in materialističnimi-resnicami. Zavoljo tega Katedra s Stropnikovim In Zorlčevim sestavkom tvoje strani zapira vse dotlej, ko bo kdo od prizadetih začenjal dejansko razpirati nove možnosti ln razkrivati nove dimenzije v doslej načetih vprašanjih. Prepričani pa smo, da nam Jo ateistom in vernikom slej ko prej HUMANIZEM tista stična točka, kjer bi bilo mogoče najti »skupni Jezik« ln nadaljevati dialog.
quot capita tot sententiae II.
Ce je kdorkoli izmed bralcev Katedre zasledoval polemiko, ki jo je izzval moj članek Semeniščni-И, je z malo truda lahko ugotovil, kako zelo smo se oddaljili vsi udeleženci polemike od pravega predmeta kritike. Za to sem v nekem pogledu odgovoren tudi jaz. Začeli smo razpravljati o elementarnih problemih, vezanih na nasprotna stališča idealizma in materializma. Teh očividnih nasprotij ne moremo rešiti, ker izhajamo iz popolnoma različnih pozicij (čeprav trdi gospod Stropnik, da je »le realist«). Kako morete kaj tako smešnega trditi. Ce priznavate ideji prvenstvo pred materijo, potem ste idealist in vam nobeno Izmotavanje s pomočjo skromnega znanja filozofije ne more koristiti.
Sicer pa to ne pomeni, da mečem puško v koruzo. Vsekakor pozdravljam dialoge v takšni obliki. V drugih evropskih državah so v zadnjih letih pogosti, čeprav so spremljani z obeh strani z nezaupanjem in bojaznijo. V teh izmenjavah mnenj pa ne smemo videti način in možnost za zmago nad drugo stranjo. Lahko si le poglobimo lastna stališča in nazore ter objektivneje obravnavamo vprašanja, ki so predmet razprave. Nobeden izmed dosedanjih razgovorov ni prinesel ne zmagovalcev ne poražencev. Prinesli so pa kopico novih rezultatov in prispevali so k boljšemu medsebojnemu razumevanju.
V našem sodobnem družbenem dogajanju je veliko nerešljivih problemov in veliko protislovij. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, nam lahko dajo ljudje. S svojimi mislimi osvetljujejo problem, ki postane jasen tudi nam. Morda so ti ljudje filozofi Sartre, Marcuse. Kljub njihovi globoki misli pa jim lahko očitamo to, da ostajajo nekako v senci religioznega fatalizma, ki uspešno prede svoje mreže tudi med slovensko mladino. Pri tem so njegove metode kaj učinkovite. Tudi Adam pride prav. Ustava zagotavlja vsakemu posamezniku svobodo glede tega, kateri veri pri-
no. Ce Ima po tej logiki junak nekega literarnega dela recimo bradavice na nosu, potem ima take bradavice tudi avtor tega dela. Ce se junaku potijo in smrdijo noge se potijo in smrdijo tudi avtorju. Ce je junak babjek, je avtor nujno prav tako babjek, če pa je junak usekan na moške, je z avtorjem spet enako. Ce junak skače z odprto marelo iz desetega nadstropja, ga avtor očitno zvesto posnema. In če je junak pobil kakih pet ali šest ducatov ljudi, jih je avtor vsekakor prav toliko.
Ali Ljubezenska -zgodba res odpira kak nov in malo znan svet, o tem naj sodijo drugi, da pa ga odpira Rudolfova modrost, to si upam trditi z vso gotovostjo.
V TT*sto napisali, da bi namesto Branka Rudolfa v svojih koprivah raje videli sedeti koga drugega. Radi bi vedeli, koga ste imeli v mislih in kaj ste hoteli povedati.
Za zadnjo januarsko številko TT bom pripravil članek z naslovom »Maribor in mariborstvo«, v katerem bom vse skupaj zelo natančno razložil, ker me je neki bralec iz Maribora končno vendarle pozval, naj to storim. Ne mi zameriti, če bi rad, da bi ostala vsebina članka za zdaj še skrivnost. Ce pa ga pri TT slučajno ne bi hoteli, vam obljubljam, da ga prinesem k vam.
Zdi sc, da so danes na Slovenskem umetnostni kriteriji popolnoma odpovedali. Včasih ste se veliko ukvarjali s primerjalno književnostjo (in če se ne motim, se ukvarjate še danes). Kaj pravite" o kritikih in literarni kritiki v Sloveniji in njenih grehih?
Tole je pa bolj nerodno vprašanje. Seveda vsi vidimo, da je naša literarna kritika na psu, samo zakaj je tako? Splošnega odgovora vam na to ne vem dati, lahko vam kvečjemu povem, zakaj sem se sam prenehal ukvarjati z njo, vsaj javno: preprosto zato, ker nisem dovolj mlačen Slovenec, da bi si upal povedati Slovencem vso kruto resnico o pretežni večini njihove literarne produkcije.
Kaj pravite o tako imenovani poplavi seksa in amoralnosti v našem literarnem zdajci, ki ju tako pronicljivo registrirajo, recimo, starejši literarni krogi?
pada. Ne smemo pa pozabiti, da način mišljenja, v tem primeru religiozen, idealističen, daje tudi določen pogled na svet, deteminiranost, ki ne more biti samo stvar vsakega posameznika. Saj človek živi v družbi in- z ljudmi in s problemi, ki se tikajo njegovega »tuzemskega bivanja«.
Ce se vam zdi, da gledamo dialektični materialisti na človeka »skoraj« utopisti čno, potem vi sploh ne veste, kdo je človek.
Sicer pa vam lahko povem, da me prav malo zanima ali ste idealist ali materialist. Tega prav gotovo nisem nameraval »odkriti« v članku Se-meniščniki, še manj pa v kateremkoli drugem prispevku; Ampak če človek misli na vaš način, potem res ne mora biti drugega kot idealist. Saj ste sami napisali: »Kar zadeva prvi izvor gre za vprašanje, zakaj nekaj je, zakaj ni nič in zakaj je takšno, zakaj ni drugačno.« Iz konteksta je razvidno, da ste idealist (»Na ta vprašanja človek ne more odgovoriti brez Boga«). Sploh pa me zanima, zakaj s takšno ihto zatrjujete, da ste realist, v isti sapi pa že pravite, da niste materialist, ampak idealist. Ce dovolite — to se mi zdi malce neumno.
Poanta vsega pa je vaša »misel«, ki ste jo navrgli na koncu kot vrže mesar kosti na tehtnico. Oprostite mi te besede; kar same od sebe so se mi pojavile, ko sem prebral »da je do ateizma enako daleč kot do vere v Boga«. Mogoče se to dozdeva vam, večina ljudi pa ne misli tako. Zelo zanimivo bi bilo zvedeti, koliko otrok iz družin, kjer oče in mati ne verujeta v boga, hodi v cerkev in veruje. Mislim, da bi takrat zelo jasno videli, kako nepremišljena je bila vaša misel.
Pa pustimo to. Duhovščina medtem na deželi krepi svoj vpliv na delo družbenopolitičnih organizacij in društev. Delovanje klera je različno in obsega dajanje nasvetov, organiziranje pomoči itn. Znani so primeri, ko cerkev ponuja predavanja organizaciji RK. Ponekod se čuti tudi vpliv cerkve na vodstvo družbenopolitičnih organizacij. V teh primerih je v takšnih vodstvih slaba kadrovska služba. Tudi družbeno življenje stagnira zaradi poma ljkanja sredstev in glej, zopet je priložnost za vključevanje cerkve tu. Da, seveda — duhovščina nabira vedno nove ljudi, mladino, za semenišče. V Mariboru se šola trenutno okoli sto fantov, ki so se zapisali cerkvi. Gotovo njihova prisotnost vpliva na ostale dijake, še posebej zato, ker je med njimi malo komunistov. Ce se spomnimo, da je na naših zavodih še določen odstotek religioznih predavateljev, potem nam
Zdita se mi tako naravna kakor recimo sonce, dež in toča, in namesto da bi me bilo tega mojega stališča sram, sem nanj še celo ponosen, čeprav si z njim v očeh Branka Rudolfa prav gotovo dajem slabo spričevalo. Nihil humanum a me alie-num puto ali recimo bobu bob. Seveda pa ne verjamem, da bi bila taka odkritosrčnost čudežno zdravilo zoper vse mogoče zasebne družbene bolezni in težave. Narobe, prevneto ukvarjanje s seksom je bilo dozdaj še za vsako civilizacijo slabo znamenje. Ampak proti temu se je kratko malo zastonj zaletavati z glavo v zid.
In še politično vprašanje. Je imela vaša študija »Zakaj še nisem komunist«, ki je naletela na tako različen odziv, tudi akcijsko politične ambicije?
Se razume! Politična veroizpoved ne more biti kaj drugega kot politična akcija. Njeno ozadje pa je nekoliko nenavadno: članek oziroma gradivo zanjo so namreč v ropokisu prebrali nekateri tovariši s tedanjega slovenskega CK, in približno iz te smeri je prišla tudi pobuda za natis. Razumljivo je navsezadnje, da si mi ubogi mariborski književniki sami ne bi bili upali prevzeti odgovornosti za objavo takih nezaslišanih grozot. Slo je, po mojem mnenju, za pošten in pogumen poskus, uresničiti v praksi riaše lepo družbeno načelo o preprostem državljanu kot subjektu-kreatorju politike. Seveda pa je reakcija med mariborskimi funkcionarčki očeta in vse botre tega članka nemilo streznila. In razumljivo je. da je moral uredniški odbor Dialogov lepo tiho vzeti ves greh nase, ker pač ni smel vlačiti še drugih v naše provincialno blato. Kot ste najbrž brali, je bila prav armada nižjih funkcionarjev v sovjetski provinci tista, ki je najbolj histerično zahtevala recimo intervencijo na Češkoslovaškem.
Komu predajate besedo?
Svojemu prijatelju Francetu Forstneriču, z željo, da bi povedal, kako je prišlo do tega, da se je za krmilom- Dialogov znova znašlo delovno jedro dosedanje garniture, in čigava duševna masaža je njemu osebno pregnala uredniško »utrjijenost«, o kateri je tožil v TT.
postane jasno, kakšna je situacija na teh šolah. Mislim na idejno usmerjenost pri pouku.
V preteklosti je bilo veliko popuščanj v kadrovski politiki, v odnosu do profesorjev. Sedaj je to treba popraviti. Tisti, ki noče ali pa ne zna vzgajati v socialističnem duhu, ne zasluži mesta v naših šolah. Nikakršen kompromis ne more priti v poštev.
Velik problem pa je tudi v naših učnih načrtih, ki po družbenih znanostih zaostajajo za šolskimi programi drugod po svetu. Cerkev je to slabost zelo dobro analizirala in sili v ta naš prazen prostor. Tudi materialni problemi šolstva niso rešeni in to deangažira prosvetne delavce pri njihovem delu.
Ideološki boj z religijo obsega široko področje in je dolgotrajen proces v katerem se morajo angažirati vse družbene in progresivne socialistične sile na idejnem področju. Ko pa je govora o političnih vprašanjih, se morajo angažirati tudi organi oblasti.
Gospod Stropnik, upam da sem vas zadovoljil. Ce pa vi ne mislite tako, se zopet oglasite. Vedno sem vam voljo.	IGOR	ZORIC
še o svetovnih sistemih
V članku: •►O svetovnih sistemih*« v prejšnji številki Katedre Je tov. Urbančič orisal idealizem iz svojega stališča. Tudi ta definicija idealizma Je takšna, da ml ne zadošča in me ni treba tlačiti notri. Ce že realizma ne priznate tov. Urbančič, me pa pustite zunaj prizna* nlh svetovnih nazorov, ne tlačite me tja, kamor ne spadam.
Ne živim v 16. stoletju, tudi v 18. nc. Ne verjamem v nobeno stvar, ki ne vzdrži znanstvene kritike. 2lvlm v atomski dobi, dobi, ki v rvojih rezultatih poveličuje Človeka, njegov razum in izredne sposobnosti, v svoji dejavnosti pa ga obenem potiska na stranski tir.
Tov. Urbančič, oba sva priči izrednih dosežkov človeka. Jaz ga ob tern občudujem la se vprašujem: ali Je res ta človek, ki pošilja rakete v vesolje, sestavlja računalnike. ki njega samega prekašajo v ekstremih, le rezultat »»slepih, nezavednih sil** (Engels), ali pa je prežet i nekim nematerialnim delom, ki od njega samega ni odvisen (-duša)? Vi moj sobesednik pa medtem čitatc Магха in Kvaternika. To, kar no za vas kubistične šale, so zame vprašanja ki jih bo treba že enkrat rešiti. To, kar se vam v mojem Članku zdi dvomljivo ali nejasno, ne boste rešili nc s pomočjo Kvaternika, ki mi ga priporočate in ne s pomočjo Manca, ki mu tako zelo zaupate. Pustite desetletja stare citate. Citajte dela sodobnih mislecev. Z a začetek vam svetujem: dr. Trstenjak Hoja za človekom, ali pa kaj od Teilhard de Chardina. Medtem ko boste to študirali, bodo mnogi neutrudljivi človeški mo’ mi prodrli še globlje v skrivnosti. Se vedno pa bo ostalo enako daloč do Boga. kot do ateizma.
Herman Stropnik
marijan hmberger
zur u magdenlendu
RAZMIŠLJANJE O RTV DRAMI
Zaradi dokaj tragičnega dejstva, da Slovenci trenutno nismo sposobni ustvariti zadosti lastnih TV dram, so uvrstili v spored to zanimivo in aktualno delo bosanskega avtorja. Vsebina je približno taka. Mlad avtomehanik se vrne z dela v Nemčiji. Doma spozna dekle iz •►boljše družbe«. Ta ga pripelje v svojo družbo, na žur (srbohrvaški izraz francoskega izvora, ki po pomenu nekako odgovarja našemu hausbalu). Tam sc sreča z mulomeščani. Ne leži jim, oni njemu še manj in tako njuna ljubezen ne more premostiti socialnega prepada. Na koncu skrit pevec žaluje za časom, ko je gospa smela ljubiti sužnja.
Delo torej obravnava socialno razslojenost pri nas. Ze dolgo pogrešamo podrobno analizo premoženjskega stanja posameznih plasti prebivalstva. Velika večina zahodnih držav Je prebivalstvo zelo natančno obdelala po odstotkih, natančno registrirala, koliko dohodka je imela posamezna plast, in kar je največ vredno, vse lepo objavila. Zakaj tega ne storimo pri nas? Saj vemo, da naš davčni in inšpekcijski sistem silno slabo deluje, toda brez tega je govoriti o kakršnikoli socialni politiki kratkomalo absurdno. Strah pred neprijetnimi dejstvi ne bi smel biti ovira. Ce si privoščijo kapitalisti, zakaj si ne bi še mi? Mar smo šibkejši?
Avtor je zelo dobro pokazal na posledice nekega ravnanja, medtem ko je vzrok očitno zanemaril. Kdo so ti ljudje, ki terorizirajo proletariat pri nas? Od kod se je vzela ta čudna družba, zbrana na žuru? Kdo jim daje moč In predvsem denar, za njihov nenormalni in škodljivi način življenja? Višja družba, v redu, a katera plast višje družbe? Kak status imajo? Od kod izvirajo? Ro svojih močeh bom to skušal analizirati.
So politiki? Po njihovih razgovorih sodeč pridejo v poštev kvečjemu sinovi politikov. Ti sestavljajo lep del beograjske čaršije in ljubljanske ter zagrebške smetane. Ne smemo pa pozabiti, da so to otroci proletarcev. Etika NOB je kljub vsem kritikam in lastnim spodrsljajem še vedno daleč najmočnejša in najboljša, kar jih premoremo. Ne, odkritega zaničevanja delovnega človeka od današnjih politikov ne moremo zabeležiti, niti predvidevati. Niti od njihovih sinov ne. Porekla in ideje ni moč zatajiti v tako
kratkem času. Razen tega temu nasprotuje del dialoga med protagonistom in dekletom, ki je sicer del družbe, a ima kljub temu določene pomisleke. Tam je jasno povedano, da so med seboj sprti, toda proti novincu nastopajo skupno v želji, da ga onemogočijo.
Naslednja možna plast bi bili obrtniki. Tudi tu samo sinovi obrtnikov. To je po svoje še bolj neverjetno. Nobeden ni kazal, da je kdaj koli fizično delal, kar bi kot potomec obrtnika nedvomno moral.
Kot zlata mladina tehniške inteligence sploh ne prihajajo v poštev. Kri ni voda, pa tudi mladost v določenem okolju pusti sledove. Kot taki bi bili oholi in polni večvrednostnih kompleksov, v nobenem primeru pa ne bi bili tako obupno prazni. Tehnika je stvar, ki jo bolj ali manj navdušeno cel svet priznava. Nisem še doživel, da bi kak tehnik negoval manjvrednostne komplekse napram kulturi. Prav zaradi tega najbrž že ne bi podpiral ljubega potomstva pri brezciljnem tavanju po kulturi.
Otroci zdravnikov? Vse govori proti. Zdravniki v veliki večini premorejo dovolj zdravega konzervativizma, da se jim kaj takegft v lastni družini ne more zgoditi.
Da bi prihajali iz znanstvenih krogov, ali da bi bili sinovi univerzitetnih profesorjev, je dokaj malo verjetno. Prvi imajo zelo strog način življenja, izredno inteligenco, ki je *za to potrebna in smisel za življenjski cilj. Dvomim, da bi dopustili, da nekdo zanika vse, kar cenijo. Profesorji na svojih otrocih preizkušajo najrazličnejše pedagoške prijeme, vendar še nisem zasledil, da bi jim dajali denar, češ naj se vzgajajo sami.	/
Ostane še ena močna in priviligirana plast naše olilokra-cije. To so trgovci, bančniki in visoki uradniki. Zadnja čistilka v močnem uradu ima več plače, kot izredno dober delavec v industriji. O šefih sploh ne govorimo. To so obogateli ljudje — jara gospoda. Visoki, cinični in prazni. Zal moramo tudi to plast izločiti. Naša jara gospoda ne da na kulturo dobesedno nič. V dobrih starih časih se je gospa generaldircktorica lahko hvalila, češ moja pa je' pianistka. Danes bi se ji kolegice po tihem posmehovale. Po tihem, kajti glasno ničesar ne delajo, to kaže, da so fine.
Ostanejo nam še kulturniki, ta najbolj bebast, najnizkot-nejši in najbolj zaničevan del boljše družbe. Stojijo pri kahli režima in pazijo, da drek ne smrdi. Pa saj jim manjka duha. Če bi ga imeli, bi bili barmani, popevkarji, slikarji naivci in prostitutke.
Kulturni delavci sc dele horizontalno na pripadnike raznih panog in v teh na zastopnike različnih mišljenj, vertikalno po statusu in dohodkih ter generacijsko. Oglejmo si najprej potomec najstarejše in najvišje grupe. Iz ključnega dialoga bi lahko sklepali, da gre prav zanje. Znanje tujih jezikov od rojstva, klavir in klasiki skozi vso mladost, navzven močna grupa, to je, kar jim pripisuje ena izmed družbe. V redu. Tako nastajajo meščani, nikakor pa ne malomeščani. Kakšna je razlika? Meščanstvo je trdno, z bogato tradicijo, prepričano v nujnost svojega obstoja. Na proletarčevo vprašanje, kaj delaš, bj znal odgovoriti še tako absolutno brezdelni rentnik. Potujem, lovim slone po Afriki, ali bolj domači primeri: proučujem probleme eksistence, poskušam spremeniti svet, proučujem neandertalce in podobno. Pri teni drži, da meščan vedno nekaj dela, najhuje takrat, ko ne dela ničesar. Se nekaj. Meščani so skozi vso dolgo zgodovino sprejemali najboljše — to je tiste, za katere so menili, da so najboljši in imeli so izredno izdelane kriterije, medse. Malomeščani nikoli. Člani družbe bi bili lahko predstavniki naše srednje kulturne generacije, nekako od šestindvajsetega do štiridesetega leta. Ti so skoraj v celoti tako pusti, domišljavi in prazni. Toda spet sc pojavi v sami drami določeno nesoglasje. Glava tolpe, cinik in ncmoralncž, je za to vrsto ljudi mnogo premočna osebnost. Nikjer ni notranje neuravnovešenosti in vulgarne agresivnosti, ki je za to pasmo tako značilna. Pscudoumctniki mlajše generacije se tako radi sprenevedajo s proletarsko miselnostjo. Avtomehanika v svoji sredi ne bi samo trpeli, temveč bi ga navdušeno pozdravili. Tudi ti odpadejo.
Nasprotnik ostane slej ko prej v senci. Ne vidimo ga, sicer pa smo se na to že navadili. Osebno mislim, da avtor ni hotel naprtiti vsega zla študirajoči mladini.
Pri vsej druščini sta me presenetili predvsem dve stvari. Videli smo dokaj tipično vzhodnjaško visoko družbo. Rezervirano zaprto v lasten ozki krog in morbidni bi bili pri nas, pa tudi v Zagrebu, deloma celo v Beogradu povsem nemogoči. Zahod ima svoje huligane, Vzhod še vedno kneze. Samo izredno močne osebnosti in popolni odvečneži imajo vedno svoj obraz. Tolstoj je našel pri zdolgočasenem ruskem plemstvu tisoče likov, tisoče oseb in osebic. Vsaka je živa, vsaka realna. V tej družbi avtor ni našel niti ene. Vsi so brezupno prazni in dolgočasni.
V glavnem sem zapisal samo negativne misli. Delo je zelo živo in izredno sugestivno. Samozvani geniji slovenske kulture, odpirajte umazane kljunčke! K nam Slovencem — tako kulturnemu, literarnemu in genijalnemu narodu, prihaja v letu gospodovem 1909 kultura iz zavržene Bosne.
Ivo Rudolf
netivi
v cim
Kolarčeva univerza v Be lu
arj
slovenskega pdsca Ivana l čer, posvečen temu velikEdu je dekan filološke fakult im da sodi Cankar med ustv^e, s časom, ki so ga živeli.
vsaka generacija za svo 3ar
>vo
majhnemu narodu, toda ki ločijo države in narodCmu meje naroda, da je preše ^eja zagledanosti vase. Odličn
nijo med svojim pesniški ro;
som. In kar je najvažneji kar moremo zahtevati od ristično znj: ustvaril meja.
Odlomke iz Cankarjevih igralci Stevo Žigon (Greh, vica) in Liljanna Krstič Dvorana Kol ar če ve univei
n
kar
U;
Vi
a,
t
s< pe< sm P l
ferdiar
p
homme la saison de ta migra n’est pas encore venu attends que, le vent d . alors tu deploieras ton \ que ton coeur demami Chateaubriand Chateaubriand
med mrakovi s katerimi so se zaupljivo pogovarjali otožni starci o smrti
med alkoholnim vrenjem v starem sodu poglobljenem v smrtne muke gl ji ve kvasovke med prodiranjem v večerno ali jutranjo zarjo
smo pripotovali pripotovali k sebi domov v svoja zatočišča pripotovali v skrivnostne glot^e starega prastarega dohrega toplega morja
pripotovali brez popotnih vtifz razklani med življenje in
življenje med gluho tišino in
tiktakanje
vrgli smo ure ob zid srca so se ustavila sama tikta kanje tikta kanje tikta kanje tik
pridi
sin k materi pridi
mati k sinu
klvencionalnost iiinadčasovnost lalarjevem delu
5co®u je ob 50. obletnici smrti » Cl 4arja priredila literarni ve-'ikai i duha. V uvodnih besedah ltetl Dimitrije Vučenov poudaril, .var dpe, katerih delo ni omejeno i. Otokarjevo delo more sprejeti rojt^pankar pripada relativno >vo delo je preseglo meje, imeni torej, da je presegel eJlko barijero zaprtosti in uspel vzpostaviti harmo-roznim in dramskim opu-
  . vsakega umetnika, največ
d njega, kar je najbolj karakte-; dflo brez doglednih časovnih
ti j | so brali znani gledališki h,-! Spec Jernej in njegova pra-č ; isma materi iz Ljubljane), er: 'je bila nabito polna.
J Ejub Stitkovac, Beograd
ipd miklavo
1 peti odlomek ifjpesnitve glumači
a'.
ratl nuei
t det iriort so leve tonftjvers ces regions inconnues mdffl
1
$*■
»vkefc
- **
jo
Globlje
vtii t
ej vino smrt moja ej ljubezen poguba moja poj
pa bo noč in
luč v daljavi in bo nekdo slep rjovel aj sokolje oko žalost moja P o
v .
mlati mlati
mlati mlati '~-
stari pastir
potem pa ,
potegni
zategni
nategni
in pobegni
na dno morja
s kamnom za vratom
in izbuljenimi očmi
P
o
j
P
o
j
p
o
j
stara pesem zelo stara pesem
stara pesem zelo stara pesem razočaralo nas je podrli smo hiše iz kock
razočaralo nas je in nismo šli v kino razočaralo nas je in nismo nič nismo‘storili samo poslušali smo jok starih ljudi ki so poslali sinove in hčere v smrt jok starih ljudi ki kupujejo ljubezen z denarjem jok jok jok starih ljudi fuj FUJ
razočaralo nas je
porinili smo
prostitutke iz postelj
da se je še dolgo
slišalo
javkanje
izpod miz
kamor so se zatekle pred brcami
tudi to nas je razočaralo potegnili smo jih nazaj in
potolažili njihov jok
tako nas je razočaralo
da smo
takoj
zaspali
starinarnica ali odhod iz starinarnice
živel je mož star mož imel je srce zadela ga je kap pokopali so ga na grobu piše tu spodaj leži mrlič ki mu je odpovedalo
oeeeeeeeececeecceeccecceeoecccecec eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeceeeeeeeeeceee na njegovem grobu je stala starka in pripovedovala da je bil vojščak
bojeval se jc povsod tudi tam
za turškim gričem
kjer je kugla priletela
v srce je' zadela
za turškim gričem
na katerem je
stradivari nabral suhljadi
in iz nje naredil
violino
za paganinija
da je lahko bled ko smrt
igral
odhodnico iz starinarnice starec vojščak je poslušal
inako se mu je storilo da je rekel vse
za vero dom cesarja in moril dalje in se dalje dajal moriti tam za turškim gričem tam je dost fantičev ki so jih za nas poklali
Vinjete so delo Vinka Blaja, študenta II. letnika PA
n
živel je mož star mož
na grobu mu piše
tu spodaj
leži
mrlič
ki mu je
odpovedalo
s
eeeeeeeeeeeeeeceeeeeeeeeeeeeeceeee
eeeeeeeececeeeeeeceeeceeeeceeeceee
VIII. konferenca Zveze študentov mariborskih višjih šol, oziroma I. seja stalne skupščine študentov mariborskih višjih šol, ni izpolnila pričakovanj. Posebno v zadnjem času se je pred študenti pojavila vrsta problemov, nekaj pa je bilo tudi takih, ki se vlečejo že vrsto let, njihova rešitev pa je zelo važna za življenje študentov.
Morebiti smo pričakovali burne razprave, borbo mnenj in revolucionarne sklepe, smo se pa le reorganizirali in to ne preveč hrupno. Človek je dobil vtis, da samo nekaj študentov (in najbrže tudi kateri izmed gostov) ve, kaj pomeni dvig rok in sprejem sklepa za ustanovitev stalne skupščine mariborskih študentov.
V razpravi (prvi del) so se govorniki sicer dotaknili nekaterih pomembnih vprašanj, toda vse je izzvenelo malce pretiho in bolj kot dolžnost govoriti o tem, kot pa poiskati rešitev tega. Morda je bila temu kriva tudi prema-la pripravljenost nekaterih govornikov, ki niso razen nakazovanja problemov iskali tudi dobrih in (trenutno) racionalnih rešitev.
Tako je na primer bila precej zanimiva razprava o študentu kot osebnosti, kot človeku, ki bo moral po končanem študiju stopiti na vodilno delovno mesto in nemalokrat dokazovati svoj prav javno — pred večjo ali manjšo množico poslušavcev. Med študijem pa se osebnost študenta izgubi v pasivnem sprejemanju znanja. Koliko ima študent možnosti javnega nastopanja (tisti, ki imajo dovolj močno osebnost, si jo poiščejo)? Višje
paberki s konference
šole (enako tudi fakultete), ki bi najbolj morale skrbeti za to, da mlad človek razmišlja, so to do neke mere zbanalizirale In ga pustile skoraj na ravni srednje šole, saj je edina sprememba v načinu spraševanja oziroma ugotavljanja njegovega znanja. Tempo, ki zahteva, da mlad človek čimprej dojame določen kvantum znanja iz neke snovi, ga po drugi strani spreminja v tisto, česar nočemo — v brezosebni znanstveni stroj. Ali ne tiči prav v tej osnovi študentskega življenja tista pasivnost, katere vzrok poizkušamo odkriti že leta? Vsakega študenta prisiliti do javnega nastopa in odkrivanja individualnega jaza je najlaže narediti prav v šoli. Mlad mislec je močnejši, kot naguljeni odličnjak!
S tem je do neke mere povezano tudi samoupravljanje, o katerem na skupščini niso dosti govorili, in je bilo bolj omenjeno v drugem delu razprave, ko so govorili o reorganizaciji študentske organizacije. Na naših visokošolskih zavodih samoupravljanje še vedno ni razvito do zadovoljive mere, čeprav se sodelovanje študentov iz leta v leto povečuje in so študentje skoraj v vseh upravnih organih šol. Do neke mere za včasih slabo sodelovanje med upravo šol in študenti, pa so krivi tudi študenti sami. Na sejah samoupravnih organov sodelujejo pasivno, v precej primerih pa delajo brez koordinacije s študentskimi odbori ali drugimi telesi.
Poseben problem postaja posebno v zadnjih letih socialna struktura štu-
. . ■	.-.v	■	.	..Ч	.	.	.v.1	■	.
konferenca ZS
• s?
шшт
. y
dentov, saj iz leta v leto ugotavljajo, da se na višje šole vpisujejo samo iz večjih mestnih centrov, medtem ko odstotek podeželske in tudi delavske mladine vse bolj upada. Neposreden vzrok tej strukturni spremembi je prav gotovo denar, saj še vedno nismo uspeli zagotoviti vsem sposobnim dijakom oziroma študentom zadostna materialna sredstva za študij. Kaže, da se bo letos ta položaj nekoliko spremenil, saj je član republiškega izvršnega sveta dr. Vladimir Bračič na konferenci povedal, da se bodo letos sredstva za štipendije in kredite povečala kar za 60 odstotkov. Študentska organizacija nikakor ne sme postati sloj priviligiranega, materialno do-brooskrbljenega razreda.	. < .
V zadnjem času je tudi veliko slišati o zdravstvreem zavarovanju študentov, o katerem so govorili tudi na tej skupščini. Doslej so bili študentje zavarovani po svojih starših, in tako nastajajo razlike med kmečko oziroma delavsko študentarijo. Statistično so ugotovili, da v zavarovanju ni zajetih 18 odstotkov študentov, prav tako niso tudi zajete študentske družine. Prav gotovo je problem v tem, da študij še vedno ni priznan kot družbeno-potrebno delo, na podlagi katerega bi študentje lahko bili zavarovani samo po svojem statusu. Takšno zdravstveno varstvo pa bi moralo biti enotno. Po različnih vesteh sodeč pa bo ta problem najbrž kmalu rešen.
Bilo je še več razprav (razpravljalo je več gostov kot pa študentov), v katerih so govorili o študentskem gibanju kot progresivni sili v naši družbi. Ugotovili so, da bo treba veliko delati tudi na izboljšanju študijskega uspeha, prav tako pa bi naj tudi ustanovili študentsko-športne klube. Torej nakazanih je bilo veliko problemov ter tudi nekaj rešitev. Izvršni odbor stalne skupščine mariborskih študentov pa bo moral napreči vse sile. da bo lahko na eni prihodnjih skupščin pokazal nekaj uspehov.
-niš
Fotografija: B. Čerin
SfcrSLFi 6
(Nadaljevanje s 1. strani)
UDELEŽBA V SAMOUPRAVNIH ORGANIH %
Zlasti na nekaterih fakultetah Je naletela na velik odpor prav zahteva po enako* pravnem odločanju o vseh problemih Študija, o spremembah študijskega režima, o vprašanjih novih vsebin in oblik, o načlno preverjanja znanja,* itn. Na mariborskih visokošolskih zavodih so te zahteve naletele na ugoden odmev. Evidentno je namreč, da se slovenski študentje s temi in. drugimi zahtevami vključujemo v prizadevanja po reformirani slovanski univerzi, po reformiranem šolanju in sistemu šolanja nasploh. To Je tudi ena glavnih značilnosti mladega evropskega gibanja. Seveda pa gre tukaj še za udeležbo v yrsti drugih samoupravnih ustanov, kjer se odloča o vprašanjih, ki nas neposredno zadevajo. Zapis pod to točko ne zahteva natančnejših razmejitev, ker je osnutek o reorganizaciji natančno povedal, kakšno naj bo to samoupravljanje,
ODNOS DO ZVEZE ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE
Tukaj se moramo neizogibno srečati z vrsto vprašanj, ki v temelju determinirajo organizacijo, ki se spopadajo z vprašanji širšega pomena za našo nacionalno skupnost in končno — ki zastavljajo v naslovu zapisano alternativo. Povzemimo na kratko, kako so naši predstavniki utemeljevali slovenske težnje po svoji organizaciji na II. redni konferenci ZSJ.
»Izhajamo iz ugotovitve, da je študentska populacija grupa de facto oz. določen sloj, ki mu ne gre odrekati realne družbene eksistence. Clan skupnosti študentov Je zato vsak, ki Je študent (kriterij pripadnosti Je tedaj obj. družb, status posameznikov), ne pa tisti, ki plačuje članarino, priseže na statut itn.«
Sociološko gledano pomeni organiziranje skupnosti študentov preoblikovanja »grupe zase« v grupo zase ali še bolje: oformljenje sloja študentov v družbeno skupi-no.
Z poslovanjem ZS pa se dosedanji odnos spremeni, ZS fungira kot samostojna (avtonomna) struktura, ki stoji v odnosu do ZSJ ne več ko njen integralni del, marveč kot enakopravna celota.	•
F°i?e JfsanavlttnJa sam(ysto]ne organizacije ljubljanskih študentov, ustanavljamo tudi ZS Slovenije. Značilno je, da obstaja v Sloveniji poleg ljubljanskega univerzitetnega centra še precejšnje število višjih šol v Mariboru in Piranu. Tako kot mi študenti v Ljubljani, podobno tudi študenti v Mariboru in Piranu ustanovijo svoje samostojne organizacije. Te tri organizacije so bazične oblike povezovanja študentov. ZS3 nima značaja nikakšne superorganizacije nad temi organizacijami, drugače rečeno: ni grajena po piramidalni formuli, v njej ni hierarhije norm ln sklepov. Organi ZSJ nimajo nikakšne supremacije nad bazičnimi organizacijami, nimajo kompetence sprejemati sklepov, ki bi bili obvezni za bazične organizacije. To po-meni negacijo -odločanja od zgoraj«. Organe ZSS sestavljajo delegacije vseh treh Dazlčnlh organizacij, delegacije zastopajo (po principu Imperativnega mandata) stališča svoje organizacije in samo če so stališča vseh treh organizacij identična lahko P, ,	/5°,	*kupneSa stališča ZSS. Naša stara organizacija Je povsem odpovedala,
v junijskih dogodkih so študentje pokazali, da take organizacije ne potrebujejo in zahtevali nove oblike povezovanja (junijski dogodki so pravzaprav že nova oblika delovanja študentov). Nova organizacija (nove oblike povezovanja, organiziranja) ne pomeni nikakršnega Jamstva, da bomo študenti postali aktivni (postali »gibanje«), kaj takega ne mora zagotoviti noben organizacijski princip, saj organizacija ni nikakšna transcendentna — metafizična substanca, sila lebdeča nad Dosa-meznlki, ki emitira, rojeva ideje, akcije.«
Predstavnika Janez Bajc in Vojko Antončič nadaljujeta, da smo potemtakem, da facto že izključeni iz dosedanje ZSJ, kar pa ne pomeni razbijanja enotnosti Jugoslovanskih študentov.
Da bo stvar Jasna, poglejmo še nekatere odgovore zoper in stališča, ki sta Jih predstavnika ljubljanskih študentov zastopala na omenjeni konferenci. Misli, ki jih , beležimo, Jeizapisal Tone'Remc:	-
»Konflikt Je možno razrešiti na več načinov. Osnovni cilj reorganizacije Je: po demokratični poti, na specifičen samoupravni način organiziranja doseči avtentični družbeni izraz in uveljavitev študentov kot samoupravnih subjektov v družbi. Ali so cilji kot demokratičnost, avtentičnost, ustvarjalnost neke specifične pozebe študentov v Ljubljani ln Sloveniji? Prav gotovo ne 1 Tako kot nas, tudi študente v drugih republikah ovira »sklerotičnost« birokratsko — centralističnih (beri: stalinističnih) institucionalnih shem in dogm delovanja, z vsemi družbenimi, političnimi In moralnimi deformacijami kot posledicami. Osnovna smer boja študentov v kateremkoli univerzitetnem središču Je zato objektivno enotna. Ekonomsko, politično In moralno bistvo objektivnega druužbenega Interesa študentov je torej enotno (seveda v dialektičnem smislu enotnosti!).
Protislovje Je možno rešiti ali po poti, .ki jo predlaga Vojko Antončič (izstop iz ZSJ) ali pa tako, da s svojo aktivno prisotnostjo z delovanjem kot samostojen, a vendar integralni del Zveze študeptov Jugoslavije spreminjamo — revolucioniramo. demokratiziramo, humaniziramo, »funkcionaliziramo« organizacijo ZSJ in gibanje kot celoto. Naš cilj torej ne sme biti odcepitev, ampak nasprotno — reorganizacija celokupnega jugoslovanskega študentskega gibanja in v tem smslu tudi zveza študentov Jugoslavije na nivoju federacije.
ZSJ mora postati demokratična sveža samostojnih republiških organizacij (skupnosti) študentov. Vsaka republiška skupnost bo organizirana tako, kot to ustreza specifičnim pogojem delovanja ln volji večine študentov tiste republike, visokošolskega centra. Na specifičen način organizirane in samostojne republiške organizacije študentov bodo na novih temeljih konstituirane ZSJ, ne kot hierarhične super organizacije, ampak kot demokratično zvezo republiških organizacij (skupnosti) študentov. Možnosti za uspeh akcije so seveda zelo majhne, če se že vnaprej oportunistično odrečemo boju za novo organizacijo na zveznem nivoju in se obnašajo seceslonlstično — separatistično!
Nikakršne korenitejše spremembe v družbenem življenju, (ln tako tudi ne proces reorganizacije ZSJ) se ne more zaustaviti na republiških mejah. Vprašanj kot so globalni koncept gospodarskega in družbenega razvoja, družbenopolitični sistem, sistem izobraževanja in vzgoje, materialni položaj študija, mednarodna politika itd. ni mogoče obravnavati separatistično ali cehovsko — populacijsko.
Teza, da smo študentsko gibanje, ne pa organlzaclja.vje neznanstvena, ker je ne-dialektična. Cilj ni neorganiziranost (torej anarhija) ampak avtentična organiziranost.
Izhod je torej reorganizacija ZSJ kot celote, ne pa oportunistična odcepitev od gibanja (pa čeprav samo od ene institucije tega gibanja).
Medtem, ko se lahko z Bajcem in Antončičem strinjamo, je Remčev zapis gotovo potreben nekaterih korektur in bistvenih sprememb. Teksta sta zastavljena tako, da se kažeta kot izrazito nasprotje.	'	,	-
Res Je, da Remc pristaja na nujnost slovenske študentske organizacije, vendar so njegovi argumenti zgolj organizacijske narave, ko pa^e dotikajo sfere družbenega ali celo ekonomskega,^>staja slej ko prej deklarativen. Najbolj značilna za Remčev predlog pa Je vsekakor trditev, da so težnje študentov v Jugoslaviji identične, kar mora imeti za posledico enotno akcijo. Bežen pregled študentskih junijskih dogodkov nam mora pokazati, da so bile zahteve, ki so se porajale v posameznih »žariščih« bistveno različne. Medtem, ko je bila v Sloveniji očitno najosnovnejša zahteva po funkcionalizaciji celotnega družbenopolitičnega ln ekonomskega sistema, kar pomeni podporo slovenski vladi ln njenim prizadevanjem, se Je konflikt v Zagrebu v glavnem kazal skozi zahteve po doslednem izvajanju reforme, in skozi nekatere nove poglede nanjo. V Beogradu pa Je bilo gibanje takšnega značaja, da ga Je v okviru takšnega zapisa težko natančneje opredeliti. Z marsikaterimi svojimi zahtevami so beograjski (pa tudi sarajevski) študentje iz svojih socialno-poli-tičnih pozicij nastopali proti prizadevanjem po funkcionalizaciji, ki Je za naš prostor evidentna. Konkretnih primerov ne manjka, obširno pa Je o tem pisal ugledni Economist. To je samo eden izmed primerov, ki kaže, da v Jugoslaviji zdaleč ne gre za monolitno prizadevanje študentske populacije, ki ima skupno le to, da Je eksistenčno na istih pozicijah in da Je v dobršni meri revolucionarna, vendar ne povsod tudi stvariteljsko in ustvarjalno razgibana. Od, koga neki smo po Remčevem mnenju poklicani, da Ml slovenski študentje spreminjamo in revolucioniramo Zvezo študentov Jugoslavije. Takšno stališče je resnično secesionlstično-separatl-stlčno, saj naravnost ponuja sklep o naši avantgardnosti in Izjemnosti. Ce študenti v drugih republikah ne čutijo potrebe po vsebinskih in organizacijskih spremembah ZSJ. naj delajo po načelih, kakršna so bila v veljavi doslej. Strinjamo pa se z njim, ko se bori proti neorganiziranemu gibanju, ki je brezzobo Ln nemočno. D. J.
\ nihče ni nezmot jiv!
i Desetine in desetine dijakov si sedaj, ob koncu k prvega polletja, puli lase in preklinja nepravične . profesorje. V tem članku bom na kr^ko poskušal osvetliti ta na naših šolah predobro Znan problem, problem nepravičnega ocenjevanja.
Ne mislim razpravljati o tem, kakšni nagibi (zavedni ali nezavedni) vodijo profesorje, da ocenjujejo znanje dijakov tako relativno, pač pa imam namen prikazati dijaka, ki je zaradi kakršnegakoli vzroka dobil nižjo oceno, kakor zasluži (. glede na svoje znanje.
Prava malenkost, porečete. Stopiš k ‘ravnatelju in mu zaupaš svojo težavo, ta posreduje in stvar je končana. Toda zmotili ste se, če mislite, da je povsod tako. Stvar se začne zapletati ponavadi že tam, ko je treba poklicati ravnatelja. Dijak se ponavadi boji, da si bo nakopal maščevalnost določenega profesorja in zato raje vse skupaj prepusti usodi In razsodniku na'tem področju — profesorju. Da, seveda, tudi pogumni so nekateri in tisti z dvignjeno glavo pohitijo k ravnatelju. Tam pa jih čaka žalostna usoda In nečasten odstop. Ne rečem, da se ravnatelj šole ne pozanima za ves primeren da kdaj pa kdaj mladi vročekrvnež ne odgovarja pred komisijo.- Toda vprašanje je. če bo ta dijak v nadaljevanju šolanja imel enak položaj kakor njegovi sošolci. Prav gotovo ne! Mnogi profesorji si bodo o dijaku mislili, da je zahrbten ali revolucionaren ter ga bodo temu primerno tudi ocenjevali. Saj verjetno poznate pravilo, da je na naših šolah še vedno najboljša krščanska ponižnost. Nemalokrat pa se tudi pripeti, da je dobil dijak negativno oceno zaradi disciplinskega prestopka in takrat ponavadi tudi direktor zavoda ne sprevidi, da ocenjujemo v šolah znanje z enim redom, vedenje z drugim.
Cernu posploševanje. Preprosto zato, ker bi bili konkretni primeri za nekatere prenevarni in ker niti ni *moj namen urejati in razjasnjevati zadeve na nivoju posameznega, ampak želim prikazati možnosti urejevanja teh problemov s pomočjo mladinske organizacije in dijaške samouprave. Ne! Kje pa! Ne napovedujem vojne in ne prilagam trsk na razžarelo žerjavico, saj sem osebno prepričan, da so vse zmote in zablode okoli ocenjevanja vzrok različnega nastopa dijakov, različnega celotnega vtisa In zato ni čudno, da se človek, ki ocenjuje človekovo znanje pičlih nekaj minut, lahko popolnoma človeško zmoti. Ce pa
V v
se nekdo zmoti, je pravilno in lepo, da ga opozorimo na napako, posebno tedaj, če lahko ima ta napaka usodne posledice za določenega posameznika.
Tu pa se začenja problem. Navadno se zgodi, da prizadeti dijak vstane in se začne na glas razburjati. Razumljivo je. da s tem samo še veča napetost in poslabšuje svoj položaj. Toda kaj mu revežu preostane, ko pa se nihče drug ne zmeni za stvar. Bolje je ostati tiho in potem v odmoru pritrditi sošolcu, kakor pa da bi v pravem trenutku podprli njegovo zahtevo.
Cemu vsa ta nepotrebna prerekanja in izzivanja, ko pa je na šoli mladinska dijaška skupnost, ki bi morala takšne in podobne probleme reševati hitro in v zadovoljstvo obeh — profesorjev in dijakov.
Ali ni popolnoma drugače’, če k profesorju na koncu ure pristopi predsednik razreda in ga seznani z mnenjem dijakov razreda. Profesor bo prav gotovo uvidel sVojo napako oziroma zmoto in jo, v koliko je bila resnično storjena, popravil. Toda tega na večini naših šol ni. Dijaki se ne zavedajo, kakšno moč imajo in v kakšno oporo jim je šolska samoupravna skupnost. Vse probleme bi morali dijaki rešiti najprej v svoji organizaciji in nato z njimi seznanjati, prositi in zahtevati od vodstva šole pravilne rešitve in pojasnila. Kakor je razbita mladinska samouprava na šolah in kakor je v povojih mladinska organizacija (seveda taka, v kateri so resnično vsi dijaki angažirani), tako Je oslabljen tud! vpliv mladih na procese znotraj šole same.
Ce bomo mladi organizirani, se nam ni treba bati, da bi bil kateri izmed nas žrtev neljube pomote ali nenamerne napake, če pa bo dijaška samouprava samo na papirju, ga ni načina, s pomočjo katerega bi naše tov. profesorje opominjali na njihove napake.
Res Je, samo nekaj takšnih in podobnih problemov se je v minulem polletju pripetilo na naših šolah — toda pripetili so se. Da pa bomo spoznali tudi drugo stran medalje, si odkrito priznajmo, da je med nami tudi mnogo dijakov, ld jim je nepravičnost izgovor za neznanje. In ni malo takšnih. Mladinska organizacija jih mora nujno odkriti in se odkrito boriti proti njim, ker lahko v nasprotnem primeru spravi v slabo luč sebe in vse, pri katerih so se profesorji resnično zmotili. Poskusimo torej z novim polletj^fn z boljšo in za človeka bolj dostojno borbo, za pravičnejše ocenjevanje.
VERBANIC VOJKO
ko bi vsi vojaki sveta?
V 8. 'številki Katedre Je Bogo Cerln objavil članek z naslovom Borba za mir — samo fraza? Bogo Čerin meni. da je Jugoslavija tudi ena izmed tistih histeričnih držav, ki se Je pridružila svetovni oboroževalni tekmi. Ali res nosimo v ustih gesla za mir, želimo pa v resnici vojno? Vsekakor je takšna trditev, ki jo lahko razberemo iz navedenega članka, popoln nesmisel. Res je, proračunski Izdatki za našo armado so v letošnjem letu močno povečani ln na straneh časopisov smo lahko prebrali veliko člankov, ki so posvečeni novim konceptom za vseljudsko obrambo. Ali z graditvijo močnejše armade povečujemo nevarnost za mir? Pisec članka ne more razumeti, da je v današnjem mednarodnem življenju še vedno (na žalost) orožje tisto, ki z grožnjo popolnega uničenja življenja ohranja relitaven mir.
Nihče ne žeh biti vojak, nihče ne želi ubijati, toda dejstvo je in bo zaradi človeške neumnosti tudi ostalo, da morajo vsi fantje sveta vsaj enkrat zlesti v uniformo, prijeti za puško in se učiti ubijalskega posla — pravijo, da za dobro koga ali kaj? Ko bi vsi vojaki svdta naenkrat zakleli in razbili svoje orožje? Zaenkrat neuresničljiva iluzija. In še vedno moramo braniti svobodo, ali kaj podobnega. Naša želja je mir in blagostanje in nihče ne bi bil boli srečen kot mi, če bi lahko armado ukinili, nehali služiti vojaški rok ter milijarde, ki jih dajemo za ubijalsko železje, porabili za otroške vrtce ali kaj drugega. Človeška miselnost pa je še vedno prazgodovinska in v miru lahko živi samo tisti, ki ima ostre zobe. Morebiti pa bo kdaj naša organizacija doživela trenutek, ko bodo vojaki odvrgli orožje ter odšli domov.
NIKOLA ŠOŠTARIČ
Hladno orožje Foto: B. Ccrin
hočemo mir in svobodo!
V osmi številki Katedre sem prečital članek BORBA ZA MIR — SAMO FRAZA? avtorja Boga Čerina in sem z žalostjo ugotovil', da se avtor članka postavlja na popolnoma zmotna stališča, in s tem izraža veliko mero neznanja in nepoznavanja konceptov naše vseljudske obrambe.
Ni moj namen iskati in naštevati vse nedoslednosti in napačna izpeljevanja v članku, pač pa bi rad avtorja teksta opozoril na 60. člen Ustave SFRJ, ki se dobesedno glasi: »Obramba države je pravica in najvišja dolžnost in čast vsakega državljana.«
Ce nam ustava jamči, da je obramba države naša prva pravica in najvišja dolžnost, imamo kot samoupravljavci vso pravico od vseh državnih organov zahtevati, da nam nudijo vse možne pogoje in sredstva, ki so neobhodno potrebna za obrambo naše domovine. Naša jugoslovanska ljudska armada ima značaj močne obrambne vojske in jo za to nikakor ne moremo enačiti z nekaterimi imperialističnimi armadami z Vzhoda in Zahoda. Se večji nesmisel pa Je trditi, da se pridružujemo svetovni oboroževalni tekmi. Mi vsi hočemo živeti v miru, ne izključujemo pa možnosti, da bi tuja sila hotela ogroziti našo suverenost, zato pa je potrebna močna in tudi primerno sodobno oborožena armada ter splošna pripravljenost ljudstva, da lahko vsak trenutek začnemo izvrševati svojo prvo pravico in dolžnost Danes, ko vidimo, da se položaj v svetu zapleta in da je militaristični duh preplavil svet, je vsesplošna pripravljenost ljudstva in armade že pogoj, da bomo živeli v miru in da bomo na naši zemlji sami želi sadove dvo- in več desetletnega dela. Zaradi strateško zelo pomembne lege naše države moramo na vsak pritisk od zunaj biti še posebno pazljivi in dosledni, saj bi nas ena sama nepazljivost in trenutna neenotnost lahko pahnila v katastrofo.
Prepričan sem. da se vsi državljani kakor tudi SFRJ kot celota uspešno borimo za ohranitev miru na svetu in da je reči takšnemu gibanju, takšni borbi — fraza — zločin, storjen nad vsemi državljani naše socialistične skupnosti. Vsi vidimo uspehe, ki jih žanje pravična in miroljubna politika Jugoslavije in zato je nesmiselno trditi^ da je naša država država militaristične histerije. HOČEMO MIR! Toda neusmiljeno se bomo borili* če bo kdo motil teritorialno suverenost in demokratični socialistični proces narodov SFRJ. Za takšno borbo pa moramo biti pripravljeni. In pripravljeni smo!
MITJA RIBAR
razstava mladinske fotografije
V prvi polovici februarja bo v Klubu mladih v Orožnovi ulici v Mariboru razstava mladinske fotografije, ki jo organizma Foto- in kino klub Maribor. Strokovna žirija je podelila osem nagrad. V prvi starostni skupini, to je do 15 let, )e dobil prvo nagrado Košir Saša, drugo Križ Milan za Knips in tretjo Križ Branko. Posebno nagrado za kolekcijo pa je dobila Pfeifer Simona. V drugi starostni skupini ie dobil prvo nagrado D. Cvetič za Na bal konu, drugo nagrado N. Žerjav za Slika in tretjo B. Čerin za fotogram Levo in desno.	B. C.
ш
i
Domovina, najbolj te Iju-i bimo od daleč, trde emigranti
i
Imel sem tri prijatelje in eden socializem. Pravzaprav so moji trije prijatelji živeli v isti deželi in sc podrejali istim zakonom.
Eden je bil samooklican filozof, v občinskih knjigah pa so ga evidentirali pod 15. To je bil Bogdan Bogojcvič. Pravijo, da je živel kot bog. Stanovanjskih problemov ni imel. Bil je kot Diogen zadovoljen tudi z usodo. Drugi prijatelj je bil oznanitclj povratka k materi naravi.
Vlalo je eital Rousseauja in mnogo potoval. Držal se je pregovora: kdor nima v glavi ima v nogah. Ker pa ni imel niti v žepu, je moral imeti v nogah. Klicali so ga ter v knjigah vodili kot Putka Linijoviča.
Tretji prijatelj se je imenoval Slobodan Giavonjič. .O njem sem zelo malo vedel. Pogosto je sanjaril. Ni imel pametnejšega dela kot da je stalno premišljeval. Zdelo se mi je, kot da premišljuje za ves narod. Pogosto je tudi javno sanjaril, kar pa nisem preveril.
ko socializem udari v glavo
Nekega dne sem sc napotil na daljšo pot od sebe do drugih. Taval sem po različnih deželah ter iskal srečo ali morda neko obljubljeno deželo Dcmbelijo. Morda mojemu potovanju nikoli ne bi bilo konca, če se mi ne bi pripetil neki čuden dogodek. Na svoji poti sem srečal nekega človeka, ki mu je bilo ime Zarathustra in je živel v pečini na gori, katere imena sc ne spominjam, vem pa, da sem zaradi njene velikosti prekinil potovanje. Človek iz pečine mi je dejal: -Našega življenja ni ustvaril nihče od bogov, temveč je večno živi problem, ki sc po meri vžiga in po meri gasi.«- To me je spominjalo na parafrazo Heraklita. Vrnil sem se v rodni kraj in izvedel:
Moj tretji prijatelj Slobodan Giavonjič je trčil s socializmom. Socializem mu je udaril v glavo. Socializem je ostal nepoškodovan, Slobodan hjt je umrl. Med njegovim pogrebom so ljudje dejali: -Prav mu je, ko pa ni bil trdoglav.« Slobodan je umrl, socializem je ostal. »Prav mu je. Pametnejši popušča,« je dejalo ljudstvo.
Mojega drugega prijatelja je doletela nekoliko blažja usoda. Putku Lini-joviču je socializem udaril v noge. Poglejte, še danes tava. Res je, ne ve, kaj je socializem, ve pa, da tava. Če bo kdaj zavil s poti, mu ne bo nihče zameril, tudi tisti ne, ki se drže linije.
In na koncu še moj prvi prijatelj Bogdan Bogojevič. On še danes živi kot bog. Njemu je socializem udaril v denarnico. Ta Bogdan hodi vsak dan od bara do bara. Tako bo moj prijatelj Bogojevič delal, dokler bo v socializmu in njegovem žepu denar.
Toda, prišel bo tudi komunizem. Jaz ga nestrpno pričakujem in pazim, da ne gre mimo. Za nekatere je morda že prišel. Za prijatelja Glavonjiča je komunizem izgubljena dežela, za Blagojeviča je na pragu, Linijovič pa bo morda do njega le nekako pritaval. Čeprav Linijoviču nekako le uspe priti do njega, bo mislil, da je socializem. Za nevedneže je sreča novo spoznanje. Torej, Linijovič, srečno v novih tavanjih. • ,
Morda niti jaz ne vem točno, kaj je komunizem. Vendar pa verujem, da bo v njem vsak imel zadosti po svojih potrebah — dela, uživanja, žena, otrok, nereda in balin. Morda bo kdo imel večje potrebe od komunizma, toda tudi komunizem bo verjetno podlegal zakonu, da se vsa telesa in nekatere ureditve na toploti raztezajo. Zalo segrejmo socializem, morda sc bo raztegnil do komunizma.	R.ATKO	OROZOVlC
J	Mravlje	so	mnogo	naprednejše od ljudi. Že tisočletja
J	živo' v komunizmu.
Џ Šimpanz je iz kletke gledal ljudi in ugotovil, da so tudi oni v §	v	kletki,	le	nekoliko	večji.
•
•	Ce	bi umetnost ocenjevali po moči, bi bili voli največji
џ	umetniki.
•
•	Tudi	slon pogosto ne vidi dalj od nosa.
•	RATKO	OROZOVlC
•	Sončni mrk nastane, ko sonce prosi luno, naj mu zakrije
pogled, da ne bo videlo, kaj so dogaja na zemlji.
•	BRACO ZAVRNIK
S
PAZITE, KDO IkfAHA Z RDEČIMI IZKAZNICAMI. DA NE ZARDI PREVEČ (NIHAD V0-LIČ)
P