Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via Vitt. Venelo, 32 Tel. 33-46 - Poštni predal (Casella postale) Videm 186 -- Poštni čekovni račun (C/c postale) Videm, št. 24/7418 MATAJUR Sped. in abb. post. II0 gruppo GLASILO SLOVENCEV V" VIDEMSKI POKRAJINI NAROČNINA: Za Italijo: polletna 300 lir -letna 500 lir - Za inozemstvo : polletna 600 lir-letna 1000 lir - Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Leto XIII. - N. 7 (256) UDINE, 16 - 30 Aprila 1962 Izhaja vsakih 15 dni TREBA JE POSKRBETI PRAVOČASNO IN Z ZADOSTNIMI SREDSTVI! ZA EKONOMSKI DVIG NADIŠKIH DOLIN Kmetijstvo propada: potrebno je spet na noge postaviti živinorejo in zgraditi kooperativne hleve - Manjkajo ceste, ki bi povezovale zakotne doline in vasi Razviti sadjarstvo na višjo stopnjo in ustanoviti center za zbiranje in konzerviranje sadja - Naj se zgradi fabrika za predelavo sadja v marmelado in sokove Ekonomska depresija Nadiških dolin — katerim je bil, kot smo že večkrat pisali, odvzet znatni dobiček, ki so ga prinašale fabrike cementa s ;ikamnolomi v Sv. Lenartu in fabrika ta-ninovih ekstraktov (SETSA) v Čedadu — nas sili, da iščemo vzroke in negativne plati, ki provocirajo to težko stanje in da istočasno sugeriramo kaj je treba ukreniti, da bi se izboljšale ekonomske razmere in pomirile domače ljudi. Poglejmo najprvo kmetijski sek- tor. Ta je najbolj zanemarjen in bi se ga moralo zato globoko proučiti. Pred vojno je živinorejski patrimoni j štel 14 tisoč glav goveje živine, danes se je pa to število skrčilo skoraj za dve tretjini in te številke zo zadost zgovorne, da si ustvarimo realno sliko težkega življenja in krize, v katero so zašli naši živinorejci. Do tega je prišlo predvsem zaradi prekomernega dela, ki ga zahteva živinoreja v naših hribovskih krajih, kjer, ne pasejo in morajo vse tovore prinašati na hrbtu, da ne računamo tudi velikih stroškov pri kupovanju dodatnih alimentov, ki so neobhodno potrebni za uspešno rejo: seno, otrobi, soli, razna krmila, itd. Če upoštevamo vse to so cene, ki jih postavlja živinski trg, oziroma kupec živine, zelo nizke, živinorejec torej dela v izgubo, ker ne krije niti čistih produkcijskih čistih stroškov. Takšno stanje bi se moralo na vsak način izboljšati, bodisi z dvigom živinoreje na raven kot je bila nekdaj, bodisi s preureditvijo dela, da bi živinorejec ne delal v izgubo, oziroma da bi bilo njegovo delo rentabilno, kar bi tudi sigurno prineslo koristi vsemu lokalnemu gospodarstvu. Ustanove, ki imajo nalogo braniti in pospeševati kmetijstvo, morajo poleg tehnične in finančne pomoči poskrbeti za gradnjo v vsaki vasi zadružnih hlevov, kakršne imajo v drugih hribovskih krajih in tudi že v Karniji, na Kobariškem in pri nas v Vi-skorši v Krnahtski dolini. Poleg tega bi morali izkoristiti MANJŠINE V ISTRI IN PREKMURJU Priznane so jim vse pravice v vseh istancah V Sloveniji živita dve nacionalni manjšini : madžarska in italijanska. Italijani živijo v Kopru, Piranu in drugih mestih pri morju, Madžari pa čisto na drugem koncu Slovenije, onstran štajerske, v Prekmurju. Obe nacionalni manjšini sta majhni skupini. Madžarov je okoli 12 tisoč, Italijanov pa nekaj nad 3 tisoč, čeravno sta obe manjšini v Sloveniji tako majhni, jima dajejo Slovenci vse nacionalne pravice. Sedaj so v slovenskem parlamentu izglasovali postavo, da morajo biti v krajih, kjer žive Madžari in Italijani med Slovenci, dvojezične šole. Kaj pomenijo te dvoježične šole? V teh šolah se uči v dveh jezikih, ali slovensko-italijanski ali sloven. sko-madžarski. V te šole ne hodijo samo člani manjšine, ampak tudi Slovenci, ki živijo v teh krajih, pomešani z Italijani ali Madžari. Nekatere materije se učijo po italijansko, druge po slovensko. Ko končajo te dvoježične šole, znajo otroci govoriti in pisati v slovenskem in italijanskem jeziku. Da bo bolj razumljivo kaj pomenijo dvojezične šole, «bilingue», vzemimo za primer, kako bi bilo, če bi bile dvoježične šole pri nas v videmski provinci, kjer živi v veliki večini naša nacionalna manjšina, če bi imeli dvoježično šolo v špetru ob Nadiži, bi morar li hoditi v njo vsi domačini in še tistih nekaj italijanskih otrok raznih profesorjev, uradnikov in drugih, ki so v službi v špetru. Nekaj ur bi se učilo po slovensko, nekaj po italijansko. Slovenski o-troci bi se v prvem razredu naučili dosti več italijanščine in slo- venščine kot zdaj, ker bi vse razumeli, kar bi jim učitelj povedal po domanče, kakor doma govorijo. Italijanski otroci pa bi se že pri šestih in sedmih letih naučili slovenščine, materinega jezika njihovih sošolcev, kar bi jim prišlo zelo prav z življenju, ker bi znali dva jezika in bi se nato z lahkoto naučili še drugih slovanskih jezikov. To bi jim prišlo zelo prav pri službah in v trgovini. Prav je, da so Slovenci začeli z dvojezičnimi šolami. Ko bodo drugi videli, jih bodo začeli posnemati. Res je, da se bodo učitelji morali potruditi, da bodo naučili učence obeh jezikov in vseh predmetov v teh jezikih. Strah pred nacionalističnimi prikaznimi jih bo minil. Zaradi teh dvojezičnih šol bo znanje slovenskih otrok napredovalo, anučili se bodo še i-talijanski ali madžarski. Zaradi dvoježični šol ne bo noben Slovenec postal Italijan in noben I-talijan Slovenec, le jezika svojega soseda se bo povrhu svojega materinega naučil, in še spoštovati svoje sosede se bo navadil. Mi Slovenci videmske province smo bolj skromni in bi želeli za začetek, da bi v prvih in drugih razredih učili naše otroke v slovenskem jeziku, kako se imenujejo stvari okoli njih po italijansko in da bi dali priznanje našim materam, da imajo njihovi otroci zares pravico učiti se v njihovem materinem jeziku. Toda kaj hočemo, strašno smo še zaostali za zamorskimi kraji pri nas v videmski provinci. Dolgo bomo morali še čakati, da se bo kaj, takega uresničilo tudi pri nas. A. P. 1%%m ■ ,4,.. ' ugodnosti, ki jih nudi takoimeno-vani «zeleni načrt» (Piano Verde), a za to se morajo pobrigati živinorejci sami. Naj torej izrabijo to priliko in pravočasno pred-lože tozadevnim kmetijskim organom prošnjo z vsemi potrebnimi dokumenti, da bodo dosegli finančno pomoč, ki jo daje država pod zadost ugodnimi pogoji. Res je, da pri reševanju teh prošenj ne gre vse tako gladko: treba je hoditi iz enega urada v drugega, iskati priporočila pri tem ali o-nem poslancu in še kakšno drugo posebno «raccomandazione». Ni prijetna ta pot in zato se ji marsikdo odpove. Birokracija, korupcija in sistem, ki vlada na žalost v Italiji, da se brez priporočila ničesar ne doseže, prinašajo, posebno našim dolinam, veliko škodo. Telikrat ne nameravamo govoriti o tem več kot toliko, saj se pritožujejo povsod. Vemo tudi kako je z «električnim» sektorjem; potem, ko so naši ljudje v visoko ležečih hribovskih vaseh dali brezplačno delo, palje in vnaprej, « a fondo perduto», plačali nekaj denarja, morajo plačevati električno energijo bolj drago kot drugje ! Sprva so jim obljubili, da bodo všteli vse to kar so dali, a kot vidimo so jih servirali... s povišanjem cen, toda o vsem tem bomo pisali bolj na široko ob drugi priliki. še en drugi poglavitni ekonomski sektor je zašel v veliko krizo : to je sadjarstvo, ki je enkrat poleg živinoreje predstavljalo za vse družine Nadiških dolin dobič-kanosno panogo in so si z njo mogli znatno pomagati. Treba je torej na vsak način pospešiti sadjarstvo in braniti sadno drevje pred raznimi parasiti, ki najraje napadajo češnje in slive in ki so skoraj povsod bile uničene. IVI inaino kmetijskih tehnikov Naj mimo grede povemo tudi, da so v Nadiških dolinah svojčas pridelali letno od 1500 do 2000 kvin-talov češenj, od 3000 - 4500 kvin-talov hrušk, od 5000 do 6000 kvin-talov sliv, od 5000 do 6000 kvin-talov breskev in 25.000 do 30.000 kvintalov jabolk. V zadnjih letih se je produkcija sadja znatno zmanjšala in, če izključimo rinomirane breskve iz Ronca, prinaša sadjarstvo neznatne dohodke in zato so ljudje izgubili vsako veselje do sadovnjakov. Dostikrat se jim ne izplača sadja niti pobirati. Potemtakem bo tudi sadjarstvo treba dvigniti na raven preteklih let, ali boljše, preurediti ga in u-vesti moderne sisteme gojitve po zgledu bližnjih Brd; to ne bo težko doseči, če bodo prišli naproti z zadostnimi finančnimi sredstvi in seveda, če bodo tozadevni organi nudili tudi potrebno strokovno pomoč. V ta namen naj bi dali šolati nekaj domačih fantov v agrarne šole, da bi potem mogli Vojmir Tedoldi (Nadaljuje na 4. strani) pip ih ' tr (MAKSIM GASPARI: Igra s pirhi) -v- EZUjIIKLA. 2STOC ! V Prišla je pomlad in z njo Velika noč! V naravi se spet prebupa in klije novo življenje. V belo in rdeče cvetje so se odeli naši bregovi. V srcih se zbujajajo novi upi. Prazniki ustajenja Iclijejo in bodrijo vse ljudi k odrešujoči ljubezni. Vsemu svetu, tudi naši skromni domačiji, vsem našim doma in po svetu razkropljenim zvoni v pozdrav na ta praznik vstajenja. Toda mi občutimo te dneve bolj kot praznik življenja. Tiste-gatrpkega življenja, ki vodi skozi trpljenje v potnih kapljah utrujenega našega človeka, ko skuša ugledati košček svetlega sonca. Naš dan se je tako obrnil, da smo bolj kot romarji v velikonočni procesiji, skrušena bitja, ki gredo kot je zapisal Cankar za težkim križem na goro. Križ je simbol naše zemlje. Tàko je življenje v naših vaseh — toda v življenju so tudi praznični, sončni dnevi, če jih še ni, bodo prav gotovo enkrat tudi za našega človeka in za našo ubogo zemljo zasijali! Takrat, vi ki grebete v žilah tuje zemlje za črnim kruhom in vi, ki se potite na siromašnih domačih tleh za šopom trave in skopim krompirčkom, boste zaslišali zvoniti zagorske zvonove. Tedaj ne bodo zvonili v slovo, kot zvonijo dostim danes, slovesno bodo pritrkavali, kajti tudi za vas je prišel svetli dan novega življenja. Zatorej proč mračne skrbi, up naj se v rsca vseli! S tem upom, ki naj vas zbudi in bodri, pošilja naš list vam vsem, dragi rojaki, kijerkoli živite, svoj velikonočni pozdrav! Mali obmejni promet Italijansko-jugoslovanska komisija za izvajanje videmskega sporazuma o malem obmejnem prometu se je sestala v Kopru in v Trstu. Proučevali so kako sestaviti pravilnik (regolamenti, ki regulira mali obmejni promet med Italijo in Jugoslavijo. Italijansko delegacijo vodi advokat Guido Gerin, jugoslovansko pa doktor Svetozar Todorovič. Razpravljali so tudi o možnosti razširitve obmejnega pasu do Vidma na italijanski strani in do Ljubljane na jugoslovanski, a kot se zdi vprašanja niso rešili, ker morajo o tem odločiti višje istance: rimska in beograjska vlada. Jugoslovanske so za to, da se mali obmejni promet raztegne do osrčja Slovenije, a italijanske oblasti, kot pravijo, ne nameravajo raztegniti pasu na svojem teritoriju. Za Furlanijo je velika škoda, da ni vključen v mali obmejni pas tudi Videm, ki je oddaljen zračno komaj 15 kilometrov od meje. Vi-demčani so bili vedno navezani na Zgornjo Soško, dolino, kamor so hodili na izlete skozi štupco, Kobarid in Bovec in so se potem vračali preko Predila domov. Tudi za prebivalce Bovškega in Kobariškega je bil Videm vedno najbližje trgovsko izhodišče. FURLANIJA NA LJUBLJANSKEM « ALPE ADRIA » VELESEJMU Kot znano se bo vršil v Ljubljani od 11. do 20. maja obmejni mednarodni sejem « Alpe Adria », na katerem bodo razstavljali poleg domačih proizvajalcev tudi Korošči in Furlani. To bo prvi te vrste sejem in se bo drugo leto vršil v Vidmu ali v Celovcu, kot se bodo pač dogovorili. Najbrže bo preje v Celovcu, ker v Vidmu še ne razpolagajo s primernimi prostori za sejem. Iz Furlanije se je prijavilo že precej podjetij, ki bodo razstavljala svoje proizvode. Veliko zanimanje je posebno med malimi industrij alci in obrtniki. Najbolj zainteresirane so tvrdke, ki izdelujejo hladilne in druge naprave za gostinstvo, tovarne elektrome-haničnih inštrumentov, raznih števcev in grelnih aparatov. KRATKE NOVICE ] IZ JUGOSLAVIJE Za 90 MILIJONOV DIN traktorjev in plugov je izvozila industrja motorjev in traktorjev iz Beograda v Indijo. FABRIKA ELEKTROMOTORJEV « ELEKTROKOVI-NA » v Mariboru bo letos eksportirala za 1.100.000 dolarjev vrednosti najrazlič-nejšh vrst elektromotorjev. BRAZILIJA JE KUPILA V JUGOSLAVIJI okoli deset milijonov doz Sabinove-ga cepiva (vacina) proti o-troški paralizi. PREMIJO « OSCAR » za najboljšo filmsko risanko na svetu je prejel jugoslovan Dušan Vukotič iz òne gore. Film nosi naslov «NADOMESTEK». Sv. Lenart MAZEROLE Končno bojo le postrojil cjesto, ki peje iz doline u našo vas. Ta je takuò potrebna postrojila, de ni čudno, če se usi umikajo naši vasi. Za telikrat je «Ente Provinciale Economia Montana» nakazu za tisto d jelo 13 milijonov lir, kar bo manjkalo bo pa dau stato, i .A PRI VODNJAKU NA VASI: gospodinje pripravljajo "ledrik,, MHIAL\A Iti It KI K A Dob rè novica za minatorje Končno dobra notici j a tudi za minatorje, ki si služijo vsakdanji kruh v globokih belgijskih kar-bonovih minierah : Senat je odobril zakon, ki zasigura minato-rjem, ki so zboleli za silikozo v Belgiji, vso «assistenzo» in pen-zijo. Kot vemo, do sedaj niso v Belgiji priznavali silikozo za profe- KAKO SE RUNA S SADNIM DREVJEM PO SADITVI Po saditvi je dobro, de drevje zalijete z vodo, posebno če ste sadil pozno na pomlad. U cajtah rata, de nekatjero drevje ne požene čeglih je blo pravilno usajeno. Tako drevje je še frišno an mu je višno manjkalo vode, de bi pognalo. U takim primjeru ga muor-ta izrut iz zemlje, obrjezat korenine an ga poluošt po ejeli dou-guosti u vodo, de se napije po-trjebne mokrote. Drevo, ki je ležalo potopljeno u vodi kakih 24 ur se je napilo an potlé ga še enkrat posadite an bo sigurno lepuo pognalo. Mlado sadno drevje potrebuje za rasti ajarja, mokroto an hranilnih sostane, ki so u zemlji. Mokroto an a j ar se daje koreninam kar se obdeluje zemljo, hranilne sostance pa z gnojem. Sadno drevje, ki raste na trau-nikih, pašnikih al njivah muorta okuol kolobarja po saditvi okopavat. Drevesni kolobar muora bit takuo velik kot je bla drevesna jama, Takuo kot drevo raste, takuo je trjeba tud drevesni kolobar širit. Par tim nizkim drevju, ki ste ga sadil z vloženim očescem, gle-dajte, de se poganki lepuo razvijajo, an jih parvezajte h kolu, de pravilno rastejo. Mlade pogan-ke e trjeba varvat, de ne dobijo listnih uši. Vodne poganke na deblu muorta skarbnuo proč o-drjezat z ostrim nožem, ne smije-te jih lomiti nikuol. Poganke, ki rastejo iz korenin, ne smijete o-drjezat nad zemljo, jih muorta odkopat an jih odrjezat na mje-stu, kjer so nastali. NAŠIM GOSPODINJAM POVEMO, de glaš na bo počiu, če u-lijejo noter vroče, če glaš stoji na mokri cunji al’ pa, de se u glaš dene adnò žlico; de se odženč duh po frišni farbi iz zapartih prastoru takuo,, de se tam postavi kandla vodé an blizu tiste, un adnò malo skledo, no mar amonijake. Tuo je trjeba u-sako uro menjat. sjonalno bolezen, čeglih ta zadene venčpart minatorjev, ki delajo dosti let v minieri v karbo-novem prahu. Zaki bolne minatorje niso smatrali za invalide, so bili ti primorani še naprej delati, da bi prišli do penzije, kar jih je seveda predčasno spravilo na drugi svet. Sedaj bo ta bolezen priznana za profesjonalno in bodo bolni minatorji lahko zapustili delo, se zdravili in udo-bivali penzijon ali «sussidie» v Italiji, kot vsi drugi delavci. Naši emigranti hodijo največ v Belgijo v miniere karbona in vemo koliko jih je že umrlo v teh zadnjih letih zavoj silikoze, koliko se jih zdravi po raznih sanatorjih in koliko jih boleha doma brez nobene penzije ali podpore. Novi zakon, ki ga bo v kratkem sprejela in potrdila tudi poslanska zbornica (Camera dei Deputati), bo podaljšal dostim minatorjem življenje, zaki jim bo dana možnost, da se bodo pravočasno zdravili. Z AVTOBUSOM NA DELO V GERMANIJO Nemški imprezar, ki je prišel še tam pozimi v naše kraje iskat delavce, je sedaj poslal posebno korjero, da jih je odpeljala V Germanio na delo. Dosti delavcev je šlo iz Idrijske doline in iz če-dadske okolice. Avtobusi bodo spet prišli iskat druge delavce po velikonočnih praznikih. Poleti, ko bodo imeli «ferie», in v pozni jeseni, ko bodo končali delo, jih bodo podjetja pripeljala spet z avtobusi domov. Nemci, ki hodijo na izlete v Furlanijo, vedno povprašujejo po delavcih, ker jih tam ni zadost. V prejšnjih številkah «Matajurja» smo pisali o slovenskem vi-karjatu v Viskorši, delo prof. Petra Bertolla iz Nem, v katerem je bilo dokazano, da so imele slovenske vasi nad Nemarni vse skozi do konca 19. stoletja izključno slovenske duhovnike ali da so poznali slovenski jezik. To je bilo potrebno, da so lahko vršili svojo službo med verniki. Tu spodaj o-bj avl j amo seznam vseh duhovnikov, ki so pastirovali v Viskorši, od leta 1691 da po 1907. Zanimiva je ugotovitev, da so skoraj vsi Slovenci ali iz sosednjih furlanskih krajev. Iz župnijskih arhivov je razvidno, da je bil prvi vikar v Viskorši Jožef Biasutti (Blazut), ki je bil doma iz iste vasi, služboval je v domači vasi 21 let in sicer od 1691 do 1712. Za njim je prišel vikar Valentin Tomažin (Tomasino) iz sosednje vasi Brezje, ki je pastiro-val od leta 1712 do 1713 ; od leta 1713 do 1735 je bil za vikarja spet domačin iz zaselka Debeleža Peter Debelež; od leta 1735 pa do leta 1742 Karel Medved iz Kobarida; od 1742 do 1745 Sebastian Comelli iz Torlana ob vhodu Krnahtske doline; od 1745 do 1757 Ivan Pisk iz Kanala ob Soči; od 1757 do 1773 Sebastian Pe-terin doma iz Lučnika pri Gorici ; BERITE AN STORITE DRUGIM PREBIRATI MATAJUR od leta 1773 do 1781 spet domačin iz Viskorše Peter Debelež; od 1781 do 1788 duhovnik Štefan Bo-rjanc (Boreaniz) iz Mažerol pri Tavorjani; od 1788 do 1791 je spet imenovan zan vikarja domačin Pavel Debelež doma iz zaselka Debeleži; od 1791 do 1826 je služboval Tomaž Kusič iz Sedi-glov pri čenti; od 1826 do 1828 Janez Krsnik Bobbera iz sosednje vasi Brdo v Terski dolini ; od 1831 do 1844 Giuseppe Fattori iz Ri-čulja (Rizzolo) pri Reani; od 1844 do 1847 Ivan Cerik iz čene-bole nad Fojdo; od 1847 do 1850 Matija Ceschia iz Nem; od 1850 do 1859 Valentin Kavčič iz Prepo-tišč v Idrijski dolini; od 1859 do 1881 Frančišek Fajdutti iz Cene-bole pri Fojdi; od 1881 do 1882 Jožef Zanitti iz Gorjanov; od 1882 do 1888 Peter Zanitti iz Cente; od 188 do 1898 Valentin Cuf-folo (Kofol) iz Platišč; od leta 1898 do 1904 Anton Fant iz Kvasa (Qualso); od 1904 do 1907 Jakob Lovo iz Zavrha; za njim pa je prišel Alojz Fajdutti iz Čedada, ki je tudi znal slovenski. Tem so sledili Peter Bertolla iz Nem, Jakob Comelli, Alojz Fajdutti, Emil Causerò, Dominik Romano, Jožef Roj atti, sedaj pa župnuje g. Costanjeviz iz Iplisa blizu Čedada. Od leta 1913 dalje so bili nameščeni duhovniki, ki niso poznali jezika vernikov in se tudi niso potrudili, da bi se ga vsaj za silo naučili. S tem, da so namestili italijanske duhovnike, je izginila tudi slovenska molitev, po slovensko molijo po hišah le par molitev, ki so se ohranile iz roda v rod in to ob prilikah, ko «uàrjejo» mrtvega in ob «sedminah», ki je še pri nekaterih družinah v navadi. NA KRATKO POVEDANO TIPANA. V naši vasi se organizirajo, de bojo s kontributom od stata zgradil kooperativni hljeu. Dobra part živinorejceu je že dala svoj pristanek. Postaviti bi ga muorli v Gorenjem borku. KRAVAR. Ni dugo od tega, de so tud u naši vasi odpril novo bu-tigq u tikeri prodajajo malo use-gà. Prej smo muorli hodit djelat spežo u Zamir. AHTEN. Začel so z djeli, de bojo asfaltiral zadnji tronk eje-ste, ki gre od naše vasi u Neme. PROSNID. Skoraj polovica naših ljudi je na djelu v Germani ji. Dosti družin se je izselilo tja za nimar. DREKA Vodovodi (acquedotti) u Obran. kih, Mališčih an Blisku so postrojem, sada bojo sistemai pa še vodne rezervuarje, od koder je nar pejana voda u posamezne vasi. Za to djelo bo poskrbelo « Ente Provinciale Economia Montana » iz Vidma an bo koštalo 700.000 lir. Še drugi problem bi korlo rešit: popraviti cesto, ki gre skuoz dreški blok u Jugoslavijo. Ce bi bla ta ejesta u dobrem stanju, bi lahko šli ljudje čez mejo na Kolovrat z automobilom an takuò bi naši kraji no malo oživjeli. IBANA. Komun je sklenu dat djelat prožet za sistemirat an pa-vimentirat ejesto Ibana-Stari Mlin geometru Comisu iz Čedada. Tisto djelo bo koštalo čez 50 milijonov lir an komun bo nardiu «mutuo» par «Cassa Depositi e Presiti». Tud druge ejeste, posebno tiste u gorskih vaseh, bo korlo postrojit. Za tiste bojo odprli kan-tir. TARCET. Ministrstvo za agri-kolturo je dodelilo naši mlekarni 1.200.000 lir za sistemirat vaške poti. Komun pa je uzeu par «Cassa Depositi e Prestiti» 9 milijonov lir posojila za postrojit šuolo. rmirrTFM i KANADSKI SLOVENEC srednjih let (pokrajina Oontario) bi rad spoznal mlado dekle. Resne ponude poslati na redakcijo pod geslom « Kanada » pri « MATAJUR », Via Vittorio Veneto, 32/1 -Udine. Odgovorni urednik: VOJMIR TEDOLDI Dovoljenje videmskega Tribunalja n. 47 Tipografia G. Missio - Udine Pravkar so izdali v Taj ubij ani v zbirki KOTDOB tretji pomiti* nam priljubljenega romana FRANCETA BEVKA: KAPLAN MARTIN ČEDERMAC KAPLAII MARTIN fiEDERMAG Naročite ga lahko pri naši redakciji. IJn problema <11 primissimo piano LO SFRUTTAMENTO DELLE NOSTRE RISORSE IDRICHE L’energia scende in pianura - Un irrisorio con-tributo degli enti elettrici al Comune di Resia Nessuno ha provveduto a creare da noi delle industrie - I nostri operai devono soltanto emigrare I NOSTRI COMUNI HANNO IL DOVERE DI INTERVENIRE Tujina osvaja mlade in odrasle Il problema che trattiamo non è di oggi : è più che decennale. E’ il «problema della montagna», quindi di primissimo piano e che lo si potrebbe definire con maggiore esattezza denominandolo «problema dello sfruttamento del le acque di montagna». Circa questo problema, a suo tempo il Parlamento approvò u-na legge con la quale obbligava gli enti costruttori e proprietari di centrali elettriche a versare ai Comuni rivieraschi, qualora l’energia venisse impiegata oltre il 15" chilometro dai loro confini, u-na quota in danaro ( 1300 lire per KW di potenza media) oppure in natura (elargizione di energia). A rigor di tale legge, i Comuni di montagna con i tributi incamerati avrebbero, col tempo, potuto sistemare in buona parte le loro economie oltreché dare un volto industriale o quasi alle loro zone depresse. Ciò che, purtroppo, non si è verificato a danno dei Comuni stessi e delle rispettive popolazioni. E’ in questi ultimi giorni che la Giunta Provinciale Amministrativa di Udine si è interessata nuovamente del problema approvando il regolamento, stilato dai Comuni interessati costituenti i vari Consorzi dei Bacini Imbriferi Montani (BIM) ancora il 2 novembre 1961, relativo alla utilizzazione sul complessivo, del 30 per cento dei sovraccanoni idro-elettrici a scopi industriali; vorremmo augurarci che tale interessamento giovasse a qualcosa. Di centrali elettriche, nella zona da noi considerata, ne esistono: due nella Val Torre (Krosis e Vedronza); una nella Val Cor-napo (Torlano); una nella Val Resia (Lischiazze) e tre nella Val Pasqua ! Siamo a Pasqua, la benvenuta! Non è per consuetudine che, in questa circostanza, rivolgiamo espressioni d’augurio alle nostre popolazioni ed a quanti, dei nostri conterranei, si trovano — spinti, purtroppo, da ragioni che il nostro foglio ha più volte denunciato e che continuerà a denunciare : miseria, mancanza di lavoro, negligenza da parte degli Enti responsabili eccetera —-sparsi lungo le vie del mondo; ma è, soprattutto, perchè in questa circostanza desideriamo far meglio sentire la nostra voce e così sentirci vieppiù uniti a tutti i nostri fratelli; voce che vorremmo assumesse il carattere di un richiamo fraterno, inteso a creare uno spirito nuovo, di propositi, e di lotta ideale in difesa dei sacrosanti diritti etnici, economici e sociali, nelle nostre trascurate popolazioni, A tutti, pertanto, dentro e fuori i confini, ben giunga ancora una volta l’augurio di una festività pasquale, la più lieta e felice, da parte del nostro foglio che ancora una volta vuole assicurare tutti i suoi amici che non verrà mai meno al suo proponimento : di continuare cioè a lottare, senza tentennamenti e timori di sorta, per la rinascita delle nostre valli e la difesa delle nostre popolazioni. Auguri e auguri, dunque, a tutti; e buona fortuna! Canale (Weissenfels, Tarvisio e Cave del Predii ). Questo sta, innanzitutto, a dimostrare che dopo la regione car-nica, la maggior produttrice di e-nergia elettrica è la nostra zona. Ora si può precisare che le centrali di Crosis e di Vedronza sono di proprietà della SFE ( Società Frìùlapà di Elettricità) e così dicasi di quella di Lischiazze in Val Resia ove è in progettazione una seconda grande centrale. La SFE è però tenuta a pagare i so-* vraccanoni soltanto per la centrale di Lischiazze in quanto le altre due sono ubicate in zona industrializzata e precisamente nel Tarcentino dove, tra l’altro, esiste il Cascamificio di Bulfons che trae l’energia elettrica dalla centrale della Val Torre, che ha una maestranza oscillante tra le 1000 e le 1500 unità e che si è sempre guardato — ed è qui che la cosa si fa seria e merita rilevarla — di assumere personale, sia maschile che femminile, di lingua slava residente nella Val Torre dove appunto la società ha modo di assicurarsi rilevanti profitti. Il B I M carnico Circa i sovraccanoni elettrici dovuti pagare al Comune di Resia dalla SFE, o meglio dalla sua matrice : la SADE ( Società Adriatica di Elettricità), a parte il man cato impiego anche qui, nella centrale, di personale locale, il Comune di Resia non ha ricevuto che un irrisorio acconto e anche questo trattenuto dal Consorzio del BIM della Camia quale contributo al fondo per la costruzione, già avvenuta in Tolmezzo, della lussuosa sede della Comunità Carnica. Era proprio necessario che la Comunità Carnica trattenesse al Comune di Resia — il più misero e ultradepresso della zona montana, privo perfino di una bottega artigiana, di una segheria e di una qualsiasi industria — quel-l’insignificante «quit?». Certo che no. Tanto più ohe Resia non gravita affatto, economicamente, sulla capitale carnica. La centrale di Torlano, alimentata dalle acque del Cornappo, è di proprietà del complesso siderurgico Bertoli che nel capoluogo occupa normalmente un migliaio di operai e tecnici. Anche i Bertoli si sono comportati e si comportano, suppergiù, in matria contributiva, come gli altri enti che traggono dallo sfruttamento delle nostre acque l’energia sufficiente per mandare avanti e far comunque prosperare le loro industrie ; e anch’essi sembra hanno evitato ed evitano di assumere o. perai della zona dove le acque vengono sfruttate, e in particolare dei paesi abitati da popolazione di lingua slava del Comune di Taipana ; operai ai quali, purtroppo, non rimane aperta che la dura e dolorosa strada dell’emigrazione ! Ben venga la nazionalizzazione Non è a dire che anche nelle altre zone della cerchia alpina, Val Canale compresa, per quanto riguarda i sovraccanoni dovuti dalle società conocessionarie, la situazione non è dissimile. Concludendo, effettivamente, finora le varie società elettriche e industriali non hanno fatto altro che i propri comodi, se così si può dire, in quanto esse hanno, salvo rarissime accezioni, puntato unicamente a sfruttare al massimo le risorse idriche della nostra montagna senza provvedere non solo a far onore alla legge che svojo vrednost ! industria orologerie speciali e apparecchi elettromeccanici UDINE Via Chiusaforte Te l 54 551 'i 3 POMLADANSKI MEDNARODNI SEJEM OBMEJNIH POKRAJIN “ ALPE - ADRIA FIERA INTERNALIONALE DELLE PROVINCIE Dl CONFINE LJUBLJANA: 11-20-Y-1962 na Gospodarskem razstavišču nel Palazzo delle Esposizioni in principio abbiamo citata, ma nemmeno a qualsiasi altro genere di contropartita e nemmeno di dar lavoro ai nostri operai come se essi non avessero diritto, al pari degli altri, di occuparsi, onde poter vivere, in una fabbrica italiana. Così non dovrebbe durare, non può durare. E ben venga, e il più presto possibile, la «nazionalizzazione» che il nuovo Governo Fanfani ha incluso nel suo programma e che il Parlamento ha convalidato. Senza dubbio con la « nazionalizzazione » molte' cose da noi, e anche altrove dovranno cambiare in meglio ; e forse da quel momento avrà realmente inizio la auspicata rinascita economica delle nostre terre. Rinascita che non può non essere abbinata ad una vera giustizia sociale, a cominciare dalla fine della discriminazione, ai nostri danni, nell’assunzione di personale nelle industrie. E’ infatti vergognoso, antisociale e antiumano, che ai nostri lavoratori venga preclusa la possibilità di entrare in una fabbrica del Friuli, com’è biasimevole, riteniamo, il mancato interessamento, da parte di chi di dovere, per impedire tale discriminazione. Per intanto, in attesa che la « nazionalizzazione » dell’energia elettrica divenga un fatto compiuto, anche in considerazione dell’alto contributo dato dalle nostre risorse idriche ( 12 per cento), ci permettiamo consigliare le amministrazioni comunali interessate ad anticipare i tempi con il promuovere azioni intese a risolvere, per intanto, almeno i problemi più urgenti e tra questi, per primi, quello del sovraccano-ne e dell’assunzione di nostre maestranze, in giusta proporzione, appunto alle nostre risorse i-driche. Navajeni smo že bili, da so hodili v emigracijo tudi družine e-migrantov, a so hodile z njimi šele potem, ko so naši puobji in možje bili že nekaj let v Franciji, ali Belgiji ali onstran morja v Amerikah. Šele potem so prišle družine za njimi, ko so že nekaj prišparali. Zdaj pa se emigrantom, ki delajo v Germani ji, nekam strašno mudi. Komaj so eno leto gori, že spravljajo družine za sabo. Tudi delodajalci so za to, da imajo naši delavci s sabo svoje družine, svoje žene in otroke, saj jim gredo na roko glede stanovanj. Naj-oolj interesantno je glede otrok, 'e imajo naši emigranti nekoliko odrasle puobe, med 10 in 15 leti, jih pošiljajo v industrijalne šuo-le, če so pa manjši pa v navadne elementarne šole, v « volkschu-len ». Nemci bi radi imeli stalne delavce, naši emigranti pa bi se radi za stalno izselili in živeli v družini. Tako bi dosti več prišparali, boljše živeli in še otroci bi prej prišli do «mištirja« in dobre službe. BC KB BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. p. A. - Capitale Sociale L. 600.000.000 TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI N. 10 - TRIESTE TELEFON N. 38-101 / 38-045 - BRZO J^AV N^N A S L O V \ B A N K R E D Šole po naših vaseh imajo ni-mar manj otrok in letos jih bodo morali prav zaradi tega dosti zapreti. Je prav neka usoda, da je tako pri nas. Pa naj se naši raz-narodovalci martrajo kakor hočejo. Fanfani je ob neki priliki povedal, da v celi Italiji manjka 60 tisoč šolski raz ,edov (aule), pri nas pa bo kmalu več desetin šol in azilov preveč. Da bi nas asimilari sojih nasuli povsod, tudi tam, kjer niso bile nujno potrebne. Pred 14 leti je vlada celo predlagala poseben zakon za gradnjo šol in otroških vrtcev v naših obmejnih krajih, zakon, ki nosi ime «legge per la costruzione di scuole lungo la fascia di frontiera del Friuli orientale» in na podlagi tega so potrošili nekaj več kot 4 milijarde lir. Tako se danes naši otroci učijo v francoskih, germanskih, fia-manskih in angleških šolah Ne moremo drugega, kakor da damo ražon našim ljudem! Naj hodijo njihovi otroci v šolo, kjer bodo dobili tudi delo. Italijanski raznarodovalci pa bi dosti boljše investirali denar, če bi zgradili šolska poslopja v Južni Italiji» kjer jih pogrešojo mesta in vasi. VAL TORRE: La cascala della centrale elettrica di Crosis Slap hidrocentrale ob vhodu slikovite TERSKE DOLINE Za ekonomski dvig ... doma voditi eventuelne sadjarske zadruge in učiti kako se pravilno in po najnovejših metodah goji sadno drevje, da je rentabilno. V vseh sedmih kmunih Nadi-škega bazena (Bacino del Natiso-ne) razpolagamo samo z enim kmetijskim strokovnjakom in ta je mladi in podjetni dr. Hvalica, ki mu je uspelo ustanoviti vaški kmetijski konzorcij, v katerega so vključeni vsi domači kmetje. Skoraj vse kmečko delo opravljajo v Brnasu kolektivno, nabavili so kolektivno vse kmetijske stroje (kosilnice, malatilnice, traktorje itd.) in to se dobro pozna v vsej domači ekonomiji. Dolenji Brnas lahko rečemo, da skoraj ne pozna emigracije. Evo kaj pomeni razpolagati z domačim strokovnjakom ! Potrebovali bi tudi, da se postavi v Nadiški dolini center za zbiranje in konzerviranje sadja in da se zgradi poleg tega tudi fa-brika za predelavo tega v marmelado in sokove, kot so v Južni Tirolski, v Emiliji in v Južni Italiji. Tako ne bi bilo našim kmetom potrebno ponujati pod ceno sadja na čedadskem trgu, bi ga gojili z večjim veseljem in fabrika bi lahko zaposlila večje število delavcev obeh spolov. Država, ki je potom I.R.I. (I-stituto Ricostruzione Industriale ) potrošila stotine in stotine milijard za industrij alizirati pasivne kraje (fabrike CIRIO, ki so bile popolnoma uničene med vojno, so obnovili z državnimi sred-svi), bi lahko izvedla tudi načrt, o katerem sanjajo že dosti let vsi kmetje Nadiške doline, da bi se uresničil. Za zaključek moramo dodati še to, da je potrebno izboljšati cestno mrežo in s tem dati izoliranim dolinam možnost, da bi bile medsebojno povezane, in v prvi vrsti naj se takoj zgradijo ceste, ki bi povezovale Koziško sSovodenjsko dolino in Idrijsko s šenlenarško. Tudi na to važno vprašanje se bomo povrnili v prihodnje. v. t.