Obelisk                                                                                                                      323
OBELISK —
SPOMINSKO ZNAMENJE ALI REKLAMNI STOLP?
Obeliski so nasploh redka zadeva in zato, vsaj najimenitnejši med njimi, zelo znani in cenjeni spomeniki, navadno povezani s takim ali drugačnim zgodovinskim dogodkom, največkrat znamenja zmage. Pri nas starih obeliskov nimamo, pred dvanajstimi leti pa smo si le postavili enega, ki resda ni klasičen obelisk, v uradnem popisu ga morda niti ni najti pod tem spoštljivim imenom, morda je samo spominski stolp, vsekakor pa je povsem določeno spominsko obeležje. S takim namenom je bil ta steber ali obelisk tudi postavljen: spodaj, v višini človeške postave, je reliefni emblem srpa in kladiva z napisom VII kongres SKJ in z letnico 1958. Takrat je bil v veliki dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani zvezni kongres ZKJ. Že priprave na kongres so obetale, da bo pomemben, zato je bil postavljen na ploščad pred glavno dvorano tudi ta obelisk, ki resda, kot rečeno, ni umetnina, je pa prav dostojno arhitekturno spomeniško obeležje, postavljeno s povsem določenim pomenom in namenom.
Prej je na skoraj istem mestu stal neki Tršarjev spomenik, ki je bil tik pred začetkom kongresa prestavljen v »nevtralnejše« okolje, v Tivoli. Takrat je bilo rečeno, da Tršarjev spomenik s svojo (možno) simboliko (otroško igro) ni primeren za tako mesto, zlasti pa ne v dneh, ko naj bi bil v veliki dvorani Gospodarskega razstavišča kongres ZKJ. Res se je takrat ob Tršarjevem spomeniku rodil (kot domala ob vsaki stvari pri nas) eden od tako imenovanih »političnih vicev«, ki naj bi bil baje povod za premestitev spomenika v Tivoli. Kakorkoli že: skrb za spodobnost »izpostavljenega« prostora celo ob taki potencialni simboliki na ravni dnevnega vica je bila očita.
Glose
324
Odstranjeni spomenik je povsem dostojno zamenjal sedanji obelisk, ki se s čistostjo svojih oblik popolnoma podreja napisu, ki njegovo splošno spomeniško simboliko časovno in vsebinsko povsem nedvoumno določa.
Koliko Ljubljančanov, ki dan za dnem hite iz Bežigrada v center mesta (in obratno), koliko tujcev, ki s štajerske strani prihajajo v Ljubljano (ali jo v tej smeri zapuščajo), koliko poslovnih ljudi, domačih in tujih, ki prihajajo na Gospodarsko razstavišče, sploh  Še  ve,   čemu  je  bil  ta  obelisk
postavljen? Najbrž se o tem sploh ne sprašujejo, toda ne zato, ker bi obeliska ne opazili, temveč čisto preprosto zato, ker je že nekaj let povsem nedvoumen reklamni stolp, z velikim reklamnim napisom, ki propagira tujo firmo ali tuj izdelek: TERITAL — RHODIA-TOCE.
Preden sem se odločil, da napišem to gloso, sem še enkrat stopil prav do obeliska, da bi se še enkrat prepričal, če sta v njegovem spodnjem delu še zmerom  komunistični  emblem  srp  in
kladivo ter napis, ki opozarjata mimoidoče, kdaj in s kakšnim namenom je bil spomenik postavljen. In, verjemite ali ne, ta napis in emblem sta še zmerom tam, toda reklama se bahato šopiri nad njima, kot jara gospoda nad siromakom.
Morda je metamorfoza iz spomenika v reklamni stolp povsem normalen rezultat našega ekonomskega razvoja, napredka in smisla za nove vrednote in denar. Tako lahko pričakujemo, da bo, denimo, lekarna na Tromostovju reklamirala na bližnjem Prešernovem spomeniku Plivadon ali kako drugo tableto, Primožu Trubarju v Tivoliju bi prav lahko, vsaj v poletnih mesecih, obesili okrog vratu vabilo starim in mladim, naj si tešijo žejo in vročino z lučko, in še in še: vsak spomenik je mogoče s pridom uporabiti za reklamne namene.
Pravijo pa, da se tudi v reklami vse bolj uveljavlja dober okus in da je celo vpliv kulture, splošne seveda, vse bolj opazen, če je tako, potem kar po kamnoseka: v dveh urah bo z navadnim kladivom lahko odstranil z obeliska reliefni partijski emblem in neprijetni napis z letnico. Potem bo reklama čista reklama; kulturna, kot pravimo. Nič zato, kajpak, če sredi Ljubljane, tako elitno reklamiramo tujo firmo, je pač v duhu časa, saj bi najbrž tudi na obeliskih v Rimu ali v Parizu prav radi obesili reklamo za naše čevapčiče ali krajske klobase, le da jih na to možnost nihče ne spomni. Toda mi smo že od nekdaj prebrisani kramarji...                                    z
Popravek: V prejšnji številki nam je tiskovni škrat, ki se je prav spretno izmikal tako stavčevi kot korektorjevi roki, v Trekmanovi oceni nove Borove drame kar nekajkrat spremenil naslov, ki se pravilno glasi PLES SMETI (in ne po škra-tovsko »Ples smrti«). Zaradi tega se avtorju, Mateju Boru, in bravcem iskreno opravičujemo.
Uredništvo