190
Listek.
j. dr. Ti možje da so vplivali na Ilirce? — „Kr. Čbelica" (str. 137) se ne more dobro imenovati „lisf. V novi naši skupni državi bodo tudi šolske knjige morale biti novejše in skupnejše. Kakor sem naknadno zvedel, je g. dr. Prohaska že oskrbel za svojo knjigo dodatek o slovenski literarni zgodovini. Tako bo vidna razlika med letom 1914. in 1918.                       Dr. Fr. Ilešič.
Odkod rodbinsko ime slovenskih Kraigher-jev ? Čul sem pred kratkim v nekem pogovoru trditev, da je rodbinsko ime Kraigher v zvezi s krajevnim imenom Kraig (severno Sv. Vida na Koroškem v dolini rečice Wimitz), ki je slovanskega izvora, ker tiči v njem slovenska beseda kraj, -a „locus". Ta trditev mi je dala v roke pero, da napišem par vrstic. Otto Kammel, Anfange deutschen Lebens, str. 147, imenuje med slovenskimi krajevnimi imeni že omenjeni Kraig in ga spaja z besedo kraj (opom. 1.: „Kiaj - Kraig"). Ta razlaga pa že neling-vista ne more zadovoljiti, ker odkod naenkrat -g; vemo sicer, da je v stari dobi služil g za j, a to je bila le grafična varianta. V naši besedi pa je g glas in ne znak in zato Kraig ne more biti iz Kraj. Pa ne le to: tudi starejše * oblike tega imena nas uče isto. V 1. 1377. beremo Chriivich (gl. Jaksch, Mon. hist. duc. Car. III. 521), L 1154—1156: Chriivich (gl. Schumi, Urk. u. Reg. B. d. Herz. Krain I. 109); okrog 1. 1144: Criivich (gl. Schumi 1. c, 97); 1. 1254. pričujeta Livtoldus plebanus de Chrich in Hertivicus dapifer de Chrich (Schumi 1. c. II. 162); 1. 1266. imamo pričo Wilhalmus de Chreich (Schumi 1. c. II. 282) itd. Iz tega vidimo, da je prvotno ime Chriivich prešlo v *Chriwch, *Criuch, kar je še ohranjeno v današnjem nazivu gore severozapadno Kraig a, namreč Kreuger-berg. Ker govori Nemec za književni —eu — v narečju —ai—, je pričel tudi tu govoriti Kraig (Chreich); prim. Naikhiara za Neunkirchen ali Leiben pri Pogstallu za starejši Liupin. Z ozirom na obliko Chrich v listinah pa je najboljše, da izvajamo Kraig in Krig in to iz *Criuch, kjer je pred istozložnim -ch izpadel — u —. Razlago imena smemo nasloniti le na Chriivich. Radi sufiksa si ne upam rekonstruirati končno veljavne slovenske oblike. Zdi se, da je Chriiv- brezdvomno naše kriv- (prim. Krivo brdo na Gorenjskem; Krivec nad Mariborom; Krivica pri Pilštajnu). Kraig torej nikakor ne more biti slovenski Kraj, ki pa živi najbrž v današnjem Grai (ob Wimitzi in potoku Griffen).
Rodbinsko ime Kraigher pa bi bilo popolnoma lehko izpeljano iz krajevnega imena Kraig; pričakovali bi le pisavo Kraiger. Vendar iz drugih i*azlogov slovenski Kraigherji niso iz koroškega Kraiga. Sledimo imenu: Kraigherje imamo okrog Postojne, na Krasu proti Gorici, na Goriškem, v Furlaniji. Prišli so k nam torej po isti poti kot logaški de Gleria, t. j. z visoke Furlanije, kjer imamo kraje Gleris, Gleriis (lat. glarea, beneško giara, furl. glerie). Tako najdemo ime Kraigher v Paluzzi v Val di S. Pietro (severno Tolmezza) in v nemški občini Bladen-Sappada (med Auronzo in Rigolato) v Karnskih Alpah. Vemo, da so bile v teh krajih obširne nemške kolonije, katerih borni ostanki so se sredi retoromanskega življa ohranili še do danes. Sem nas vede ime Kraigher že s svojim italijanskim znakom —gh— in v teh krajih mu najdemo tovariše: Longher, Figher, Valdegher i. dr. Ime Kraigher (tudi Craighero v Paluzzi) moramo torej razlagati iz bavarsko-frankovskega narečja karnskih kolonistov. Poleg Craighero imamo še starejše ime Grighero, ki nam jasno pove svoj izvor, namreč današnji nemški Krieger = borec. Navidezno ugovarja tej izpeljavi samo dvoglasni —ie— današnje nemščine (bav. dial. —is—). Vendar imamo tudi oblike z diftongom —ei— namesto —ie—: n. pr. Deitrihc,
Listek.                                                     191
geinch, heiz, reif (prim. Weinhold, Bair. Gram. § 79, str. 83). Pri besedi Krieg pa je stvar še drugačna. V starovisokonemščini imamo chreg, ividarchregi (iz tega je slov. izposojenka kreg, kregati in ime Kregar) in ividarkriegeltn (ie iz ia, S); semkaj spada tudi glagol kriegen, za kar pa imamo v spodnjesaščini krigen, v holandščini krggen, v srednjevisokonemščini krigen (ich kreic), tako da bereš pri Schmellerju, Bair Wrtb. I. 1366: „statt der jetzigen oberdeutschen Form kriegen [ware] eigentlich kreigen Rechtens". Enako imamo poleg stvn. stiega, stiagil tudi stiga (stigan), gl. Willmanns, Deutsche Gram. I. 173. Za kriegen nam je treba nastaviti dve prvotni obliki: kršg- in krig-, enako steg-in stig-, ki sta si druga proti drugi ali v razmerju različnih prevojnih stopenj '(Ablautstufe; e je iz dolgega indogermanskega ei s padajočo intonacijo, prim. R. Trautmann, Germ. Lautgesetze, str. 32 si.) ali pa hranita v sebi različne korenske determinative (—e—g— : —i—g—; prim. P. Persson, BeitrJige z. Wurzeldet.) kakor n. pr. staronordijski glamr „luna" iz *g'hlš- in starosaški glimo iz *g'hli-. Ime Kraigher je torej nastalo iz starejšega Krigher (ki je tudi še ohranjeno, gl. gori), ki je dubleta navadnega nemškega Krieger (iz prvotnega nemškega kreg-). Zemljepisna razširjenost slovenskega imena Kraigher nas vodi v nemške kolonije v Karnskih Alpah, kakor nas vodi Kregar na Koroško in v izposojenkah Kregar— Kraigher živi tudi v slovenščini še stara germanska oziroma še indogermanska dubleta kreg- in krig-.
Dr. Fr. Ramovš.
Stoletnica Johna Ruskina (1819—1900). Umetniški kritik, sociolog in pisatelj, rojen v Londonu. Njegove ideje so igrale tehtno vlogo 19. stoletja. Eden najbolj izvirnih angleških prozaikov, pesnik v prozi, ki je učinkoval mogočno na občinstvo, kakor i na številne umetnike. Preprosti kritik je bil pravi vodnik prerafaelitske šole. Ruskin izhaja iz ljubezni do narave, občuduje slikarja Turnerja, torej rousseauizem. Pozneje odkrije italijanske primitiviste, postane sam apostol primitivizma, obožuje romantiko, kakor sta jo umevala Schlegel in ga. de Stael, to je kult srednjega veka v nasprotju s heleno-latinskim duhom. Ljubav do srednjega veka in puritanstvo sta privedla Ruskina do verskega pojmovauja umetnosti. Čednost in religija sta mu neobhodna pogoja ustvarjanju. Sovraštvo do klasicizma in smisel za mistiko ga delata krivičnega humanizmu in racionalizmu, „strupu Preporoda". Kot pristaš nedolžnosti ter idile sovraži Ruskin modernega duha, vedo, narodno ekonomijo, finance, obrt in strojstvo. Propoveduje povrat k prirodi, življenju na deželi, seve s prikladnim estetizmom: ročnim izdelovanjem platna, čipek in raznih predmetov, kjer rokodelec lahko vtisne svoj osebni pečat, ne da bi bil le neznatno kolesce v obsežnem stroju, temveč človek. Ruskin je učil nekak naturalističen, moralen in estetski socializem.
V njegovih mislih je dosti zrna, dosti plevela. Kadar Ruskin hvali, pove mnogo izbornega; kadar zanika, je skoro vedno neznosen. Kjer podira, je vselej v ravnem nasprotju s futurizmom; zato ni čudo, da si ga je Marinetti pošteno privoščil. Ena njegovih čustvenih domislic je ta, naj bi imele pri sklepanju zakona ženske vodilno vlogo, češ, ker bi spričo svojega ostrejšega nagona laglje pogodile pravo izbiro.  *                                                     A. D.
Roman d' aventures. Francoski listi javljajo, da se pripravlja v literaturi pokret od realnosti k delom čiste domišljije. Psihološki roman, študije resničnih šeg in navad se pri najmlajših umikajo v prilog izmišljotinam, pustolovščinam