poštnina plačana v gotovini
NAS LIST
S E P T E M. 1932 9 ŠTEVILKA TRETJE LETO
glasilo katoliške akcije za kamniško in moravško dekanijo
Naš LIST IZDAJA MISIJONIŠCE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO.
Oče
Kaj je lepšega, kot urejeno družinsko življenje? Oče, mati in otroci v lepem medsebojnem razmerju, v pravem strahu božjem, to je pesem zemeljske sreče, košček raja na zemlji.
Mož, oče je glava družine, kakor je Kristus glava Cerkve. On ima težko nalogo, neizmerno odgovornost. Z veliki dolžnostmi pa so združene tudi velike pravice.
Oče mora vedeti, kje se nahaja v yečerih njegov sin, njegova dorašča-joča hčerka. On mora tudi odločilno svetovati svojim otrokom pri važni izbiri poklica. On mora ustaviti korak Norčijam mode in uživanja, ki kvarijo hjegove otroke in obremenjujejo njegove lastne skrbi. Tako mora biti. Pa ui povsod. V premnogih družinah so se te in podobne stvari, o katerih so včasih odločilno izrekali svojo besedo očetje, zdaj tem izmaknile in odločitve so prešle na matere ali kar na °troke same. Kako je moglo do tega Priti?
Med vojsko so bile družine doma brez očetov. Njihove dolžnosti so morale prevzeti matere. Žena se je oprijela tudi drugih poklicev, ki so bili dotlej lastni skoro le moškim. Tudi po v°jski se v tem ni nič zboljšalo, am-Pak se vedno bolj slabšalo in se še. Očetje gube ugled v družinah. Poseb-110 žalostno nam to priča Rusija.
Teh razmer v današnji družini se 'hprajo zavedati pred vsem očetje sa-Spet morajo stopiti na svoje me-sto, ki jim pristoja v družini! Kako?
Najprej si morajo pridobiti veljavo ® svojim lepim zgledom. Vsak oče naj v.° svoji družini zgled krščanskega življenja. Oče, ki spolnjuje krščanske dolžnosti, bo zvesto spolnjeval vse dolžnosti do žene, otrok, do družine ®Ploh. Zvest spolnjevavec vseh bož-Jlb in cerkvenih zapovedi naj bo sleherni oče, pa bodo tudi otroci vestno Polnjevali četrto božjo zapoved! Svoji družini naj bo oče glavar. reba je, da se oče za otroke zanima, d živi z njimi. Vse se puli danes za Nadino. Razne družbe in mnogovrst-jd društva jo družini kar odtujujejo. rvi načelnik, prvi predsednik, ki mu roci morajo skazovati spoštovanje Pokorščino, mora biti oče. Zato se
pa mora za vse potrebe svojih otrok zanimati, za njihove potrebe mora skrbeti ne samo z delom svojih rok, ampak pred vsem z očetovskim srcem! — Pred vsem pa mora oče skrbeti za lepo in urejeno razmerje do svoje žene. Kjer vlada prava ljubezen med možem in ženo, tam kraljuje tudi pravo razmerje med starši in otroki. V taki družini čuvata zakonca oblast drug drugega in otrokom je volja staršev vedno sveta.
Naj bi si družinski očetje večkrat izprašali svojo vest, če spolnjujejo svojo nalogo v družini. Naj doženejo, zakaj ne uživajo spoštovanja svojih otrok, ki ga zahteva sam Bog! Očetovske dolžnosti naj prično vestno in zgledno spolnjevati, da bodo prišli kmalu do veljave in urejenosti v družini!	(Gl. trž. žup.)
*
Pravi katoličan
Katoličan biti, se pravi: odločno spoznavati tiste verske nauke, ki nas jih uči sv. Cerkev. Dve luči plamtita nad življenjem vsakega katoličana: božje razodetje in Cerkev, ki besedo božjo uči in razlaga. Bog je govoril po prerokih in slednjič po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Vse to nam neovrgljivo potrjujejo zgodovina. Ta Kristus, o čigar bivanju, učenju, trpljenju in smrti priča še danes po celem svetu razkropljneno judovsko ljudstvo, čigar kri je klicalo nase in na otroke, ta Kristus je ustanovil eno samo Cerkev. Tej Cerkvi je izročil svoje milosti, svoj nauk in svojo oblast ter naročil vsem, ki ljubijo resnico,naj to Cerkev poslušajo, naj to Cerkev ubogajo. Naukov odrešenja ni torej izročil posameznim ljudem, da bi jih po svoji volji razlagali, sprejeli ali zavrgli, ampak jih je izročil v varstvo Cerkve.
Odrešenik je svojo vidno Cerkev zgradil na vidnem temeljnem kamnu, na apostola Petra in njegove postavne naslednike, škofe Rima, kjer je prvi naslednik Kristusov ob svoji smrti položil palico, znamenje najvišje pastirske službe, in ključe nebeškega kraljestva v roke svojim nasledni-
Mariji Pomočnici
naši brezjanski Kraljici ob 2.5 letnici kronanja
Bodi pozdravljena naša Kraljica,
Z milo priprošnjo si nam pomočnica, bodi pozdravljena, rajska Gospa! bl&go naklanjaš darove nebd...
Naše si Brezje dobrotno izbrala sebi v svetišče, da vladaš naš rod — Hvala, Premila, prisrčna Ti hvala, da blagoslavljaš nam romarsko pot!
Svojim otrokom preblaga si Mati, v stiskah deliš jim tolažbo in moč: bedni brez Tebe, s Teboj pa bogati, zmagamo v boju, če Ti si pomoč...
Bodi v pomoč nam, med nami ostani, s Sinom nam vladaj in srcem kraljuj, vero nebeško Slovencem ohrani, romarjev vdanih prošnječ uslišuj!
P. Evstahij, O. F. M.
kom. Ta temeljni nauk katoliške vere namenoma poudarjam zlasti dandanes, ko se od vseh strani napada skala, ki je na njej zgrajena Kristusova Cerkev.
Zato moramo s to Cerkvijo slednji dan priznavati, da verujemo v enega samega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, Stvarnika naših neumrjočih duš. Verujemo v Jezusa Kristusa, večnega Sina večnega Očeta, ki je bil rojen iz Marije Device, pravi Bog in pravi človek v eni osebi. Verujemo v Svetega Duha, tretjo osebo troedinega Boga. Verujemo in priznavamo svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Ta Cerkev ni zgradba človeške umetnosti, ni delo človeških rok in človeške modrosti, ampak je delo Boga, duhovno telo Kristusovo, življenja in milosti polna družba vseh odrešenih. Kristus je in ostane pot, resnica in življenje; sveta Cerkev kaže to pot, oznanjuje to resnico in deli kruh življenja. Zato moramo in hočemo ostati katoličani, ne na pol katoličani, ne katoličani iz dobička, ampak pristni katoličani. To zahteva od nas Kristus, to pričakuje od nas njegova Cerkev, to zahteva od nas naš lastni blagor. (Vera in živ.)
Kakšen je
Včasih je bilo tako in mislim, da je marsikje še zdaj: če je človek prišel v tuj kraj, je ena prvih njegovih potov držala v cerkev. Deloma ga je tja gnala pobožnost; pozdraviti je hotel svojega Jezusa, ki je povsod eden in isti in vedno naš prijatelj. Deloma pa, kaj bi skrivali, ga je gnala radovednost. Kakšna je cerkev znotraj, koliko ima oltarjev, kakšni so na njih prti, svečniki, kakšne so podobe, vse, vse. ženski spol se je morebiti še najbolj pobrigal, kako je kaj s cvetjem na oltarjih. Zlasti ob praznikih. Pa tudi kakšno je petje. Saj veste, da radovednost nima mej, gleda z očmi, posluša z ušesi, voha z nosom, pokuša z jezikom in tipa ter preizkuša z rokami.
Marsikje se je tako zlasti med sosednimi župnijami vnelo neko plemenito tekmovanje, katera cerkev bo lepše opravljena.
Vselej, kadar vidim lepo, s cvetjem odete oltarje, pridem do sodbe: V tej župniji imajo pa še pridna dekleta. Skrb imajo za lepoto hiše božje. Koliko cvetja so nanosile!
Že od mladih nog vem, da je skrb za cvetje v cerkvi stvar dobrih deklet. Kadar smo imeli pri domači podružnici semenj ali bob, takrat smo se namreč vaški paglavci celo popoldne zbirali okrog cerkve. Od daleč smo gledali v zvonik, kjer so domači fantje pritrkavali pozdravno pesem slovesnemu dnevu. V zvonik še nismo smeli; samo blagrovali smo tiste, ki so si že s svojo močjo in postavo in njati. Do večera je bilo kar dosti de. s številom let priborili pravico, da so smeli goniti veliki zvon. Ko se je zvonenje bližalo koncu, se je pa začel nov prizor. Kodrova Tona se je prikazala z jerbasom na glavi, obloženim s krasnimi fuksijami in pela-gonijami. In za njo se je vrstila cela vrsta deklet: Matijeva, Peterčeva, Jožnikova, Kuharjeva ... Vsem niti imena več ne vem. Vsaka pa z novo košaro cvetja.
Potem se je pričelo. Cerkovnik je postavljal cvetje na oltar, dekleta so si pa razdelile vloge. Ene so podajale cvetje, druge so pa presojale, če posoda prav stoji, če se cvetje na eni strani prav vjerna s cvetjem na nasprotni strani. Kolikokrat je romala posoda na oltar pa spet z njega, pa z enega mesta na drugo, pa je bilo še in še treba popravljati in spremila. In ko so drugo jutro prihajali ljudje k božji službi, pa so zagledali, ljudje k službbi božji, pa so zagledali, kako je njih cerkvica v cvet in kras odeta : slišite, kako se je dalo potem v taki cerkvici lepo moliti.
Veste, tole sem vam zato povedal,
vaš oltar?
ker se marsikje ljudje izgovarjajo, da jim ni treba skrbeti za lepoto cerkve, češ, čemu imamo pa cerkovnika! Vse prav. Ali cerkovnik sam tudi ne more imeti cele zaloge cvetja. Toliko vesti pa seveda mora imeti, da bo skrbel za rože tisti čas, dokler so v cerkvi in da ne bo pustil cvetja veneti, hirati in umirati. V tem oziru vsa čast starim cerkovnikom. Živeli so za cerkev in s Cerkvijo. Kako skrbni so bili v mojem domačem kraju mežnarjev Tomaž pri Sv. Duhu, Tine v Crngrobu, Tone na Križni gori, Luka na Planici, Groga v Pevnu! Naj bi tudi sedanji rod hodil po njih stopinjah!
Če je pa že skrb za podružnico hvale vredna, kakšna mora biti šele skrb za oltar župne cerkve! Če ima več oltarjev, tudi stranski ne smejo biti zanemar jeni. Potem pride pa še šmar-nični oltar in božji grob. Dekleta, tekmujte, skušajte se, katera bo lepše cvetje prinesla za cerkev. Kar lepo si razdelite svoje vloge. Če je Vaša vas velika, naj prevzame polovica vasi veliki oltar, druga polovica pa stranske. To bo tekmovanje! Če so pa vasi manjše, naredite po svoje, kakor vam je bolj prav. Samo glejte, da bodo oltar ji lepi.
Spodobi se seveda, da pride na oltar sveže cvetje. Suhi, z roko izdelani šopki naj imajo mesto na oltar-
ju le pozimi. Živemu Bogu žive cvetice!
Pazite pa, da boste svojim rožam zalile dosti preje, preden bodo šle na oltar. Zlasti, če je oltar lesen. Zakaj sicer se les preveč namoči, potem pa trohni in gniie in tako se dela škoda pri cerkvi. Kjer je na velikem oltarju dovoli prostora, se zlasti ob velikih praznikih snodobi, da k oltarju nri-stavite nalašč za to narejene police in nan je postavite na vso moč veliko cvetja.
Pa tudi sicer naj vam bo lenota oltarja nri srcu. Prti na oltar ju bi bili marsikje lahko lepši kakor so, če bj se župliani le eno zimo malo zavzeli zanje. Zlasti današnje dni, ko se P° šolah otroci uče res že kar finih ročnih del. Cerkev bi kupila blago, delo pa bi izvršile dekleta za božje plačilo. Če bi pa žunljani sami od sebe malo žrtvovali za to, bi pa tudi ne bilo nič izgube. Le ne no Judeževo vpraševati : Čemu ta potrata!
Lepota hiše božje ni samo skrb vsakokratnega žunnika ali kaplana in morda še cerkovnika, ne, ne; lenota cerkve in oltarja je tudi dokaz vneme ali na nemarnosti žunljanov za hišo božjo. Presodite sami, kakšno snričevalo vam da je vaša cerkev. Sodite na pravično. Zakaj skrb za leno to hiše božje in skrb za neumrjoče duše sta si v zelo bližnjem sorodu-Mislim, da veste, kaj se to pravi.
Langerholc
Pogrebi z godbo
Ali je v duhu sv. Cerkve in v soglasju z razpoloženjem zaostalih žalujočih, ako je godba pri pogrebih ?
V evangeliju beremo, da je nekoč v Kafarnaumu prišel Jezus v načelnikovo hišo. Ko pa je ob mrliškem odru Jairove hčerke videl piskače in razburjeno množico, je nevoljno rekel: »Umaknite se.« Šele ko so bili piskači in množica odpravljeni, je Jezus vstopil in deklico obudil.
Po cerkvenih predpisih je celo pri peti črni sv. maši dovoljeno le petje spremljati in šibke pevce podpirati z orglami, vsako preludiranje pa zabranjeno. Veliki petek, na dan Gospodove smrti, je vsako igranje z orglami prepovedano, ker to ne soglaša z žalnim razpoloženjem, ki mora ta žalni dan napolnjevati vsako verno dušo.
Godba odvzame pogrebom in vsem žalnim obredom pri pogrebih oni sveti in resni značaj. Žalni, sveti in resni pogrebni sprevod postane (oprostite trdemu izrazu), postane neka zabavna komedija. Pri nas je še lepa stara navada, da pogrebci vso pot, če tudi
večkrat traja celo uro, molijo rožni venec.
Kako ganljiva je pri pogrebih sledeča navada. Ko prineso mrliča dp prvega znamenja zunaj domače vash postavijo rakev na tla. Tu odmolile še nekaj očenašev za njegov dušni pokoj v imenu domače vasi. Nato eden sovaščanov vzame od ranjkegu slovo ter prosi vse sovaščane, na) ranjkemu iz srca vse odnuste tet sklene z besedami: Odpustimo mp vsa razžaljenja, vse nam storjene krK vice, če že ne zaradi njega, pa vsaj zaradi Krvi križanega Kristusa.
Kadar pa je godba pri pogrebu, odpadejo mnoge molitve. Od godb® nima duša pokojnega prav noben® koristi, prej škodo kakor korist. Pr°, z godbo od krščanskih pogrebov! V®1 rožni venec v roke, med pogrebno mašo pa vsi k sv. obhajilu! NajlcP® krščanski pogreb ima oni, pri kat®' rem se največ moli in gredo vsi P°' grebci, domači ranjkega, njegovi s°' redniki, sosedje in znanci med P°' grebno sv. mašo k sv. obhajilu v zadoščenje za vse pregrehe, slabo® in napake ranjkega.
p. J8flc'
f Peregrin Rode
Z bliskovito naglico se je 17. tega meseca raznesla novica po vsem kamniškem okraju, je prejšnji večer utonil v kamniškem testnem kopališču splošno znani avtobusni Podjetnik Peregrin Rode. Na sv. Roka dan zvečer se je šel pokojni g. Pere-grin kopat v mestno kopališče s šoferjema Križem in Verdnikom, ki sta bila pri njem dslužbena. Vsi trije pozni kopalci so po napornem dnevnem delu v veliki vročini komaj čakali, da se osvežijo v Nevljici, ki je zvečer topla še najmanj 17 C.
Križ in Rode sta se prva pognala v vodo
V	malem bazenu kamniškega kopališča. Rode je bil močno razgret in kakor hitro je skočil v vodo, ga je tako zadela kap, da je brez besede izginil pod vodo. Ko se je Prvi plavač obrnil, Rodeta ni bilo več videti.
V	začetku je mislil, da plava pod vodo; ko 8a pa le ni bilo iz vode, je takoj poklical Verdnika in oba sta ga hitro pričela iskati. Ro dveh minutah iskanja v 2 metra globoki vodi pri nočni temini, se jima je posrečilo, da sta ga našla in s pomočjo ostalih, ki So prihiteli na kraj nesreče, spravila na Suho, kjer so ga takoj poskušali z umetnim dihanjem rešiti. Toda vsak napor je bil Zaman. Rodeta je zadela srčna kap, kar je ugotovil tudi zdravnik dr. Polc, ki je takoj prihitel na kraj nesreče. Rode je bil dober plavač in ni mogel kar tako na lepem utoniti. V vodi pa je ležal kvečjemu Pet minut.
Nesrečnega mladega podjetnika so prenesli najprej na njegovo stanovanje v restavracijo Cerer, nato pa so ga odpeljali v Rova, kjer je bil pokopan z veliko slovesnostjo 18. tega meseca popoldne ob 16.
Pred hišo žalosti so pevci zapeli žalo-stinko »Nad zvezdami«, nato pa se je pričel Pomikati žalni sprevod iz Peregrinove r°jstne hiše v Žičah na pol ure oddaljeno Pokopališče na Rovih. Na čelu sprevoda je kopala Marijina družba iz Rov z zastavo, katere član je bil pokojnik od rane mladosti. Pred krsto so nosili 26 krasnih Vencev in 20 velikih šopkov cvetja. Vence s° poklonili: starši, bratje in sestre pokojnega, avtobusna zadruga, zveza šoferjev, dslužbenci pokojnega i.t.d. Krasen venec je Poslala tudi graščina Ruperčvrh pri Novem "testu. Temu velikemu številu vencev in čopkov se je v Rovih priključilo še devet Vetlcev avtobusnih podjetij in raznih prija-tsljev iz Domžal, Ljubljane in drugod. V sprevodu je igrala kamniška mestna godba ^alostinke. Za belo krsto pokojnika, katero s° nosili domači fantje, so korakali globoko Potrti starši, bratje in sestre ter drugi so-rodniki, za njimi pa številno odlično občin-s*-Vo iz Kamnika, Domžal, Ljubljane in "ajoddaljenejših krajev ter velika množica Prebivalstva iz bližnje in daljne okolice.
Prevod je bil dolg nad en kilometer.
Rogrebne molitve je opravil rovski žup-S- Golmajer ob asistenci treh drugih
Slovili
Ovnikov. Ob odprtem grobu so se po-
bei
od milega tovariša v pretresljivih
sedah: Oto Vončina v imenu zveze šo-
ferjev ter Cerer in Debevec v imenu prijateljev in športnikov. Pevci so zapeli zadnjo žalostinko, godba je intonirala zadnji pozdrav in dragega Peregrina je prevzela v svoje okrilje mati zemlja.
Pokojni Peregrin Rode je bil komaj 28 let star. Doma je bil iz krščanske rodbine na Rovah pri Kamniku. Bil je izredno priden in podjeten. Najprej je obratoval na progi Motnik - Kamnik - Ljubljana z dvema avtobusoma, pozneje je kupil še tovorni avto in taksi. Teden dni pred svojo smrtjo pa je prevzel od Klinarjevega avtobusnega podjetja avtobusno progo Novo mesto - Ljubljana. S svojo veščo roko bi bil
brez dvoma organiziral na tej progi promet v veliko zadovoljstvo potujočega občinstva in v prospeh Dolenjske. Pokojni g. Rode je bil silno priljubljen. Lahko trdimo, da je bil najpopularnejši človek v vsem kamniškem okraju, zlasti pa v Kamniku. Bil je šaljivec prve vrste, blagega in plemenitega srca. Vsak ga je poznal, pa tudi on je poznal toliko ljudi, kakor nihče drugi. Z vsakim je bil prijazen in postrežljiv, zato pa so ga imeli ljudje nad vse radi in je njegovo podjetje lepo uspevalo kljub krizi in vednim borbam z vsemi, ki so skušali domačega podjetnika onemogočiti. Bodi mu zemljica lahka!
Leon XIII. — pravičnost ali sila
38. Tu sicer more najprej osobito ves verski nauk, katerega cerkev razlaga in varuje, bogatine in proletarce med seboj spraviti in zbližati, ker namreč oba razreda poživlja k medsebojnim dolžnostim, in zlasti k onim, ki se izvajajo Iz pravičnosti. Izmed katerih dolžnosti se le-te tičejo proletarca in delavca: delo, ki ga je prostovoljno in s pravično pogodbo sprejel, mora pravilno in zvesto izvršiti; na noben način ne sme škodovati premoženju in ne storiti kaj žalega osebnosti gospodarja; celo v obrambi svojih pravic naj se zdrži sile, niti naj se kedaj zapleta v upore; naj se ne druži z zlomislečimi ljudmi, ki umetno razširjajo pretirane nade in velikanske obljube, katerim skoro vedno sledi nepotrebna pokora in ugonabljanje življenske sreče.«
Ko Leon XIII. zahteva od delavca pravilno in zvesto izvršitev dela, predpostavlja svobodno voljo, ne prisiljeno vsled stiske, in predpostavlja tudi pravično pogodbo, no tako, ki se ravna po zakonu povpraševanja in ponudbe, ne ozira se pa na človeško osebnost, na katero bi se v prvi vrsti morala ozirati. Zato v svoji okrožnici poudarja dolžnosti delavcev in delodajalcev, zavedajoč se, da bo s tem, če bodo eni in drugi spolnjevali dolžnosti, ki jih imajo med seboj, najlepše na podlagi pravičnosti urejena človeška družba. Kjer ni dolžnosti, ni pravic; kjer ni pravic, ni dolžnosti. To je temeljno načelo, brez katerega urejena človeška družba ne more obstati.
Kakor hitro začne en del družbe ali le en sam član družbe kršiti svojo dolžnost, in s tem delati proti pravici drugega, katero bi moral spoštovati, se pri drugem naravno začne krhati čut dolžnosti in pravičnosti. »Delo, ki ga je delavec prostovoljno in na podlagi pravične pogodbe sklenil izvršiti, mora pravilno in zvesto izvršiti,« pravi papež. Ce danes večkrat opazimo, da delavec delo izvršuje površno, je mnogokrat temu krivo to, ker delavec nima pravega čuta pravičnosti in dolžnosti; on čuti, da ga delodajalec smatra za blago in zato tudi postane enak blagu. Navadno jo tega kriva krivična delavska pogodba. Na videz je seveda ista svobodna, sklenjena v stiski, da vsaj nekaj zasluži, v resnici je pa kljub vsej »svobodi« in »pravičnosti« nasilna in krivična. Zato sc ne smemo čuditi, če v delavcu umira čut pravičnosti, ko čuti na sebi, da ga drugi nimajo do njega.
Tako treba razumeti besede papeževe, da mora biti delo delavca izvršeno pravilno, zvesto in pošteno. Kdor bi izvrševal svoje delo slabo, bi s tem delal krivico svojemu delodajalcu in posredno človeški družbi, enako delodajalec s premajhno plačo dela krivico delavcu in posredno človeški družbi, ker s tem ubijata čut pravičnosti, na katerem mora človeška družba sloneti.
Ta čut pravičnosti stavi papež tako visoko, da tudi takrat, ko bi kdo videl, da drugi nasproti njemu nimajo čuta pravičnosti, ni dovoljeno krivice povračevati s krivico. Krivica rodi le novo krivico. Nasilje in krivica pa nasprotujeta človeškemu naravnemu pravu, zato že vzbujata v človeku odpor in tako tudi najboljšo idejo, tudi največjo pravico postavita v slabo luč in s tem tudi ob uspeh in zmago. Le ideje preoblikujejo človeško družbo in ideja pravice je še vedno zmagala in bo vedno zmagala. Da je naš narod o tem prepričan, nam jo dokaz naš pregovor: »Pravica pride na dan, če bi jo bilo treba iz zemlje izkopati.«
1932 SEPTEMBER 30
Hrv. = Rujan; Srb. = Septembar; češk. = Zafi; Polj. = Wrzesien; Rusk. =*= Septjabr’
1	č. Egidij, spoznavavec
2	P. Štefan, kralj
3	S. Evfemija, Doroteja
4	N. 16. pob., angelska
5	P. Lavrencij Just, šk.
6	T. Zaharlja, prerok
7	S. Marko in tovariši
8	č. Rojstvo Mar. Device
9	P. Peter Klaver, sp.
10 S. Nikolaj Toledski
Lk 14, 1-11
Mt 1, 1-16
11	N. 17. pobinkoštna	Mt 22, 34-46
12	P. Ime Marija
13	T. Frančišek Kald.
14	S. Povišanje sv. Križa
15	č. Marija 7 žalosti
16	P. Kornelij, papež
17	S. Lambert, škof
18	N. 18. pobinkoštna	Mt 9, 1-8
19	P. Januarij in tovariši
20	T. Evstahij in tov.
21	S. Kvatre; Matej, ap.
22	č. Tomaž Vilanovski
23	P. Kvatre; Linus
24	S. Kv.; Mar. reš. jetn.
25	N. 19. pobinkoštna
26	P. Ciprijan in Justina
27	T. Kozma in Damijan
28	S. Venčeslav, kralj, m
29	č. Mihael, nadangel
30	P. Hieronim, Zofija
Mt 22, 1-14
Dve prednosti
naših izdelkov:
1) SOLIDNO — 2) POCENI (Pletenine vseh vrst, modni izdelki);
Cilka Zajc
STROJNO PLETENJE
Groblje, Društveni dom
P. Domžale
Z našega razgledišča
KAMNIK. Samostan. Prestavljen je dosedanji katehet vlč. p. Konštantin Urankar iz Kamnika v Maribor, kjer je nastavljen kot kaplan in katehet. Bil je priljubljen pri naši šolski mladini, želimo mu mnogo uspehov na novi postojanki! — Na njegovo mesto v Kamnik je prišel vlč. p. Karol Dijak, ki je bil že svoj čas katehet na tukajšnji deški šoli, nato pa prefekt in duh. vodja na Ročnem v franč. dijaškem konviktu. Vsi smo ga z veseljem sprejeli. Tukaj bo zraven kateheze na osnovni šoli v samostanu pomočnik učitelja novincev nreč. Kaietana Kogeja. Da je mladi p. Karol tudi marljiv in priljubljen spovednik, je splošno znano. Dobri Bog blagoslavljaj njegovo delo!
Nova maša. V nedeljo, dne 21. avgusta, ob 10 je bila v okusno okrašeni tukajšnji frančiškanski cerkvi lepa slovesnost, ki je v čast našemu mestu. Frančiškan - minorit vlč. g. p. Pavel Goltes, iz obče spoštovane družine Goltesove na Grabnu, ie daroval Najvišjemu prvikrat slovesno daritev češče-nia in sprave in zahvale. V lepo zasnovanem govoru je orisal pomen slavnosti preč. g. p. Konštantin Ocepek, član istega minoritskega reda in nrav tako doma iz Kamnika na Grabnu, ki je dospel iz Ptuja na slavie švoiega redovnega sobrata. Poudarjal je. da je duhovnik eno s Kristusom, ko opravlja sveto daritev, ko deli sv. zakramente in oznanja besedo božjo. Kako visoko ceniio sv. cerkveni očetie in svetniki msšniško dostojanstvo! In kolik blagor je dober duhovnik vernemu ljudstvu! Duhovnik, vzet izmed ljudstva, da je srednik med nebom in zemljo, izvoljen od Boga, da nadaljuje Kristusovo delo, pa mora biti tudi pripravlien na, žrtve in velike so njegove dolžnosti! — Pričujočim staršem bratom in sestram je slavnostni govornik, čigar krepke besede so užigale, prisrčno častital. —
Kot arhidijakon ga je spremljal preč g. dekan Matej Rihar, kot dijakon pa vlč. g. p. Gabrijel Cevc, minorit in istotako tukajšnji domačin, iz predmestja Graben, ki ima sedaj kar tri duhovnike minoritskega reda velike serafinske družine. Pri sveti maši so dalje asistirali minoritski in domači frančiškanski kleriki. Pevski zbor pod vodstvom organista č. fr. Kanizija je prav izvrstno prepeval, dopoldne in še pri popoldanski slavnosti. — Po končanem slovesnem opravilu je bila na Grabnu lepa družinska prireditev v krogu sorodnikov in svatov in drugih povabljenih gostov iz mesta in okolice. Kot posebnost bodi omenjeno še to, da sta iz Grabna še dva druga duhovnika: rajni naš pesnik Anton Medved in pa frančiškan vlč. g. p. Emilijan Dovgan ki je zdaj v Nazaretu v Zg. Savinjski dolini. — Novomašniku. ki sta ga v vezani besedi pozdravili dve belooblečeni deklici s šopki v rokah, želimo obilo blagoslova v sveti službi!
25 letnica. 8. septembra preteče 25 let, odkar je prvič daroval sveto daritev preč. g. Ivan Primar, bivši kamniški kanlan, ki sedaj biva v Kamniku v pokoju. Jubilant je bil dolgih 10 let kamniški kaplan, ki je kot tak krepko posegal in vodil kultumo-prosvetno delo v Kamniku in si je v neumornem in trudapolnem delu prezgodaj zrahljal zdravje. Tudi sedaj še ne miruje, ampak pomaga vsepovsod, zlasti pa deluje gospodarsko in cerkveno. Ob njegovem srebrnem jubileju mu želimo vsi farani kamniški, za ka.tere je delal in molil dolgo let: Naj ga Gospod ohranja in poživlja!
Razno. Nesreča se je zgodila 26. julija v smodnišnici. Stirie delavci so zadobili opekline, med temi sta bila dva smrtno nevarno ožgana. Posebno Jakob Pibernik, ki je že drugi dan v ljubljanski bolnici umrl. Pokopali so ga v Kamniku ob obilni udeležbi pogrebcev. Pri odprtem grobu so govorili: en delavec v imenu tovarišev, za Barutano je govoril šef delavskega odseka
Janez Langerholz:
Iz njegovih zapiskov
POVEST. — Nadaljevanje.
Če sem tudi denar skrival in hranil, prihranil pa vendar nisem dosti. Prišla je nedelja in dolg čas smo si preganjali z igro. Igrali smo za denar. To pa veste, kako je z igro. Eden dobi, deset jih zgubi. Nemalo nedelj je bilo, ko sem zaigral ves tedenski zaslužek in še več. Prišle so pač tudi nedelje, ko me je sreča pogledala z vso svojo ljubeznivostjo. Dobival sem in dobival in ko bi bil naslednjega dne odrinil, bi bil precejšnjo vsotico odnesel s seboj. Pa nisem maral. Nisem hotel veljati za lakomneža in za skopuha. Pa tudi bal sem se. Videl sem, s kakšnim ognjem nevoščljivosti me pogledujejo tisti, ki so morali plačevati, in kdo ve, kaj bi se mi bilo zgodilo kje tam, sredi gozdne samote. Rajši sem čakal, da je ves dobiček šel po tisti poti od mene, kakor je prišel k meni. In pa še to je: Kogar enkrat obsede igravski vrag, tega ne spusti potem rad iz svojih krempljev. Če zgubljaš, ti prigovarja, da se bo že še vse na boljše obrnilo in boš še vse dobil desetkrat povrnjeno, če trajno zgubljaš, ti prišepetava, da se podaj na pot premetenosti in goljufije; če
pa imaš srečo in dobivaš, no, potem si pa itak ves njegov.
Brez pijače seveda tudi nismo bili. Če je bilo marsikomu do cerkve predaleč, pa ni bilo nikomur predaleč do tiste hiše, kjer je bila naprodaj kapljica. In še je še onegavi, Dolginov France so mu dejali, če je še France nategnil svoj meh in zaškripal na harmoniko, potem pa lahko vsak ve, nam preveč dolg čas ni bilo. Plesali smo, da se je kar kadilo. Plesalve sicer nismo imeli nobene; v naše goščave žensko bitje še ni stopilo. Pa tudi sicer so se mi zdele Bosanke preponosne. Tujcem so se rajši umikale kako približevale. Morda so imele prav. V Bosni nisem bil vedno na enem mestu; o, ne. Po dolgem in po širokem sem jo prehodil in iskal sem vedno boljšega zaslužka. Prebiral nisem dosti. Povsod je bilo treba trdo delati. Tudi najmanjši denar je bil krvavo prislužen.
Če še to povem, da sem bil v Bosni celih petnajst let, da mi je tam posivela brada in da so tudi lasje zgubili svojo prvotno barvo in da sem odnesel iz Bosne ravno toliko denarja, kolikor sem ga prinesel s seboj,, in da se mi žepi nobenkrat niso trgali radi denarja, potem sem menda o svojem bivanju v Bosni kar dovolj povedal.
podpolkovnik Anton Sablačan in končno ,ie Se spregovoril kamniSki dekan g. Matei Rihar. — Nekaj dni nato ie umrl v bolnici Se Jakob Klemen, kateresra so pokopali V ljubi lani. Tako sta hkrati postala dva človeka žrtvi dela in poklica. Ostala dva sta se doma zdravila in sta že izven nevarnosti. — Ob pol eni ponoči 1. avgusta je plat zvona zbudil kamničane. Velik svit ognia je blestel na severovzhodni strani Kamnika. Prvotno se je mislilo, da gori mestno kopališče. Gorela na ie le nekai sto korakov oddaliena PraSnikarieva Supa. Kako so se kamničani oddahnili, ko so zvedeli, da kopaliSče ni bilo v nevarnosti. Kako je ogeni nastal, ni znano.
Provizorična cesta v Kamniško Bistrico je dovrSena. Zdaj lahko nrideS z motorici« ali avtomobilom v Bistrico brez večiih težav. ako voznik pametno vozi. Na, Veliki Šmaren pa, se ie zgodila nesreča, ravno nad val eri lami. Zakupnik lova g. Premrov iz Zagreba se je zvečer vračal domov z avtom. V Straniah pa je opazil, da, ie pozabil «9 Kralievem hribu plašč. Velel je šoferju, da va ie šel iskat. Nazal grede pa mu je na Kobilici odpovedala zavora in avto ie drvel z naivečio na,glico naravnost preko galerij v bistriško strugo, šofer ie imel toliko prisotnosti duha, da ie skočil iz drvečega avtomobila in si s tem rešil živlienie.
Njegovo Veličanstvo krali in kraliica sta se pripeljala ta mesec na lov v Kamniško Bistrico. Uov in petje lovcev je posnela neka češka firma s tonfilmsko aparaturo. Tako bodo naše lovce gledali in poslušali niih netie daleč po svetu. — V Bistrico gradijo sedal telefonski vod! Prav!
Na praznik sv. Roka ie bilo pri službi božii na Malem gradu izredno mnovo liudi. Vidi se, da se liudstvo v teh kritičnih časih zaveda, da ie treba moliti; ie resničen izrek: sila uči moliti! Suša ie tudi pri naS občutna; ako v kratkem nebo ne pošlie dežja, bo jesenskih pridelkov prav malo! 22. t. m. je bila prošnia procesiia za dež.
vn.
Tudi meni se ie tako godilo, kakof sem nekdaj pisal o tistem fantu tam od Kostanjevice. V hišo, v katero sem moral iti, sta me nrinesla dva moža. Ali me bodo iz hiše štirje, ali bom šel sam; kdo to ve?
Sam ne vem, kako je že to prišlo. Pri gozdni železnici sem vozil les na skladišče. Preveč sem bil predrzen-Na nekem ovinku sem prehitro vozil-Pa me je vrglo raz voz daleč vstran-Padel sem tako nesrečno, da nisem mogel več vstati. Desna noga je bila zlomljena. Naložili so me na voz in šli so z menoj na vlak in v bolnico v Sarajevo.
Zdravniki so napravii svoje delo-kakor so vedeli in znali. Tisti čaS sem bil brez zavesti. Potem pa so se začeli dolgi dnevi bolečin in trpljenja-Kaj hočem popisovati te dneve! PP' voščim jih nobenemu ne, niti svojem*1 sovražniku ne, poskusi jih pa lahke še vsak.
Na našem oddelku je stregla na.m> pohabljencem, neka usmiljenka, ki jo klicali za sestro Gabrielo. Z menoj je govorila lepo po domače, kakor da bi bila oba izpod istega zvona domf-In sva tudi bila; Jamnikova je bila 1 naše vasi.
VODICE. Prvo nedeljo meseca septembra, angelsko, je druga služba božja ob 10 Pri sv. Tilnu v Repnjah. Nekdaj je bila tu zelo obiskana božja pot, kjer je bila ustanovljena bratovščina sv. Barbare za srečno zadnjo uro, a je bila 1. 1785. od cesarja Jožefa II. zatrta in prepovedana. — Zadnjo nedeljo tega meseca je v Utiku slovesno praznovanje sv. Kozma in Damijana, kjer je oltar posvečen tema dvema svetima bratoma in obenem cerkveno pro-ščenje ali žegnanje, v koledarju pa je njiju praznik v torek. V cerkvici sv. Štefana v Utiku se še časte svetniki priprošnjiki: Sv. Štefan, na velikem oltarju, priprošnjik za konje in živino sploh; poleg tega svetnika je na velikem oltarju tudi sv. Anton, puščavnik, priprošnjik za živino; levi stranski oltar je posvečen sv. Valentinu, priprošnjiku za notranje bolezni, desni stranski oltar pa sv. Juriju. Iz bližnje okolice ljudje radi hodijo semkaj Boga prosit v svojih stiskah, ki kmeta zadevajo. V nedeljo po malem šmarnu pa je žegnanje Podturnom, kjer je cerkvica posvečena Mariji Brezmadežni. — V župnijski cerkvi je elektrika že napeljana in bo v kratkem posvetila. Tudi Podturnom so se odločili, da kot prvi napeljejo elektriko v podružnico. Težava je le v tem, ker so pod tem zvonom manj imoviti posestniki, ki sedanjo krizo tembolj občutijo. Ta njihova zgledna vnema za čast božjo bo tudi sedaj kakor že tolikrat premagala vse težave.
Romanje otrok na Brezje. Dan veselja in velike zadovoljnosti je bil za naše Marijine otroke iz vrtcev 26. julij, sopraznik sv. Ane. že zjutraj ob 4 smo se naložili na 5 voz. po 40 in še več na en voz, skupaj nad 200 šolskih otrok. Z nami je šlo tudi okrog 50 naših mater na svojih vozeh. Brez odmora smo hiteli naprej in že ob pol 10 bili na srečnem cilju. Kako so bili vsi srečni. Nad polovico otrok je bila prvič na Breziah. Tu je bila oznanjena sv. maša za Vodiško žensko Marijino družbo pri Mariji-
nem oltarju in še dve sv. maši. Molili smo, prepevali, šli okrog oltarja in Mariji izročali svoje prošnje, posebno še za naše dobre mamice, navzoče in nenavzoče. Nadlege nismo v gostilnah prav nič delali, imeli smo vsega potrebnega v izobilju s seboj, pili pa smo iz studenca. Le za vožnjo je vsak dal po 5 Din. Drugih potnih stroškov nismo imeli, le kak dinarček smo dali Mariji, kakor so otrokom doma naročili. To je bilo celo dolgo pot nazaj prepevanja in vriskanja, še pri ljudeh smo vzbujali zanimanje. Zakaj pa tudi ne. Na petih lepo okrašenih vozovih so se skupaj vračali otroci, pridružilo se nam pa je še par voz z našimi materami. V taki procesiji smo se ravno do mraka vrnili domov. Rekli smo vsi: »Lepo je bilo. še bomo šli.«
HOMEC. V začetku avgusta je prišel na Homec na počitnice g. Damijan Rodin, bogoslovec iz Šibenika, da si utrdi zdravje. Naselil se je v društvenem domu v takozvani Krekovi sobi. Sredi avgusta pa je došel na Homec še drug gost iz Cehoslo-vaške republike g. Jakob Rozmahel, pisatelj in župnik v Adamov pri Brnu, v bližini slovitih jam in prepadov Mačoha na Moravskem. Stanuje v župnišču, kjer ostane nekaj časa, nakar se poda k morju. Ta gospod je prepotoval celo Evropo in bil v sveti deželi ter opisal svoje potovanje v dveh knjigah. Prevedel je tudi več francoskih knjig na češki jezik, med drugimi znamenito knjigo »Otroška duša«, zgodbe malega Gvidona Fontgalandskega, ki je bila prevedena tudi v slovenščino 1. 1931 in se dobi v Jugoslovanski knjigami. Vredna je. da io vsakdo prečita.
KRAŠNJA. V četrtek 21. julija je praznoval naš g. župnik Alojzij Breceljnik 25 letnico mašništva. Kakor pa je sam tih in skromen, tako je bila tudi slovesnost tiha in skromna. Hotel je naj bi šla ta slovesnost neopaženo mimo nas, vendar se tako ni smelo zgoditi. Že ob prvi jutranji zori so fantje s slovesnim zvonenjem in stre-
instalacije za razsvetljavo in pogon izvršuje solidno in poceni
FRANC PETERLIN
konceslonirani elektrotehnik
Preserje, p. Radomlje * v

Ijanjem naznanili celi župniji ta veseli dogodek. Srca vernih župljanov so se radovala in svoje oči smo povzdignili k nebu pri zahvalni daritvi v molitvi za vse kar nam je dobrega storil g. jubilant odkar živi in dela med nami. — Naš g. srebromašnik je
v pogledu na versko udejstvovanje dosleden, strog, neizprosen, ves vnet za obnovo verskega življenja, kot človek pa ljudomil, prežet ljubezni do bližnjega in neumorno delaven za gospodarski napredek občine. Vsemogočni naj ga nam ohrani do zlate sv. maše in še preko! — Pri tej priliki tudi sporočamo, da smo na trajne opomine in pobudo g. župnika povečali naše pokopališče ter ga ogradili z lično cementno ograjo. S tem je izpolnjena večletna želja občanov, ki so z delom in denarnimi žrtvami pripomogli ustvariti dragim umrlim dostojno bivališče do onega dne, ko se bodo združila tudi človeška telesa z dušami k večnemu onstranskemu živlejnju.
GROBLJE. Od prejšnjega meseca dalje je v tukajšnji podružnici mengeške župni-
Vedno je bila vesela, vedno pripravljena nam za pomoč. Smehljaje je opravljala svoja ne ravno lahka opravila, mirno in brez ugovora je poslušala, če je komu izmed nas prišla Pa jezik beseda nevolje, ali tudi jeze, Če ne celo naravnost zabavljanja in zaničevanja. Jaz bi kaj takega ne Pi ogel mirno prenesti. Vzrojil bi bil tako ali drugače.
Naravnost občudoval sem tako ravnanje. Vprašal sem sestro, kako more vse te in gotovo še druge težave tako mirno prenesti.
Pokazala mi je skozi okno tja, kjer je v kapeli utripal plamen večne luči in počasi je izrekla: »Tamle je šola 2a nas.«
. Ko sem si nogo nekoliko popravil Jn sem jo spet lahko rabil, sem se včasih tudi sam napotil v kapelo. Iz-Prva popoldne in sem bil ondi sam, Pozneje sem šel tudi včasih k sveti maši. Ni me gnala tja toliko pobožnost, veliko bolj sta bila dolgčas in Pa radovednost tista dva priganjača, ni sta me vodila v bolniško kapelo.
In spet je stopil tam predme spo-nnn iz mladih let.
»Poglej, Miha«, mi je govoril, ko sem gledal duhovnika pri oltarju, *tudi ti bi bil lahko kakor ta duhov-
nik. Druge bi bil učil in jih tolažil; vse bi te častilo in bi te spoštovalo. Tako si pa drugim v nadlego; nič ne veš, nič ne znaš.«
Pa se je oglasil drug glas v meni in me tolažil: »Miha! Saj nisi sam kriv, da je tako. Kaj pa moreš za to, če nisi čutil v sebi veselja do učenja! Tebe je veselilo kmetijstvo. Kot kmet bi bil mož na svojem mestu. Pa so drugi hoteli narediti iz tebe učenjaka; zdaj imajo pa to, kar si, človeka, ki je sam s seboj nezadovoljen, ki se čuti nesrečnega in ki ne ve, čemu je na svetu.
Nemalokrat sem občudoval sestre v kapeli, kako so se vrstile dan za dnevom pri obhajilni mizi. Pa se mi je vzbudila vest: »Miha! Kdaj si bil pa ti zadnjič? Kdaj? Oh, saj že ne vem več. Pa, saj veš! Tisti doli v Bosni je najel samo tvojo moč, tvoje roke, tvoje noge, tvoj život, tvoje mišice; pozabil pa je, da si ti človek, ki ima dušo in telo. Ti si pa tudi pozabil. Je že tako. Skrb za dušo silno lahko odložiš.«
Sestre sem pa pomiloval:	»Moj
Bog! Vsak dan k sv. obhajilu! Torej tudi vsak dan k spovedi! Kaj neki pripovedujejo? Česa se neki izpovedujejo? Ali ni to preveč?«
Obrnil sem se na sestro Gabrielo za pojasnilo. Malo osuplo me je pogledala. Mislila je pač, da se norčujem. Ko je pa videla, da je moje vprašanje resno, mi je pojasnila, da pač ni vse tako hudo, kakor si jaz to reč predstavljam. Ni treba iti vsak dan k spovedi; vsak teden pač, ali tudi na štirinajst dni. Še to se mi je zdelo zelo veliko. Ali je mogoče v tem kratkem času toliko greha narediti, da bi bilo treba iti k spovedi? In to take dobre duše, kakor so bile sestra Gabriela, sestra Marta, sestra Dolorosa in druge. Ali pa v resnici niso tako svete ? Kdo naj vse to razume ?
V primeri mi je sestra Gabriela pojasnila vso to stvar. Če je pohištvo lepo in čedno in snažno, bo v štirinajstih dneh, če ne že celo v enem tednu toliko zaprašeno, da bo treba vso opravo obrisati, če hočemo, da bo ohranilo svoj blesk in sijaj. Če pa pustimo vse pohištvo celo leto stati in se nič ne zmenimo zanje, bo pa ob letu na njem cele kupe prahu. Pritrdil sem ji, da je resnica, kar govori. Kakor se godi s pohištvom pred našimi očmi: tudi v najbolj mirni in najbolj prazni sobi se napraši; enako je z ljudmi v duhovnem življenju in ravnanju, tudi najboljši človek ni trajno brez vsake krivde pred Bogom. '
Preklic
Podpisani Zalokar Franc, posestnik na Rodici št. 11, s tem obžalujem in preklicujem vse kot neresnično, kar sem govoril o Dimeč Frančiški, posestniški hčeri v Loki pri Mengšu in se ji zahvaljujem za odstop od kazenskega pregona.
Zavežem se plačati vse dosedanje stroške pri advokatu ter dovolim, da se ta preklic objavi v »Slovencu« in »Našem listu.« Stroške za obe objavi plačam posebej.
Ljubljana, dne 20. avg. 1932.
Franc Zalokar 1. r.
je ob nedeljah samo enkrat služba božja in sicer zjutraj ob pol šestih. Misijonišče je nedeljsko službo božjo vpeljalo v tej cerkvici pred enajstimi leti, kmalu potem, ko se je zavod odprl. Misijonarji so storili to iz dobrohotnosti do okoličanov. Vodstvu zavoda se je z ozirom na sedanje stanje osobja zdelo potrebno, da službo božjo omeji. škoda le, da so s tem prizadeti mnogi, za katere je Misijonišče prav rado opravljalo obojno službo božjo. — Ce se bodo razmere spremenile in bo več misijonskega naraščaja, pa ni izključeno, da se služba božja spet spopolni.
BLAGOVICA. Pretekli mesec smo pokopali Marijo Brodnik iz Slatenka. Bila je dobra krščanska žena in članica tukajšnje Marijine družbe za žene. Kako je bila priljubljena, je pokazal njen pogreb. Nad 70 članic z lepim vencem in Marijinimi znaki jo je spremilo na njeni zadnji poti. Z njo je Izgubila tukajšnja ženska Marijina družba po dveh letih obstoja prvo svojo članico. Veliko je trpela v bolezni, a je vse voljno in vdano prenašala, ker je dobivala moč od Marije, h kateri se je vneto zatekala, žena, telesno slaba, je v veri večkrat veliko močnejša kot so moški. Zaupanje v Boga in Marijo ji da moč, da se ne boji največjih težav. Zato, matere, bodite vesele, da ste v Marijini družbi, in ne bojte se zasmehovanja drugih, saj svet danes sovraži vse, kar je duhovnega in poštenega. Žene, prav je, da skrbite zase, a še večjo skrb imejte za svoje otroke. Če hočete, da pristopijo v Marijin vrtec in Marijine družbe, ter tudi vestno spolnjujejo pravila. Ako bi vse žene in matere posnemale svojo zaščitnico, božjo Mater Marijo in vzgajale otroke tako, kot
Veliki nemški pesnik Goethe je zapisal nekoč tele besede: »Vse dobe človeške zgodovine, v katerih je vladala vera, so sijajne in rodovitne za sodobnike in poznejše rodove; nasprotno pa vse dobe, v katerih je klaverno prevladovala nevera, izginejo pred poznejšimi rodovi.« Kako veljajo te besede tudi dandanes! Verno ljudstvo je močno ljudstvo, brezverno ljudstvo pa je zapisano smrti, zakaj ljudstvo brez vere je ljudstvo brez morale, ljudstvo brez morale pa ne more obstati. »Naši očetje so grešili, in ni jih več«, pravi prerok Jeremija, zato trpimo mi; mi grešimo, trpeli bodo naši potomci. človeštvo jo sejalo veter, zdaj žanje vihar!
Bratje, stojno trdno! Naj gre svet še tako navzdol, ne obupajmo, ampak glasno oznanjujmo: Rešitev je le v Kristusu! Po velikem in neznanskem trpljenju se bo svet prepričal, da ni rešitve brez Kristusa!
je ona vzgajala svojega Sina, ne bi bilo danes toliko pijančevanja, kletve, ubojev, javnega pohujševanja i.t.d. Seveda precej otrok je tudi dobrih in pri teh se vidi, da so bili od staršev prav vzgojeni:	Taki
dobri otroci se v svetu spominjajo svoje dobre matere. Ona je bila, ki jim je vsadila v srce pravo vero. Kdor pa živi po veri, se ne zgubi. Tu pa tam se pa opaža, da imajo tudi dobri stariši slabe otroke. Vzrok temu je največkrat preveč slepa ljubezen do njih. Otroku je treba dajati tudi lepe zglede, da ne bo v družinah tako, kot smo slišali v pridigi, da bi otroci staršem odgovarjali: »Saj vi niste bili nič boljši v mladih letih.« — Umrli sta letošnje leto tudi Zajčeva teta in Beškova Tončka, obedve iz vasi Podsmrečje. Dočakali sta visoko starost, prva 82, druga pa 70 let. Svojo bolezen sta prenašali mirno in vdano, kar je bilo sad lepega življenja ter pogostega svetega obhajila, katero sta po možnosti prejemali vsak dan. — Fantom in možem pa kličem kot član Kat. akcije: »Ne stojte ob strani! Združimo se in pogumno nastopimo za vero in pošteno življenje!« želja moja in celega odbora Kat. akcije je, da se ustanovi Apostolstvo mož in fantov. Tako bomo imeli tudi mi nekaj podobnega, kar imajo žene in dekleta v Marijinih družbah. Ko bi vsi možje in fantje iz cele fare pristopili vsaj vsaki drugi mesec skupaj k svetim zakramentom! Sčasoma bi oživeli tudi tisti, ki so bolj mrzli za zakramente, če že ne iz gorečnosti, pa začetkoma zato, ker bi jih bilo sram ostati osamljeni. — Še nekaj. Škoda, da Naš list, ki je tako podučen, v naši župniji premalo berejo. Prav bi bilo, da bi ga brali v vsaki hiši. Sedaj se zgodi, da ga kupijo najboljši, škoda se jim zdi 1 Din dati za list ravno tistim, ki so njegove vsebine najbolj potrebni. Upamo, da bo za naprej boljše.
Zelo lep dan smo imeli za god sv. Ane, ko je bilo, kakor smo videli v cerkvi, na novo sprejetih 8 žena v Marijino družbo. Sprejem je izvršil gospod prof. dr. Andrej Snoj, ki je v lepem govoru opisal pomen Marijine družbe.
STRANJE. Dne 14. in 15. avgusta smo imeli v cerkvi stanovske govore za može, za žene, za fante in za dekleta. Govornika, č. g. p. Pristova, so ljudje radi poslušali, rekli so tudi, da je vse res, kar je povedal, samo ..., no, saj veste, kaj — V planinah se je ponesrečil neki uradnik iz Domžal. Dan pozneje, 15. avgusta, se je pod Kobilico prekucnil v Bistrico avto, čigar lastnik je bil g. Premru, zakupnik lova v teh krajih. Brali smo nekje, da se zdi, kakor bi se hotela narava maščevati nad tistimi, ki so gradili novo cesto in s tem uničili lepoto Bistriške doline. Zadnja beseda je čisto resnična, če bi bil kaj takega storil naš kmet, davno bi bil že obešen in razglašen za barbara. — V skrbi za treznost našega naroda je bila otvorjena te dni nova gostilna. Samo če bi bili potem za razne izgrede in boje odgovorni tudi tisti, ki nove gostilne dovoljujejo. — Dne 7. julija zjutraj je še seno kosil, zvečer pa že na mrliškem odru ležal posestnik šlebir France iz Stol-nika.
Izdelovanje brezalkohol. pijače
Velika naloga Katoliške akcije je delo za treznostno gibanje. Kaj namreč ovira KA bolj kakor pijančevanje! Kjer je pijančevanje, tam ni smisla za kaj višjega, boljšega, kar hoče doseči Katoliška akcija.
Zato naj bi se v vsaki župniji ustanovila družba Treznosti, katere člani so: 1. po-
polni abstinenti, ki ne pijejo nobene alkoholne pijače, razen za zdravilo, 2. oni, ki ne pijejo žganja, razen za zdravilo, druge alkoholne pijače pa v resnici zmerno. Razen tega se želi, da člani Treznosti ne silijo-nikogar k alkoholni pijači, da ne dajejo-prilike za čezmerno pitje in da sadje ne pretvarjajo v alkohol, ampak delajo brezalkoholne pijače.
To poslednje je izvrstno nadomestilo, ki bi se z njim omejilo pijančevanje, obenem pa bi bilo lahko veliko več abstinentov, ko bi povsod delali to izvrstno, sladko, okusno, redilno in krepčilno pijačo. Saj ravno radi tega nekateri (zlasti ženske in otroci) ne morejo oz. nočejo biti abstinenti, ker nimajo nadomestila, pa pijejo v poletni vročini alkoholni mošt ali vino, ki se ž njim žeja ne ugasi, ampak še poveča. Kako prav pride brezalkoholni mošt tudi za turiste!
Naj sledi kratko navodilo za izdelovanje te zdrave pijače.
Ko si se odločil, da boš naredil brezalkoholni mošt, je treba, da si preskrbiš dobro' posodo. Dober je vsak leseni sod, ki dobro drži. Potem piši v Ljubljano po opremo. Dobiš jo pri g. Josipu Lindič-u, Ljubljana, Kolodvorska ulica. Za en sod boš potreboval naslednje priprave:	1. Kovinasto
pipo, 2. kovinasti zamašek, 3. stekleno veho, 4. svederček, 5. toplomer. Naroči še par plutovinastih zamaškov za gornjo luknjo soda. Vse drugo, kar rabiš, dobiš v drogeriji ali lekarni, kakor glicerin ali špirit, vato ter za 1 Din kolofonije.
Nato otresi sadje; boljše je, ako namešaš več vrst, hruške in jabolka, četudi so kisla. Sadje lahko pustiš en ali dva dni na kupu, samo zmečiti se ne sme, ker mehko sadje povzroči, da se mošt ne očisti. Lahko pa začneš tudi takoj, ko otreseš sadje, s prešanjem. Pripravi tudi en čeber ali kad, da boš dal notri lahko ves mošt, kar ga misliš narediti za en sod. Sadje preberi, da ne bo gnilega vmes. Priporoča se, da mošt sproti precediš, predno ga zlivaš v kad ali čeber.
Ko si s prešanjem pri koncu, zavrtaj v sod v spodnjo luknjo kovinasti zamašek in v zamašek kovinasto pipo, ki si jo uouii v Ljubljani, in zavri en dober škaf kropa in vrelega vlij v sod. To pa zato, da se sod kolikor mogoče dobro segreje, da bo imel mošt, ko bos vlil zadnji kotel v sod, še vsaj 60 stopinj Celzija.
Predno boš doprešal zadnji mošt, moraš že začeti greti mošt v bakrenem kotlu (izvrstni so za to žganjarski kotli) ali v dobro počinjenih loncih. Medtem iztoči krop iz soda ter sod postavi na svoje mesto. Ko bo mošt v bakrenem kotlu dosegel 70 do 80 stopinj Celzija, ga vliješ v sod. Imej pripravljen en zamašek, da boš pazil, da sod ne bo ostal dalj časa odmašen, in sod koj zamaši, ko si vlil vanj mošt. Imeti moraš suha drva, da bo hitreje šlo. Smetano na moštu posnemajo s cedilko, da bo mošt čist.
Mošt lahko greješ v več posodah, ker naj to delo (gretje) ne traja več kakor 4 ure.
Predno boš z gretjem pri koncu, pripravi stekleno veho. Zavrtaj s svedrčkom, ki si ga dobil v Ljubljani, plutovinast zamašek, pomeri ga, da bo ravno pravi, za vrhnjo luknjo soda. Ko boš nato zlil zadnji mošt v sod, naj bo sod poln ali ne, zamaši sod z že prevrtanim plutovinastim zamaškom, nastavi nanj kos deske in zabij v sod; ^ stekleno veho natlači že preje v srednj1 rorček vato, ter jo (veho) vtakni v luknjo, nekoliko zavrti veho, da bo bolj trdno stala, v zunanjo praznoto steklene vehe pa nalij glicerin ali špirit. Nazadnje deni v kakšno ponev malo kolofonije, jo raztopi na žef' javici ali na štedilniku ter z vrelo kolofoni)0 ves zamašek in okoli dobro oblij. Pazi, da se vroča kolofonija ne dotika preveč steklene vehe, da ti veha ne poči.
NAŠ LIST
7
Št. 9
OTROŠKI
KOTIČEK
PIŠE STRIČEK MATIČEK
Z Jezusom na poti
Gospod katehet nam je pri prvem svetem obhajilu toplo nasvetoval, naj odslej pogo-stoma prihajamo k mizi božji. Mene je že samo vleklo, da hi večkrat prejela sveto Rešnje Telo. Zato sem se z veseljem odzvala katehetovemu nasvetu.
Nekoč zjutraj, ne dolgo po prvem sv. obhajilu, sem zopet prejela Jezusa. Srce mi je to pot podrhtavalo v sreči bolj kot navadno. Lepo sem opravila zahvalo po sv. obhajilu, nato pa sem Sla proti domu.
Krasno jutro je bilo. Veliko sonce se je smejalo izza gora. Jutranji hlad in rahla sončna toplina je vplivala name ... Jutro! Sonce! Svet! Kaj ste vi! Kako majhne in neznatne stvarce. V meni pa je Jezus, ki je hstvaril mene in vas. Vedno silnejše čuvstvo se je oprijemalo mojega srca. Bolj in bolj sem čutila Jezusa v sebi. čutila sem neizrečno prijetno tesnobo v srcu. Srce mi je tolklo hitrejSe. Morala sem dihniti nekoliko globlje. Toda čudovito prijeten občutek, ki ga čutim samo včasih po sv. obhajilu, s tem Se ni prešel. Vprav nasprotno. Silna želja, da bi objela Jezusa v telesni podobi, se me je polastila. Stegnila sem roke v zrak, da bi pritisnila k sebi svojega Osrečitelja. . . Najrajše bi se dvignila v zrak in zletela k Jezusu v sveta nebesa. V mislih sem že plula visoko nad pokrajino. Skoro bom objela Jezusa v nebesih... Spotaknila sem se. Ozrla sem se okrog in spoznala, da nisem več daleč od doma. V tem trenutku sem obljubila Jezusu, da bom bolj pridna odslej.
»Anica! Stori to, poskrbi za ono«, mi je ukazovala mama doma. Z lahkoto sem ubogala oni dan mamo. Jezus mi daje toliko sreče, zato moram tudi jaz storiti kaj iz ljubezni do njega, sem si mislila in storila vse, kar mi je ukazala dobra hiamica.
še istega dne sem dobila v roke misijonsko berilo. Koliko dečkov in deklic je še, ki ne poznajo Jezusa, ki ne smejo iti k sv. obhajilu, ki ne poznajo sreče pri svetem obhajilu. Silna želja se me je polastila, da bi vsi otroci na svetu ljubili Jezusa. Toda kaj naj storim, da spoznajo Jezusa tudi ubogi pogani? Vprašala sem mamico za svet. Ta mi je odgovorila, naj se obrnem na strička Matička, češ, ta bo gotovo najbolje vedel odgovoriti na to vprašanje.
K meni, stričku Matičku, je torej nedavno priromala dobra Anica. Razložila J111 je, kaj je oni dan čutila po sv. obhajilu “J kaj je sklenila še isti dan, ko je brala o ubogih zamorčkih. Jaz, striček Matiček, sem Anici razložil, kako naj dela za miso-
Sedaj ne boš imel nič več opravka z Foštom, kakor ponj boš hodil.
Dobro je, ako ga pustiš en mesec dni, ua se očisti in vleže. Nič naj te ne skrbi, ko se bodo začeli vzdigovati v vehi me-určki; mošt se v sodu vlega in vleče zrak se, in to je znamenje, da sod dobro drži. Naj bi se taka brezalkoholna pijača vPeljala tudi po vseh naših gostilnah.
Fr. Govekar, Homec.
jone. Dal sem ji tudi misijonsko podobico ter jo ljubeznivo odslovil. Takoj nato pa sem se vsedel k pisalni mizi ter napisal vse, kar mi je Anica zaupala ter nesel še mokro v tiskarno, da bi s tem zgledom navdušil tudi druge otroke.
Vnuk krsti staro mater (Resničen dogodek iz Oceanije.)
Dobra stara ženica je ležala na smrt bolna v svoji kočici. Trdo ležišče ji ni nudilo baš udobne postelje. Za vzglavje je revica imela le nekaj bananinih listov. Mal ogenj ji je ogreval premrle ude..
Kar se nepričakovano pojavi starkin vnuk pred kočo,ki je hodil v šolo k misijonarjem in je postal celo vaški učitelj za krščanski nauk.
»Kdo je zunaj«, je zaklicala starka s slabotnim glasom.
»Jaz, o stara mati«, se vnuk oglasi zunaj. Bolnica je po glasu spoznala svojega vnuka.
»Res, moj vnuček si«, je veselo vzkliknila žena. »Ali greš morda na izprehod?«
»Ne, mati, k tebi sem prišel.«
»Zelo me veseli, da si tako dober.«
»Mati, ali ste zelo bolni«, je ves zaskrbljen vprašal dečko.
»Ne bom več dolgo med živimi«, je otožno vzkliknila žena.
»Ali je prišel kdo k tebi na obisk?«
»Da, pravkar je bil tukaj moj sin. Toda samo oštel me je, zakaj ne vstanem in ne grem na polje. Grozil mi je celo, da me bo pobil.« Pri teh besedah so solze zalile starki oči.
»Mati, pomirite se! Toda, če ste res blizu smrti, vas moram obliti (krstiti).«
»Ne, ne, ne moči me! Zebe me strašno.«
»Mati, ako dovolite, da jaz vas oblijem, bo ozdravela vaša duša.«
»O pozdravi me, sinko. Ne umrjem rada. želim še delati na polju.«
»Mati, niste me čisto prav razumeli. Jaz bom samo vašo dušo opral, da bo smela iti v kraljestvo velikega vladarja, kjer bo večno živela.
žena je zaprla oči in nekaj trenutkov nepremično ležala. Nato pa je zopet rekla s tresočim glasom: »Da, oblij me. To je dobro, da bo duša večno živela v veselju. Toda dragi vnuček, ne vlij preveč vode name. Grozno me trese mrzlica.«
Tedaj je vnuk obnovil starki temeljne krščanske resnice, katere je starka že prej nekoliko poznala ter ji je podelil sveti krst, ker je menil, da bo žena kmalu umrla.
»Zdaj, mati, bo tvoja duša vekomaj srečna. Ničesar več se nimaš bati.«
Popoldne je prišlo k bolnici nekaj sosed. Te je naprosila umirajoča, naj molijo z njo, da bo znala imenovati nebeškega vladarja, kadar bo stopila pred njegov prestol. Vse skup so začele moliti očenaš. A ponavljale so neprestano samo prve besede očenaša: Oče naš, ki si v nebesih... Oče naš, ki si v nebesih... Starka je imela še srečo, da je prejela tudi zakramente za umirajoče, nato pa je mirno zaspala v Gospodu.
Moje počitnice v Kraljevici.
(Piše Mihelca Stupica, Podrečje - Dob,-
Ljubi striček, danes Vam hočem popisati moje lepe počitnice ob Jadranskem morju. Takoj v začetku julija smo se odpeljali iz Ljubljane. Bilo nas je okoli sto iz ljubljanskih šol. Nekaj jih je bilo tudi z učiteljišča in univerze. Naše voditeljice pa so bile gospa Gašperlinova ter še dve gospodični učiteljici. Bile smo pod jako skrbnim nadzorstvom naših voditeljic. Stanovale smo v krasni vili Franje Tavčarjeve. Imeli smo veliko jedilnico in umivalnico ter veliko spalnih sob. Imele smo vsaka svojo posteljo.. Naš dnevni red pa je bil tale: Zjutraj ob sedmi uri smo morali že vsi vstati: potem je bil zajutrek, po zajutrku smo se igrali vsakovrstne igre, ob desetih je bila mala južina, takoj nato smo se šli kopat. Ob dvanajstih je bilo kosilo, potem smo šli nekoliko počivat, nato smo se šli zopet kopat, ob štirih je bila malica, potem smo se sončili ob morski obali, ob sedmih je bila večerja, po večerji pa zopet vesela zabava, ob deveti uri pa smo morali iti spat. Vsak večer nam je igral gramofon. Imeli smo izborno hrano. Gospa Gašperlinova je tudi skrbela, da smo šli vsi ob nedeljah k sv. maši in da smo molili pred jedjo in po jedi ter jutranjo in večerno molitev.
Tudi povedati Vam hočem, ljubi striček, da sem postala dobra plavalka. Največ veselja je bilo, kadar smo šli v morske valove, ki so nas metali sem in tja. In tako nam je prehitro potekel čas naiših lepih počitnic na morju. Bog daj, da bi doživela še kdaj tako lepe in vesele počitnice. V nedeljo, 31. julija ob pol 9 zvečer smo se vrnili iz Kraljevice. Vozili smo se ves dan. Bilo je 67 postaj in 36 predorov. Zvečer ob pol 10 sem se odpeljala z avtobusom iz Ljubljane domov in radi tega Vas, striček, nisem mogla priti obiskat, dasiravno bi Vas bila jako rada. Kako sem bila tudi vesela, ko sem zvedela, da se je preč. g. Godina zopet nazaj vrnil v prijazne Groblje! Prisrčne pozdrave Vam pošilja Vaša nečakinja Mihelca.
STRIČKOVA POŠTA
Počitnice so pri kraju! Gremo zopet v šolo! Nekateri se že tega jako veselijo,
drugi------bolj leni — pa se kar nič radi
ne bi ločili od počitnic, čeprav jih pravzaprav niso bili posebno potrebni, ker se v šolskem letu niso trudili z učenjem. Striček je vsem privoščil in želel prav prijetne počitnice. Upa, da so vsi njegovi nečaki in nečakinje ostale pri življenju. Upa pa tudi, da bodo sedaj, ko bodo imeli zopet redno svinčnik in pero pri rokah, tudi njemu kaj več pisali. V zadnjem mescu je bilo bolj malo pošte zanj. Boste pa sedaj sporočili, kako ste se imeli na počitnicah. Nečakinja Mihelca je že lepo popisala svoje. Še drugi tako storite! Kar bo lepega, bo striček objavil. Ali še veste stričkov naslov ? G. striček Matiček, Groblje pošta Domžale.
Slavka Pučko, Ivanka Bilc, Štefka In Krista Hribar, Vir, pišejo: »Preljubi striček! Podpisani Ti pošiljamo denar. Dobile smo ga z domačim srečolovom. šle smo po hišah in smo naprosile dobitke. Napravile smo srečelov doma in tako smo prišle do denarja, čistega dobička je 80 Din. Ta denar naj bo za krst zamorske deklice, ki ji naj bo ime Mateja. Prisrčno te pozdravljajo Slavka, Ivanka, Štefka in Kristina, iz Vira.« — Drage nečakinje! Otroška ljubezen je iznajdljiva. Ve ste pa posebno dobro pogruntale! Kako vas je Jezušček vesel! Vaša Mateja bo za vas molila, ko bo krščena. In nekoč v nebesih vam bo delala druščino. To bo lepo, ko boste ve štiri bele deklice in ena črna zamorska deklica okoli Jezusa v nebesih zbrane. Stri-
ček bo vaš denar čimprej poslal v Afriko. Vas vse pa prav lepo pozdravlja!
Joško Šarc, Vrba. »Prosil bi strička, da bi za mojo sestrico Mimi ne pozabil poslati izžrebane nagrade! Imela bova več veselja do reševanja ugank.« — Nič se ne boj Joško! Pa tudi sestrica Mimi ne! Nagrado dobita. Striček je bil tudi malo na počitnicah, zato pa še ni razposlal nagrad. Vsi jih dobijo, ki so bili izžrebani! Bogomil Pavlič, Šmartno v Tuhinju. Res je, da imamo sedaj stričkovi nečaki dokaj dela, ko pomagamo staršem na polju, vendar sem dobi Itoliko prostega časa, da sem uganko rešil. No, pa sem jo menda samo zato uganil, ker so mi »Počitnice« vedno v glavi!« — Ali nisi Ti tisti Bogomil, ki je svoj čas stričku obljubil, da bo toliko gob nabral, nabrane prodal, denar pa stričku poslal za pogančke? Letos si imel bolj slabo »žetev«, ker ni bilo dežja. Mogoče bo v jeseni bolje. Pa mnogo »jurčkov« naberi! Ali jih poznaš? Tončka iz Celja. »Uganka se glasi: »Počitnice« ki jih ima tudi striček in se prav dobro počuti.« — Res, striček se je na počitnicah tako dobro počutil, da bo sedaj lahko vedno odgovarjal — če boš pridno pisala! Pa pozdravi tudi nečaka Valterja Gajšeka!
MISIJONSKA
TISKARNA
Domžale-Groblje
tiska
poslovne in druge tiskovine za trgovce, pisarne, društva itd. Društvom se priporoča za tisk vabil in plakatov za njihove prireditve. — Poceni!
UGANKARJI
Uganka v zadnjem kotičku se glasi: Počitnice, ki so jih imeli v teh mescih stričkovi nečaki in nečakinje. Mnogi so se tako dobro imeli, da so skoraj na strička pozabili in tudi uganke niso rešili. Zato je prišlo sedaj samo 31 rešitev. Bo pa sedaj v šolskem letu bolj v tem oziru. Izžrebani so bili: Ivanka Hrovat, Moravče, Pavla Pod-bevšek, Moravče; Štefka Hribar, Vir. Gospod žreb je bil naklonjen Moravčankam, ker jih je bilo veliko!
Rešili so: Maks, Kurt, Ernest Oberwal-der, Domžale; Mimi, Joško, Šarc, Vrba; Tončka iz Celja; Slavka Pučko, Ivanka Bilc, Krista Hribar, vse z Vira; Bogomil Pavlič, Buč; Lonica in Jožica Jeraj, Turnše; Zupančič Lojzka, Cerar Vladimir, Anica
Janežič, Katja Zupančič, Tončka Učakar, vse iz Moravč; Štefka škrjanc, Duplica; Peterček Naglič, Šmarca; Ančka Hrovat, Moravče; Kvas Jožef, Zalog; Vavpetič Franc, Tunjice; Felicija Rihtar, Dob; Tinko in Mimi Šarc, Šmarca; Vinko in Makse! Lavrinc, Križate; Mihelca Stupica, Pod-rečje.
UGANKA
Peč, rov, igla, dan, noč, orel, sol, evangelij, ura, češnja, izba, mati, omara.
Vzemite iz teh besed po eno črko in boste-dobili prav spodbuden izrek za vse šolarje. Trije izžrebani rešivci bodo dobili lepo po--vestno knjigo.

Zunaj poletje
v trgovini Senica v Domžalah pa novo blago.

MM
Pri nakupu blaga za obleke
se Vam izplača vožnja v
ako pri tvrdki R. Miklauc nakupite blaga za Vas in za Vašo družino, kjer imate veliko izbiro modnih kamgamov in sukna za moške, finega svilenega, volnenega in pe-rilnega blaga za ženske obleke in plašče ter blaga za osebno in posteljno perilo po priznano nizkih cenah.
Ljubljano,
★
R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU«
LJUBLJANA Liugarjeva ulica 3 Pred škofijo
Tvrdka obstoja že preko 60 let.
MiiHimMimiMiiMiMiMMiMtiiiiiiiiiMiiiiiMiiimiiMiiMiiiiimmiitir
reg. zadruga z neom, zavezo — v lastni hiši Šutna 22 (blizu postaje)
Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje najugodneje. Vloge, vložene v gotovini po 1. juliju 1932, izplačuje na zahtevo
vsak čas in v polnem znesku.