-----   61-----
slovstvo.
* Paul Jos. 8afarik's Geschichte der siidslavischen Literatur; herausgegeben von Josef Jireček, III. Das serbische Schriftthum, I. Abtheilung 1865.
Kaj naglo J. Jireček pospešuje izdajo prevažne Safafikove zgodovine jugoslovanskega slovstva. Pred sabo imamo že tretji vezek, ki razkazuje srbsko slovstvo od vstanovitelja njegovega svetega Save (ki se je rodil leta 1169 in umrl leta 1237) še le do 17. stoletja , toraj se imamo nadjati še enega vezeka o srbski literaturi. Gosp. izdatelj tretji vezek med svet tako-le vpeljuje: „Da bi zgodovina srbskega slovstva bila dovršena, imela bi obsegati vsa slovstvena dela tega rodu, namreč pravih Srbov, Boznjakov, Dalmatincev, Slavon-cev ingraniških ali mejinih Hrvatov; kajti vsi ti prav za prav govore le en jezik, govorica različnih krajev so le narečja. Al državljanska in verska ločitev ločila je ta rod tudi v slovstvu. Državljanom nekdanjega srbskega kraljestva, grški veri vdanim, rabila je cirilica in dolgo tudi staroslovenski cerkveni jezik , namesti kterega je v zadnjem stoletji vpeljan bil v slovstvo deželni živi govor; — Dalmatinci, Hrvatje in Slavonci, večidel katoličani, poprijeli so se latinice ter so svoje narečje začeli pisati že leta 1161, v 15. stoletji pa so jo stanovitno povzdignili za književni jezik, toda žalibog, tako brez vzajemne zveze, da so pisali različno o raznih Časih in krajih, v Dalmacii po svoje, v Slavonii po svoje. Le en del katoliških Srbov, glagoliti, obdržali so stari cerkveni jezik, se ve da manj ali več popače ) s prostim svojim narečjem, premenjaii so pa cirilico z novo azbuko, ki jo po krivem imenujejo glagolitico. Tudi potem , ko so se Srbi obojega obreda bolj sprijaznili, je ločitev v slovstvu vendar še ostala tako, da grški Srbi ne poznajo slovstvenih del latinčanov, ti pa unih ne. To in loži splošni spregled sta učenemu izdajatelju vzroka dovolj , da se v tej knjigi drži večidel slovstva grškega obreda , in da le sem ter tje omenja katoliškega in protestanškega v cirilici. Pri drugi priliki pa obeta ravno nasproti ravnati. Bulgarskega jezika, ki je samo svoje narečje, se kar ne dotika/* — Toliko iz spregovora v porazumljenje sploh.
Zdaj pa o imenovane knjige obsegu, ki je silno važen vsacemu, ki se hoče z junaškimi Srbi bolj seznaniti. Nekako vse drugači je osnovana ta knjiga od svojih prejšnjih sestric. Prvi oddelek ob kratkem obdeluje srbsko povestnico *); drugi pretehtuje srbsko državo, cerkev in narodno življenje; tretji govori o srbskem j ezik u in sploh o p okr is tj a nj e nj i srbskega rodu, posebej pa nam našteva 58 prvih grških pisateljev z prevažnimi črticami iz njihovega življenja in delovanja, 10 katoliških s cirilico in protestanške izdajatelje srbskih knjig; dalje nahajamo v tej knjigi zapisnik starih srbskih besedi, rokopisov in druzih je-zikovih spomenkov: imena rek, gora, mest, dežel, oseb in nekaj plemenskih izrazov; napisov pretehtuje 27, spisov 28, rokopisov: biblijskih 48, liturgiških 18, bogo-slovskih 37, pravniških 17, zgodovinskih 41, jezikoslovna 2. — Poslednji oddelek namenjen je pa tiskanim knjigam in govori o krakovskih, benečanskih, rimskih trnovskih tiskarnah. — Da to važno knjigo živo pripo-
*) Razloživa! prvotno domovino Horvatov in Srbov po različnih pisateljih, pravi Safarik na strani 12, da „jezik geneti-ških (radikalnih) Horvatov ni bil nikdar toliko različen od jezika srbskega, da bi se jezik hrvaški mogel samostojno , sa-mostalno narečje imenovati" , in na str. 13. pravi, da „seda-njemu civilnemu Hrvaškemu se je ime Hrvatov dalo Še le pred kakimi 3 stoletji; poprej se je imenovalo Slavonija. Stanovniki njegovi pa so izprva bili Slovenci, ne Hrvatje, vendar z nekim posebnim narečjem. Brž ko ne so posedli Hrvatje ob svojem dohodu tudi nekoliko otokov jadranskega morja."
ročamo vsem,   ki   se   hočejo   z junaških  Srbov starim slovstvom bolj seznaniti, se samo po sebi ume.