0 spisji. (Dalje in konec.) Kdor preveč tirja, ne doseže ničesa, in dostikratjeto vzrek, da je ves spisni nauk brez pravega vspeha in koristi. Sicer pa morejo učenci take naloge na raznih stopinjah po zmožnosti tudi različno izdelovati, n. pr.: Hiša. (Za nižji razred ali oddelek.) Hišo nam stavijo zidarji in tesarji. V hišah stanujejo ljudje; živali pa stanujejo po hlevih, luknjah in gnjezdih i. t. d. Za hišo je dvorišče in zraven pa vert, kjer raste obilno lepih cvetic, zeljenave in sadnega drevja. Hiša. (Za srednji oddelek.) Hiša kna podstavo, štiri stene in streho. Znotraj je razdeljena v sobe, čumnate in vhode. V hiši stanujejo ljudje in nektere živali. Druge živali pa so po hlevih, in še druge pa stanujejo v gozdu in na polji, nektere so v vodah in celo v zemlji. Nektere živali si narejajo same stanovanja kakor ptiči, čebele, ose in mravlje. Male borne hiše, ktere so naj več lesene, so koče; velike in lepo zidane pa se imenujejo palače in gradovi. Več hiš skupaj imenujemo vas, veliko in Iepo v versto postavljenih pa mesto. Skoraj v vsaki večji vasi je cerkev, šola in več gostilnic. H i š a. (Za naj viši oddelek.) Clovekovo stanovanje je hiša. Pri zidanji hiše delajo razni rokodelci, kakor zidarji, tesarji, steklarji, lončarji i. t. d. Najpervo koplje se za podstavo, in potem se izoboka klet. Za tem se postavi glavni zid, in se narede stene, ktere razdeljujejo razne prostore, n. pr. vežo, sobe, čumnate, kuhinjo in druge shrambe. Med nadstropija, ktera vežejo stopnjice, položijo bruna; nad vse postavijo podstrešje, ktero krijejo s slamo, z opeko, s skodlarai, s ploščicatni ali s plehom. Vse stene zunaj in znotraj lepo pogladijo. Kedar so po sobah in drugih prostorih že tla in stropi narejeni, narede se še okna in vrata, in nazadnje se še vse lepo pobeli in, kar je lesenega, pa pobarva. V javna poslopja, kakor v cerkev in šolo se zbirajo ljudje. V večernih deželah iraajo hiše visoke strehe in velika okna; v jutrovih so pa strehe na plosk, okna pa so ozka. Vidi se, da je tvarina v nižjem oddelku bolj poverhna in lohka, opiraje se na vse, kar se vidi in je blizo. Srednji oddelek ima že misli, ki so zverhi bliže; vse je že bolj določeno, in vendar izdelovanje posameznih delov ne prevlada. Višji oddelek ima pa že bolj izbrani značaj veče popolnosti. Paziti je treba tukaj na kolikor mogoče popolno in doveršeno izpeljavo vsega, kakor tudi na skerbno izverševanje posameznega; vendar naj učitelj s temi nalogaini previdno ravna. Sedaj pa še nekaj o popravljanji pomot. 0 najpripravnišein mehaničnein popravljanji govoril bodem pozaeje, tukaj le opomnim, da ne*. kteii učitelji pomote poverhno popravljajo. Popravljajo le pravopisne pomote, vse drugo pomankljivo, temno in napačno popolnoma prezirajo ali tako popravijo, da učenci poprave ne razumo. Navadno so pri tem naj veče pomote, da učenci kaj važnega izpuste, ali da kako stvar pustč pomanjkljivo in nedoveršeno, da red zmešajo, ptuje navedejo, da to in isto reč večkrat ponavljajo, ali da celo kaj nepotrebnega dostavijo. Take in enake pomote treba je toliko časa pojasnovati, da učenci vse prav razumo, kar pa je dostikrat zelo težavno. Pravilo, da je treba pri nalogah, ktere se prosto izdeljujejo, stvar si v mislih živo predstaviti, in edino to več časa ohraniti, da se ne prinašajo druge predočbe ter da se glavna stvar po svojih različnih delih, po vseh razmerah med sabo in med sorodnimi rečmi primerja, — to je slehernemu znano^ pri tem le tega ne smemo pozabiti, da se to učencem z izgledi naj bolj poočita. Kjer je v šoli veliko učencev, tam ni čuda, da učitelji tožijo o obilneni trudu in o zgubi časa, ki jim ga prizadeva popravljanje. Po mojem mneDji je strah pred tem in dolgočasnost in težavnost dela dostikrat vzrok, da se po nekterih šolah premalo spisuje. Nekteri učitelji si pa tudi to delo sami po nepotrebnem težavniše delajo. Pri teni jaz že več let prav spešno tako-le ravnam: Kedar so učenci v šoli ali doma nalogo doveršili, ukazujem, da posamezno izdelovanje 3—4 boljši in slabši na glas vpričo vseh učencev prebero, ter dovolim, da sme o tem vsaki učenec po svojem ranenji kaj opomniti. Tako pride na dan že veliko pomot, in vsaki more v svojem zvezku, kterega ima pred saboj, pogledati, ali je tudi on kaj napačno pisal? Popravljati pa še nihče ne sme. Za tem se najtežavniše besede glasno ia razločno izgovarjajo, ali na tablo zapišejo. Potem si pa zvezke med seboj zamenjajo, in v določenem času smejo pomote podčertati, ne pa popravljati. Kadar ta čas preteče, vzame vsaki svoj zvezek, in more pomote popravljati, ali sme vprašati, o čem kdo kaj dvomi? Tako popravljeno izdelovanje prepišejo potem na čisto in te zvezke še le jaz pregledujem in popravljam; v časih mi pa tudi kteri boljših učencev, kterih je v vsaki šoli nekaj, pri tem pomaga. Na koncu vsakega odstavka ali naloge morejo še enkrat popravljene besede pristaviti. Po tej poti se mi posreči, da dobim, kolikor mogoče, pomot proste naloge, pa tudi učenci se privadijo, da na pomote in pregreške bolj pazijo, ter jib tako lahkomiselno ne prezirajoi kar se sicer le prerado zgodi; pa tudi po tej poti zvedo vsi vse pomote, in se jih tako bolj varujejo. Nikakor ne tajim, da je velike vrednosti, ako učitelj sam vse zvezke pregleda in vse pomote podčerta (popraviti se nikakor ne smejo, to naj store vselej sami učenci); vendar pa se mi zdi, da škoda, ako se v naglici kaj pregleda, dobiček, ki izhaja iz večkratnega spisovanja, za veliko in v vsakem obziru presega. Govekar.