ivan JanKo Cafuta NEKAJ BESED O DELU NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO (NAJVEČ O DELU Z MLADOSTNIKI) Pred nedavnim me je hči prvošolka vpra- šala, kaj sem po poklicu (sem socialni de- lavec in dipl. sociolog, zaposlen na enem od slovenskih centrov za socialno delo, na oddelku za mladoletnike). Moj odgovor, da sem sociolog in socialni delavec, ji ni veliko pomenil, odgovorila mi je, da to ni nič, da je poklic biti frizer, kuhar ali kaj takega. Pa vendar me je vprašala še, kaj potem delam v službi. Odgovoril sem ji, da se pogovarjam z ljudmi, pišem poročila, mnenja ipd., pa je odgovorila v smislu: »To že, da se pogovarjaš in pišeš, toda kaj (če sploh kaj) delaš?« Čeprav drugačne, imam težave, ko od- govarjam na podobna vprašanja, ki mi jih zastavljajo različni odrasli ljudje. Vsake toliko časa me kdo vpraša, kaj delam v službi oz. kaj (vse) se dela na centrih za socialno delo (v nadaljevanju večkrat kar CSD). Na taka vprašanja odgovarjam različ- no. Najprej poskušam natančneje ugotoviti, zakaj me to sprašujejo, nato se odločim, kako bom odgovoril, bo moj odgovor kra- tek in splošen, bo obširen. Najpogosteje se pokušam odgovoru kar izogniti. Največji problem pri odgovarjanju na to vprašanje je zame kompleksnost in raznovrstnost del in opravil, s katerimi se srečujem na delov- nem mestu. Na vprašanje, kaj delam(o) na CSD, v tem sestavku seveda nisem odgovar- jal enako, kot sem odgovarjal svoji hčerki, ki ji v resnici nisem znal odgovoriti tako, da bi bila z odgovorom zadovoljna, pač pa sem odgovarjal, kot da govorim ljudem, ki o področju sociale že nekaj vedo. Zaradi tega je za ljudi, ki jih to področje posebej ne zanima, ta članek bolj kot ne dolgočasen. Dejavnost(i), ki se odvija(jo) na centrih za socialno delo, je težko, najbrž kar nemo- goče enovito definirati in opredeliti na notranje konsistenten način, z navzven jasnimi mejami do drugih dejavnosti oz. strok, zato se odpovedujem poskusu. Pri opisovanju svojega dela, vloge delavca centra za socialno delo na področju mla- dostniške in družinske problematike, bom tako na več mestih ostal na ravni opisovalca. Na tej ravni bom najprej orisal zakonodajni okvir, ki določa moje delovno področje. Ta okvir v glavnem določajo naslednji zakoni: Zakon o socialnem varstvu, ki me kot socialnega delavca in sociologa z opravlje- nim strokovnim izpitom postavlja v vlogo primernega izvajalca (69. čl.) vseh petih vrst socialnovarstvenih storitev, ki jih ta zakon določa. Te storitve so natančneje opredeljene v Pravilniku o standardih in normativih. Moj delodajalec me s sistema- tizacijo delovnega mesta pooblašča za izvajanje treh od petih, in sicer za izvajanje prve socialne pomoči, osebne pomoči in pomoči družini za dom. Zakon o kazenskem postopku me kot delavca centra za socialno delo pooblašča (prav tako moj delodajalec) za izvajanje več del in nalog: seznanjanje s potekom postop- ka proti mladoletniku na sodišču, vključno z dajanjem predlogov in pravico do opozar- janja na dejstva in dokaze, naprej, pravico oz. dolžnost dajanja predlogov javnemu tožilcu o smotrnosti postopka zoper mla- doletnika/co; pravico oz. dolžnost navzoč- nosti pri dejanjih pripravljalnega postopka za mladoletnike/ce. Predstavnik/ca centra za socialno delo je lahko/mora biti navzoč na seji senata za mladoletnike in na glavni obravnavi na sodišču, na poziv sodnika za mladoletne pa je center za socialno delo 449 ivan janko cafuta dolžan izdelati obvestilo o izvrševanju vzgojnih ukrepov. Na zahtevo sodnika je center za socialno delo dolžan izdelati tudi poročilo o mladoletniku/ci, njegovi/njeni osebnosti in življenjskih okoliščinah. Do take zahteve pride praviloma pri obravnavi vseh mladoletnikov/ic, ki so v kazenskem postopku. Po Zakonu o izvajanju kazenskih sank- cij sem kot delavec centra za socialno delo dolžan pomagati pri resocializaciji gojen- cev v prevzgojnem domu, dolžan pa sem tudi izvršiti sodni sklep — izvajati vzgojni ukrep strožjega nadzorstva organa social- nega varstva ali namestiti mladostnika/co v vzgojni zavod ali prevzgojni dom. Prvega moram kot delavec centra za socialno delo tudi pripraviti, izvajati, pri drugih dveh pa sem dolžan po namestitvi, ki jo opravim sam ali s pomočjo policije, sodelovati v po- stopku mladostnikove/čine resocializacije. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih me, enako moj delodajalec, do- loča za izvajalca storitev po 119., 120. in 121. členu. 119. člen narekuje, da se v korist in zaščito mladoletnika, če gre za njegovo ogroženost, opravi vse razen odvzema oz. namestitve v drugo okolje, ostala dva člena pa narekujeta, če so za to razlogi, tudi na- mestitev otroka oz. mladostnika/ce v drugo življenjsko okolje — v enem primeru v soglasju s starši, v drugem primeru brez soglasja staršev, z aktom odvzema otroka. Zakon o zakonski zvezi in družinskih raz- merjih in moj delodajalec me pooblaščata in določata za udeleženca v upravnem postopku (v glavnem v vlogi člana strokov- ne komisije), ki ima za cilj določitev stikov razvezanih staršev z skupnim otrokom. Pri izvajanju naštetih ukrepov je, kot postopkovni zakon, predpisan Zakon o splošnem upravnem postopku. Na osnovi tega sem kot delavec centra za socialno delo ali (1) vodja upravnega postopka, v katerem odločim (ob pomoči mnenja strokovne komisije, po izvedeni ustni obravnavi), ali bo mladostnik še naprej žive) v domačem okolju ali ne, ali kot (2) član strokovne komisije, ki izdela strokovno mnenje o razmerah, v katerih mladostnik živi, in poda predlog, kaj bi bilo zanj v prihodnje najprimerneje. Ko je postopek končan, sem pogosto tudi dolžan poskrbeti za izvajanje oz. izvršitev ukrepa, ki ga izrečem ali kot član strokovne komisije predlagam. Zgoraj sem bežno orisal svoje delovno področje. Vem, da se je težko znajti v vsem tem. Da bo zadeva še manj pregledna, bom napisal še nekaj besed o ostalih področjih dela na CSD. Pomemben del dejavnosti CSD je dode- ljevanje denarnih pomoči za socialno oz. materialno ogrožene posameznike in dru- žine. To področje ureja Zakon o socialnem varstvu. Upravičenci do te vrste pomoči prejemajo denarni dodatek ali t. i. edini vir preživljanja. Pomemben del dejavnosti CSD je tudi urejanje otroškega dodatka in do- datka za nego otroka ter urejanje denar- nega nadomestila za čas porodniškega dopusta in starševskega dodatka. Otroške dodatke prejema večina staršev za svoje otroke, starševski dodatek prejemajo ma- tere, ki niso upravičene do porodniških nadomestil, porodniška nadomestila pa prejemajo vse matere, ki so bile pred po- rodom redno zaposlene. Dodatek za nego otroka prejemajo starši težje prizadetega ali bolnega otroka. To področje ureja zakon o družinskih prejemkih. Področje zase je na CSD tudi urejanje rejniških razmerij, kar pomeni v prvi fazi urejanje pravno-uprav- nih razmerij, pozneje pa svetovalno delo oz. stalno spremljanje rejenca/ke, rejniške družine in otrokovih bioloških staršev. Pri rejništvu gre torej za pomoč otrokom, ki jim biološki starši za krajši ali daljši čas niso (bili) sposobni, voljni ali zmožni preskrbeti primernega življenskega okolja. Centri za socialno delo so tudi ustanove, ki samo- stojno urejajo posvojitve otrok, torej ustanove, ki vodijo postopek izbire novih staršev, njihovo pripravo na starševstvo in opravijo pravno-upravni del postopka. Eno od področij dela na CSD je tudi delo s populacijo zapornikov in bivših zapor- nikov. Delavci CSD občasno kontaktirajo z tistimi, ki so na perestajanju zaporne kazni, v smislu svetovanja, v ta proces pa so vključeni tudi prostovoljni neprofesionalni svetovalci, ki delajo pod mentorstvom strokovnega delavca centra za socialno delo. Po odpustu iz zapora so bivši zapor- niki deležni svetovanja in pomoči pri 450 nekaj besed o delu na centrih za socialno delo ponovni vključitvi v »zunanje« življenje, ki ju izvaja CSD. CSD ureja tudi skrbniška razmerja, tako za otroke kot odrasle. Pri otrocih gre za primere ob izgubi staršev, primere, ko starši otroka zanemarjajo, ali pa, ko ne morejo opravljati starševskih dolžnosti. Odrasle osebe so postavljene pod skrbništvo, ko niso sposobni poskrbeti zase in za svoje pravice. Skrbniška razmerja se vzpostavljajo tudi na osnovi sklepa sodišča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti. Skrbništva so stalna, možna pa je tudi vzpostavitev začasnega skrbništva, ko je za osebo na sodišču v teku postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ali skrbniško razmerje za posebne primere, ko odrasla oseba sama ni sposobna opraviti kakšnega dejanja, ali za otroka, kadar so njegovi interesi v kakšnem pravnem poslu nasprotni interesom njegovih staršev (de- diščine, darilne pogodbe ipd.). Pomembno področje dela na CSD je ukvarjanje s populacijo starih ljudi, še zlasti tistih, ki so zaradi upešanih telesnih in mentalnih funkcij potrebni posebne družbene skrbi. Pomagajo jim pri nameščanju v domove za stare, jim svetujejo, pomagajo pa jim tudi pri organizaciji pomoči soseske oz. lokalne skupnosti. Na več CSD je razvita tudi mreža prostovoljnih in profesionalnih sodelavcev za pomoč na domu. Centri za socialno delo vodijo tudi evidence o preživninah otrok in ob vsaki uskladitvi revalorizirajo sodno določene in na centrih za socialno delo do- govorjene preživnine. V okviru delovanja enega od centrov za socialno delo obstaja tudi Zavetišče za brezdomce, kjer lahko ljubljanski brezdomci prenočujejo in dobijo en obrok tople hrane dnevno. Pri centrih za socialno delo delujejo še različne druge organizacije z različno stopnjo avtonomnosti, ki se ukvarjajo s problema- tiko mladih, »odvisniki«, osebami z mot- njami v telesnem in duševnem razvoju itn. Eno pomembnejših področij na CSD je družinsko področje. Na CSD so organi- zirane družinske in zakonske posveto- valnice za ljudi, ki so se znašli v partnerski, tudi osebni stiski, pa sami ne najdejo izhoda iz nje. Znotraj družinskega področja je po- membno podpodročje vodenje postopkov za dodelitev otrok enemu od staršev, ki sta se razšla, ter urejanje stikov med staršema in otrokom/otroki, potem ko so se razšli. V primeru razpada izvenzakonske skupnosti, v kateri se je rodil in živel otrok, se te zadeve urejajo v izključni pristojnosti CSD, pri razvezah zakonske skupnosti pa CSD sodelujejo v postopkih na sodiščih kot samostojna »zunanja« strokovna služba, na katero se obrne sodišče po strokovni nasvet, mnenje, oceno ali predlog. Na CSD se vodijo vsi postopki za urejanje stikov otrok z razvezanim staršem, ki mu otrok ni bil dodeljen v vzgojo in varstvo — bodisi po razvezi formalno sklenjene zakonske skup- nosti ali razpadle izvenzakonske skupnosti. Na to področje dela z družino sodi tudi vodenje postopkov za zaščito otrok, v primerih, ko so v svojih družinskih okoljih ogroženi zaradi neprimernih ravnanj staršev, zanemarjanja, nasilja, zlorab ipd. V takih primerih lahko CSD ponudi pomoč, npr. svetovanje, tudi družinsko terapijo, lahko pa vpelje in izvede upravni postopek, v katerem je mogoče iz navedenih razlogov staršem otroka odvzeti in ga namestiti v rejniško družino, zavod, stanovanjsko sku- pino ali drugo ustrezno življensko okolje. NA CSD POMAGAMO REŠEVATI PROBLEME DRUGIH, IMAMO PA TUDI SVOJE Prej sem nä kratko orisal bolj ali manj tipično podobo delovnega področja centra za socialno delo. Ta oris je zgolj okviren, ne povsem sistematičen. Centri za socialno delo se med seboj tudi močno razlikujejo, glede na delovno prakso, delovno orga- niziranost ipd. Do razlik prihaja zaradi različnega števila zaposlenih, ko so v manjših CSD primorani organizirati delo po polivalentnem principu, da vsak dela vse, potem zaradi različnih strokovnih profilov zaposlenih (socialni delavci, pedagogi, psihologi, sociologi, pravniki), različnih osebnih angažiranosti zaposlenih, ohlapno in široko zarisanega zakonodaj- nega okvira za to področje itn. Zdi se mi, da so naši centri za socialno delo, podobno kot nekoč samoupravljanje, posebnost po- dročja bivše Jugoslavije. Kot taki so morda nastali v svojevrstnem duhu sinkretizma, da 451 ivan janko cafuta; bi obsežna enovita organizacija dajala mož- nost povzemanja in združevanja starega in različnega v novo, kvalitetno višjo celoto, bolj verjetno pa je do ustanov s tako razno- vrstno dejavnostjo prišlo v duhu centrali- ziranja družbe, v težnjah po poenostavitvi dejavnosti, v želji po čim večji preglednosti in možnosti dobrega nadziranja. Na podlagi osebnih izkušenj in ugoto- vitev drugih trdim, da imamo v sferi sociale oz. na delovnem področju, ki ga zajemajo centri za socialno delo, kar nekaj proble- mov, ki bi jim bilo potrebno posvetiti več pozornosti. Poudaril bom nekatere: • velik obseg dela oz. preobremenjenost strokovnih delavcev; • konflikt različnih poklicnih vlog v eni osebi, kar je še zlasti v ospredju v manjših centrih za socialno delo, kjer imajo manj možnosti pri notranji razporeditvi oz. orga- nizaciji dela; • izvajalci socialnovarstvenih storitev se težko dovolj opremimo z vsemi potrebnimi znanji, oziroma, težko se strokovno uspo- sobimo za vsa različna področja in dela, ki smo jih po zakonu dolžni izvajati; • često nejasna ali celo odsotna strokov- ne doktrine (poklicno socialno delo pri nas je relativno mlado). PREOBREMENJENOST Z DELOM Pred dvema letoma sem kot zunanji sode- lavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani sodeloval priizvedbi in obdelavi ankete, namenjene in poslane vsem slovenskim centrom za socialno delo (odd. za mladoletnike), vsem slovenskim sodiščem in tožilstvom ter nekaterim drugim ustanovam, za katere smo vedeli, da razvijajo določene socialnovarstvene pro- grame. Od 80 anketnih vprašalnikov, kolikor jih je bilo razposlanih, je prispelo nazaj izpolnjenih 55, dve tretjini s centrov za socialno delo, ostali pa v glavnem s sodišč in tožilstev. Eno od zastavljenih vprašanj se je nana- šalo na splošne pogoje dela. Slaba polovica vseh s področju socialne dejavnosti, ki so na to vprašanje odgovorili, jih je na prvo mesto postavilo preobremenjenost na delovnem mestu. Na vprašanje v zvezi s številom primerov na enega delavca je bilo mogoče izračunati, da je prišlo na delavca v povprečju nekaj nad 100 primerov. Vsak šesti je odgovoril, da ga izčrpava to, da mora opravljati različna dela — polivalentnost. ZDRUŽEVANJE RAZLIČNIH POKLICNIH VLOG V ENI OSEBI IN S TEM POVEZANO VPRAŠANJE ' VAROVANJA POKLICNE SKRIVNOSTI I Znana so mi nekatera razmišljanja kolegov in kolegic, prav tako delavcev centrov za socialno delo, na to temo. Spomladi 1995 sem opravil z ljubljanskimi kolegi/cami intervju, v katerem sem jih spraševal po njihovih pogledih na ta problem. Slišal sem zanimive odgovore, mnenja ali ocene. Ne- katere bom povzel. Eden od kolegov je ocenil, da je to osebni problem vsakega strokovnega delavca centra za socialno delo, ki se s tem srečuje. Menil je, da je to vedno odprt problem, da se delavec CSD pri svojem delu vedno giblje na premici pomoč-nadzor. Povedal je, da je pri strankah, ki pomoči niso voljne sprejeti, ta konflikt velik. Strokovni delavci imajo po njegovem v glavnem željo pomagati, so orientirani k pomoči in ne k nadzoru. Presodil je tudi, da je tako pač življenje in da je narava našega dela, da smo vedno nekje vmes. Po njegovem se mora človek zavedati svoje vloge in vedeti, za kaj je plačan. Navedel je primer, ko je nameščal nekega fanta v vzgojni zavod, ker je menil, da je bilo to za fanta koristno, drugače pa je lahko, ko gre za izvajanje podobnega ukrepa pa nalogu sodišča. Ena od kolegic je dejala, da bi se ji zdelo primerno ločiti svetovalno od nadzorstvene funkcije tako, da bi na CSD izvajali le svetovanje in pomoč, nadzor pa bi opravljala kakšna druga služba. Drugi kolegici ni všeč, da se ti vlogi mešata. Vzgoja je po njenem po svojem bistvu v veliki meri (tudi) omejevanje, kar je zanjo sprejemlivo, problem pa se pojavi na praktični ravni, ko mladostnik/ca ome- jevanje doživlja kot nasilje. Ena od kolegic je povedala, da njihovi mladostniki/ce med obravnavo na CSD ne čutijo nadzorovanja. 452 nekaj besed o delu na centrih za socialno delo ker v pogovoru na CSD temu ne dajejo posebnega poudarka. Pogovarjajo se bolj o šoli, njihovi družbi ipd. Mladoletniki/ce po njenem sploh ne čutijo, da gre za nadzor, pač pa prihajajo zaradi pomoči. Na vprašanje o primernosti združevanja različnih poklicnih vlog v eni osebi (pravni, še zlasti pa fizični osebi) se veže tudi vprašanje poklicne skrivnosti. Strokovni delavec v vlogi svetovalca ali terapevta je s svojo stranko, klientom oz. uporabnikom v zaupnem razmerju, sicer ne bi mogel us- pešno delovati kot svetovalec ali terapevt. Načelo zaupnosti je pri teh vrstah obravnav visoko cenjeno oz. vrednoteno. Načelo za- upnosti je vneseno v etične kodekse strok, ki se ukvarjajo s svetovanjem in terapijo, in je zapisano tudi v etičnem kodeksu za področje socialnega varstva. Strokovni delavec centra za socialno delo se pri delu pogosto znajde v dualizmu med seboj iz- ključujočih si poklicnih vlog — ko je stranki svetovalec ali terapevt, hkrati pa je do nje še v vlogi: a) osebe, ki vodi ali sodeluje v postopku, kjer se odloča v družinskopravnih zadevah, ali b) v sodnem postopku, kot strokovni po- močnik ali strokovni sodelavec sodišča in kot tak zavezan načelu materialne resnice, torej mora oz. bi moral na sodišču na zahte- vo sodnika povedati vse, kar ve o svoji stran- ki, tudi podatke, ki jih je pridobil v zaupnem razmerju z njo (brez zaupnega razmerja mu stranka določenih zadev niti povedala ne bi). Strokovni delavec se v takih primerih znajde v dilemi, lahko tudi v stiski, ko ne more istočasno upoštevati obeh načel (načelo zaupnosti in načelo materialne res- nice), ki jima je tako ali drugače zavezan. Glede na to je mogoče presojati tudi var- nost strokovnega delavca CSD, saj lahko različni centri moči zahtevajo od njega v isti zadevi istočasno vedenje po določilih obeh različnih in med seboj izključujočih si načel. Sodišče, na primer, zahteva po- sredovanje vseh strokovnemu delavcu znanih podatkov o mladoletni osebi, zoper katero teče postopek. Če strokovni delavec centra za socialno delo sodišču ne posre- duje zahtevanih podatkov, je pogosto deležen pritiskov, širijo slab glas o njem, o njegovi domnevni nepripravljenosti za sodelovanje, nedelavnosti, neustreznosti, včasih tudi nestrokovnosti ipd. S tem no- čem reči, da ne razumem potrebe sodnikov po tem, da bi imeli čim več informacij o ljudeh, ki jim morajo soditi v svojih postop- kih. Pač pa hočem reči, da bolj kot njih ra- zumem sebe; razumem tudi določilo 153. člena Kazenskega zakonika R. Slovenije in razloge, zaradi katerih je tak člen zapisan v zakonu. Ta člen govori o izdaji poklicne skrivnosti, varovanju katere smo zavezani tudi socialni delavci. Zakon oz. pravo razumem tudi v smislu zaščite ljudi pred morebitno samovoljo oblasti. Vse, kar se sme kaznovati, mora biti v zakonu predvideno in veljati mora načelo sorazmernosti. Kakšno kazen lahko torej pričakujem, če »izdam« poklicno skrivnost sodišču, in kakšno, če je ne »izdam«? Ne- jasne so tudi meje, ki naj bi predstavljale ločnico med dovoljenim in nedovoljenim, kaj je v vsebinskem smislu poklicna skriv- nost, kaj se šteje za večjo in kaj za manjšo kršitev in kakšna kršitev se sankcionira z določeno kaznijo. Ni mi znano, da bi bilo to kje natančneje kvalificirano oz. opre- deljeno, zato se lahko kot strokovni delavec CSD znajdem skoraj kadarkoli med kladi- vom in nakovalom. Če ne »izdam« poklicne skrivnosti sodišču, se pravi, jim ne posre- dujem podatkov o dejstvih, ki sem jih izvedel kot socialni delavec pri opravljanju svojega poklica, bo sodnik/ca reagiral/a na navedeni način. V primeru, da »izdam« tako skrivnost, mi lahko izreče oz. naloži kazen moja nadzorna instanca, na primer, da mo- ram ponovno opraviti strokovni izpit. Pri osvetlitvi problema poklicne skriv- nosti je mogoče prepoznati konflikt združe- vanja različnih poklicnih vlog v eni osebi, še zlasti, ko gre za združevanje vlog, ki se med seboj bolj ali manj izključujejo. Kaj pravi na to praksa? Ko sem kolege/ice v že omenjenem intervjuju spraševal o tem, so mi povedali tole. Prevladalo je mnenje, da je glede varo- vanja poklicne skrivnosti ključna ocena oz. presoja strokovnega delavca samega. On naj bi bil tisti, ki naj v konkretni situaciji pre- pozna, kaj šteje za poklicno skrivnost, in se nato odloči, kaj bo s tem počel. Menili so. 453 ivan janko cafuta da je malo primerov, kjer je ta problem »vroč«. Če stranka v pogovoru na CSD kaj pove kot zaupno, potem tega ne posredu- jejo naprej, na primer na sodišče oz. na sodišču. Trudijo se, da strank ne bi priza- deli. Kolegica je opisala situacijo, ko je prišla k njej v pisarno skupina fantov, ki so ji povedali, da so storili kaznivo dejanje. V pogovoru jih je prepričevala, naj gredo to povedat še na policijo, kar so potem tudi storili. Izrečena kazen oz. vzgojni ukrep, ki je pozneje sledil na sodišču, je bil zaradi tega blažji. Ena od kolegic je v intervjuju poudarila problem varovanja poklicne skrivnosti v primerih, ko sodišče v pos- topku zoper mladoletnega/o storilca/ko kaznivega dejanja v končnem sodnem skle- pu povzame ali celo citira dele poročila, ki jim ga je pred tem poslal strokovni delavec CSD. V takem kontekstu je povzemanje informacij iz teh poročil delikatno, saj sodnik/ca s tem utemeljuje svojo izbiro vzgojnega ukrepa za določenega mladost- nika/co. Kolegi/ce iz nekega ljubljanskega CSD so v intervjuju povedali, da na sodišču zelo upoštevajo to, kar oni zapišejo in predlagajo v svojih poročilih — v 80% vseh primerov. Kadar pa sodišče izreče vzgojni ukrep, različen od tistega, ki so ga pred- lagali, izvajanje takega ukrepa praviloma ni uspešno. Kolegi/ce so bili v glavnem mne- nja, da strokovni delavci CSD nismo dolžni ovajati svojih strank organom pregona. Z delavci sodišča se praviloma pogovarjajo le o kaznivem dejanju, zaradi katerega je mladoletnik/ca v obravnavi, ne pogovarjajo pa se o morebitnih drugih kaznivih dejanjih iste/ga mladostnice/ka, za katera morda vedo. Ena od kolegic je menila, da delavcev sodišča ne zanimajo obširnejša pisanja o mladostniku/ci in njegovem/njenem živ- ljenjskem okolju, pač pa so bolj za kon- kretna jedrnata sporočila — predvsem, ali se mladostnik/ca razume s starši, ali ga ti vzgojno obvladujejo — če ga ne, sledi izrek primernega vzgojnega ukrepa. Kolegi/ce so povedali/e, da strankam vnaprej povedo, ali bodo podatke, pridobljene v pogovoru z njimi, uporabili za izdelavo poročila, ki ga bodo nato poslali sodišču. Če stranka želi, povedo, kaj bodo v poročilo zapisali, včasih stranko celo povprašajo, ali se strinja z vsebino, ki jo nameravajo zapisati v poro- čilo. Na samem pogovoru oz. obravnavi na CSD se strokovni delavci praviloma ne osredotočajo toliko na samo kaznivo de- janje, ki ga je mladostnik storil, pač pa posvetijo večjo pozornost mladoletniku, njegovi družini, njegovi šolski situaciji, interesnemu polju, njegovemu vrednost- nemu sistemu ipd. Glede upoštevanja oz. varovanja poklic- ne skrivnosti je pri mojih kolegih/cah, enako velja zame, osnovno in hkrati najbrž edino vodilo, ki mu smemo pripisati mož- nost konsistentne rabe, načelo največje koristi za mladostnika/co. KAKO NAŠ POLOŽAJ IN DELO VIDIJO DRUGI? Navedel bom eno od videnj, ki nam lahko služi kot izhodišče za razmislek. V zvezi z vlogo strokovnih delavcev centrov za socialno delo pri obravnavi mladoletnih storilcev kaznivih dejanj bom navedel oceno enega od slovenskih tožilcev/tožilk, ki je v odgovoru na omenjeno anketo napisal/a, da je sistem za obravnavo mlado- letnih storilcev kaznivih dejanj neusklajen, celo razbit, zaradi česar imajo v njem naj- pomembnejšo vlogo organi, ki je (najbrž) ne bi smeli imeti, kot je presodil/a. Ocenil/ a je, da je komunikacija med različnimi sektorji, ki obravnavajo mladoletne storilce kaznivih dejanj, majhna. Zaradi tega po njegovem/njenem pridobijo v teh postop- kih osrednjo vlogo organi socialnega var- stva oz. njihovi nosilci, ker imajo največ informacij. Zaradi tega, je ocenil/a, prido- bijo v teh postopkih »de facto« največ moči. Po njegovem/njenem je vloga CSD v po- stopku zoper mladoletne storilce/ke kazni- vih dejanj sporna, ker so organi, ki hkrati ugotavljajo dejstva, predlagajo ukrepe in sodelujejo pri njihovem izvajanju, še zlasti sporna pa je po njegovem/njenem vloga CSD v primerih, ko v upravnem postopku tudi meritorno odločajo. 454 nekaj besed o delu na centrih za socialno delo STROKOVNA USPOSOBLJENOST DELAVCEV SD Delavci in delavke CSD opravljamo različna dela in naloge. Glede na zahtevnost delov- nih situacij in potreb po strokovnem od- zivanju smo pogosto v položaju, ki zahteva od nas psihoterapevtsko usposobljenost, v nekaterih drugih situacijah smo v vlogi, ki zahteva od nas pravniško oz. sodniško veščost in usposobljenost, v nekaterih situacijah zahteva narava dela od nas orga- nizacijske sposobnosti in usposobljenost, administrativno veščost in znanja, ne na- zadnje tudi policijskonadzorstvene afini- tete in usposobljenost. Vsa bolj ali manj od- govorna, nekatera celo izjemno odgovorna dela, ki jih opravljamo na centrih za so- cialno delo, zahtevajo od nas dobro strokov- no usposobljenost, kar pa je za posamez- nika težko dosegati vzporedno na več področjih hkrati. Razvitejše vede imajo svoja znanja in metode že dolgo organi- zirane po načelu specializiranja. Danes si težko predstavljamo zdravnika, ki opravlja prvi dan kirurške posege na kosteh, drugi dan pa kirurške posege na prebavilih, kaj šele zdravnika, ki opravlja prvi dan kirurške posege, drugi dan pa zdravi astmo; kar s pametjo skregana pa je videti kombinacija, da bi zdravnik opravljal prvi dan kirurške posege, drugi dan pa sodil ljudem, ki so storili prometni prekršek. Na CSD vodimo postopke oz. odločamo v družinskopravnih zadevah, pri določanju stikov razvezanih staršev z otrokom/otroki, vodimo upravne postopke, v katerih od- ločamo o tem, ali bo otrok ali mladostnik odvzet staršem ali ne, ali bo nameščen v drugo okolje, v drugo družino, v zavod, bo posvojen pri »novih« starših, bo dan v rejo itn. Gre za izjemno radikalne in pomem- bne, včasih usodne posege v življenje posameznikov in družin. Postopki, ki so pri tem predvideni, se po svoji formi in vsebini bistveno ne razlikujejo od postopkov, ki jih vodijo sodniki na sodišču. Namestitev mla- dostnika v vzgojni zavod na osnovi 79. člena Kazenskega zakona RS je po vsebini po- vsem enak namestitvi mladostnika po 120. ali 121. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Postopek v prvem primeru vodi sodnik na sodišču, v drugem primeru pa socialni delavec, pedagog, psi- holog ali sociolog na centru za socialno delo, izjemoma pravnik. Na CSD je namreč zaposlenih zelo malo pravnikov. Ko posega v družinskopravna razmerja sodišče, vodi postopek sodnik, ki se je pred tem več let učil pravnih ved, zakonov, njihove rabe, vodenja postopkov ipd. — najprej na pravni fakulteti, nato na dvoletnem pripravniškem stažu, kjer je s pomočjo mentorja osvojil rabo zakonov v praksi. Po uspešno oprav- ljenem pravosodnem izpitu je najbrž delal kot strokovni sodelavec oz. pomočnik in si še nekaj let pridobival izkušnje in znanja in šele nato je smel računati na imenovanje za sodnika za določeno sodno področje. Če prav vem, imajo v sodni sferi te zadeve ne- kako tako urejene. Spričo tega si ni težko predstavljati stisk in zadreg, nastalih v situ- acijah, ko mora strokovni delavec CSD brez predhodnega sistematiziranega pravnega izobraževanja in vodenega uvajanja pre- vzeti nase odgovornost vodenja upravnih postopkov in odločanja v družinskopravnih zadevah. Za primer bom omenil še obravnavo otrok, ki so jih starši ali drugi zanemarjali, jih psihično ali fizično trpinčili, zlorabljali ipd. CSD je ustanova, ki je po zakonu edina dolžna v celoti prevzeti nase skrb za zaščito teh otrpk. Iz prakse in študijskih gradiv vemo, da je obravnava v takih primerih izredno težavna in zahtevna in terja dobro usposobljene kadre. Za delo na tem področ- ju najbrž ni dovolj znanje, ki ga med rednim (dodiplomskim) študijskim programom posredujejo Visoka šola za socialno delo (prej Višja šola za socialne delavce). Peda- goška fakulteta. Filozofska fakulteta, Fakul- teta za družbene vede ali Pravna fakulteta (to so ustanove, ki izobražujejo kadre, ki se po 69. členu Zakona o socialnem varstvu zaposlujejo na centrih za socialno delo). Znanja, ki jih posredujejo naštete ustanove, so zelo pomembna, dovoljšnja za oprav- ljanje določenih del na CSD, za določena dela pa je potrebno dodatno specializirano usposabljanje. Na CSD že sedaj dela nekaj ljudi z opravljenim izobraževanjem s področja družinske terapije, transakcijske analize ipd. Ne smemo pozabiti, da na CSD tako ali drugače obravnavamo velik del 455 ivan janko cafuta »najtežje« populacije v družbi. Pri nas ob- ravnavamo veliko ljudi, ki jih obravnavajo tudi na policiji, na sodišču, neredko tudi v psihiatriji. V strokovnem smislu smo torej izpostavljeni izjemno visokim zahtevam. Vrnil se bom k anketi. V njej je bilo za- stavljeno tudi vprašanje o oceni lastne stro- kovne usposobljenosti. Od vseh s področja socialne dejavnosti, ki so na to vprašanje odgovorili, je le eden zapisal, da se čuti dovolj strokovno usposobljenega — ker se permanentno dodatno izobražuje. Večina jih je odgovorila, da se ne čutijo dovolj strokovno usposobljeni. Največ jih je na- vedlo, da se ne čutijo dovolj usposobljeni za skupinsko delo, sledili so oni, ki so od- govorili, da se čutijo šibki na področju ka- zenske zakonodaje, nato oni, ki so navedli, da čutijo potrebo po permanentnem izo- braževanju, in oni, ki čutijo potrebo po dodatnem izobraževanju s področja sveto- valnega dela. Močno skupino so sestavljali odgovori o pomanjkljivi usposobljenosti za delo z odvisniki, zlasti tistimi, ki uživajo heroin. V zvezi s strokovnim usposabljanjem in verificiranjem strokovnih delavcev za področje socialnega varstva bom navedel še dvoje. Prvič, zahteve izpraševalcev na strokovnih izpitih. Na seznamu obvezne literature ni mogoče najti pisnega vira oz. gradiva, ki ni ali zakon ali pravilnik. Gre izključno za zakonodajo in akte, ki urejajo področje socialnega varstva. Od osebe, ki končujejo pripravništvo, se zahteva pozna- vanje 26 kosov literature, se pravi zakonov ali pravilnikov. Drugič, poglejmo, kako je s tem na Visoki šoli za socialno delo. Pregle- dal sem učni načrt šole za šolsko leto 1995/ 96 in ugotovil, da so na tej šoli takrat v štirih letnikih izvajali pouk iz 44 predmetov in zanje predpisali skupaj 553 kosov obvezne literature. Od tega jih je bilo s področja zakonodaje oz. zakonov 30, kar je 5,4% vse predpisane obvezne literature v tem štu- dijskem letu. Med prvim in drugi je na teme- lju navedenega težko vzpostaviti korelacijo. Kot da gre za dvoje različnih področji z malo skupnega, ali pa da zajema področje prvega le dobrih 5% področja drugega. p VLOGE IN STROKOVNE DOKTRINE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA Ponovno se bom, na kratko, navezal na anketo. Na vprašanje o jasnosti strokovnih doktrin je dobra polovica delavcev CSD, ki so na to vprašanje odgovorili, menila, da niso jasne, dobra tretjina pa je menila, da so. Ostali so se opredelili za nekaj vmes. V odgovorih na to vprašanje je bilo navedeno, da delavci CSD v praksi ravnajo bolj in- tuitivno in po »ustnem izročilu«. Delo je pogosto prepuščeno osebni iniciativi. Slabo so določene vsebine delovnih mest. V enem od odgovorov je bilo napisano, da je do- ktrina socialnega dela »gnetljiva masa«, ki jo gnete vsak po svoje. Na tem mestu bom ponovno pokazal na poklicno situacijo, v kateri se znajde veliko strokovnih delavcev slovenskih centrov za socialno delo, ko so kot strokovni delavci vključeni v obravnavo mladoletnih sto- rilcev kaznivih dejanj. K sodelovanju jih pozove tožilstvo, pozneje pa še sodnik za mladoletne. Strokovni delavec CSD se po- javi v taki obravnavi najprej v vlogi osebe, ki začne zbirati podatke o mladostniku, njegovi osebnosti, družini in življenjskih okoliščinah, pomembnih za presojo njego- ve duševne razvitosti. V tej poizvedovalni oz. preiskovalni fazi postopka s(m)o stro- kovni delavcih centrov za socialno delo vključeni v obravnavo dotičnih mladost- nikov kot neke vrste pomožni izvedenci. Zbiramo podatke o mladostniku, jih nato vrednotimo, si ustvarimo svoje mnenje, oceno, nato to posredujemo sodišču. S svo- jimi predlogi, mnenji, opozorili in stro- kovnimi ocenami vplivamo na odločitev sodnika v kazenskem postopku na sodišču. Vsem nam je bolj ali manj znana in jasna vloga izvedencev v sodnih postopkih. Vemo, da so izvedenci strokovnjaki za določeno področje, ki se za svoj nastop na sodišču pripravijo, pred tem izdelajo natančno ekspertizo o vodenem primeru, sodniki pa jih na obravnavah spoštljivo sprašujejo o njihovem mnenju, ocenah, predlogih. Ko izvedenec odda (proda) svoj pisni izdelek sodniku in zadevo na obrav- navi tudi ustno zagovarja, izgine iz sodnega postopka in se vanj več ne vrača, niti ga 456 nekaj besed o delu na centrih za socialno delo pozneje ne sprašujejo po ocenah o izva- janju ukrepa, ki je bil izrečen mladostniku v sodnem postopku. Strokovne delavce centrov za socialno delo sodišča praviloma ne vabijo k sodelo- vanju kot izvedence, pač pa kot »strokovne delavce«. Kaj je to, se sprašujem tudi sam. Sodišče nam ne da statusa izvedenca, včasih ni jasno niti, ali nas kličejo na sodišče kot strokovnjake ali kot priče. V primerih obrav- nav mladoletnih storilcev kaznivih dejanj nas na sodišču sprašujejo o mladostniku, po končani obravnavi pa praviloma še vedno kaj pričakujejo od nas. S samim zakonom je določeno, da smo kot ustanova oz. stro- kovni delavci dolžni izvajati določene vzgojne ukrepe, nekatere celo samostojno. Kako torej orisati konsistentno in v celoti smiselno podobo strokovne doktrine za področje obravnave mladoletnih storil- cev kaznivih dejan na centrih za socialno delo? Ostali procesni subjekti v postopkih zoper mladoletne storilce kaznivih dejanj imajo določeno oz. jasno definirano vlogo. Sodnik, na primer, sodi po določilih kazen- ske zakonodaje, po vnaprej določenih pra- vilih in v povsem jasnem okviru delovanja, pristojnostih. Podobno velja za tožilca, ki prav tako deluje po znanih in jasnih zakon- skih predpostavkah in določilih, tudi polje delovanja in pristojnosti zagovornika, to je odvetnika, je povsem jasno določeno in strukturirano. Med postopkom zoper mladoletnega storilca kaznivega dejanja delavec centra za socialno delo poleg svetovalne in izvede- niške funkcije neredko izvaja še bolj ali manj aktivno nadzorstveno funkcijo. Vloga strokovnega delavca centra za socialno delo v postopku na sodišču je slabo definirana — bistveno slabše od vlog ostalih procesnih subjektov. Vsaka veda, ki ji je mar za ugled in veljavo, skrbi za to, da so njene meje navzven jasno določene, da so jasno dolo- čene njene pristojnosti ipd. Na področju socialnega dela po moji oceni slabo skrbi- mo za določanje meja oz. razmejevanje od ali do drugih ved, subjektov, organizacij. To kaže, da slabo skrbimo za svoj strokovni ugled. 457