* $ >! it: >: s i:i >! >: Je i:i g >: x >: i i i >: it: >: >: MISLI (ThoughU) Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji ★ Ustanovljen leta 1952 ★ Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič O.F.M. 6 Wentworth St., Point Piper, N.S.W., 2027 Tel.: 361525 ★ Naročnina $3.00 letno se plačuje vnaprej ★ Naslov: MISLI P.O. Boz 136 Double Bay, N.S.W. 2028 ★ Tisk: Mintis Pty. Ltd., 417 Burwood Rd., Belmore, N.S.W. 2192. Tel. 759 7094 ČUDOVITA NOVA KNJIGA: LETO SVETNIKOV” Proti koncu preteklega leta je izšla v Ljubljani že pred časom napovedana knjiga v nakladi 25,000 izvodov: LETO SVTNIKOV. Podobna knjiga, ki je bila nekoč znana med nami, je imela naslov: ŽIV LJENJE SVETNIKOV. Za vsak dan v letu je imela popis kakega svetnika, navadno tistega, ki je imel dotični dan god. V teku dolgih let in desetletij je knjiga ne samo pošla v knjigarnah, tudi po domovih se je skoraj docela izrabila. Treba jo je bilo nadomestiti. Nova knjiga ima nekoliko drugačen naslov in življenje svetnikov je v njej bolj znanstveno obdelano. Iziti imajo štirje zvezki, vsak za tri mesece v letu. Prvi zvezek, ki je pred nami, obsega mesece januar, februar in marec. Šteje skoraj 9000 strani, kar močno debela je. Stane v našem denarju s poštnino vred blizu 10 dolarjev. Ampak — vredna jih je! Prvih okoli 40 strani obsega temeljita razprava o pomenu svetnikov sploh. Napisal jo je profesor dr. Sterle. Tam izvemo med drugim to-le: Običajni beatificijski in kanonizacijski postopek je silno natančen in zahteva velikansko delo, zato je zelo počasen . . . Po uradnem poročilu iz leta 1962 je teklo tedaj v Rimu 1133 postopkov. V zadnjem času se je število tako pomnožilo, da jih je zdaj gotovo že 1200. Po sedanjem načinu dela bi mogli ti postopki trajati kar več stoletij, da bi mogli vsi priti na vrsto. Tako! Mi pa včasih slišimo pritožbo, zakaj nam papež noče dati svetnika, kot jih imajo drugi narodi. Kako, če je pa na primer pred Slomškom 1000 drugih vloženih, ki že desetletja in morda stoletja čakajo . . . KNJIGE DOBITE PRI MISLIH SHEPHERD OF THE WILDERNESS — angleška knjiga o Baragu — $ 1. REZINKA, povest iz Menišije — $ 1. ČLOVEK V STISKI, spisal psiholog Anton Trstenjak — $ 1. PREKLETA KRI — povest, spisal Karl Mau-ser — $ 1. MALO SVETO PISMO — nevezano $ 1, vezano $ 1-50. HERTA, povest baletke, spisal Janko Mlakar — $ 1-25. ROJSTVO, ŽENITEV IN SMRT LUDVIKA KAVŠKA — poviest, spisal Marijan Marolt — $ 3. DESETI BRAT, povest, spisal Josip Jurčič — $ 1. KRALJICA DVEH SVETOV, pisal J. Kokalj, misijonar v Afriki — $ 2. LETO XVIII. FEBRUAR, 1969 ŠTEV. 2 “NAŠA USODA NI V ZVEZDAH” TAKO JE REKEL NOVI PREDSEDNIK NIKON in dodal: Ampak tukaj na zemlji, v naših rokah, v naših srcih. Prav tiste dni je imel dnevnik THE AUSTRA-LlAN na eni in isti strani tri članke ali razprave. Prednji je govoril o novem ameriškem poletu v vesolje: Apollo 9, ki ima odleteti proti koncu tega meseca. Ta polet bo od vseh dosedanjih najbolj zahteven, zato pa od njega pričakujejo velike reči. Članek je razlagal, kako se trije astronavti pripravljajo na polet, kako trenirajo, kako mislijo *voje poslanstvo izpolniti. Bereš, razmišljaš, zatopiš se v čudovitosti nove vesoljske tehnike. Skoraj pozabiš, da da sediš na zemlji s časopisom v roki, domišljija te zanaša na potovanje skupaj s tremi — kakor jih že hočeš imenovati. Končno le vržeš pogled na levo in desno od te-Sa članka in bereš naslov na levici: ZLOČINI sta-neJo davkoplačevalce vsako leto ogromne vsote. Vržeš pogled na desno: REVŠČINA v srečni deželi Avstraliji je dejstvo. Že oba napisa nad člankoma te sunkoma potegneta nazaj na zemljo in se zaveš, da ima Nixon prav, ko pravi: Naša usoda ni v *vezdah, ampak tukaj na zemlji, v naših rokah, v naših srcih. “Najnovejše številke kažejo: če bi ne bilo zločinov in bi ne bilo treba izmetavati denarja za raziskovanja in obsojanja zločincev, bi avstralski vladi ostalo vsako leto več ko 100 milijonov dolarjev za vse bolj koristne zadeve.** Pa kaj je število zločinov v Avstraliji spričo vseh, ki se dogajajo drugod po svetu in naraščajo iz dneva v dan? “Možakar pri 75 letih stanuje v baraki 6 čevljev široki in 8 čevljev dolgi. Smrad dveh stranišč na dvorišču ob drugi stanovanjski hiši je nekaj strašnega. Baraka je vegasta, vrata se ne zapirajo in zakleniti jih ni mogoče”. Tako pričenja članek v revščini v Avstraliji. Bereš naprej in izveš, da je v “srečni in bogati” Avstraliji nekako 600,000 ljudi, ki se mora po pravici reči o njih: revščino tolčejo . • . Pa kaj je avstralska revščina v primeri s stomilijonsko po ostalem svetu? In kaj še vse druge človeške bridkosti pod soncem: vojne, zatiranja, preganjajna, bolezni, nezgode . . . Zares: Naša usoda ni v zvezdah. Skoraj bi človek potegnil s tistimi, ki pravijo: Prenehajte izmetavati bilijone za polete v vesolje, porabite ga za olepšanje Zemlje! Morda bo pa vendar veljalo: To storiti, onega ne opustiti? Kje so naše roke, kje so naša srca? BOGOTA JE VIDELA LE ENEGA SLOVENCA Janez Grilc, Venezuela Bogota je glavno mesto južnoameriške države Kolumbije. Lani v avgustu se je tam vršil svetovni evharistični kongres. Marsikaj smo od takrat brali o kongresu, ničesar pa še ne izpod peresa slovenskega udeleženca. Čeprav je poročilo pol leta staro, zanimivo nam je, ker je pač — naše. — Ur. RAZEN MENE NI BILO NA KONGRESU nobenega Slovenca, vsaj jaz nisem nikogar našel, čeprav sem jih iskal, škofje iz Jugoslavije so bili uradno povabljeni, a so se opravičili. Tudi iz Argentine ali od drugod nisem nobenega naših opazil. Spraševal sem Kolumbijce, če za koga vejo. Rekli so, da je nekaj Slovencev prišlo, a sem takoj videl, da nas ne ločijo od Čehov. Organizacija kongresa je bila dobra. Tudi za red je bilo kar dobro poskrbljeno. Domačini so bili prijazni in so nam šli na roko. Meni so enkrat plačali kosilo v gostilni. Neka gospa me je na cesti srečala, ko sem čakal avtobus,pa mi je ponudila vožnjo s svojim avtom, kamor sem hotel iti. Ponudila mi je tudi vožnjo za razgled po mestu in obljubo izpolnila. Z drugimi vred sem tudi jaz glede domačinov odnesel s kongresa najboljše vtise. Klima v Bogota je hladna. Ponoči je toplomer padel na 7 stopinj Celzija, podnevi je bilo prijetno. Takoj prvi dan sem moral kupiti dobro volneno jopico, da me ni zeblo, v noge me je pa vsak večer. Mraz prihaja od tod, da mesto leži 2600 m nad morjem. Zaradi te višine je vsak dan rosil dež po kakih 10 minut, dvakrat prav močno. Kongresno geslo Mednarodni evharistični kongres — 39. po številu — v mestu Bogota se je vršil pod geslom: Evharistija — vez ljubezni. Prireditelji so se trudili napraviti kongres tak, da bi ne bil le zbiranje množic, gibanje mas, ampak da bi v navzočih in odsotnih zbujal čut krščanske odgovornossti v duhu zadnjega koncila: po Evharistiji bodimo povezani z Bogom, po ljubezni solidarni s svetom! Dosedanji kongresi so prišli do svojega viška v mogočni sklepni procesiji, ki naj bi vsemu svetu spričala vero prisotne množice. Ta kongres je pa procesijo opustil. Smatrali so, da je procesija sicer mogočen “show,’) a pastoralno ne pomeni veliko. Današnji človek vidi v takih nastopih bahaštvo ali celo izzivanje (na primer mogočne vojaške parade 1. maja v Moskvi in še kje.) Zato je kongres skušal rajši pregnesti mišljenje navzočih s svojim geslom: Evharistija — vez ljubezni, dejanske ljubezni, ki je služba človeku in obveznost napram svetu. Ponašanje in razkazovanje tu ni na mestu. Neverniki, na primer komunisti, verujejo le v moč nasilja (spomnimo se na “geslo’’ slovenskih komunistov med vojno: Naš bog je rop, požig, umor.) Žal, tudi nekateri kristjani zadnje čase naglašajo potrebo po nasilju, da pridemo do prave povezanosti in solidarnosti med ljudmi in da se odpravi izkoriščanje s strani priviligiranih slojev. Sv. oče je na kongresu poudaril, da ima božje kraljevstvo drugačno silo, močnejšo: ljubezen! Kristjani smo poklicani, da gradimo boljši svet po ljubezni. Ta pa pride le iz Evharistije. Tega nas je hotel učiti kongres v mestu Bogota. Potek kongresa Kongres je trajal en teden, od nedelje do nedelje. Prvi dan so posvetili razmišljanju o uje-dinjenju kristjanov raznih Cerkva. Drugi dan so bili številni krsti in birme. O pomenu teh zakramentov so bile razprave in nagovori. Zelo ganljivi so bili prizori tretjega dne. Šlo je za krščanski pomen pokore in spreobrnjenja. Bistveno za kristjana je, da se neprestano trudi za zboljšanje. Zastopniki raznih stanov so javno prosili Boga za odpuščanje prestopkov in opustitve dobrih del. Svojih grehov so se obtožili škofje, duhovniki, delavci, podjetniki, mladina, družinski očetje. Javno so prosili Boga za odpuščanje. V četrtek je papež posvečeval nove duhovnike in diakone iz raznih dežel. V nagovoru je poudarjal, da je duhovništvo služba božjemu ljudstvu, zlasti še slabotnim in revnim. Petek je bil posvečen razpravam o razvoju narodov in napredku sploh. Papež je polagal na srce podjetnikom in delavcem, da bi se zavedeli, kje je njihovo mesto in odgovornost. Sobota je bila dan porok. Poudarek je bil na globoki misli: zakonska zveza je znamenje ljubezni, ki z njo Kristus ljubi Cerkev. Papež na kongresu Pavel VI. je izredna osebnost. S svojo navzočnostjo je zbujal navdušenje, prisrčnost in toploto. Prišel je kot služabnik božjih služabnikov. Brez počitka je hodil zdaj sem, zdaj tja. Vsem je vedel kaj povedati, reči spodbudno besedo. Njegove besede so padale kot svež balzam na žejne duše, ki navadno pijejo le posvetnega duha iz časopisov in kina. Vse se je čudilo papeževi dobri španščini. Zlasti si pa niso znali razložiti njegove neutruje-nosti. Takoj ko je stopil iz aviona — po celodnevni vožnji — je šel na delo in šele po dolgih urah se je mogel nekoliko odpočiti za nadaljnje napore. Novinarji so vedeli povedati, da je v njegovi sobi luč ugasnila šele ob 1. zjutraj. Zelo naporen dan je bil za papeža petek. Imel je sestanke s kmeti in delavci. Hotel se je osebno prepričati o pogojih njihovega družinskega življenja. Zato je obiskal dvoje stanovanj delavcev in se razgovarjal z vsemi v družinah. Obdaroval jih je s skromnimi spominki. Obiskal je bolnike, odprl in blagoslovil novo radijsko postajo, namenjeno za pouk delavcem in kmetom. Popoldne je bil zopet na stadionu za velik govor v skladu s programom dneva in za druge opravke. Sobota spet dan z obširnim sporedom. Takoj zjutraj je govoril zbranim škofom, ko je odprl njihovo latinsko-ameriško konferenco. Popoldne je hitel nazaj na kongresne prostore in se je od vseh udeležencev poslavljal. Končno je spet stopil v avion, ki je zakrožil nad glavami kongresnikov v zadnji pozdrav. Množica mu je odzdravljala z belimi robčki in mu želela srečno pot nazaj na njegovo službeno mesto. Papež nikjer ni kazal utrujenosti, kar je zbujalo splošno pozornost in občudovanje. Naj še omenim, da me je papež s svojimi govori spominjal na pokojnega škofa Rožmana. Podobno kot je govoril Rožman, tudi papež pogosto končno besedo v stavku zategne. — “Življenje”, Caracas (zgoščeno.) PISMO IN POROČILO IZ RIMA (V zadevi SLOVENIKA) VSAK DOBER GOSPODAR mora dati račun od svojega gospodarjenja svojim nadrejenim, pa tudi tistim, ki so mu gospodarjenje zaupali. Pri SLOVENIKU so to vsi tisti, ki so za gradbeni fond širokosrčno darovali. V naslednjih številkah so všteti vsi darovi, ki smo jih prejeli do 31. decembra 1968. Podatki so v ameriških dolarjih. Ker marsikje naši poverjeniki še nadalje zbirajo, bodo gotovo navedene vsote prav kmalu narasle. Do konca leta 1968 so poslali: Združene države Amerike $ 70,039 Kanada ..................................... $ 5,018 Rimski Slovenci zbrali ..................... $ 34,276 Avstralija ................................. $ 3,391 Gorica ..................................... $ 3,153 Anglija .................................... $ 2,019 Avstrija $ 2,389 Trst $ 1,929 Razni kraji Italije ........................ $ 1,897 Slovenija (doma) ........................... $ 1,810 Švica ...................................... $ 724 Nemčija $ 743 Francija $ 716 Južna Amerika $ 548 Belgija $ 278 Afrika $ 12 Doslej je bil največji izdatek za nakup zemljišča. V rimskem predmestju smo kupili zemljišče v obsegu 5 hektarjev ali 11 akrov. V gradbenem fondu imamo trenutno pičlih $ 40,000. Kljub temu bomo, zanašajoč se na darežljivost rojakov po svetu in nSi božjo pomoč, spomladi položili vogelni kamen in začeli z gradnjo. To že veste, da upamo v letu 1970 gradbo končati in takrat bo veliko romanje Slovencev v Rim Bog daj! Mons. Maksimilijan Jezernik, pro-rektor SLOVENIKA SLOVENSKI ZDRAVNIK DR. M. COLJA Stanuje in ordinira zdaj na naslovu: 36 Sta-tion St., Fairfield, NSW, 2165. Telefon: 72-1862. Dobite ga na tem naslovu od ponedeljka do sobote v urah: 11:30 — 12:30 dopoldne, ter 2 — 4:30 popoldne. Izvzeta je sreda popoldne. Ob nedeljah 11 — 12. Ordinira še tudi na naslovu: 197 The Boule-varde, Fairfield. Ure: od petka do sobote: 8:30 — 11-39 dop. in 5 — 7:30 pop. Ob nedeljah: 9 — 10:30 pop. DVA TEŽKA UDARCA BARAGOVI ZADEVI P. Bernard POZORNO SMO ČAKALI POROČ.IL, kako se je odločil glede Baragove beatifieijske zadeve no- vi škof v Marquettu, Karel Salatka. Od njega je v prvi vrsti odvisno, ali se bo delo pospešilo ali morda celo zastalo. Svojo škofovsko službo je nastopil v marcu preteklega leta. Takoj so bili nad njim Baragovi častilci in mu dopovedovali, kaj je še treba in kako naj delo prejšnjega škofa nadaljuje. Bili so pa nad njim tudi drugi, ki so dali nasvet, naj ustavi delo za Baragovo beatifikacijo, češ da preveč stane, škofija je pa revna in tudi nima dovolj ljudi, ki bi se mogli temu delu posvetiti. Res je, da tako delo vzame veliko dela, delo pa seveda časa. V veliko čast novemu škofu je njegova odločba: Ne samo nadaljevati je treba škofijski postopek za Baragovo beatifikacijo, celo pohiteti je treba z njim do take mere, da bo v teku enega leta vse zaključeno in pripravljeno za nadaljevanje v Rimu. On sam je hotel osebno nesti letos vse zbrane dokumente sv. očetu v Rim, prav kakor je pred leti mariborski škof dr. Držečnik osebno nesel v Rim zbrane dokumente glede Slomška. Da bi delo hitreje steklo, je škof imenoval novega postulatorja. To je bil duhovnik Dominik Zadra. Tri leta poprej se je vrnil iz Rima po dokončanih študijah kanonskega prava in je bil zelo sposoben za tako delo. Za Baraga se je zanimal že od poprej tako zelo, da je nekoč iz Rima, ko je tam študiral, napravil izlet v Slovenijo in poromal na kraje, ki so v tesni zvezi z Baragom. Z velikim in navdušenjem je mladi postulator sprejel nalogo. Škof Salatka ga je poslal ponovno v Rim, tokrat samo zato, da bi tam navezal stike s cerkvenimi uradi, ki imajo največ opraviti s postopki za beatifikacije. Največ se je baje razgovarjal s slovenskim frančiškanom, p. Brunom Korošakom, ki je priznan strokovnjak v teh vprašanjih in je zaposlen v vatikanskih uradih že 15 let. Dalo bi se verjetno tako napeljati, da bi prav p. Bruno dobil v roke dokumente za Baragovo beatifikacijo, ko bi jih marsuettski škof prinesel v Rim, kakor si je stvar zamislil. Novi postulator g. Zadra je po opravikih v Rimu odhitel spet tudi v Slovenijo in se razgovarjal z ljubljanskim nadškofom dr. Pogačnikom. O vsem dobro poučen se je vrnil v Marquette in se hotel z vsem ognjem lotiti dela. To je bilo sredi novembra preteklega leta. Na žalost je moral hit ro v bolnico, kjer so zdravniki ugotovili bolezen levkemijo ali “belokrvnost,’’ ki ji ni bilo zdravila. Mesec dni pozneje, 16. decembra je umrl in 19. bil pokopan v Marquettu — ne daleč od Baragove grobnice ... Z njim je umrlo tudi veliko naše upanje . . . Ni dvoma, da je to katastrofalen udarec na Baragovo zadevo, škofija, ki ni velika in nima duhovnikov na ostajanje, bo kaj težko našla drugega moža, ki bi bil primeren za postulatorja. In če ga bo, bo moral pač najprej samega sebe usposobiti za to delikatno delo. Komaj si moremo misliti, da bo škof Salatka mogel prihodnje leto Baragovo zadevo prenesti iz svoje škofije na višje mesto — v Rim. Pa je prišel še drug tak udarec. Tudi tu je igrala vlogo smrt. Bilo je mesec dni poprej — v samem Rimu. Umrl je monsinjor Zryd, marquett-ski duhovnik, ki je bil prvi Baragov postulator v škofiji, pa so ga pozneje ameriški škofje izvolili za rektorja ameriškega duhovniškega zavoda v Rimu, kamor se je pred leti preselil in do svoje smrti tam živel. Umrl je 19. novembra lani, pokopali so ga v Rimu 23. novembra. Monsinjor Zryd je dokončal v Rimu podobne študije kot pozneje Fr. Zadra, leta 1930. Bilo je prav takrat, ko smo ameriški Slovenci prvič nastopili v marquettski katedrali in tedanjemu škofu Nussbaumu slovesno izročili spomenico s prošnjo, naj prične uradni postopek za Baragovo beatifikacijo. Takrat smo tudi ustanovili Baragovo Zvezo v ta namen. Mladi dr. Zryd se je takoj zavzel za stvar, saj je bil že velik častilec škofa Baraga, ves je gorel za njegovo čast in povišanje na oltar. Tudi ko je moral na novo službo v Rim, njegov ogenj ni prav nič popustil. Komaj je čakal, da bi bil škofijski postopek v Marquettu zaključen in prenesen v Rim. Prepričan je bil, da bi lahko on s svojim znanjem in veljavo veliko pripomogel, da bi rimski uradi pognali delo za Baraga v čim hitrejši tek. Ko je bil v novembru v Rimu Fr. Zadra, je bil monsinjor Zryd na vso moč vesel njegovega uspeha in mu je iskreno čestital. Kdo bi si bil mislil, da bosta v dobrem mesecu — oba v grobu .. . Dva zares težka udarca! Zakaj jih Bog pripušča? Če ne le zato, ker smo Baragovi rojaki še vse premrzli v delu za Baragovo povišanje pred vso Cerkvijo in nam je treba iti skozi take preizkušnje, da bomo nekoč le postali svojega svetnika — vredni . . . PISALI SO - ČITAJMO KAT. GLAS V GORICI o televiziji za otroke: DOBA OD 9. DO 12. LETA STAROSTI. Otrokovo umsko dojemanje se vedno bolj širi. To je doba, ko se otrok navdušuje za razne pustolovske povesti, v njih živi s svojimi junaki in jih skuša posnemati. S televizijskimi oddajami se otroku začenja odpirati pogled v svet odraslih. Vzbujati se mu pričenja zanimanje za najrazličnejša vprašanja v zvezi z vsakdanjim življenjem, zlasti pa v zvezi z napredovanjem tehnike. Vse, kar vidi, sprejme, ne da bi vprašal, ali je tisto pravilno ali ne. Zato bi bilo koristno, če bi se starši po možnosti z otroki razgovarjali o tem, kar so ti videli po televiziji in bi jim skušali razložiti, česar niso razumeli. Otrok bo čutil, da mu starši zaupajo in jim bo za to hvaležen. Poleg tega se bo pa tudi polagoma naučil kritično presojati razne oddaje. Nekdo, ki je poslušal, kako so se otroci, stari od 8 do 12 let, med seboj pogovarjali in ocenjevali razne televizijske oddaje, je razočaran dejal sam pri sebi: “Saj na svetu ni več otrok, če se pa že tako mladi začnejo s takimi pogovori ukvar-jeti.” To ni čisto res. Zdaj se je življenje v marsičem spremenilo in če drži, da je prineslo s seboj marsikaj slabega, je pa tudi res, da je prineslo s seboj tudi marsikaj dobrega. To velja tudi za televizijo. Televizija je po vseh naših hišah in je ni več mogoče prezreti. Zato je najbolje, da skušamo od nje imeti čim več koristi. Tudi otrokom bodo njene oddaje lahko ko-ristnne, če jih bodo znali pravilno izbrati. Otroci naj zato gledajo tiste oddaje, ki so njim namenjene, nikakor pa ne onih, ki so namenjene odraslim ker bodo s tem imeli dvojno škodo: zamudili bodo dragoceni čas, ki bi ga morali porabiti za učenje ali za spanje; in drugič: oddaje, namenjene odraslim, jih bodo zmedle, ker v tej dobi — in tudi pozneje, tja do 15. leta — otroci še niso dovolj zreli, da bi takšne oddaje znali pravilno presoditi. P. F. v listu Ave Maria: Površnost ima vedno slabe posledice. Najbrž je tudi sedanja zmeda med katoličani posledica površnosti v sprejemanju in izvanjanju sprememb v Cerkvi. Neradi govorimo o slabih posledicah, zato zmedo rajši imenujemo — krizo. Slabe posledice površnosti najlažje spoznamo s primero iz vsakdanjega življenja. Tehnološki napredek z napredujočo avtomatizacijo zahteva ve- stnih delavcev, ki so pod vestnim strokovnim vodstvom. Pomislimo samo na naprave, ki jih uporabljamo vsak dan: elektrika, vodovodi, stroji s kompliciranim mehanizmom, prevozna sredstva . . . Brez vestnosti odgovornih za javne naprave bi bilo zdravje in življenje množic vedno v nevarnosti. Na to ne mislimo vsak dan, pretrese nas pa nesreča, ki zahteva številne žrtve. Težje je opaziti površnost v duhovnih stvareh. V verskih in moralnih zahtevah je človek zelo odvisen od samega sebe. V Cerkvi ima vsa sredstva za ohranjevanje milosti in za rast v nadnaravnem življenju. Niso mu pa v nobeno pomoč in korist, če se zanja kar nič ne zmeni. Tak človek je kakor žejen popotnik, ki sedi ob studencu, pa ne zna zajeti vode. Pri lurški groti na lemonstkem griču je napeljan vodovod. V poletni vročini sem delal pri groti. K meni je prišel fant in me vprašal, kje bi dobil pitno vodo. Pokazal sem mu vodovod. Voda je tekla, a ni mogel piti, ker ni imel kozarca. Jaz sem se že večkrat napil vode pri tistem vodovodu — brez kozarca. Do tega dne nisem vedel, da so ljudje, ki tega ne znajo. Tako kot ta fant stojijo mnogi ob "studencu žive vode”, ki o njej govori Kristus v evangeliju sv. Janeza 7. poglavje. Stoje ob tej živi vodi, pa ne zhajo piti. Morda niso popolnoma sami krivi, da ne znajo zajemati “žive vode”, ki teče iz zakramentov. Naučeni so bili, da je zakramente smatrati v prvi vrsti za očiščenje od greha, pa za obrambo proti grehu. Udeležba pri nedeljski maši jim je bila razložena samo kot stroga dolžnost. Da, tudi dolžnost ima svoj velik pomen v duhovnem življenju. Bolj potrebno pa je verovati, da obhajamo evharistično daritev — sv. mašo — in zakramente prejemamo zato, ker se nam v njih odpirajo viri “žive vode’’, zakladi milosti, ki krepijo nadnaravno življenje božjih otrok. KDO MU BO POVEDAL? Stojan Skitek, ki je nekje v Avstraliji, je naprošen, da bi se čimprej oglasi materi v domovini. Njen naslov mu je gotovo znan... ! P. Basil Tipka j l 1 BARAGA HOUSE Tel. 86 7787 19 A'Beckett St., Kew VIC. 3101. Tel. 86 8118 * ‘‘ANGELINA LAURO’’ JE NAŠE tri zvonove srečno pripeljala v melbournsko pristanišče. V sredo 29. januarja je Agencija Stephens dostavila v Ke\v tri zaboje, ki so poleg zvonov vsebovali tudi lesene jarme in vse ostalo. Da popravim nekaj netočnosti v prejšnji številki: Naj večji zvon ima 69 kilogramov in nosi napis: Sveta brata Ciril in Metod — varujta naš izseljenski rod — 1963. Letnica je 1100-obletnica. kar sta slovanska apostola prišla med naše praočete in je obenem leto, ko smo dobili dovoljenje za zidavo cerkve ter začeli zbirati darove. — Srednji zvon (55 kg) je v spomin našim pokojnim s pomenljivim napisom: Mrtvim v spomin — živim v opomin! Bogve, komu od nas bo prvič zapel. — Najmanjši zvon, ki tehta 44 kilogramov, je posvečen Mariji Pomagaj in nosi napis: Mariji Pomočnici — izseljencev Kraljici. Kdaj bomo napravili slovesnost blagoslovitve zvonov, danes še ne morem reči. Po vsej verjetnosti bomo za to slovesnost povabili enega melbournskih pomožnih škofov. Naj se na tem mestu še enkrat zahvalim Flot-ti Lauro za brezplačni prevoz (in seveda Agenciji Putnik ter T. Gregoriču za posredovanje), dalje Agenciji Putnik za kritje stroškov v genovskem pristanišču, kjer so zvonovi čakali ves mesec. Prisrčna zahvala vsem darovalcem ki so za zvonove v božičnih kuvertah nabrali lepo vsoto $1,040-10. Koliko bodo zvonovi stali s prevozom iz Ljubljane do Genove in morebitno uvozno takso, si še nisem na jasnem. Kar bo od gornje vsote ostalo, bo šlo seveda za dolgove na cerkvi. * P. urednika moram pokregati, ko ob sliki pri povesti o Novih zvonovih ni nič napisal, da je to slika melbournskih zvonov, za njimi pa stoje livarji z mojstrom Francetom Mostarjem (drugi od leve). Melbournčani so sliko spoznali, ker smo jo imeli tudi na božičnih kuvertah, v Adelaidi so me pa mnogi spraševali o njej. Tako naj bo s temi vrsticami tudi ta nedostatek popravljen. — Ona urednikova opomba o daru enega dolarja vsakega bralca povesti izven Melbourna, pa kar fletno zveni. Nekaj dolarjev je že padlo na ta račun, malo za šalo, malo zares. * Za delo pri cerkvi se od blagoslovitve sem ne smem in ne morem pohvaliti. Razen nekaj samotnih delavcev — še vedno sedimo na vencu zmagoslavja. Se kar bojim, da bo p. urednik polža poslal iz Sydneya nazaj proti Melbournu. Veliko je drobnega nedokončanega dela, ki me resno skrbi,, če kmalu ne bo končano. Rad bi uredil tudi oder v dvorani. * Kot je bilo pod “Stop the Press’’ povedano že v januarski številki, je v sredo 8. januarja za posledicami nesreče preminula tudi žena pokojnega Viktorja, gospa Koza Maslo. Pokojna Roza je bila rojena šabec 14. aprila 1927 v vasi Selce, krščena v Slavini. Kakor smo vsi računali na prevoz obeh v Melbourne, kjer sta živela, je prišlo drugače: pogreb Viktorja in Roze se je 25. januarja vršil v Syd-neyu. R.I.P. * Krsti so si sledili takole: 1. januarja je bila krščena Elizabeth Kathleen, hčerka Petra Kus-tura in Nike r. Tomaž, prinesli so jo iz West Foot-scraya. — 4. januarja je bil krščen Frank John, novi prirastek v družini Franka Tkalčeviča in Rozine r. Stanko, North Clayton. — 6. januarja David, sinko Konrada Oderja in Jožice r. Gramc, Re-servoir. — 18. januarja so iz East Oakleigh prinesli Marijo Jacqueline, novo članico družine Milana Klanjčarja in Anice r. Majcen. — V Bell Parku (Geelong) pa sem 12. januarja krstil Roberta Francka, prvorojenca v družini Karla Berginca in Jožice r. Markov. —Krst smo imeli tudi v Ade-laidi: v cerkev Kristusa Kralja v Lockleys so iz Seatona prinesli Francka, novega člana V družini Marjana Jenka in Ivanke r. Ivančič. Iskrene čestitke vsem družinam, malčkom pa obilo božjega blagoslova! * Poroke bi omenil štiri. Prvi dve sta bili 11. januarja v Južni Avstraliji. V Adelaidi sta si v cerkvi Marijinega oznanjenja v Hectorville obljubila večno zvestobo Peter Šajn in Silva Viola. Nevesta je bila rojena v kraju Miren na Primorskem, prišla sem kot deklica in je zdaj učiteljica na eni adelaidskih šol. Peter je bil rojen v Knežaku ter je med adelaidskimi Slovenci zelo dobro znan. Brez dvoma je prvi Slovenec v Avstraliji, ki ga veseli občinsko pisarniško delo ter je letos z lepimi uspehi končal zadnje izpite za Town Clerk-a. — Druga poroka tega dne je bila v Mt. Gambier-ju, kjer je stopil pred oltar Melbournčan Danilo Sušelj in sprejel desnico Darinke Šober. Ženin je iz Košane, nevesta iz Maribora. — V naši cerkvi v Kew smo imeli poroko 18. januarja, ko sta si obljubila zvestobo Emil Brmalj (iz Reke) ter Ru-ža Dilber (iz Ivankova). — Ker sem moral za četrto nedeljo v januarju v Adelaido, sta prišla za mano iz Melbourna ženin Leopold Ciril Huč in Angela Avžin, da sem ju 25. januarja zvezal v cerkvi Kristusa Kralja v Lockleys. (Malo nevest se pelje 500 milj daleč na poroko, kot se je Angela!) ženin je iz Trebnjega na Dolenjskem, nevesta pa iz Olševka in krščena v Šenčurju pri Kranju. Iskrene čestitke vsem štirim parom! * Več fantov Baragovega doma je dobilo v pismih od doma izrezke iz verskega lista “Družina’’, kjer je škof Jenko pisal o svojem obisku Avstralije in o naši novi cerkvi. Ivanu, katerega okno gleda prav na cerkev, je pisala teta, “naj le gre kaj pogledat slovensko cerkev, če ne živi predaleč od nje.” Fant pravi, da bo fotografiral cerkveno stavbo s svojega okna in sliko poslal teti. Vsa ta pisma pričajo, kako domači skrbe za svoje po svetu. Zlasti za fante, ki se radi izgube v tujini in neradi primejo za pero. Brez dvoma jim bo v tolažbo vest, da je prav ob cerkvi Baragov dom, kjer je že na desetine in desetine fantov našlo dobršen kos domovine. * Sydney je videl po božiču, Melbourne pa v četrtek 23. januarja televizijski program o problemih emigrantov (ABC — Project 69.) Kot sem že lani omenil, je bil del tega sporeda filman v Baragovem domu. Prikazuje resnično zgodbo na- šega bivšega fanta Podbevškovega Jerneja, kako je preko začetnih težav prišel do Baragovega doma. žal, sporeda nisem videl, ker sem bil prav takrat v Adelaidi, več Avstralcev mi je pa povedalo, da je bil film zanje novo odkritje. Brez dvoma novi priseljenec, zlasti samski fant, ima probleme, o katerih se Avstralcu še sanja ne. Nova dežela, neznanje jezika, domotožje, razočaranja... še bi lahko našteval, dolga vrsta bi bila. Nekatere ti problemi ojeklenijo in napravijo može, druge pa stre j o in uničijo za vse življenje. * Devetnajstega februarja bo že pepelnica, začetek naše duhovne priprave na velikonočne praznike. Naj omenim, da je to dan posta in zdr-žka od mesnih jedi. V naši cerkvi bomo na pepelnico poleg sedme jutranje maše imeli večerno ob pol osmih. Enako bomo imeli večerno mašo na praznik svetega Jožefa 19. marca. Vse petke v postu pa se bomo zbrali ob pol osmih zvečer k postni pobožnosti križevega pota. Ker v novi cerkvi postaj križevega pota še nimamo, bomo to pobožnost opravili pred postajami v stari kapelici. — Vabljeni! V AFRIKI SO PREGOVORI ŽIVLJENJE PREGOVORE NAHAJAMO PO VSEM SVETU in v vseh časih zgodovine. Tudi Slovenci poznamo dolgo verigo pregovorov in jih radi tiskamo in beremo. Drugo vprašanje je, kako se v življenju po njih ravnamo. Po navadi jih hitro pozabimo, najmanj mislimo nanje takrat, ko bi bilo res koristno. Rajši ravnamo po svoji glavi in pameti. Drugače je pri črncih v Afriki, pa najbrž tudi ne pri vseh. Iz nekega kraja v Afriki poroča nekdo, ki razmere tam dobro pozna: Afriški črnec je za napredek počasen, pa ne nedostopen. Ko ga skušaš pridobiti za kaj novega, obstane, umolkne in gleda. Na tihem misli na pregovor: Naglica ni dobra. Saj je tako rekel polž, ali ne? Ko si je zadevo dobro ogledal in mu začenja biti všeč, razmišlja, kako bi se nove reči oprijel, pa bi si obenem ne nakopal preveč skrbi in trdega dela. V mislih prežvekuje pregovor: Bolje je biti nor kot zabit. Norost se da ozdraviti, zabitost pa ne. Ko se je odločil, pograbi zadevo z vso vnemo in hiti z njo, da je kaj. Pred očmi mu lebdi pregovor : Kdor pride prvi do studenca, pije čisto vodo. Niso je še skalili drugi pred njim. NOVI -ZVO- NOVI Or. Ivan Pregelj Kdor še ne ve, kateri zvonovi so to, naj bere TIPKARIJO na strani 38. 2 PRED KAKIMI PETIMI LETI je bilo, da je sedel Zlatoper s ključarjem Močilarjem pri Pe-taču. Od zvonov so gnali ljudje tiste dni, češ da je že sramota, kako da tujci govore čeznje. Največ takih bridkih rodoljubje žalečih opazk od strani tujcev je moral preslišati Zlatoper, ki je med tujce vozil. Zato se je prav hudo sprl z Močilarjem. Deloma je tudi nekaj pil, in kadar človek pije, ni da bi pogodbo delal. “Pa bodo peli in bodo!’’ je udaril ob mizo Zlatoper. “Dokler bom jaz ključar, že ne!” je odvrnil Močilar, ki je bil trmast kot pregovor, “če že mora biti kaj novega, naj bo oltar, pa ne zvon”. Tisti hip je vstopila v sobo Tina in Zlatoper je hotel povedati, da bo on vzel Tino, pa je rekel narobe: “To pa rečem, ne oženim se, preden ne za-pojo zvonovi.’’ “Boš samec ostal,’- je trmoglavil Močilar. “Naj pa,” se je razgrel Zlatoper. Strašno hudo je pogledala Tina tisti hip Zlato-perja in njemu je postalo strašno hudo, ko se je streznil. Se je naredil, da nič ne ve, pa je vedel Močilar in ni pozabil, pa da kdo bo mož beseda, je hotel vedeti. Petač je tolažil Zlatoperja: “Tone, kaj to de, zvonovi bodo peli. Za Tino se pa tudi ne boj. Te bo že počakala.’’ “Huda je,’’ je odvrnil Zlatoper. “Pa bi bil premislil, preden si rekel,” je dejal Petač. Tako se je začela za Antona Zlatoperja doba prej nepoznanih skrbi in obenem neskončnega hrepenenja po novih zvonovih . . . 3. V Bači se je naselil tiste dni trgovec po imenu Štefan Kacafura. Zlatoperovih let je bil, razumela se pa nista. Ne da bi bil Kacafura grob človek sli prevzeten. Prav domač človek in zelo vljuden je bil, še skoraj preveč vpričo svoje sijajne zunanjosti in očividnega bogastva, ki ga je kazal bodisi v obleki, bodisi v zlati uri ali z zlato verižico in celo z dragocenimi prstani, ki si je z njimi kitil skrbno negovane prste. Ta Kacafura je bi začel tedaj redno vsako nedeljo prihajati na Idrijo k Petaču. Posebna prijatelja pa sta si postala s Petačevo ženo, polhromo, staro ženico, ki je ves svoj čas preživela v kuhinji za ognjiščem in venomer tarnala, da nima nikogar, ki bi ji kaj groznega povedal, dasi je po sili hotela vedeti, da se sila takih groznih in čudnih reči po svetu dogaja. Niti s Tino ni bila zadovoljna. Hči ji je pač znala povedati vse vaške novice in tudi tisto, kako je Viduča v postu zlodej vso noč lovil, pa vse to je bilo razboriti ženici daleč premalo in je rekla o hčeri: “Za gospodinjstvo je že, za gospodinjstvo, za pogovor pa ni, ne”. “Saj tudi časa nima”, je odgovoril oče za hčer. Tedaj je prišel Kacafura in se kmalu prikupil Pe-tački. Lepo za ognjišče je sedel, dasi se mu je neizrečeno kadilo in je ženica skoraj plaho prosila, češ, da ne, kakšno si bo pa obleko napravil. “Kaj de to’’, je odvrnil,” pa je že tako, da jaz najraje za ognjiščem sedim. Za ognjiščem je tako domače!” Gostolel je kot igralka na odru in zelo lepo in občutno je poudaril zadnji dve besedi. Že s tem, da je znal tako mehko govoriti in da je bil sploh tako gosposki in se vendar ni sramoval prisesti k njej za ognjišče, se je Kacafura zelo prikupil Petački. “Vi ste gospod’’, je rekla, “pa se ne sramujete sedeti z neumno ženico, za ognjiščem. Naši dedci pa, še mar jim ni zame. Bolna sem, pa sem jim še v napotje.” “Potrpeti je treba, če je še tako hudo!” je odvrnil Kacafura z; vidnim ginjenjem. “Saj ne tožim”, je odvrnila Petačka, “če bi mi le tako dolgčas ne bilo, ker ne morem iz hiše, doma pa nič govorjenja ni. Po svetu se zgodi toliko novega!” “O, tisto je res, po svetu se dogaja toliko novega in tako nepričakovano čudnega.” “Čudnega?’’ “Glejte, mati”, si je Kacafura mel roke tako, da je morala videti njegove prstane. “Prav danes sem čital, da je v Parizu na Francoskem odnesel vihar v zrak jerbas, ki je v njem koklja valila. In kaj mislite, kje so našli potem tisti jerbas? Na Angleškem v Londonu, in koklja je mirno valila naprej. Ali ni to nekaj čudnega in neverjetnega?!’’ Petačka se v resnici ni mogla dovolj načuditi srečnemu naključju in srečni koklji in to kljub svojim zemljepisnim neznanostim. Hotela je samo še to vedeti, kako so tisto kokljo nazaj poslali. In je odvrnil kaj neduhovito Kacafura, da v kumiku in po pošti. Od tega naravnega naključja je prišel Kacafura v pravi element stare Petačke, v nadnarav-nost. Započel je vrsto pripovedk o strahovih z enim svojih lastnih doživljajev, kakor je rekel. “Jaz in rajni K.,’’ imena da ne pove, je rekel, “sva bila vedno velika prijatelja in tudi pri vojakih sva služila skupaj. Skupaj sva spala. Nisem skrival ključev pred njim. Pa mi je nekega dne izginil iz kovčka petak. če ga je kdo vzel, sem rekel, ga je samo on. Pa mu nisem nobene rekel. Sem mislil, bo že dal nazaj. Pa ni dal. Potem je pa po svetu šel. Deset let je minilo, pa se neke noči prebudim. Ob postelji sem imel prav tisti kovček. Pogledam, kaj vidim? Moj prijatelj stoji ob kovčku in se upira, da bi ga odprl. Ves znojen je bil. Tokrat me popade jeza. Veš kaj, zavpijem, enkrat sem molčal, če misliš še v drugo krasti, pa ne boš več. Kar zaječal je in izginil. Glejte, pa ni minilo štirinajst dni, pa sem bral v listih, da se je prijatelj ponesrečil v Ameriki.” — (Dalje.) KNJIGE O USPEHIH SLOVENCEV PO SVETU Dr. Edi Gobec, Amerika ALI ŽE VESTE, DA IMAMO — ali smo imeli — Slovenci v Ameriki poleg bivšega senatorja Lau-scheta kar tri zvezne kongresnike, tri generale, pet škofov, enega med tremi komisarji ameriške civilne službe, mnogo županov, znanstvenikov (med njimi nad sto univerzitetnih porfesorjev), izumiteljev, vodilnih inženirjev, graditeljev nebotičnikov v Bostonu, Denverju in Tel Avivu, vrsto umetnikov, velepodjetnikov in predsednikov bank? Ali kot Slovenci poznete svetovno priznane slovenske učenjake širom po svetu, naše tovarnarje v Ameriki, Braziliji, Avstraliji, Afriki ali na Filipinskih otokih? Ali poznate slovenske dirigente na Finskem, v Argentini, Franciji in Nemčiji, Pa slovenske zdravnike na evropskih dvorih, v Abe-siniji in v Beli hiši? Ali poznate slovenske rektorje univerz po svetu, ravnatelje znanstvenih ustanov m slovenske svetovne in državne prvake v športu? Gradivo za objavo o tu naštetih primerih je po Večini že zbrano in čaka, da pride v slovenske in angleške knjige, ki se imajo tiskati. Te knjige naj pomagajo dvigniti ugled Slovencev po kontinentih, v naši mladini pa vzbuditi zdrav narodni ponos. Vendar so v naši zbirki še vrzeli, ki jih je treba zamašiti. Zato pošiljamo v javnost ta poziv. Vključiti želimo v to zbirko prav vsakega Slovenca in Slovenko, ki sta se odlično uveljavila kjer koli na tujem in to v bližnji ali daljni preteklosti. Prosimo vsakogar in vse, da nam pošljete naslove posebno uspešnih Slovencev, ki jih poznate. Ponovimo : Znanstvenike, profesorje, vodilne umetnike, župane in višje politike, tovarnarje in velepodjet-nike, vodilne inženirje, arhitekte, zdravnike, športnike in tako dalje. Prosimo, da nam čim prej pošljete svoje (ali njihove) kratke življenjepise, osebne fotografije, kopije morebitnih objav o njih tisku (z navedbo vira in datuma), slike tovarn, velepodjetij, umetnin ali proizvodov, slike posnete skupaj z vodilnimi tujimi osebnostmi — in sploh vse, kar bi bilo primerno za objavo iz naše zbirke. Prav vsem in vsakemu se priporočamo za naslove in koristna opozorila. Pišite, prosimo, čim prej na naslov: Dr. Edi Gobec, profesor sociologije in antropologije, Kent State University, Kent, Ohio 44240, U.S.A. Izpod Triglava DR. JANEZ JANŽEKOVIČ piše v listu DRUŽINA: Če se je naša država (Jugoslavija) odločila, ker je v njej več verstev in drugih nazorov, da se noben verouk ne poučuje v šolah, tedaj mora seveda veljati isto za vse druge nazore. Če jaz ne smem učiti v šoli, da je Bog, tedaj tudi ti iz istega razloga ne smeš učiti, da Boga ni. Sicer nisva enaka pred zakonom, kakor bi po besedah 33. člena ustave moralo biti. SLOVENSKO METROPOLI J O s sedežem v Ljubljani je ustanovil papež Pavel v preteklem decembru. To se pravi, da je Slovenija zdaj cerkvena pokrajina sama zase. Ljubljanski nadškof dr. Pogačnik je “metropolit,’’ mariborski je njegov “sufragan’’. To se pravi, od njega do neke mere odvisen, oba skupaj pa nista odvisna od nobene druge cerkvene oblasti, razen od papeža. Navadno imajo “metropolije” po svetu v državnem merilu, v slovenskem primeru je odločevala narodnost. Odlok Pavla VI. je vsekako velikega pomena ne le za Cerkev, ampak tudi za narod. KOPRSKI ŠKOF DR. JENKO s svojo apostolsko administraturo vred pa ni postal sufragan. Zato tudi ni Koper z Mariborom vred del slovenske metropolije. Je cerkvena pokrajina sama zase, odvisna naravnost od papeža. To pa zato, ker administratura še ni škofija, škofija pa zato ni, ker javnopravno meje med Italijo in Slovenijo še niso urejene. Vatikan čaka na končne zaključke, ki bodo brez dvoma v doglednem času napravljeni. KOPER JE ZAENKRAT še povezan — pa vse bolj na papirju kot v praksi — s škofijo Trst, zakaj pred vojno je obstajala skupna škofija Trst-Koper. Toda ko je zdaj koprska administratura na slovenski strani dejanske razmejitve med Italijo in Jugoslavijo, je popolnoma naravno, da se Koper povezuje s slovensko matroplijo in se bo škof Jenko v vseh zadevah sporazumeval z Ljubljano in Mariborom. V praksi ima torej slovenska metro-popolija dva sufragana: Maribor in Koper. SLOVENSKE METROPOLIJE doslej nikoli ni bilo. Svoj čas je Ljubljana pripadala metropoliji v Gorici in sicer skupno s škofijo Trst-Koper, dočim je Maribor spadal skupno s Celovcem pod nadškofijo v Salzburgu. Tako je bilo pod Avstrijo. Ko je nastala Jugoslavija, sta bila Ljubljana in Maribor dotrgana od svojih metropolij in vsaka škofija zase podložna naravnost papežu, ki je bil njun — met-ropolit. Zdaj je papež svojo jurisdikcijo z naslovom vred prepustil ljubljanskemu nadškofu dr. Pogačniku. Dobro je napravil. Zdaj bomo čakali, da bo napravil še nekaj boljšega: povzdignil apostolsko administraturo škofa Jenka v javnopravno škofijo. DRUŽINSKA PRATIKA v lepi verski obliki, kot je bila nekdaj, je izšla v Ljubljani pred zadnjim Božičem. Prvič po “osvoboditvi”. Dovoljenje za izid je dal nadškof dr. Pogačnik, o kakem drugem dovoljenju ni nič omenjeno. Izšla je v nakladi 35,000 izvodov. Tiskala jo je tiskarna “Jože Moš-kric.” Cena ni navedena. Seveda je ljudstvo z veseljem seglo po njej. Verjetno bodo morali Družinsko pratiko za leto 1970 natisniti v podvojeni nakladi. BOŽIČ SO PRAZNOVALI v Sloveniji zelo splošno in tudi jako slovesno, čeravno oblasti še nočejo “uradno” nič vedeti zanj. Cerkve so bile seveda nabito polne pri polnočnicah in prilično tudi čez dan, pa tudi zunaj cerkva je bilo dosti praznovanja. Trgovine so bile polne božičnega okrasja in razsvetljave in tudi prodajale so razno “božično” blago: voščilne karte z verskimi motivi, plošče s svetimi pesmimi, jaslice, drevesca. Prav tako ni manjkalo božičnih “parties’’, ki so jih prirejali med seboj celo zgrajeni partijci, čeprav verjetno niso imeli prehudo “božičnih’’ pogovorov. “PRAZNIK DRUŽINE’’ naj bi ustanovila državna vlada v Jugoslaviji in ga nastavila na dan 25. decembra, tak predlog so dali škofje na vlado s svoje konference v Zagrebu. Bilo bi podobno kot je “Dan mrtvih” narodni praznik 1. novembra, ko Cerkev praznuje god Vseh svetnikov. Tako bi se lahko reklo: volk sit in ovca cela. Ljudje so bili že kar prepričani, da bo pretekli Božič po tej poti dela prost da, toda vlada je na predlog škofov trdovratno molčala. GORIŠKI “KAT. GLAS” je zapisal na naslov komunistov: Gospodje, ki vladate nad slovenskim ljudstvom! Čustva se ne dajo zbrisati z gospodarsko reformo, kot jih je izbrisal v Sloveniji stalinizem. Čas bi bil, da se o tem uverite in ustrežete ogromni večini rojakov doma in v zamejstvu, ki si želijo božiča tako, kot je v navadi pri Slovencih povsod, kjer prebivajo. S tem ne boste nič izgubili, temveč samo pridobili! TO ZGODBO JE VEDEL MOJ OČE Peter Bizjan, NSW. TUDI JAZ SEM JO SLIŠAL iz ust pokojnega očeta. Če je resnična, ne vem. Ima pa svoj pomen za vse čase in kraje našega sveta. Živela sta učenjak in lakomnik. Učenjak je bil mestni človek, na počitnice je pa vsako leto prihajal na svojo pristavo na deželi. Svet te pristave je mejil na posestvo soseda lakomnika. Bila sta si dobra znanca. Le to je bilo učenjaku sitno, da je lakomnik vsako leto jadikoval, kako malo zemlje ima. Kar naravnost je namignil, da mestnemu človeku ni treba toliko zemlje, zato naj bi je kmet imel več. V resnici je pa tudi lakomnik imel prav obsežno posestvo. Učenjak se je naveličal poslušati tarnanje, pa je rekel lakomniku: “Prijatelj, imaš nekaj prav. Jaz sem že star, moji otroci so vsi preskrbljeni, zase in za ženo pa prav za prav dovolj zaslužim z delom v mestu. Imam res preveč sveta okoli te letoviške vile. Narediva pogodbo. Odstopim ti toliko svoje zemlje, kolikor je boš prehodil od sončnega vzhoda do zahoda”. Kakomnik je bil takoj za to. Dogovorila sta se za naslednji dan, saj lakomnik ni mogel odlašati. Tudi tako tisto noč ni nič spal. Samo računal je, koliko novega premoženja si bo prislužil — jutri. Še pred sončnim vzhodom sta bila oba na določenem mestu. Zabila sta v zemljo kol, ki naj določi začetek in konec lakomnikove poti. Ta je brž nastopil pot, učenjak si je pa privoščil jutranji sprehod po pristavi. Po obedu je šel k počitku, vročina ga je čez dan dobro zdelala. Proti večeru se je napotil na določeni kraj, da pričaka soseda. Lakomnik je okoli poldne dospel do kraja, kjer je bil na pristavi krasen vrt, toliko skrit za griči, da ga lakomnik dotlej ni nikoli videl. Oči so mu žarele od začudenja in poželenja. Sklene, da še to prehodi in bo njegova last. Ni si pa mogel misliti, da je vrt velik za več ko uro hoda. Ves srečen je bil, ko je prišel do konca. Ali ura je kazala že eno popoldne. Ali bo mogoče priti nazaj na določeno mesto pred sončnim zahodom? Hitro se obrne in hiti proti domu. Začuti, da je truden, vendar se spusti v tek. Zamuditi ne sme. Bi bilo vse izgubljeno. Le tu in tam se je toliko ustavil, da je zajel sapo in pogledal na sonce, ki se je čudno naglo bližalo zatonu. Zadnjih nekaj sto metrov je drvel kot nor . . . Učenjak je čakal na svojem mestu. Sonce je že zahajalo, ko zagleda nedaleč proč drvečega lakomnika. Korak se mu opoteka, noga se mu zapleta, vrglo ga je na tla. Toda kmalu se spet pobere in kakor v begu pred hudo zverjo se še zadnjič požene v tek. še nekaj minut, skoraj bo na cilju. Toda spet pade in obleži. Učenjak plane k njemu, hoče ga pobrati, ali hitro spozna, da je mrtev. Srce napora ni vzdržalo. Učenjak je odnesel truplo rajnega v svojo hišo in s težkim srcem razmišljal njegovo čudno usodo. Imel je dovolj lastne zemlje, pa je umrl na tuji, na tisti, ki si jo je hotel prisvojiti iz gole lakomnosti. Dal mu je prirediti slovesen pogreb. Povabil je mnoge sosede in druge znance. Vsi so se čudili, da je zdrav človek tako nenadoma umrl. Seveda jim je učenjak vso zadevo razložil. Zamislil je pa tudi spomenik na grob lakomniku in nanj dal napisati : Prijatelju in sosedu v spomin. Dragi, želel si imeti še več zemlje. Zdaj je imaš dovolj, če si božji. ( Počivaj v miru, Bog se tvoje duše usmili! Ko se je učenjak vrnil v mesto, je sklenil prodati svojo posest in izkupiček pokloniti Domu sirot, ki je stal v bližini njegovega urada v mestu. Sam je dočakal visoko starost. Kad je pripovedoval znancem o dogodku z lakomnikom, ki ga je globoko pretresel. Pripovedovanje je vplivalo na marsikoga, da je tudi sam odprl siromakom srce. Žal, lakomnost je pa na svetu vseeno ostala. Podoba je, da še narašča. Še vedno se pa rada nesrečno konča. Pa če tudi ne tako očitno kot pri lakomniku v naši zgodbi, gotovo je, da blagoslova nikjer ne prinaša. GOLF IGRIŠČE NA BLEDU je obstajalo že pred vojno na planoti s prekrasnim razgledom. Po vojni so oblasti odredile, da se igrišče opusti in spremeni v pašnik. Prevzela ga je kmetijska zadruga Jelovica. Zadnje čase je pa turizem ena glavnih panog narodnega gospodarstva. Tujcem je treba pokazati in ponuditi v uporabo tudi golf igrišče. Pašnik mora v pozabo, na njegovem mestu vstaja v novo življenje nekdaj pokopano igrišče. HELEN KELLER: ZGODBA MOJEGA ŽIVLJENJA Priredila Marija N., Melbourne NEKAKO TISTI ČAS SEM ODKRILA, čemu, so ključi. To sem hotela izkoristiti. Neko jutro sem zaklenila mater v jedilno shrambo za tri uer, ker ni bilo nikogar blizu ,da bi slišal njene klice. Dobro sem čutila, kako razbija po vratih, pa sem mirno sedela na verandi in z velikim užitkom “poslušala’’ njeno razbijanje. Ta moja hudobija je dala staršem misliti, da mi je nujno potrebna nekaka šola. Ko je pa prišla učiteljica Ana Sullivan, je bila moja prva skrb, kako tudi njo enako zakleniti. Ko me je mati poslala v nadstropje, da nekaj oddam Ani, sem sicer lepo ubogala, ko sem pa odšla iz njene sobe, sem zasukala ključ in ga skrila pod omaro na hodniku. Za ves svet me niso mogli pripraviti do tega, da bi povedala, kje je ključ skrit. Končno je moral oče pristaviti od zunaj lestvo in Ana je splezala po njej dol. Sledila sem poteku stvari in se silno zabavala. Šele po več mesecih sem potegnila ključ izpod omare in ga dala Ani. III. Moja želja, da bi se mogla izraziti, je stalno naraščala. Tistih malo znakov, ki sem z njimi bila v stiku s svetom okoli mene, mi je vedno manj zadostovalo. Hotela sem se z ljudmi sporazumeti, pa se mi ni posrečilo. To me je pogosto spravilo v strahotno jezo. Počutila sem se kakor vkljenjena. Brcala sem in se zvijala, da bi se otresla okovov. Zavedala sem se, da ne bo nič pomagalo, če se vedem kot divjak, pa nagon upornosti je bil preveč močan. Divjala sem tako dolgo, da sem bila vsa izčrpana, če je bila mati blizu, sem se zarila njej v naročje in se počasi umirila. Oče in mati sta bila vsa iz sebe, pomagati mi nista mogla. Predaleč proč je bila šola za slepe in gluhe, nihče ni mogel pričakovati, da bodo tako šolo ustanovili bliže našega doma. Vrhu tega so mnogi mislili, da bi meni taka šola nič ne pomagala. Bila sem jim videti izgubljena. Ko sem imela šest let, je oče slišal o nekem zdravniku za oči v Baltimoru. Rečeno je bilo, da je mnogim pomagal, ko nihče drug ni mogel. Sklenili so, da me popeljejo k njemu. In res smo šli. Potovanja se dobro spominjam, bilo je prijetno. Z mnogimi sopotniki na vlaku sem se spoprijateljila. Neka gospa mi je dala škatlo morskih školjk. Oče mi jih je preluknjal in jaz sem jih natikala na vrvico. To me je za dolgo lepo zaposlilo. Tudi sprevodnik mi je bil dober. Ko je hodil okoli in ščipal vozne listke, sem se mu rada obesila za suknjo in krožila z njim po vlaku. Dajal mi je v roke šči-palnik za listke in sem se z njim zelo zabavala. Počenila sem v svoj kotiček in po cele ure napravljala čudne luknjice v lepenko. Teta mi je naredila punčko, iz brisač. Bila je v naglici zmašena in nič podobna pravi punčki, saj ni imela ne ušes, ne nosu ne oči. Najbolj sem pogrešala oči, ki jih nisem mogla dotipati. Vsem okoli sebe sem kazala, da punčka nima oči, pa nihče ni vedel, kako jih napraviti. Pa mi je nenadoma prišla sijajna misel. Spomnila sem se, da so na tetini čepici prišiti ob robu okrogli biseri. Segla sem po njej in odtrgala dva. Živčno sem kazala teti, naj ju prišije na punčkin obraz tja, kjer bi morale biti oči. K sreči me je takoj razumela in ju prisila. Sprva sem skoraj ponorela od veselja, potem pa hitro izgubila zanimanje za punčko. Moji prsti so iskali — in našli — novih odkritij. Bilo je toliko novega, da se vso pot nisem razjezila. Očesni zdravnik v Baltimoru je bil ljubezniv mož, pomagati pa ni mogel nič. Pač pa je vedel očetu svetovati, kako in kje naj mi preskrbi šolanje. Potovali smo še v Washington in oče je še bolj natanko poizvedoval. Jaz sem še kar naprej uživala in se zabavala, premikanje iz kraja v kraj mi je bilo kakor nalašč. Prav nič pa nisem slutila, da je oče našel pot zame, po kateri se bom povzpela iz teme v svetlobo, iz samote med mnoge prijatelje, iz nevednosti v znanje in ljubezen. Oče je pisal v zavod za slepe in glube v Boston ter vprašal, če bi mogli poslati k nam učiteljico zame. Odgovor je prišel pritrdilen. Prišla bo neka gospodična Ana Sullivan, pa šele čez kakih osem mesecev . . . IV- Nikoli ne bom pozabila dneva, ki je bil najbolj važen v mojem življenju. Bilo je 3. marca 1887. Prišla je moja uiteljica. Sedem let sem bila stara.-Nikoli ne morem dovolj razmisliti razlike v mojem življenju med dotlej in potlej. Stala sem na verandi pred hišo. Iz raznih znakov v obnašanju domačih sem čutila, da se ima zgoditi nekaj posebnega. Prsti so se mi igrali z listki in cveti grmičja, ki je segalo na verando. Začutila sem, da se bližajo koraki. Razpela sem roke, ker sem mislila, da je mati. Namesto pri materi sem se znašla v objemu nje, ki je prišla, da me pouči o vsem in mi prinese — ljubezen. Drugo jutro me je učiteljica povedla v svojo sobo in mi dala punčko, ki so mi jo poslali otroci iz zavoda v Bostonu. To sem šele pozneje zvedela. Bila je lepa punčka in dolgo sem se igrala z njo. Na lepem je gdična Ana začela črkovati s prsti v mojo dlan: d-o-1-1. Takoj me je začelo zanimati in poskusila sem znake ponoviti. Ko sem čez čas znake natančno ponovila, sem bila otročje ponosna sama nase. Stekla sem v pritličje in kazala materi, kaj že znam. Nisem vedela, da ponavljam znake za besedo, ki pomeni mojo punčko. Kmalu sem se naučila še več takih znakov: pin, hat, cup in tako dalje. Vendar je poteklo več tednov, preden sem se prikopala do spoznanja, da ima vsaka reč na svetu svoje ime. Nekega dne mi je učiteljica skušala dopovedati, kaj je razlika med vrčem in vodo v njem. Znake za oboje sem znala narediti s prsti, ni mi pa šlo v glavo, da so za vodo drugačni kot za vrč. Ko je učiteljica le silila, da skušam razumeti, me je tako ujezilo, da sem pograbila lepo novo punčko in jo treščila ob tla. Dobro mi je delo, ko sem čutila v kose razbito punčko pri svojih nogah. Nič mi ni bilo žal. Ko živiš v tihoti in temi, nisi zmožen kakih nežnih občutkov. Učiteljica je pometla drobce punčke v kraj in mi dala v roke klobuček. To je pomenilo, da pojdeva ven. V hipu sem bila spet dobre volje in vzhičena hitela na sonce. Stopali sva po vrtni stezi proti vodnjaku, odkoder je prijetno dišalo po pomladnem cvetju. Nekdo je ravno žagal vodo pri vodnjaku. Učiteljica je rahlo porinila mojo roko pod curek, v drugo pa črkovala w-a-t-e-r”. Najprej počasi, potem hitreje in hitreje. Bila sem čisto mirna in vsa potopljene v gibe njenih prstov. In — tedaj se mi je. nekaj razodelo. Naenkrat sem se zavedela, da “wa-ter’’ pomeni tisto hladno, kar je teklo po moji roki. V meni se je pojavilo razumevanje, kaj je “beseda”. S tem spoznanjem je prišla vame svetloba, upanje, veselje, svoboda. Vrnila sem se od vodnjaka z veliko željo: učiti se! Vsaka reč je dobila ime in vsako ime vzbuja novo misel. Kar sem odslej otipala v hiši, vse mi je dalo občutek trepetajočega življenja. Poiskala sem drobce zdrobljene punčke in jih zaman skušala sestaviti. Izsililo mi je solze. Zavedela sem se, kaj sem naredila, in prvič v življenju sem začutila iskreno kesanje. Tisti dan sem se nauilča še dolgo vrsto besed. Ne spominjam se vseh. Vem pa da so bile med njimi: oče, mati, sestra, učiteljica in druge. Ob teh besedah je ves svet zame na novo vzcvetel, kakor Aronova palica v sv. pismu. Na vsem svetu ni bilo srečnejšega otroka. Ko sem šla k počitku, sem prvič zahrepenela, da bi bil že skoraj spet dan. Bo še. >: . OSKRBNIKA ZA HIŠO $ * ... 8 $ na kupljenem slovenskem zemljišču jj? išče Slov. Društvo Sydney 0 Ponudbe na: S.D.S., P.O. Box 122, >! J Paddington, NSW, 2021 >; PISMO IZ VIETNAMA Dragi prijatelji pri Slovenskih MISLIH: Z veseljem Vam pošiljamo sliko deklice NGU-YEN-THI-MAI, kakor smo Vam obljubili. Deklica je otrok številne družine, ki se potika po zasilnih stanovanjih. Oče je delavec, mati prodajalka zelenjave na trgu. Zaradi komunističnih napadov je družina že večkrat morala bežati. Otroci so le po malem mogli hoditi v šolo, dokler jim nismo dobili dobrotnikov, med katerimi ste tudi Vi. Bog blagoslovijaj dobronike in tiste, ki so pomoči deležni! — (Miss) Jenny Leak. IZ KNJIGE: “NAŠE ŽIVLJENJE Dr. Ema Pertl & žena Če je poucitev pravilna SREČEN OTKOK, KI STA MU MATI TN OČE ob strani z nasveti in odgovori, kadar jih potrebuje, in je vzdušje v družini tako, da se z vsem zaupanjem obrača najprej na starše! Družina, zgrajena na resnični ljubezni in pravem tovarištvu, je otroku varno zavetje. Z besedo in lepimi zgledi mu daje smernice v mladosti za srečno prihodnost. Mati — srečna žena — bo lahko našla pravih odgovorov na številna vprašanja svojih otrok. Oče — čustveno vezan na svojo družino — bo zlasti sinu v razvojni dobi miren in stvaren svetovalec, vendar s krepkejšo moško besedo. O rojstvu otrok največ sprašuje malček in predšolski otrok, če je bila prva poučitev pravilna, si otrok pozneje tja do začetka spolnega zorenja (predpubertete) ne beli več glave s podobnimi vprašanji. Drugače je z otrokom, ki so mu prva vprašanja zavračali z lažmi: kupili smo ga v bolnišnici, prinesla ga je štorklja, z grabljami smo ga po nevihti izvlekli iz potoka, in podobno. Otrok, ki živi z naravo, se kmalu prepriča, da so ga starši, ko jim je zaupal, odpravili s pripovedko. Morda ima smolo, da je sosedov Jožek darežljiv z nelepimi zgodbami in uživa ob njegovi “nepoučenosti’’. Tako lahko v svoji osamljenosti zakrkne in celo sklene, da se na starše ne bo več obračal z vprašanji, saj mu lažejo. Primeri se, da otrok zaradi razočaranja postane maščevalen in hudoben. Sledovi take neprimerne poučitve so potem najrazličnejše risbe po stenah, plotovih, pločnikih, vratih ali kjer si že bodi. Pogostoma so risbe izraz nesrečnega otroka, ki so mu umazali domišljijo. Morda se želi na tak način celo maščevati nad svojimi “učitelji” ali pa želi, naj bi z njim vred trpel tudi nepoučen mimoidoči. Kaj so povedali dijaki Anketa ali poizvedovanje, ki smo ga opravili v letu 1958-59 med našo šolsko mladino, nam daje 46 zanimive izpovedi o njeni spolni poučenosti. Od 253 vprašanih dijakov šestih mariborskih srednjih in strokovnih šol so 150 dijakov spolno poučili sošolci. Sami pa priznavajo, da je bila ta poučitev nelepa, groba, surova, slaba ... Od celotnega števila vprašanih je le 56 dijakov odgovorilo, da so jih poučili starši. Med temi starši so bili le trije očetje (dva sta bila zdravnika). Prevladovale so torej matere, ki so hčerkam dajale predvsem higienska in zdravstvena navodila ob prvem mesečnem perilu. Mladino poučujejo tudi sorodniki. V primeru naše ankete smo zvedeli, da so 13 dijakov poučili sorodniki, med njimi je bil eden zdravnik. Enajst vprašanih dijakov je izjavilo, da so izkali poučitev v knjigah. Vendar tožijo, da v knjigah niso našli iskan odgovor na “svoja” vprašanja. Knjige so jim bile težko umljive. Eden dijakov je trdil, da je dobil pouk na svoja razmišljanja pri opazovanju narave. Med vprašanimi dijaki jih je 22 izjavilo, da so dobili potreben spolni pouk v šoli. Dva tistih, ki so dali tak pouk, sta bila biologa ali življenjeslov-ca. Ta dva sta svoj pouk dala brez zadrege, ostalim učiteljem je pa bilo pri takem pouku “nerodno”, to so dijaki dobro opazili. Eden med njimi je izrekel le nekaj besed, potem je dejal, da so še premladi za tak pouk — in bilo je konec. Če premislimo, da so nekateri teh dijakov po lastni trditvi bili poučeni (bolje: “poučeni’’) o spolnih zadevah že pri šestih letih, je tak učiteljev izgovor res zgolj beg iz zadrege. Večina vprašanih v anketi je še dalje iskala odgovore pri starših, če jih niso ti že kar ob prvem vprašanju odpravili z nestrpnostjo — ali pa pri znancih in v knjigah. Tako so izjavljali sami. Navedeni odgovori nam potrjujejo, da bi svoje otroke lahko primerno spolno poučili izobraženi starši. Toda večina staršev sama le malo ve o anatomskih, bioloških in fizioloških posebnostih v zvezi s spolnostjo. Prav zaradi tega zlasti starejšim otrokom ne morejo dati dovolj pouka in znanja. Te okoliščine so dale pobudo Delavski univerzi, da poskuša vključiti čim več staršev v “šolo za starše’’ in jih usposobiti za uspešno vzgojo otrok. Pričakovati pa je, da bodo učitelji osnovnih, srednjih in strokovnih šol v prihodnje pripravljeni, da nadaljujejo in dopolnijo spolni pouk in spolno vzgojo, ki so jo otrokom dali starši. Pouk mora biti sicer zelo resen, vendar kolikor mogoče temeljit. Če učitelj kaže zadrego in se v besedah lovi, se bodo otroci norčevali iz njega in rekli, da “zna manj kot mi”. MALO TEGA, MALO ONEGA J tme z Primožič ZEMLJEVID SVETA SE SPREMINJA neprestano in to velja zlasti za Afriko. Ni še zelo dolgo, ko sta bili tam le dve neodvisni državi! Etiopija in Liberija. Po zadnji vojni jih je nastalo kakih 35. Bolj ali manj so še vedno odvisne od svojih bivših gospodarjev, zlasti gospodarsko. Seveda pa imajo tudi velike politične in kulturne težave. Kolo zgodovine se je v tisočletjih že večkrat močno zasukalo. Nekdaj so krojili usodo človeštva drug za drugim Babilonci, Feničani, Egipčani, Grki, Rimljani, Bizantinci, Turki, Benečani in še več drugih. Nekoč je svetu vladala romanska rasa, za njo germanska, na vrsti naj bi bila slovanska. Zdelo se je, da jo bo zadaj pustila anglo-saška, saj je veljalo, da sonce ne zajde nad angleškim imperijem. A danes zelo zahaja, prav v Afriki je to kaj očitno. Še pred malo desetletji so bili Angleži poleg Francozov, Špancev in Portugalcev skoraj izključni gospodarji črnega kontinenta. Od Capetowna na jugu do Caira v E’giptu je segala njihova posest. Toda prišel je čas, ko so morali začeti ustrezati željam domačega prebivalstva in v septembru 1968 je morala Anglija zapustiti zadnje svoje oporišče v Afriki — Swaziland. Ta dežela leži poleg portugalske kolonije Mozambique ob Indijskem oceanu >n je bogata z rudninami, ki jih izvaža v glavnem na Japonsko. — ★ — Ob spremembi v washingtonski Beli hiši je zanimiv pogled nazaj. Od prvega ameriškega predsednika Jurija Washingtona, ki je nastopil vlado 30. aprila 1789, je bilo 36 predsednikov. Nixon je številka 37. Bili so pripadniki raznih priseljenih narodnosti: Angleži, Velši, Škoti, Irci, Holandci, Švicarji in Nemci. Med njimi je bilo 16 demokratov, 14 republikancev, dva sta bila federalista, štirje so pripadali stranki Whings. Obe navedeni stranki sta že davno izginili. Amerika, bolj znana pod imenom Z.D.A. ali U.S.A., je bila vedno bolj ali manj prizorišče nasilja in rasne opredelitve. Politična opredelitev je Pomenila manj. Nasilje se je poleg drugega pojavljalo v dejstvu, da so v njeni 2001etni zgodovini štiri predsednike podrli atentati, še neprimerno več Pa drugih uglednih javnih osebnosti. Od 7. febr. 1947 velja zakon, da sme biti isti Predsednik izvoljen le dvakrat zapovrstjo za 4 leta, tretjič ne sme nastopiti kot kandidat. - * - / ■Misli, February, 1969 Med odkrivatelji Avstralije stoji tudi ime: Au-gustus Charles Gregory. Po poklicu je bil geometer. Vodil je preiskovalne ekspedicije v Zapadno Avstralijo, v Queensland in Northern Territory. Odkril je reko, ki ji je dal ime Stuart Creek, in sledil njenemu toku 300 milj daleč. V marcu 1858 je Gregory vodil ekspedicijo, ki naj bi skušala najti ostanke Leichhardtove skupine, ki je nekje izginila — o tem sam pisal lani. Po 4 tednih iskanja so našli drevo z vrezano črko L. To jim je dalo nado na nadaljnji in večji uspeh. Vendar so se prevarili. Dospeli so praznih rok v Adelaido, za Leichhardtom pa še do danes ni nobenih sledov. Toliko več je pa imel Gregory poročati o drugih uspehih ekspedicije. Popisal je neznani svet, ki ga je prehodil in preiskal. Njegovo poročilo je vplivalo, da se je vlada Južne Avstralije zečala vse bolj zanimati za svet proti severu od svojih mej. — ★ __ Vodnikova Pratika je imela za prve tri mesece v letu naslednje označbe: Januar: če Vincenca sonce peče, vince pravo zazori. Februar: Bolj ko je pridna pozimi predica, dlje bo rožljala pod palcem petica. Marec: Trte se jokajo, potlej rode. Ki vince pit hočejo, naj se pote. — * — Martinček ima v primeri s trupom zelo dolg rep, zato ga ni težko prijeti. Toda rep ti ostane v roki, živalca pa zbeži brez posebne okvare. Kmalu ji zrase celo nov rep, vendar nekaj manjši od prvotnega. Zakaj koprive pečejo, če se jih dotaknemo, in koža nam pordeči? — Listi koprive imajo polno majhnih dlačič, ki jih lahko vidimo s prostim očesom. Na koncu vsake dlačice je mehurček z dražljivo tekočino. Ko koprivo primemo, se vrh dlačic odlomi in se zabode v kožo. Ranica je silno drobcena, pa dovolj velika, da se zlije vanjo pekoča tekočina in koža pordeči. — ★ __ Sodnik tatu: Obtoženi ste, da ste tega človeka prosili, naj vam stopi po kupico vode, med tem ste pa ukradli njegovo listnico iz suknjiča, ki ga je pustil na klinu. Ali priznavate? Tat: Priznavam. Kaj sem pa hotel drugega? Ali naj bi mu najprej vzel denar, nato ga pa poslal po vodo>? Bi jo dobil, a? »++♦+♦♦♦+♦+♦♦+ ♦♦♦♦♦♦ »♦+■»♦♦++♦ ♦ ♦ ♦ ♦ 4 * ► KAJ SE VAM ZDI O KRISTUSU? < ► ČIGAV SIN JE? 1 * (Mat. 22,42) Vernim katoličanom je odgovor lahak. Vendar se je bati, da Kristusa premalo poznamo in malo vemo o njem. Pozabili smo. Prav bo, če ponovimo vsak mesec nekaj, kar so evangelisti o njem napisali. Poznanje Kristusovega livljenja in delovanja bo poglobilo našo vero vanj. Besedilo evangelijev imamo tu spodaj na levi strani, na desni pa pojasnila k besedilu, da nam bo laie razumljivo. Priložena je zemljepisna karta Palestine, da lahko sledimo, kje se dogodki evan-gelijezv vršijo. Če pravimo, da smo Kristusovi moramo Kristusa kar najbolje poznati! DAH KRISTUSOV _ MIR “Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor ga daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: Odhajam in pridem k vam. Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. In zdaj sem vam povedal, pre. den se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, zakaj vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič; vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in tako delam, kakor mi je naročil Oče.*’ TRTA IN MLADIKE “.laz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. \ sako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi Aanon* J § StbašU • aSuku (LJ°r9~ , 'V r Arimattua '£>**. V NKcficUs • B»tkj Emnaug. * •AeArrvi MIR SRCA IN DUŠE Vse te besede itn še veliko naslednjih govori Jezus apostolom v dvorani zadnje večerje na veliki četrtek. Na različne načine jih pripravlja na to, kar hm vsak čas priti: izdajstvo Judovo, krvavi pot na Oljski gori, ujetje, obsodba, smrt. Jezus ve, >>>>>>;>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>> >: >' >; ZASTOPNIK ra N.S.W. Mr. R. OLIP, 65 Moncur St., WoolIahra, N.S.VV. 'Tel. 32-4806 ZASTOPiNIK za VIC.: Mr*. M. PERSIC, 704 Inkerman Rd. Caulfield, VIC. Tel. 50-5391. NASTANEK IN RAZVOJ SLOVENSKEGA OKTETA Poslal v objavo Janez Škraba, Vic. Dr. J. KOCE G.P.O. BOX 670, PERTH, W.A. 6001. TELEFON 87 3854 1. PRISTNO ŠTAJERSKO BUČNO OLJE najboljše kakovosti lahko dobite: a) v Sydneyu pri g. R. Olipu, 65 Concur St., Woollahra, N.S.W. b) v Brisbanu pri g. J. Primožiču, 39 Dickenson St., Carina, Qld. KO BOSTE NAŠE CENE' PRIMERJALI S CENAMI DRUGIH FIRM, BOSTE PRAV HITRO UGOTOVILI, DA SO NAŠE CENE NAJUGODNEJŠE. TOREJ ZAKAJ NE NAROČATI BUČNO OLJE PRI NAS? 2. Darilne pošiljke (pakete) izvršujemo hitro in solidno. Preskrbimo pravilne prevode dokumentov. Pri nas lahko naročite vozne karte vseh vrst. (Konec) Najpopularnejši pesmi Baritonistu Tonetu Kozlevčarju pravijo tudi Ribničan Urban, in to ne samo zato, ker je Dolenjec in častni občan Ribnice, temveč tudi zato, ker s svojim prefinjenim glasom zapoje staro ribniško pesem krošnjarjev kot malokdo. In kaj pravi sam o ribniški himni,? “Ni koncerta, da ne bi zapeli koroške Mojcej in Ribniške. Poslušalci so nad tema dvema pesmima najbolj navdušeni. Slovenci imamo malo takih pesmi. Ribniški suhorobar je poznan do Dunaja in Pariza, ljudem vseh narodnosti je razumljiv, kot bi bil njihov. Pesem je kljub šegavosti življenjsko resnična, saj poje o človeku, ki se je s kro-šnjarjenjem boril za vsakdanji košček kruha. Hvalisanje njegove “suhe ruobe” vzbuja pri poslušalcih veliko zanimanje, razen tega pa se melodija odlično sklada z besedilom. Skratka: Ribničani ne bi mogli izdelati boljše “ruobe”, kot je ta pesem. Zdi se mi, da noben ribniški krošnjar ni prehodil toliko sveta kot ta pesem. Peli smo jo v Parizu, Palermu, Bruslju, Moskvi, Šanghaju, Pekingu, za rim- ski radio, na češkem, ZDA, pred maršalom Titom in Haile Selasijem. Marsikdo misli, ko posluša naše petje, da je to povezano le z lepoto potovanj v tuje dežele in nastopanjem na odru. Lahko pa v imenu vse osmerice rečem, da smo posvetili naše življenje samo pesmim in smo se morali marsičemu odpovedati, tudi družinam. Pred koncerti imamo vaje vsak dan najmanj trikrat tedensko. Pojemo originalno v 15 jezikih. Program znamo na pamet, kar zahteva od nas veliko učenja in koncentracije. Na koncertih zapojemo približno 25 pesmi. In kje najraje pojemo? Po naših tovarnah med delovnimi koletktivi in v najbolj oddaljenih slovenskih vasicah. Najraje zapojemo doma in veseli smo, ko se vračamo iz tujine. Marsikje naše sindikalne organizacije pripravijo nastope tako odlično, da prekašajo vsakega inozemskega menažerja. Naš železni repertoar je sestavljen predvsem iz skladb domačih skladateljev, najpopularnejše pesmi pa so, (str. 64) f f TURISTIČNA AGENCIJA 245 Gertrude St., Fitzroy, Vic. 3065 — Lastnik: PAUL NIKOLICH Priporočamo se za potovanja v Slovenijo po najnižjih cenah. Urejujemo vse potniške zadeve: potne liste, vize in druge dokumente. Pripravljamo za vsak mesec skupinska potovanja v Slovenijo in druge kraje v Jugoslaviji Pišite, telefonirajte ali pridite osebno. Priporočite nas svojim prijateljem. Ako živite daleč od nas, vam vse uredimo po pošti. P U T N I K ima zvezo z vsemi kraji v Jugoslaviji. P U T N I K je edina samostojna agencija v Avstraliji. Odprto imamo vsak dan od 9. dop. do 6. pop. Ob sobotah od 9. do 12, ob nedeljah od 10. dop. do 2. pop. URADNIKI: Mr. P. Nikolich, Miss Nada Nakovoj, Miss L. Koren, Mr. R. Manevski. Informacije po tlefonu 419-1584. Po urah 415-978 ali 44-6733. PHOTO STUDIO VARDAR 108 Gertrude Street Kitzroy, Melbourne, Vic. (Blizu je E'xhibition Building) Se priporoča rojakom za naročanje fotografij vseh vrst. Nevestam posojamo brezplačno nove poročne obleke. Odprto vsak dan od 9. do 1. in od 3. do 6. ure pop. Ob sobotah in nedeljah od 9.-7. Dogovorite se za čas preko telefona: 41-5978. Izven ur: 44-6733 Lastnik: P. NIKOLICH kot sem že omenil, Mojcej in Ribniška, od tujih pa črnska duhovna pesem Pridi dol, Mojzes. Pesmi ne ponavljamo, ampak dodamo tri do štiri. Pomlajeni Slovenski oktet še ni javno nastopil na radiu in televiziji, pač pa je imel po vsej Sloveniji že približno 40 koncertov. Prvo radijsko oddajo lahko pričakujemo v prvi polovici januarja, medtem pa so posneli veliko stereo ploščo, ki je hkrati mali koncert v pomlajeni zasedbi. Vsepovsod, kjer so gostovali, so poželi velik uspeh, mladi glasovi so dali spet polet našemu po vsem svetu znanemu slovenskemu ansamblu. Veseli smo tudi, da se je po našem vzoru širom po Sloveniji ustanovilo veliko število oktetov. Ponosni smo nanje in jim želimo veliko uspehov. To pa je tudi poroštvo, da bo naša pesem večno živela.’’ To so le drobci z velike, a hkrati veličastne poti, ki jo je v šestnajstih letih prehodil Slovenski oktet. Jutri bodo morda zapeli nekje v daljni deželi, poslušalci jim bodo navdušeno zaploskali. In tedaj bomo z njimi veselili se bomo njihovih uspehov in jih toplo sprejeli medse, kadar bodo zapeli doma našo slovensko pesem. Ob koncu se lahko 1§ pridružimo besedam slavnega ameriškega kirurga De Bakeya, ki je v Ljubljani ob njihovem petju navdušeno vzkliknil: “Vi zdravite človeška srca!’’ Prav tako pa lahko tudi pritrdimo besedam nekega novinarja, ki je ob gostovanju Slovenskega okteta v Reykjaviku zapisal: “Malo stvari utrjuje mir bolj kot pesem. Verjetno bi poželenje po vojni povsem splahnelo, če bi ministri svoje govore peli tako kot Oktet.” To so besede priznanja, ki mnogo pomenijo. NEPRIJETNO POJASNILO >; >: >: >: Pri Državni založbi v Ljubljani so dobili pismo z naročilom, naj pošljejo te in te knjige. Rečeno je bilo: Knjige in račun pošljite na naslov: gdična Kozamernik, Dobrova pri Ljubljani. Kmalu je prišel zavoj knjig na dobrovsko pošto z naslovom: Gdična K. Mernik, Dobrova pri Ljubljani. Poštarica je sicer videla pogrešek v naslovu, pa je vendar vedela, kam poslati zavoj. Naročnica knjig se je zahvalila Državni založbi za poslane knjige in poslala denar. Pripisala pa je: “Da ne bo kakšne pomote, vas vljudno opozarjam, da nisem Mernik, ampak Kozamernik. Prosim, to vzemite na znanje.” Na to je dobila opravičilo in pojasnilo od Državne založbe. Glasilo se je: Oprostite! Smo zelo zaposleni, pa v naglici največkrat samo to zaznamujemo, kako se kak naročnik piše. Kako mu je ime, največkrat zabeležimo samo s prvo črko.’’ SLOVENSKI KROJAČ MARTIN JANŽEKOVIČ IZDELUJEM OBLEKE VSEH VRST: poročne, športne itd. Natančno po vaši želji. Velika izbira angleškega blaga. Prodaja raznih tekstilnih potrebščin. 125 KING ST., NE\VTOWN, SYDNEY Kličite čez dan ali zvečer: 51-6513 sil J 1 Jl SLOVENSKI MIZAR JANEZ GODINA 28 Taylor Rd., Albion Park, NSW 2527 TEL.: Albion Park 209 se priporoča za vsa mizarska in tesarska dela pri gradnji novih hiš. Tudi oskrbi popravila pri starih hišah. Cene zares nizke. Vsa dela garantirana. >; >; >; >' >: >' “ O X F O R D HOTEL” vogal Crown&Corrimal Sts., WOLLONGONG . • Vodstvo nedavno prevzela rojakinja gospa JAZBEC Obedi in večerje po slovenskem okusu in receptih. Zelo primerno za samce, le pridite! Prostorna dvorana za gostije ob porokah, -• krstih, obletnicah in tako naprej. Sprejme 120 oseb. S SLOVENSKE PLOŠČE KNJIGE — SLOVARJI — MUZIKALNI INŠTRUMENTI UNIVERSAL RECORD CO. 205 Gertrude St., Fitzroy, VIC. 3065 it ♦ ♦ • » «« s: :: S J.S :: tj Tram 88, 89, 90 iz Bourke St. do postaje 13. j! Kataloge in naročbe pošiljamo s pošto •• POSLUŠAJTE NAŠO RADIJSKO EMISIJO S '$ *.♦ 4* Mel- v H :: ♦;> g >: i 1 It: g STANISLAV FRANK 74 Rosewater Terrace, Ottoway, S.A. 5013 LICENSED LAND AGENT: Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč in hiš. DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo posreduje. SERVICE ZA LISTINE: napravi vam razne dokumente pooblastila, testamente itd. ROJAKI! S polnim zaupanjem se obračajte na nas v teh zadevah! Tel. 42777 Tel. 42777 it t.i ti AVTOKLEPARSKO PODJETJE s; :: ♦V *• g ob ponedeljkih 9.07 zvečer na 3 XY j-: bourne, val 1420. it » tt t.t Bahač je imel psa, ki se je z njim znancu takole pohvalil: “Na sto metrov daleč me zavoha in priteče k meni. Kaj praviš na to,?” “Mislim, da je čas, da se greš kopat”. s.: s: :: IVAN ŽIŽEK GRANVILLE SMASH REP AIR” 10 Rawson Rd. Guildford, N.S.W. Tel. 632-4433 Delo opravi v sporazumu z zavarovalnico ali po osebnem dogovoru s stranko. Ponoči in podnevi “Towing Servie«” Izučeni avtokleparji lahko dobijo dalo Tel.: 632-4433 — 632-0349 :: :: s: :.s *« • • M :: :: *• •• »'• v 1 :: 8 S 8 :: 8 ♦♦ B 8 >: >: >; >: >: S >: a $ >; >; Lenuh je na ulici prosil za malo denarja in pravil vsakemu, kako hudo je lačen. “Zakaj pa ne greš delat, saj si videti zdrav?’’ “Zdrav sem, saj sem tudi delal, pa sem bil potem še bolj lačen.” •• PODJETJE ZA POHIŠTVO, CANBERRA ~ ♦ JANEZ TADINA 9 Collins Street, Quenbeyan, N.S.W. 2620 Priporoča se rojakom za naročila za vsa- ” kovrstno pohištvo v dnevnih sobah, spalnicah, • • kuhinjah in podobno. Phones: Qbn. 1102. After Houri: Canb. 49 8162 SLOVENSKA MESNICA ZA WOLLONGONG ITD. TONE IN KEINHILD OBERMAN 20 Lagoon St., Barrack Point, NSW. it >; >; $ ♦; ♦; Priporočava rojakom vsakovrstne mesne izdelke: kranjske klobase, ogrske salame, slanino, sveže in prekajeno meso, šunke itd. Vse po najboljšem okusu in najnižjih cenah. Razumemo vse jezike okoliških ljudi. Obiščite na« in opozorite na nas vse svoje prijatelje! * :♦ 8 % >; _ . ______________________________________________________ >; HAIRDRESSING SALON >: i J “MIRA” I ~ Ji 25 Dale Street, Fairfield, N.S.W. >; >| se priporoča rojakinjam v Fairfieldu in oko- K v v v lici za pričeske, ondulacije, kodranje, bar- H » $ vanje in nego las. fi Poleg rednih delovnih ur, je salon od- ;«■ V H H prt tudi v četrtek zvečer in soboto ves dan. !♦! >■ H ;♦! Cene zmerne: “Special permanent” samo >; I i v v i $ 3.50 Telefon 72-6392. Mira Radič. GLAVNI AGENT ZA FIRMO “PUTNIK" • OLYMPIC EXPRESS 110 A Bathurst St., Sydney, 2000 i Tel: 61-7121 ali 26-2191 PODRUŽNICA: 253 Elizp.beth St., Sydney Tel: 26-1134 ★ Urejuje rezervacije za potovanje po ' t morju in zraku ★ Nudi možnost dolgoročnega odplača-“ vanja na nizek depozit ★ Izpolnuje obrazce za sklepanje zako-£ na, razne prošnje in tako dalje. ★ Ima na ponudbo zastopnika, ki vas •• lahko obišče in vam pomaga v raznih pro-X blemih. OBRAČAJTE SE NA NAS! >' 5 ! >; >; >; >; >; >; NAJCENEJSE potovanje Z ladjo: MELBOURNE — GENOVA (izven sezone) $ 350.00 Z letalom: skupine AVSTRALIJA — RIM — AVSTRALIJA $ 781.00 Z letalom: skupine AVSTRALIJA — LJUBLJANA — AVSTRALIJA $ 798.90 Italijo SREDI APRILA 1969 polet okoli «veta preko Amerike od $ 783 naprej Videli bomo: Wellington — Tahiti — Balboa-Cristobal (Panama) — NEW YORK — Southampton — Rotterdam — Bremenha-ven — London — Belgijo — Luxemburg — — Švico — Avstrijo — Nemčijo — Francijo. Za podrobne informacije in tiskovine: A L M A POTNIŠKO PODJETJE >; ;♦] >1 ♦ >; >! >: >; >: $ !♦! >: v 330 Little Collins Street (vogal Elizabeth St., Melbourne 3000. Telefon: 63-4001 & 63-4002