DVOAESECNIK ZA ZNANOST IN KVLTVRO / , r 1 , , \ ^ 'i ' 'C (■ v. , ■L/ LETO n. «STEV^ r’ - v • Izdajajo in urejajo: '*~1 ' ' ' ' ■ ^ ; ALBERT KRAMER, IVAN PRIJATELJ, BOOUMIL VOŠNJAK, KARL OZVALD, FERDINAND SEIDL, VLADIMIR KNAFLIČ VSEBINA ČETRTE ŠTEVILKE: DR. IVAN PRIJATELJ : Vzajemniška epizoda.............Str. 341 DR. BOGUMIL VOŠNJAK: Več sedanjosti.........................v » 357 ALBIN OGRIS: O sodobnem revolucionarnem sindikalizmu. (Konec prih.) . , „ 361 DR. ŠTEFAN SÄGADIN: Upravno pravosodstvo .... „ 377 JOS. MANDELJ: Nekaj številk iz kranjskega dež. gospodarstva .... ... „ 392 DR. BOGUMIL VOŠNJAK: Knjiga o slovanstvu.............. „ 394 PREGLEDI IN REFERATI. Slovstvo. Dr. I. P.: f A. Aškerc; posmrtna silhueta. Dr. J. A. Glonar: Iz slov. slovstva. Niko Bartulovič: Knjige „Matice Hrvatske“ za god. 1911. — Politika. A. O.: Drang nach Osten in bagdadska železnica. Alojzij Trstenjak: Politische u. volkswirtsch. Chronik der österr. ung. Monarchie. V. K.: Sociologija politične demokracije. — Sociologija. V. K.: Socializem. — Pravo. B. V. Problem dr-žavnog gospodovanja. Gospodarstvo. I. M.: pl. Šuklje-Mandelj: Kranjske deželne finance. — Psihologija. K. O. Idealizem kot življenje ohranjajoč princip. K. O.: Donesek k psihologiji sluha. — Pedagogika: Ivan Koštial : „Srednješolska vzgoja“. Dr. Ivan Žmavc: O višji vzgoji. — Publicistika in polemika. Odgovori I., II. Errata. ■ , Nedovršene članke in razprave dovršimo v prih. (5) Stov. „VEDE". v/rn a« izhaja dvomesečno, obsega letno najmanj 36 pol in iiVLUn stane na leto 8 K (v obrokih primerno), dijakom enkratno 5 E. _ ' -N •=/ 'A Dr. Ivan Prijatelj: Vzajemniška epizoda. Donesek k zigodovini hrvašiko-slovenske zajednice.*) Po dobi državnega sožitja v Napoleonovi Iliriji, ko se je moralo iz praktičnih ozirov misliti na skupni hrvaško-slovenski uradni jezik, po romantičnem ilirskem preporodu, ko so se prvič vspostaviljale slovanske narodne individualnosti kot samostojni narodi, po prvih avstrijskih ustavnih bojih i. 1848., ko je Jelačičeva -zmagovita osebnost Vlekla oči nase, po obnovljenju ustave v šestdesetih letih, 'ko je Levstikova razhodit ost prinesla v »Na-preju« 1. 1863. prvo sistematično luč v nejasnost hrvaško-sloven-skega problema s 'kritiko, od katere bi moral izhajati vsak pisec o item vprašanju, po južnoslovanäkem shodu v 'Ljubljani dne 1. dec. 1870 za časa Hohenwanta — so zopet južnoslovanski vsitanki v sredini sedemdesetih let razvneli naj živahnejšo debato o vzajemnosti med Slovenci in Hrvati. Slovenci so takrat zdihovali pod silnim pritiskom Auersperg-Lasserjeve igermanizujoče Vlade, ki je (preganjala njih jezik v uradu in šoli, konfiscirala časopisje in jim pretila celo v kranjskem dež. zboru vzeti večino, kar se je končno 1. 1877. tudi zgodilo. Sicer vseskozi realno misleči »Narodov« urednik Jurčič se je oprijemal za Vsako (bilko. Strašil je nasprotnika, prodirajočega v domačo hišo, s slovanstvom ter brez sistema opremljal »Narodov« jezik s 'hrvaškimi izrazi. Novo geslo je vrgel v 'javnost stani Ilirec Davorin Trstenjak. Naznanil je, da hoče »svoje prihodnje spise v hrvaščini izdati«, k 'čemur je pripomnil Jurčič: »V strogo .znanstvenih rečeh paič treba zedinjenja s Hrvati.«1) V januarju 1876 je izdal Starčevičev pristaš Folnetgovič v hrvaškem »Primorcu« članek, v katerem je *) Odlomek iz večjega dela. >) Slov. Narod, 1875, štev. 151. zagovarjal Starčeviča, češ, Üa mu Slovenci delajo krivico. On da }e trdil čisto prav: »Slovenci ste Ibiili Hrvati, to ste i sada. Vaše ime ni niti sito let staro.« «Narod« mu je na to odgovoril, da Slovencem ni za ime, nego za zedinjenje, za katero pa Hrvati premalo delajo. »Hrvatsko ime se pri nas še ne da uvesti, radi nemškega vpliva. Mi smo ‘za Hrvate preizkušen val zoper germanizacijo, tvrdji 'nego oni... vkljub narodnim šolam, uradom imate skoro ponemčen Varaždin, Sisek, Zagreb .. V) In ' v prihodnji' 'številki Ije ponavlj'al isto miseil: »iPriiamati moramo, da s'mo Slovenci gotovo več in oldvažneje delali in še delamo za vzajemnost, neigo Hrvati ali Srbi. Nam Slovencem ni stalo za ime, samo tia ostanemo Slovani.« Dne 20. jan. 1876 se je Ibavil »Obzor« s tem vprašanjem in pisal: »Ko IM književnici slovenski uveli ihirvaitski jezik v literaturo, potem 'hi njilh ljudstvo ostalo brez duševne hrane, še lažji plen mavaTjujočej poplavi nemškega 'jezika. Nemec bi še rnenj pustil, da se v slovenskih šolali hrvatski uči.« K tem besedam je Jurčič dne 26. jan. še trezno pristavljal: »To je za sedaj žalilbcug živa istina. ,Oibzor’ prav sodi dalje, da se moramo 'Slovenci prej s Hrvati v eno deželo 'Zjedimti, potem bode tudi jezikovno zjedinjenje lehko.« »P rimo rac« z dne 20. jan. je pohvalil »Narodov« jezik, ki je »tako jasen i 'tako ihir-vatski«, da ga vsak .izobražen Hrvat razume. Toda Hrvati niiti od daleč niso itako resno jemali ihrvaško-slovensilče zveze kakor Slovenci. Dne 10. felbr. je 'razkril dr. Malkanec v »Primorcu«, da »Mrazoviču in tovarišem1 zveza s Slovenci na znanem ljubljanskem južnoslovanskem slhodu 1. 1870. nij 'bila resna ali ozlbiina istvar«, k čemur je »Narod« dne 12. fobr. užaljen pristavi1!: »žalostno, če je kolovodjem hrvatskiim .izjedi njen je Hrvata i Sliove-naca deveta briga’, kakor M. trdi o njih.« Strah pred pretečo germanizacijo je plašil Jurčiča vedno bolj. Ko je v juliju 1876 izšla v (glasilu kranjskih Nemcev fanatična Griinova pesem', v kateri imenuje Nemce dompterje, krateče »des Ostens Wiiildigefchier«, je izpovedal »'Narod«, »da «prevzamemo brzo, kakor le moremo, ali pismen i jezik srihski, ali. ruski, ali kateri bodi slovanski, samo nemškega ne... Zoiper ponemčevanje pa se hočemo boriti do smrti.«2) »Slovenec« je presojal vprašanje veliko bolj mirno in realno, ker je poudarjal neskladnost kultur- ’) Slov. Narod, 187G, štev. 12. J) Slov. Narod. 1876, štev. 16I-. nega življenja pri obeh nar öd ih, zaradi česar bi mogla težko orati v enem jarmu. Opozarjal je na to, da bi morali Hrvati poprej izobraziti svoje ljudstvo: »Hrvati nimajo 'za sabo naroda... ljudstvo sploh ni izobraženo, politično izobraženo pa že celo ne.«1) Isto stališče je zavzel dne 1. okt. 1876. tudi Stritar: »V resnici naše je samo to, kar si s trudom pridelamo in priborimo1; vse drugo se nam lahko vzame, kakor nam se je dalo. Ozrimo se na naše brate Hervate; njim se je mnogo dalo; oni imajo že, kar bodo morebiti komaj imeli našilh otrok otroci. In vendar vprašajte jih, ali so srečni? Ali se jim zid'i njih narodnost dovolj zagotovljena •n uterjena? Alko hočejo biti odkritoserčni, kakor je spodobno med brati, odlgovorč vam, da ne! Bleda skerb jih plaši, da ne morejo biti veseli svojega (bogastva; Damoklejev meč jim visi nad glavo, ko oed6 pri polni mizi: Svojega premoženja nimajo v gotovini ; v vrednostnih listih ga imajo, katerim se vrednost vzdiguje in pada po vremenu v višavi; in bati se je, da pride vihar in popihine in odnese vse veličastvo! Njih moč, njih narodnost nima korenin v ljudstvu, velikansko poslopje ni zidano na krepkih, stanovitnih tleh. Slovenci smo siromaki v primeri z našimi brati, vendar ako bi nam bilo mogoče menjati z njimi, ne vem, ali (bi bila menja mam v korist; jaz vsaj1 Ibi se ipomišljlal! Malo imamo, ali kar imamo, to je naše! Nam ni treba gledati na vreme, je-li jasno, ali se zbirajo sivi Oblaki na nebu... Hervaško ljudstvo je po večini ,rudis indigestaque moles’; narodnost je njemu deveta briga... Mi imamo ljudstvo za sabo, zato ne propademo.«2) Čisto v »Narodovem« novem zmislu je govoril dr. Vošnjak dne 13. dec. 1876. v drž. zboru -za slovenske srednje šole: »Moči je zdaj dovolj, knjig tudi, in ko bi jih ne bilo, bi se vzele leihko s hrvatskih srednjih šol in bile bi za naše srednje šole ravno talko sposobne.« Vsled tega se je prihodnji dan v isti zbornici Dežman lehko delal dobrega Slovenca, ko je rekel: »Mi smo in hočemo biti Slovenci, le Hrvatje nočemo biti — čeravno je tudi ta narod vse časti vreden.« Sploh je bil ta hrvaško-slovensk-i pokret voda na mlin kranjskih nemškutarjev. Saj je eden izmed njih že v nov. 1874. pisal v graško »Tagespošto«, da so začeli Slovenci sanjati o združenju s Hrvati v veliikoliterarnih stvareh, -kar je dokaz njihove popolne politične onemoglosti.3) ') Slovenec, 1876, štev. 100. s) Zvon, 1876, str. 362—303. 3) Slov. Narod, 1874, štev. 258. V začetku 1. 1877. je »Narod« sicer zapet poudarjal jezikovno zvezo s Hrvati, a poizkusil je rahlo kritikovati njih politiko: »Res je, da imate avtonomijo in svobodno narodnost, ali mi .planinski Hrvati’ bi rajši videli, da bi jo vi znali bolje upotrebiti.. .«*) Medtem ko so razni ölankarji v »Narodu« (tako K. Slane dne 10. jun. 1877) neprestano ponavljali in bodrili Slovence, da ne propadejo, zato ker so »udje velicega slovanskega naroda«, je pokazal končno prof. Vojnovič v tej splošni narodno-politični zbeganosti na najvažnejšo in najnujnejšo1 pot. Na zagrebškem taboru je iz-pregovoril besede: »Pamtimo dobro, da ni Rus, ni Srb, ni Bu-garin ni Grk neče sipasiiti Hrvatske, ako je mi sami ,ne spasimo.« Ta nasvet je neki S—n jako pametno adaptiral tudli za Slovence, češ, da Slovencev pred germanizacijo »ne bo möge1! rešiti niti Jugo-niti Severoslovan ... Delajmo najlprvo sami in potem stoprav se smemo zanašati na slovansko pomoč.«2) Medtem ko se je v »Obzoru« dne 1. sept. in v »Narodu« dne 5. sept. priporočala ustanovitev skupnega cenenega lista za Hrvate in Slovence, seveda samo za inteligenco, se je doteknil »Slovenec« dne 30. okt. zopet enkrat s svojega demokratičnega stališča te zveze. Jeronimovo društvo v Zagrebu je biilo sklenilo izdati hrvaško zgodovino, ki bi se naij: opevala po zgledu Kačiča. V »Obzoru« pristavlja nekdo k temu sklepu, da hrvaško ljudstvo še ne razume dovolj književnega jezika. »Slovenčev« člankar izvaja: Hrvaško prosto ljudstvo ni še tolikanj/ vzbujeno in omikano, kakor slovensko... Ljudstvo po Hrvaškem, zlasti po nekdaj tako zvanem državnem (civilnem) Hrvaškem, krog Zagreba, Varaždina itd1., je prav za prav slovensko (kajkavsko) in štokavščine t. j. srbščine, ktera je sedaj Hrvatom književni jezik, ne razume... najl!bi torej hrvaški pisatelji nekoliko bolj se približevali naši slovenščini... Takoi bode ljudstvo njihovo bolje umelo, rajše bralo, zdatniše napredovalo in vzajemnost brvaško-slo-venska se pospeševala.« Pod tem nasvetom je podpisan Istinič — Marn. Najživaihneje se je razpravljalo hrvaško-slovensko vprašanje v slovenskih listih 1. 1878. v zvezi z bosensko okupacijo. »Slovenec« je združeval to Vprašanje z avstrijsko misijo na jugu. Prinesel je dne 2. in 5. marca daljši članek »Ilirija oživljena«, v ka- i) Slov. Narod, 1877, štev. 2. ) Slov. Narod, 1877, štev. 18in politične oblasti v letih 813, 842, 851 in pozneje«, vendar je bi'1 tudi on mnenja, da bi se moral predlog hrvaškega dopisnika »bolje danes nago jutri pri nas Ob isti miti«. Predlagal je kar naravnost in brez okolišev, »naj bi se osnovalo društvo učenih mož, ikateri bi rokopise oglajali in pisane v slovenskem narečji v jugoslovenščino prevajali.«8) ') Slov. Narod, 1878 štev. 181. a) Slov. Narod, 1878, štev. 152. 3) Slov. Narod, 1878, štev. 154. »Slovenec« se je zanašal na Avstrijo, da 'bo k sebi pritegnila južne Slovane, in potem, ko bomo nekaj časa skupaj, »‘naj mine nekoliko desetletij, pa se bo jezik tako poenačil, da se ne bo več vedelo, kje Slovenci nehajo in kje se Hrvatje začnejo.«1) Nastaja je vseobča vzajemniška zamamljenost. Po slovenskem časopisju se je razlila povodenj člankov, naivnih, nezrelih, zanesenih, tipajočih pravo pot in blodečih okrog velikega vprašanja kakor mačica okrog vrele kaše. In potokov ni ustavil tudi »Narodov« uvodnik z dne 11. julija, ki ga moram tukaj podrobno navesti, ker se odlikuje s presenetljivo jasnostjo' in logiko, vsled česar je še danes aktualen. Dopisnik K—n iz Gorice izvaja: »Kaj bode sč Slovenci? Kamor koli naj se rodoljub obrne, povsodi mu rade donč na uho pesimistične besede: ,Za Slovence nij rešitve, izgubljeni so’... Zadnji čas je vse druge reševalne ideje nad-krilfla ideja, naj Slovenci sprejmo hrvatski jezik za književni. Ta ideja nij- nova: rodila se je uže za P režima. Njen oče je znani Ljudevit Gaj in njen prorok po Sloveniji Stanko Vraz. Znano je iz slovenskega slovstva, kako krepko in vstrajno se je upiral tej ideji Preširen. On je ddbro poznal stanje slovenskega naroda, pogledal mu je v njegovo osrčje, videl njegove skeleče rane boilj, kakor vsi Slovenci, kar jih je živelo tačas. ,Zakaj se je neki upiral Preširen tako krasnej Gajevi ideji?’ bode kedo vprašal. Naš pesnik je pogledal tudi malo v bodočnost, in vedoč, kako naš rod vse tuje rad posnema, še kar mu prihaja od njegovih sovražnikov, pomislil je, kaj ibi postalo iz slovenskega naroda, ako bi se upe-Ija 1 a Gajeva ideja. Vedel je, da od literature,nastale iiz Gajeve ilirščine, ne bi narod imel nikake koristi, ker bi knjig v tem1 jeziku pisanih, rad ne čital, da bi se narod še bolj polenil in zamrl Slovanstvu; da celo, da bi se Slovenci, najprvo oni na mejah, vrgli v naročje Nemcem in Italijanom. Ta ideja torej, da se Slovencem kar us Hi hrvatski jezik, nij zdrava. Le naj začno slovenske liovine samo tako pisati, kakor je nekdo iz Hrvatske nedavno v ,Slov. Narodu’ pokazal, in videle bodo, je-li jim bode možno, z dohodki svojimi samo papir, ki ga za liste porabijo, plačevati... Teh črtic pisatelj nij sovražnik tej ideji; po njegovej misli bi se moralo poprej le nekiy važnega zgoditi, kar jedino utegne Slovence rešiti, in to je: 1. politično združenje vseh slovenskih' dežel in 2. politično združe- ') Slovenec, 187S, štev. 75 nje združene Slovenije s H r v a t s k o. Še le tedaj, kadar se to zgodi, smerno upati, da je Slovenstvo rešeno, trditi smemo, da se bode hrvatski jezik tudi po Slovenskem razširjal, da bo gospodoval po šolah, uradih in drugod... Tako bode •mogoče, da postane Slovenec — Slovinac, da ostane Slovan. Da se pa to politično združenje doseže, 'treba ne le Slovencem v to delati, nego tudi Hrvatom.«1) Temu dopisniku je čez dva dni pritrdil drugi dopisnik iz celjske okolice, da bi izgubili narod, ako kar na vrat na nos sprejmemo hrvaščino. Nato se je oglasil v itej debati neki Rusofil od jadranskega morja s štirimi članki, ki so izšli pod naslovom »Mi Slovenci in naše pismo«. Glavne misli njegove so bile: Ako pridejo Slovenci na Hrvaško v kako službo, so dobri rodoljubi, boljši nego doma. Samo 'enostranski postanejo kakor Hrvatje. »Vtopivši se v separatistične težnje kratkovidnega hrvatskega filisiterstva, pozabč čisto na Slovanstvo in nemajo druge želje več, nego da bi se Hrvatska postavila na četo Jugoslovanstva, pnfdruživši si Slovence, Srbe in Dalmatince — na Bolgare iz lehko razumljivih uzrokov v svojej skromnosti pozaJbijo. Omamljeni od tacih nazorov ne vidijo ... napak — in telh imajo Hrvatje ogromno veliko.« Kaj nam pravijo dopisi iz Hrvaškega v »Narodu«? Novega skoraj nič, in, kar je novega, je bolj naivno, nqgo zanimivo. Ze pred desetimi leti so se v »Narodu« oglašali taki glasovi z istimi argumenti, predstavljajoč nam na eni strani srečo, ki bi jo mi dosegli z združenjem, na drugi pa nas strašijo z Nemci in Italijani. V resnici preiti našemu obstanku dvojna nevarnost: notranja in vnanja. Zoper notranjo, ki nas hoče ponemčiti in poitalijančiti, se borimo že 30 let s pomočjo slovenskega slovstvi» in z našo živo besedo. »Vse to se je vršilo v našem domačem jeziku; v jeziku, katerega naš narod' govori. Vse tedaj, kar smo dozdaj dosegli, imamo pripisati gojenju slovenskega jezika.« Da dosežemo svoj cilj, je treba, da nas naš narod razume, da more čiitaiti naše knjige in naše časnike. Kaj bi tedaj bilo, ako bi mi naenkrat začeli pisati v jeziku, katerega Slovenci, jaz mislim prosti Slovenci, manj razumejo ali ne razumejo? — mi mislimo v talko imenovanem srtbohrvatskem jeziku. — V kratkem bi ves uspeh, ki smo ga s tolikim trudom v (tridesetih letih dosegli, izginil — naši protivniki bi vgnezdili med našim narodom zopet svoj vpliv, ‘) Slov. Narod, 1878, štev. 150. in naših knjig in n o v in, pisanih v srbohrvatekem jeziku, bi naše ljudstvo več ne čitalo. Naš glas bi postal glas vpijočega v pušičavi. Tako bi izgubili slovensko zemljo brez vnanjega sovražnika. — Zato ostanimo pri svoji iljubi materinščini, kakor se 'je izobrazila tekom stoletij. »Zunanjega sovraga s tem, se -vč, ne bomo odgnali, pa tudi s sribsko-hrvatskim jezikom in celo s združenjem s Hrvat-sko ne. Kdor bode priše1! slovenske zemlje jemat, bode moral (potrkati se silno iroko na vrata habsburškega cesarstva: imel se bode meriti ne samo z nami Slovenci, ampak z vsemi narodi naše države, torej tudi s Hrvati. Avstrijska zastava nam je tedaj boljši porok za naš obstanek, nego bi bila tista fantastična skupina Boetjanov in Aetoljanov s Delifami in Florenco Mostarom vred, katerej zagrebški dopisnik misli dati ime ,Slovinija’. ... Vnanja nevarnost za nas še tie tedaj nasitane. ako bi bile zmagane avstrijske vojske v boji z jednim ali več vnanjih sovražnikov, kar sicer upamo, da se nikdar ne bo zgodilo1, kar pa popolnem nemogoče tudi nij. In za tak nenavaden slučaj nam je treba /pripravljati se, da moremo tistemu, ki bi hotel po slovenskej zemlji svojo pohlepno roko stegniti, nasproti stopiti i.n z odločno besedo zaklicati mn: Do (tukaj, a ne dalje, namreč do meje slovenske, črez pa ne... V to je treba samo, da se ko S 1 a v ja n i obnašamo, da zapadni svet zve, /da kedor nas žali, žali C'&1 o Slav j' ans t v o. Treba je, da svet zve, da mej Slavjani vlada vzajemnost im da brez dovoljenja 80 milijonov Slavjanov se zdanje teritorijalne razmere, tam kjer Slavjani bivajo, ne smejo premeniti ... Moč te ideje je bila, ki je dvignila pred dvema letoma ruski narod1, ki 'je gnala ruske vojske črez Dunav in črez Balkan.« Treba je tedaj opustiti take igrače, kakor nam jih ponujajo zagrebški dopisniki, ter rajši pripravljati (duhove na resnobne, za naš narodni obstanek odločilne stvari. Treba je, da se naš mlajši, izobraženi naraščaj dobro poprime učenja ruskega jezik a.1) — V drugem svojem članku govori dopisnik o pomenu Rusije za Slovanstvo in razvija nekak Stritarjev slovanski socialni mesijanizem. »Slavjanstvo brez velikoruskega naroda je lupina brez zrna. ... Osoda je dala vsakemu velikemu (narodu svojo kulturno nalogo, katero ima v zlatej svojej dobi izpolniti. Slavjanskemu, najmlajšemu mej evropskimi narodi, na katerega najpozneje vrsta pride, je odsojena največja rola, reše-nje najtežjega, to je, socialnega vprašanja. Zato pa je previdno ') Slov. Narod, 1878, štev. 167. vsadflla v njegovo srce tisto kal, iz katere mu ima izvirati sposobnost za izvrševanje njegova naloge, namreč — s 1 a v j a n-s ko občino. S.lavjanska občina ima vse življe v sebi za rešenje socialnega vprašanja po mirnem, naravnem potu ...« V tretjem nadaljevanju člankar ostro kritizira takratno hrvaško politiko: »Tudi pri povekšanju trojedine kraljevine nič vspešnega ne pričakujemo, dokler bodo ihrvatski zastopniki tako brezznačajni, kakor so dozdaj... Naskmivši se na Hrvate, bi se Slovenci v vse srbsko-hrvatske razprtije zapletli ... Bi-li mi zares narodno okrepčali se, ako se s Hrvati združimo? V veselih zagrebških društvih je zares vse lepo, a drugače je z njihovim političnim življenjem. Pri železnicah in poštah sei jim uriva magjarski jezik, a nikdo se temu odločno ne ustavlja, kljubu vsej avtonomiji. V državnem zboru v Pesti sedi okolo trideset hrvat-skih poslancev, a nikdo izmej njih se ne ustavlja magjarskemu besnenju proti bratom Slovakom in Rusom, tim več hrvatski poslanci kot pravi mameluki maigjarske vlade glasujejo za vse predloge Tiszove. »Združenje s Hrvatsko more pri takih okoliščinah zahtevati 'samo naivnež. »Praviteljstvenyj’ Vjestnik« je pred nekaj leti odgovarjal čeišikim listom: »Največja zasluga Rusije za Slavjanstvo je, da Rusija suščestvuje (eksistira), da si je svoj jeziik, svojo literatuuro, svojo državo in svojo vojsko osnovala.« Zoper zedinjenje s Hrvati v literaturi je člankar iz istih razlogov, kakor go riški in celjski dopisnik. Potem kritizira hrvaški literarni jezik, ki mu je »popačen v oblikah induhu.«2) V četrtem članku z dne 6. avg. se zavzema za cirilico proti Turkušu, ki je rekel, da se bo itak kmalu odpravila, in pravi, da bi nam morala cirilica ravno tako gladko teči kakor latinica. V prihodnjih treh dneh se je oglasil v »Narodu« nov debatčr z dvojnim člankom »Hrvati in Slovenci«. Najnovejša pravda med Hrvati in Slovenci ni posebno vspodbujevalna. Jasno nam je samo eno: da smo si potrebni, a ne še enih misli. Vprašuje se, ali ne grešimo mi pogosteje zoper Hrvate, nego oni zoper nas. Gotovo, ker večkrat govorimo o njih, nego oni o nas. Mi j,ih tudi gotovo bolj izučavamo in poznamo ko oni nas. »Obzor« z dne 31. jul. 1878 slika Hrvatsko ne veselo, a globoko resnično: Anarhija duhov, frivolnost postopkov, plitvost osnov, puhlost ') Slov. Narod, 1878, Stev. 168. r) Slov. Narod, 1878, štev. 170. fraz, nepremišljenost graj, to je današnja Hrvatska ... Srbi ilirske ideje nikoli niso prav pri/po;znavali. Tudi mi Slovenci smo se Madili za Zagret) ... Jeli smo se bolj oizirati po širokem slovanskem svetu, da si najdemo nade za (boljšo bodočnost. Tega Hrvatje — kakor se kaže — ne morejo videti in razumeti in zato tudi ne razumejo našega »rusofilsitva«. Res, naše »rusofi'lstvo« ni ravno praktično«, ali posebne praktičnosti žalifoog tudi ne moremo do zdaj videti niti v »ihrvato« — niti v »srbo-žderstvu (požiranju)« in se nadejamo, da je nikoli videM ne bomo. Treba nam je — neolbhodno treba — nam Slovencem in Hrvatom n. pr. realne sloge. A kje je še? Vladajoča hrvaška narodna stranka govori v svojem programu o magnetu, ki bi privlekel dele nase, se ve, najprej te, ki so bili že skopaj in potem tudi sosednje. Ti najibližji deli in tudi mi, bolj daljni, gotovo iskreno želimo takega magneta. Mi vidimo ta magnet (ovit \z avtonomijo, akademijo, vseučiliščem), pa mi bi tudi radi ičutili njega privlačno s?’o, in srca se nam oživč, če le najmanjša iskra prešvigne oid njega k nam. Toda malo, malo je takilh isker ... iMi bi jezikovno vprašanje gotovo radi rešili v hrvaškem zmislu, a kakšen omejen h r vaško-srlbsiki kulturni tip, kakor iga imajo Hrvatje v svo'jem 'programu, je čisto nemogoč. Mi Hrvatom kličemo: samo poleg Rusije, nikoli proti njej! 2e Starčevič je svaril Hrvate, naj ne gredo 'kakor Po Maki svoje šovinistične poti. Pravkar se /pripravljajo tujci, da s pomočjo Hrvatske v Bosni razcepijo južne Slovane. Pri tem bo Hrvatom nasprotovalo vesoljno nep oljsko Slovanstvo. Mi iskreno želimo, da Hrvaška razvije privlačno silo magneta, in sicer brzo in jako, posebno ,z notranjim m a t e r i j a 1 n i m in edino možnim pravim duševnim razvitjem t. j. brez ozko razumljenega, neproduktivnega egoizma, brez verske, plemenske in politične nestrpnosti.’) Na stališču tega in prejšnjega dopisnika je stal tudi »Slovenec«. Pisal je: » —ako hočejo Hrvatje le v ta namen Slovence in Srbe k sebi potegniti, da bi se potem, dosti močni, popolnoma odrekli drugemu Slovanstvu, kakor so n. pr. ločeni Francozi od Lahov... jim na tej poti Slovenci gotovo ne bomo sledili!... Vendar je razgovor v tej stvari še prezgoden. Za sedaj imate slovanska Rusija in slovanska Avstrija dela zadosti, da vredite in iz 'bede vzdignete one pokrajine, ki jili je barbarsko azijatstvo toliiko časa tlačilo in pustošilo.«2) Dne 6. avg. je »Slovenec« re- ‘) Slov. Narod, J 878, štev. 182. !) Slovenec, 1878, štev. 82. pli'Ciral na »Olbzorov« članek z dne 31. julija, govoreč za zvezo. Rekel je, da ga veseli, ko vidi, da so se začdli tudi Hrvatje brigati za Slovence, »kar se prej še vsake 'kvatre enkrat ni »gu-dilo... Prijateljstvo med Slovenci in Hrvati se nikdar ni povsem razdrlo, 'če se je v zadnjem čaisu nekaj ohladilo, krivi so tega le Hrvatje. Orni so bili preveč Hrvatje, pa premalo Slovani: V Pešti so se vk lan j ali Madjarom, a za Slovake niso imeli noibeme ibesede; tako se tudi niso brigali za nas Slovence, dasi ,Obizor’ sam priznava, da imajo Hrvatje po naraivi naši pokrovitelji in zaščitniki biti. Svoje historičko pravo Hrvatje previsoko cenijo: kaj jim je koristilo pod Bachom im pod Rauchom ? Dokler je historičko pravo Hrvatov od madjarske miSosti odvisno, tako dolgo ne moremo v njem videti one trdnjave, ki !bi nas branila vsaoeiga sovražnika. Slovanska vzajemnost ni ,magIovit pojem, pustolovna osnova, vrtoglavim zasada, tvrdokrna ipredsuda, i se politično s Hrvati združili. Čeravno se nečcimo odreči vsake duševtne zveze z ostalimi Slovani, vendar bi nam praktično prineslo združenje s Hrvati veliko prej politične pravice in narodno ravnopravnost, nego 'čakanje na rešitev velikega slovanskega vprašanja. V tem ,Obzoru’ prav damo, da smo mi vedno po ,slogi’ vpi'li, a iskali jo vedno nekje v dblacih, in ;za to nismo nič storili... Zastran jezika naj se stvar ne prenagli, da se nam vse ne pokvari. Mi obranimo za sedaj svoje narečje, po večletnem političnem združenji se bosta jezika že sama Ibolj približala, zlasti če se v srednjih šolah uvede hrvaščina kot obligaten predmet, tako da bo vsak izobraženi Slovenec hrvatskega jezika zmožen ipostal. iNa zagrebški univerzi naj se jemlje ozir tudi na Slovence; alko se politično združenje doseže, bodo slovenski sinovi gotovo raje obiskovali domače vseučilišče, nega graško ali dunajsko.« Po-llitičnemu združenju ibo Nemčija nasprotovala, dokler bo mogla. »Vendar naj Hrvatje poprimejo inicijativo, a ta ne sme imeti hrvatsko-ipartikularističnega značaja.«1) Medtem ko so slovenski listi akademično razpravljali o hrvaško-slovenski zvezi, je že začel ljubljanski »Tagblatt« v *) Slovenec, 1878, štev. 8'. kalnem ribariti, in takoj se je pokazalo, kako prav so imeli oni, ki so trdili, da -bi se sprejetja hrvaščine za slovenski literarni jezik najibo'lj veselijo Nemštvo, nasejano po slovenskih deželah. »Tagblatt« z 'dne 22. j,ml. 1878 je pisal: »Die Leser des ,Slov. Nar.’ haben bereits zu wiedenholtenmalen darüber Beschwerde geführt, dass dieses Journal die eiig ent liehe Pflege der slove-nisdben Sprache gämzllidh 'hintansetzt und an Stelle der sloveni sahen Sprache die serbokroatische al's Schriiftspraohe 'der Slovenen ein führen will.« Ta vest je zašla v avgustu 1878 tudi v prusko »National-Zeitunig«. In dne 20. sept. 1878 se je v dež, zboru kranjskem zagovarjal Dežman, da je imeli pravico, očitati slovenskim voditeljem panslavizem: »Dokaz temu je, da se je ugibalo, kako bi se slovenski jezik odpravil in nadomestil z drugim slovanskim jezikom.«1) Okupacija Bosne in Hercegovine je bila izvršena. »Narod« je dne 8. sept. poudarjal, kako prav bodo prišle vladi tam doli sorodne silovenske administrativne moči. A K. Slane je označil v »Narodu« splošni kulturni 'pomen Slovencev za južnovzhodne slovanske narode: »Mi nijsmo ljudstvo brez vsega pomena; m; smo nasprotno za Slovanstvo jako važno ljudstvo, in ne bode dosti let preteklo, ko nas bodejo drugi Slovani na jugu z 'bolj paziljivim očesom motrili in podpirali, nego zdaj... Mi Slovenci smo v pravem pomenu besede avantgarda Jugoslovanstva...2) mi smo oni narod, kateri kulturne elemente Nemcev in Italijanov v sč vzamemo, prebavimo ter v slovanskej obliki nosimo na slovanski jug.«3) To h r v aško -s 1 o v e n sko vzajemniško epizodo je zaključila ve-'lika Bleiweisova slavnost dne 19. in 20. novembra 1878, katere se je udeležilo tudi mnogo hrvaških gostov. »Slovenec« jim je napisal v pozdrav članek »Združenje s Hrvati«, v katerem je razvil naslednje misli: Zagreb je bil odi nekdaj središče av- strijskega južnega Slovanstva. Tudi sedaj se oglaša tam in tukaj gravitacija v Zagreb. Hrvaška kraljevina ne bo cela dotlej, dokler ne sprejme v svoje naročje tudi Slovenije. Brez nas Zagreb nima prave veljave v južnem Slovanstvu, ker leži preblizu štajersko-kranjske meje. Zagrebčanom mora biti torej veliko ležeče na ’) Slov. Narod, 1878, štev. 219. !) Slov. Narod, 1878, štev. 228. *) Slov. Narod, 1878, štev. 229. tem, da izkušajo pridobiti še slovenske pokrajine. A tudi m! Slovenci smo sami zase preslabi. Kdor je pravi prijatelj Slovencev, bo pospeševal najtesnejšo zvezo 'Hrvatov in Slovencev. Pri Bleiweisovem baniketu je presadil leporečni Šenoa ono glasovito retorično cvetko na ljubljanska tla, ki se je pozneje tolikokrat ponavljala pri raznih hrvaško-slovenskilh svečanostih: Loči nas Sotla, a Sotla je 'le majhna voda, v našiti žilah pa bije ena, vroča kri. Znameniti slovenski taborit, preprosti štajerski duhovnik Božidar Raič, pa se tudi ob žvenketanju kozarcev ni dičil z govorniškim cvetjem, ampak je v svojem govoru naiglašal, da mora biti nas Slovencev najprva skrb, da se združimo poprej v zedinjeno Slovenijo in 'šele potem v južno Slavijo, oboje pa pripravljamo z delom in širjenjem mi sili.1) Skoro po odhodu hrvaških gostov je »Narod« resumiral to debato. Konstatiral je, da ga ni slovenskega politika, ki bi bil zoper idejo političnega združenja s Hrvati. Zoper sprejem hrvaškega jezika ali mešanje slovenščine ž njiim je večina slovenskih kulturnih delavcev »se svojim narodnim prizadevanjem,« nekateri iizmed njilh so celo za druigo krajnost — za družitev ,z rusko književnostjo. Politično združenje doseči, nam ne bo lelhko, ker se z nami in Hrvati v mednarodni politiiki ne računa. Ti Od-nošaji se morebiti itzpremene, ko se splošno raz«ve, da živimo Slovenci, Hrvati in Srbi eno življenje, da smo duševno in moralno nerazdeljen naroden faktor, s katerim mora računati oni, ki hoče biti gospodar na Balkanu. Člankar priznava kulturno prednjaštvo Slovencev, a da to ne ostane mrtvo blago, ga je treba razširjati v hrvaščini. Vsak izobražen Slovenec bi mOrai znati .tudi hrvaški. Za naše ljudstvo pa pišimo kakor doslej.2) Zadnjo besedo1 v tej debati je imel Stritar. V poslednji številki svojega »Zvona« 1878 jo je povzel in rekel: »Slovenščino torej pustimo, dragi materin jezik, za katerega so se naši najboljši možje tolikanj trudili, da je, hvala njilh trudu! res dospel v kratkem času do nenadno visoke stopinje svojega razvoja? Slovenščini dajmo slovo, zapojmo ji m er t vaško pesem? — Tega ne! Slovenščina naj ostane, v mjej pišimo iknji/ge za prosto ljudstvo; kar nas je izobraženih, gosposkih ljudi govorimo, pišimo in berimo — hervaščino! — Ta novi nauk, ki se nam zdaj !) Slov. Narod, 1878, štev. 272 in 274. *) Slov. Narod, 1878, Štev. 273. oznanja in priporoča po slovenskih listih, zd: se mi nekako star. Slovenščino torej prepustimo hlapcem in dek'am, prepustimo jo terdemu, nerodnemu kmetu, za take tlačane je ravno dobra, oni naj se vbijajo z njo! — Dotaknil sem se tukaj vprašanja, katero je sedaj, kakor pravimo, na dnevnem redu... Možem, kateri tako govorč in učč, včrujem, da ji,m ta nauk izvira iz globokega prepričanja, iz najblažjega namena; verujem jim, da so korenito premislili in prevldarili, kaj govore. Verjeti hočem tudi, da sem jaz prekratkoviden, ker mi je modrost tega nauka nedoumna. Vendar se mi zdi, da je moja, kakor vsakega poštenega rodoljuba dolžnost, izreči v tem vprašanji svojo misel. Rečem torej, da se mi zdi ta nauk silno nevaren, da poguben! Ko bi se ta misel uresničila, bojim se, da bi nasledki ne Mi taki, kakoršne si oni obetajo. Vpraša se: kaj s tem pridobimo in kaj izgulbimo? Kaj izgubimo, dobro vem. Začeli smo svoje narodno izobraževanje na široki podlagi; prosto ‘ljudstvo smo prolbudili i.z narodne nezavesti; v prostih srcilh ima naše mlado slovstvo svoje korenine; in to je edino pravo, ako hočemo, da naj se nežno drevesce krepko razvija in olbiten sad obrodi! Popustimo slovenščino, tako izgubimo ljudstvo! — Kaj si pridobimo? Ali nas čaka na oni strani krepko uterjena, med iprostim ljudstvom, po vsem narodu razširjena, narodna .zavest? ali se nam obeta bogato, cvetoče, izvirno-narodno slovstvo? O da bi bilo tako! Popustimo slovenščino, kaj ibode potem? Naše ljudstvo se pogrezne zopet naizaj v prejšnjo narodno nezavest in omikani svet, katerega smo vendar nekoHiko pridobili, omikani svet bo bral kakor nekdaj — nemško! Tu se spominjam znane ibasni o psu, ki je plaval čez reko s kosom mesa v ustih; v vodi zagleda podobo mesa, meni da je meso, poipasti ga hoče, a izgubi še to kar je imel! — Krenimo zopet na pravo pot!«1) S temi besedami je Stritar za ta čas definitivno zaključil to debato. Prišlo je leto 1879, in izrušilla se je germanizatorična vlada AuerspergjLasserjevega kabineta. 2 njo pa je tudi izginil oni bledi stralh, ki je menil, da nas bo Avstrija zdaj zdaj ponemčila, ako se ne rešimo v naročje 'kakšnega močnejšega (brata. Ž njo je izginil neposredni vzrok vse te debate. Na Dunaju se je osnovalo »Slovensko literarno društvo«, ki je v februarju 1879 razposlalo med slovenski narod znamenito ’) Zvon, 1878, str. 383. ^ spomenico, v kateri so bile izražene ideje, ki so postale temelj nastopajočih osemdesetih, v slovenski kulturni zgodovini najbogatejših let. (Sz jezika te spomenice se vidi, da je sedel v tem društvu nfad mož, ki je imel postati najodličnejši varih lepote in čistote slovenskega jezika — dr. Karol Štrekelj. Spomenica je govorila med drugim: »Najlepša svetinja vsakemu narodu je njegov materin jezik, ker vanj izliva narod svoje najsvetejše misli in najplemenitejša čutstva... za to bo tudi prva naša skrb materin jezik... Tradicionalna literatura nam kaže duševne zmožnosti in sploh kulturno omiko naroda... Narodno blago še le bode nam pokazalo pravo notranje življenje jezikovo. Na tej podlagi bodemo si utrdili in oplemenili literarni jezik na vse strani... Za to smo mi popollnem prepričani, da je literarni jezik, osnovan na podlagi prostega narodnega jezika, edini porok za daljnji obstoj in notranjo vrednost njegovo. Jezika ne ustvarjajo jezikoslovci, ampak 'narod sam... Pri Slovencih pa so zaradi daljnega razvoja jezikovnega ravno v sedanjem 'času velike zmešnjave. Nekateri hočejo pustiti slovenščino in se poprijeti iz katerega koli namena ali dobička rajši kacega drugega slovanskega jezika; drugi pa mešajo domači jezik brez vsacega načela z drugimi slovanskimi jeziki in sicer tako, da ravno po tej poti bi moral naš jezik izgubiti svtoj pravi, naravni značaj. Za to se bomo mi potezah po takih načelih za milo slovenščino in bomo skrbeli, da si pridobi in ohrani tudi za bodoče čase trdno in stanovitno življenje;/veljavno, častno in dostojno mesto v oiašej literaturi... Vse to, kar smo v kratkem povedalii, je bil glavni uzrok, da smo si osnovali društvo; zlasti pa tudi zaradi tega, ker mnogi iz mej odličnih rojakov tajč ta načela, vsaj .natihoma, če ne očitno... naše načelo je osnovano na vedi: veda bo torej nas vodila, ona bode morda edina naša — zaveznica, prijateljica in pospeševateljiea našega svetega namena.«1) Historia vitae magistra. Torej: Fiat applicatio! ’) Slov. Narod, 1879, štev. 41. Bogumil Vošnjak: Več sedanjosti! Zgodovinar in socialni kritik sedanjosti mora upoštevati ■docela drugo gradivo, nego je to bilo običajno v prejšnjih časih. Meniški kronist srednjega veka, ki je sestavljal dogodivščine kralja ali vladavine v tišini svojega samostana, se je pač mogel posvetiti s strpljivo objektivnostjo štuidiju tega, kar se je zgodilo. In kronist je biil ob enem estet, ki je zahteval, da bratJkraso-pisec odiči njegovo kroniko z bujno in ob enem skladno ornamentiko, posuto z miniaturami, polnimi duše in estetskega čuvstva. IPa do praga naijnovejše dobe, tja do časa, ko 'je stroj zavladal, je kronist svoje dobe in konečno tudi oni, ki ga moremo imenovati publicista, vendar ne v tej meri izpostavljen šumu in nervoznemu kriku političnega in socialnega trga, kakor moderni časnikar. Časnik postaja ogromno, mnogokrat verno, mnogokrat motno zrcalo sodobnosti. In čim bol'j se mora kulturni kritik posluževati časnika, ki zavzema danes skoraj isto mesto, kakor kronika v preteklosti, tem bolj mora paziti, 'da obširno gradivo ki ga nudi časnik, ne postavi problema v krivo luč. Sedanjost, kjer se menjavajo idejne smeri in politične situacije s kinematografsko hitrostjo, zahteva ravno radi obilice gradiva, ki ga je ustvaril trenutek, da spretna roka loči plevel od klenega zrna. Sodobni človek more biti mnogokrat proučevalcu opasen sotrud-nik, ker se žurnalistu sredi iživce razburjajoče žurbe lahko pripeti, da je slika zarisana. Socialna slika, ki jo podaja iizvestna številka kakega časnika, je pa tudi radi tega mnogokrat nepopolna, ker so pri člankarju in žurnalistu često presilni neki1 «gotovi vtiski, ki jih je ustvaril dan, in ki so jutri brez pomena1. Tudi manjka časnikarskemu gradivu navadno jasno začrtano ozadje nekega enotnega stremljenja. Nedostaja prava zgodovinska perspektiva. Često se dogaja, da nam jemlje dnevni dogodek možnost, da bi videli celotno situacijo v svoji vzročni zvezi. Tudi onemu, ki se sistematično bavi z dogodki javnega življenja, se zgodi, da si ne ustvari tiste enotne slike, ki bi billa vsaj približno slična is tin it emu kompleksu dogodkov. Nič ni poučneje, ko Citati povestnico dogodkov, ki jimi je bil človek sam vrstnik. Pri tej priliki se prepričamo, da dnevno časopisje ni bilo povsem zanesljiv vodnik. Gradivo, ki ga nudi časnik kulturnemu in socialnemu historiku, je dragoceno. Radi tega dolgujemo veliko 'hvalo Ivanu Prijatelju, da 'je segel v Ibogato zakladnico našega političnega časopisja in nanizal v svojem članku celo pestro vrsto žunnalističnih mnenj o slovensko-hrvatski zajednici. Soglašam povsem s Prijateljem, da je tu mnogo abstruznega, nepremišljenega, fantastičnega in nepraktičnega, pa ne pozabljajmo, da so to kratkoživi otroci dneva, katerih očetje pač niso domnevali, da ijih bomo jemali danes tako strašno resnobno. Stara izkušnja nas uči, da velikega dogodka sodobniki nikdar ne vidijo v onih obrisih, ki odgovarjajo resničnemu razvoju v bodočnosti. Gospodje literati grešijo v tem oziru največ. Ne za-morejo mnogokrat rekonstruirati .niti ustavne preteklosti. Kdorčita Shakespearjeve kraljevske drame, se ne more dovolj načuditi, da je velikemu dramatiku tuje vsako historično umevanje ustavne borbe med kraljem in parlamentom. Shakespeare je slep za vse to, kar je kras današnji velličini Anglije. Vprašajmo, kako je veliko mednarodno politično oizadje onih dni. V Berlinu se posvetujejo zastopniki vseh velevlasti in sad tega evropskega sveta je pogodba z dne 13. julija 1878. Berlinska pogodba polaga temelje povsem novemu državnemu življenju Jugoslovanov. Lahko trdimo, da uprav do tega važnega razdobja prihajajo na slovanskem jugu v prvi vrsti v poštev samo Slovenci in Hrvati ter ogrski Srbi. Bulgari so bili na primer naravnost neznani najslavnejšim slovanskim jezikoslovcem, kakor Dobrovskemu, Kopitarju, Šaifafiku, ki niso vedeli, kije ibivajo Bulgari in kako izgloda njih jezik.1) INa mah je stopila na plan jugoslovanska narodnost, ki si je iz nič ustvarila državno življenje in vzoren državni red. Bulgari in njih tako nenadni vznik so nam v dokaz, da so na našem jugu sile, ki !br.zo zamorejo izpremeniti medsebojno razmerje in ki kličejo po rešitvi problemov, od katerih eden je jezikovni. Berlinski kongres ije ustvaril novo Bulgarijo, državni stvor, ki je vzniknil iz zemllje 'brez vseh tradicij, brez vsake pro-šlosti. Sploh je ta nova Builgarija lep dokaz, kako se na slovanskem jugu nenadoma porajajo socialne in kulturne sile, ki nimajo s preteklostjo ničesar skupnega. V Berlinu je onega leta proglašena suverenost kneževine Srbije in Črne gore. Avstrija je dobila mandat, ‘) Slovanstvo. Bidlo: Historicky vyvoj slovanstva, str. 90. da zasede Erceg — Bosno in s tem se pripravlja činjenica nedosežne važnosti, .naše cesarstvo postane trideset let pozneje ona državna zajedmica na slovanskem jugu, v kateri živi največ Jugoslovanov. Tekom tridesetih let temeljne izpremembe, ki morajo globoko vplivati na razmertje Slovencev k jugoslovanskemu vprašanju. Jugoslovani so imeli do najnovejšega časa v Avstriji ulogo kolonialnih poludržavljanov, danes je njihov problem najvažnejši v monarhiji. Bosna ima svoj deželni zbor, ki ima v marsikaterem oziru širšo kompetenco ko hrvatski saibor in ki ga Cehi gledajo z največjo zavistjo. Avstrija je danes že balkanska vele-vlast. Časi so minili, ko je Taaffe nervozen postajal, ako se je govorilo o stremljenju zedinjenja med Jugoslovani in bila bi danes kruta ironija, ako bi avstrijsko cesarstvo in njena državna pisarna bila dalekovidnejša ko najzapadnejši izmed Jugoslovanov. S posebno skrbnostjo je zlbiral Prijatelj ona časniška mnenja, kjer se pojavlja misel, da se morajo Slovenci najiprej politično združiti in potem se naj še le začnemo baviti z vprašanjem, kaj je z jezikom. Po mojih mislih je to zgrešeno. Ne vidim v trialističnih deklamacijah one niti Ariadne, ki nas naj pelje ven 'iz labirinta. Trializem je postal modna beseda, ne pomenja niti pravno, niti ustavno nikake rešitve, temveč le katastrofalno -razbitje. Torej te katastrofe bi morali Slovenci čakati in pri tem čakanju pustiti v nemar najvažnejša vprašanja naše jugoslovanske kulturne zajed-nice! To niso dobri nasveti, praktično življenje zaihteva 'čisto-druge rešitve in bo zahtevalo to v tem večji meri, čim bolj se pomakne težišče Slovencev na Adrijo. Pa vsi ti razlogi bi bili še sedaj mainj tehtni, ako bi se ‘ne bilo nekaj zgodilo, kar najbolj priča oživlijenski sposobnosti Slovencev. Naša slovenščina se je v tej meri ukoreninila, da se danes ne najde več Nemca, ki ;bi si upal zanikati, da imamo Slovenci svoj književni jezik. Nemici se danes učijo slovensko s tako vnemo, da nam samim mora biti to neljubo. (Nemci izdajajo knjige in časnike v slovenskem književnem jeziku. Od v^ega usodepol-nega leta, ko je bila nemška liberalna stranka strmoglavljena vs'led odpora proti balkanski politiki monarhije, se je temeljno izpremenilo stališče Nemcev k jugoslovanskemu vprašanju. Ne bodo nam nič očitali, ako se ibo naš književni jezik oziral na srbo-hrvatski*) besedni zaklad. To stališče je premagamo. Tekom *) Italijani so od nekdaj smatrali jezikovno združitev Slovencev h Srbo-Hrvati za povsem naraven proces. Ne ujemam se z besedami, ki edne generacije so se izgodile velike izpremembe, ki (jih moramo upoštevati, ker se v sillni meri tičejo celotnega življenja Slovencev, ki se morejo povsem razvijati še le, ko Ibo širši oni krog, ki mu je namenjeno njih delo. Stojimo v znamenju narodne integracije. Dasi vidimo na jugu to bunno valovanje političnih in družabnih sil, te mlade tvoribe od včeraj, vendar se ne smemo prenagliti’ in apriorno nekaj odrediti, kar mora nastati organsko in v skladu z živimi potrebami vsakdanjega življenja. Jezik nam ni nikaka estetska sentimentalna vrednota, nego socialno občillo. Ne pride v poštev, ali je slovenščina »dragi materin jez/ik« kakor pravi romantik Stritar, niti da je ona »mila«, kakor pravi samofilodog Štrekelj, nego ozirati se je treba, da je jezik v prvi vrsti praktično sredstvo medsebojnega občevanja. To je utilitarističen kriterij. Do jezika nimajo samo pravice jezikoslovci in pesniki, ampak vsi, ki pripadajo isti narodni skupini. To je interes pravnika, tehnika in politika, trgovca in industrialca, bankirja in 'znanstvenika. Ravno, ako opazujemo, da se vidiki in predpogoji našega jugoslovanskega žitja tako brzo menjajo in nastajajo socialne skupine in potrebe, ki jih prej ni bilo, ne bi bilo želeti, da bi se smatralo za večno resnico to, kar je ib Slo pred edno generacijo upravičeno. Dolžnost vsakega, ki gleda v bodočnost, je iskati poti, ki vedejo na jug. Slovenstvo ne sme biti v kulturnem oziru nepripravljeno, kadar so izpremembe na vidiku. Dolžnost Slovencev je, da širijo svoje obizorje preko ozkih kranjskih mej, imajoči pred očmi sedanjost in njene potrelbe. Pred nami se razgrinja veličasten prizor. Po strašni tragiki državnega in kulturnega upadka. vidimo, kako vstajajo nove tvoribe, odkriva se nam proces .zedinjenja sorodnih sil. Vsa ta neskončna izguba energije, povzročena vsled historičnih neizogibnosti in velikih katastrof, pojema polagoma in jih je objavil Vitaliano Brunelli v „Voce degli insegnanti' in ki jih citira Piccolo od 17. julija 1912. št. 1141, pa vendar se mi zdijo vredne, da jih omenim: „Infatti per gli altri slavi del sud lo sloveno b un povero dialetto, che dovrä cedere ben presto alia lingua letteraria, commune all’-Istria orientale, alia Dalmazia, al Montenegro, all’ Erzegovina, alia Bosnia, alia Serbia, alia Slavonia e alia Croazia. In questa lingua ce almeno una ricca letteratura antica e moderna: ci sono i canti popolari celebrati dal Goethe, dal Tommaseo, dal Dali’Ongaro e dal Carducci.... Ma nello sloveno ? !.... njeno mesto zavzema »motreno izkoriščanje velikega neizčrpnega bogastva zemlije in ljudi, duše in nadarjenosti. 'In ta razvojna smer se skoro povsem v jem a z misijo cesarstva, (biti balkanska velevlast ... Ne izgubljajmo se v spintiziranju o preteklosti. Veliko je pogreška, ako tisti, ki želi ustvariti nekaj novega, ne pozna histo-riata zadeve. Zgodovina jie učiteljica samo v velikih razvojnih črtah, tam pa, kjer so nastale nove sile v borbi proti zgodovinskim tvorbam, kjer je vse sedanjost, bomo sicer uvaževali preteklost, pa se ji ne pokoriti brezpogojno. Ako motrimo, kako so se porajali tekom ene generacije često novi družabni činitellji in ko opažamo, kako stremi vedno bolj k enemu vzvišenemu smotru prej razcepljeno kulturno in družabno nastajanje kot centralna komponenta vsega, kar je med nami živega in hrepenečega po Občni izpopolnitvi, zdi se, da veljajo tudi Jugoslovanom ponosne Faustovske besede: Zu neuen Ufern lockt ein neuer Tag. Albin Ogris: O sodobnem revolucionarnem sindikalizmu. Letos praznujemo Rousseaujevo dvestoletnico. Francoski učenjaki so se jeli že davno pripravljati in tudi marsikteri učenjaik drugih narodnosti se je potrudil, da pove vsaj senco nove misli o starem Savojeu in njegovih idejalh. iPanegiriikov se ve ne manjka, posebno v radikalnih meščanskih in socialističnih strankah. Drugo vprašanje je pa, so ili v znanstvenem svetu v večini. Po 150 letih, odkar so nastopile tedaj revolucionarne ideje svojo ku'lturno imisijo, leži njih učinetk že tako jasno pred nami, da moremo začeti odtehtavati pro in kontra in kontrolirati pota, ki jih ubira demokratična misel. Demokracija, suverenost ljudstva, to je z eno besedo zrno Rousseaujeve teorije, ki zmaguje že poldrugo stoletje in še stopa zmagoslavno naprej. Res, ona je neizrekljivega pomena za evropski in občečloveški napredek, ampak njene hibe so tako (jas- nega značaja, da jih dandanes že ne moremo več izpregledati. Med1 njenimi hibami je bila najusodepolnefjša ona, ker so jo proglasili! za končno najdeno panacejo, ki mora že po svojem bistvu zasigurati blagostanje vseh narodnih vrst. Toda ne, da bi bila ta hiba ofočeznana. Bolj ko kedaj prodirajo dandanes v času občne volilne pravice v vse zbore ljudski tribuni v dobrem in slabem pomenu besede, ki so radodarni z zvenečimi besedami o nedotakljivih ljudskih pravicah; zdi se, ko da v ljudiskih masah še dolgo ne bo jelo pojemati večinoma sugerirano navdušenje za nekaj, cegar ne znajo in še ne morejo zavestno uporabiti. Govori se mnogo o politični vzgoji, toda se li je izibrala prava metoda, moramo dvomiti, ako dan na dan opazujemo rastočo četo Kleonov, kakoršnih nam n. «pr. na Slovanskem, ne manjka: Vsekakor bi bil Jean Jacques, ki je pojmoval demokratično državo zelo po svoje, zelo razočaran, ako bi prišel danes med svoje častilce in če bi iskal jedro vseh nepopolnosti, bi jo našel morda v od krščanstva nehote in nevede prevzeti metafizični absolutnosti svojih trditev in v veri v apriorno nezmotljivost demokratične ustave. Uvidel bi, da je videl svoječasno le abstraktnega, prirodno dobrega človeka, ne pa konkretnega občana v miljeju časovnih, krajevnih im biološko-plemenskih omejenosti, spoznal bi, da zgodovina ni mehaničen proces po Lamettuljevem receptu, ampak da jo vodi razvojna dinamika, nepreračunljivost in spontanost. Razumel bi tudi, da Zakon, Pravica, Svoboda itd. nikakor niso nesmrtna božanstva neizogibne fatalnosti in da je bolj času primerno, ako rabimo velike začetnice za Stroj, Energijo, Elektriko itd. Le tč zadnje so pretvorile svet in pokazale demokratični misli pota, ne pa zvenčeoe besede, ki se morda na barikadah zelo slavnostno slišijo in ki jih vpije ljudstvo na demonstracijskih pohodih, da jih čez dan pozabi in se zopet slepo uda v svojo usodo. Ako bi pa zašel avtor »Socialne pogodbe« celo med najradikalnejše demokrate in bi videl nestvor, ki so ga napravili iz njegove ideje, t. j. če bi se počutil med sindikalisti, bog ve, ako bi se mu ne zgodilo kaj enakega, ko Mojzesu, ko je videl raz sinajsike gore plesati svoj narod okoli zlatega teleta. * ♦ * Pred desetimi leti se je jelo govoriti pri nas mnogo o socialističnih modernistih, revizionistih, ki tvorijo še dandanes skrajno desnico v socialističnem taboru; skrajno levico pa smo čisto prezrli. Smo kulturno pač samo privesek Nemcev. Vsekakor pa ije značilno, da se je pričela kot pri vseh zgodovinskih strankah idejna dekadenca in ločitev duhov v socialni demokraciji istočasno na levem in desnem krilu. Teoretični asketizem je moral povzročiti kakor še povsod drugod razklad organizacije. Intra-sigentna ozkosrčnost okostenelega programa, ki se je izkazal v toku napredka za sistem prema'lo utemeljenih ekonomsko-po-litičnih prognoz, je podala Bernsteinu orožje v roke, na drugi strani pa je neuspešnost in politična malopomemlbnost prepirajočih se socialističnih strank oživila med razočaranim delavstvom revolucionarno reakcijo, ki je segla po starejših radikalnejših tradicijah, jih prepojila z modernimi idejami in spravila prekueuško prakso v ličen sistem. Za umevanje revolucionarnega pokreta v francoski sociallni demokraciji, radi kterega sta si izmenila L. Brentano in Bernhardt toliko prijaznih poklonov (Franki. Zeitg.), samo nekoliko zgodovinskih podatkov. Liberalizem francoske revolucije je napravil poslednjim, srednji vek preživevšhn vekom tudi pravniški konec. Doktrinäre! konstituante so videli v njih samo royalis-tične, raekcionarne življe in so mislili, da je radikalna operacija najboljša. Z zakonom od 17. marca 1791. jih je Ustavodajni zbor (Assemble Constituante) prepovedal in proglasil načelo delavske, trgovske in obrtniške svobode. Strah pred stanovskimi organizacijami je bil talko zakoreninjen, da je prepovedal omenjeni zbor tudi vsako koalicijo delodajalcev in delojemalcev v svrho študija in povspeševanja izključno stanovskih interesov. Ta loi Le Chapelier je oropala francoskega državljana koalicijske svobode do 1. 1864, društvene pa do 1. 1884. »Državljanom gotovih poklicov«, je rekel poročevalec Le Chapeličr, »ne sme biti dovoljeno združevati se radi nijihovih tako zvaniih skupnih interesov. V državi ni več mesta za korporacije, ampak obstaja le partikularni interes vsakega posameznika in občni blagor. Nikomur ni dovoljeno, vzbujati v občanih zanimanje za druge interese in jih odtegovati od javnega blagra.«1) Iz osem člankov obstoječi in brez debate sprejeti zakon je drakonične strogosti ne toliko za podjetnike, ki v tedanjih časih še niso mislili na kartele in truste, kolikor za delastvo, ki je bilo izročeno s tem *) Alexandre Zevaes : Le syndiealisme contemporain, P., 1911. str. 0. vladi in kapitalistom na milost in nemilost. Demokratično načelo v tedanji obliki je pripuščalo kot delne izvrševalce ljudske suverenosti samo posameznike, narodne atome. Taisti nazori so Jbili merodajni tudi v Amgliji in povsod drugod, kljer so se začetkom preteklega stoletja prepovedale stanovsike organizacije. Novi kazenski zalkonik iz 1. 1810. pripušča sicer društva z manj ko 20 člani, ali ona so od samovoljnih državnih organov popolnoma odvisna. Zakon iz J. 1834. prepoveduje še delitev društva na več društev. V revolucionarnem letu 1848. je uživala društvena pravica sicer neomejeno svobodo, ampak že 22. aprila 1849. so se razpustila vsa društva, ki jim vlada ni ibila naiklomjena, in skozi vso dobo drugega cesarstva je postopala vlada v tem oziru z drakonično strogostjo in ko je 1. 1871. končala pariška komuna s popolmim polomom, je dal zakon z dne 14. marca 1872. vladi še močnejše orožje na razpolago. Ko so zavladali pod vplivom hitro se razvijajoče tehnike popolnoma novi gospodarski pogoji proizvajanja i;n so se jele pod skrivno vladno obrambo snovati stanovske organizacije delodajalcev, ni delavstvu preostalo kaj drugega, iko jih posnemati. Le da vlade niso ihotele umeti smeri, v kteri se je razvijal novejši napredek in so skušale to sindikalno gibanje zatreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Taiko je vlada razpustila od 1. 1825—1848 1251 društev in kaznovala 4501 stav-kujočega delavca, od '1. 1848—'1864 je prišlo 1144 delavskih društev pred sodnijo, od 1. 1864—84 pa je bilo 1027 sodnih razprav zoper delavske organizacije, 2293 del. obsojenih v zapor in 408 ik iglöbi.2) Edino, kar si je moglo delavstvo izvojevati, je 'bila pravica do stavke (25. VI. 1864) in še ta je (bila omejena s sitnimi klavzulami. 'Ko je bila po polomu pariške komune francoska sekcija internacionale razdrobljena, je trajalo neikaj let, predno so se upali novoustanovljeni sindikati s svojimi zahtevami na dan. To depresijo in moralno potrtost je vzdrževala umeteljno še administrativna vladina samovoljnost, kajti sindikati so morali predložiti ne samo svoja pravi'la, temveč imena Sn naslove vseh dru-štvenikov, program vsake seje in trpeti obenem pri vsa'kem sestanku navzočnost policijslkega uradnika. L. 1876. so skusili z delavskim shodom v Parizu, ki se 'je pa pečal izključno še s *) Paul Louis: Das französische Gewerkschaftsstreikrecht, Arch. f. Soz. p. XXXIV. I. 1912. 121-144. stanovskimi vprašanji 'in šele na prihodnjih shodih v Lyonu in Marziliji je iprišla na dan proglasitev sindikalne neodvisnosti in revolucijske propagande. Cimibolij so se pa sindikati vkljub vsem zaprekam množili fin ‘čim radikalnejše in glasnejše so bile njih zahteve, timbolj se je moral parlament požuriti, da ne nastanejo nevarnejši 'konflikti in 'talko je nastal glasovi ti zakon od 13. marca 1884, od kterega naprej moramo datirati, oeprav mu ne manjka velikih napak, procvit sedaj tako proslulega francoskega sindikalizma. Zakon pripušča stanovske organizacije, toda edino v s v r h o pospeševanja in študij a s t a n o v s k i Ih interesov, izključuje p a iz društvenega delokroga vsa,ko politično diskusijo. In ravno zato je zavladal med sindikalisti proti zakonu najhujši odpor; oni so ga proglasih za novi zakon La Ghapelier, ga dosledno odklanjali i:n ko se je vršil 1886. prvi shod sindikatov v Lyonu, se je proglasil iletä s 45 glasovi večine proti sprejetju zakona, kakor tudi proti rmnisterialni delavski komisiji in vsem od vlade pohajajočim naredibam za delavsko 'ljudstvo. Lyonsiki shod, ki je sklenil narodno sindikalno federacijo, že ni bil brez strankarskih socialističnih vplivov, to pa posebno radi tega, ker so fungirale taiste osebe kot sindikatni -zastopniki in strankarski vodje franc. del. stranke (guesdisti). Shodi sindikatov in stranke se vrše istočasno in v taistem kraju, sindikati gredo, kakor sedaj v okrožju nemške soc. demokracije, skupaj s politično organizacijo, ki jih smatra kot integralen del socialistično mislečega proktarita. Polagoma pa se jamejo množiti med sindikalisti blanquistni in anarhistni elementi in 'tako je moglo priti do tega, da se ‘je izrekel shod v ßordeaux-u (1888) in v Marziliji (1892) za splošno stavko, sicer .ne kot revolucionarno, temveč ilegali-tarno sredstvo v dosego delavskih izabtev. Če so gledali guesdisti ta revolucionarni dulh 'že prej z nevoiljo, so 'hoteli priti na prihodnjem shodu v Nantes-u 1(1894) na jasno. K temu shodu so se pritegnili tudi zastopniki delavskih borz, kjer so dobili iz anarhističnih taborov prestopivši propagatonji odločilni vpliv. Ko je po burnih debatah glasovalo 65 udeležencev za revolucionarno metodo in so ostali guesdisti s 35 glasovi v manjšini, so shod demonstrativno zapustili in odločili definitivno samostojno dedovanje stranke in sindikatov. Stara federacija sindikatov se je razšla in že 1. 1895. je vstanovila n antska večina na shodu v Li-moges-u »Splošno delavsko z v e z o, C on f d d 6 r a - ti o n g 6 n 6 r a '1 e du Travail (navadno skrajšano C. G. T.), ki je nastala iz združitve sindikatov, sindifkatnih federacij in delavskih borz. Vsporedno s 'političnim gibanjem se razvijajočih delavskih organizacij se je ustanovila namreč 3. febr. 1887. s pomočjo pariške občine prva 'delavska borza v Parizu, kfceri so sledile kmalu 'druge v provinci, tako 'da jih je biilo 1. 1891. že enajst in so mogle sklicati 'naslednje leto že lastni zibor, ki se je ponavljal vsako leto, dokler se ni sklenila na alžirskem zboru (1902) združitev s C. G. T. Tudi g-uesdiistom na n antskem shodu odpadli sindikati so krenili v an a rh i stno-r evolucionarni tabor in ko se je C. G. T. s pomočjo v e! e izbor n ega iPelloutiera v kratkem času organizirala, je postala mahoma naijhujša skrb francoskih državnikov, največtje 'Strašilo miroljubnega bourgeois in last not least tudi »salonskih« socialistov 'iz Jauresovega okrožja. Kakor Bernsteinov revizionizem pomenja tudi1 ona novo fazo v razvoju socializma. Obe smeri, ki stojita v razmerju dosledne negacije, sta se razširili dalefco preko maj svojega postanka. V nekterih deželah so se pojavila taista gibanja brez francoskega vpliva in z krajevnim razmeram, odgovarjajočim 'programom, ponekod je revolucionarni sindikalizem čisto francosko izvozno blago, ponekod pa je to gibanje z anarhizmom v tako ozki zvezi (n. pr. ina Češkem), da ju je težko ločiti. To poslednje je umevno, ker naklonjenost anarhističnih skupin sindikalizmu ni le površna in platonična, temveč je njih sorodstvo idejno precej utemeljeno, saj jih veže mnogo kardinalnih programnih točk, skupna geneza in do neke meje taista revolucionarna praksa. Toda dočim so anarhisti, kolikor jih moremo soditi po spisih nijih najuglednejših prvakov, veliki, v najabsurdnejše egalitarne in humanitarne utopije zaverovani' fantasti, fanatični verniki »vseosvobojajoče« od buržoazije vstvarjene vede in kulture, intelektualci kateksohen in po zadnjih posledicah obojih njihovih programov skrajni' 'individualisti, ki hočejo šiloma atomiizirati družbo, je prvo načelo sindikalistov racionalno zač rt an vsakdanji razredni b o j, trdna stan o v s k a organizacija in pa mržnja proti vsemu, kar nosi le količkaj značaj intelektualistne pripadnosti. Anarhisti prepovedujejo miroljubno človeštvo s transcedentalno popolno enakostjo ' vseh Človeških bitji, sindikalizem pa hoče biti izključno organizacija proizvajalcev-delavcev, razredna falanga s partikularnimi interesi, ki bo nekega dne z brutalno silo vrgla dosedanji .red in vsilila svoje gospodarstvo vsemu ostalemu pre- bivalstvu. Na ta dan, pravijo, se bodo pripravili' z železno disciplino, stanovsko organizacijo, revolucionarno propagando in s strokovno izobrazbo. II. Da te točke niso prazen zvok, o tem nas pouči že površen pogled na organizacijo in delovanje Splošne delavske zveze. C. G. T. je vzor velike narodno-stanovske organizacije, kajti ona združuje na ženijalen način centralizacijo z največjo avtonomijo posameznih skupin in je njen organizacijski mehanizem obenem čudovito priprost. Vkljub naravnim heterogenim' raizimeram med delavskim svetom' šteje C. G. T. samo tri stopnje. Stavbeno podlago tvorijo posamezni sindikati, druga stopnja obstoji iz delavskih borz in pokrajinskih unij na eni in iz narodnih zvez na drugi strani. Tretja stopnlja je C. G. T. sama. V sindikatih se združujejo delavci taiste kategorije, delavska borza je zveza raznih sindikatov taistega kraja, pokxaijinslke in narodne zveze obstoje iz istovrstnih sindikatov. C. G. T. obstoji iz dveh sekcij: iz sekcije borzne in sekcije sindikatne 'zveze. Obe sta samostojni’, imata svoj lasten budget, lastne lokale in tajnike in lasten delokrog. V skupnih sindikalističnih zadevah se vrše sikupne konference obeh sekcij, t. z. »ekonomični komite«, kjer se izvolijo tudi potrebni skupni odseki (za propagando, administracijo, stavke, tisk itd.) Zvezni bureau obeh sekcij obstoji iz 7 članov in njegov tajnik nosi naslov tajnika Splošne delavske zveze in je permanentni organ, ki izvršuje predpriprave za skupne zbore in nadzoruje izvrševanje njegovih sklepov. Zvezni ko mit 6 nima lastne blagajne, budget se razdeli enakomerno na obe sekciji. Pri nas pomenja beseda sindikat običajno organizacijo delodajalcev, v Franciji se imenujejo s tem imenom stanovska delavska društva. Vendar ima sindikat po sindikalistični teoriji po-globljenejši pomen. Kakor ga razumejo sindikalistični teoretiki, pomenja sindikat »organično klico nove družbe in predpodobo bodočega družabnega reda; on je sindikalistom že sedaj glavni organ razrednega boja, v bodoče pa bo ekonomika in pravna podstava, na kateri se bo dvignila družba samih proizvajalcev in kjer bo kapitalistično izkoriščanje a priori izključeno,3) »on je ’) Georges Weill: D. sozialist. Beweg, i. Frankreich. Arcb. f. S. \j. u. S. p. 1910. I. Kvintensenca vseh socral’lst. doktrin«,4) nekaj sorodnega z Lassal-lejevimi Produktionsgenossenschaften. Meid francoskimi sindikati in našimi Gewerkschaften obstoji fundamentalen razloček. Medtem ko so izključene iz njiih delokroga vsaj programatično politične diskusije, je sindikat politično in stanovsko orožje obenem. Avstrijske, nemške in italijanske stanovske delavske zveze gredo sicer vsled socialistične večine druStvenikov in istovetnosti oseb, ki fungirajo v stanovski in politični1 organizaciiji, skupaj s politično soc. dem. stranko, one so njena gmotna opora in izborna propagandna središča, toda ta sloga izvira očividno iz dejanjske trenotne nujnosti, vsiljene cd gospodarskega stanja in je polna raznih kriz in nesoglasij. Do pred kratkim politična stranka sploh ni hotela priznati strokovne zveze kot enakopravne tovarišice v borbi za socialistično prihodnjost. Tako 'določa na berlinskem shodu (1892) sklenjena resolucija, da je sicer odobravati strokovne zveze radi’ pravnega varstva i'zprtrh delavcev, da se pa morajo ustanavljanju novih zvez zoperstavljati in pobijati mnenje, da morejo strokovne zveze vplivati na kapitalistične proizvajalne razmere, izboljšati gmotno stanje delavstva ali odpraviti politični in razredni boj aili ga le omejiti,5) in na Erfurtskem stiodu, kjer se je apeliralo tudi na izvendelavske kroge, se je sarkastično norčeval Auer: »Diese Sammlung von Halbenichtsen wirft nun ihren Nicht-Besitz zusammen und auf Or und dieses iNicht-Habetns soll nun das Geschäft beginnen.« Še le polagoma in po hudih p rer ek ih so prišle »simpatije« na dan in obe strani ste si pridržali svoij avtonomen delokrog in program. Načelna nasprotja pa so izginila še le na mannheimskem shodu (1906), v Bebelovem Damasku. Nato pa je zavozilo vse gibanje v revizionistične vode in 'se do dobrega pobirokratilo. Razvoj stvari in parlamentarna malouspešnost politične stranke je odkazala večini srednjeevropskih strokovnih delavskih organizacij poseben delokrog, ki obstoji iz gospodarskega in pravnega osiguranja delavskih interesov. Svote, ki so se porabile iza zavarovanje proti brezdelnosti, bolezni, izprtiju, nezgodam itd., fondi za pokojnine, podpore itd. izkazujejo v letnih *) E. Pouget: La C. G. T., B. d. M. P. poročilih največje številke. Višina mesečnih prispevkov, točnost vplačevanja in velika zvezna podjetij a pričajo o povišanem delavskem standard of life. Da, delavcev nekih mogočnih zvez že ne moremo več prištevati k proletariatu. Oni so se poburžoazili ne samo glede svojega primeroma gmotno omejenega življenja, temveč tudi kar se tiče splošne mentalnosti in političnega prepričanja. Proletariat ima dandanes močno aristokracijo. Skladi osrednjih strokovnih zvez znašajo lepe milijone. Tako je bilo n. pr. zastopanih v nemški osrednji zvezi delavskih strokovnih društev 1. 1911 nad 2,100.000 članov in je znašalo n. pr. stanje blagajne rudokopov 4,255.753 M, tiskarjev 7,958.523 M, lesnih delavcev 4,395.447 M., premoženje združenih zvez pa je znašalo 1. 1909 43,500.000 M., dohodki 50,500.000 M in 46,250.000 M stroškov. V Avstriji, kjer so znašali 1. 1910 dohodki 8,604.176 M •in 4,636.875 stroškov, so izločeni iz bilance češki avtonomisti ali takozv. separatisti in mnoge druge soc. dem. strokovne organizacije. Angleške Trade Unions, iki so služile kontinentalnim, zvezam kot vzgled, so imele 1. 1909. 2,347.461 članov z L 3,982.723 dohodkov, L 2,687.416 stroškov in L 5,051.460 rezervnega zaklada.0) Na tej podlagi je delavska politika razuimevno sigurnejša, delavec ima nasproti podjetniku močno gmotno in moralno zaslombo, njegovo življenje je zasigurano, aili odkupnima za to je z blagostanjem rastoča indolentnost v razrednobojnih vprašanjih. To niso več uporni proletarci-socialisti, temveč zelo miroljubni meščani, ki ibi lahko z mirno vestjo rekli z Marxom: Moi, je ne suis pas marxiste. Njih politični socializem pride le pri volitvah v vsi svoji skromnosti na dan, politiki po poklicu pa najdejo zanje 'le malolaskave izraze. Zato je izgulbi'la tudi nemška socialna demokracija velik del svojega velikega ugleda, ki ga je nekoč imela. »Najgloblji vzrok njene slabosti leži v strankarsko-politični ‘kvintesenci socialne demokracije same, kajti ona je izključno stranka novinskih bralcev in volilcev z velikim birokratskim aparatom... sie wird denkfaul und träge« ... se norčuje jedien najboljših poznavalcev nemških sod ru go v7) in poetični ruski panegrik sindikalizma, N. Minskij, ne more najiti dosti sarkastičnih besed, ko primerja bilance nemških strokovnih zvez in sindikali- •) Dayl Mayl Year Book for 1912. 66. ’) R. Michels: Die deutsche Sozialdemokratie im internationalen Verbände, Arch. f. Sw. u. Sp. 1907. 25. stične C. G. T.8) Pomislimo li, da šteje C. G. T. okoli 200.000 članov in da pride na 100 članov sind, zveze skupno 60 cent. in na člana borzine zveze 65 cent. letnega prispevka, očividno ne moremo govoriti o velikanskih budgetih. C. G. T., ta strah vseh strahov za rodoljubnega Francoza, je imela m. pr. od 1. junija 1906 do 30. junija 1908 27.339 fr. dohodkov in 23.530 fr. stroškov. Letni prispevki plačujočih članov dosegajo torej na leto malenkostno svoto 11.118 fr. Rezervnih skladov C. G. T. nima.0) Taista skromnost vlada tudi v proračunih obeh v C. G. T. združenih sekcij. Sekcija borz izkaizuje v taistem času 16.400 fr. dohodkov ,i n 16.080 fr. stroškov. O kompliciranih zavarovalnotehničnih mahinacijah pri talki beračiji seveda ni govora. Zato skrb e po vizoru angleških friendly societies urejene »mutualitčs«. Vse sindikalistične sile se osredo-točujejo na propagando. Ne morda kakšno megleno mesijanstvo! Sindikalist nima vkusa za Hegel-Marxove logične antinomije, on ne ljubi hiliastičniih fantazmagorij in njegovi listi nimajo stiliziranih, nedeljsko razpoloženih člankov, (kajti oni si jih pišejo sami, suhoparno, vestno in stvarno. Sindikalist je pesimist in je hladno izračunal, kedaj da bodo njegove moči dosti silne, da vsiili družbi svojo voljo kot ,zakon. Zapomnil si je Fouil!16e-ov opomin. Kaj mu pomaga vse revolucionarno navdušenje, če pa ostane njegova čredmo-men talna inferiornost, nenaolbraženost, notranja disharmonija? Oini dan, ko se ima izvršiti splošna razlastitev, bo en moral razpolagati z vso velikopodjetniško prebrisanostjo, sicer razpadejo vse lepe sanje o sindikalistični bodočnosti v prazen nič. — Zato je temeljita strokovna in splošna izobrazba, politična dalekovidnost in dosledna disciplina prav njegova skrlb. »Cilj industrija'lnega sindikalizma je, izdelati sistem, s pomočjo katerega bo mogoče vesti razredni boj znanstveno do prevzetja vsega proizvajanja. -lindustrijalni sindikalizem hoče organizirati delavstvo tako, da bo moglo voditi proizvajanje samo, ko se ga polasti.«10) In sindikat je njegova šola, miniaturna slika velike bodočnosti. »Urejaj svoje zadeve sam« je njih zlati rek. .»Delavska emanci- ") H. Minicicift: Pa6oiian nnpTm h pa6o>rifi miacd.. Pyc. Mhcjib ") Anton Acht: Der moderne französische Syndikalismus, Abhandlungen des staatswissenschaftlichen Seminars zu Jena. 9. zvez. 3 seä. Jena 1911. ,0) Tom Man v The Industrial Syndicalist 1911. pacija mora biti delo delavcev samih«, to načelo, ki ga je progi'.asila starejša internacionala in ki se je poizgubilo dandanes v kalnih vodah reformiizma in blestečih paraifrazah ofi-cielnih govornikov, hočejo sindikalisti izvesti doslovno, kar jim je doneslo priimek »neomarxisti«. Ne zavarovalnica v velikem slogu, sindikat sme biti samo bojno sredstvo v razredni borbi, šola za revolucionarno propagando in zato preč z vsem, kar bi znalo zazibati delavca v okostenelo malomarnost in ono polme-ščansko sufisantnost, ki diči nemškega sodruga. Cegetisti, kakor jih 'blagovoli titulirati Matin, so potemtakem dosledni izvajalci političnega in socialnega darvinizma in se ne ponašajo .z idejno sorodnostjo' sanjavih starcev v Haagu. Kakor S timer se sme zanesti sindikalist le na lastno eneržijo in izključiti iz svoje srede a priori vse parazitne intelektualce srednjega stanu. Nič dragega birokratičnega aparata, ne konzumnih društev, ne podpornih fondov (rzvzemši viaticum). To naj ostane izven sindikata. On si mora ohraniti svobodo, da vzame kapitalistu potom postopnih reform, ki smejo pa služiti zopet le kot orodje v dosego daljših, stopoma pozicijo za pozicijo in zavrača zato dosledno vse lepe darove raz vladne mize, državni delavski svet, obvezna razsodišča, trgovinsko pravico sindikatov, zakonito uravnanjc stavk itd., kajti to so le mamila, ki jidi vrže vladajoča kasta pred delavce, da jih zaslepi. Kaj parlamentarni projekti, kaj vsa poslanska komedija! Stavka, ogromne demonstracije, burni izgredi, sabotaža, bojkot, gaspillage, rebuffade, badigeonnage, brutalna sila in končno splošna stavka in razlastitev, to so sredstva, ki pri vla-dujočih nekaj zaležejo in jim izsMijo koncesije. To je Fernand Pelloutierov testament. Kakor iz navedenega razvidno, je sindikalizem ultraradikalna nota v spleteni kompoziciji vsega, kar slovi dandanes pod imenom socializma, on je njegova dejanjska kritika in obenem obsodba sodobnega pandemokratizma, pan egalitarizma in panparlamen-tarizma. Čudna cvetka v mavrično pisano se lesketajočem močvirju gnijočih političnih in socialnih fosiilij iz polpreteklih ideoloških dob, hoče sindikalizem biti vestnik novih družabnih tvorb in globljih socialnih diferenciacij, klica novega prava in nove kulture. ' III. Socialni razvoj Francije in francoska notranja politika zadnjih 50 let je bila kakor nalašč, da pripravi tla tako organiziranemu revo'lucionarizmu. 2e ta okolnost, da je Ibi’Io delavstvo v politično najprobujenejši državi do 1. 1884. brez društvene pravice, je morala zanetiti v njegovih vrstah ogorčenje in načelno proti vsaki vlaidi naperjeno gibanje, obenem pa so morale od prvega začetka zelo konfuzne idejne podstave modernega državnega in socialnega reda tam najprej zastareti in povzročiti kterdkoli reakcijo, 'ki more biti v 'revolucionarni Franciji kajpakda samo revolucionarna. Mi živimo v dolbi, ko se vrše na tihem in od velike množice neopažene dalekosežne javno- in zasebno pravne transformacije. Kritike našega socialnega dogmatizma in javnega reda zadnjih dveh desetletij so pre-tehtne, da bi se mogli s tolikim navdušenjem soglašati z oibstoječim »javnim mnenjem«, kakor naši oficielni politiki. Ta kritika pa tudi ni mogla prizanesti političnim delavskim strankam in njihovim idejnim zgradbam. Socialna demokracija stoji dandanes na vrhuncu svoje slave, ampak njene sile je konec. Der Mohr hat seine Schuldigkeit getan, der Mohr kann gehen. S tem, da je privedla iz francoske revolucije se porodivše politične in od enciklopedistov izposojene ideje v njihovi našemljeni absolutnosti ad absurdum, oibenem pa razširila, čeprav ponekod bolj- karikirano socialno misel v najširše sloje in poglobila naj ibo že posredno ali neposredno v ljudskih slojih čut solidarnosti in ndkaj politične samozavesti, je svojo zgodovinsko misijo izvršila. Zdaj gre samo zato, podreti strohnelo bajto ter postaviti trdnejše temelje za solidnejšo stavbo. Samo da se sindikalisti zelo motijo, če so mnenja, da imajo oni konečno panacejo. Da pa leži v sindikalistični teoriji mnogokaj, česar se ibodo morale posluževati bodoče -generacije, tega ne trdijo samo cegetisti sami, ampak mnogi sicer socialističnim tezam ne ravno naklonljeni politiki in sociologi. A n t i p a r 1 a m e n t a r i z e m, ant i el tatičem, a n t i-patriotizem, a> n t i M i 1 i t a r i .z e m, direktna akcija in splošna stavka s (končno razlastitvijo in uvedba ekonomskega federalizma, to so glavne točke sindikalističnega nauka. Sodoibna demokracija preživlja veliko krizo in to ne samo v Franciji. Dejstvo samo je tako priznano, da o tem ni razglabljati. Na političnem polju se je diskreditirala, znanstvenikom se je razblinila v neopredeljivo zmes filantropskih in nacionalistnih utopij, njen toliko hvailisani parlamentarni mehanizem odreka službo in velik del ljudstva je izgubil zaupanje v Samovlado v sodobni obliki. Tako sodijo tudi načelni zagovorniki demokratizma, kakor Ostrogorski, Duguit, Masaryk ,Guy Grand in dr.11) Demokracija, kakor jo razumejo naši ljudje, sloni na hipotezi pravice števila, na načelu narodne suverenosti, novejše etikete za starejši režim. Kar sklene narod, je zakon, za narod pa velja načelo večine in to načelo je zio naših dni j. Ono je posledica panbumanistnega racionalizma, formuliranega od francoskih enciklopedistov nižjih naslednikov, ki je sicer svoječasno odgovarjal socialni strukturi, ki je pa moral kot absolutno meri'lo za razvitejše dobe in topot zopet brez velikega uspeha pokazati brezplodnost socialnih prognoz na podlagi trenotnih socialnih teoremov. To je deloma dedščina, ki jo je zapustil mož, čigar dvestoletnico ravnokar obhajamo. Bilanca ne odgovarja njegovim sanjam. Narod je atomiziran, socialne skupine raztrgane, politični interesi v najhujšem nasprotju. S pomočjo teh gesel se je povzdignila nova kasta stanovskih samopolitikov, politika žabjega Obzorja je procvela, malenkostno strankarstvo je korumpiralo zakono-dajistvo in pustilo administracijo iti svoja pota ter podprlo vladajočo anarhijo, zakonodaja sama je pobegnila v zakulisje in kuio-arje, zbornica se je izpremenila v borzo s terminsko kupčijo z narodovo naklonjenostjo, nad vso to zmešnjavo pa se blesti žareče solnce, strah poslancev in malik mirnih otočanov, — volilni listek. Jedni in drugi verujejo v njegovo vsemogočnost, marionete samo-dopadljivo glumijo v vlogi ljudskih tribunov, narod pa gleda komedijo in se zabava na lasten račun. »Cernu bi se udeleževal vo'lileo, ko je storil svojo dolžnost, še političnega1 dela? On ima mandatarja in s tem je njegova vloga izpolnjena. Ljudstvo je suvereno«, pravi Proudhon, »Je na dan volitev, zato da se po izvršeni inalogi zopet propade v letargijo.« Le cuite de 1’ impotence in il’ horreuer des responsabilites niso prazne frazie in naj- natisne N. Freie Presse še stotine uvodnih člankov. Dete teli razmer je moderni revolucionarni sindikalizem. »Nezadovoljneži (socialisti) so se navduševali spočetka ob ideji, *') gl. Guy Grand: Le proces de la democratic, (Hibi. d. Monom, soc. contemp.) passim. da ne more biti nasprotja njih volji, ikajti oni so bili število; zdelo se jim je samoumevno, da zadostuje izvoliti poslance, da se vstvari nova zakonitost njihovih potreb; in glej, oni sprejemajo vlado Jjudij, ki nimajo drugih 'interesov, ko svoje lastne. Ti ljudje so jim sicer voljni izkazati usluge, ampak pod pogojem, da jim izročijo državo, predmet njihovih ambicij. Tako more služiti vstajni nagon ubogih za podstavo 'ljudske države, Ob stoječe iz meščanov, kateri hočejo nadaljevati meščansko življenje, 'ki vzdržujejo meščanske ideologije, ki se pa izdajajo za zaupnike proletariata.«12) Narodni zaupniki so ipostali 'zavezniki vladajočih, logika splošne volilne pravice se ne briga preveč za skupni narodni interes, parlament je le karikatura tega, !kar so obetale teorije, iz bajeslovne ljudske volje pa se brijejo norca partikularne, enodnevne, sebične osebe. Voila la dioctrine du miserable Rousseau.« Miflleratid, sedanji ljubljenec armade, se počuti dobro zraven GaHifeta, biriča komune in zraven Delcassč-ja, Viviani je zaveznik veleindustrije in Briand, nekdanji sindikalistični apostol, mirno vtakne stavkajoče v vojaške bluze. Ali se da karikatura st r ank a rsko-soc ialisti čn e discipline še stopnjevati? To raj hands off in nazaj k Marxovem načelu! Delavci sami! Seveda brez dOktrinarnosti. Inozemski družboslovci govore radi o sindikalistih kot neomarksistih. Ampak Sombartovi »prijazni, fini, izobraženi, kulturni ljudje s čistim perilom, lepim1 vedenjem in elegantnimi damami« se brigajo zelo malo za nemškega Hegeli^ janca in debeli njegov kompemdij, ki nima pri praktičnih sindikalistih toliko vpliva, kakor n. pr. g. Gostinčar na angle&ko zunanjo politiko, praktiki pa ikaikor Griiffuelhes, Pataud, Berth itd. ga poznajo le bolj po imenu. To misel so vživite politično-socialne ■razmere same. Malopomembna socialna zakonodaja, s katero so se mogle ponašati socialistične in radikalne stranke, je morala podkopati v ljudstvu zaupanje v delegacijo in privesti delavstvo do tega, da je poseglo brez posrednikov po samopomoči. Tako je nastala praksa in teorija direktne akcije. Direlktna akcija, t. z. v nasprotju s parlamentarno, posredno akcijo, samostojno izvo-jevanje vseh delavskih pravic in zahtev, je stanovska in edino prava razredna politika proletariata. Ona je načeloma revolucionarna, nepretrgana borba. »[Revolucija je delo slehernega trenutka, od danes do jutri. Ona je skladna akcija, borba ,J) Georges Sorel: La decomposition du marxisme str. 26. vsakega dne, brez premirja in brez odloga proti tlačečim in izkoriščajočim silam.«13) Direktna akcija velja pred vsem v gospodarskem'boju. Izkoristiti vsako zadrego delodajalcev, vsako depresijo v prometu, vse krize in s pomočjo iprej izsiljenih reform izsiliti nove reforme kot podlago nadaljnih bojev, to je metoda, ki se obnese bolj ko vsi Jaur&sovi govori. Seveda, direktna akcija ni nujno nasilna, ona se more izvršiti v mirnih oblikah, ona pa se izraža po priliki tudi v revolucionarni eruptivnosti. Doto er udarec v primernem času in to brez vodstva meščanskih socialistov! Deluje ii parlamentarni mdhanizem brezvidnega vspeha, grozilne demonstracije ga oživijo in povspešijo zakonodajo, je li delodajalec svojeglaven, stavka v zanj najugodnejši konjunkturi ga zna omehčati. Na šikane naj odgovori sindikalist z enakim orožjem. Če to me pomaga, zadostuje par pesti peska med strojna kolesa, nekaj olja ali petroleja med .zalogo, nekaj prerezov na brzojavu, izločitev neznatnega delca pri lokomotivi, znamka malomarnosti na izdelkih i. dr. in uspeh je zasiguran. To je slovita sabotaža (ca-canninig system,) bolj nevarna in uspešnejša ko stotine proletarskih poslancev. »Z direktno akcijo si vstvari delavec sam svojo borbo, on sam jo vodi in stavi za svojo osvoboditev le na lastne moči.14) Kaj bogve novega to ni, v tem ima L. Brentano proti Bernhardu prav. Vse dosedanje revolucije so bile direktna akcija. Ona je bila načelo prvotne internacionale. Prvi jo je formuliral Proudhon v svojih Confessions d’ un rčvolutionnaire. Ampak sindikalisti so sabotažo organizirali in v mirnih časih proučili, jo razširili in sprejeli načeloma kot, orodje v programu. Sindikalistu je direktna akcija sistem, on jo stavi proti socialističnim dogmam mehanično delujoče veliko-obrtne in kapitalistične koncentracije in akumulacije, rastočega proletariziranija in parlamentarne evolucije. Oni nečejo čakati onega hipotetičnega dina, oni hočejo delati zgodovino sami. In vla-dujoči so neoprezni dovolj, da pokažejo Ob taki priliki svojo bojazljivo nezmožnost v koli. najjasnejši luči. V takih slučajih zavlada v nižinah' veselje do stavke in to je najboljša propaganda, »kajti delavci izprevidijo, da ne zadostuje, osvojiti si zakonodaljo, ampak da morajo biti tudi močni dovolj, da izsilijo izvrševanje zakonov,«15) in amienski shod je sklenili, da se morajo boriti ,s) Pouget: Les bases du Syndicalisme. (Bibi. Synd.) “) Griffuelhes : L’ action syndicaliste 23. “) H. Lagardelle : Die synd. Bewegung i. Fr. (Arch. f. Sw. u. Sp. 1908. sindikalisti, ako hočejo kolikor možno uspeti, na gospodarskem polju neposredno s podjetništvom in da se nimajo brigati za politične stranke in sekte (socialiste in anarhiste). Ta metoda, pravijo, more edino vzbuditi v sindikalistih istinito samostan o vs ko, proletarsko solidarnost, kakor jo nima nobena stranka. Ne samo, da stopnjuje Združevanje delavcev taiste kategorije v lokalnih sindikatih in sindikatov v borzah čut vzajemnosti in spoznavanje skupnih interesov, enostavnost ter praktično samostojno izvrševanje revolucionarnega programa od posameznika na lastno njegovo iniciativo in odgovornost, mora skleniti delavstvo v ožje zveze ko pa marksistne ideologije in parlamentarni programi. Obenem pa se stopnjuje z direktno akcijo v logični zvezi izvajanje razredne borbe ä ou trance. Pan egalitarni socializem mora zarne-niti natančnejše poznanje socialne strukture naroda, volilni listek mora izpodriniti stavka in sabotaža, leno nezavednost velikih mas pa podjetna predrznost nove demokratične aristokracije. Kajti sindikalisti Ihočejo biti aristokrati v proletariatu. Malokdo je povedal tej masi prazniškega socialističnega navdušenja tako bridke kakor ravno ti najsocialistnejši sodialisti in malokdo je postavil proti njenemu vodenemu demokratizmu tako ekskluzivno stališče, ki je absolutizmu za las enako. Delavci sindikalisti ne potrebujejo za izražanje svoje volije več občnega soglasja vseh sodrugov. Oni mislijo jn delujejo na lastno odgovornost, kakor da imajo za sabo vso korporacijo, ves proletariat, ves narod. Sindikalisti — aristokrati prisilijo profanum vulgus, da gre ž njimi, kajti kdo bi čakal, da stoji duševni nivo vseh na potrebni višini? Sila je prvi činitelj napredka in s silo se mora gnati nezavedne -množice k stavkam, demonstracijam itd. 'Resna razredna borba mora vstvariti od meščanskih idealistov zasanjano pan-egalitarnost. Boj gre proti' vsem ideološkim podstavam sodobne socialistične politike. S preteklostjo je treba temeljito obračunati. Manj ideologije in več realizma! To je socialni pragmatizem. Velika napaka demokratov in socialistov po njih mnenju je, da se nočejo otresti 'laži demokracij e, da hočejo vstvariti bodočnost z ostanki preteklosti in podaljšati dobo pozitivističnega duha, ki je vzrok vseh utopij. (Konec prih.) Dr. Štefan Sagadin. Upravno pravosodstvo. I. Uvod. Upravno pravosodstvo je produikt najnovejšega razvoja državnega življenja. Poleg parlamentarizma 'kot sodelovanja državljanov pri zakonodaji in samouprave kot sodelovanja samostojnih korporacij (občin, dežel etc.) pri javni upravi je upravno pravosodstvo bistven znak moderne države. Z idejo upravnega pravosodstva je v dosedanjem državnem razvoju dovršen zadnji korak na ipotu do one oblike državnega življenja, kjer naj v vseh odnošajih med podaniki in vladajočimi kot imejitelji državne oblasti gospoduje pravo in odločuje v slučaju spora nepristransko in neodvisno sodišče. Z uvedbo upravnega pravosodstva je realizirana ideja pravne države (Rechtsstaat). 'Le ona država ima pravico do tega odlikujoeega naziva, v kateri je uveljavljeno tudi upravno pravosodstvo. Kakor vse velike ideje, je tudi ideja upravnega pravosodstva doma v Franciji. Velika revolucija ob stiiku osemnajstega in devetnajstega veka jo je dejansko realizirala, predno je Ibila ideja sama še teoretično jasna. Trajalo pa je nad pol stoletja, da je našla zmagonosno pot v druge evropske države enotnega pravnega razvoja, pri nas v veliki liberalni .zakonodajni dolbi leta 1867. Člen XV. osnovnega zakona z dinč 21./12. 1867. o sodini oblasti jo je prinesel v principu, delno realiziral pa osnovni zakon z istega dne o ustanovitvi državnega sodišča, končno pa uvedel zakon z dnč 22./10. 1875. o ustanovitvi upravnega sodnega dvora. Toda vkljub temu, da že gre k zatonu pol stoletja od uve'dlbe upravnega pravosodstva in da zakonodaja glede tega predmeta v novejši dobi ni prinesla niičesar več novega, ne smemo misliti, da iimamo opraviti s predmetom, ki je zakonodajno rešen ali pa teoretično zaključen. Baš nasprotno. iNIi se našla doslej enotna teoretična oblika za bistvo iii pojem upravnega pravosodstva. Avstrijski teoretik dobrega glasu, Tezmer, toži še- 1. 1900, da je kriva one zmedenosti v razumevanju upravnega pravosodstva neka nadprodukcija teoretičnlih formulacij tega pojma. Strokovnjak prof. Zorn (Kritische Studien zur Verwaltungsgerichtsbar- keit) pa trdi glede zakonodaje o našem predmetu, 'da še nikjer ni prišlo čez Stadij eksperimenta lin /zatrjuje kot aksiom, da je posnemanje civilnega pravdnega reda, kar je bilo dosed aj vodilna ideja, za utpravno sodno postopanje nesreča. Pri eminentni važnosti upravnega pravosodstva za naše javno življenje ne bo torej odveč, ako se v naslednjih odstavkih bavimo s tem predmetom. V zakonodajnem oziru stvar sicer ni neposredno aktualna. Toda v tesni zvezi je z javno upravo in pri napovedani in pričakovani reformi uprave bo tanglirano tudi upravno pravosodstvo. Mogoče vendar doživimo, da se uredi po-licijlsko-kazensko pravo in da se ž njim podrede tudi te zadeve upravnemu pravosodstvu ter se tako izpolni Obljuba, ki jo je prinesel §. 48. zakona o upravnem, sodišču že pred 40 leti. II. Zgodovinski razvoj. ^ # • Ze ime »upravno« pravosodstvo kaže, da imamo opraviti' s pravosodstvom v zadevah javne uprave, v zadevah, kjer posega javna, bodisi državna bodisi avtonomna oblast zapovedujoče Sn odločujoče v življenje državljanov. »Pravosodstvo« pa nakazuje, da gre za rešitev sporov med javno oblastjo in državljani sodnim potom, da nastopa javna oblast v takih zadevah v oblikah in z garancijami sodišč, oziroma, da razsoja o sporih neodvisno sod/išče, katerega izreku se ima ukloniti tudi javna uprava. Iz tega sledi dvoje, prvič, da mora biti javna uprava že količkaj razvita, in drugič, da morajo biti v vsem razvoju državnega in družabnega življenja dami pogojii za pravno določeno razmerje med posameznikom in družbo, ali pravno izraženo, med državljanom in javno Oblastjo; kajti upravno pravosodstvo ravno temelji na ideji pravnega varstva posameznika v njegovih odnošajith nasproti javni oblasti in pomenja, kakoir se dobro izraža Lemayer, duševni oče naših uipravnosodmih zakonov, »iudicium finium regundorum« med državo in iindividlijem. V starem in srednjem veku ni bilo ne enega, ne drugega. Javno pravo pomenja pri Rimljanih objektivno le obliko organizacije državne dblasti, ureditev nadvlade družbe nad državljani, subjektivno pa udeležbo posameznega državljana pri tej nadvladi. Moderno izraženo, so imelii Rimljani pač ustavno pravo, ne pa tudi up r avn e ga. Individij, ni kot tak, brez ozira na udeležbo v ustavni organizaciji, imel zoper javno oblast nobenih pravic in o njegovem stališču nasproti javni oblasti je odločevala ta — magistrat — sama in suvereno. Rimsko zasebno pravo, ta najsijajnejši produkt rimskega duha, je 'danes temelj našega zaseb-no-pravnega reda, a rimsko javno pravo je izginilo iz rimsko državo. Razvoj srednjeveške in novodobne države se je vršil brez organske zveze z rimsko državno kulturo. Zato se nam ni treba muditi pri rimskih državnih napravah, ker so za naš problem brez pomena. Prav tako malo podatkov nam nudi za razumevanje in razvoj naše institucije srednji vek. Državna 'ideja in moč — po nazorih sodobne vsemogočne rimske cerkve »peklenskega izvora1«, »insti-tutione diaboli« — ni mogla priti do veljave, ves socialni red je bil zgrajen na idejah fevdalizma in ves ogromni kompleks zadev, ki so danes predmet javnega prava, je bil razdražen v posamezne zasebno-p ravne odnošaje. Državna oblast, v rokah kraljev in knezov, sama pojmovana kot vrsta zasebnih pravic teh gospodov, se je omejevala na pravosodstvo, javne uprave vsaj v približno današnjem zmislu ni bito. Radi tega je inedostajal tudi vsak substrat za upravno pravosodstvo. Spori med knezd in podaniki so se sicer pogosto reševali pred sodišči, toda to ‘ni bilo upravno pravosodstvo, ker so vsi ti spori imeli čisto ’zasebno-pravni značaj. Ni šlo za pravno varstvo državljana, ali tačas podanika zoper javno oblast. Te ni bilo, ampak knez je nastopal s svojimi zasebnima iz raznih naslovov izvirajočimi pravicami, katere je moral pogosto uveljavljati proti podanim stanovom sodnim potom. Ideja upravnega pravosodstva pa je individualističnega izvora, predpogoj je razvita javna oblast, ki posega v individualne pravne kroge. Iz reakcije individualizma zoper javno oblast se je še le rodila potreba po zaščiti individija, ki jo daje upravno pravosodstvo. V nadaljnem razvoju se je pod vplivom takozvanega naravnega ali prirodnega prava (ius naturae, Naturrecht), humanizma in reformacije krog knežjih pravic izpopolnjeval in ob koncu 17. veka strnil v enotno knežjo oblast, Landeshoheit, za katero so na spodaj, nasproti podanikom, kmalu padle vse pravne ovire in meje. Vodstvo pri tem razvoju je imelo pravo, imenovano »ius politiae«; nalagalo je knezu skrb za družabni red in splošno blaginjo in 'mu dajalo temu primerno pravico nastopiti tudi s silo v izvršitev teh nalog nasproti državljanom, tačas podanikom. Od tod tudi izraz »policijska država« (Poliizeistaat), kakor nazivamo državni razvoj od iLuldovika XIV. in Friderika Velikega do moderne dobe konstitucionalizma. Policijska država ne pozna napram svojim podanikom nobenih pravnfh mej. Ni zadeve, v katero bi se ne vmešavala. Uradništvo nastopa po naročilih in ukazih kneza in je v svojih okrožjih nasproti 'podanikom* isto, kakor knez v velikem. Od tu gre razvoj zapadnih držav evropskega kontinenta dvoja pota. Anglija, od nekdaj s posebno socialno in državnopravno strukturo, se razvija v čisto drugih smereh kakor Francija in nemške države, in nima na razmere, kakor so se v ostali kulturni Evropi razvile, nobenega neposrednega vpliva. Še danes, v dolbi splošnega prometa in vsestranskih kulturnih zvez, tvori Anglija, kar se tiče socialnih in pravnih od noša jev, svet zase. Zato moremo tamoišnji nadaljni razvoj kot za razumevanje našega predmeta nepomemben za sedaj preiti. Le pri končnem premotrivanju sodoibnega stanja upravnega pravosod-stva se bomo morali ozirati tuidi na Anglijo. V Franciji in v nemških 'državah pa je trčila tendenca po razširjenju državne oblasti' na vse panoge družabnega življenja ob skalo, ki je skoro 'eno stoletje uspešno kljubovala omenjeni tendenci in dala končno vsemu razvoju drugo smer. Ta skala so Ibila neodvisna sodišča. Kakor že omenjeno, se je začetkoma sploh knežja uprava omejevala na pravosodstvo, ki ga je knez navadno opravljal osebno. Polagoma pa so se ob razširjenju mej kneževin morali posli pravosodstva prepustiti posebnim organom, sodiščem, ki so si vedela s časom priboriti tako moč in vpliv, da se je že za Friderika Velikega in naslednikov Ludovika XIV. smatralo za nedopustno, da bi se vlada ali uprava vmešavala v zadeve justice. Sodišča so postala neodvisna. Sicer je bila njihova naloga omejena na civilno in -kazensko pravosodstvo, toda meje med terna pravnima skupinama niso bile nikdar trdne in le pogosto so si sodišča lastila pravico podsodnosti v zadevah, ki jih je državna uprava reklamirala zase. Težnje sodišč je podpirala okolnost, Ida se je njih delo giba'lo na trdnih in v najfinejše nijanse detajliranih sistemih civilnega in kazenskega prava, dočim še upravnega prava ni bilo in je za upravo bila merodajna zgolj dobra volja upravnega uraidništva in v zadnji vrsti deželnega kneza. Pri nerazvitosti javnega prava je to pomenjalo toliko, kakor da je predmet dr- žavne uprave vse ono, kjer načelo prava ne velja, in ni se čuditi, da je teorija javne zadeve od civilnih ločila po t e m kriteriju. V Franciji so bila pred vsem. velika sodišča, parlamenti imenovana, ki so se mogočno postavljala po robu proti težnjam državne uprave in priznavala le one kraljeve naredbe za splošno obvezne, ki so se j'im oficieino od Vlade dopoalale im so jih sodišča vpisala v svojo zbirtco izakonov (register), kar se pa ni zgodilo kar tako, ampak so sodišča pazno čuvala svoja načela. Le take vpisane naredbe so imiele veljavo zakona. V 'boju med sodišči in kraljevo upravo je kakor v Franciji tako tudi v Nemčiji zmagala končno uprava, za katero je stala vsa vladarjeva moč. Sodišča so se potisnila nazaj na polje civilnega in kazenskega prava, javna uprava pa je dobila pod devizo iMontesquieu-jeve »delitve oblasti« (separation des pouvoirs) v zakonodajno, upravno in sodno, prosto pot. Ne v tem1 zmislu, da bi zanjo zakoni ne veljali, ampak da ni podvržena kontroli ti e odvisnih sodišč, da se ne more ne uprava kot taka ne upravni uradnik radi kakega upravnega čina, najsi še tako igloiboko posega v prava državljanov, citirati pred sodišče. V Franciji sie ni vlada zadovoljila s tem, da je zakon z dne 22./ 12. 1789. to načelo izrekel (»Les administrations de departement et de district ne pourront etre troublees dans 1’ exereice de leurs fonctions administratives par aucun acte du pouvoir judiciaire), dosegla se je tudi uzakonitev gorostasnosti, da zapade sodnik, ki bi si upal soditi o zadevi spadajoči po nazorih uprave v njeno področje, kazni. V nemških državah ni prišlo tako daleč, ker niso sodišča dosegla neodvisnosti in moči v oni meri; tu je zadostovalo, da ■se uprava za sodlbe, ki so zadevale njene interese, ni menila... Ko se je uprava oprostila kontrole civilnih sodišč, ni postala prosta vseh vezi; kajti delitev oblasti je pomenila zlasti, da je zakonodajna olblast nad vsem, sodna in upravna dblast pa stoje pod zakonom, sodna, da ščiti zakonitost zasebnopravnega življenja, upravna, da izvršuje upravne zakone v njfh okviru in zmislu. Odtod tudi ime »izvršujoča oblast«, ki je postalo v tem času za javno upravo navadno. Mislilo se je, da je stem, če se uprava veže na zakon in se ji pripisuje naloga, izvrševati le zakone, dovolj doseženo; pri tem pa so pozabili, da je uprava moderne države veliko preobsežna in komplicirana, da 'bi se mogla v vsem öbsegu določiti in omejiti z zakoni. Z besedo »zakon« se je začel poseben kult, postaäa je čarovniška beseda, ki premore vse. Znana fraza policijskih' organov »v imenu zakona« je tega izvora. Seveda je bilo treba za javno upravo še le ustvariti večino zakonov. Zato naj bi pa skrbeli parlamenti. Ti so pred vsem smatrali za potrebno, da se javni upravi na spodaj, napram državljanom, začrtajo meje, katerih bi uprava ne smela prekoračiti. Tako so nastali »osnovni zakoni« o nedotakljivosti imovine in oselbe, svobodi vede, enakopravnosti narodov itd. Uprava, oproščena vsake kontrole sodišč in le formalno vezana na zakon, je kmalu vzbudila reakcijo. Parlamentarna kontrola in ž njo spojena možnost ministrske obtožbe radi nepostavnih upravnih činov se je izkazala kot popolnoma nezadostno jamstvo za zakonitost in pravičnost uprave. Kako so se razmere izpremenile in kako so se motili oni, ki so v parlamentarnih pravicah iskali začetek in konec vsega, kar rabi državljan za varstvo svojih državljanskih pravic, kaže najbolj dejstvo, da je danes med državljani splošen klic po odpravi parlamentarnih vplivov na upravo. Enake, da ni reči, še slabše so izkušnje drugega sredstva v dosego zakonitosti uprave, s samoupravo. Važne javnopravne funkcije, cele panoge javne uprave, kakor ljudsko šolstvo in dr. so se odvzele državni upravi in prepustile deželam in občinam. Prosto od »ljudstva izvoljeni častni funkcionarji, kakor občinski predstojniki, deželni odborniki etc. naj imajo poti vedno kontrolo avtonomnih korporacij' te zadeve v rokah. Toda izkazalo se je, id a je državljan pred krivicami teh oblasti še manj varen, nego pred državno upravo. Tezner (Verwaltungsarchiv, zv. VIII, str. 537) to povdarja v krepkih besedah: »Die Willkür der Organe der Selbstverwaltung hat vor jener der staatlichen Verwaltungsbeamten nur die Schamlosigkeit voraus.« Tako je nastal problem, kako doseči glede javne uprave, da bo res tudi varovala načelo prava napram državljanom, ali kako varovati pravico državljanov nasproti nezakonitim činom uprave, prob'lem pravnega varstva v upravi. Rešitev tega problema pa se je našla v obliki — upravnega pravosod-stva. Kako se je to dovršilo in ka'ko je upravno pravosodstvo organizirano v zapadno-evropskih državah, je predmet naslednjega odstavka. III. Organizacija upravnega pravosodstva v moderni državi. ’Pri prvih teoretičnih pojavih problema pravnega varstva v upravi so se takoj javila civilna sodišča in reklamirala za se pravico presoje sporov med državljani in javno upravo. Na drugi strani je bila zahteva, da se varuje upravi tako težko izvojevana samostojnost in da se v upravi sami ustvarijo kavtele pravnega varstva in zakonitega postopanja. Te kavtele so iskali v tem, da se v takozvanih upravno-spornih zadevah postopa po načinu in v oblikah, kakor postopajo sodišča, da v talk ih' zadevah upravna oblast nastopa kot pravosodna oblast. Za vzgled takega upravnega pravosodstva je služil francoski »državni svet«, conseil d’ Etat. To je bil začetkoma le kraljev posvetovalni zbor v zadevah uprave, pa je sčasoma dobil tudi pravico kasiranja nezakonitih 'činov upravnih organov na predlog pritožujoče se stranke. Revolucija je ta državni svet odpravila in prenesla njegovo kompetenco na ministrski, svet oziroma na posamezne resortne ministre, toda ustava z dne 23. frimaire VIIiI. ga je zopet oživela. Kot podrejene oblasti za upravnosporne zadeve pa je zaikon z dne 8. pluviose VIII. uvedel prefekturne svete (conseil de pr6fecture). Državni svet ni bil sodišče, ampak le posvetovalni organ nosi-telja državne oblasti; njegove odločbe so bila le mnenja (avis), po imenu in odgovornosti pa so bile to odločbe šefa izvršujoče oblasti. Šele leta 1872. je dobil državni svet neodvisnost in s tem značaj sodišča. Seveda dejanjski je državni svet radi svojega ugleda bil že dolgo pred letom 1872. samostojno odločujoča korporacija, katere izrekom se je uprava brezpogojno pokoravala. Ko je Francija torej že dejanjski imela urejeno upravno pravosodstvo, je v nemških državah bila teoretična in praktična pot razvoja še nejasna. Nekatere države, kakor Wiirtemberška (1836), Hessenska (1832), Saksonska (1835) so bile slepo posnemale francosko inštitucijo. V drugih je bila zmaga večinoma na strani civilnih sodišč. Ta so tudi prodrla v državni ustavi frankfurtskega parlamenta, koje § 182 določa: »Upravno pravosodstvo preneha, o kršenju zakonov sodijo sodišča« (sc. civilna). Toda le ,za kratko dobo. Pod vplivom teoretikov Stahl-a, Stein-a in zlasti Gneist-a je končno od leta I860, na vsej črti zmagala teorija upravnega pravosodstva. Začela je Badenska (1863), potem Prusija (1872, 1875), sledile so Wiirtemberška, Bavarska in dr. Kot najzadnja je uvedla upravno pravosodstvo Saksonska (1. 1900). Med tem je ka- kor že omenjeno, francoski oonseil d’'Etat postal tudi formailino samostojno upravn*o sodišče, 'ki odločuje »souverainement. V Avstriji so se ideje o delitvi otoläisti, zlasti ločitvi sodne in upravne olblasti, ter zahteva po upravnem pravosodstvu pojavile še le v revolucijski dobi 1. 1848—49. Legislativno je problem načel ustavni državni zlbor v Kromerižu (Kremsier) v svojem »osnutku ustavne listine za avstrijske države«, kjer povidarja v § 137 ločitev in samostojnost pravosodstva in uprave in ustanavlja najvišje »državno sodišče«. To naj bi bilo v prvi vrsti pristojno za razsojevanje o obtožbah zoper ministre, potem za pritožbe radi kršenja ustavnih pravic po upravnih činih in končno za razsojevanje sporov dežel med seboj in s centralno vlado. Bistveno iste določbe je sprejela tudi oktroirana ustava z dne 4. marca 1849 (§§ 102 in 106). V sledeči dolbi absolutizma ni bilo mesta za upravno pravosodstvo; takozvani »Silvester-patent« (31./12. 1851) je združil sodno in upravno oblast v prvih instancah. Z ustavno dobo 1. 1867. pa so tudi, in tokrat s čilo močjo, oživele vse one ideje, ki služijo realizaciji pravne države, pred vsem ideja upravnega pravosodstva, Iz »izrednega« po reaktiviranju ogrske ustave v »rednega« izpremenjeni državni zbor je takoj sklenil iiz la'stne iniciative več važnih zakonov. Za naš problem pridejo v poštev 1) zakon z dne 25. julija 1867, s katerim: se ustanavlja odgovornost ministrov za upravne čine njihovega področja in določa za presojo o obtožbi ministrov, do katere ima vsaka zbornica pravico ad hoc sestavljeno sodišče (Staatsgerichts-hof); 2) osnovni zakon z dne 21. decembra 1867, št. 147 drž. zak. o sodni oblasti, ki proglaša v čl. XTV. princip ločitve pravosodstva od uprave in določa v (radi svoje nejasnosti) slovitem čl. XV., da ima vsakdo zoper odločbe upravnih oblasti v zasebnopravnih sporih pravico tožiti pred rednimi sodišči, zoper odločbe in ukrepe, ki kršijo druge pravice, pa pred upravnim s o-d i š č e m; 3) osnovni za'kon z istega dne, štev. 143 drž. zak., ki vpo-stavlja državno sodišče za presojevanje kompetenčnih sporov med sodnimi in upravnimi oblastmi, ;za! Ipresojevanje javnopravnih zahtevkov dcže1! möd sabo in nasproti državi, zlasti tudi zahtevkov posameznika napraim deželam ali državi, in končno, za nas najvažnejše, aa presojo pritožb državljanov radi kršenja v ustavi zajamčenih p o '1 i tii č n i ih pravic. Državno sodišče je dobilo svojo organizacijo z zakonom z dne 18./4. 1869, v katerem pa se je ravno glede zadnje, najvažnejše točke omejila pravica sodišča zgolj na ugotovitev, 'da in v kolikor se je zakon kršil, tako -da državno sodišče nima moči n epostavnih činov kasirati ali pa v zadevi sami kaj ukazovati in je zmagonosni pritožitelj nakazan na dobro voljo uprave same. Kaj to pomeni, bi vedeli, da ne sežemo predaleč -po primero, povedati tržaški Slovenci iz svoje borbe za slovensko ljudsko šolo. Osem let je trajalo, da se je obljuba čl. XjV. (zgoraj pod. 2) izpolnila in se ustanovilo z osnovnim zakonom z dne 22. oktobra 1875. upravno sodišče za presojevanje zadev, v katerih se čutiš po kaki nepostavni odločbi ali odredbi upravne oblasti prizadetega v svojih pravicah. S tem se je pri nas zakonodaja glede upravnega pravosod-stva bistveno završila. V Angliji je, kakor že povdarjano, razvoj šel svojia pota. Ondi se je že ob koncu srednjega veka razvila poleg pravosodstva tudi obsežna vojaška, policijska in finančna uprava. Vršila se je v zmislu tedanjega 'časa v judicielniih formah. Vsled velikega vpliva in ugleda sodišč tam ni prišlo do onega prevladama upravne oblasti kakor zlasti v Franciji. Tako so sodišča obdržala svojo sodno olblast tudi v vseh upravnih zadevah. V primeri z razvojem drugod bi se zdelo, kakor da /bi se bila Angleška v svojem razvoju zakasnila. V resnici pa je, ako uvažujemo rezultat razvoja na kontinentu, da je prišla uprava zopet pod kontrolo sodišč (— da so to sodišča posebne kategorije, ne izpremeni na bistvu ničesar —) Anglija vso fazo razvoja od osvoboditve uprave pod-sodnosti sodišč do današnjega stanja preskočila. Ta karakterizacija angleškega sistema zadostuje za namene te zgolj informativne razprave. Podrobnosti in razlike v organizaciji upravnega pravosodstva v posameznih državah navajati nima splosnega interesa1. Ako premotrimo končni razvoj z vidika sistematike, moramo ugotoviti tri sisteme: angleškega, franoosko-nemškega in avstrijskega. V Angliji le ena vrsta sodišč .za civilne in javnopravne zadeve, v Franciji stroga ločitev sodne m upravne oblasti iin posebna, k upravnemu ustroju spa'dajoöa upravna sodišča, v Avstriji pa nad upravo in izven nje stoječe upravno sodišče. Organizacija upravnega ipravosodstva v Nemčiji je več ali manj urejena po francoskem vzorcu. Kar francoski in nemški sistem karakterizira in ga posebno razlikuje od avstrijskega, ki se izopet približuje angleškemu, je to, da nima toliko namena iin naloge, ščititi pravic podanikov proti upravi, jim biti pravno varstvo, kakor doseči zakonitost uprave, ustvariti že v upravi pogoje, ki izključujejo kršenje prava. Temu namenu služi razlikovanje med uipravno-spornimi in čisto-upravnimi zadevami iin posebna organizacija' upravnih pod-oblasti (Kreis- in Bezirksauschuss, conseil de pr6fecture) za uprav-no-sporne :zadeve. Toda če razumemo pod upravnim pravosod-stvom presojo upravnih činov na njih zakonitost po .neodvisnih sodnikih in v oblikah sodnega postopanja, nemško in francosko »upravno pravosodstvo« nižjih inštanc v bistvu sploh 'ni pravosodstvo, ampak le posebna oblika upravnega postopanja. Še le pri višjem upravnem sodišču ( 0(b e r v e r \via 11 u ngsger icht) ozir. državnemu svetu '(conseil d’ Etat) najdemo one kvalitete, ki jih teorija pripisuje pojmu upravnega pravosodstva iin kakor je organizirano pri nas. Dejanjski se seveda tudi nemški in francoski sistem približuje našemu, kajti upravnosodne podoblasti imajo praktično bore malo pomena. Organizacija avstrijskega upravnega pravosodstva stoji, to lahko po navedenem povdarjamo, na višku legislatume smotrenosti. Moti jo Je neka po naših notranjih političnih razmerah povzročena hipertrofija pravnega varstva. Imamo namreč namesto enotnega foruma za presojo pritožb zoper upravo dvoje upravnih sodišč, državno sodišče in upravni sodni dvor. Prvo ima namreč poleg presoje kompetenčnih sporov tudi sodstvo o kršenju v ustavi (zajamčenih političnih pravic; to pa dovaja pri nejasnosti in raztegljivosti pojma »politične pravice« do tega, da se za bistveno iste zadeve proglaša tudi upravni sodni dvor za pristojnega. IV. Upravno pravosodstvo In samostojnost uprave. Prost} prevdarek. V bistvu upravnega pravosodstva leži, 'da deluje le na pritožbo, ne pa uradoma. Pritožba mora vsaj zatrjevati, da se je pritožitelju kršila kaka pravica po izvestnem upravnem činu. Upravno pravosodstvo p omenja ravno presojanje upravnega čina na njega zakonitost v smislu pritožbe. Tožena torej imore ibiti 'le upravna oblast, ki ima kot stranka zagovarjati svoje stališče. Ker tvori uprava, in sicer državna na eni, avtonomna na drugi strani, nekaj enotnega, ne more biti pritožba na upravno sodišče dopustna, dokler je še mogoča pritožba v redni upravno-inštančni poti. V mnogih zadevah je pritožba na upravno sodišče izključena. Obsežnost takih .zadev je v pozitivnem pravu različna. Cim ma-nja, tem bolje za pravno varnost državljanov. Zanima nas v glavnem le ena vrsta zadev, ki so po svojem bistvu izključene iz upravnega pravosodstva. To so zadeve, v katerih postopa uprava »po prostem p rev dar k u«, zadeve »des 'freien Ermessens«, »pouvoir diserčtionaire«. (Kaj je kriterij teh zadev, kaj jih raizlikuje od nasprotnih, upravno-p r a v n i 'h zadev? To vprašanje — iz drugih motivov, kakor ga ji zakon prepušča. V tej svoji praksi je Conseil d’ Etat danes še osamljen. Praksa naših upravnih sodišč ga daleč ne do.seza. Dčtournement de pouvoir je pri nas še neznan ničnostni razlog in razsodbe v zadevah »prostega prevdarka« precej f orimalistično-ozkosrčne. Vendar pa najdemo tudi razsodbe naših upravnih sodišč, ki močno spominjajo na francoske in so kakor dobra »namenja, da prodira duh fran- coskega državnega sveta čez meje njegove podsodnosti. V tem pogledu je omeniti »lasti razsodbe državnega sodišča glede znanega čl. XIX. osnov. zak. o narodni enakopravnosti. Državno sodišče proglaša odredbe, izšle v zadevah, v katerih ima oblast pravico postopati po prostem prevdarku, za nepostavne, če zasledujejo izključno ali vsaj v prvi vrsti namen kršiti jezikovno enakopravnost. Tako je na primer, da se poslužimo vzgleda iz ožje domovine, občinski svet v Celju sklenil izpre-membo cestnega policijskega reda med drugim tudi tako, da smejo biti napisi na v ulično ozračje segajočih tablah samo nemški. Na pritožbo 'Slovencev je nagiašal deželni odbor zagovarjajte izpodbijani sklep, da so občinske ceste last občine in ima ta pravico po prostem prevdarku določati pogoje uporabe, zlasti pa uporabe ozračja nad njimi. Državno sodišče je sicer v obče to priznalo, izreklo pa, da morejo biti policijski pogoji uporabe cest in ozračja nad njimi vendar samo taki, ki naj varujejo namen oest za splošni promet nasproti zasebnim interesom, ne pa, da bi se z njimi gojili samo enostranski nacionalni nameni, kajti za promet je popolnoma vse eno, ali 'imajo table tvrdk nemške ali slovenske napise. Slična razsodba je iizšla v zadevi imenovanja ulic v Pragi in v zadevah čeških nagrobnih napisov v nemško-češkem ozemlju. Omenimo naj še eno razsodbo našega upravnega sodišča. Okrajno glavarstvo je dalo konsenz za napravo kamnolomnega obrata na neki parceli, čez katero se je 'bila trasirala proga Beljak-Rožna dolina. Pritožbi železniškega stavbenega vodstva je notranje ministrstvo ugodilo in odreklo konsenz, ker bi kamnolom otežkocil svoječasno gradnjo železnice. Upravno sodišče pa je, akoravno smatra podelitev konsenza za zadevo prostega prevdarka pristojne oblasti, odločbo ministerstva kasiralo, češ, da se ima obrtna oblast pri sklepanju o podelitvi konsenza voditi samo od varnostnih, ne pa drugilh, če tudi javnih ozirov. Obžalovati je samo, da razsodeb v tem duhu ni mnogo. Pravini reki v dakkosežnosti onega o detournement de pouvoir pridejo v praksi le polagoma do veljave. Saj je tudi pri francoskem1 državnem svetu trajalo nad pol stoletja, da je dosegla praksa ta višek in dobila stalne poteze. Da zakon sam ne stori vsega, kaže zlasti italijansko upravno pravosodstvo, kjer je zakon z dne 2. junija 1889. popolnoma recipirail po praksi francoskega državnega sveta ustvarjeni pravni položaj, a se v praksi še danes ni mogel popolnoma uveljaviti. Ravno to in pa dejstvo, da vsa praksa francoskega državnega sveta sloni na par .splošnih določbah iz dobe francoske revolucije (!), nas pa tudi podučuje, da ne leži pravno varstvo državljanov toliko v dobriih zakonih, kakor v tem, da veje v upravi sami duh pravičnosti in da stoji upravno sodišče na višku svoje naloge. To vse pa je odvisno od splošnega kulturnega nivoja. Ker verujemo v konstantno napredovanje človeške kulture, smo prepričani, da pride tudi pri nas doba, ko bomo iz istim ponosom, kakor Francozi svoj Conseil d’Etat imenovali svoje upravno pravosodstvo »budno stražo naših pravic«, »le gardien vigilant des droits des individus«. Josip Mandelj: Nekaj številk iz kranjskega deželnega gospodarstva. Razpravica pod gorenjim naslovom v 3. števiilki te smotre je zapadla ostri kritiki v strankarskem; dnevnem tisku. Gospod kritik se je jedra stvari dotaknil prav rahlo, a s tem večjo vehemenco udaril po piscu. Na osebne napade ne odigovarjam, ker mi vzgoja, moje socialno1 stališče in pa dostojnost te smotre branijo, da 'bi na brez-primerno žaljive napade odgovarjal z enakim orožjem. Moj odgovor bo potemtakem docela stvaren. Ureditev deželnih financ po izvršeni državni davčni reformi. To stališče, ki ga zavzema gospod kritik, se da zagovarjati, vendar pa ne smatram za pregreho, ako se z ozirom na kranjske deželne finance ne strinjam s tem stališčem. Negotovo je, 'kedafi se ta že toliko časa obetana državna finančna reforma izvede, gotovo pa je na drugi strani to, da bo vse, kar bo naša dežela vsled te reforme maksimalno pridobila na novih preodkazih, šlo za nove neodložljive višje potrebščine, v prvi vrsti za cestno službo in regulacijo učiteljskih užitkov. Ker pa že se d a j nima redna potrebščina deželnega zaklada zadostnega rednega pokritja, je ustaljenje ravnovesja brez ozira na omenjeno reformo nujno ter odlašanje neumestno. Ureditev deželnih financ — nalogadežel-nih poslancev. Brezdvomno je deželni zbor oni forum, kjer se sklepa o ureditvi deželnih financ, zmoten pa je nazor, ki zveni iz besed kritika, da bi se deželne naklade direktno ali indirektno plačujoči deželani ne smeli zanimati za finančno gospodarstvo. Ponesrečena kalkulacija. Z veliko slastjo je kritik popadel moj kalkulacijski izkaz na 237. strani »Vede«. Povračilo deželnemu zakladu iz melioracijskega posojila v znesku 812.121 K 68 h v letu 1907. se nanaša na izdatke deželnega zaklada v 1. 1900.—1906. in ne na leto 1907. Vikilgub temu, da se je premoženjska bilanca zvišala za omenjeni znesek v 1. 1907., ven- dar iz gorenjega razloga vsporedba z i 1910. v kailkulacijskem izkazu ni pravilna. Gospod kritik je to malenkostno stvar razblinil z namenom, da predstavi celi spis kot neobjektiven in pogrešen. Iznajdba o » z n i ž a n e m osnovnem p r e m o-ž e n j u«. Y celem spisu ni na nobenem mestu govora o osnovnem fondu niti o osnovnem deželnem premoženju. Tudi nima s stvarjo aibsolutno nič opraviti tisti poldrugi milijon obligacij, o katerih se more vsakdo, kogar je volja, natančno podučiti iz iznanega Lindtnerjevega spisa o deželnih financah. Kako vendar pride g. kritik na to Čudno misel? Na straneh 237—242 »Vede« izvajam, da pri presoji, kako stoji deželno gospodarstvo, ni merodajna j edino le bilanca deželnega zaklada, ampak da je upoštevati vse aktivno in vse pasivno stanje, tedaj tudi ono, ki je izven računa deželnega zaklada. -Morebiti bi bil kritiku bolj ustregel, da sem podal detajlirani izkaz o aktivnem stanju posebej in o pasivnem stanju zopet poselbej ter na podlagi skupnih svot aktiv oziroma pasiv dognail presežek aiktiv čez pasiva, kakor da sem krenil po drugi poti. V svojem spisu sem namreč navel zaklade z njihovim aktivnim saldom koncem 1. 1907. oziroma 1910. Po odštetju s vote javnih dolgov sem dobil za leto 1907. okrogli znesek K 2,802.000 in za 1. 1910. pa K 2,320.000, katere svote značijo presežek aktiv -Čez pasiva. Ako sem ta presežek označil kot 'čisto imovino, to na stvari absolutno ničesar ne izpremeni, ker je za pazljivega bralca povse jasno, za kaj da gre. Na tozadevno zmerjanje in dalje na nemoška očitanja, da namigavam v spisu na polom in konkurz — ne odgovarjam, povem pa to^le: Deželne finance koncem 1. 1907. niso bile slabe, tudi koncem leta 1910. še ne, vendar pa že na začetku poti, ki pelje nizdolu v slabe finance. Zakaj? Ker se ne upošteva načelo, da se morajo redni izdatki dež. zaklada pokrivati docela z rednimi dohodki. To načelo se mora v naši deželi temibolj upoštevati iz razlaga, ker je deželni zaklad razbremenjen za izdatke cestnih zgradb in melioracij vsled najetja melioracijskega posojffia. Najemanje visečih dolgov v delno pokrivanje rednih potrebščin deželnega bugdeta je brezdvomino mogoče izvajati še več let, konečno pa se pride v zagato, iz katere preostaje le en izhod: prav občutno zvišanje deželnih doklad in najetje posojila za konsolidiranje visečih dol- gov. Zadnje pa pomeni' obremenitev tudi 'bodoče generacije in za stvari od katerih nima nobenega užitka. H koncu še odgovor na očitanje, da nimam nobene ideje, kako urediti 'deželne finance. 'Ko sem 'bil še mandatar v deželnozborski večini in za finance soodgovoren, sem imel in zastopal idejo, kako vzdržati ravnovesje v rednem Ibugdetu, namreč: varčevanje z razpoložnimi sredstvi in zmerno zvišanje deželnih doklad; v sedanjem iz-prememjenem razmerju pa nimam poklica niti potrebe nadlegovat: odgovorno večino s .kakoršnimkoli nasvetom. Bogumil Vošnjak: Knjiga o slovanstvu*) Knjiga o slovanstvu, ki je bila izdana letos, štiri leta po slovanskem shodu v Pragi, mora vzbuditi v vsakem, ki je bil priča onih dni, spomine, polne radosti in grenkih izkušenj. Slovanski shod fl. 1908. pač dokazuje, da je slovanska narodna psiha ostaila ona, kakor pred stoletji. Entuziastična vznesenost, optimistična vera in sangvinično presojevanje velikih zgodovinskih činjenic, ki jih ni mogoče spraviti iz sveta, .tudi če jih ne ipriznavamo v trenutkih vizlhičenosti s čašo kipečega šampanjca v roki. Vse ono praznično razpoloženje, ki je sugeriralo misel, da so pozabljeni oni potoki krvi, ono dedno sovraštvo med Poljaki in Rusi, govori, ki smo jih slišali tedaj v Pragi, — vse to je sicer bilo izraz neke velike instinktivne želje, ni pa moglo biti znak, da je napočila doba pozalbljenja. Pri tej prilliki ni neumestno, da se spominjamo, kako so zidali Hrvati in Srbi — res v strogo političnem oziru mnogo sposobnejši in nadarjenejši živelj — svojo slogo na mnogo solidnejše temeJje. Praško pobratenje Rusov in Poljakov pod češko egido pa ni bilo nič drugega, ko lepa politična fantazija brez politične realnosti. iKesneje so prišli burni dnevi zunanje pollitike, ko smo se prepričali, kako malo so slovanski narodi še sposobni voditi v okvirju avstrijske državne misli tako zunanjo politiko, ki bi bila njim in obenem Avstriji v korist. Tako pa opažamo po *) Slovanstvo. Obraz jeho minulosti a pfltomnosti. V Fraze. Jan Laichter 1912. 77(5 str. Cena 1250 K. praškem shodu v velikih vprašanjih zunanje politike «pasno negotovost brez silne, zdrave volje. Rusija je vedela, kaj hoče, avstrijski Slovani pa niso vedeli, da je za nje aneksija prepotreben državni čin. Najvažnejšo ulogo1 so pri temi igrali poleg Čehov iizve-stni jugoslovanski krogi. Sedaj, ko držimo v roki ta obširni zvezek, se budijo spomini na te pretekle dni. Ni dvoma, da je ta knjiga najkoristnejši plod onih praških svečanostnih dni. Tu nam je podan dokaz, da je informativno delo, ki se resnobno bavi s tem, da poda verno sliko tega, kar je bilo in kar je, danes še edini povsem uspešen način realizacije slovanskih stremljenj, vse drugo je danes še žrtev neuspehov. Poljski in ruski delegati so po praškem shodu zlložili 3600 kron v svrho, da1 Ibi se s tem1 denarjem! izdala poljudno spisana knjižica o Slovanih. Bila je dobra misel, ki jo je uresničil češki Narodni svet v -mnogo večjem obsegu. Tople in lepe so besede, ki jih je napisal na uvodnem mestu dr. Kramar. Bila bi velika nekorektnost, ako bi ne uvaževali besed tega vseskozi poštenega, nesebičnega in vellikomiselnega politika, čigar uprav pesniška intuicija pa žal včasi ne dopušča, da bi 'bilo dovolj upoštevano suho in jednostavno politično dejstvo. V predgovoru je izraženo važno mnenje, da so danes slovanski narodi izražene individualnosti. Pa vendar bi bilo napačno misliti, da tvorijo štiri jugoslovanske narodnosti popolnoma ločene jednote, ki stojijo v istem razmerju med seboj1, kakor morebiti Čehi' ali Poljaki k Rusom. Mi Jugosllovani smo edna narodna skupina in moramo zahtevati, da se pri vsaki priliki tudi upoštevamo kot homogena skupina napram Cehom ali Poljakom. V onih praških julijskih dneh je prišlo do važnega dogodka, ki pomenja mnogo več, ko vse navdušenje nad doseženo slogo med Poljaki in Rusi. Bila je to formalnost, ah pomembna formalnost. V eni onih starodavnih soban staromestske radniee, kjer je ozračje tako srednjeveško tradicialno, so bili zbrani delieigati vseh Jugoslovanov, iz-vzemši Bulgare, kot jedna narodna skupina. Z ozirom na to dejstvo bi bilo umestno, da bi tudi pričujoča knjiga v vseh svojih oddelkih upoštevala to razdelitev in povsodi razpravljala o vseh Jugoslovanih kakor o jedni skupini, ki ji stoji nasproti skupina češka ali poljska. Temeljni akord Kramärovih izvajanj je glavna misel tako-zvanega novos'lovanstva: Vse silovanske narodne skupine so si načelno jednake, ni več in manj vrednih slovanskih narodov, temveč največji in najmanjši narod so si popolnoma jednaki. Niti najmanjšemu narodu se ni treba podrediti volji največjega. To je smrt starega rusofilstva, ki je poznalo samo eden polnovreden naroki, Ruse. Cuvstvo je pri1 Kramdru edno najznačilnejših 'gilbnih sil njegove politične fiziognomije. Tudi zaključek njegovega uvoda je poln vznesenega, vročega čuvstva. Temperamentno izjavlja: Največ j a sila slovanskega ljudstva je v njegovem srcu. Izpoved čuvstvenega politika. Jaroslav Bidlo prikazuje najprej v obsežni razpravi zgodovinski razvoj Slovanstva. Zanimiv je ta poizkus raditega, ker je to prvič, da se je lotil zgodovinar take tvarine. Slovanstvo mu je celota, vsi slovanski narodi so strnjeni v tej razpravi in menda nikjer še ni bila prikazana usoda Slovanov tako enotno. Najprej nam razlaga Bidlo nastanek slovanskih držav. Na kratko omenja vse prve državne tvorbe, ki so jih ustvarili stari Slovani. Državo koroških Slovencev imenuje Bidlo prvo večjo in stalnejšo državno tvorbo. V najbližjem sosedstvu koroške idržave je bila na Savi Ljudevitova država, na današnjem, ogrskem teritoriju pa iPrivi-nova. Prav dobro pravi Bidlo, da so vse te male države bile prisiljene iskati podporo v edni izmed treih tedanjih velevlasti, ki so bile Rim, Carigrad in nemško cesarstvo. Ta razdrobljenost političnih Vplivov in vidikov je povzročila, da ni moglo priti do snovanja velike državne enote. Nerazumljivo je, kako more govoriti Bidlo, da se je Hrvatska 1. 1102. podrobila Ogrski in izgubila svoje samostalno politično značenje (str. 12). To je povsem neistinita trditev, kajti 1. 1102. je bila sklenjena med Ogrsko in Hrvatsko unija na temelju popolne ednakosti obeh pogodbenih strank. Dokler sta bili Ogrska in Hrvatska povsem stanovski državi, ni bila ta ednakopravnost nikdar ogrožena, usodepolni konflikti so še le nastali, ko se je stanovska država počela preleviti v narodno. Ne samo v zgodovini štajerskih Slovencev, ampak tudi v severnem iPomorju pomenja nemška kolonizacija usodepolen udarec domačemu ustavnemu živiljenjn. Ne tuji meč in osvojevalec, nego mirni kolonist in delavni tuji poljedelec je vzel tem severnim in južnim Slovanom politično' neodvisnost. Drugo poglavje te razprave se glasi: Srednjeveški razcvit slovanstva, tretje Po-četki upad'ka, četrto Dobe upadka, peto Slovanski preporod in romantika, in šesto V znamenju realizma in socializma. (Priznati moramo, da se stavljajo silne težkoče takemu načinu prikazati vso tako silimo mnogolično preteklost Slovanov. Očitali •bi morebiti, da se preveč križajo državni in narodni vidiki. Morebiti bi bilo umestneje, da bi se prikazalo najprej usodo onih slovanskih držav, ki so danes povsem suverene, to je Rusije, Bulgarije, Srbije i;n Črn e gore; avstrijski Slovani kakor tudi vsi drugi Slovani, ki nimajo svoje povsem1 suverene države, bi naj bili predmet posebnega zaokroženega oddelka, ki bi mu bila podlaga ne državna, ampak narodna misel Isti kriterij bi bil priporočati pri izvrstni, uprav uzorni Kadi eoo vi razpravi o »Državni uredbi in državnopravnem stališču slovanskih narodov«. Dvojno stališče državno-pravno in narodno sili avtorja, da pri nekaterih narodih, kakor pri Rusiih in 'Srbih, uvažuje samo' državne vidike, pri drugih pa, kakor pri Slovencih, samo narodne. To je vzrok precej značilno izraznemu metodološkemu dualizmu. Posebno zahvalo dolgujejo Karlu iKadleeu Slovenci za tako jasno in lepo napisano študijo.Dočim je Bidlo Slovence skoraj zanemarjal, posvečuje Kadlec slovenski narodni renezansi od 1. 1848. naprej- dokaj- prostora. Kadlec konstatira najprej, da so Slovenci jedini avstrijski narod, ki od početka devetnajstega veka ni narastel, temveč padel v svojem številu. V jedrnatih obrisih je prikazano vse moderno slovensko ustavno, kulturno in politično življenje. Posebno skrbno zasleduje Kadlec slovensko narodno pravo. Pažnjo posvečuje takozvanemu mariborskemu programu in taborski dobi. Tudi najnovejša slovenska politična zgodovina je omenjena. Celjsko vprašanje je razloženo. Olede primorskega jezikovnega prava popravlja Kadlec nekatere Fisch love krive podatke. Veliko važnost za Slovence pripisuje Kadlec slovenskemu Trstu, »največjemu slovenskemu mestu«. Jako lepa je Kadlecova razprava o Bosni in Hercegovini. Stvarno in vendar brez vse ednoličnosti prikazuje nam praški profesor ustavni razvoj te naše cesarske zemlje. Mislim, 'da je malo oddelkov v celi knjigi tako zanimivih kakor ta: Kabinetni komadič so ona Izvajanja, kjer Kadlec polemizira proti ogrskemu naziranju, da je Bosna, oziroma Rama del ogrske krone. 'Natančno je razložena bosenska ustava in iz Kadlecovih izvajanj 'moremo sklepati, kako veilik pomen pripisuje današnjemu ustavnemu življenju Bosne, ki ima pravno in dejanjsko mnogo ugodnejši položaj ko Češka. Še drug dragocen Kadleoov prispevek obsega to delo in to je razprava »AvtokefaJne cerkve pravoslavnih Slovanov«, kjer nam predočuje avtor izredno bogato ustavno življenje samostojnih slovanskih cerkev, njih zgodovino in današnje ustrojstvo. Ta kratki pregled priča, koliko krasnega gradiva nudijo slovanske cerkve proučevalcu. Ostali pregledi' so strogo kulturnega značaja, tako oni Jiraska o šolstvu slovanskih narodov, iMaehala o silovanskilh literaturah, Taborskega o umetnosti, Nejedlega o slovanski godbi. Hejretu je bilo naloženo v zadnjem trenutku napisati pregled slovanske žur-nalistike, ki se mu je vkljub temu 'posrečil. 'Povsem nepotreben in stvari čisto neorgansko prilepljen je tretji del: Sokolstvo in turi-stika. To nikakor ne spada v to knjigo i;n ji' jemlje oni ekskluzivni značaj, ki ji je prepotreben, taka pestrost škoduje. Kaj ima opraviti državno življenje Slovanov s turistiko? Priznati je treba, da je ogromno delo izvršeno. To je pregled slovanstva, kakoršneiga še nismo imeli, krasen repe ti torij vsega, kar je slovansko. Idealno bi bilo, da bi vsak narod po svojih domačih ljudeh prispevati k temu delu, pa to danes še ni mogoče, vsled naše nediscipliniranosti. Gospodarski oddelek so izkušali organizirati na taki podi'ai£i, pa se je stvar ponesrečila. Ta češka zbirka o Slovanstvu je lahko vzor našim avstrijskim ofieiozom, ki se še niso tako visoko povspeli, da bi podali'življenja polno delo v avstrijskih narodih. »österrerahisolr-ungarisohe Monarchie« je ponesrečena stvar, ki ni pospeševala medsebojno spoznavanje avstrijskih narodov. Taka stvar se seve ne sme dati v roke samim: cesarskim in vladnim1 svetnikom. Enciklopedičen spis o avstrijskih narodih, ki bi obsegal po vzorcu pričujoče knjige vse panoge narodnega življenja, je potreben Avstriji kakor gladnemu kos kruha. Pač ni države, kjer bi vladala taka medsebojna indolenea in 'medsebojno neznanje kakor ravno v Avstriji. Ako odštejemo Italijane, ki živijo v kulturnem miljeju, popolnoma tujem našemu državnemu čuvstvovanju, stojijo si pa tudi vsi drugi narodi, ki načelno priznavajo neohbodno potrebo do avstrijske državne misli, drug nasproti drugemu, kakor tujec tujcu. Vsi ti neštevilni konflikti, ki zastrupljajo avstrijsko javno življenje, bi bili ublaženi, brž ko bi stopilo mesto današnje nevednosti znanje narodne evolucije vsakega izmed avstrijskih narodov. Dokler se to ne zgodi, bo res podobna Avstrija velikemu zverinjaku, 'kjer je po Hobbesu natio nationi lupus. »Slovanstvo« je lep dokaz češkega organizatoričnega daru. To delo bo mnogo krepkejša vez med Slovani, ko vsi d-ruigi raiz-novrstni poskusi približevanja, 'ki so bili utopični in radi tega brezuspešni. Ta grandiozna celotna silika slovanstva je za preteklost silno mračna, v sedanjosti se pa vendar kaže velik napredek slovanskih energij. Pregledi in referati. Literatura f Anton Aškerc. Posmrtna silhueta. Anton Aškerc ne biva več med živimi. Toliko živeje pa nam vstaja njegova markantna podoba v naših srcih, v katerih „v svojih delih sam bo živel večno“. Dolžnost slovenske literarne zgodovine je, da mu od-kaže sedaj, ko je telesno odšel od nas, ono mesto, ki mu duševno gre v njej. Aškerc je eden izmed vogelnih kamenov slovenskega slovstva". Vodnik, Prešeren, Levstik, Jenko, Stritar z Gregorčičem, Aškerc, Žu-ančič; tako se glase mejniki in ažipoti slovenske poezije. A Aškerc ni samo poetična, on je tudi splošno literarna znamka, dasiravno ni deloval na drugih poljih lepega slovstva produktivno, ampak samo deloma teoretično. Z Aškercem je nerazdružno zvezana doba slovenskega realizma. Ko je 1. 1880. prenehal izhajati Stritarjev „Zvon“, je restal zato, ker je bila minila doba tritarjevega idealizma, ki ga je bil zamenil realizem. Pravzaprav bi se bila morala že takrat izvojevati ona literarno-kritična vojna, ki se je bojevala šele 1. 1896. ob priliki Govekarjevega naturalizma in kateri je stal na čelu naš najodličnejši realist — Aškerc. Da je stal v glavi te programatične vojne baš pesnik, to je bilo slabo za plodo-vitost teorije in bilo je slabo tudi za pesnika, ne glede na to, da se je cela realistična struja — v drugih narodih tako bogata! — uveljavila pri nas manj mogočno in elementarno zato, ker je bila prišla nje kritična poglobitev najmanj etnajst let prepozno, ko je v de-elo ze prodiralo novo geslo modernizma v osebah takih zastopnikov, kakor so bili Kette, Cankar, Župančič, Murn ... Osemdeseta leta in prva polovica devetdesetih so bila neomejena domena Aškerčeve realistične muze. Pojavil se je pesnik, prihajajoč naravnost iz naročja naše zemlje, prihajajoč iz skromne vasice globoko tam nekje v lepi štajerski deželi. Ves čar naivnega otroka preprostega naroda je nosil v svojih zdravih potezah, vso lapidarnost in rekel bi klasično mogočnost slovenske ljudske primitivnosti. Refren narodne povesti je živel v njegovi sveži govorici: Za mizo sodijo svatje In godci sedo za pečjoj; Hej, to jo vesela gostija V Logeh pri Zupanu nocoj ! In Od daleč se je oglašal v njegovi pesmi silni, po celi Evropi znameniti odmev najlepše narodne epike sveta, srbske narodne pesmi: Vino pije Oger Ferenc Tahi, Vino pije na graščini svoji, Na Sosedu, gradu na Posavji. Pripovedovalec je vstal med Slovenci, kakor ga dotlej ni poznala takratna od tujih šablon oblizana diletantska literatura slovenska: vsaka beseda mogočen korak, vsak stavek dejanje in emocija. V spomin naj pokličem samo prve verze njegovega „Mejnika“: Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom Tam par volov. Zakasnil se, a v pozni, temni noči Sam gre domov. Ko so izšle 1. 1890. njegove „Balade in romance“, takrat je stal Aškerc na vrhuncu svoje slave. In po vsej pravici 1 On je s spretno, veščo roko posegel v globino naše duše in nam podal vso ljubko in vso neskončno dragoceno realnost našega človeka in naše prirode, ovivši jo v čarobno, tako k srcu segajočo tančico našega tradicionalnega slovstva. Kakor šegav pripovednik iz naroda je govoril in nam podajal stvari in dogodke, kakršni so v svoji krepki realnosti, a nad vsem se je poigravala in vse je mično obkrožala njegova dražestna, vsake tendence in ostrosti prosta prirojena genialnost. Aškerc je bil kot tak od slovenskega čitajočega občinstva tudi spoznan in ocenjen. To nam pričajo vrstice, ki mu jih je posvetil pokojni Janko Kersnik: „Slikati, opisovati vse, kakršno je v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem, izkratka — da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju samem : torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tančico idealizma. — Ko bi čitatelji naši ne bili že prebirali večine Aškerčevih balad, bi jih navedli tu vnovič; a tako se nam to ne vidi potrebno; zakaj niti zapreti niti izogniti se ne moremo prepričanju, da bo o umestnosti naše gorenje trditve prepričan vsakdo, kdor bere le eno njegovih pesmi. Kakor bi deval kamen na kamen, rezan in oglajen, tako raste pod njegovim peresom stavba za stavbo pred nami, in ko jo imamo celo pred seboj, se zasveti v čarobnem svitu, belemu gradu enako, ki ga obsije zahajajoče solnce. Koliko skrivnosti tiči za takimi zidovi — kako jasno se nam kaže tu bela gola stran ozidja, in kako čarobno jo prestvarja zlati žarek, ki se mudi za trenotek ob nji! Ko smo prečitali, izginila je podoba, ali v srcu nam zveni še vedno odmev sreče in nesreče, veselja in bolesti, kreposti in zlobnosti, ljubezni in sovraštva, trpljenja in zadoščenja, ki smo jih gledali vse tako od daleč, golo, resnično in prozörno, a vendar le pokrito in divno osvetljeno po rdečezlatem žarku pesnikovega idealizma. Tako od daleč vidimo okna in stolpe, vidimo, ali visi ta ali oni po strani, gledamo v voglu tudi razrušen zid in na drugem koncu nov omet, ki ga je napravil nov gospodar — toda pajčevin ne gledamo, ki jih ziblje veter pod ostrešjem, in hroščev, niti muh, ki sedajo na bčlež!“) Leta so tekla. V slovensko, dotlej tako slogaško mrtvo kulturno življenje je po sili prodirala načelna ') Kersnik, zbrani spisi, V. str. 341. diferenciranost; vprašanja, kakor svoboda mišljenja, socialno vprašanje itd. so silila v slovensko šibko kulturo. In ni ga bilo romanopisca — realista, ki bi v široki lagodnosti romana predložil slovenskemu mislečemu človeku to novodobno pisanost družabnega gibanja pred oči. Samo Aškerc je bil tu s svojim sicer ozkomejno začrtanim, a mogočnim stihom, v katerega so se vrivala nova gesla, za enkrat še ne na račun in škodo poetične oblike. Kdo se ne spominja njegove 1. 1892. izišle pesmi „Krišna“! Krišna se je bil včlovečil in pride potem zopet med bogove nazaj. Kako j zveni njegova himna življenju jo govori bogovom: Ne veste, kaj je to — napast, Kaj borba brez odmora — Ne veste, kaj je pad in greh, Kaj kes in kaj pokora. Ne veste, kaj je nada, strah, In kaj obupa srd je, Kaj rojstvo je, neznano vam, Ne veste ni, kaj smrt je. Imejte večnost svojo vi In dolgčas njen moreči. .. In potem ona o „Grešniku“: Le misli, Ambattha, le misli, Lo misli in sam premišljuj; Da misliti greh bi bilo, Brahmanoin nikar ne veruj! In „Bajramska legenda“ iz 1. 1895. s socialistično ostrim geslom: Tu vživali tudi mi bomo nebesa Vsa zemlja že sama resničen bo raj; 3 s še tako ljubkim pesniškim koncem: Bolan si, moj ljubi, kaj no da, bolan.... I A kot krona vseh „Delavčeva pesem o premogu“ iz 1. 1897. in v njej v sijajni zvezi z vsem njenim programatičnim socializmom ono pesniško dragoceno premišljevanje o postanku premoga in njegovi prazgodovini, na koncu vsa tragika nevarnega rudarskega življenja, zavita v tako ljubko in zato tako silno učinkujočo pravljico o jamskem škratu. Celo Aškerčeve polemike v verzih — poezija, kateri najbolj pretč prodreti pesniški ovoj ostrine tendence! — so čudovito zdržane, polne lapidarne umerjenosti in pesniških podob. Kako znamenito leti hipogrif v oni proti Mahniču naperjeni pesmi: Leti, leti Pegaz ko ptič nad zemljoj, S ponosnimi krili, s ponosnoj glavoj; Griva po vetru mu plove, Bliskajo mu so podkove. (Pegaz in osel, 1891.) Kdo izmed nas, ki smo se v devetdesetih letih šolali, ne pozna one fine orientalske satirične tkanine, ki se imenuje „Firduzi in derviš“ (1890)? Sijajna je njena tehnika verza: čilim pester tke Firduzi Pesnik peržki v mestu Ghasni; Ni preproga, ki on tke jo — Pesem piše, epos krasen, Slavni Šah-namo Potem pa oni dobrodušni, a tolikega lahkotnega zmagoslavja polni konec! Batjuška Oton, kolikokrat nam je bil na jeziku nekdanje lepe dni naše dunajske mladosti: Vode, bratje, hladne vode________ Tu je vrč poln !... Poškropite Glavo vročo mu! Ostanek Piti dajte mu 1 Tak je bil oni Aškerc, kateremu so se radovoljno prepuščali v varstvo pri svojih prvih literarnih korakih tudi naši „moderni“. Cankar, takrat še prepričan realist, je v fini karakteristiki slavil svojega mojstra: „Aškerc si izbere za romanco ali balado navadno en sam prizor. Z dvema ali tremi krepkimi potezami nam oriše ozadje in predstavi junake; vse osebe, vsi obrazi, kateri nas morejo zanimati, so osvetljeni z močno lučjo, kakor na slikah Cor-reggiovih. Tu je malo silovitih dejanj in nič bobnečih besed: vsa loi sila je že v prizoru samem. Glaven učinek napravijo vselej zadnje kitice, v katerih je izražena največkrat pereča ironija. Pesnik odgrne zastor, in kakor v električni svetlobi nam zablešče pred očmi živi kipi, a samo za trenotek; zagrinjalo zdrsne, in on se zasmeje: čemu se bojite teh režečih obrazov? Saj to ste vi, dragi moji Tako smo prevalili sredino devetdesetih let, a Aškerčev glas je ostal to, kar je bil v njih prvi polovici : klic vpijočega v puščavi, a on osamljen klicar novodobnih družabnih gesel brez odgovarjajoče, sebi primerne vojske. Mislil je, da dobi svojo četo v takrat nastopivših naturalistih - pripovednikih, ki ga bodo razbremenili, ki bodo na široko trosili zrna, ki so se vsipala iž njegovega prgišča. Kako je pozdravljal Govekarja in njegov krog in jih zval v boj. „Bojevali so se že od nekdaj ljudje tudi na literarnem polju. In to je dobro! V poštenem boju se vadi človek v orožju, se bistri duh, se čistijo nazori, zmagujejo pa napredne ideje . . .“’) Na platnicah 4. štev. „Zvona“ 1896 je ob povodu Govekarjeve „Same svoje“ napisal „apologijo našega novelističnega realizma“. A vse zastonj ! Govekarjeva četa ni držala, kar je obetala ob svojem prvem nastopu. Ni nam podala širokega družabnega romana in ni razbremenila Aškerca. „Dekadenti“ so se itak odcepili od Govekarja, ostavili socialno polje in šli svoja nova individualistična pota. Takrat je rekel Aškerc, kakor nekdaj Stritar: „Naprej! pa naj si sam razbijem čelo!“ In pričela se je tragedija Aškerčevega genija ... Aškerc je stopil na forum dnevnih bojev in prask. Oblačil je sicer svojo muzo v najpestrejše orientalske kostume, a čimbolj je dra- ’) Ljublj. Zvon, 1896, str. 750, ’) Ljublj. Zvon, 1897, str. 311. piral njene ude, tembolj se je razgaljala vsa vsakdanjost in banalnost njenih oglatih, ostrih kretenj. Poetično misel, neprestano intuitivno zročo v najvišje filozofske ideale, odlikuje širok, svetel pogled na človeško prirodo. Njej so tuja vsa majhna, vsakdanja politična vprašanja. Njeno delo je sinteza umetniških podob, njen cilj — višja prosveta in dvignjenje umov. Dnevna politična borba za trenotna gesla z vnanjimi političnimi orodji nič ne prepričuje, ampak samo pregovarja in draži. Ona ne more poboriti zle volje in torej tudi malo služi progresu. Politična polemika zavaja v malenkostne zagate, ona ne osvoboja, ne čisti pojmov, ne dviga duhov, ne nosi v sebi redilnih elementov za srce in um, ampak samo dobrodošlo, ostro orožje za one, ki že stoje v njenih vrstah, zamešava se v zunanjih meščanskih, socialnih naredbah, izdiha pod težo razdrobljenih problemov jurističnega in ekonomičnega reda. Formalni liberalizem, liberalizem telesa in instinktov je za poezijo nezadosten, ker ni dovolj, da pesnik ni zvezan, da je prost; pesnik mora znati to prostost tudi porabiti, pesnik mora znati iti dalje na pot novih iskanj... Aškerčev pogled je obtičal sredi vsakdanjih vprašanj, ki so pravzaprav polje politike in vsakdanje socialne borbe, in ostal je — sam. Mladi so zapustili njegovo zastavo in so šli po svojih potih iskat novih zvezd. To se je zgodilo 1. 1897. in 1898., takrat, ko je pisal Aškerc svojega „Pavliho na Jutrovem“. Formalno odpoved od Aškerca je napisal Cankar v „Slovenki“ 1. 1900. v svojem „Literarnem pismu“, v katerem je izjavil med drugim: „Nepotrebno je, da bi ti pravil, kako spoštujem Aškerca in kako visoko cenim njegove balade in romance. S svojima prvima zbirkama si je pridobil Aškerc zasluženo slavo in jaz sem bil med tistimi, ki so to slavo najglasneje oznano- vali. Pozneje pa je Aškerc propadel... Aškerc piše danes lahko največje budalosti — in jih tudi piše! — a ni se mu treba bati, da bi se našel človek, ki bi se pre-drznil braniti slovensko literaturo atentatov razglašenih avtoritet.“ To je bila splošna odpoved, v njej še ni bilo podrobno izraženo, kar je ločilo mlade poete od njih nekdanjega mojstra. Aškerc je ostal na forumu vsakdanjega dejanja in nehanja, agitiral je in haranguiral. Morebiti je imel svoje čitatelje, morebiti jih ni imel. Slovenska poezija se je razvila preko njega pod vodstvom Župančičevega genija. Nesporazumljenje med mladimi in Aškercem se je vleklo dalje. Končno je imel sam Zupančič pošten in možat pogum, da je v fini, podrobni karakteristiki Aškerčeve zadnje pesniške faze označil vse ono, kar loči novo generacijo slovenskih poetov od Aškerca: „Aškerc ni samo obtičal za svojo dobo, prišel je po zmoti svojega racionalistnega intelekta do tega, da smatra njegovo notranje oko v čudni optični prevari resničnost za resnico — in s tem je postalo njegovo naziranje krivo, ker površno. Skepsi ni več prostora v njegovi filozofiji; zanj ni problemov, on oznanja dogmo. Osebno je to njegova sila, subjekt-no je prišel do stalnosti — objektivno pa je to okorelost in vkljub navidezni plodovitosti je njegova poezija sterilna . . . cenim njegov brezobzirni ,dulce1, ki je mnogo koristnejši od njegovega ,utile“, ‘in pokazal bi ga poeta resnice in žive borbe, kakršen je bil, ko so njegove strelice nasprotnika še skelele.“1) Kar je sledilo tej odkriti, pošteni besedi Župančičevi, ni bilo več lepo od Aškerca. Pojavil se je v zbirki „Akropolis in piramide“ oni skriti napad na Omerjeve (Otonove) „blede bilke“, na njegov „mali, pusti vrt“, na „plitvi, skopi ‘) Ljublj. Zvon, 1907, str. 503. mu vodnjak“, ki se bojda ne more primerjati z Ahmedovim (Antonovim) vodnjakom, ki je „sila globok, rekel skoro bi, da je brez dna“. In prišlo je tako, da se bo morebiti ta Aškerčeva zbirka samo še imenovala, kadar se bo govorilo o znamenitih Župančičevih epigramih, ki jih je rodila v „Naših Zapiskih“. Vsako poletje, ko sem prišel v Ljubljano, je držala opoldne moja pot v Tratnikovo gostilno na sv. Petra cesti, kjer sem bil preverjen, da najdem Aškerca — žal — v ne-literarni družbi. A vedno sem ga hotel videti s tistim tihim, neizraženim občudovanjem, s katerim gleda človek vse veliko, ki je živelo v dušah našega naroda in jih gibalo. Hudo mi je vselej delo samo to, da se v naših malenkostnih razmerah literarni spori pretvarjajo v osebne. To slabost je delil s svojim narodom tudi Aškerc. Pravkar se zopet odpravljam v domovino. Najbrž da pojdem zopet na Tratnikov vrt obedovat, in nekaj trpkega mi vstaja v grlu, ko pomislim, da tam ne najdem več Aškerca v slučajni družbi. Upam pa, da najdem, odkar je odšel od nas s svojimi človeškimi slabostmi, v družbi celokupnega slovenskega naroda Aškerca njegovih velikih, nekdanjih del sedaj in vedno .. . I. P. Iz slovenskega slovstva. „Slovenska Matica“ je izdala v letu 1911. za svoje člane osem knjig, štiri zabavne (med njimi eno hrvaško) in štiri poučne. Razmerje med beletrijo in znanostjo je pri nji nekoliko bolj ekonomično, ko pri njeni hrvaški posestrimi, ki je v letu 1911. svojim članom dala med sedmimi knjigami samo dve poučni. Beletrija naše Matice je to leto značilna zaradi tega, ker se kaže v nji dvoje stremljenj po smo- trenem uravnavanju naše beletristike. Matica je vedno želela dobiti zgodovinskih snovi, prigodnih romanov ali vsaj novel in je za nje razpisovala celo posebne nagrade. Med njenim občinstvom in v njenem odboru pa se je javno in posebno pogosto oglašala želja, naj daje Matica lepega beriva, v katerem se bo res kaj „godilo“ in v katerem ne bodo samo bolj ali manj obširne duševne analize modernih junakov iz pisateljskih krogov in izven njih. Slišale so se že splošne tožbe, da so ljudje, katerim je Matična beletrija namenjena, „moderne“ literature „siti“. Ta notranja potreba je povzročila, spojena z ugodno konjunkturo, ki jo je količkaj pozoren pisatelj lahko videl, da je izšlo letos v Matični beletriji kar dvoje „zgodovinskih“ del. Eno sicer ni novo; Lahovi „Brambovci“1^ so drugi del in konec romana, ki je izšel v proslavo stoletnice Napoleonove „Ilirije“. Manj prigodniško in bolj iz nekake notranje potrebe se je poizkusil z zgodovinsko snovjo M e š k o’). Imel je mnogo lažje delo ko Lah. Njegova „Zgodovinska slika“ (tako je nazval svojo povest) se vrši v prvi olovici XVII. stol., 1. 1645. na tleh, i so za našega pisatelja skoro neu-tralna (Ptuj in okolica) in v dobi, s katero nas ne vežejo skoro nikaki afekti. To se na njegovi povesti tudi dobro pozna: z neznatnimi izpremembami, ki bi ne izpremenile nobene bistvene črte njegovega spiska, lahko prenesemo ta njegov spis na Kranjsko ali v katerokoli drugo srednjeevropsko deželo. Zato se je Meško lahko svobodneje gibal v ustvarjanju. Ta svoboda ga je deloma zavedla, da je prestopil meje stvarnega pripovedovanja; mogoče je hotel dati's tem povesti več ') Knezova knjižnica, XVIII. zv. 231 str. — Cena 3 K. s) „Črna smrt“. — Zabavna knjižnica, XXIII. zv. — Cena t K 40 v. življenja, več barve, dogodkom več notranje zveze in utemeljenosti. A ravno v takih slučajih mu je njegov sentimentalni konjiček, ki ni vajen zložnega epskega koraka, naredil nekoliko smešnih kapriol. „Če oče gvardian. ki je vendar sin Slovenskih goric, tako toplo ljubi to polje, kako ga nebi ljubil jaz, sin njegov!“ — modruje na 9. str. Rajavec, „kmetski mogotec s Hajdine, brat haj-dinskega župnika“. To pobožno sorodstvo je menda zakrivilo, da se iznebi na sledeči strani še te le vsakdanje pridigarske modrosti: „Najsrečnejši so prebivalci teh mirnih, resnih domov. Srečnejši so, nego so bili najmogočnejši gospodarji ptujskega gradu v vsi svoji moči, časti in slavi.“ Par vrst niže pa se spozabi Meško in opisuje vizijo, v kateri se izkuša meriti s Cankarjem. Da je cela stvar bolj pestra, ne manjka stare petošolske sentimentalnosti (str. 45—47) in tragičnega monologa shujšane in mršave veverice (str. 87). Tako je ta „zgodovinska slika“ sestavljena iz posameznosti, ki so v obilici na razpolago vsakomur, kdor je kedaj prečital par zgodovinskih romanov. Kar je originalnih potez, se jim pozna že ob prvem pogledu, da ne spadajo vanjo. Meško je imel premalo primernega gradiva, da bi iž njega sestavil enotno simo takratne dobe; in ko je sestavljal iz gradiva Jurija Hauptmanna to svojo zgodovinsko sliko, se je premalo brzdal. Sicer bi moral opaziti, kaj vanjo sodi in kaj ne. Mnogo težjo nalogo je imel I. Lah s svojimi „Brambovci“. Saj je prišel — po lastni volji — do vloge poeta, ki mu je bila ob stoletnici Napoleonove „Ilirije“ poverjena slavnostna kantata. To je povzročilo, da je imel kolikor toliko točno določeno ogrodje, dano množino gradiva, ki ga je moral porabiti za temelj ^ in osnovo svojemu romanu. In če si je že enkrat izbral to priliko, se ni smel zado- voljiti s tem, da naniza vrsto dogodkov pred sto leti, spojenih z bolj ali manj svobodno vezjo. Moral je vedeti, da ima „Napoleonova Ilirija" za vsakega izobraženca, ki vidi v preteklosti snujoče se po-četke našega življenja in ki je baš zaradi tega ž njimi zvezan z afektom, svoj določen ton. Lah je imel pred seboj Vodnikovo „I i r i j o o ž i v 1 j e n o“, to eksplozivno manifestacijo narodnega duha, v kateri je priprosti sin priprostega slovenskega naroda z jecljajočim, proroškim glasom glasil slavno preteklost in slavno bodočnost oživljene „Ilirije“. Ta ditiramb, sto let star, je vesela nada in hrepeneče pričakovanje, ki ga je ona velika doba izsilila možu, stoječemu v sredi takratnega vrvenja in dela. Ali se je to pričakovanje izpolnilo, v koliki meri. jeli bilo osnovano na pravih temeljih, kaj je v oni dobi bilo plodno za preteklost — vsa ta vprašanja bi se morala vsiliti piscu, ki bi se udal svoji snovi, piscu, ki bi se zavedal, da mogočen plamen iz davnine Šviga — vekove preletel je koprne, in planen naš se draži z njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, k er neprekinjen a d rži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne... Stoletnica Napoleonove Ilirije nam je prinesla precej nove literature, znanstvene in tudi lepe, o tej znameniti dobi. Za Laha je prišla prepozno, da bi jo lahko se porabil. Porabil ni niti te vse, kar je je imel pri rokah (ali je je lahko dobil). Pricipialno temu ne moremo ugovarjati, saj si pisec sam voli in zbira gradivo, pa ravna ž njim, kakor ve in zna. Zanima nas pra-šanje, k a k o je delal s svojim gradivom. Lah si je svojo nalogo zelo olajšal s tem, da ni iskal prav nobenih problemov — komaj da jih je tu ali tam mimogrede nalahko označil. Gradivo, ki ga je rabil za skelet svojemu romanu, je porab- Ijeno zelo brezskrbno in komodno. Nikjer ni plastične slike onega ozadja, pred katerim so se vršili dogodki, ki so pisatelju pomembni tako, da jim je posvetil kar dvč obširni knjigi. Namesto širokih in daljnih perspektiv vidimo samo posamezne kulise, ki nam jih pisatelj posamezno stavi pred oči. Ne dela mu skrbi in pomiselkov niti to, da so te kulise včasih izposojene; z elegantno nonšalanso nas poživlja na nekaterih mestih: „poslušajmo, kaj nam pripoveduje o tem ... slovenski zgodovinar“ — in nam niti ne pove, kedaj neha govoriti slovenski zgodovinar, kedaj začne zopet pisec sam. Na takih slučajih pa se tudi vidi, da je imel Lah malo gradiva, ki bi ga lahko porabil v svoje namene. Kar pa mu je manjkalo, to je dodal iz lastne in-vencije. S tem se je oprostil nadležnih ozirov na dano gradivo in si ustvaril polje, na katerem se je lahko svobodneje kretal. Tako je nastala njegova geografija, ki je s svojo umetniško svobodo v tako neprijetnem nasprotstvu z vsemi onimi dolgimi izpiski iz „slovenskega zgodovinarja“, v katerih Lah povdarja zgodovinsko pristnost in zanesljivost svojega romana. Toda to je samo ena izmed kompozitoričnih hib. Nele da je ozadje, pred katerim nastopajo „Brambovci“, nejasno in majavo, tudi dejanja in osebe so brez izrazitejših potez in brez jasne karakteristike. Glavni junak Kristjan bi naj bil nekak protagonist celega dejanja, pa je le čudna mešanica biedermeierskega jakobinca in nekoliko revolucionarnega „ilirca“. V Kristjanovih sanjah o slikah, kakor so jih slikali Watteau, Boucher in Fragonard, je premalo karakteristike za njegovo francozovstvo, v njegovih meditacijah (II, str. 178—185) premalo verjetnosti in motivacije za veliki preokret, ki je kar črez noč iz Kristjana, po duhu jakobinca in Francoza, naredil „ilirca“. Tega ne podpro niti strica Muhiča pohodi v Samobor in zveze s Hrvati. Prvi del (in večji) „Brambovcev“ se nam razdrobi v množico zaljubljenih in vojaških aventur, ki so premalo pomembne in tehnično premalo v zvezi, da bi tvorile enotno vez dejanja, v njih se je Lah po volji razživel, tam se nahajajo tudi odlomki, ki se jim človek čudi, kako so prišli v ta mozaik brez vsake kompozicije. V drugem delu se je pisatelj proti koncu zavedel, da bi bilo treba „Brambovce“ dvigniti nekoliko više. Spomnil se je velikih izprememb, ki so se takrat vršile med nami in je poizkusil dati završetku višji ton. Za vso Lahovo pripovedno tehniko je značilno in tipično, kako si pomaga tedaj, ko kulminira vse dejanje (str. 228 — pozneje še samo izzveni). Kristjan in Helena se ženita, in nazadnje je na njuni gostiji „začel govoriti tudi gospod Muhič. Kje seje vzel tedaj govor gospoda Muhiča! Vsi so strmeli; tako krasno je govoril. In kaj je govoril? Govoril je o svoji ljubezni do prijateljev. Vse, ki so ga poznali, so zalivale solze. Kristjan sam ga je vpričo vse družbe poljubil in ga je nazval svojega najljubšega prijatelja. Na svatbi je govoril tudi pesnik Vodnik, ki je poveličeval krasoto Ilirije; govoril je o stari slavi domovine in o njenem probujenju. To so bile misli, ki jih je zapisal v svojo najkras-nejšo pesem, ki se začenja z besedami: Napoleon rečo: Ilirija vstan . . . Drugi dan po svatbi se je Kristjan s Heleno odpeljal v Trst.“ . .. Trezno poročilo, suh referat, na katerem se jasno vidi, da Lah na tej pomenljivi gostiji n i „bil ž njimi vino pil“. Tudi bralec se ne more vmi-sliti v njo, ker je s pisateljem vred ne doživi. Zanosa „pesnika“ Vodnika ne čuti, kakor ne krasote njegove Ilirije, saj mu nobenega ne pokaže pisatelj niti naravnost, niti v odsevu (oü v^jx6oi{ Tpwa;. ..). Človek mu more vse verjeti na njegovo popisujočo besedo, pa mu težko veruje, kakor mu težko veruje, ko pripoveduje (na str. 230), da je gospod Muhič čutil, da vstaja iz teh brambovcev zarod „prerojen, ves nov.“ Oba pisatelja, ki sta letos pri Matici zastopana z zgodovinskimi spisi, veže poleg mnogih drugih sorodnosti tudi jako očividen tehničen trik: kratek liričen epilog. V njem bi lahko videli nekak koketen „manu propria“, s katerim sta se pisatelja poslovila od neutralne, objektivne zgodovinske snovi in spomnila bralca zopet nase. Ta domneva ima pri Lahu manj podlage, ker je njegov epilog vsaj v neki, dasi rahli notranji zvezi z delom, posebno ž njegovim koncem. Pri obeh je nastala pač iz jasne zavesti, da svojega dela, ko sta ga epsko zaokrožila, nista dovršila, da je zvenelo na koncu v njima še marsikaj, kar je med pisanjem sililo na dan, pa ni moglo najti jasnega, določnega izraza. Meškov epilog je liričen (res da prehudo sentimentalen) ornament, Lah pa je v epilogu formuliral še enkrat problem, s katerim se je ves čas boril, ki ga pa ni zmogel. Da sta se pri tem oba spomnila one, ki sta ji služila in hotela služiti s svojim delom — svoje domovine — to kritika vsaj nekoliko sprijazni in plača za dolgo, dolgo in mučno branje. — Milan Pugelj je poleg Meška priobčil v Zabavni knjižnici (str. 91—126) svojega Gregorja, zanimiv sujet že zaradi tega, ker obravnava v njem razmerje preprostega naroda do naše lepe literature, celo moderne. Mickiewicz si v uvodu svojega „Pana Tadeusza“ želi doživeti veselje, da bi njegovi spevi kedai zablodili v^ preproste koče. Na Poljskem je to že davno doživel, na Slovenskem pa, če smemo verjeti Puglju in njegovemu Gregorju, velja to vsaj o uvodnih dveh verzih, ki sta glavna in osnovna nota „Gospoda Tadeja“.'-)- Gregor je star fant, neizmerno dobra, poštena slovenska duša, pri katerem človek ne ve, kaj je večje, njegova dobrosrčnost ali njegova kratkovidnost. Simpatična oseba, simpatično spisana — toda bojim se, da bo ke-daj komu služila kot bojno sredstvo proti naši literaturi. In tedaj mi bo žal Gregorja in te Pugljeve novele. * * * Nekaj mesecev pred smrtjo Antona Aškerca je izšlo zadnje njegovo delo, „Poslednji Celjan*).“ 5 to knjigo je zaključeno življenje in delo pesnika, ki je s svojim nastopom, delom in odhodom povzročil med nami toliko literarnih bojev in živahnih diskusij, kakor doslej redko kateri poet. Njegovo literarno delo je veliko in obširno po svoji kvantiteti, toda majhno in omejeno po svojem idejnem obsegu. Izdal je devet zbirk pesmi (njegova prva in najboljša, „Balade in romance“, je leta 1903. doživela drugo izdajo), tri večje epske pesnitve, v eni knjigi „Tri dramatične študije“, z Ivanom Veselom „Rusko antologijo“, v kateri so prevodi novejših avtorjev po večini njegovi in daljši polemičen spis proti drju. Jos. Tominšku : „Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne?“ Bil je precej let urednik „Ljubljanskega Zvona“, ki ’) „Domovino, ti si kakor zdravje! Kadar te človek ima, takrat to ne ve ceniti, kadar te nima, takrat to spozna-. — K nam jo to misel pronosel Cankar, v prevodu pa smo ta dva v or za spoznali že nekoliko prej, ko je izšel v podlistku ..Domovine“ prevod Sicnkievviezevega . Laternika*. 4) Poslednji Celjan. Epska pesnitov. Napisal A. Aškerc. V Ljubljani, 1912. Natisnila in založila Ig. pl. Kloinmayer 6 Fed. Bamberg. 8°. 169 str. — Cena 3 K, voz. 4 K 50 v. ga je izkušal razširiti v revijo, ki bi ne bila samo literarna. V njem je tudi ob stoletnici Prešernovega rojstva izdal „Prešernov album“. Odkar je slekel duhovniško obleko in postal arhivar mesta Ljubljane (1895), je tu in tam v znanstvenih listih priobčil tudi kak drobiž iz naše zgodovine. Vloga, ki jo je igral Aškerc dolga leta v našem življenju, in njegova pomembnost, ki so mu jo za današnji čas — po nepotrebnem — o njegovi smrti vsilili razni njegovi prijatelji in neprijatelji, mi nareka ob recenziji njegovega zadnjega dela posebno pieteto in skrb. Pieteto zaradi tega, ker mojega glasu ne more več čuti (zadnja leta nasprotnih glasov ni maral poslušati), skrb pa zaradi širšega občinstva, ki nam že nekako vsiljuje svojo sodbo o Aškercu. Še pred nedavnim je prinesel „Savremenik“ oceno o Aškercu, nad katero smo slovenski literarni ljudje zmajevali z glavami, ob njegovi smrti pa se je njegova slava utemeljevala z besedami dobrohotnih slovanskih kritik in telegramov. Vkljub različnemu stališču do Aškerca človeka in poeta smo si danes Slovenci vsaj v enem edini, edini tako zelo, da je že obrabljena banalnost, če rečem, da sta njegovi najboljši knjigi prvi dve: „Romance in balade“ in „Lirske in epske poezije“. Najboljši, a tudi edini, ki sta mu zaslužili slavo. Zanj je bila prava sreča, da je nastopil v času, ko je naša splošna renezansa na literarnem in kulturnem polju (v zadnjih desetletjih XIX. stol.) oprostila duhove in razmajala marsikatero struno, ki je samo čakala primernega loka. Nepričakovani odmev, ki ga je našel Aškerc pri nas s svojimi jasnimi glasovi, je bil kriv njegove tragike. Poznal je samo dva, tri glasove, ki variirajo v vsem njegovem poznejšem delu samo v toliko, da postajajo vedno bolj hrupni, bučeči in hreščeči. Po- manjkljivo invencijo je izkušal nadomestiti s tem, da je v svojih poznejših delih na dolgo in široko razpredel snovi, ki jih je obdelal že v prvih svojih pesmih. Iz legende o Primožu Trubarju v nebesih je nastala cela knjiga „Primož Trubar“ in nje nadaljevanje, posebna knjiga „Mučeniki“, ciklus „Stara pravda“ je obnovljen v „Junakih“. Invencijo so mu morale nadomestiti prigodniške prilike in arhivalni impulzi ; za svojo obširno „pesnitev“ o Tahu je porabil zgodovinsko razpravo A. Kaspreta „Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabriela“, ki je v primeri ž njegovim izdelkom od prve do zadnje vrste zanimiva in pretresljiva novela. Njegova velika potovanja so sicer pomnožila maso njegove produkcije, toda v njo niso prinesla nobenega novega tona. V tem hlastanju za snovjo ni respektiral niti tuje lasti, celo Prešernove ne. Iž njegovega „Povodnjega moža“ je razsvalkal dolgo, dolgo storijo v verzih, ki se bere kakor kaka krvava sejmarska „Moritat“. Ne bom dalje raziskoval izvorov poznejših Aškerčevih del, prejasni so in preveč očiti. In v vseh je prav lahko dokazati ono enotnost Aškerčeve pesniške produkcije, ki je samo nje — ubožnost. Aškerc je ostal vedno pri onih geslih, ki so bila ob času njegovega nastopa efektna. Živel in produciral je naprej, slep za ves naš napredek, ki smo ga od one dobe doživeli, pa je hotel biti (in bi naj bil) glasnik in vodnik generacije, za katero je ostal tako daleč vzadi, da jo je njegovo kričanje komaj še dosezalo in da se je le tu in tam kak zapozneli in počasni hodec ozrl po njem. Že v njegovih prvih delili se oglaša socialna struna — in z istim glasom doni pri njem še pozneje. On ne ve in ne vidi, kako mnogoobrazni so naši socialni problemi, da imamo o njih že celo znanstveno literaturo — pri njem so še vedno tako primitivni, kakor so bili v času, ko so bili novi za našo literaturo v njegovih pesmih. Aškerc je vzrastel v času, ko se je na Slovenskem utrdila in razživela napredna misel; pozneje ni opazil,, da imamo vedno več resnih ljudi,, ki iščejo odgovora na zadnja vprašanja „odkod, kako, kam?“, ampak je šel in nastavil pozauno naše kričave in omejene „Svobodne misli“. Naši pisatelji in pesniki so naš. književni jezik izbrusili do neverjetne rafiniranosti in delikatese, Aškerc pa je v plohi svoje produkcije izgubil popolnoma zmisel za izrazitost in lepoto pesniške dikcije in zagrešil banalnosti, ki bi jih danes pri nas vsak urednik s pokroviteljsko gesto pokaral kje na koncu literarnega glasila v „Listnici uredništva“. Čudno je, da se še vedno čuje med njegovimi zaslugami, da nam je kot urednik „Ljubljanskega Zvona“ vzgojil našo moderno: Cankar je proti temu že davno protestiral, kakor se zdi, brez uspeha ; da je v prvem „Pismu Jeremijevem“ (Naši Zapiski, 1910) videl v njem bolj tip naše liberalne stranke, ki je po prvem lepem razmahu ostala sterilna, nego njegovo osebno slabost, to je lep čin pisateljske humanitete. Ponavljati bi se moral, če bi po vsem tem hotel podati še podrobno kritiko njegovega zadnjega dela. Take podrobnejše analize njegovih poznejših del so bile vedno neplodne. Neplodne za avtorja samega, ki je bil sprejemljiv le samo še za hvalo in kadilo,, neplodne pa so še danes za vse one, ki so mu dovolj sorodni, da lahko v njem vidijo svojega patro-na in malika. Navesti hočem le še eno sodbo drugega moža, ki je danes tudi med onimi, ki gledajo naprej in stremijo navzgor. Ž u-p a n c i č ima pesem „Revija“, v kateri nastopajo pred njim razne naše pesniške oblike. In ko pride pred njega „Balada“, mu potoži rezignirano, da je „vdova ob živem mozu“. V teh kratkih besedah je izrečena vsa tragedija poeta Aškerca, ki je ne izpremeni ne jadikovanje, ne hvala, ne graja. Pieteta do pokojnika zahteva, da nam ostane to. kar nam je lahko: pomnik in spomin lepe in vesele dobe naše renezanse, ki je v njegovih pesmih — davno je že od tedaj — dobila krepak in plastičen izraz. To nam je lahko, več nam biti ne more. Opravil je svoje delo, za katero smo mu lahko hvaležni; in naj se sedaj, ko se je poslovil od nas, sodi o njem kakorkoli, trije njegovi znanci so na Slovenskem, ki so si oddahnili: balada, založnik in kritik. Bili so mu vedno odkriti prijatelji, ki so mu želeli dobro — da ni prišlo drugače, v tem je tragedija Aškerca človeka. Jož. A. Glonar. Knjige „Matice Hrvatske“ za god. 1911. (Svršetak.) Kovačičev roman „U Registra-turi“ izlazi po drugi put. Prvi put je izišao god. 188«., dakle godinu prije piščeve tragične smrti u ste-njevačkoj ludnici. Kult Kovačiča ozivješe ili bolje započeše tek u zadnje doba gospoda Marjanovič, Matoš i Krnic. Umrijevši naime mlad, pisac se najprije ne dospje potpuno razviti, a drugo bio je i odviše tudj i nerazumljiv tadašnjoj publici — da bi ga bila mogla dovoljno ocijeniti. Društvo, koje nazva „žabarijom“, čije nam karikature ostavi u „Registraturi“, „Ve-likom patuljku“ i „Fiškalu“, osveti mu se zaboravom i ignoriranjem i morade doči najnovija generacija, da ga oživi. Kovačič — pravi naš realista — je i danas moderan i savremen i ako je umro več prije ■dvadeset i nekoliko godina. Danas on faktično i ulazi posve u litera- turu i u modu. Preklani mu izdado-še pjesme, društvo hrv. književnika mu izdade lani novele, „Matica“ ove godine roman, a neki dan izidje i njegova travestija „Čengič-age“. „U Registraturi“ je najbolje njegovo — ali ipak još nesredjeno i nesavršeno djelo. Kovačič naime ne bijaše veliki pisac, on to tek morade postati. To nije tek jedan roman več upravo ciklus romana nekoliko karikatura. Junači su skoro svi karikirani. To su masivno i ostro urezane figure i silhuete, povečane groteskno i duhovito i dovedene do prototipova pojedinih klasa i mana. Taj najuspjeliji „ku-mordinar Žorž“ je karikatura svih naših popapučenih opanaka, čan-koliža i bonkuloviča — dakle još i danes večine u Hrvatskoj, po-niznoj zemlji, gdje tituluš imponira više i od uvjerenja i naroda. Naša „telegencija“ još i danas filozofiše, zijevajuči, o velikim stvarima kao i gospodin kumordinar o „nebeskom lampašu“ i majčici Geji „što se okreče prije oko želudca pa oko sunca“. Mecena i njegovo društvo sa poetom Rudimirom Bombardi-rovičem još i danas su najuspjelija karikatura naše poluaristokratske aristokracije i bombastične poluin-teligencije. Onda dolaze simpatične one figure „mužikaša Jožice“ i njegova „bajsa“, maloga „Kanonika“ i vele mu Kate i. t. d., sve uzeto iz života, sve živo, plastično i duhovito. Glavni junak je — najneuspje-liji. Ivica Kicmanovič morao bi biti drastična karikatura onih „udvo-spolenih“ ljudi — one poluinteli-gencije i poluseljačtva — što je sustala na polovici razvoja i — sineta amo i tamo. U glavnijim konturama on to i jest — ali manjka mu obradbe. Dok je on — možda jedini od svih — trebao i mnogo dublje psihološke analize i črtanja, baš radi toga, da sa taj razvoj ili polurazvoj pokaže — Kovačič nam podade tek njegovu vanjsku škicu iznijevši tek posljedice i neriješivši nimalo problem evolucije u njemu. Jednu od najvažnijih stvari — naime postepeni utjecaj nauka na njegovu seljačku naturu, mi ne doznajemo i njegova cijela pojava nam tim ostaja nejasna i nerazumljiva. Radi toga jer je nesredjen roman je i težak. Osim neizmjernog broja živih biča koja rade, sudje-luju u njem i razgovaraju i sudbeni spisi i registri. Pred konac pak romantična i nevjerojatna pojava Laurina unese još i vise zbrke u tu galeriju realnik figura, a pretjerano retrospektivno pričanje konačno zadaje najviše posla čitaocu. „Antologija srpske lirike“ je bez sumnje najbolje, šta je „Matica“ ove godine izdala. Urednik joj, g. Popovič več u svom predgovoru jamči, da su unutri samo dobre pjesme i to je zbilja istina. Sasta-vivši ju po estetičkom mjerilu, podade nam knjigu bisera srpske no-vije lirike — i mi se pri tom samo čudimo zašto i sve Antologije nijesu po tom mjerilu sastavljene (n. pr. „Slovensko cviječe“). Ono što nije lijepo, ne treba ni raprezentirati, a antologije su večinom sestavljene, da raprezentiraju. G. Pavle Krstinič, čovjek koji je književnik jedino zato što je podpresjednik „Matice“, mrevari opet jednom svojom dramom. Ovaj gospodin dok fungira kao Krsto Pavletič, profesor, pedagog, filolog i urednik „Nastavnog Vijesnika“, pa i kao čovjek, veoma je simpatična, zaslužna i — što je kod nas rijetko — radina pojava, i kad nebi bilo njegovog „alter ego“, Pavle Krstiniča dramatičara, taj dobri profesor bi mi bio jedna od najideal-nijih osobä u našoj lijenoj, skuče-noj i štreberskoj „inteligentno]“ Banovini. Ovako Pavle Krstinič kvari poslove Krstu Pavlotiču. Ja se čudim gospodinu Pasariču, koji može govoriti o „stojičkom miru“, kojim da gosp. Krstinič podnaša nekaj naše kritike, jer ako čemo baš govoriti o „stojičkom miru“, onda taj pripada našoj kritici, koja nije znala, da več „Kobnu okladu“ ili „Borbu proti sitnicama“ zasluženo prorešeta i tako auktora riješi dužnosti, da sebe bruka a nas dosadjuje. Profesor, pedagog i učenjak Pavletič je jedno i tomu — čast; ali dramati-čar Krstinič, to je več nešto dru-goga . . . Dok je izlazilo „Kala“, sa zadnjama Kasovič-Cvijičke, Melkusa et comp., irnale su pravo, da udju unj i njegove drame, ali žrtvovati posebnu knjigu — pa kad se radii o podpresjedniku — previše Taj „Bratski inat“ pisca, koji sam priznaje, da je više pedagog nego pjesnik je drama, obradjena več u Tomičevom „Zmaju od Bosne“ i u njoj ima osim nikakvih Štihova još: pučkoprosvjetnih razprava, turis— tičkih ideja (str. 51.), filološko historičnih i državnopravnih pitanja (str. 37 „nadjenuta . . .“), imitacija narodne pjesme i čitavih citata iz iste (i to je najbolje, šta ima u drami). U njoj konstatira gosp. pisac, da „Minanovič i Gaj kipe kao dobar mošt(!)“ i pjeva „još se puši(!) zaklana ml ljubav“. Iza kulisa se tri puta.ratuje i puče na veliko i još manjka samo jedna živa slika na koncu. Opisi su po-zornice ovi: „Vrt s cviječem uz kuču, kojoj prozori gledaju u vrt“ ili „Sprijeda odaja, straga hodnik, u nutrini s jedne i druge Strane vide se (rnozda kroz x- zrake!) vrata u sobe“. Razpisuje se nagrada za onog inžinira, koji ovo napravi brez — stakienih kulisa. Još samo ovu rečenicu: „Osman paša n i k o m n i š t a n i k a d n i-gdje ne zaboravlja“. Samo pet negacija! Stjepan Radič je napisao knjigu sa dva predgovora i po onoj „Jede Vorrede ist eine Ausrede“, izpričao seje dovolj no, što je slaba. Ili bolje, ono što je napisano, nije baš slabo — ali to nije ni ono što zahtijeva naslov, naime „Češki narod na početku XX. vijeka“. Mjesto da nam gosp. pisac o torne napiše knjigu, on se je zadovoljio da nam u predgovoru ispriča, kako bi se to moralo napisati! Potrošivši više od dvije trečine knjige na povjest češku, o njihovom stanju na početku našeg stolječa govori tek na 67 stranica i to samo o duševnoj kulturi — naime o visokim školama, umjetnosti, znanosti i — kržljavo — o literaturi. Na početku XX. vijeka on ne nalazi kod Čeha ni Brezinu, ni Sovu, ni Karaseka ni Šaldu i jedva jedvice spomenu Ma-chara.. Kod Čecha govori samo o „Pjesmama roba“, premda to nikako nijesu njegove najbolje pjesme. Prama nama ističe široko shvačanje Slavenstva kod Kollara i Čelakov-skog, kao da i u nas u to doba ne pjevaše Preradovič i drugi samo o Slavenstvu, a Gundulič i onda, kada kod Čeha o tom nitko i ne sanjaše. Tvrdnja da „Nijemci u sve do naj-novije vremena nijesu imali svoje samostalne znanosti i književnosti“ smiješna je i može se odbiti tek na piščev „patriotizam“. Tomu za volju on neče da zna ni to da je Wiclifove spise donio iz Oxforda Jeronim Praški, več kaže da su to m o ž d a bili pratioci kraljevne Ane. Ima i par pogrešnih datuma u knjiži. Fra Lovro Mihačevič napisao je knjigu „Putopis po Albaniji“; tu iznaša svoja putovanja i uspo-mene iz te zemlje evropskih pitanja i krvave osvete. Simpatično i toplo govori o svim tim junaškim i siromašnim krajevima, a narodne običaje i život črta tako živo i zanimivo, da ti se čini da čitaš lijepu novelu. „Strossmayerov kolendar“ ima da od ove godine zamijenjuje „Kolo“. Iza posvetnog dijela veli-kom Meceni, dolazi zabavni i poučni dio sa lijepom pripovješču Ogrizoviča „Ljubav Ivana Ivanoviča“, Nazorovom „Našom pjes-mom“, Tucičevom aktovkom „Život“ i Marjanovičevim zanimivim člankom o našim kulturnim prilikama. Ono drugo je ili ušlo i uvuklo se, ili „nije loše“ ili je — suvišno. „Dokazivati“ kako je Martič bio rodoljub je ista stvar kao da ko to dokazuje o Starčeviču. Za ovim dolazi još i reklamni dio, u kojemu se upravo cirkuškim načinom hvali sve, što je „Matica“ izdala ove godine, a da onaj dje-tinski „popis članova“ i portreti odbornika! Napravivši si reklamu „Matica“ se je ove godine razpačala u 10.000 primjeraka — ali prevarivši nas. Svakako prama zadnjim go-dinama išla je napred — a to je dobar znak. Nek nas prevari i još jedanput, al nek se napukon ipak podigne! Niko Bartulovič. Politika. Drang nach Osten in bagdadska železnica. Revue F c o-nomique internationale je prinesla v aprilovi številki iz peresa biv. ministra F. Dubief-a velezaniinivo razpravo o bagdadski železnici, ki se bliža svoji realizaciji in ki bo utegnila v nekaterih desetletjih izpremeniti orientalsko vprašanje kakor v političnem, tako v gospodarskem oziru. Cela vrsta problemov je zvezana s tem novim projektom. Bo li nova železnica pospeševala mir in miren gospodarski napredek ali pa nosi morda v sebi kal neprera-čunljivih bodočih konfliktov? Naj bo temu kakor hoče, bagdadska želez- nica je prešla iz stanja projektov na realna tla in nikdo je ne more več zabraniti. Mi stojimo pred dovršenim dejstvom in moremo kvečjemu odtehtati pro in kontra ter določiti naše stališče. Ko se angleški projekt iz 1. 1856. (Francis Chesney) ni dal uresničiti, je podelil 15. febr. 1893. sultan anatolski železniški družbi koncesijo za progo Angora — Ce-zareja — Sivas — Diarbekir — Bagdad. To je Wilhelm von Pres-s.el-ov projekt. Ampak ta projekt, kakor tudi ruski (Tripolis — Ko-veit) radi prevelikih težav ni bil izvršljiv. Zato se je izdelal nov načrt in 16. jan. 1902 je dobil dr. Siemens, ravnatelj Nemške banke, potom posebnega irade koncesijo za 99 let. Bagdadska železnica bi bila podaljšanje anatolske proge Hajdar-Paša — Konia, se približala Sredozemskemu morju, tekla ob tavriškem gorovja do Adane, odtod mimo mesta Biredžik — Mardin — Nisibin Mossul do Bagdada, odkoder bi se dala podaljšati mimo Kerbele in Bassore do Koveita. Vsa nemška javnost je bila vsled tega vshičena, kajti udejstvljenje tega programa bi pomenjalo za Nemčijo velik političen in gospodarski dobiček in nenemški svet se je čudil tem bolj, kajti malo pred tem se o nemškem vplivu pri Porti sploh še ni moglo govoriti. In zdaj tak preobrati Evolucija germanske vzhodne politike je pripomogla „Drangu na Osten“ v tridesetih letih do nečuvenih uspehov, višek katerih pomeni na vsak način koncesija za bagdadsko železnico. Kakor je to diplomatski dopisnik v The Daily Telegraph (13./V, 1912) obširno komentiral, je napravil lord Beaconsfield po premirju v San Stefano zgodovinsko velepomembno potezo, ko je prepustil na berlinskem kongresu predsedstvo Bismarcku in mu dal v orientalskih vprašanjih veliko besedo. Menil je, da je igra dobljena, ako postavi Nem- čijo med Rusijo in Turčijo. Tedaj je bil angleški vpliv pri Porti vsemogočen, dočim so bili Nemci brez ugleda. Bismarck je priliko porabil, odločil Avstriji pot proti Solunu, eskamotiral francoske oficirje iz turške armade in jih nadomestil z nemškimi, poslal Turkom barona Colmara von der Goltz in odprl nemški trgovini nova polja. L. 1880 kupi Nemška banka od Angležev železnico Hajdar-Paša — Isnik, ustanovi z Würtembergische Vereinsbank v Stuttgartu Anatolsko železniško družbo, dve leti pozneje podeli nov irade Alfredu Kaulla koncesijo za progo Solun — Bitolj (Monastir), 15. feb. 1893. sledi dovoljenje za podaljšanje Isnik-Angora z novimi progami Eski-Šehir-Konia in Angora-Cezareja z eventualnim podaljšanjem do Bagdada. Zato se je proglasila Nemčija javno za za-sčitnico Turčije in ko je 1. 1898. šel Viljem II. obiskat Palestino, je bil on prvi krščanski suveren, ki ga je sprejel padišah v avdijenci. Nemške milosti so deževale na roparski režim Abdul Hamida, Nemci so se udajali fantastičnim sanjam o neposredni zvezi Hamburg-Perzijski zaliv. Ali zato so morali dobiti carigrajsko obrežje. To je bila last nekega francoskega podjetja, ki ni bilo voljno odstopiti dragocena tla. Nemci so pripravili sultana, da je izdal irade za državno razlastitev. Za te namene se je ustanovila v Carigradu Palästina Bank (450.000 M. kap.) in Deutsche Orient Bank (20 mil. kap.) z mnogimi podružnicami v vseh večjih azijskih mestih do Bagdada. Kakor ogromen pajek, so premrežile nemške banke vso turško Azijo, iztisnile druga podjetja in monopolizirale prevozna in industrijska podjetja. — Mlado-turki so bili sicer francosko-angleški prijatelji in nemška pomoč pri aneksiji Bosne-Hercegovine jih je zelo razdražila, ampak Marschall von Bieberstein in von der Goltz sta znala spraviti vso turško politiko zopet v stari kolovoz. Turško revolucijo je uprizorila nemško dresirana armada in Mahmud Sefket-aša je nemški gojenec. Zato se ni uditi. Navrh pa so Francozi še odrekli posojilo in napeljali vodo zopet na nemški mlin, tako da je dandanes Turčija dejanski le privesek trozveze. Dne 21. marca 1911 je potrdila turška vlada prejšnjo koncesijo in družba se je zavezala, da zgradi železnico El-Helif—Bagdad ter Osma-»ieh-Alexandrette v petih in luko v Alexandrette v štirih letih. Nemški upi so rasli v nerazmernost. Nemška kultura v polubajnih pokrajinah babilonsko-perzijskega starega imperija, na tleh Babilona, Selev-cije in Ktezifona, neizmerno rodovitne, od nemškega kapitala oživljene pokrajine, kjer bi mrgolelo germanskih inženirjev, industrijalcev, trgovcev in uradnikov in odprta pot k Indiji, to je moralo razgreti domišljijo še tako flegmatičnega filistra. Premog v Egli, petrolej v Kerbuku, nafta in vse vrste mogočih industrij, to je nekaj zapeljivega in povrh obeta vsa Mala Azija, ta dozdaj tako malodostopna in neizrabljena dežela, ogromna bogastva. In korist Turčije bi ne bila manjša. Sultanova vlada bi prišla v teh pokrajinah, ki spadajo dandanes le bol] nominelno pod njegovo oblast, do veljave in koncentracija 4. armadnega zbora v Erzerumu, 6. v Bagdadu in 5. v Damasku bi bila v kratkem času mogoča. S tem bi postala Turčija zopet velevlast, medtem ko danes ne more razpolagati s svojim vojaštvom, kakor zahtevajo polit, zahteve. Ona bo odločevala na bližnjem vztoku sama, spletle se bodejo nove aliance in evropsko ravnovesje bo ogroženo. Nemčija in srednja Evropa bi uživali monopol velike medkon-tinentalne zveze v škodo sueškega prekopa, Sredozemnega morja in vse zapadne Evrope, Angleži bi naleteli v predni Aziji povsod na zaprta vrata, ruskemu ekspanzivizmu pa bi se postavile določene meje. Sanje so grandiozne, ampak realizacija bo zelo težavna. V Tavriškem gorovju čakajo nemške inženirje velike tehnične težkoče, proga ob Sredozemskem morju bo zahtevala obilo dolgih tunelov, v Mezapotamiji pa stavijo peščene puščave in močvirja zelo neugodne predpogoje. Te tehnične težave se izprevrnejo v finančne. Ravnatelj Solun-Carigrajske železnice, Rey je izračunal izdatke na 189.110 fr za km, Dr. Rohrbach 250.000 fr in če računamo povrečno le 200.000 fr na km, bo stala proga 680 milijonov fr. Ako pa priraču-namo še v Orientu neizogibni bak-šiš, izdatke za opekarne, električne tovarne, blagovna skladišča in ako pomislimo, da bodo šli delavci v tako nevarne in daljne kraje le za zelo zvišane mezde i. t. d., moremo mirno računati 900 mil. Dohodki za dolgo vrsto let ne obetajo mno-o. Če bi se poslužilo tudi vseh 00.000 ljudi, ki potujejo letno iz Evrope v Orient ali nazaj, nove železnice, bi to ne pomenjalo ničesar. Železnice prospevajo od blagovnega prometa, potovalci prinesejo malo. Razventega je pa neverjetno, da bi šel ves blagovni promet to pot, kajti Angleži se železnice ne bodo hoteli posluževati in težki in veliki tovori se prevažajo boljše in ceneje na ladjah, industrializacija in gospodarski preporod prednje Azije pa leži v tako daljni prihodnjosti, da lokalnega prometa ne moremo vpoštevati. Dr. Rohrbach, velik zagovornik projekta, računa dohodke na 4000 fr na km, kar je vsekakor preveč. Za 3.400 km bi bilo 13,600.000 fr letnih dohodkov. C’est maigre! Kako toraj pridobiti kapitaliste za projekt ? Garancija bo zahtevala 40 mil. fr. in borzijanci bodo hoteli imeti zastave. Spekulacijam s colnimi tarifi se upirajo prioritete, za monopole petroleja, alkohola, svile i. t. d. je treba revizije vseh trgovinskih mednarodnih pogodb, zenočenje pri Dette ottomane se je že enkrat ponesrečilo, za projektirano desetino pa še dolgo ne bodo podani kulturno-stabilitetni predpogoji novih pokrajin. Angleži so ponudbo, da se financielno udeleže, dvakrat odklonili, Francija pa se je morala ozirati do Potsdamskega sestanka na ruske zahteve. Pot iz zagate so našli Nemci 1. 1907, ko je zahteval sultan od Dette ottomane dovoljenje, da sme uporabljati triodstotno nadcolnino razven za macedonske tudi za druge potrebe. Prebitek iz te nadcolnine je dal sultan 23./V. 1908. bagdadski železnici kot garancijo na razpolago in tako se je realiziralo prvo posojilo 108 mil. in drugo 119 mil. fr. Dne 7./XII. 1909. se je konstituirala družba z Gwinnerjem, ravnateljem Nemške banke s sedežem v Glaris; z omenjenim prebitkom se je moglo operirati kot garancijo (75%) in tako je bilo Turčiji mogoče, začeti izdajati zadolžnice, opravilo, ki ga je prepustila Nemški banki. Ker pa zna bagdadska železnica oškodovati Angleže gospodarsko in politično, so se stavile projektu tudi razne politične težave nasproti. Nemčija bi bila v doglednem času izpremenila ugodno luko v Koveit gotovo v vojno pristanišče. K sreči Angležev pa šejk v Koveitu, Mu-barek, ni bil sultanov podanik in se je (seveda na pritisk) podal pod angleško varstvo. Zato so se morali Nemci kislega obraza odreči proge Bagdad-Koveit in si izposlovali rajši koncesije za železnice do Kanikin ob perz. meji in Alexandrette (Is-kanderun ob tavr. zal.), ki znajo udariti Angleže na gospodarskem polju še izdatneje. Veliko lažje se ]e dogovorila nemška diplomacija z Rusi. Ker je potekel z 31./XII. 1911. termin za zidanje perzijskih železnic, za katere je imela Rusija koncesijo, in ker se je bilo bati, da se podjetni Nemci ne polaste tudi teh pokrajin, se je sklenil v Potsdamu dogovor, po kterem sme, ako moremo verjeti v Archives diplo-matiques I./II. 1911 obelodanjenim nedementiranim tekstom pogodbe, Rusija, s pogojem da izreče svoje soglasje z nemškim projektom, se edino potegovati za perzijske koncesije in se obenem zaveže, da zida železnico Sadije-Kanikin. Nemčija je obljubila, da ne seže s svojimi projekti severno nad Kanikin in izjavila, da ima v Perziji samo kupčijske interese; Rusija se je s tem iznebila konkurenta v Teheranu, Nemčija pa sitnosti v Carigradu. Tako so odpadle glavne politične težkoče, in sedaj išče Nemčija le še pot, kako bi mogla obdržati bagdadsko železnico tudi financialno popolnoma v svojih rokah. Francozom je žal, da so prodali predkon-cesije, ampak oni so pripravljeni za posojilo in se jim da garancija, da njih denar ne bo uporabljen brez zmernih obresti. A. O. Politische und volkswirtschaftliche Chronik der österreichisch-ungarischen Monarchie. Mit der Beilage: Parlamentarische Chronik. Mit Benützung amtlicher Quellen herausgegeben von Dr. Karl Neisser, k. k. Staatsarchivsdirektor im Abgeordnetenhause des Reichsrates. 1912. Wien, Druckerei der kaiserlichen Wiener Zeitung, erscheint in Monatsheften. Umfang des Jahrganges 250—300 Druckbogen zu 8 Seiten. V 8°, Cena za vse tri dele letno 48 K; za politično ali gospodarsko kroniko s parla-mentarično kroniko kot prilogo 36 K. Ravnatelj državnega arhiva v poslanski zbornici na Dunaju dr. Karol Neisser je začel izdajati v mesečnih zvezkih zanimivo gradivo o vseh važnejših dogodkih, ki se tičejo političnih, državnopravnih in narodnostnih ter državnih in narodnogospodarskih razmer v Avstriji. K temu bo pridajal poročila o važnejših dogodkih v inozemstvu. Politična in narodnogospodarska kronika, ki bo izhajala vsaka zase v posameznih zvezkih, imata zelo obširno prilogo „parlamen-tarično kroniko“. Parlamentarična kronika bo prinašala poročila o zborovanjih vseh parlamentaričnih korporacij v monarhiji: obeh delegacij, avstrijske in ogrske državne zbornice, posameznih deželnih zborov, hrvaško-slavonskega sabora ter deželnega zbora v Bosni in Hercegovini. Prinašala bo tudi poročila o sejah posameznih odsekov, vsled česar bo mogoče delovanje vseh ljudskih zastopnikov in njih medsebojne odnošaje jako lahko zasledovati. Revija bo prinašala le zanesljivo, posebno uradno gradivo trajne vrednosti, pregledno, namenjeno za praktično vporabo. Upoštevali se bodo v prvi vrsti razglasi dunajskih uradnih listov „Wiener Zeitung“ in „Wiener Abendpost“ ter inozemsko oficielno časopisje; nadalje brzojavna poročila c. kr. brzojavnega korespondenčnega biroja ter onih izvenavstrijskih brzojavnih birojev, ki so z našim v zvezi. Posameznim zvezkom bodo priloženi obširni vsebinski pregledi; celotni letniki pa bodo imeli obširen imenik oseb in stvari. Namen politične, narodnogospodarske in parlamentarične kronike je, podati hitra, popolna in točna pojasnila o vsem našem in inozemskem javnem življenju. Vsebina prvega zvezka politične kronike, ki obsega 60 strani v 8°, obsega gradivo od meseca novembra 1911 do januarja 1912. Nanaša se na vladarsko hišo in skupne zadeve z Ogrsko (str. 1—4) ; drugi del obseda poročila o vladi in avstrijski državni upravi (str. 5—17): o uradniškem vprašanju, političnih strankah v državnem zboru, znanosti in umetnosti, cerkvenih zadevah in izpremembah pri deželni vladi v nekaterih deželah. Tretji del prinaša isto gradivo,. Ogrski ter Hrvatski in Slavoniji. Četrti del se nanaša na Bosno in Hercegovino. Peti del (str. 25—29) se ozira na inozemske države: na Nemčijo, Švico, Anglijo, Francijo, Italijo, rimsko papeško kurijo, Portugalsko, Švedsko, Norveško, Rusijo in Balkanske države; potem sledijo poročila o nekaterih znamenitejših državah v Aziji (Kitajska, Rusija in Japonska) in o tripoliški vojski v Afriki. Narodnogospodarska kronika je enako razdeljena, kakor politična, in obsega: trgovske in prometne zveze ter gospodarske razmere v Avstriji napram inozemstvu, potem poročila o avstro-ogrski banki, državnih financah, bankah in borzah, industriji, obrti in trgovini; nadalje o kmetijstvu, gozdarstvu, železništvu, plovstvu in vodnih cestah v Galiciji. Nato sledijo nekatera zelo zanimiva poročila o narodnem gospodarstvu ter narodnogospodarski politiki na Ogrskem, Hrvaškem in v Slavoniji, v Bosni in Hercegovini ter v nekaterih zunanjih državah. Parlamentarična kronika, ki bo izhajala kot priloga prvih dveh, ali tudi ene izmed prejšnjih, prinaša na 56 straneh poročila iz meseca decembra 1911 o zasedanju delegacij, avstrijskega državnega zbora, posameznih deželnih zborov, ogrskega državnega zbora, hrvaško-slavonskega sabora^ ter bosansko-hercegovinskega deželnega zbora. Opozarjamo na to velevažno delo naše pravnike in politike, ki vsled vsakdanjih stanovskih skrbi ne morejo redno zasledovati iz časopisja najvažnejših vprašanj našega javnega življenja. Gotovo bodo našli mnogo jako hvaležnega gradiva bodisi iz zakonodaje, bodisi za svoje politično delovanje. Alojzij Trstenjak. Sociologija politične demokracije. Poizkus gre nad pomislek. To je revolucionarna filozofija nove dobe, ki se je naveličala metafizike in hoče videti dejanja, pa samostojno rešuje probleme v praksi. Enega njih je že rešila. Onim, ki so videli v besedi samo besedo in nič več, so se odprle oči in spoznali so. Pa so šli in zmajavali z glavami in napisali so mnogo o tem svojem spoznanju. Med Slovenci je bil to nadarjeni esejist Albin Ogris, ki je poizkusil dokazati, da je demokracija (demokratični socializem) nasprotnik individualizma,1) ki si pa kesneje nekoliko nasprotuje sam, ko pove, da vsebuje nezmiselni revolucionarni sindikalizem mnogo sestavin, potrebnih za zdravo javno življenje. Hiba demokracije je, pravi, 1). ato-miziranje družbe, 2). poostrenje nasprotstev med posameznimi političnimi interesi, 3). korupcija, malenkostna politika, stanovsko politiziranje, zakulisnost, in 4). volilni listek kot panaceja, kot vsemogoči talisman pilharstva in panegalitarnosti. V tej obsodbi je mnogo resnice in ena hiba: To je obsodba in fotografija korupcije, ne pa obsodba demokracije. Saj smo se v teku stoletja, od 1792. do danes, navadili razločevati med utopično demokracijo po Rousseau-u, ki izjednači ljudi in jih skoraj uniformira (kar se vedno očitava socialni demokraciji od Evgena Richterja sem) in med demokracijo kot principom politike in javnega pra- ') „Yeda“, I. str. 408 in 562 et sequ. (Sodobni individualizem in rene-zonsa romantike) in „Omladina“, 1912, št. 1/2 in 3/4 (Bergson). va, principom, ki ne veže zmožnosti na svojstvo, marveč edino le na zmožnost znanja in pa uveljavljanja svoje osebe v družbi. Demokracija je pravni in dejanjski predpogoj individualizma, ona še le omogoča da gre „vsakteri svojo pot, pa ne vsakteri do vrhunca! Pač pa moreš biti bližnjemu most in nauk.“ Da, tisti, ki je bolj premeten, s suado ali z borzno spekulacijo, s klakerji ali z žensko pomočjo, ali z vladnim administrativnim pritiskom, z lažnjivimi obljubami in z vzbujanjem nemožnih upov, — de-mogoštvo — „zlorablja.“.,, koga? Ne demokracije in abstracto nego tisto maso, ki se mu da zlorabljati. V vsaki demokraciji so voditelji in — speljanci, če že naj bomo zlobni. Pa če sem tudi med speljanimi, imam še vedno več pravic, nego sem jih, miren državljan, imel pod Metternichom ali pod Ludvikom XIV., ko bi me bila Pompadurka mogla dati v Bastiljo in ne bi bil niti moj kužek zalajal za menoj. Demokracija ti da še vedno možnost, da se je poslužiš, ona pa tudi dovoljuje razna sredstva kulture, ki jih aristokracija (absolutizem) pridržuje eliti. In vendar ima elita mesta tudi v demokraciji, samo da ni navezana na sedmerožarko krono; elita demokracije je odprta tudi raznim „homines novi“, in masa se tega zaveda, četudi vemo, da je no-vodošli homo novus eden več, da jo vodi. Te hibe demokracije so tako razumljive, da bi bilo odveč, izgubljati še besede o njej. Našli so se pa, ki so trdili, da je prejšnja aristokracija boljša, ko „taka“ demokracija. To je pač le muha pesimizma (če ni to svetovno nazi-ranje). Tudi revolucionarni sindikal-ci se smatrajo za „aristokrate“ nad maso, ne vedo pa, da je ravno demokracija oni predpogoj, ki jim dovoljuje biti „aristokrat“, — aristokrat nezadovoljstva, nemira, volje, iniciative, akcije. In ne vedo, da je med njimi samimi isto razmerje ... — Hoteti odpraviti voditelje, se pravi biti anarhist in utopist. Anarhist je vedno hinavec, le zato se ne pokori, ker bi rad sam vladal. Dragocen donesek k razumevanju demokracije, zlasti politične, je spis o strankarstvu v moderni demokraciji iz peresa znanega sociologa dr. Roberta Mi-chelsa*), o katerega spisih je „Veda“ že večkrat referirala. Pisatelj izrecno imenuje svoj spis „Raziskavanja o oligarhičnih tendencah v življenju skupin“ ter pove s tem podnaslovom vsebino svojega spisa. Demokracija je princip narodove suverenosti, torej predpogoj vsega novodobnega ustavnega življenja in jedro narodnostnega principa. Toda demokracija ni v praksi nikjer taka, kakor je v teoriji, ona ima marveč imanentno tendenco porajati iz svoje srede oligarhijo za oligarhijo. Demokraciji nasprotna tendenca leži v bistvu človeške narave, v bistvu politične borbe in v bistvu organizacije. Organizacija je država v državi, ona je edino sredstvo, s katerim se more slabotni individij boriti proti premoči... Tu najdemo jasno Gumploviczeve ideje v jasnem Pesimizmu njegovega posmrtnega dela „Sozialphilosophie im Umriss“. Posameznik ni nič, masa vse. Celo konservativec se mora posluževati demokratičnih oblik agitacije in vplivanja na maso, če hoče kaj doseči. Konservativec se pokvari, liberalcu pa pomeni demokracija 'tak le svobodo posedujočih ; proti »masi“ ima averzijo. Zato ima aristokracija demokratično obliko, demokracija pa aristokratsko ali bolje oligarhično vsebino. Vsakdo deluje *) Dr. Robert Michels, Zur Soziologie des Partoiwesona in der modernen Demokratie. Untersuchungen über die oligarchischon Tendenzen des Gruppen-jebens. Leipzig 1911). Dr. Werner Klink-liardt. Philosophisch-soziologische Bücherei, B. XXI. Str. 891. le „v imenu naroda“, četudi je sam, pri tem se poslužuje gostobesednih metafer in se sklicuje na etiko, govori o osvoboji vsega človeštva, o libertč, o fraternity. Organizacija pa, ki je edino demokratično bojno sredstvo, je obenem contradictio in adiectu : Tam ovladuje manjšina večino. Cim več članov ima organizacija, čimbolj se polni njena blagajna, tembolj gine moč večine in raste moč odborov, se utrjuje instan-čna pot, birokratična organizacija, se uvajajo indirektne volitve, posvetovanja v plenu se umikajo komisijam. Kontrola gine, voditeljstvo postaja poklic. Že Rousseau je to izpoznal, češ, masa, ki delegira svojo suverenost, se jej je odrekla (Contrat social). Drugi so bili pre-metenejši, bolj papežki od papeža; tako je že Robespierre delil ljudsko suverenost v reprezentacijo, ki jo je zametaval, in v mandat, ki ga je odobraval.*) Tudi Considerant, Proudhon, kesneje Ledru-Rollin, Pisa-cane in dr. so to izpoznavali. Že Proudhon govori mnogo o vsemogočnosti volilnega listka: „Biti ljudski zastopnik, se pravi izdajati svojo voljo za ljudsko voljo“. Alfred Fouil-le: „Le droit civil est une libertč pour soi et sur soi; le droit politique est un droit sur autrui et sur le tout en meme temps que sur moi- mčme“. Stranka je bojna organizacija. Taktika jej predpisuje mobilnost, pripravljenost. Zato je potrebna manjšina voditeljev. Njihova delegacija postane institut, navada se izpremeni v pravo. Volilna dolžnost je boljša, ko sama volilna pravica, ker dopusti poslednja, da obvlada aktivna manjšina pasivno večino. Vrhutega masa potrebuje vodjo, zlasti če je po narodnem značaju predisponirana k ubogljivosti (pruski korporal; valpet, farovž). Vera *) Radoveden sem, ali bodo razni jubilanti ob 200 letnici jubilarja Rousseau-a to vpoštevali, ali pa jih bo sam slavnostni pesimizem. v avtoriteto je predpogoj nekritičnosti. Vodja je masi objekt osebnega češčenja. Odtod njegova česta domišljavost. Masi najbolj imponira govornik, ne pa tihi pridni znanstvenik. V najbolj demokratičnih narodih so na prvih mestih advokati, žurnalisti, itd. — Za presojo položaja in dejanj ni masa kompetentna niti stvarno, niti formalno. Voditeljstvo je prirodno nujno. „Prvaki“, — to bi bil pravi slov. izraz — nadkriljujejo maso zgodovinsko (po tradiciji, podedovanju), po svojem boljšem gospodarskem položaju in po svojem intelektu in formalni izobrazbi. Izobrazba, to je sugestivna moč posameznikov nad maso. Prvak postaja zbok teh svojih lastnosti in zaradi nujnosti svoje eksistence inamovibel, „aristokrat“ v demokraciji. Le iztežka se brani demokracija pred stabilnostjo s tem, da izroča vodstvo le za kratke dobe in jih oddaja z volitvami. Ameriški U. S. državljan mora povprečno po 22 krat na leto pred volilno žaro. Pa tudi tu odločuje vsled psihologije mas zakon težnosti. Stabilnost zamore celo postati dedna, prvak more tudi naravnost imenovati svojega naslednika, to celo pri najčistejših revolucionarjih, pri sindikal-cih 1 — Uradniki organizacije so plačani, le v začetnih Stadijih organizacije velia nasprotno pravilo. Na neplačanih častnih mestih pa sede zopet oni, ki „zmorejo“. Drugo sredstvo za utrjenje voditeljstva je strankin tisk. To je brgan, potom kojega prvak poveljuje masi. Ona mu je poslušna, on jo pa prezira v srcu. To ni demokratično, a je naravno. Nasilju vlade se masa upira z nasiljem, nasilja voditeljev pa ne vidi, ne čuti. Prvaštvo postane kasta, ki vedno zmaga nad maso, če se tudi kedaj sporeče ž njo. Da, prvaki morejo politizirati čisto na svojo roko, v demokratičnih, revolucionarnih in zlasti v karbo-narskih strankah prej nego v konservativnih ali aristokratskih. Oli- garhična tendenca je strankarstvu imanentna in se kaže v demokraciji bolj ko v aristokraciji. V stranki, ki rabi birokracijo, nastanejo lokalne koteriie. Prvaki teh koterij se bore med seboj za moč, korupcija se vtihotapi v vsak strankarski organizem. (To je vzrok toliko za postanek revolucionarnega sindikalizma, kolikor za postanek refor-mizma ali revizionizma. Op. ref.) — Prvaki proletariata nastanejo mnogokrat iz razkrojitve meščanstva. (Tudi pri nas: Meščan in duhovnik ob volitvah kmečka prijatelja. „Vprašanje akademikov“, že zdavnaj aktualno v demokratskih strankah velikega sveta, prihaja tudi k nam, v jugoslov. soc. demokracijo. Op. ref.). Poizkusi pre-vencije proti prvakom: 1). Referendum. Je malovreden, ker ni masa stvarno in formalno kompetentna in odda votum po volji prvakov. 2). Prepoved, da se prvaku v zasebnem življenju ne sme goditi bolje, nego povprečno vsakomur izmed mase. To sredstvo je mogoče le v začetnem stadiju organizacije (n. pr. pri sindikalcih, ki zelo slabo plačujejo svoje uradnike), v veliki organizaciji to sredstvo praktično odreče. 3). Direktna akcija, ta pro-filaksa sindikalizma, je še rodovi-tejše polje za nastajanje velikih voditeljev, nego sicer demokracija. 4). Anarhizem je „čist“ le v teoriji, organizacija anarhistov sledi vzgledom, kar je nekaj naravnega. Vsaka organizacija ima konservativne temelje. Ž njeno rastočo močjo pada njen revolucionizem; organizacija stremi za številnim članstvom, maso glasov in polno blagajno ter postane miniatura države, država v državi in gene-relno od nje odvisna; ni več sredstvo k smotru, marveč sama smoter. Teorija razrednega boja se pojasni za teorijo boja manjšine proti večini. Vladajoči razred se pokaže za amalgam prejšnjih voditeljev in došlih homines novi. Socializem se pokaže kot problem ne le ekonomije, ampak tudi demokracije, t. j. uprave. Nekoč revolucionarna stranka postane močna na zunaj, pa oslabi na znotraj; nje revolucionarnost ni več državi nevarna, ker postane legalna. Vsaj v dejanju, četudi še velja stara revolucionarna terminologija. Pravi revolucionarci še poskušajo s sindikalizmom, dokler se ne obrabijo, poštenjaki in razumni možje proglase reformizem, ker dobro vidijo in vedo, česar si „radikalci“, „die Unentwegten“, ne upajo priznati v besedi, četudi priznavajo v dejanju: Da jim druge stranke niso več načelno nasprotne, ampak le konku-rentne. Agitacija postane nečista v načelu. „Ne agrarci, m i smo najboljši kmetski prijatelji“; ne nacionalisti. m i smo najboljši narodnjaki.“ (Liberalec: „Ne klerikalci, mi smo najbolj verni“. In vice versa. Op. ref.). Revolucionarji postanejo konstitucionalna opozicijska stranka z revolucijsko terminologijo v agitacijske svrhe. Kaj bo, če postane ta stranka vladna, kar je vsekakor v parlamentarnih državah mogoče ? Nastane nova revolucijska stranka, ki jo čaka zgodovina pred-njce, circulus vitiosus rasti, pome-ščanjenja in propada. Četudi se prvaštvo ne sklada s čistim pojmom demokracije (— ne z onim pojmom Rousseaua, Proudhona, Lonsideranta in dr., marveč demokratov, ki so bili bolj papežki od papeža! —), je vendar oligarhija sociološki zakon, ki ga je izpoznal že Rousseau. Zato se moramo navaditi računati z oligarhijo v demokraciji. Politika kot znanost torej ne bo formulirala vprašanja: Kako se naj doseže idealna demokracija? marveč bo vprašala: 1). V koliko je demokracija sploh možna, 2). v koliko je v danem trenutku izvedljiva? Vprašanje, je-li poželjna, pa je že vprašanje svetovnega naziranja. Socialisti imajo eno veliko napako: So preveliki pesimisti sedanjosti, preveliki optimisti bodočnosti. Tudi referent si je svest te napake, ki jo pa izpričuje z neupogljivim prepričanjem o nujnosti tudi take „nečiste“ demokracije. Pri tem se mora sklicevati na avtorja, ki zaključuje svoje zanimivo delo z izvajanjem, da je demokracija, kakršna je, formalen predpogoj za vzrast individijev, kar povzroča vedno pogosteje javno kritiko in revizijo postopanja prvakov ter vzgojo mase. Socialna pedagogika postane vitalnega pomena za človeški napredek, — za (vsaj formalno) ustvaritev one „revolucionarne večine“, o kateri je referent govoril v „Socializmu“ — sledeč političnemu pesniku Jaurčsu. Tudi avtorju je — izkratka povedano, kar dokazuje on v celem spisu, — demokracija problem in „pokret k njemu vse, cilj sam nič“. Stvarna demokracija je ideal, kateremu se približujemo v „neskončni“ paraboli, in ki ga bo človeštvo doseglo še le v trenutku, ko bo vsak človek tudi individualnost, ko ne bo več čredne nature in bo demokracija, dotlej pravna ali formalna enakost, pomenila matematično svoto individualnosti. Realnejše povedano: Demokracija je princip in je idealističen pokret k temu principu sub specie aeternita-tis. To ima skupno s socializmom, čegar bistveni del je ona, stremeča h kulturi mase in k pravni držav i.*) Pa da končamo z avtorjem samim: Kdor hoče pošteno oceniti demokracijo, jo naj primerja z aristokracijo (monarhijo); vkljub svojim hibam je le prva neprimerno boljša, ko druga. Res, da bi bil ideal nekaka nietzschejanska aristokracija nravno dobrih in tehnično *) Primerjaj dr. Sagadinovo iuf.o>-mativno studijo (zlasti uvod) v ctanaSnii številki. . usposobljenih posameznikov, pa kje jo najdemo ? Redkokedaj morda z izbiro, nikedar v dednosti. Zato je monarhija kot neskaljen princip potencirana škodljivost, teoretski slabša in zlasti neozdravljivega, ko najslabša diktatura demagogije, v koje telesu živi vsaj zdravo in ozdravljajoče (idealistično) načelo. Čimbolj smo si na jasnem, da je tudi nepopolna demokracija boljša od relativno dobre monarhije (aristokracije), tem manj nas bo poznanje njenih hib odvračalo od nje in bo naše spoznanje te pogreške vsaj popravljalo, če že ne odpravljalo. Referent si dovoljuje še kratek dodatek avtorjevim izvajanjem: Ne bežimo toliko pred definicijo države bodočnosti. Nič ne de, če se je Bebel blamiral v državnem zboru in če Mengerjeva državnopravna osnova ni jutri izvedljiva. Socializem ni le ekonomski, ampak tudi eminentno politični in upravni problem. Iz tega stališča že moremo govoriti tudi o državi bodočnosti. Bo li takrat nastala brezrazredna, humanitarna, bratska, panegalitarna družba? Kaj še! „Država bodočnosti“ bo izboljšana država sedanjosti : Enakopravnost, visoka osebna vzgoja, državna, municipalna in zasebnopravna kolektivnost, tarifne pogodbe javnopravnega značaja, stanovske zbornice, pravno varstvo, progresivno obdačenje, dedinska reforma, visoka splošna kultura, higiena, umetnost, sport. Zasebno podjetništvo omejeno z raznimi klavzulami socialne politike in javnopravno priznane organizacije, osebna iniciativa, visoka politična rutina mase, izboljšana kontrola nad voditelji. Kdo bo imenoval uradnike, kdo dajal štipendije, kdo državna naročila, kdo bo presojal umetnine, — ali masa, referendum ? Kaj še! Isto bo veljalo, kar velja danes, z razliko, da bo morda vsak delavec kompetentnejši za presojo umetnine, ko današnji povprečni „pilharski“ inteligent. To bo dalo več kritike in morda tudi več kri— tikasterstva, a to je vedno še bolje, ko indolenca mase ali tudi ne mase. Vprašajte mojstra Jakopiča! Povečana splošna in gospodarska kultura pa še vedno ne bo spravila iz sveta proslule „psihologije mase“, da ta napravi včasih neumnost, ki je vsak posameznik ne bi napravil niti v sanjah. In vendar bo to tolik napredek, — četudi miren, evolucijski, — da se bo zgodovinarju, zročemu nazaj v preteklost, našo sedanjost, zdelo, da je človeštvo pretrpelo grandiozno revolucijo, kakršne se zgode le vsakih tisoč let enkrat. V. K. Sociologija. Socializem. Dočim v zadnjem času polagoma sahne slovensko lepo slovstvo, raste odstotek spisov „socialne“ vsebine. Najnovejši spis te vrste je zbirka Abditovih esejev*), *) „Socialni problemi“, esoji, spisal Abditus. Ljubljana 1912, Schweutnor. Strani 234. Tiskala Narodna Tiskarna. Cena ? ki smo jih večinoma že brali v „Naših Zapiskih“. V prvem delu („Kultura in socializem“) podaje pisatelj v eseju o slovenskih kulturnih smereh in o socialnem preporodu nekoliko zgodovine našega avnega življenja do one točke, ko-e klerikalizem zmagal v znamenju doslej podcenjevanega demokratizma in je Slovenec začutil, da je sredi krize, iz katere ga ne resi nihče, če se ne reši sam s popolno prenovitvijo slovenske družbe in njenih smeri. Vendar je pisatelj precej enostranski, prepesimisten, ko opisuje naš razvoj, preoptimisten, ko govori o novih smereh, ki imajo tipus slovenske malenkosti v sebi ravnotako, kakor vsa preteklost. Razvoj socialistične teorije, marksizma in revizionizma je avtor označil precej aforistično; zlasti ni avtor povedal, v čem obstoji pravzaprav kriza marksizma, kriza demokracije in evolucionistični pomen revolucionizma. Poglavje o Marxu je celo manjvredno. Kesneje nam pa poda avtor mnog odgovor na vprašanje, katerih se prej ni dotek-nil. Zlasti „Socializem posameznika“ se mi zdi dragocen odgovor na nepotrebna vprašanja raznih nevernih Tomažev, kaj da je pravzaprav z družbo bodočnosti in ke-daj da jo dosežemo, ter onih drugih, ki se boje, da bo socializem žrtvoval bedne posameznike, z nu-maro na kapi, „panegalitarizmu“, Esej „boj zoper stroje“ je nekoliko nesistematičen, govori o boju zoper stroje le začetkoma, pozneje pa o programu in taktiki socialnih demokratov, o socialni politiki in zelo obširno o politični in strokovni organizaciji socialne demokracije. Avtor vidi v tej organizaciji le zavestno preobraženje prvotne proletarske jeze na konkurenco stroja v proletarsko organizacijo proti posedujočemu razredu. To naziranje je sicer pesniško zelo lepo, ni pa resnično; sedanja politična in gospodarska organizacija delavstva ima svoje korenine v družbi in njenem zgo-govinskem razvoju in je le posledica splošne demokratizacije, boj zoper stroje jc pa epizoda, ki dobro označuje preteklost, ki pa ni bila ono zruo, iz katerega se je razrastla sedanja organizacija. Pa kulturn boj! Lep je ta esej, značilne so njegove misli. In — mestoma mu dajem prav: Socializem sam na sebi kot ekonomska smer nima nič skupnega z ateizmom. Toda kulturni boj meni ni v prvi vrsti boj proti verstvu ali verski etiki, marveč boj proti cerkveni organizaciji kot bojnemu sredstvu in orožju kapitalizma. V drugi vrsti pa, — če razširjam izsledke znanosti, nasprotujem s tem dogmam te ali one cerkve; ali to ni kulturni boj ? Ali naj zato prejenja znanstveno izsledovanje in sirjenje tega mišljenja? In tretjič: Ali je ta kulturni boj res kapitalističen? Tu se z avtorjem torej ne strinjava, ne v najmanjši meri zato, le ponavlja svojo dogmatično trditev: Socializem je protivnik kapitalizma, zato kulturni boj ni bistven del socializma, ne razume pa moje trditve, da je cerkev opora kapitalizma, da ga s svojim „krščanskim socialstvom“ le močneje podpira, in da je boj znanosti zoper dogmo tako dolgo kulturni boj, dokler nam je resno s tem, da nesimo izobrazbo masi. Cimprej se navaden človek približa izobrazbi, tem prej se sreča z verskim dvomom, ki ga je treba rešiti. Je-li pa rešitev v zmislu krščanske etike res edina, to je sporno in bo tembolj sporno, čimbolj se filozofija, sociologija, zgodovina, prirodoslovje itd. sama oproščajo dogmatizma in postajajo prave znanosti. Abditus nam je podal s svojimi zbranimi spisi nekak obračun o desetletnem razvoju slovenskih „socialnih protestantov“, ki so šli v socialno demokracijo, ker sc jim je gabil splošni dčbacle naprednjaštva pred desetletjem. Obračun kaže sicer, da je mlada struja načela polno problemov. Od vseh teh problemov pa še ni niti jeden rešen. Abditusovi eseji so nepopolni; oni stavljajo vprašanja o našem narodu, pa ne dado odgovora. Vsaj ne do volj odgovora. Bogumil Vošnjak^ Problem državnog gospodovanja. Pravo. Problem državnog gospodovanja. Nema možda znanosti, koja bi bila u takovoj nijeri podvržena unu-tarnjim trzavicama, kao što je to državni nauk. Labilnost njegovih temelja, opča disharmonija nazora, jedna je od največih zapreka, koje su prouzročile, da su dosadašnji uspjesi tako nezadovoljivi i da su najelementarniji pojmovi postali žrtvom ostre kritike. Razloge ove opče neizgladjenosti i neustaljenosti treba tražiti možda u poteškočania, koje uopče postavlja karakter poli-tičkih disciplina. U torn je pogledu sigurno poučna činjenica, da je danas jedan od centralnih pojmova državnog nauka, pojam države i njezinog imperija, gospodovanja, predmetom neprestane borbe. Traži se u ime pravne metode, da se eliminira gospodovanje ne možda iz državne prakse, kao što to čini sindikalizani, nego samo iz jurističke konstrukcije javnopravnih odnošaja, dakle samo iz konstrukcije, što je sigurno manje opasno. Nečemo, da izrazimo zaokruže-no, u jedinstvenu formulu koncentrirano ninijenje, što bi bilo moguče pobiti kao stotinu drugih u okviru naše znanosti. Naša če zadača biti, da pokažemo, kaka izazivlju glavne misli o gospodovanju i drzavnoj vlasti otpor kod nekojih predstavnika savremenog državoslovja, koji negiraju potrebu' pojma državnog gospodovanja u državnoj i socijal-noj teoriji i praksi. Empirički pojam gospodovanja jest jedna od temeljnih predodžbi i nije je moguče izlučiti osobito iz prvotnog nazora o državnom razvoju, koji je u isto vrijeme inhe-rentan svakoj državnoj zajednici, bio u sadašnjosti, bilo u budučno-sti. Izmedju antiknih naroda bili su Rimljani prvi, koji su tvrdom rukom isklesali pojam državnog gospodovanja. U državi je samo jed- na koncentrirana državna vlast, državno ustrojstvo je jednoliko i priprosto. Več u starom Rimu država je prava nositeljica imperija, gospodovanje je rimski izraz za vlast. U vrijeme, kada je bio zabo-ravljen antikni državni ideal, gubi se jasni pojam suverenog gospodovanja medju najraznijim samoniklim tvorbama. U srednjem vije-ku nema više državnog jedinstva, te ga zamijenjuje vlast provlncija, gradova i socijalnih skupina. Privilegija svili ovili socijalnih skupina silnija su, nego što je smisao za jedinstvenu suverenu državu. Na svršetku srednjeg vijeka i tijekom novog bore se razne socijalne sile, da bi opet zavladao stari rimski pojam javne vlasti, suverenosti. Mjesto starih državnih sila, kojlm je crkva i njemačko carstvo one-mogučilo Slobodan razvoj i neodvisni! vanjsku politiku, stvaraju nove državne formacije, sasvim suverene prema drugim državama. Država je sada silnija i niogučnija od svili drugih ustavnih in socijalnih skupina. Bila je to posljedica gole-me borbe monarhije sa stalezima, gradovima i raznim korporacijama. Kada je monarhija u toj borbi konačno pobijedila, znalo se, kakav če biti u budučnosti državni razvoj, a Napoleonovo carstvo znači u toiii pogledu potpunu pobjedu ovog nastajanja. Isključivo socijalno opažanje mora dovesti na svaki način do spoznaje: politička vlast je fakat. Nema sumnje, da su začeci svakog državnog života faktični. Ipak, kad se ostvari uredjeni državni život, iznikne uz fakticnu socijalnu vlast ravna vlast, koja se ne izvršuje, ako to hoče i trebaju faktički od-nošaji, nego u smislu pravnih zakona, kojirna je izvor pravna državna volja. Možemo si predočiti socijalni nauk o državi na strogom empirič- kom socijalnom temelju, ali pravni državni nauk u smislu pravne metode na takovirn je teineljima ne-moguč, jer su predmeti sasvim drugi. Apstrakcija je ovdje na svom mjestu, dočim se socijalni nauk ima baviti faktima. Ne može se smatrati pravni pojam suverenosti i državne vlasti kao nekakovo strašilo, komu je svrlia zauzdati mase i držati ilj u poslušnosti prestraše-nog državljanina. Jesu li pojmovi kao oni suverenosti i pravne ose-bitosti tako bez vsakog značenja? Svaki, koji pozornije posmatra državni život, mora doči do spoznaje, da je ovim pravnim pojmovima skupljena velika politička sila i da je prilična don-kišoterija tražiti, da se uništi, premda se ne zna, cime bi je zamijenili. Smjer, koji niječe potrebu državnog gospodovanja, u prvom redu francuzki sindikalizam, ima svoj pravi razlog u torne, da ne razlikuje medju političkog i gospodarskog elementa. Istina je, da se oba naj-važnija kompleksa: država i gospodarstvo prikazuju u vječnoj ne-prekidnoj borbi socijalnih sila, a ipak u živim medjusobnim odno-šajima i svestranom medjusobnom dopunjivanju, utjecanju, odbijanju i približavanju. Ali ipak je jedno-strano, kad se priznaje samo gospodarskim faktorima utjecaj na državni razvoj i ustrojstvo. U historijskom materijalizmu treba tražiti uzrok, da socijalizem nije bio dosada sposoban ostvarili svoj državni nauk i opče je oma-lovaževao proučavanje bistva države. Sa socialističkog stanovišta je prvi pokušaj Antona Mengera „No- vi državni nauk“, kome ipak fali impulzivna elementarna snaga. U istoriji političkih teorija, čini se, nema nijednog slučaja, da bi jedau veliki ljudski pokret bto zasnovan na tako nepotpunim državnim te-meljima, kao socijalizam. Cini se, da dokazuje teoretsko nedostajanje lastnog samoniklog državnog nauka, kakovog u svim detaljima, potpunu nernogučnost apsolutne pobjede so-cijalističkih državnih ideala, premda valja priznati, da če skup kulturnih ideja socijalizma uvijek silno pre-obražavati i državno mišljenje. Vidimo kod Mengera, da izredno skromni začeci socijalističkog državnog nauka ne niječu naprosto državnu vlast, premda je gospodarski eleinenat upravo u ovom su-stavu dosta opasan strogo politič-kom poimanju. Sazvim drugog smjera je nauk, koji se pojavio u državi, gdje je Bodin-ov pojam suverenosti najprije pobijedio. Teo-retskom nauku odgovaraju praktičke težnje. Teoretska razmatranja onih, koji hoče, da dokažu ništenost je-dinstvene državne vlasti, odziv su moguče borbe socijalnih sila, borbe sindikalizma protiv savremene države. Nije čudo, da je buknuo ovaj antago-nizam najprije u Francuskoj. Ovaj an-tagonizam sam je svjedok, da državna vlast i suverenost nije samo pravna fikcija, nego seže duboko u ljudsku djelatnost. Nema pojave, koja bi tako jasno upozoravala na križu, koja prijeti današnjoj državi, njezinoj najvišoj vlasti, kao što je francuski sindikalizam. Sindikalizam je pojava gospo-darskoga života, a ipak znači u isto vrijeme negaciju suverene države. Glavna misao sindikalizma je, da se imadu organizovati pojedini produktivni slojevi, kojima ne treba nad-redjene državne vlasti i čiji su ciljevi potpuno gospodarski, a ne politički. To je načelo gospodarskog federalizma. Državni činovnici imadu biti združeni u strukovnim organizacijama, koji imadu ista prava, kao sindikati radnika. Razumljivo je kod savremenih Francuzaprecjenjivanjegospodarskih funkcija. Državni nauk francuske revolucije potpuno je apstrahovao gospodarske potrebe, naglasujuči isklju-čivo državljansku jednakost. Aps-traktni državljanin subjekat je javnog prava. Njegova gospodarska kvaliteta, koja ga je spajala s nekom gospodarskom skupinom, bila je javnom pravu revolucije i kasnije pravu opčega i jednakog izbornog sustava više manje nepoznata. Ovo omalovažavanje gospodarskih vidika izazvalo je sindikalizam. Kraj ovc činjenice jošte je jedna, koja je stvo-rila sindikalizam i teorije Duguit-ove, a to je pretjerani francuski centra-lizam. Decentralizacija i državna federalizacija, organizacija narodnosne i gospodarske autonoinije može samo koristiti staroj predodžbi suverenosti i jedinstvenoj državnoj vlasti, koja spada medu pojmove državnog nauka, kojima nije sudeno da nestanu s poprišta. Savremena do skrajnosti centralizovana Francuska rodila je porad toga ove nove potpuno nedržavne i protudržavne teorije, pošto je ostala država Napoleonova 1. nc-reformirana. Iste su se ideje državne vlasti i centralizacije pretjeravale, te ovi ekstremi postaaoše štetnima po zdravi i nutarnji poredak glavnih institucija. Kriza, u kojoj se nalazi pojam države, nada sve je francuska, te je tražila u Francuskoj ishodište iz položaja, koji mora dovesti do katastrofa. Treba priznati, da je pravi uzrok toniu današnjemu o-pasnomu stanju državne teorije i prakse Napoleonova država i njezine upravne i ustavne institucije. Utopija je, kad se kaže, da su gospodarske funkcije jedine, te da nema političkih. Od vremena, ot-kada eksistuju državna udruženja, ona su političkog, a ne samo gospo-darskog karaktera. Ovo pretjerano naglašivanje gospodarske Strane je sasvim jednostrano, jer ne može gospodarstvo nadomjestiti svc one socijalne veze, koje su političkog karaktera. Uvijek če biti važan predmet proučavanja državnog života tražiti granice medju državom i gospodarstvom, niedju gospodarskim i poli-tičkim shvačanjein državnih pro- blema. U toni pravcu treba istaknuti razliku metoda. Dočim su gospodarske pojave empiričko-socijalnog karaktera, političke su i formalno-pravnog značaja. Ako koje područje znanja traži mirno i oprezno stvaranje svojih za-ključaka, može to tražiti centralni sviju državnih disciplina, državni nauk. Oštra kritika dosadašnjih poj-mova može biti opravdana samo u toliko, u koliko mogu stari pojmovi biti nadoknadjeni novim, boljim i točnijim pojmovima. Naziranje, ko-jemu je svrha uništenje državnog političkog gospodovanja, ističuči je-dino gospodarske funkcije državnog udruženja, može postati opasnim o-ružjem u rukama sviju onih, koji su glasnici apsolutne razredne borbe. Tko pristaje uz predodžbu apsolutne razredne borbe, konsekventan je samo, ako poriče i jedinstveno državno gospodovanje. Država, u kojoj bi bila razredna borba, to je borba gospodarskog značaja, konac i svrha državnog života, u svojoj je biti nemogoču. Svaki razred mo-rao bi imati za sebe i svoj državni poredak. Čini se, da u vrijeme, kada je predodžba razredne borbe postala upravo socijalnim fetišem, treba odlučnije, nego i kada prije podiči misao državnog solidariteta. Misao, da je država pozvana, da bude fak-torom solidariteta medju gospodarskim skupinama, bila je do sada u preneznatnoj mjeri udomačena u državnom nauku. Upravo u pravnoj ideji državne vlasti vidimo jedan važan elemenat državnog solidariteta. Proučavanjc i utemeljenje državnog solidariteta valja smatrati za najplemenitiju i največu zadaču i zasadu savremenog državnog nauka.*) B. V. *) Članek jo i zv loče k i/. enako imenovano daljše študije, ki jo jo objavil avtor v U. št. tek. letnika zagrebškoga ,,Mjo.sečuika pravniökoga d inž tv a . Gospodarstvo. pl. Šuklje-Mandelj: Kranjske deželne finance. Sočasno sta obrnili pozornost nase dve študiji o avtonomnih financah in povzročili v političnem tisku polemike raznih tokov in interesnih skupin, kaleče jasen vpogled in orientacijo v akutnem problemu. Sukljejeva študija- ima po lastni izjavi namen konkretnega sanacijskega projekta in obenem tehnično finančne kritike, Mandlova informativna študija pa piedvsem analizo stanja. Kritičen del študij bi se bil imel dograditi po dveh straneh, po retrospektivno-anali-tični, denarnem razvoju in dis-ponibiliteti fondov v treh indici-ranih fazah, in v širšo primerjalno študijo po projektivno-problemni strani, posebno z ozirom na gospodarsko-političen program intervencije in akcij z indirektno ren-tabiliteto. Naloge, ki povstajajo sočasno okrog samoupravnih financ, so z ozirom na konservativni značaj prehodnega režima in na velikopotezni sočasno agrarno- in socialnopolitični program ljudske stranke preveliki, da bi vzdržali ravnovesje z možnimi in dosegljivimi fiskalnimi sredstvi. Ravnotežje avtonomnih financ je velika jesenska parlamentarna naloga, na katere pozitivne uspehe pripravlja Šuklje z vso skepso kot na bodočo dezilu-zijo. Že leta 1905 je finančno ministrstvo odredilo študijo sanacije in finančnega problema provinci-jalnih financ — sledila je 1908 anketa, po kateri se je glavno vstva-ril nov projekt, in katera je imela priti v študiji k širši razpravi, pose bno kritični analizi celega materiala in motivov finančne reforme. Smo v metamorfni fazi — pred realizacijo velikih del, ogromnih obveznosti, ki sc proglašajo za gospodarsko nujnost, predpogoj bodočega razvoja. Intelektualne dispozicije vzbujajo skepso, finančno-operacijska tehnika pa naravnost strah. Prospekti, ki se rišejo o idejni koncepciji in o investicijah, ostajajo brez definicije glede finančne rentabilitete. Fiskalni projekti so tehnično premalo konkretni in pripuščajo radi statistične nezadostnosti analize fiskalne baze dovolj možnosti nestvarnim debatam. Prvi kompleks agrarnopolitične akcije so melioracije — paralelno žnjim gre uprava imobiliarnega kredita in razdeljevalni problem, realiziran idejno v deželni banki, sledijo daljši momenti aplikacije okvirnih zakonov, reforme kmetijske stanovske organizacije, zemljiškega prava — in konečno reforma zadružništva, ki leži v parlamentarnih pultih. Ne omenjam v tem referatu že pričetih študij za deželni železniški urad in prometnopolitični program že izza glavarstva Šukljeja, tudi ne kmetijskega zavarovalnega problema, ki je v ostalih provincahžedavno rešen. Agrarna anketa 1. 1884. in nekdanji Vošnjakov program so zopet aktualni — realizaciji bližji — po študijah v zadružni zvezi. Stranka stremi po rekonstrukciji domače obrti — srečavamo se žnjo v Annalen für Gewerbeförderungsdienst — vidimo kreacijo obrtno-pospeševalnega urada, ki stremi po tehnološki modernizaciji domačega dela in kooperira z obrtno pospeševalno centralo. Zadružni urad v poljedelskem ministrstvu ji je dal direktive za industrializacijo in komercializacijo kmetijstva, sledil je izseljeniški problem in ankete, danes je na potu komunalne reforme in deželnih gospodarskih podjetij. V površnih konturah leži tu akcijski program, glavne smeri idejne iniciative, osuplja pa naglica in ogromnost del. Študijski pred-stadij avtor napada, vendar spornost bi šele konkretirali proračuni in podatki hidrografičnih operatov hidrotehničnega katastra in agrikulturne ter obrtne statistike, rezultati anket interesentov in renta-bilitetni proračun konsuma in režije. Spominjam se nekoliko neovr-ženih dokumentov političnega tiska, ki zapuščajo slabe utise in množe nejasnost in negotovost. Konečno se je avtor dotaknil vprašanja upravne reforme, ki je drugod že vestno študiran problem, vendar njegova bodočnost še davno ni aktualna. Pri Šukljejevi študiji odbija povdarjanje in ospredje osebnosti, moment, ki je dal povod k očitanju razžaljenega egoteizma, vkljub energični pretenziji objektivnosti in pozitivnosti. Razprave finančnega problema pa dokumentirajo njih dalekosežno važnost in aktualnost, ki zahteva pozitivne akcije vseh tvornih sil in oblik. I. M. Psihologija, Idealizem kot življenje ohranjajoč princip. Boljše pozno, nego pa nikoli! Knjiga, ki bi ji rad pridobil kar največ čitateljev, sicer ne nosi na čelu letnice 1912, ali uverjen sem, da bo bralec ob nje tehtni vsebini drage volje opravičil štiriletno zamudo poročevalca. In še v enem oziru potrjuje knjiga, ki jo imam v mislih, da — habent sua fata libelli: preje nego njen ruski izvirnik, je izšel nemški prevod z naslovom „Der Idealismus als 1 e-b e nerh.al.tend.es Prinzip Betrachtungen eines Arztes. Von Prof. Dr. Alexander Jarotzky, Direktor der medizinischen Hospitalklinik an der Universität zu Dorpat uriev). — Wiesbaden. Založil J. . Bergmann. 1908. Cena : M 3'2U. Jarockega knjiga vsebuje „kritično analizo temeljev, na katerih je zgrajena stavba moderne medicine" (Predgovor). Pisatelj jo je namenil v prvi vrsti zdravnikom in vsem tistim, ki jim po življenju streže te ali druge vrste težka kronična bolezen (tuberkuloza, sifilis, obolelost srca in ledvic), in dalje onim, ki so dedno težko obremenjeni, pa njihovim svojcem. V istini pa jo bo s pridom č.ial vsak izo- braženec brez izjeme, ki doume resničnost Payotove trditve, da „je zdravje številka, ki daje, postavljena pred ničice življenja, življenju šele vrednost.“ Moderno zdravljenje postaja čimdalje bolj — psihoterapija, t. j. vedno intenzivneje si utira pot naziranje, da ne gre vpo-števati le bolnega organa, temveč celega človeka, čegar bistven del je tudi — njegova" duševnost. Veliki pomen duševnosti pri zdravljenju poudarjajo osobito francoski pisatelji - zdravniki (Levy, Dubois, Bernheim); v kako neverjetni meri lahko duševnost učinkuje na fizio-logične odnošaje v telesu, o tem te za gotovo prepriča n. pr. dr. P. E. Levy.' Francoskim izsledovalcem se je pred kratkim pridružil omenjeni ruski zdravnik J a r o c k i; po njegovem mnenju je panaceja, čudo-tvorno zelišče za različne težke bolezni — idealizem bolnikov, t. j. egoizmu in materializmu nasprotno naziranje o svetu in življenju. Jarocki prepričevalno dokazuje, 1 Die n n t tl r 1 i c h e W i 11 o n h e r -ziehung. Eine praktische Anleitung /.ur geistigen Heilkunde und nur Selbst-erziehung. Übersetzt von Dr. M. lirohn. 3. Aufl. Leipzig 111 10. K. O.: Donesek k psihologij^ sluha^ „da je idealistično občutje bistven činitelj v zdravju in bolezni; da je popolno nravno prerojenje silna moč, ki ti v najtežji bolezni lahko prinese zdravja; da morebiti dolgost in krepkost fiziologičnega življenja zavisi od tega, v kolikor dušo človeka obvladujejo idealni nagibi“. (Str. 105). Stremljenje za dobrim, lepim, velikim, resničnim .. ^ je silna opora človeku na poti življenja, „idealistično naziranje o svetu je neizčrpljiv vir duševne moči; njega usehnitev povzroči usodepoln prevrat v življenju človeka ter se rada izkaže kot udarec, ki nc^ boš več od njega okreval. Tak človek ne bo le moralno klonil, temveč mu čestokrat tudi v fizičnem oziru ne bo mogoče, preživeti poloma svojih ideaiov“. (132). Dokaz: „Kolikokrat se v vsakdanjem življenju ponavlja ista tragedija: ako gineva ideal, gineva ž njim tudi življenje“. (111). Zato pa vsi, ki imate posla z vzgojo mladine, odprite ušesa: „V s a k človek ima v življenje vstopiti z veliko zalogo idealizma, ki mu bo eden izmed najvažnejših faktorjev v boju za obstanek.“ (127). Bojim pa se, zelo sc bojim, da topla in prepričevalna beseda ruskega idealista še dolgo časa ostane klic vpijočega v puščavi. Z duševnimi strujami je namreč v resnici kakor z modo: „Kar je fini svet kot zastarelo že opustil, to masa še vedno občuduje, za tem še hlasta s posebne vrste poželjenjem“. Zato pa danes širom naše družbe odmeva neidealistična pesem, češ, „znanstvo“ je nepobitno ugotovilo, da je človek le to, kar jč. Pisec teh vrstic sicer ni zdravnik, toda na podlagi svojega izkustva — glasno pritrjuje Jarockemu da „človek živi le toliko, kolikor ima v zalogi ideali z m a.“ Donesek k psihologiji sluha. Telovadišče na Letni nad Prago, kjer je pred kratkim lahko rečemo pred Evropo nastopilo slovansko Sokolstvo s tolikim uspehom, je imelo obliko velikanskega pravokotnika. Sredi jedne izmed obeh daljših stranic je stal paviljon za godbo. Ko smo si par dni pred prvini nastopom Sokolstva ogledovali omenjeno telovadišče, ta novodobni stadion, se mi je kar nehote usililo vprašanje, ali bo pač mogoče ob prihodnjem vsesokolskem zletu dali vežbališču še večjih dimenzij. Nato pripomni nekdo iz naše družbe, da bodo že tokrat proste vaje pokazale, kako je človek vezan na določen prostor, češ, vsled velike razteznosti vežbališča ne bodo vsi telovadci istočasno slišali takt markirajočih glasov godbe in vsled tega-tudi ne do pičice istočasno izvrševali istih gibov. Teoretično se pač tej trditvi ni dalo oporekati, saj vemo, da sc zvok razširja s primeroma majhno brzino okoli 333 m v sekundi. In menda dva dni kasneje je praksa tudi tukaj teorijo — potrdila: čim dalje jc posameznik iznied skoraj dva-najsttisočglave množice telovadcev steki na desno ali levo ali nasproti godbi, tem kesneje' je, proizvajajoč 'naštudirane vaje, vsakikrat dvignil roke, krenil s truplom v tej ali oni smeri, se spustil na tla itd. Ta pojav pa ni morda gledalcu kazil celotnega vtiska; nasprotno, celotna slika je nudila divno, „baječno“ valovanje, ki je, oblito od morja solnčne svitlobe, v njem druga v drugo prehajala rožnata barva rok, bela in sinja telovadne obleke, pa črna in rdeča sokolskih čepic. Skratka: čim pozneje je prispel fizični drežliaj (zvok) v uho 1 Kajpada jo relativna razlika med ,siis- d ni mi telovadci znašala le neznatne drobce sekunde; absolutna med gddbi najbližjimi in od njo najbolj oddaljenimi pa že oelo sfckunde. posameznega telovadca, tem po- pač postavila pred problem, kam zneje je nastopil občutek sluha in (v zrak sredi telovadišča?) spraviti njemu odgovarjajoča kretnja. — godbo. Misel na morebitno prireditev v še K q večjih dimenzijah pa bo prireditelje ' Pedagogika. Dr. K. Ozvald, „Srednješolska vzgoja“ (63. zvezek „Prosvetne knjižnice“. Urejuje VI. Knaflič. V Gorici. Založila „Goriška tiskarna“ A. Gabršček, 1912. 8\ 123 str. + kazalo. Bolje bi se zares ne bila mogla uvesti „Prosvetna knjižnica“, kot se je s tem korenitim spisom znanega in priznanega slovenskega pedagoga dr.ja Karla Ozvalda, gimn. profesorja v Gorici. Priobčil je že razen člankov (slov. in nemških) iz pedagoške in filozofske stroke duše-slovno študijo „Volja in dejanje“ in učno knjigo „Logiko“. — Predmet zgoraj navedene knjige je zelo aktualen in pisec ga tudi obravnava zanimivo in z ljubeznijo do stvari. — Teoretično poglavje „Samota“ je večji del posvečeno razpravljanju o volji. Večji praktični pomen in splošnejši interes bi prisodil recenzent poglavju „Pogum“, v katerem se prerešetujejo sama veleaktualna vprašanja: šola-delavnica, slov. domače naloge (v višjih razredih srednjih šol), govorne vaje, šolska občina in — karcer! Knjigo dr.ja Ozvalda mora brati vsak srednješolski učitelj, a tudi zrelejšim dijakom višjih razredov, nadalje inteligentnim roditeljem srednješolcev in vsem izobraženim Slovencem jo priporočam v branje in premišljanjr. Nobeden misleč bralec je ne odlo/i brez dobička. — Topla ljubezen do učeče se mladine je narekovala avtorju ta spis, dokaze nahajamo na mnogih mestih, n. pr. od sir. 116—120 in 113, v opombi. „Exegit monumentum aere perennius“ smemo reči o piscu glede na njegove besede o pok. R. Vidmarju (na str. 113.); to je res lep akt pietete, da je postavil profesor umrlemu dijaku tak spomenik. — Delo je zabeljeno s primernimi izreki pisateljev in pesnikov, zlasti Župančičevimi, Cankarjevimi in Prešernovimi, in tudi s humorjem (n. pr. na str. 9/10.) Vse pohvale je vredno, da dr. Ozvald ne prevaja tujejezičnih citatov dobesedno, marveč bolj prosto in po domače; n. pr, na str. 9 „Kdor vse premeri, ne zameri“, str. 30 „Kamorkoli, kakorkoli“. Nerudov znani izrek (str, 80/81) „Nam je tisto vedno (neprestano) čvekanje o narodnjaštvu in rodoljubju že premagano stališče“ ima tudi za Slovence svojo veljavo in bi se moral dostikrat citirati; škoda, da je v naši knjigi le v češkem izvirniku, ki je le malokomu umljiv, ker se med nami češčina tako zanemarja. — Da ponavlja avtor v „Sr. vzg.“ marsikaj iz „Logike“, potem iz spisa „Volja in dejanje“, iz .,Popotnika“ i. dr., mu ne bo nihče očital. Porabil je veliko pedag. in psiholoških spisov raznih dob in narodnosti — tako Tolstega zraven sv. Avguština, Strzygowskega in Zieglerja poleg Marka Avrelija itd. — Diskretna, nikakor ne vsiljiva propaganda zoper alkoholizem, ni-kotinizem in spolne ekscese (na str. 88.-89.) je dosti več vredna od najdaljše „pridige“ o teh narodnih grehih. — Recenzent, ki službuje toliko let kakor g. pisec ter ima torej približno isto množino izkušenj glede na učne in vzgojne uspehe, mora priznati, da naravnost občuduje brezmejni idealizem in optimizem d.rja O. v tem pogledu ; da si rešim za prakso zadnje ostanke idealizma, sem sklenil, da preberem „Sr. vzg.“ vsake počitnice tik pred pričetkom šolskega leta. — Na str. 19. ie v opombi Tacitovo geslo (Ann. 1.) „sine ira et studio“ napak prevedeno: „brez črta in zavisti“; „Studium“ je tu očividno nasprotje pojma “ira“ ( sovraštvo, srd), torej „pristranska naklonjenost, simpatija do koga“. — Ne sme se zamolčati, da je nied vrlinami te knjige d.rja Ozvalda tudi izbran slog, lepa dikcija. — Sklepam z željo, da bi kmalu sledili drugi snopiči nadebudne „Prosvetne knjižnice“, enako koreniti, enako lepo spisani in v enako lični tiskarski opremi, kakor je prvi. Ivan Koštial. O višji vzgoji. Gredo naprej, Slovenci. Ko sem pred 18 leti kot slušatelj filozofije razlagal svoje nazore o neplodnosti gimnazijske in vseučiliške „vzgoje“ srednješolskemu profesorju matematike in fizike, me je ta sicer blagi, sedaj žalibog že pokojni mož grdo E o strani pogledal, kakor da bi reel : Dečko, zdi se mi, da nisi pri pravi pameti. Danes pa imam slovensko knjigo pred seboj, ki je z ozirom na naše srednje šolstvo še bolj krivoverska, nego so bili tisti moji nazori. In pomislite, gimnazijski profesor jezikoslovja jo je spisal: D r. K. Ozvald, Srednješolska vzgoja. (V Gorici, zal. Gor. Tiskarna, 1912. Prosvetna Knjižnica. Urejuje VI. Knaflič, zv. 63, Vila, cena K 1-60, za naročnike 60 vin.) Ta knjiga je dokaz razveseljive prožnosti slovenskega duha. Slovenci v višjih šolah pač najmanj v 90 slučajih iz 100 izhajajo iz delavnih, doslej večinoma kmečkih vrst, in tista lepa civilizacija, ki z današnjimj „višjimi“ šolami oblažuje narode, vkljub vsem svojim naporom ni kos povsem zatreti energije zdravega mišljenja, čuvstvovanja in dejanja njihovega. Ne more biti namen nekaterih teh vrstic, povdarjati mladeniško svežost prekrasne knjige, ki jo odložiš z novim pogumom za boje v našem kratkem življenju. Rad bi le povedal, v katerih smereh bi po mojem mnenju vzgojeslovnemu pisatelju treba iti še dalje. Ozvald se je v celoti sicer s čudovito silo otresel višješolskega pritežja, ki ravno prizadevnega človeka včasi najbolj zlomi. Toda dandanes vplivni psihologi, ki jih raje imenujem psihologiste, ga imajo še preveč v svojih pestčh. Ko bi O. v zmislu R. Wagnerja na str. 92 duševne funkcije dosledno po prirodoslovnem, in posebej energetskem načinu izvajal na življenske potrebe in te potrebe uzadovoljujoča delovanja, bi bila njegova knjiga še prozornejša, prostejša in torej boljša. Tako pa si dela O. včasi nepotrebnih težav v svojem preiskavanju, kakor n. pr. v poglavju o volji in moči (str. 41 zdolaj). Še eno temeljno opazko! O šolstvu je korenita sodba možna le iz širjega socialnega stališča. Teoretski O. to tudi dobro vč; ampak svojo knjigo je zasnoval bolj iz tega-le praktičnega vidika: kako se dadö naše srednje šole, kakor jih žalibog enkrat imamo v zmislu pentametra na str. 35, v socialno korist naroda uporabljati ? Seveda je čisto res, da zamore poedini učitelj, če je krepka osebnost, storiti mnogo plemenitega tudi kot kolesce tega nesrečnega pristroja, ki ga imenujemo dandanes „višjo vzgojo“. Velika je nezadovoljnost s pri-viligiranimi višjimi šolami po celem razsodnem svetu, Slovenci seveda iz sebe sami nimajo moči k koreniti preosnovi tega šolstva. Toda če bodo v zmislu Lichtenwallner-jeve razprave „Šola delavnica“ (Pe-dag. Letopis S. S. M. 1911) in zlasti v zmislu Ozvaldove knjige narodni vzgoji posvečevali resno pozornost, bodo morebiti kvas socialnega presnavljanja, ki se more goditi edino potom vzgoje. Dr. Ivan Žmavc. Publicistika in polemika. Odgovori. I. Kolego drja. Vošnjaka prosim, da mi dovoli v tem kotičku, ki ga je on uvedel v naš list, na trenotek gostoljubno streho za kratek pomenek o stvari, ki sva se o njej sedaj že v dveh številkah razgo-varjala. V zadnji lanski številki sem trdil: „Politični preporod naroda je brez literarnega preporoda čist in okrogel nezmisel. Literarno preporodih pa se ne more nobeden narod, ki ima na programu samo .ljudsko* literaturo, .književne* (ali višje) pa ne. Ta dualizem je zapoznelo ,vrazovstvo*. Naroda s tako kulturo, ki bi živel po vrhu še pod raznimi političnimi upravami, sploh ni pod božjim solncem.“ V tretji številki letošnje „Vede“ mi kolega dr. Vošnjak odgovarja in navaja, kakor da bi bila dva taka naroda Kajkavci in Furlani. Primera sta slabo izbrana, bogami! Akoje Kristjanovih še nekaj časa po uvedbi štokavščine izdajal kaikavske koledarje, in Furlani včasih še zdaj kaj tiskajo v svojem narečju, je to tako, kakor če je v osemdesetih letih izdajal pri nas Lipe Haderlap „Koroške bukvice“ v koroškem dialektu. Državno-pravni zgodovinar dr. Vošnjak je v hipu teh primerjanj pozabil, da smo bili s Hrvati druga državno-pravna individualnost. Što-kavščino so imeli Kajkavci od svoje vlade predpisano za šole in urade, Furlani italijanščino, mi slovenščino, in zato se ni bilo treba bati ne za prvo. ne za drugo, ne za tretjo, ako se je kakšna knjiga natisnila po kajkavsko, po furlansko, ali po koroško. Bati pa bi se bilo pri nas za tisto mrvico slovenščine, kolikor smo je imeli uradno priznane, ako bi jo bili sami zametavali in stezali roke po jeziku druge državno določene narodne individualitete. Dr. Vošnjak pravi, da ne razume druge polovice naslednjega mojega stavka: „Odkod naj bi bila prišla za politično zavednost neobhodno potrebna samozavest, odkod narodni ponos, ako bi bil moral iti 'trkat naš politični buditelj Hrvatu na prsi, kadar bi ga kdo vprašal, zakaj se Slovenci ne marajo pridružiti in asimilirati visokokulturni nemški in italijanski rasi, ki sta jih že stoletja dojili?“ Dr. Vošnjak ugovarja: „Najprej se vprašam, ali stojijo morebiti Slovenci v istem razmerju k Hrvatom, kakor k Nemcem in Italijanom ?“ Jaz odgovarjam: čemu izraz „stojijo“ ? Midva se meniva o preteklosti, ne o sedanjosti, tudi ne o bodočnosti. Vi ste trdili, da bi hrvaško-slovenski literarni dualizem, započet v Prešernovih časih, „ne bil preprečil slovenskega političnega preporoda.“ Za tiste čase pa odločno izjavljam, da smo imeli z Nemci in Italijani veliko tesnejše zveze nego s Hrvati in da je bila — ako bi ne bili začeli v svojem domačem jeziku ljudstva prebuiati — veliko večja možnost, da se ponemčimo in poitalijanimo, nego bo morebiti še čez petdeset let. da se pohrvatimo. Dalje domneva dr. Vošnjak, da mi ni znano, da Italijani med Slovenci in Hrvati ne razliku- jejo, ampak nam pravijo „Slavi“, tudi vlada vedno ne. Temu nasproti sem v prijetnem položaju, da svojemu oponentu in tovarišu razodenem, da so mi še hujše reči znane : Izobraženi bratje Rusi niti ne vedo, da je naš narod na svetu, Francozi tudi ne, kaj šele Angleži. Ljuba duša, ali moramo zategadelj prenehati travo tlačiti? Tujci vendar ne bodo v naši hiši pohištva razstavljali, obešali naših slik in urejevali naše kuhinje! Natančno vem, da avstrijski vladni organi pri ljudskem štetju v Istri ne delajo razlike med Hrvati in Slovenci. Kdo pa bo iz vladne onemoglosti in njenih zadreg koval denar? Zakaj pa smo se isti vladi smejali, ko je v podobni zadregi iznašla „bosenski“ jezik I Bošnjakom še na misel ni prišlo, da bi bili to ime sprejeli. Z drjem. Vošnjakom je v naši javnosti po dolgoletnem presledku nastopil nov hrvaško-siovenski dualist, trdeč, da je bil tak dualizem že v preteklosti mogoč. Proti tej trditvi sem jaz nastopal vedno z razlogom, ki ga ni poudarjal nihče drugi kakor dr. Fr. Ilešič, rekoč: »prej nego bi se bilo naše kme-tistvo privadilo srbohrvaščini.. ., bi ga že bilo lahko pogoltnilo — nemštvo, ki je že tedaj prežalo na naš narod.“1) K tem Ilešičevim besedam je pristavil takratni urednik Bežek drugi, nič manj važni vzrok nemožnosti hrvaško-slovenskega dualizma v preteklosti: „Bati se je bilo . . , nenaklonjene vlade, kateri bi bila dobro došla pretveza, češ, če nočete svoje slovenščine, pa imejte nemščino, ki je že itak vpeljana v šole in urade.“ Za našo kulturno zgodovino preteklosti ostane torej vrednota vsako dejanje, ki se je storilo za osamosvojitev slovenskega naroda. Bodočo našo skupno pot in smer je dobro očrtal dr. Lončar z besedami : „Jugoslovansko vprašanje ni niti državno niti dinastično, ampak gospodarsko in narodno vprašanje. Usodna hiba je, da si južni Slovani izčrpavajo svoje moči v boju za državnopravne teorije na korist ka-pitalistnim državam zapadne Evrope in raznim dinastijam, njih eksponentom. Dočim se mi prepiramo za ime, za vero, za pisavo, prodira med nas tuji veliki kapital, da nas zasužnji gospodarsko, a obenem narodno in politično. Znanost dokazuje, da so Jugoslovani etno-grafična in kulturna celota, oni pa tvorijo tudi gospodarsko, agrarno enoto, ki jo izrabljata sedaj tuja industrija in trgovina. V tem spoznanju je celo jugoslovansko vprašanja, a ne v drzavnopravnih teorijah in dinastičnih izpremembah.“1) Ivan Prijatelj. II. Predragocen je prostor v „Vedi“, da bi na ekspektoracije „Napredne Misli“ odgovorili v istem obsegu. Praški učenjak je postal oseben. Treba je, da popravim nekatere trditve „N. M.“ Ni res, da sem trdil, da je Zagreb edino pravo mesto za slovenske docente in dijake, nego povdarjal sem, da je n e u-mestno izključiti ravno Zagreb iz vrste onih mest, kjer se naj zbira slovenski akademični živelj. Tolažim se z dejstvom, da se mnogo uglednih mož strinja z menoj. Praških strel se pa ne bojim. Kar se tiče veljavnosti izpitov, vendar ni izključeno, da pride do izpremembe. Odkar je vpeljan hr-vatski notranji uradni jezik v Dalmaciji, je največj.i anomalija, da dalmatinski pravniki ne morejo polagati vseh izpitov na zagrebškem vseučilišču. To dejstvo kriči naravnost po rešitvi. Kar se pa dovoli Dalmatincem, to se ne more odreči našim Primoreem. ') Ljublj. Zvon, 1898, str. 617. 5) Bloivveisov Zbornik, str. 219. „N. M.“ je pograbila in pogrela stare kvante o manjvrednosti, v katero ne veruje več niti avstrijski ministrski predsednik Stiirgkh. Pa ta način polemike je gotovo jako značilen za R. in si bomo to zapomnili za prihodnjič, kadar pride vrsta na urednika „N. M.“ To je vendar čudno početje, postaviti srbo-hrvatski jezik na isto stopnjo s češkim. Ako predavam v Zagrebu hrvatsko, pomenja to skoraj toliko, kakor da bi predaval slovensko. V Pragi pa slovenski dijaki ne hodijo na češka predavanja radi neznanja češčine. Ako bi hotel biti maliciozen, bi vprašal R., ali je imel tekom istega časa, ki odgovarja mojemu bivanju v Pragi, kaj več uspehov ko jaz. Mislim, da je bila pri njem tekom istega razdobja njegova bilanca uspehov prav očitno pasivna. R. govori menda iz lastnih slabih izkušenj. Popolno nepoznanje razmer se pa zrcali v ekskurzu R. glede pomena hrvaščine v naših uradih. Ali ne ve, da imamo pri nas na jugu hrvatski uradni jezik, v katerem uradujejo naši pravniki ? Naj poskusi pri nas vložiti češko tožbo, hrvatsko pa more. Originalna je pa trditev, da Slovenci ne rabijo hrvat-ske terminologije, ki je vendar slo- venski najbližja. Ali ne ve, da izhajajo slovenski članki v hrvatskih in hrvatski članki v slovenskih strokovnih listih? Naj poizkusi nekaj podobnega na Češkem. Dokaz, kako smo si v Pragi tuji, je pač to, da je treba na češki univerzi polagati izpite v nemškem jeziku. Mogoče je, da sem praški eksperiment videl prej v bolj optimistični luči. Vprašam pa, ali ni dokaz škodljive trmoglavosti, ako se vstraja v smeri, ki ne obeta zaže-Ijenega uspeha? Taka trdoglavost vendar ne more biti znak posebne razboritosti in gotovo škoduje samo stvari. Odkritosrčno sem pa gori na severu vedno obžaloval, da si tam v tujini ni mogoče pridobiti tega, kar nam je danes neobhodnö potrebno: vpogled v jugoslovanski problem. Izvajanja praške „N. M.“ so le dokaz, kako slepoto ustvarja ta praška ekskluzivnost. Nočem, da bi se po moji krivdi stopnjevala ona trpkost, ki se je izcimila vsled očitnega „faux pas“ od izvestne strani — mnogo ostrejša beseda mi sili v pero. Konstati-ram, da je bila „N. M.“ tisti činitelj, ki je uvedel v to zadevo osebno noto. Temu je pa treba pripisati vse nadaljnje posledice. Bogumil Vošnjak. Errata. V prejšnji (3.) štev. „Vede“ čitaj na str. 241 svoto tretje kolone nam. 4,855.180'— .... 1,855.180'— „ „ 236 „ tabele nam. III.—IV.................................. III.—VL „ „ 271 et sequ. nam. imena Križanič ................................Krešič Uredništvo. TOŽBA JE SPLOŠNA, DA SLOVENSKI ZALOŽNIK NE 1ZPOL-njuje svojih dolžnosti. Toda pri odjemalstvu, kakeršno je slovensko, je to tudi nemogoče. Dokaz: Pri slovenski „inteligenci“, t. j. mestnih in trških „višjih“ slojih, je žal udomačena slaba razvada, da je vsakdo naročen na ta ali oni nemški časopis in revijo. Po večini stoje ti izdelki umstveno na najnižji stopinji ter so vrhu tega dragi. Vendar še ni nikomur prišlo na misel, da bi zaostal z naročnino, ki s e pošilja skoraj brez izjeme točno v naprej, kakor je to stalna knjigotrška^ zahteva. Drugače pa je s slovenskimi, periodičnimi izdanji. Po celo leto, po dve, tri leta ni naročnine. Vsak si misli: „Eh, kaj, ravno na moje kronce tudi ne čakajo, bo že prihodnjič“ itd. Samo *Vedi“ dolgujejo naročniki za II. letnik 3000 K (tri tisoč kron) na naročnini. (Mi pa imamo tiskarniške obveznosti, plačujemo honorarje, pa ne moremo nikjer zahtevati odloga!) Tako se godi menda vsem slovenskim revijam. Nekdanji „Kres“ je vsled takega nezavednega, nerazumnega in skrajno lehkomiselnega postopanja odjemalstva — prenehal. Če morete biti naročeni na nepotrebno nemško revijo, (ki po navadi vrhu tega ne zasluži tega imena), je vaša dolžnost naročati po več slovenskih izdanj. Če radi plačujete nemško blago točno v naprej, tudi nam ni treba zaostajati. Vsem, ki doslej niso plačali naročnine, bomo III. letnik brezobzirno ustavili in ravnotako brezobzirno bomo izterjali dolg, — Pa naj bo potem zamera. Če smo domača znanstvena revija in smo kot taki apelirali na podporo občinstva, apeliramo sedaj na njegovo poštenost. Uredništvo je prejelo sledeče publikacije: Frederic Bastiat: Blagoglasnost u narodnom gospodarstvu (Harmonies oconomiques). Pohrvatio Milan Kresic. Zagreb 1912. Dr. Josip Š i 1 o i č : Študije o reformi hrvatskoga lcaznenoga zakona. I. Uvjetna osuda. Zagreb 1910. Dr. Josip Šilo vi <5: Pogibeljan zločinac. Psihologija svjedočanstva. Medjunarodno urodjenje izrußbe zločinaca. Zagrob 1912. Rad jugoslavenske akademije znanosti i u nij o t n o s t'i: Knjiga 186 i 189. Razredi historičko - filologički i filozofičko - juridični. 51. Starine. (Jugoslav, akad. zn. i umj. Knjiga XXXIII). Hrv. glagolska bibliografija, I. dio. Napisao Ivan Milčetic. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena (Jugoslav, akad. zn. i unij. Knjiga XVI, sv. 1., 2.) Uredio dr. D. Boranič.^Zagrob 1911. Ljetopis jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti za god. 1910., (25. svez.), Zagreb 1911. C o d o x diplomatieus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavonian (Diplom, zbornik kraljevine Ilrvatskc, Dalmacije i Slavonije), vol. IX. Izdala Jugoslav, akad. zn. i umj. Sabrao i uredio T. Smičiklas. Zagreb 1911. Rj ečnik hrvatskoga ili srpskoga jezika (Jugoslav, akad. zu. 'i umj.) Obraduje T. Maretič. Sv. 30 (1. sedmoga dijela, Moračič — Nači). Zagreb 1911. D jela jugoslav. akad.: Hrvatski spomenici ninskoga područja, knj. 1. (Dvorska kapela sv. Križa u Ninu). Napisao dr. Luka Jelič. Zagreb 1911. A bdi tu s, Socialni problemi. Eseji. Založil L. Schwentner. Ljubljana 1912. Str. 234. Pugelj Milan, Brez zarje. V Ljubljani 1912. Založil L. Schwentner. Str. 176. Ant. Klodič - Sabladoski, Livško jezero. Epska pesem. Komisijska založba „Narodne Tiskarne v Gorici, 1912. Liječnički vij es ni k, god. XXXIV., br> 7. Zagreb. Spravni obzor, r. IV., č. 7. Praha 1912. Nase doba, r. XIX., č. 8., 9. Kral. Vinohrady 1912. V j e s t n i k Evropi, Petersburg, junij, julij 1912. Oesterr. Rundschau, Dunaj, junij, julij 1912. Slovansky Prelile d, V Praze 1912. (R. XIV., č. 9.—10.) S r p s k i književni g 1 a s n i k, br. 274., 275, (XXVHI, 12, 13), Novi sad, julij 1912. Časopis muzealnej slo venske j spoločnosti, roč. XV, č. 2. Turč. sv. Martin 1912. Sbornik „ » n ro^- XVII, sv. 1. „ „ „ „ Letopis Matice Srpske, god. LXXXVIL, knj. 287, Novi sad 1912. Blgarska Sbirka, XIX., 6. in 7. Sofija 1912. V i e n a c, UL, Zagreb, lipanj 1912. Ljubljanski Zvon, Ljubljana, junij, julij 1912. Slovan, n 1 rt n rt Dom in Svet, », » n » Lovec, n » nn Naši Zapiski, socialna revija, Gorica, junij, julij 1912. ■ Vse publikacije v zameno ali oceno ter dopisi naj se blagovolijo pošiljati izključno le na naslov: Uredništvo „VEDE“, Gorica, Gosposka ulica7. Poravnajte zaostalo naročnino! „GORIŠKA TISKARNA“ A. GABRŠČEK PRIPOROČA: ' \ ~ | ^ ' •' v P' /( : -V;7)-'/V' ‘ ; - • ' Prosvetna knjižnica, zv. 63 (VII., 3): Dr. KARL OZVALD: SREDNJEŠOLSKA VZGOJA. Str. 120., cena broš. naročnikom 60 v., v knjigotrštvu 1*60 K. — — ti '4:■" . v a__ , ^ /fr ===^ ^ Politično - sociološka knjižnica, zv. 2.: ■ ■ ; - ' ■ 's - X- ' • Dr. KARL SLANC: AVSTRIJSKI JUGOSLOVANI IN MORJE. ✓ :y \ . • ,. ~, ' ■ ' . •/ i. . ' ■ ■ Str. 104., cena 1*— K. ===== ! - • 'V. '■ ' / / ' -J' —i . • V , v \, Politično - sociološka knjižnica, zv. l.: VLADIMIR KNAFLIČ: r) ORIS TEORIJE. SOCIALIZEM Str. XII -f- 371, cena broš. 4*— K, vez. 5*20 K. M) Tiska in zalaga „Goriika Tiskarna11 A. Oabršček v Gorici. , ' C . ' - l »«•