DoŠio
1930
—, prilog*	i
Številka 2 Din
Naročnina: 1 mesec 8 Din* ‘/4 leta 20 Din, '/a leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani Stev. 15.393. — Dopisi: ,,Ro-Ljubljana, Breg 10-12
Tednik za vse / Izhaja ob sobotah Ljubljana, 13. IX. 1930 Leto II.- Stev. 37
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah
Francoski napisal Jules Mary. Poslovenil B. R.
Tretja knjiga MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO 18
„Gospod Argenlail je prost! Kar imami povedali, se njega ne liče," je odgovoril Murad.
,Jzbe.ro imate med dvema načinoma smrti. Ali vas na vašo željo itaicoj odvedemo v vaše stanovanje v ulici Lafayette, da se tam sami usmrtite..
„Tedaj samomor naj storim?"
„Da, taka je naša sodba.“
„In če nočem?“
„Da simo v moji domovini,“ je hladno odgovoril Murad, „bi bil ves ta pogovor docela nepotreben. Ubil bi vas z lastnimi rokami. Toda mi smo v Franciji pod varstvom francoskih zakonov in po teh zakonih bi bil kriv umora, če bi vas ubil. — Ne, sklenili srno, da vas predamo, če ne bi storili, kar vam predlagam, vas in vaše pajdaše sodišču. In to pomeni morišče."
Roquin je stirupeno pogledal Norberta in ga pot repal po ramenu.
»Talkina morišče pojdeva, marki!" je vzkliknil malone veselo.
Norbert ni odgovoril. Oči je bil zaprl in zdelo se je, .kakor da ne vidi, kaj se okoli njega dogaja. Muradovih besed očividno ni čul in tudi Roquinove grožnje niso nanj napravile ni-kaikega, vtisa.
»Tedaj vam je ljubši škandal?" je vzkliknil Murad. „Skan.dal, ki ga mora izzvali razkritje vaših zločinov? Ali pa se nemara nadejate prizanesljivosti sodišča?"
„Ne, tega se ne nadejam,“ je odgovoril Ro-quin. „(-:e bi hotel v to upati, bi moral imeti nekoliko večjo domišljijo kakor jo imam. Ne, pred sodiščem me čaka smirt.“
„Nu,“ je menil Murad, „mi vam ponujamo lepšo smrt. Tako ubežite vsem zasliševanjem, preiskovalnemu zaporu in sramoti, da bi vas javno vedli na morišče."
»Hvala lepa!" se je zarogal Roquin. »Toda izvolite mi vsaj povedati — veste, da me to nemalo zanima — kakšno kazen ste namenili mojemu tovarišu v zločinu in sramoti, gospodu maitkiju?"
„Smrt sama mu ne bi mogla prinesti več trpljenja kakor ga je že prestal," je odvrnil Murad.
„Jako ljubeznivo!" se je zarežal Roquin.
»Gospod d’ Argental je prost in ostane prost, kakor sem vam že povedal," je hladno odgovoril Murad. „Rešil je očeta Aliče, ki ste mu bili namenili smrt, obvaroval je tudi A11-dreja pred vašim atentatom. On je kriv samo nasproti markizi in ona naj odloči, če hoče, ali naj bo obsojen na smrt ali pa m(u odpusti."
„0, to 'ste si jako lepo izmislili," se je ironično zasmejal Roquiin. »Rogme, hudo mi je, da sc v tem ne morem strinjati z varni. Gospod marki pojde z menoj pired sodišče — za; to imam dokazov več ko dovolj! Da se polastiva bogastva, sva morala deliti svoje načrte in svoje zločine in se zalo tudi pri pokori ne bova ločila. l)a, to bo zanimiv proces in občinstvo bo imelo nemalo zabave! Takih senzacij ne vidi vsak dan!"
„Roquin,“ je rekel Murad, »zdaj ni čas za roganje nego za kesanje!"
»Ce bi midva imela ta denar, ki sva Ra že pognala po ftrlu!«
»Kajne — to bi ?>a pila!«
P KIJA T E L J , ALI SI ŽE DOBIL NOVEGA NAROČNIKA?
„Ne, ničesar se ne 'kesam!" je vzkliknil pustolovec. „Žal mi je samlo tega, da si nisem znal izbrati boljših ljudi, žal mi je, da sem se zmotil v markiju. Krivo sem ga presojal — bolje ali slabše, kakor hočete. O, ko bi mogel to popraviti! Prepozno je. Tedaj markija nočete spraviti pred sodišče? Zakaj ne, če smem vprašati?"
»Njegova pokora je že dovolj velika!" je odgovoril Murad. „In kakšen dobiček imate od tega?“
„In kakšno izgubo? Tudi nobene!" je zavpil Koquin. „Vse sem storil za markija. Kdo mi je rekel, naj si 'njega izberem? Nihče! Bil je na robu propada ... O, danes mu je lahko obujati kes! Ko sem ga srečal na gradu Bois-Tordu, je bil čisto na koncu, potapljal se je, in ponudil sem mu roko, da splava na breg — bil je berač, a že drugi dan senu ga obogatil, dal sem mu priliko, da je prišel v najboljšo družbo! In kaj sem zato od njega zahteval? Nič! Dal sem mu vrhu tega še ženo, ki jo je ljubil. Da, sem danes v vaših rokah, da so se moji načrti izjalovili, je vzrok marki, ki mi je polena metal pod noge. Nekoč sem imel njegovo življenje v rokah — prizanesel sem mu. Javno me je opsoval in če bi hotel, bi bil že davno mrtev — a prizanesel sem mu, ker sem mislil, da se bo iz-pa met oval. In njegova hvaležnost za to, kar sem zanj storil? Izdal me je! In zakaj? Ker misli, da si bo taiko izprosil odpuščanje svoje žene, ker misli, da si bo tako pridobil njeno ljubezen, ker misli, da bo tako lepše užival svoj delež na petdesetih milijonih, če mu jaz ne bom več na poti!"
Marki se ni zganil. Obraz si je bil pokril z rokami — ali je slišal?
„In vi hočete," je s porogljivim glasom povzel Roquin, „da se usmilim tega človeka, ki me je izdal in mi prekrižal načrte? Vi hočete, da naj bo prost kazni 111 naj se odrečem edine osvete, ki imam pravico do nje?"
„Tedaj vztrajate na tem, da si ne vzamete življenja?" je ponovil Murad.
„Kasneje morda kedaj, kadar se bo meni zdelo primerno, in pa da prehitim sodnike in vam prekrižam osveto," je odgovoril lopov s skrivnostnim nasmehom.
„ln lo je vaša poslednja beseda?"
, Da, poslednja."
,,'Pcilem vais še danes predam sodišču!" jc odgovoril Murad.
Nekaj minut nailo so Boquina in Louffarda odvedli nazaj v njuno sobo in ju predali v stražo Chilperiou. Seja je bila končana in zborovalci so se razšli. Samo marki je ostal v dvorani Ln si iz rokami 1 pokrival obraz.
Vise okoli njega je bilo tiho; naposled se mu je vendarle začela vračati prisotnost duha. Bilo mu je, kakor da se je zbudil iz mrkega,, •težkega sna Njegovi pogledi so jeli begati počasi po stenah v salonu od predmeta do predmeta1. Po hnbtu mu je gomazelo, kakor bi ga bilo strah, ker se čuti talko sattnega.
Poslednje Boqui;nove besede so mu ostale v spornim 11. Lopov ga je hotel potegniti s seboj v pogubo. Toda marki si iz lega ni delal skrbi — ob spominu na grožnje svojega tovariša mu je žalosten nasmešek preletel obraz. Odkimal je.
Norbert je odšel iz isaiona in kmalu nato tudi iz hiše. Nekaj časa je hodil po nabrežju, potlej pa je poklical avto in velel šoferju, naj
zapelje do njegove palače.
Markiza se je bila med tem že vrnila domov.
Norbert ni zahteval, da mu pokličejo ženo. nego je odhitel naravnost gor v svojo sobo. Tam je sedel za pisalno mizo in pisal dolgo, dolgo, brez prestanika, s 'trdno, energično pisavo, ki je svedočila, da je bil njegov duh jasen, miren in odločen.
Ko je sklenil pisanje, ga je vtaknil v ovitek, zapečatil pišimo in napisal nanj naslov pariškega višjega državnega pravdnilka. Nato je pozvonil svojemu komorniku ter 11111 predal pismo.
„Nesite 'takoj naslovljencu v sodno palačo!"
Sluga se je priklonil in šel.
Marki se je spet zamislil. Bilo je zvečer. Solnice je zahajalo in ga obsipalo s svojim zlatordečim sijajem.
O čem je pač razmišljal? O tem, da je konec njegovega življenja, da prihaja ponj smrt v najlepših njegovih letih? Da, a po tein ni žaloval. Spomnil se je tudi, da ga smrt dohiti na višini njegove politične karijere. Tudi tega 11111
ni bil o žal; bolela ga je samo nesrečna ljubezen do Aliče. Za vse druge strasti je bilo njegovo sirce prazno, mirtvo.
Marki je iznova pozvonil.
,,Ali je goispa markiza v svoji sobi?" je vprašal vstopivšega slugo.
„Da, gospod mamki — inadame se je vrnila nekaj minut pred varni."
»Prijavite rac!"
Med ten« 'ko je sluga šel, je marki odprl neki zavojček, iki ga je vzel iz pisalne mize. Odtrgal je ovoj in vzel iz zavoja steklen ii&ico, v kateri je bil bel iprašek. Stresel je ta prašek v kozarec, nalil vanj vode in zmes z žlico počasi premešal. Potlej je dvignil kotzarec do oči in se zagledal vanj. So In c e je sijalo v le-skečočo se tekočino; v njej je tako rekoč videl vse svoje življenje — s koncem vred. Treba mu je bilo samo nagnili kozarec im izpiti, in njegovo življenje, ki ga je ilmel za seboj trideset let, življenje, v katerem je iskal bogastva in uživanja, kjerkoli se mn je ponujalo — njegovo življenje bi bilo ikon čarno, čez uro bi prenehalo utripati. Ni trepetal, ni omahoval, njegov sklep je bil storjen — hotel je umreti!
Sluga, ki ga je bil marki poslal k svoji ženi, se je vrnil. Povedal je, da je gospa markiza nekoliko utrujena in da zato ne more doli v salon, zalo pa pričakuje gospoda v svoji sobi.
„Dobro!“ je odgovoril marki.
In spet je bil sami. Še 'tuidneje je prijel za kozarec in se ga oklenil s prsti.
„Ti me rešiš vsega trpljenja," je govoril kakor sam* s seboj, „ili mi daj večni pokoj, li mi za p ni oči in ustnice in ustavi moje srce! Ti mi pomagaj pozabiti za zmerom sramoto in trpljenje! Ti si pokora in edina nada, ki jo še imam!“
S terni besedami je nagnil kozarec s strupom in ga na dušek izpraznil. Nato je s trdnimi koraki ikrenil proti sobi svoje žene.
Razburjenja tega dne so Aličin obraz še olepšala, in zdaj je kakor rahel zastor legala utrujenost nanj.
Norbert se je ustavil pred njo.
„0, kako vas ljubim, Aliče,“ je šepnil.
Markiza je rahlo dvignila roko, kakor da ga hoče prekiniti. Na njenem obrazu ni bilo več srda — pogled, ki ga je spustila po svojem možu, je izražal sarrto globoko usmiljenje.
„Ne branite mi reči vam, da vas ljubim, Aliče,“ je povzel marki, „zaikaj le malo časa imam še za te besede, in kako dolgo nisem simel imeti veselja, da bi jih izpregovoril!“
Aliče ga je pozorno pogledala in vztrepetala.
Markljeve črte so bile spačene, njegove oči strmo upirte vanjo, njegova usta so trzala kakor pod neznosnimi bolečinami, ki jih skuša premagovati z nadčloveškim naporom. .
„Kaj vamf je?“ je vzkliknila Aliče. „Ali ste bolmi?“
„Ne, nič nri ni,“ je odgovoril z medlim glasom. „Alice, prišel je dam, ko mi morate odpustiti! Umirajoči ima pravico do odpuščam ja! “
„Umiraj'Oči?“ je ponovila' markiza.
„Da,“ je odgovoril Norbert, »zastrupil sem se in ne uidem več smrti, zakaj doiza, ki sem jo vzel, je bila več ko dovolj velika. Čez dobre četrt ure me ne bo več med živimi — v četrt ure bo vsega konec! Ne bojte se me; kadar bom videl, da se bliža smrtmi boj, ne bom zraven vas, imel bom še toliko moči, da odidem od vais in umrem sam!“
„Moj Bog!“ je vzkliknila mlada žena, po-, zabljaje na vse drugo spričo strašnega dogodka, ki se mora odigrati prihodnje trenutke.
„Alice,“ je nadaljeval Norbert, „ mnogo trpljenja sem vam prizadel, a zelo sem vas tudi ljubil. Danes sem hudo kaznovan, verujte mi, zadosti hudo! Grenko ste se mi osvetili — pregrenko, preneusimiljcno! Umiram, Aliče, ker vem, da nikoli ne bom deležen vaše ljubezni in ker ne maram živeti v tem trpljenju! V smrt grem, da osvobodim vas in vam vrnem srečo. Umreti hočem, ker sle si moje smrti že dolgo želeli. Potrudil sem se, da sem vas osvobodil vašega vsovražnika, 'človeka, ki je storil mnogo zla, zakaj on je mrzel in trd in ne pozna kesanja. Vaš sovražnik je zdaj ratz-orožen, nemočen, in poslej ne bo nič več motilo vašega miru, nič več ne bo kalilo vaše sreče — ne njegova prisotnost ne moja! Vzeli boste Valentina —“
Marki je prestal. Strašna bolečina ga je zvila. Navzlic njegovi železni volji mu je strup izvil ječanje iz grla.
Aliče je planila k njemu.
„Rrž po zdravnika!" je zavpila in skočila k zvoncu.
On jo je s pogledam oči ustavil.
„Stojte!“ je zaječal. „Nalj nihče ne ve, kako sem umrl, tudi zdravnik ne — porrtagati mi itak ne bi mogel več. Oibsojen sem, da uimrem, nič več me ne more rešiti. Čutim, da počasi prihaja smrt. 0, čutim, smrtni boj je strašen — — Aliče — —!“
Opotekel se je.
V neizrekljivi zmedi je Aliče potegnila do njega divan. Norbert se je naslonil nanj, nato pa je omahnil iin za nekaj trenutkov obstal kakor mrtev.
Markiza je mislila, da je umiri. „Bog mn odpusti!" je šepnila.
Toda Norbert je odprl oči in grenko odkimal.
„Ne, Aliče," je šepnil z ugašajočim glasom. „Vašega odpuščanja si želim, potem šele božjega!"
Hotel se je nasloniti na roke, toda moči so ga zapuščale.
„Vse gori v meni!" je vzkliknil. „0, Aliče, kozarec vode — to bo olajšalo bolečine, neznosne so!"
Markiza je prinesla vode, ki jo je hlastno izpil.
„Hvala,“ je odvrnil, vračaje ji čašo, „srčna hvala, zdaj mi je bolje." Sklenil je roke v prošnjo. „M'ice,“ je začel izoova, »čutim, da vas čez nekaj minut ne bom več videl ne čul
— dajte, preden umrem, odpustite mi!"
Aliče se je spustila zraven njega na kolena.
„Ali mi odpustiš?" je zajecljal.
,yI)a — odpustim."
„Iz vsega srca — zares?"
„Iz vsega srca vam odpustim vse zlo, ki sle mi ga storili!"
Nasmeh blaženosti je preletel ustnice umirajočega. »Dokažite mi, da ste odpustili!" je dihnil.
„Kaij želite, da storim?"
»Nekega dne, Aliče," je s presekanim glasom rekel marki, „dve leti bo tega, sle mi pljunili v obraz. Ali še pomnite?"
Prikimala je.
»Takrat ste mi storili veliko sramoto, opsovali ste me kakor še nikdo, in ste rekli; ,To je razžalitev, ki je ne boste mogli izbrisati in ki se je boste morali spominjati tudi še v smrti!*
— Dober spomin imam."
»Res je," je pritrdila mlada žena in pobesila glavo.
„In tisti dan, ko sem šel od vas, sem rekel: vem, da me boste nekoč še ljubili in uri poplačali sramoto, ki ste mi jo storili, s poljubom. Niste me ljubili, Aliče — danes tudi vaše ljubezni nič več ne zahtevam — prosim samo za vaše odpuščanje!"
„To odpuščanje imate, Norbert!"
„Tedaj še pomnite tiste besede?" In pokazal je z rolko na čelo, ki ga je takrat tako sramotno zaznamovala.
»Dobro, če mi zares hočete odpustili — izbrišite psovko s svojim poljubom!"
Ona je še zmerom klečala pred njim. IZdaj se je vzpela, njene ustnice so se sklonile k njegovemu čelu in na obraz sta mu kanili dve vroči solzi.
»Odpustim vam — vse vam odpustim!" je zaihtela.
»Zdaj vam verjamem — o, zdaj vam verjamem!" je vzkliknil umirajoči marki.
S poslednjimi močmi se je vzpel na divanu in stopil na noge. Na pragu se je še enkrat obrnil.
„Srečeo uimrem!" je dihnil. Dobri sle, Aliče, Hvala vam, hvala!"
Z nečloveškim naporom je zaprl vrata za seboj.
,Ne sme me videli, ko umrem... ne sme me videti..."
Noge ga niso več držale. Klecnil je na kolena.
„Alice — ljubezen — umiram — od... pu ... siti!" je zajecljal.
To so bile poslednje besede imarkija Nor-berla Argentala. Njegovo telo se je še poslednjič streslo in vzdrgetalo, potem pa se je umirilo. Norbert je bil mrtev.
Č e t r t a k n j i g a
OBRAČUNAVANJE
Prvo poglavje LOUFFARDOV KONEC
Mu rad je bil pustil Roquina dobro zastraženega v hiši na Cours-la-Reine. Potem je odhitel k sodniku in mu odkril vso strašno resnico.
Preiskovalnemu sodniku je bilo ime Adoll' Aumondy — bil je isti, ki mu je bil pisal tudi
Norbert. V pismu mu je marki sporočil, da si je .sklenil napraviti konec; nato mu je popisal dramo, v kateri je on, marki, igral eno izmled glavnih vlog.
Gospod Aumondy je bil dober nnarkijev znanec; z njim je bodil skupaj v gimnazijo in je dobro poznal njegovo rodbino. Norbertovo pismo je dobil ravno, ko je bil pri njem Mu-rad. Le-ta mu je takoj podrobneje razpovedal vse kar je vedel. Seveda je preiskovalni sodnik takoj velel poslati po Roquina in Louffarda im ju zapreti v preiskovalni zapor. Zaenkrat Roquina še ni zaslišal; stvar je morala najprej urediti policija.
Roquin ni bil še dobro v celici z zamreženimi okni, ko so mu sporočili, da si je marki sam končal življenje. Pustolovec je kriknil od mržnje in besa: maščevanje ise mu je z Norbertovo .smrtjo izmuznilo iz rok. Za sebe samega se ni bal, zidovje njegove celice ga ni strašilo. Hotel je samo pridobiti časa; z viso gotovostjo se je zanesel, da se bo naposled vendarle rešil iz mrež roke pravice; a če bi se mu le ne posrečilo, si je znal za skrajno silo vtihotapiti stekleničico strupa, katere bi ena sama kapljica ubila vola. Giljotino se mu tedaj ni bilo treba bati; živega ga ne dobe pod nož.
Drugi dan po 'lnankijeveni samomoru so privedli Roquina v pisarno gospoda Aumon-dyja.
Sodnik je bil, kakor smo že povedali, prijatelj pokojnega markija Argemtala. Iz Mura-dovih besed je spoznal vso to nenavadno povest do poslednje podrobnosti. jZato tudi pogled, ki ga je uprl v Roquina, le-temu ni obetal kaj dobrega. Pustolovcu je zagomaizelo po hrbtu.
Preiskovalni sodnik je hotel najprej ugotoviti zločiinčevo ime.
„Roquin,“ je vprašal, „ali je vaše ime res Roquin?“
„Vsi me poznajo pod temi imenom.1*
„To še ni razlog, da bi vam tako bilo ime. Rili ste jako premeteni: preiskali so vaše stanovanje in vaše poslovne prostore, a niso odkrili nikakih rodbinskih papirjev. Podpisovali ste se vedno ,Roquin‘, vendar sodim, da je to ime samo izposojeno.**
..Izvolile misliti, kakor vas je volja,“ je porogljivo odgovoril Rouqin. „Me boste pač mo-
ItiMBgiBjlBI
rali obsoditi pod imenom Roquin, in če pride do tega, boni pod imenom Roquin zadostil pravici, kakor to rečejo časnikarji."
Še nikdar ni bilo pred sodnikom izgovorjenega toliko cinizma. Navzlic vsej hladnokrvnosti, ki si jo je pridobil v občevanju z zločinci, je Adolf Aumondy vztrepetal.
„Roquiin,“ je rekel, „v vašem življenju je nemalo zanimivih stvari — tako na primer vemo, da ste oženjeni, da vas je pa žena zapustila iz razlogov, ki sem jih doznal in ki so mi odprli skrivnost, odkod vaše veliko imetje. Kje ste se poročili in pod katerim imenom?"
„Tedaj vam moja žena tega še ni povedala?" je predrzno vprašal Roquim.
„Lidija, vdova bankirja Foricellija, ni —"
»Stojte,“ je zavpil Roquin, „saj vi o tem več veste ko jaz!"
Pogledal je sodniku v obraz in mahoma razumel, da je Lidija izginila. Ali se je morda potem, ko je rešila Andreja Seoechala, ubila? Njej bi bilo vse pripisati. »Zakaj,“ si je neprestano govoril, »zakaj je nisem takrat ubil, ko sem dobil Foricellijevo premoženje v roke? To je bila napaka!"
„Roquin,“ je naposled izpregovoril sodnik, „če vas kaj more rešiti, vas reši le odkrito priznanje. IZato vam svetujem, da govorite po resnici in da se ne norčujete iz sodišča."
Pustolovec se je zagrohotal.
Iv. Miethke:
Prvi klijent Sherlovva Kolmesa
G ir o it e s Jv a
Sherlovv Kolmes je sibopal po sobi.
Kina in trideset brazd je bilo na njegovem čelu in nešteto gubic se je zbiralo okoli njegovih priprtih oči.
Sherlovv Kolmes je zdaj pa zdaj postal in prisluhnil. Toda vse, kar je čul, je bilo kruljenje njegovega želodca. Potlej je Kolmes pretaknil svojo pipo iz desnega kota ust v levi in začel svoje potovanje iznova.
2e štiri mesece je tako potoval po lej sobi. Zmerom čakajoč klijenitov.
Vse svoje novce je bil izdal za reklamo. Vse povsod so viseli njegovi lepaki, ki so z rdečimi črkami kazali besedo „umor“.
„Umor?“ je bilo na teh lepakih. „Tatvine, sleparije, zakonolomistvo, izsiljevanje? Kaj vam prizadaja sikrbi? Naj bo že karkoli; pridite k Sherlovvu Kol mesu; om vam pojasni vsak zločini! Hudodelci Ajngliiije, trepetajte! (Zakaj Sherlovv Kolmes pazi na vas! — A vi, vi preganjani, pridite v množicah v Gakerstrect! Sherlovv Kolmes vas pričakuje! Sherlow Rol-'ines vam bo pomagal. Sherlo(w Kolmes vam bo spet vrnil solnčni sijaj v vaše življenje!
Pri večjih zločinih je zaželena desetodstotna ara honorarja. Pri manjših zločinih plačevanje na ugodne obroke.
Zato vsi v Gakerstreet!"
Vse povsod so viseli ti plakati in povsod so jih čitali. Toda do zdaj ni še nihče prišel v Caikerstreet.
Sherlovv Kolmes je bil lačen. Toda stisnil je svoje ponarejene zobe in segel v žep po denarnico.
„Še dva funta!" je zamrmral. „Le še dva funta imam. Kadar bo teh dveh funtov konec, se mora nekaj zgoditi!"
Zdajci je prisluškujč prestal. Položil je denarnico na rmizo’.
Ali ne prihaja nekdo po stopnicah?
Seveda! Prav razločno se je čul o.
Kolmes je sedel na stol in položil noge na mizo.
Potrkalo je.
»Naprej!“ je rekel Kolmes in glas mu je drhtel.
Mlad mož je stopil v sobo.
„Dober dam. Ali sem prav prišel k mistru S11 erlovvii Kok 11esu?“
„To sem jaz,“ je odgovoril Kolunes in pogledal moža od nog do glave.
„Oital sem vaš lepak in tedaj sem hotel...“ „Molčite!“ je zavpil Kolmteis in se nenadoma dvignil. „Ne govorite mi ničesar! Saj tako in tako že vse vem. Vi prihajale iz WalesaV“ „Kako to veste?“
„Molčite! Vaš stari stric je imel rdečkaste lase in brazgotino na čelu. Vi spadate med proste poklice, ste zaročeni s pepelmolaso Škatli o, ki je dve leti starejša, od vas; vašemu bratu je ime Douglas. Klobuke kupujete v trgovini Prali & Go., na nabrežju .. .“
„Toda..
„Nili besede, mladi prijatelj! Vse vem! Prišli sle k imeni, ker vas je instinkt prignal k največjemu detektivu Anglije! O, vem. Ni treba tajiti, vse to vaim berem na obrazu. Vidim mnogo več, kakor slutile!"
„A vendar si dovoljujem ...“
»Trenutek! Zdaj šele vidim z vso svetlovid-sko jasnostjo, da vaša bodoča tašča rada je grah in korenje. Koprena pada z mojih duševnih oči. Tole obleko vam je napravil krojač Smith. Kakor razodetje me obhaja: vaše polnilno pero je ameriškega izvora, in danes ste pokadili že devetnajst cigaret.“
„Ali bi smel...“
„Nc prekinjajte me pri svellovidskoin gledanju! Luknjo imate na peti desne nogavice in pred dvema letoma ste napravili potovanje v Italijo. Na odhodnem izpričevali! imate v zgodovini trojko. Vaš oče je bil vrtnar in vi se sami brijete. Navdušujete se za drsanje in v mislih iimate zločini"
„Stoj'te!“ je zakričal mladi mož.
Sherlovv Kolmes je prestal. Njegove oči so žarele od notranje bojazni, njegov obraz se je raztegnil. Težko sope je sčdel.
„Slojite!“ je še enkrat ponovil mladi mož. »Dovolile, da se predstavim: moje ime je Shadforlh, William Sihadforth. Prihajam od zavarovalnice Surer & Surer d. d. in bi. ..“ Sherlovv Kolmes je poskočil. Ali bo la trenutek dobil naj večjo in prvo nalogo v svojem življenju? Surer & Surer je svetovna tvrdka z velikanskim kapitalom. Trepetaje se je Sherlovv Kolmes sklonil naprej.
„Cesa želi tvrdka Surer & Surer od mene?"
„Surer & Surer me pošiljata k vam, da vas zavarujem proti vlomu ..
Sherloivv Kolines je trepetaje ponovil: ,,'Kaj? Memida nisem prav razumel!" »Vprašal bi vas, ali se ne hi hoteli dati zavarovati prati vlomu V"
Sherlovvu Kolmesu so se oči izbuljile iz jamic. Obraz rou je poizelenel.
Pipa 11111 je zdrknila na tla. Padel je vznak in brez zavesti obležal
Bes nad tem, da so hoteli njega, največjega detektiva sveta, zavarovati prati vlomu, mu je vzel zavest.
Ko se je dve uri nato spet zavedel, mladega moža ni bilo nikjer več. In tudi ne dveh funtov.
Namestu njiju je ležal na pisalni mizi listič. „Jaiko spoštovani gospod Kolines! Najlepša hvala za oba 1’umita! Prišel sem z namenom, da vam vzamem denar in sem v to svrlio vzel celo revolver s seboj. Potlej pa sem se domislil zadeve z zavarovanjem. In vesel sem, da sem vam lahko vzel oba bankovca brez prelivanja krvi, s samiiim Mufom, ki vas je vrgel v nezavest. Od vseli vaših spoznanj glede moje osebe je točno samo eno: da namreč spadam med svobodne poklice. In sicer, če vas zanima, spadaim v društvo sleparjev. Predlagal bi vam, da tudi vi presedlate, ali pa pojdite znamke lepit. S pozdravom Billy, imenovan najpredrznejši „tič“ v Londonu."
Od tistega dne Sherlovv Ivolmes nima več svoje pisarne. Od tistega dne lepi Sherlovv Kolmcs znamke.
Najstrašnejši trenutek mojega življenja
13
Viha r
Kakor nešteto ljudi hrepeni po sreči in boljšem življenju, (la zapuste svoje drage in mili domači kraj ter se podajo čez širno morje, sem se odločila tudi jaz zapustiti kraj, kjer mi je tekla zibelka. S polnim srcem upov senu nastopila daljno pot proti novi domovini. A žalibog je tam mnogokateri bridko razočaran, ko spozna, da ni nova domovina taka kol si jo človek slika na parniku.
Strah in trepet pa me obideta še danes, ko se spomnim strašnega dogodka, ki sem ga preživela sredi morja. Bilo je že tretji dan, odkar smo se odpeljali. Ladja je mirno plula, med nami je bilo živahno raz-
položenje. Tu pa tam je zadonela lepa slovenska pesem s krova razkošne ladje.
Toda četrti dan zjutraj ob 9. uri se nenadoma približa huda nevihta, med nami zavlada mir. Mornarji na povelje kapetanovo hitro zavarujejo ladjo pred strašnim viharjem, ki se V bližal z veliko naglico. Mi potniki smo se podali v kabine in z grozo gledali razburkane valove, ki so butali ob ladjo. Naenkrat, sredi najhujšega viharja, zadoni od nekod strašni klic: Na pomoč, potapljamo se!
Od kod je prišel ta klic? Kdo bi vedel, kdo bi v tem viharju tudi mogel prili na pomoč?
štiri ure so .minile, preden se je vihar toliko polegel, da smo mogli pripluli na kraj nesreče. Prizor, ki se nam je odprl, mi osla ne neizbrisen: neka ladja je bila komaj še polovico iznad vode in na njej je slalo okoli 50 mornarjev, ki so se z obupnimi močmi skušali vzdržati na površini. Prišli smo prav v poslednjem trenutku; rešili smo vse razen enega, ki sc mu je odpel rešilni pas, ko je bil že skoro rešen. Strašen je bil pogled na ubogo žrtev, ki se je obupno borila za življenje. še enkral je prišla na površje — zaman, rešitve ni več bilo. Objel ga je val in ga pokopal v hladni grob.
Nekaj minut nato• se je pogreznila tudi ponesrečena ladja.	A.	S.	iz	1.	F.
14
15 o m b a
Kako strašno, kako težko mi je pri srcu, kadar se spomnim trenutka, ko sem videla toliko groze.
Minilo je že precej lel. Z mamo in seslro smo .sedele pri zajtrku, ko se začuje vrvenje in vpitje ljudstva. Slekli smo iz hiše na dvorišče, kjer je bilo že vse polno ljudi. Vsi so gledali proti nebu. Kaj je bilo? Velike črne ptice — o, ne ptice, nego sovražna letala. Nismo utegnili dolgo premišljevati, ko se mahoma utrneta iz nekega letala dve srebrni niti. Ljudje so zakričali in se razkropil na vse strani, in ludi moja mati se je v pravem času umaknila z menoj in sestro v klet. Komaj pa smo bili doli, ko sc je hiša močno stresla in strašen ropot je zadušil naše obupne klice. Gost dim se je privalil v klet, nastala je popolna tema. Planili smo na svež zrak in ko smo prispeli na dvorišče, se nam je odprl grozen prizor: tam kjer je bila prej vrtna ograja, je bila zdaj poldrugi meter globoka jama, kamor je padla bomba, okoli nje pa je bilo vse polno mrlvih kokoši.
Posledice le bombe še do danes niso pozabljene. V veži smo namreč zagledale, ležečega v poslednjih zdihljajih gospodarjevega sina.-V njegovih očeh je govorila bolečina, mati pa je obupno klicala sina, ki je odhajal od nje za vedno.
Takrat smo začuli tudi pri sosedu hudo vpitje. Stekli smo tja pogledat, kaj se je zgodilo, in zagledali drugo žrtev sovražne bombe. Na tleh je ležal med vrati mož z razmesarjeno levico in odprtim srcem. Zraven njega je jokala njegova žena s petimi nepreskrbljenimi otroki. Kako bridko je bilo poslušati lo klicanje otrok za njihovim očetom, toda od njega ni bilo glasu.	M.	K.
A to Se ni vse. Ta ugrabitev ni smela priti na dan! Vsa poizvedovanja, vse domneve, da celo vse nade je treba kratko malo presekati: zato mora biti gospodična de Saint-Včran mrtva. In tako vprizori umor in ustvari dokaze zanj. I)a jo je treba ,ubiti', o tem nič več ne dvomi; saj so ljudje ta umor pričakovali, saj so ga njegovi tovariSi napovedali, češ da maščujejo smrt svojega šefa, in to — baš tu je neizmerna genijalnost lega domisleka — je ves svet zapeljalo, da je hlastnilo po Lupinovem trnku.
Zakaj zbuditi neko vero še ne zadošča, treba je stvar napravili tudi verjetno. Lupin je vedel, da ga bom jaz izpregledal. Tudi to, da bom opazil sleparijo s kapelo in odkril kripto. In če bo kripta prazna, sc mora vsa njegova tako dosledno zgrajena stavba porušiti.
Zato k r i p t a ni smela b i t i p r a z n a !
Prav tako bi bila smrt gospodične de Saint-Včran šele tedaj neizpodbitna, kadar bi morje vrglo njeno truplo na suho.
Zato je moralo morje vreči truplo gospodične de Saint-Veran 11 a suho!
Kakor je vedel, sem zaslutil sleparijo s kapelo in odkril kripto. Njegovo truplo je bilo tam.
Vsakogar, ki je verjel v Lupinovo smrt, je to moralo prepričati. Toda jaz tega nisem niti sekunde veroval. Zatorej je postalo skrivališče odveč in vse korm binacijc ni"cve. Tako sem si rekel, da je bil kamen, ki ga je 1 'tika odkrušila, prečudno natanko tako naravnan, da je moral pri najmanjšem udarcu pasti in na vsak način zdrobiti glavo lažnega Arsčna Lupina. Kdo bi ga potem še spoznal?
Pol ure nato sem čul, da so našli na dieppslcih čereh truplo gospodične de Saint-Včran... ali bolje truplo, ki so ga imeli za truplo gospodične de Saint-Veran, ker so dobili na roki zapestnico, ki je bila podobna njeni. In to je tudi bilo vse, po čemer so jo mogli spoznati, zakaj truplo je bilo strašno razmesarjeno.
In tedaj sem razumel; zakaj nekaj dni prej sem čital v listu ,Vige de Dieppe1, da sta se v Envcrmeuju
zastrupila dva mlada ameriška zakonca in da sta še isto noč izginili obe trupli.
Dokazi tedaj drže. Nagib, ki je Lupina napotil, da ,umori deklico in prepriča tudi sodišče o njeni smrti, je znan. Ljubil je, a ni hotel, da bi ljudje to vedeli. In da to odkritje prepreči, ga ni bilo strah niti najhujšega, tudi ne tatvine obeli trupel, ki ju je potreboval, da jima da vlogo samega sebe in gospodične de Saint-Včran. Tako je bil lahko pomirjen. Nikoli ne bo nihče odkril resnice.
Nihče? Pač... Trije ljudje so utegnili resnico zaslutili v skrajnem primeru: Ganimard, čigar prihod je pričakoval, Sherlock Ilolmes, ki se je odpravljal čez Lokavski preliv, in jaz, ki šem 11111 bil na sledu. Nevarnost je bila tedaj trojna.
Odstranil jo je, s temi da je dal Ganimarda in Holmesa ugrabiti. Mene pa je hotel Brčdoux spraviti s poti.
Le ena točka je še temna. Zakaj mi je Lupin tako krčevito hotel iztrgati dokument o „votli igli“? Saj vendar ne misli, da mi je s lem izbrisal tudi spomin na onih pel vrst iz glave? Zakaj? Zakaj? Ali se je bal, da bi mi utegnil papir sam kaj izdati?
Naj bo že tako ali tako — to je resnica o dogodkih na Ambrumčsyju. Ponavljam, da igrajo v tej moji pojasnitvi neko vlogo domneve, da so v mojem osebnem poizvedovanju igrale celo precejšnjo vlogo. Toda če bi hoteli čakati na dokaze in dejstva in bi šele potem nastopili proti Lupinu, bi se utegnilo zgoditi, da bi večno čakali, ali pa bi stvari odkrili take, kakor bi jih Lupin pripravil, in bi prišli baš do nasprotnih izsledkov.
Talko se tedaj Izidor Beautrelet vendarle nii mogel premagali, da ne bi izpregovoril. Resnica je bila prelepa in prenenavadna, dokazi, ki jih je imel, preveč logični, da bi jih mogel zamolčati. Ves svet je čakal njegovih razkritij. In 011 je izpregovoril.
Zvečer tistega dne, ko je izšel njegov članek, so javili listi ugrabitev Beantreleitovega očeta.
Peto poglavje
NA SLEDU
Pod silo udarca je mladi Beautrelet omahnil. Na dnu srca vendarle ni verjel v možnost ugrabitve, ko se je bil odločil, da članek objavi. Saj je bil vendar dovolj dobro poskrbel za varstvo svojega očeta. Njegovi prijatelji v Cher-bourgu so imeli dolžnost, da pazijo nanj in ga niti trenutek ne izpuste iz oči. Ne, ne, Lupin ga je samo hotel potegniti, hotel je pridobiti časa in sovražnika preplašiti.
A če je le res? Če Lupin ni lagal? Domov mora, da vidi na lastnp. oči, kaj se je zgodilo.
Brzojavil je v Cherbourg. Proti osmim je bil na pariški postaji Saint-I.azare; čez nekaj minut je njegov ekspresni vlak odpuhal.
V vlaku je mehanično razgrnil list, ki ga je kupil na peronu. Pogled mu je obvisel na dolgem pismu, ki je Lupin v njem odgovarjal na njegov jutranji članek:
Gospod direktor!
Ne zahtevam, da posveča svet moji skromni osebi, ki bi v bolj junaških časih ostala docela neopažena, kako posebno pozornost. Vendar je neka meja, kjer je treba radovednosti minožic reči: stoj! Če nihče več ne spoštuje najintimnejšega zasebnega življenja, kakšna jamstva ima poleni še državljan?
Utegnejo mi poreči: višji interesi resnice. Toda lo je ničeva pretveza, zakaj resnica je znana, in jaz se je prav nič ne branim priznati. Da, gospodična de Saint-Veran živi. Da, ljubim jo. Da, nesrečen sem, ker me ona ne ljubi. Da, preiskava malega Beaulreleta je mojstrsko delo natančnosti in točnosti. Da, strinjava se, v vseh točkah. Uganka je rešena, skrivnosti ni. Torej?
Ranjen v dno duše, še krvaveč iz krutih moralič-nih ran, prosim, da ne izročate več mojih najskrivnej-ših upov zlobi množic. Miru prosim, miru, ki ga potrebujem, da si pridobim naklonjenost gospodične de Saint-Veran. Vse, česar si poželi, pa naj bi lo bilo najlepša dragotina sveta ali najbolj nedosegljivi zaklad — vse ji položim pred noge.
Ali da lo dosežem, še enkrat ponovim, potrebujem miru. Zato odlagam orožje, zato prinašam svojim sovražnikom oljčno vejico — in jih hkrati velikodušno opozorim, da utegne zavrnitev moje roke roditi zanje najhujše posledice.
Še besedico o gospodu Ilarlingtonu. Pod tem imenom se skriva krasen človek, tajnik ameriškega milijarderja Cooleya, ki mu je dal nalog, da v Evropi nagrabi vse umetnine, ki jih le more dobiti v roke. Nesreča je hotela, da je zadel na mojega prijatelja Etienna de Vaudreix, z drugimi besedami Arsena Lupina, z drugimi besedami mene. Tako sem zvedel, kar sicer ni res, da je neki gospod de Gesvres hotel prodati štiri Rubense pod pogojem, da dobi zanje kopije
Homan »Skrivnost Votle igle« je začel izhajati v 32. številki »Homana«. Današnje nadaljevanje je šesto. Novi naročniki lahko dobe še vsa do zdaj izišla nadaljevanja.
in da nihče o tej kupčiji ničesar ne izve. Moj prijatelj je hotel gospoda Gesvresa pregovoriti tudi za prodajo kapele. Pogajanja je vodil moj prijatelj de Vaudreix v dobri veri, Ilarlington pa nekoliko naivno, dotlej, dokler niso bili Rubensi in kapelske umetnine na varnem ... in gospod Ilarlington v ječi. Ne ostane tedaj nič drugega kakor nesrečnega Američana izpustiti, ker je nedolžen, milijarderja Coolcya postavili na sramotni oder, ker iz strahu pred sitnostmi ni protestiral proli aretaciji svojega tajnika, mojemu prijatelju Etiennu Vaudreixu, z drugimi besedami meni, pa čestitati, ker sem javno moralo maščeval s leni, da sem obdržal slo tisoč frankov, ki sem jih dobil* od nesimpatičnega Cooleya.
Ne srdite se nad dolgostjo tega pisanja, dragi gospod direktor, in sprejmite izraze mojega odličnega spoštovanja.	Arsčne Lupin.
Nemara je Izidor izražanja tega pisma pre-l e Irta val prav tako podrobno in natančno kakor je študiral dokument o Aiguille Creuse. Lupin si ni nikoli dajal truda, da bi bil napisal le eno svojih originalnih in zabavnih pisem, če ni bilo treba — to se je še vselej pokazalo.
'Kaj je dalo povod temu pismu? Iz katerega skrivnega nagiba je priznal svojo ljubezen in svoj neuspeh? Izidor si ni vedel odgovora.
Prišedši v Cherbourg je moral verjeti, da Lupin ni lagal. Njegovega očeta ni bilo nikjer. Upravnik arzenala mu ni vedel prav nič povedati. Glavna vrata so bila zaklenjena, vse povsod postavljene straže — a ko so zjutraj stopili v sobo, Beautreletovega očeta ni bilo nikjer. Kako je izginil, kam?
Izidor ni imel več miru. Pozabljen je bil ta trenutek Lupin in njegove pustolovščine; najprej mora poiskati očeta.
Toda kje naj ga išče?
Poizvedel je, da sc je usodno noč nedaleč arzenala za pol ure ustavil neki avtomobil, nato pa je odpeljal po cesti, ki drži v Tours. Dalje je dognal, da je ta avtomobil vozil skozi Bu-zangais in Ch?iteauroux in se ustavil onkraj mesta ob robu gozda. Tam se mu je pridružil drugi avto, nakar je prvi krenil v nasprotno smer na sever proti Issoudunu.
To je bilo vse. Malo je bilo, a Izidor se ni dal preplašiti. Vse naslednje dni je preoblečen hodil po teh krajih in poizvedoval.
Čez štirinajst dni ga je upanje minilo. V listih je bral, da »la grof de Gesvres in njegova hči zapustila Anibrumesy in se naselila v okolici Nice. Zvedel je tudi, da so 1 larlimgtoma izpustili, ker se je izkazalo, da je nedolžen. Le o njegovem očetu listi niso ničesar poročali.
Mladi Izidor se je že pripravljal, da se vrne nazaj v Pariz, ko dobi nekega jutra pismo, ki so ga poslali za njim. Bilo je brez znamke in ko je pozorneje pogledal rokopis, ga je streslo.
Bilo je v resnici pismo njegovega očeta.
Ari k' bodo te vrstice dosegle, dragi sin? Skoro ne morem verjeti.
Vso noč po ugrabitvi smo se vozili v avtu, zjutraj pa \ vozu. Videl nisem ničesar. Grad, kamor so me zaprli, mora biti sodeč po njegovem slogu in vegetaciji njegovega parka, nekje v osrčju Francije. Moja soba" je v drugem nadstropju in ima dve okni. Popoldne se smerni dve uri izprehajati po parku, a samo pod nadzorstvom.
To pismo ti pišem na slepo srečo; privežem ga na kamen. Morda se mi ga kedaj posreči vreči čez zid in ga kateri kmet pobere.
Vendar si ne delaj skrbi. Jako lepo ravnajo z menoj.
Tvoj stari oče, ki te zelo ljubi in je žalosten, če pomisli, koliko skrbi ti prizadaja.	Beautrelet.
Izidor je najprej pogledal po poštnem pe~ čatu. Pismo je bilo oddano v Cuzionu v de-partmanu lndru.
Indre? Saj to je bil departman, kjer je zadnje tedne tako mrzlično poizvedoval.
H rez obotavljanja se je odpravil v Cuzion. Na mostu čez reko Indre je dohitel dve kmetici, ki sta vozili mleko v mesto.
„Ali ari tu znamenit grad?"
„Seveda, tamle na griču za onimle drevjem."
»Kako pa se imenuje?"
,,L’Aiguille.“
To vprašanje je bil zadal kar tjavendan. Odgovor ga je oisupil.
„Grad I/Aiguille? ... O!... Kje pa vsem po tem lalkem? li ni to departman Indi*e?“
„Ne! Indre je na onem bregu... Tu smo pa v depiartmanu Creuse.“
Izidorju je bilo, kakor bi ga bil kdo udaril po glavi. Grad L’Aiguille! Departman Creuse! L’Aiguille Creuse! Votla igla! Ključ za dokument! Zmaga! Zmaga! Zmaga!
Ne meneč se dalje za kmetici jima je obrnil hrbet in odhitel opotekaije se kakor pijan.
Šesto poglavje
SKRIVNOST SVETOVNE ZGODOVINE
Drugo jutro se je Beautrelet preoblekel v mladega angleškega slikarja in sc dal najaviti pri notarju v Eguzonu, največjem kraju tega okoliša,. Povedal mu je, da :nu ti kraji ugajajo, im da itai se rad tu nekje naselil s svojima roditeljema. Notar n ni je naštel več hiš, ki so bile naprodaj; toda Beautrelet je takoj prešel ina grad L’Aiguille na bregu reke Creuse.
„Da, toda la grad je že pet let last enega mojih k Lij e n lov in ni na prodaj."
»Tedaj sam stanuje v njem?"
„Ne; lani sc je z materjo izselil im ga oddal čez poletje nekemu Italijanu v najem."
»Aha, baronu Anlrediju. Kakšcm človek je to?"
»Ne vem ...“
»Aid ga ne poznale?"
»Ne, saj ga nikoli ni na izipregled. Vse na- • kupe mu oskrbi stara kuharica, ki z nikomer nc izpregovori besede. Čudni ljudje so to ..."
»Ali mislite, da bi vaš kliijent grad prodal?"
„Nc verjamem; stavba, je zgodovinska, zgrajena v najčislejšem slogu Ludovika XIII. Moj kliijent mnogo na to da ...“
»Ali imate njegov naslov?"
»Louis Valmčras, Taborska ulica štev. 154.'
Beautrelet se je odpeljal v Pariz. Dva dni nato je po treh brezuspešnih obiskih vendarle dobil Louisa Valmerasa doma. Bil je mož kakih tridesetih let, odkritega, simpatičnega obraza. Beaulrelelu sc je zdelo odveč slepomišili; predstavil sc je in je takoj prešel na smoter svojega poseta.
»Dovolj razlogov govori za to, da je moj oče zaprt na gradu L’Aiguiille. Prišel sem, da vas vprašam, kaj mislite o svojem najemniku Anlrediju."
»Kaj mislim? Prvič sem ga srečal lansko zimo v Momtecarlu. Slučajno je zvedel, da sem lastnik gradu L’Aiguille, in me (takoj prosil, da mu ga dam v najem, ker je hotel prebiti poletje na Francoskem."
»Še mlad človek je ...“
»Da, z jako energičnimi očmi in plavimi lasmi."
„Ima brado?"
»Da. In zadaj zaprt ovratnik, kakor ga nosijo duhovniki. Sploh spominja na angleškega pastorja."
»On je," je zamrmral Beautrelet, »on je; takega sem ga videl; in lak je njegov policijski popis."
»Kaj pravite?"
»Mislim, ne, prepričan sem, da ni vaš na-jemmiik nihče drugi kakor Arsene Lupim.“
Stvar je Louisa Valmerasa zanimala. Poznal je vise Lupiimve pustolovščine in tudi odločilne točke njegovega 'boja z Beamtreleibom. Pomel si je rolke.'
»Glej, glej! Grad L’Aiguille postane še slaven. Kakor nalašč, saj se že dolgo pečam z mislijo, da ga prodam. Samo..."
»Pnosil bi vas, da ste skrajno oprezni in obvestite policijo šele tedaj, kadar bo vsa stvar /.e pojasnjena. Zakaj, denimo, da moj najemnik ni Arsene Lupin'?"
Beautrelet je razvil svoj načrt. Sam bi šel, splezal čez zid, se skril v parku ...
Louis Val m er as ga je prekinil;
»Obzidje je visoko. lin kadar boste že čezenj, vas sprejmeta dva velikanska pisa, last moje matere ..
„0, malo strupa . .
„Nu, denimo! In kaj potem? Kako hočete v sam grad? Zidovje je masivno, okna zamrežena. In tudi če boste ;.e notri, kdo vas bo v gradu vodil? V njem je osemdeset sob.“
„Da, toda soba z dvema oknoma v drugem nadstropju?"
„Vem, katera je to. Toda kako jo hočete najti? V hiši je troje stopnic in cel labirint hodnikov. Tudi če vam dam načrt gradu, se boste vendarle izgubili."
»Pa pojdite vi z menoj," je smeje se rekel Beautrelet.
„Zakaj ne! Stvar me zanima. Sodim, da se ne bom dolgočasil... Vrhu tega vam moja navzočnost ne bo nekoristna."
Dva dni nato je prišel v Crozant ciganski voz s sestradanim konjem. Voznik je dobil dovoljenje, da spravi voz in konja na koncu vasi v zapuščen skedenj. Bazen voznika, ki ni bil nihče drugi kakor Valmeras, je štela ciganska tolpa še tri mlade ljudi, ki so pletli stole iz vrbovih šib; to so bili Beautrelet in dva njegova součenca.
Tam so ostali tri dni in čakali ugodne prilike. Četrto noč se je nebo pokrilo s črnimi oblaki in Valmeras je predlagal, da bi šli na
poizvedovanje. Vsi štirje so krenili skozi gozdiček. Potlej se je Beautrelet splazil skozi robidje in se zdajci zagledal pred velikimi vrati. Trepečoč je vtaknil ključ, ki mu ga je bil dal Valmeras, v ključavnico in ga tiho obrnil. Ali se bodo vrata odprla? Ali niso morda zapahnjena? Pritisnil je; vrata so se brez škripanja odprla. Bil je v parku.
»Pst!“
Valmeras je prijel mladega moža za laiket.
»Kaj je?"
»Psi!"
Valmeras je tiho požvižgal. Dve beli senci sta priskočili in se zleknili pred njegovimi nogami.
»Mir!... Lezita! Talko!... In da se mi ne ganeta!"
Tako sta se priplazila do nekega okna, kjer je Valmeras z demantom izrezal steklo in obrnil zapah. Drug za drugim sta stopila skozi okno.
»Soba, kjer sva zdaj," je rekel Valmeras, »je na koncu hodnika. Za njo pride velika, s kapi okrašena veža in na koncu nje stopnice, ki drže v sobo, kjer spi vaš oče."
Slaboten sij je osvetljeval vežo, kamor sta krenila. Nočna svetiljka pod stopnicami na majhni okrogli mizi se je svetlikala izmed tankih palmovih vej.
»Stojte!" je šepnil Valmeras.
Blizu luči je stal neki možak s puško v roki. Ali ju je videl?
Beautrelet je omahnil na kolena; ni se upal ganiti, njegovo srce je razbijalo, kakor bi mu ga hotelo raznesti. A ker je bilo vse tiho in mirno, je straža čez nekaj časa pobesila puško.
Preteklo je deset, petnajst strašnih minul. Lunin žarek je zdrknil skozi sitopmiško okno. In zdajci je Beautrelet videl, da se je žarek nezaznavno premaknil in da ga bo čez pet, deset minut dosegel in ga popolnoma osvetlil.
IZnoj mu je jel kapljati z obraza na tla. Talko ga je bilo groza, da bi bil najrajši skočil na noge in pobegnil. A tedaj se je spomnil Val-mčrasa, poiskal ga je z očmi in ves prepaden videl, kako se je v zavetju teme plazil naprej. Z e je bil na znožju stopnic le malo korakov od straže.
Kaj je nameraval? Ali je morda sam hotel rešiti jetnika?
Beaulrelet ga je zdajci izgubil iz oči; in mamama se mu je zazdelo, da se nekaj pripravlja.
Pirav takrat je neka senca skočila na, stražo, luč je ugasnila, začul se je trušč boja.. oeaulrelet je pnieKel. Moža sta se zavalua na tla. Motel se je s«.iomiti. Toda začul je zamolklo hropenje, vzdih in takoj nato je eden izmed obeli vstal in ga prijel za roko.
„Brž — naprej 1“
Bil je VaLmeras.
Stekla sta po stolpnicah gor do hodnika, ki je bil pokrit s preprogo.
„Na desno,“ je šepnil VaLmeras, „in potlej četrta soba na levi.'*
Kmalu sta našla sobo. Kakor sta pričakovala, je bila zaklenjena. Pol ure sta se morala mučili, preden se jima je posrečilo ključavnico vlomiti.
Tipaje je Beaulrelet poiskal posteljo. Njegov oče je spal. Rahlo ga je prijel za roko in ga zbudil.
„Jaz sem, Izidor — in še neki prijatelj ... Ne boj se ... Vstani... Samo tih’o!“
Oče se je oblekel, toda ko so hoteli iti ven. je šepnil:
»Niserr sa i v gradu.“
„Ne? Ne ie pa š ? Ganiimard? Holmes?1* „Ne..	1	m ju vudel.“
„Kdo pa?
„Nek dek
»Gotovo g ulična de Saint-Včrain.**
„Ne vem . .. Videl sem jo nekajkrat samo v parku... če se sklonim, s svojega okna, vidim do njene sobe. Dajala mi je znamenja.** »Ali veš, kje je njena soba?**
„Da, na tem hodniku tretja na desni.“ »Modra soba,“ je zamrmral VaLmeras. »Vrata imajo dve krili, mislim pa da jih ne bo težko vlomiti.“
Res so se vrata kaj naglo podala. Oče Beau-trelet je prevzel nase nalogo, da deklico obvesti. Deset minut nato je prišel z njo iz sobe.
»'Prav si imel... gospodična de Saiiint-Včran.“
Vsi štirje so odhiteli po stopnicah dol. Spodaj se je VaLmeras ustavil in se nagnil k straži. ,,Ni mrtev; ostal bo pri življenju.*
»Hvala Bogu!" je olajšano vzdihnil Beau-trelet.
»Na srečo se je rezilo mojega noža upognilo ... Sunek ni bil nevaren. Pa tudi če bi bil - lopovi niso vredni usmiljenja!“
Bilo je ob treh zjutraj, ko je družba odšla iz grada.
Toda s to prvo zmago Beaulrelet ni bil za-d o vol j en. Od očeta in deklice je zvedel, da je Arsene Lupin prihajal samo vsake tri štiri dni v avtomobilu, a zjutraj se je spet odpeljal. Vselej je obiskal svoja ujelniika, ki nista mogla prehvaliti njegove vljudnosti in ljubeznivosti. Zdaij ga po vsej verjetnosti ni bilo v gradu. Razen njega sta videla tudi neko staro žensko, iki je kuhala in vodila gospodinjstvo, 'im dva moža, ki sta menjaje se stražila in nista nikoli z njima govorila.
»Dva pajdaša tedaj, ali bolje trije, če štejemo tudi ženo,** je sklepal Beaulrelet. »Take divjačine ne smemo zgrešiti.“
Skočil je na kolo in se odpeljal v Eguzon, kjer je spravil orožnike na noga. Okoli osmih se je vrnil s straž/mojstrom in osmimi orožniki v Crozanl. Dva izmed njih Sta. ostala kot straža pri vozu, dva druga sta se postavila pred glavna vrata, ostali štirje pa so v Beautreleto-vem in Valmčrascivem spremstvu krenili v grad.
Prepozno. Vrata so bila odprta na sležaj. Neki kmet jim je povedal, da je videl pred kako uro avtomobil, ki je odpeljal iz gradu.
Hišna preiskava je bila docela orezuspeš-na. Našli so samo nekaj oblek in perila, drugega nič.
Beautreleta in Va Ime rasa je najbolj začudilo, da je izginil ranjenec. Na tleli v veži ni bilo nikakih sledov krvi.
Sploh ni bilo nikjer prijemljivih dokazov o Lupinovih obiskih v gradu L’Aiguille Creu-se, in orožniki bi bili trditve Beautreleta in njegovega očeta, Valmerasa in gospodične de Saint-Veram lahiko kot neutemeljene zavrnili, če ne bi bili naposled odkrili v neki sobi pol lucata prekrasnih šopkov cvetic s posetnico Arsčna Lupina — prezrtih, ovenelih in pozabljenih šopkov ... Na enem je bilo razen njegove posetnice pripeto pisemce, ki ga Ray-monde še ni videla. Popoldne, ko ga je preiskovalni sodnik odprl, so* brali v njem deset strani prošenj, obljub, groženj in izrazov obupa, vse brezumje ljubezni, ki ji je bil odgovor samo prezir.
Pismu se je končalo takole:
Pridem v torek zvečer, Raijmonde. Dotlej imate čas, da si premislite. Ne morem del j čakati. Odločen sem za vse.
V torek zvečer je bilo zvečer tistega dne, ko je Beautrelet osvobodil gospodično de Saint-Verain.
•Velika«sil«) presenečenje in navdušenje, ki sta objela ves svet, ko je prišla na dan vest o nenadejani rešitvi, sta vsem v nepozabnem spominu; Gospodična de Sainl-Veram svobodna! Deklica, po kateri je Lupin hrepenel, iztrgana iz njegovih krempljev! Prost tudi Beautreletov oče! Prosta oba njegova vjetmiika! In skrivnost votle igle? Odkrila, objavljena vsemu svetu!
Bogme, občinstvo je imelo svoje veselje. Ljudje so peli zabavljice na premaganega pustolovca.
»Lupinova ljubezen!" „Arsenove solze!" »Zaljubljeni zločinec!" »Žepanjeve tožbe!" so kričali na bulvarjih in žvižgali v delavnicah.
In Beautrelet je postal ljubljenec vseh. O n je bil vse napovedal, vse spravil na dan. Lupin je našel svojega mojstra.
V začetku oktobra se je Izidor vrnil v Pariz, da nadaljuje svoje študije in se pripravi za skušnjo. Zanj se je spet začelo mirno vsakdanje življenje brez dogodkov. Kaj bi se tudi moglo zgoditi? Saj je bila vendar vojna končana!
Na drugi strani pa si je tudi Lupin moral biti v svesti, da 11111 ne kaže drugega kakor sprijazniti se z usodo, zakaj nekega dne sla se spet pojavili njegovi drugi žrtvi, Ganimard in Sherlock Holmes. Njuna vrnitev v svet sicer ni bila kaj glasna. Neki cunjar ju je našel na Orfevreskem nabrežju nasproti policijskega predsedništva, oba speča in zvezana.
Po tednu dni popolne nezavesti sta se naposled osvestila in sta začela pripovedovati — ali bolje, Ganimard je pripovedoval, zakaj Holmes se je zavil v mrk molk — da sta na jahti Hircndelle napravila pot okoli Afrike, prekrasno in poučno morsko vožnjo, kjer sta kila popolnoma svobodna izvzomši tiste ure, kadar se je ladja ustavila v pristanišču. Glede svojega prihoda na Orfevresko nabrežje nista vedela nčesar povedati; brez dvoma sta bila ze nekaj dni v narkotičnem snu.
Nijmna izpustitev je bilo priznanje poraza. D up in je Opuščal boj.
Neki drugi dogodek je to še bolj potrdil: zaroka Louisa Valmerasa z gospodično ne Saimt-Veiran. Pogosto in prijateljsko' srečava-nje in shajanje je mlada človeka ogrelo drugega za drugega. Valmerais je vzljubil melanholični Raymodin čar, ona pa je začutila po ranah, ki jih ji je vsekalo življenje, potrebo po moškem varstvu in je podlegla moči in energiji moža, ki jo je tako pogumno pomagal rešiti.
Dan poroke je vse pričakovalo s skrbijo. Ali Lupin ne bo poskusil preiti v napad? Ali bo mogel prenesti nepopravljivo izgubo deklice, ki jo je ljubil? Dvakrat, trikrat so videli sumljive ljudi, ki so lazili okoli Valmerasove vile, in Valmeras sam se je moral neki večer ubranili napada nekega na videz pijanega človeka, ki je streljal nanj in mu s kroglo preluknjal klobuk. A napoislcd se je poroka napovedani dan vendarle vršila in Rajmonde de Saint-Verau je postala žena Louisa Valmerasa.
Bilo je kakor bi se bila usoda saima zavzela za Beautreleta in podpisala poročilo o- njegovi zmagi. To je množica tako zelo občutila, da se je med njegovimi občudovalci pojavila misel proslaviti njegov triumf in Lupinov poraz z velikim banketom. V štirinajstih dneh se je zbralo tri sto podpisov za ta banket. Povabljeni so bili vsi osmošolci vseh gimnazij. Časopisi so pisali himne na Beautreleta. In banket je postal, kakor je obetal, apoteoza.
A prijetna in preprosta apoteoza, ker je bil Beautrelet njen junak. On je bil skromen kakor zmerom, nekoliko presenečen nad prevelikim aplavzom, nekoliko v zadregi nad pretiranimi slavospevi, ki so poveličevali njegovo nadmoč nad najbolj znamenitimi kriminalisti... malo v zadregi, pa tudi jako ganjen.
Izpregovoril je nekaj belsed, ki so vsem ugajale, govoril je z zmedenostjo otroka, ki zardi, če ga pogledaš. Govoril je o svojem veselju, svojem ponosu. In naj je bil še tako gospodar samega sebe, ga je vse to vendarle upijanilo. Nasmihal se je svojim prijateljem, svojim součencem, Valmerasu, gospodu Gesvresu in svojemu očetu.
Toda med tem ko je še govoril in je še držal v roki kozarec, se je z drugega konca dvorane začul neki glas; nekdo je mahal s časopisom. Kakor bi trenil, je vse utihnilo in kali-lec miru je sedel. Toda mrmranje radovednosti se je širilo okoli mize, časopis je šel iz rok
H a j š i n e
V tramvaju se otrok strašno dere. Nekemu sta-rejšemu gospodu je naposled teya že preveč in pravi:
„če ne boš zdaj pri priči tiho, te požrem!"
..Uajši ne," ricJče malčkova mati. „lma namreč polne hlače!"
Popolno delo
Na neki ženski kliniki v Nemčiji ima mlad medi-ciriec prvič opravka s porodom. Ko ne ve več kod ne kam, pokliče profesorja, ki si ogledla njegovo delo in pravi:
„Lepo, gospod kandidat. Otrok je mrtev, mati umira, zdaj ubijte še babico, potem bo delo popolno."
P r i s o t no s t d 11 h a
. Na dirkališču se podre tribuna in z njo strmoglavi mnogo gledalcev v globino.
Dva prijatelja, ki sta tudi padla, se srečata čez nekaj časa in prvi jame pripovedovali, da je dobil od zavarovalnice za nezgode 20.000 frankov.
„Jaz sem jih dobil ]>a 40.000, dvajset zase, dvajset pa za ženo."
„Kaj se je tudi tvoji ženi kaj pripetilo?"
„Ne, pripetilo čisto nič, ona sploh ni bila na tribuni, toda imel sem toliko prisotnosti duha in sem izrabil priliko, da sem jo v vseobči zmedi s peto sunil v obraz."
S a j r e s !
Ob treh ponoči pozvoni pri lekarnarju.
„Prosim, zavojček Planinka-čaja."
,,Za to bi prišli lahko tudi jutri zjutraj!"
„lmate prav. Pa pridem jutri!"
„P o n o č i, ko ljubezen v z pl a m t i"
To lepo pesmico sem si hotel kupiti v knjigarni, pa sem velel prodajalki na kratko: „Gospodična, prosim, .Ponoči'."
„Prav,“ odgovori proda jedka, „čez dan itak ne utegnem!"
v rolke in vsakteri gost, ki ga je dobil in preletel napis, je vzkliknil od začudenja.
„Na glais! Na glas!“ so vpili drugi, ki še niso prišli do njega. Gostje ob častni mizi so se vzdignili. Beautreletov oče je stopil po časopis in ga dal svojemu siimu.
„Na glas!“ so še glasneje zavpili nekateri.
A drugi so zakričali:
„Tak poslušajte vendar! Saj hoče brali! Tak poslušajte!11
li i s tri s i n č e k
Midi Stanko je jako ukiaželjen. Po cele are ne da očetu miru z raznimi vprašanji. Naposled očeta mine potrpljenje:
,,/jlaj pa malo molči, da preberem časopis!"
„Samo še eno vprašan e, papa. Če sede osa na koprivo, ali takrat osa ko j rivo piči ali kopriva oso opeče?"
Ni mu mogla odreči
Mlado dekle prosi žensko podporno društvo podpore za svoje tri nezakonske otroke. Predsednica se začudi, da ima prosilka že tri otroke in kar od treh različnih očetov.
..Veste, gospa predsednica," odgovori dekle, „to je tako. Pii prvem mi je bilo šele sedemnajst let, takrat še nisem vedela, kaj je svet, drugi mi je obljubil zakon in me potem pustil, tretji pa je bil tako zid faid. gospa predsednica, da rrtu tudi vi ne bi mogli odreči."
I) i v j e ž e n s k e
Raziskovalec se vrne iz Afrike in pripoveduje o divjih ženskah nekega lamošnjega plemena, ki nimajo jezikov.
,.Čudno," meni neka dama, „saj poleni pa ne morejo govoriti!"
„Zato so pa tudi tako divje!"
C h a p l i n o v i dol g o v i
Znameniti [Umski umetnik Charlie Chaplin je bil svoje čase, ko še ni bil tako slaven, v neprestani denarni stiski in dolgov je imel, da sam ni vedel koliko. Ko ga je neki upnik že desetič terjal, je Chaplin sedel za mizo in napisal lote pismo:
,„lako spoštovani gospod! V predalu moje pisalne mize je več sto lističev z imeni mojih upnikov. Vsako leto na novega leta dan zaprem oči in vzamem iz predala listič in čigar ime potegnem, tisti dobi denar. Če me boste še enkrat terjali, bom prisiljen izključili vas iz loterije."
K O L E I) A H
Naj bo človek še lak o / remelen, zmerom so še premelenejši od njega.
Vam pride v staro častitljivo bavarsko gostilno krošnjar in hoče krčmarju prodali koledar. Krčmar sicer nima namena kupiti, a se da vendarle pregovoriti. Vzame koledar in gre z njim. Potlej pride krčmarica, ki ne sluti, da je njen mož kupil koledar. Spel moleduje in sili krošnjar, dokler tudi krčmarice ne omehča. Tisti mah stopi v pivnico njen mož in krošnjar jo iz previdnosti odkuri. Seveda krčmar takoj vidi, da ga je prcfrigancc prelisičil, in pošlje fanta za njim.
„Aha,“ se veselo zasmeje krošnjar, ..ti bi tudi rad koledar, na, tebi ga dam ceneje, ker gotovo nisi denaren."
Fant mn plača in se vrne s koledarjem v hišo. Kaj je krčmar rekel na tretji koledar, pa kronika ne pove.
G o 1) e z jajci
Gobe dobro očisti, manjše pusti kakršne so, večje pa razreži. Precej čebule dobro razsekljaj in duši v vreli masti. Ko malo porjavi, vrzi v mast gobe, dodaj pol žlice moke in zalij z vročo vodo, ali še bolje z dobro juho. Ne pozabi pridati vseh začimb. Potom kuhaj vse skupaj 20 minul. Po svoji prevdarnosli lahko dodaš tudi žličico kisa.
Kaj mora vse imeti dobra gospodinja?
Predvsem dobro kuharsko knjigo. Najboljša na lem polju je „S 1 o venska kuharica".
Knjiga stane Din 100.—. s poštnino Din 108.—, ki jih lahko plačate v 4 obrokih po Din 12.—-• vsak mesec, če jo naročite preko uprave „Romana“.
Koliko sadja gre vsako leto v nič, ker ga gospodinja ne zna s pridom izrabiti. Kako ga najbolje uporabite, Van* pove knjiga ..Sadje v gospodinjstvu". ki stane broš. Din 24_____
O vseh drugih rečeh, ki se tičejo gospodinjstv i, pa pove knjiga s. Silvine Purgajeve „G o s p o d i n j-s 1 v o", ki se dobi broširana za Din 10,-—.
Vse le knjige lahko naročite preko uprave ,,Komana".
d&i šfiL {
Krvavitve iz nosa
Krvavenje iz nosa pri ljudeh, ki imajo dovolj krvi, ni škodljivo — narobe, časih celo koristi, ker se takrat človek iznebi na naraven način krvi, ki je ima preveč. V takem primeru krvavenja ni treba ustaviti, razen če se pojavi v preveč obilni meri ali pa, če se vlije kri v takih okoliščinah, da je človeku neprijetno.
Če ti teče kri iz desne nosnice, zatisni desno nosnico s kazalcem leve roke, desno roko pa dvigni za tri minute kvišku in jo drži v neizpremenjenem položaju; za levo nosnico pa narobe.
Vdihavaj zrak skozi nos in ga izdihavaj skozi usta.
Uspešno je vsrkavanje citronovega soka skozi nosnice. Prav tako pomaga tudi vsrkavanje razredčenega kisa.
Hujše krvavljenje iz nosa ustaviš z vročimi obkladki na tilniku. Če pa se krvavljenje na noben način noče ustaviti, zamaši bolniku obe nosnici s krpicami, ki si jih namočil v kis, in hitro pokliči zdravnika.
Zdravilna iinoč raznega sočivja
Ohrovt služi kot zdravilo za glavobol, pravijo pa tudi, da deluje na zdravje želodca in vranice.
Špinača je posebno dobra za slabokrvne in poživlja tudi delovanje ledvic.
Zčlena časih presenetljivo deluje pri zdravljenju revmatizma in je sploh priporočljiva za slabe živce.
Paradižniki so dobro sredstvo proti nerednemu delovanju jeter.
Repa pospešuje tek.
Salata posebno poleti uspešno teši žejo in je dober nadomestek vode, zvečer pa pripomore človeku do hitrega in lahkega spanja.
Kumarice preženejo notranjo vročino in olajšajo glavobol, če jih drobno narezane privežeš v obkladku na čelo. Kumarčno mleko je že staroznano lepotilo in osvežilo.
Česen poveča tek in je priznano sredstvo za otroške gliste.
Čebulov sok čisti kri in lopi ledvične kamne, č e -bulo v s o k na sladkorju omili kašelj.
Zelje je najbolj znano in splošno zdravilno zelišče.
Redkev je dobro zdravilo za žolčne kamne.
Več kakor polovica avstralske celine je brez vode.
Najstarejši tiskani koledar je izšel leta 1439 v Nemčiji.
Na Japonskem so že leta 1(136 uvedli železne novce.
Zamorci plemena Zulu so najboljši in najvztrajnejši tekači na svetu. Lahko tečejo ure in ure s povprečno hilrostjo 12 kilometrov na uro, ne da bi se kaj utrudili.
čebela umre, ko piči človeka.
Učen>aki so izračunali, da se obseg solnca vsakih sto let poveča za osem kilometrov. Seveda je to v primeri z njegovo velikostjo malenkost.
Prve izdelovalke papirja iz celuloze so brez dvoma ose.
Potapljaški zvon (skafander) ni mlad izum. Uporabljali so ga že stari Feničani leta 320 pred. Kr.
Prvi petrolejski vrelec so odkrili leta 1859.
Rim je mesto, ki šo ga največkrat zavzeli sovražniki. Od leta 390 pred Kr. so ga sovražniki razrušili več kakor štiridesetkrat.
Do dvanajstega stoletja se na Angleškem gluhonemi niso smeli ženiti.
Prvo tiskarno v Turčiji je osnoval leta 1718 Nr-mec Bachstrom.
K#eMgj^jHy
Elitni Kino Malica
Tel. 21-24
EDINI ZVOČNI KINO V LJUBLJANI z najboljšo svetovno aparaturo Western Electric. OTVORITEV JES E N S K E S E Z O N E!
SINJI ANGEL. Prvi govoreči velefilin Emila Jan-ningsa. Vsebina po romanu „Profesor Unrath" Henrika Manna.
SMEJ SE IN PLAKAJ! Najnovejši velelilm s slavnim Al o m J o I s o n o m. Tragedija umetniškega zakona. Sodeluje mali Daveri) Lee, znan i/. nepozabnega filma „Singing Fool“.
TANGO LJUBEZNI. Briljantna filmska komedija z \ViIIyjem Forstom v glavni vlogi.
■■ d ■ | %r ek p° Din 60 — s tri'
■ letnim jamstvom
IVAN PAKIŽ, LJUBLJANA
11	Rred	Škofijo	15.
200 dinarjev
na mesec plačuje za novi veliki Brock-hausov leksikon.
20 velikih knjig s 16.000 strani
razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Brockhaus bo Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in najzanesljivejši svetovalec.
Do zdaj izišlih 6 knjig dobite takoj po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugoslovenske knjigarne „Minerve, d. d.“ Vse informacie daje „Boman“.
int AVIINI
C A 3
»PLANINKA"
zdravilni
-aj
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolč nem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „PIaninka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarna Mr. Ph. L. Bahovec. Ljubljana
ter stane zavojček 20 Din
U Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-Jev pecilni prašek
Dr. Oetker-Jev vanllinov prašek
Dr. Oetker-Jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to. da se dobe pristni Dr. Oetker-Jevl fabrlkatl, ker se često ponujajo mani vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne In močnate Jedi,
pudinge In spenjeno smetano, kakao in čaj, šartlje, torte in pecivo, jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša 'A zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij „Bomana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.