Štev. IO. V Ljubljani 1. oktobra 1879. Leto IX. slovensko mladino. Naro«- naprej plačuje j in pošilja u-I rednllt- I J^ jerlli htt.St.1 LJntc ' IJani. j I Čez aefcaj I«t. o sem bil otrok, Sèi čez nekaj let Maj It i'u še doma, Spet sem na goro, Mnogo sem irat'1 V prsih mi srcé Mnogo že želja. Bilo je bridko. Kad uns tran gor« Al z gore domóv Videl bil bi evet, Nisem smèl nazaj, Sèi sem na goro, Moral sem naprej Gledal ga zavzet. Moral v daljni kraj. Bil takó je lep, Ni več mikal me, Bil tako je nóv, Kot nekdij nov svét, V srci mi ostal Vedno som domóv Je pogléd njegov. Želel priti spet. J. s.. Mali pletenicar. Živel je svoje dni vrlo iinovit človek, ki je imel dvoje otrok, Milotina in Fränjico. Ta dva otroka sta dobro živela v hiši svojih staršev, in že od mladih nog nista se privajala nobenemu delu. Tako živčč z dneva na dan, I mislila nista na druzega nego le na igrače in zabàve. Kaj čuda potem, da sta bila nemarna in lena, ter sta rajše postopala in polégala, nego da bi se bila pridno učila in delala. Najuavddnejša in najlaža opravila, katera bi vsak ' IM6- (lober otrok rad in z veseljem izvrševal, moral je mesto njiju opraviti hlapec ali dekla, ker njima je vsako delo mrzelo, in učiti se, to jiina je bilo najbolj neprijetno in zoprno. Dà, še več; Franjica je bila tako nemarna, da se še celò čevljev ni znala sama obuti. Vse to je očeta zelč skrbelo ; večkrat so ju opominjali in k delu naganjali, ali otroka sta se lenobe že preveč navàdila, in težko ju je bilo zdaj pridnosti in dela priučiti. Necega dné gredé oče z otrokoma v bližnji gozd, da se malo izprebédijo. Ko pridejo tjà, slišijo necega dečka, ki je iz vsega grla prepeval veselo pe-senco, da se je razlegalo daleč po zelenem gozdu. Postojé malo. — „Ohol to je pa vesel deček," reče Milotin, „blagor mu! temu se ni treba učiti in pisàti nalog, kakor nama. Živi veselo kakor kak kraljevič, ter mu ni treba misliti na drugo, nego na to, kako bi se igral in veselo zabaval." „A jaz mislim zopet drugače," rečejo oče, „človek, ki misli samo na igrače in razveselevanje, ni mnogo vreden, naj bi bil tudi kraljevič sam." V tacem razgóvoru dospejo vsi trije do ónega mesta, od koder se je slišalo veselo petje. „Da si mi zdrav, dečko I zdi se mi, da si vedno vesel in dobre volje, ker tako veselo prepevaš," nagovoré oče dobrovoljnega kmečkega dečka. — Deček iznenadjeu s temi besedami, privzdigne glavo, pozdravi gospoda prijazno in reče : „To je, gospod, da sem vesel, in kako bi tudi ne bil, ko mi delo gre tako dobro izpod rok. Ko si odpojem kako veselo peaenco, potlej mi delo še urneje teče iu nobene težave ne čutim pri njem. Kdor veselo dela, ta se ne boji življenja." „Glej, ti pleteš košarice; in kako so lepe! Blagor ti; kadar jih napleteš lepo število, potlej se boš igral ž njimi!" reče Frànjica. „Kaj vam pade na um, zala gospodična, ko tako govorite! Kaj tacega bi znali vi storiti, a ne jaz, ubogi kmečki deček; jaz moram delati, ako hočem, da živim. Ako bi mislil le na igrače, moral bi umreti od gladi. Glejte, te košarice jaz pleteni na prodaj, in za novce (denarje), ki jih dobčdem, kupim sebi kruha in vsega, česar mi je treba. Vidite tedaj, ako bi ne delal pridno, moral bi umreti od gladi," reče mali pleteničar. „Kako to V Ali nimaš staršev, ki bi za tebe skrbeli in ti dali, česar potrebuješ ?" vpraša dalje Franjica. Ma te besede se je dečku milo storilo, in reče: „Ha svojo veliko žalost nimam staršev, in zdaj bo že skoraj leto, odkar mi so umrli moja siromašna mati. Sirota sam, jel sem premišljevati, kako si preskrbim kruha in se preživim v sedanjih slabih časih. Na mojo veliko srečo me so moja rajnka mati že zgodaj privadili vsacemu delu. Od svojih mladih nog sem jim moral pomagati pri pletenji, in pomagajoč materi izučil se sem prav dobro svojega rokodelstva. Večkrat so mi rekli mati: „Drži se zuiiraj kacega rokodelstva, ker rokodelstvo je zlatč, in če si priden in rad delaš, nikoli ti ne izmanjka kruha." — To so bile vsakdanje besede moje matere. Iu ko so bili. ua amrtnej postelji, poklicali so me k sebi in mi rekli : „Peter ! skoraj mi je umreti, in po mojej smrti ostaneš ti sirota na tem svetu. Poslušaj tedaj zadnje besede svoje matere! Bodi vedno dober in pošten ; nikar ne prosjdči, nego delaj, kakor si delal do zdaj, in dobro se ti bo godile. " Jaz sem sluš&l materine nauke, nikoli nisem stegnil roké, da bi prosil vbogajme in prosjàéii po hišah, nego, da-si še majhen, pridno sem zacél delati in z božjo pomočjo zaslužim sebi toliko, kolikor mi je treba, da se živim. Bog naj mojo dobro mater za vse njene lepe nauke obilo obdari na 'njeni svetu !" Mali pleteničar je te poslednje besede izgovoril z nekim ponosom. Mi-lotin in Frinjica sta stala pred njim. Lica sta jima žarela od sramote, ko sta slišala, da je ubogi deček, sam sebi prepuščen, že zgodaj začel skrbeti, kako se preživi in samega sebe izdrži; a óna dva nista niti toliko zmožna, da bi si najpotrebnejše stvari sama preskrbela. Očetu, ki so vse to pazljivo peslušali, zetó so dopale dečkove besede in pohvalili so ga. i z beni za otroka dve lepi košarici in mu dadó za-nji srebrn goldinar. Deček pogleda novec in reče : „Gospod 1 jaz svoje košarice ne prodajam tako dragé, a vi ste mi plačali za-nji eel goldinar." — „A. jaz jih zopet nikoli ceneje ne kupujem." odgovori gospod. „Vidim, milostivi gospod, da ste vi to storili iz usmiljenja do mene in moje mladosti, zato bi ne bilo lepo od mene, ako bi ne vzel dani od tako bogatega gospoda, kakor ste vi. Ali prosim vas, da bi ne pozabili, da jaz taeega daril nisem iskal od vas in tudi kaj ta-cega pričakoval nisem," reče ubožui Peter. — „To vse znam," reče odhajajoči gospod, „bodi le vedno tako priden, delaven in pošten, in vsak ti bode rad pomagal, a ti boš časoma srečen in pameten človek." Potem se oče poslové od malega pleteničarja ter gredi5 z otrokoma dalje. Oče, ki so si že poprej mnogo prizadevali, kako bi svoja otroka za delo pridobili, porabijo to priložnost in rekó: „Kaj bi vidva začela, ako bi bila v tem stanu, v katerem je ubožni deček Peter? In to se vama prav lehko zgodi, morda še poprej, kakor si mislita. Vidva bi bila zebS nesrečna otroka, ker nobenega dela ne poznata; od hiše do hiše bi morala iti, in kruha pri dobrih Ijudéh prositi. C čita se toraj priduo in privadita se delu, ter opustita lenobo, ki slabi telo in dušo. Pómuita izrek, ki pravi : Lenoba je vseh grdob grdoba. Vselej imejta na umu, da človeška sreča ni stalna, in da <5ni, ki je danes znabiti najbogatejši, lehko je jutri berač. Zato vama pravim, da je velik greh pred Bogom in velika sramota pred ljudmi, ako človek ne dela in živi v lenobi. Lenega čaka strgan rokàv, pal'ca beraška, prazen bokal." L. Ne zametuj daróv božjih. (Karodna yriiiovedka.) V nečem kraji je živel prosjàk Lenart. Ljudje, katere je s prosjičenjem nadlegoval, so se ga bili že naveličali, ker malo je bilo stvari, ki bi jih bil vbogajme sprejemal. Tudi se ni znalo, od kod je bil prišel v ta kraj, in ker je zopet kmalu izginil, mislili so Ijudjé, da živi v jednem kraji le dotlej, dokler mu kdo vbogajme dajo kaj tacega, kar se njemu dopade. Ne daleč od tega kraja je bila široka reka. Samo jedno mesto je bilo pripravno za prevožnjo, in tù je prebival ribič Jakob, katerega posel je tudi bil prevaževati ljudi preko široke reke. Necega dne, ko 8e mu je bil drog ulomil, šel je v bližnji gozd, da bi si ondu poiskal druzega. Ko je že dljè časa hodil po gozdu, čuje, kako nekdo na vrhu griča, po katerem se je gozd razprostiral, govori. Stopi bliže, ter posluša. Slišal je dobro in po glasu tudi spoznal Lenarta, ki je poluglasno govoril sam sebi: ,,Hà, hà, naveličali so se me že 10* Ijudjé ! Rad bi znal, zakaj naj bi zdaj zobal Srni krah, ko so mi poprej Ijndjč radi dajali mesi in klobis! Hàhàhà, zdaj naj bi bil zadovoljen s črnim kruhom? Tega pri meni že ne doživč!" Nastane molk. Ribič je še vedno poslušal, ker si je mislil, da še več poizvé od tega čudnega človeka, ki mora, ako se po njegovem govoru sodi, imeti hudobno srcé. Kmalu čuje zopet naslednje besede: Rčženjak jikelj, Idi v moj žikelj ! Óvsenjak slabi Naj leži v gribi!" Pri teh besedah je priletela kepa črnega kruha, malo ne, ribarju Jakobu v glavo, in za njo še več dražih. Kosove kruha je Jakob pobral ter jih nesel domóv. Ni bil še dolgo domi, da se prikaže tudi prosjik Lenart, ter prosi Jakoba, da bi mu dal kaj vbogajme, in ga potem prepeljal preko reke. „Prepeljati vas hočem, a vbogajme vam nimam kaj dati," reče Jakob, ter se bliža s čolnom k bregu. Lenart stopi v čoln in Jakob odrine od brega. Ko privesli do srede reke, kjer je molela iz vodé precej visoka in prostorna skala, izpregovori kakor osupel k Lenartu. „Prijatelj I stopite tukaj malo vèn, glejte čolnu se dno odtrguje. Hitro !" Lenart, da-si ni ničesar opazil, vendar je hitro izstopil, ker je videl Jakoba nekako ustrašenega. Jedva da izstopi iz čolna, vprè se Jakob zopet ob skalo, ter odvesli proti svojej bajtici. Lenart, meneč, da bo Jakob čoln domi popravljal, čakal je nekaj časa miino. A. se Jakob le ne povrne, začel je na večer vpiti iu msajató. A vse je bilo zamin. Jakob ga ne sluša. Zjutraj, ko je bilo solnce že precej visoko, vzame veslo, ter odvesli k skali, kjer jo Lenart že zopet klical, prosil in klel vse ob enem. Jakob natakne na drog kos črnega kruha, in priveslavši k skali, pomoli ga Lenartu, rekoč: „Nu, da viš! zdaj dobiš prvi kos, a na skali te hočem , imeti takč dolgo, da snéS zadnji kosec, ki si jih včeraj v gozdu po grmovji in grabah razmetal. Prej nimaš rešitve, bodi miren ali nemiren!" Lenartu je bilo obupati. Zdaj je še le spoznal, da je Jakob slišal njegove besede, ko je on mčnil, da ga nihče ne sliSi. „Potruditi se hočem, da kruh kmalu snem," misli sam v sebi, terse spravi na delo. Večkrat pokliče Jakoba, ter ga prosi, naj mu prinese kruha, ker mu ga je že zmanjkalo in je gladan. Ali Jakob se ni prenaglil. — Vidfcč naposled, da je Lenartu kruh res hitro potekal, in ga je zadnjič že na kolenih prosil, naj ga za božjo voljo reši samote, pripeljal je zopet čoln do skale, in Lenart je vstopil. Pripeljavši ga na breg, pokaral ga je, in mu rekel : „ Ali vidite, kakó je bil zdaj kruh ovsenjik dober ! Glejte, da nikoli več ne storite kaj tacega, kar ste storili dni dan v gozdu ; sploh pa ne zametujte daróv božjih, da Bog zaradi vas ne kaznuje tudi nas druga, ki vam dajemo kruha vbogajme." - To rekši, poslovi se od prosjika Lenarta in od tega dné ni ga nikoli več videl v svojem kraji. __ Poštenje nosi srečo. Necega rokodelca so bolezen, draginja in druge nadloge pripravile v tolike stiske, da je bil siromak primoran pri dobrih ljudeh si iskati pomoči, ako je hotel sebe in svojo družino vsaj za silo z živežem preskrbeti. Necega dne ga zopet huda sila priganja, da naj gre pomoči prosit necega dobrega človeka, ki mu je že večkrat v hudih stiskah pomagal. Sèi je, ali plemenitega dobrotnika ni bilo domi, ker je otiäel po nečem opravilu več ur hodà od svojega dòma. Rokodelcu je bilo hitre pomoči treba, zatorej sklene, da gre za svojim dobrotnikom tako daleč, da ga najde. Pot ga pripelje na veliko cesto, ua katerej je bilo zaradi sejma v mestu vse živo ljudi, voz, živine in blagi „O Bog!" vzdihne ubogi rokodelec, „da bi jaz samo to imel, kar ljndjé na tacih potih po nepotrebnem zapravijo, kako srečen bi bil!" — Ko gre tako zamišljen dalje svoj pot, pridrči memo njega voz, polhen sejmarjev, ki je pa v silnem diru naprej drčal. Siromak rokodelec gre žalosten svoj pot dalje, ter premišljuje svoje stiske in nadloge. Ali glej! zdajci ugleda sredi ceste ležati težek in debel isnijat pas. Ko ga vzdigne od tal, vidi da je polhen srebrnega denarja. „Gotovo je te denarje izgubil jeden ónih sejmarjev, katere sem poprej srečal, in ki so jo tako naglo podili naprej. O ubogi človek, kako zelò se bode ustrašil, kadar ugleda toliko izgubo! Rad bi šel za sejmarji, a Bog zna, kje so, ker so se tako naglo vozili. In vprašanje je. ali tndi dobim pravega, ki je denarje izgubil ?" Tako je govoril ubogi rokodelec sam v sebi. Ne premišljuje se dolgo; vzame pas z denarji, ter ga nese v bližnjo vas k gosposki, katerej najdeno blagó izroči, da bi pozvedovala, kdo ga je izgubil in ga pravemu lastniku nazaj izročila. Še predno je gosposka to stvar razglasila , užč se je čitalo po javnih časopisih, da je neki trgovec, ki se je iz sejma v Ž. domčv vozil, izgnbil 2000 tolaijev srebrnega denarja; ob jednein je bilo tudi obljubljeno 100 tolarjev v dar poštenjaku, kateri bi denarje našel in jih nazaj odrajlal. Ni bilo treba dolgo čakati in trgovec je bil zopet lastnik izgubljenega denarja. Pošteno je izplačal obljubljenih 100 tolarjev, in ko ubožni rokodelec ta denar prejme, jokal se je od veselja, Z ganenim srcem je hvalil Bogi za tako nenadno in obilo pomoč. Toliko denarjev ni imel še nikoli v svojem življenji. Rešeni se bili zdaj hude lakote on in njegova družina ; a vrhu tega je pošteni mož mogel zopet svoje rokodelstvo nadaljevati ter je tako ustanovil srečo sebi in svojej družini. Nikoli mu ni bilo več treba stradati kruha, niti se mu je bilo bati lakote poginiti. Ko je na večer po okončanem delu sedel pri svojej družini, pogostoma je pripovedoval otrokom, kako Bog poplača tacega, kateri vanj zaupa in živi pošteno. Pravica in poštenje Naj VOdi nam življenje. Rod. Podratitmaki. Zakaj se orehi z drevesa otepajo ? Barbika je bila ljubeznjiva deklica. Njeno sreč je čutilo in imelo velikos ljubezen do vseh stvari na svetu. — Skazovala je vsakej stvarci, vsakej ä-vak'i in kateremu koli človeku dobrote po svojih moččh. Kadar je srečala kacega prosjika (berača), takòj mu je z veseljem dala vse, kar je pri sebi imela, naj je bil tuđi zadnji krajcar. — Pridno je pletla volnene nogavice in rokavice, katere je potem v božični dar podarila svojim ubožnim sončenkam. Po zimi je ubogim lačnim ptičkom metala zrnca in kruhove drobtinice, katere je poprej skrbno v ta namen nabirala. Še celò zmrzujočim zajčekom je na-stiljala sneženo posteljico z listjem, da niso prebndega mraza trpeli. Če je videla po zimi konja brez odeje pred krčmo stati, smilil se jej je, in želela ga je odeti s svojim velikim zimskim robcem, če je po leti kaka čebelica priletela v sobo, takój jej je odprla okno s tem namenom, da naj gre zopet srečno na svoj dom ; ali da vam ob kratkem povem : Barbika je ljnbila vsako tudi najmanjšo stvarco in zato so tudi njo vsi Ijudjé radi imeli. Nobena žival ni jej storila nikoli nič žalega, ker tudi živali poznajo dobro svojega dobrotnika. Barbiko so imele vse živali za svojo največjo dobrotnico. Ša celò kosmati medved je Barbiko obrajtal in jo hvalil povsod, kamor je prišel med druge zveri. Kaj čuda potem, da so živali Barbiko rade imele in jo po vseh njenih potih lepo pozdravljale. Dčhteče cvetlice so jej pota s cvetlicami nasKljale, in ovočno (sadno) drevje jej je najlepše sladko ovočje v naročje sipalo. Ramo jedno staro orehovo drevo je bilo tako nerodno in ošabno, da jej je necega dne, ko je v njegovej senci sladko počivala, v svojej nenmnej Sali največji oreh z zeleno grenko lupino vred vrglo ravno na okó. da je v tem hipu osi-vélo in jo zelò začelo boleti. — Barbika ie zaradi bolečin milo jokala : njen jok se je slišal po gorskih pečinah in dolinah. slišal se po vsej okolici na daleč in široko. — Prestrašena čebelica in čmrl sta z žalostnim brenčanjem oznanovala nesrečo dobre Barbike. Zajček na žitnem polji je migal z dol-zima ušesoma, v zelenej dobravi se pasoča srna je privzdigovala svojo čedno glavico in je poslušala Potem se naglo vzdigne na svoje brze nogò ter si vzame v Bpremstvo še jelena. Tema dvema se pridruži tudi divja kozain še celò hrček je zraven prikimal : to dolgo vrsto živalske procesije okončata medved in lisica. Vsi skupaj hité na dni kraj, kjer je nesrečna Barbika bridko zdi-hovala, ter jo tolažijo vsak po svoje, kakor zna in more. Naposled se še posvetujejo o zdravilih, ki bi Barbiki k zdravju pripomogle. Zajec, kot najbolj izvčdeni zdravnik, pristopi k Barbiki, pregleda okč. potiplie žilo. zaviha nos, . zmajé z glavo ter reče: „Dragi toviriši! tukaj je vsaka pomoč zastonj, okò je izgubljeno in uboga deklica bo oslepéla." — Ko pogumni jelen to čuje. odrine zajčjega proroka v stran in reče: „Vsak zdravnik, ki tako govori, kakor zajec, druzega ni nego bojazliivec. Mi drugi še ne obupamo, nego rajše poskušamo, ako bi ne mogli ubogei Barbiki pomagati. K sreči ima moje rogovje dobro zdravilo v sebi, rad ga dam dobrej deklici v pomoč." To rekši, butne z rogovjem ob bližnje drevo, in takòj se pocedi iz njega neka tekočina, tako imenovani jelenovec, ki ima zelò močen duh, ter je v brezvestji ležečo deklico takòj obudil k življenji. — Zdaj pride vrsta na divjo kozò. ki je morala prinesti hladilnega snega z visocih snežnikov. Naglo kakor blisk je zdirjala na bližnji snežnik in kmalu se je povrnila. Sneg, ki ga je prinesla divja koza. pokladali so Barbiki na ranjeno oko in bolečine so prestale. Tudi oteklina se je polagoma izgubila in oko je bilo zopet zdravo. Zdaj pristopijo živali ter voščijo Barbiki srečo, da je tako hitro zopet ozdravela. Zahvalujejo se- tudi jelenu za njegovo izvrstno zdravilo in tako naglo pomoč. Jelenu je pa za njegovo milosrčnost do uboge Barbike izrastlo še večjo in lepše rogovje. — Konečno je morala zvita lisica še vso to dogodbo popisati, a medved kosmatin je bil jednoglasno izvoljen za sodnika hudobnemu drevesu. Razsodba se je glasila, da se orehovo drevo ostro kaznuje s tem, da se mu odslej orehi, s katerimi je ubogej Barbiki oko ranil, ne poberó z rokami, nego otepó s pre-klami in krepéli. To se je tudi natančno izpolnilo. Vsi so začeli s suhimi krepéli in palicami neusmiljeno udrihati po hudobnem orehovem drevesu takó, da je začelo listje in sadje padati z njega. — Od gib dob tudi ljudjé ne obirajo več orehov z drevesa, nego klatijo jih s preklami in krepéli. Poi!. Jos. Viđic. Drevesa v jeseni. Necega dné pozne jeseni, sedi mladi Aleksij na vrtu in premišljuje, kako je to iu 6no. Drevesa so bila ovočja (sadja) že popolnem gola, ostanke listja je trgal z njih veter. „Tedaj vse v naravi ima svoj kouec!" vzdihno mladi Aleksij, „vse mora poginiti ! Ta drevesa so, tega še ni davno, prelepo cvetela, veje so bile pokrite z zelenim listjem in pripogibale so se pod težo sladkega sadi ... A zdaj ?... Takó bo tudi znabiti kmalu z mojim osivelim očetom!.. Močno ganen ni mogel dalje govoriti. Sklone glavo, oči se mu napolnijo s solzami in v roki si skrije obraz. Ali v tem. ko sta mu roki upadli, stal je pred njim ljubljeni oče, ki je ne daleč od njega sprehajajoč se slišal tožbo mladeniča, ter mu dejal : „Sin ! čimu se žalostiš ? čimn so tvoje solzé ? Ima li večno biti zima? Mar spomladi ne bode več? — Olej, takó so tudi ta drevesa izvršila svojo nalogo, pognala in oddala so menjajoče listje, cvet iu ovočje, a zdaj si odpočijč, da kmaln zopet prejmó novo obleko. Temu podobno zgodilo se bo tudi s tvojim očetom ; dokončavši svoje življenje, vležem se v grob, a kmalu zopet vstanem ter živim na veke." — Mladi Aleksij privzdigne glavó in vesela nada mu prežene žalost. —ki—. Slabo vreme. Cimu je ta ostra zima ? čimu ta mrzel veter ? to polje in drevesa — gola ? čimu to slabo vreme ? zakaj ni vedno zeleno in gorko ?" — vprašal je Andrejček očeta, iz šole prišedši. — „Zató," odgovorijo mn oče, „ker je potrebno, da škodljiva zelišča zmrznejo, da se zrak izčisti, zemlja izpočije in se nam milejša pomlàd povrne. Radovednost tvoja, moj sin, to že vidim, daleč sega; ni še dogo tega. da si me izpraševal, čimu so ljudjé nadložni, bolehni in ubožni ? zakaj ni človek vedno zdrav in srečen ? — Glej, to je zaradi tega, ker je treba, da si njegova duša novih moči nabira; da svoje zmotnjave izpozué : da čedalje bolj sovraži zl6 in si lepih čednosti pridobiva. Veruj mi, moj sin ! da ne pristoji človeku pritoževati se in čuditi čez to, česar ne umeje : vse v priródi ima svoje prave vzroke, vse je modro uravnala roka stvarnikova, in če mi tudi ne umejemo popolnem vsega, kriva je tega le naia slabost." -ki—. Čuvaj se prehlajenja. Tine: Oče, to smo danes dobre volje bili ! Oče: A kje si bil ves popóludne ? Tine: Jaz in moji tovžriši smo se bili že poprej dogovorili, da napravimo izlét v bližnji gozd, kadar bomo imeli kaj prostega časa. In glejte, ravno denašnji popéludne je bil v ta namen kakor nalašč, ker nismo imeli Sole. Zbrali smo se pred sosedovo lipo in — šli smo, veselo pevajoč, v gozd. Med potjo smo uživali toliko prijetnosti : solnce je sijalo, ptice so prijetno ščebetale, Ijwdjé so hodili po polji in livadah, ter so opravljali vsak svoje delo. Oče: Všeč mi je, da si se prijetno zabäval s svojimi tovariši; ali jaz mislim, da ta vročina, kakoršna je danes, ni vam kaj posebno ugajala pri vašem izlétn v gozd. Tine: Prav imate oče; ali nam vročina niti na umu ni bila. Ko smo se malo razgréli, vlegli smo se pod kako drevo v debelo senco ter smo sé ondu odpočili. Pri igri smo pa snknjè slekli in takój nam je bilo hladnejše. Oče: Kaj ste se pa igrali? Tine: Skrivali in lovili smo se. Oče: In ravno zato ste se zeW razgréli in tudi potni. Tine: To je, da smo se zelò potili. Ali ko smo bili zelò razgréti in pStni, šli smo zopet pod kako drevo v senco in smo se ondu ohladili ; in kako prijetno je še le bilo, če je kak vetere popihal iz gozda na nas ! Oče: Ej, ljubi moj, tega pa niste prav storili. Tine: Zakaj li ne, oče? Oče: Zato, ker ako ste razgréti in vroči, pa se hitro ohladite, lehko si hudo bolezen, in še celò smrt nakopljete. Tine: A vi oče vidite, da smo se zdravi in veseli povrnili domóv. Oče: Vidim, in to je vaša sreča. Ko ste se namreč nekoliko ohladili na <5nem vetrn, ki je iz gozda pihal, ste se potem zopet igrali in razgréli; ako bi ne bili tega storili, lehko bi bili zdaj vsi zboléli. In kadar ste bili vroči, vsaj niste pili vode ? Tine: Nismo je pili, ker je nikjer nismo mogli dobiti. Oče: In ako bi jo bili dobili, vi bi jo bili tudi pili? Tine: To se zna, ker smo bili zelò žejni. Oče: Nu, srečni ste, da je niste nikjer dobili, ker marsikdo se je že razgrét mrzle vode napil ter je potem nevarno izbolel in še celò umrl. Tine: Mi vse tega nismo znali, o