(Nadaljevanje) V Stični so hiteli popravljat poškodovano samostansko obzidje, znašali so živež s pristave in vse pripravljali, da bi se branili Turkom do zime, zakaj privreli so le kakor ploha in se spet umaknili, ko so dovolj naropali. V splošnem direndaju ni nihče več pazil na zaprtega cigana in nekega jutra ni bilo ptiča v kletki. — Kranjski plemiči pa so zbrali malo vojsko iii šli Turkom nasproti. Zalotill «o sprednje kr- delo turške vojske in ga premagali. Misleči, da je bila to vsa turška vojska, so poslall po deželi sla s poročilom, da je Turek premagan. Toda bridko so se zmotili v svojem veselju. Veselje nad zmago je zavladalo tudi v Stični. Opat brž napove zahvalno procesijo k cerkvi Matere božje na Mnljavi, dobro uro oddaljeni od samostana. Povabi k procesiji vse ljudstvo in gospodo z gradov, aa b' se za zmago zahvalili Bogu. Iz' sedmih fara so se zbrali ljudje, pridružili so se jim plemiči, nied njimi tudi Peter Kozjak. Medtem pa je krščansko vojsko zadela nesreča. Petkrat močnejša turška vojska jo je nenadoraa obkolila in pobila. In ko se ja stiška procesija bližala cerkvioi na Muljavi, se naenkrat začuje od vzhoda in severa krik: »Allah! Allah!« Strah obide ubogo ljudstvo. Vse beži, nekateri v cerkev, drugl V gozd. " (Dalje prlhodnjl«) jUrlf ~VB2}6& @m