Zmagoslavni polet Sokola med Srbe.
(Nadaljevanje.)
Na postaji Novi-Sad smo nastopili v dvo-redih. Novosadski srednješolci so nam odvzeli po župan kovčeke in jih lepo po redu zložili na vozove ter odpeljali v hotel, „Sloboda".
Kratko povelje v ,,četverostop desno v bok" in že korakoma po dolgem drevoredu v teško čakajoče mesto. Po par korakih se razjari nebo, udari strela,,za strelo, grom zamaje nebesni svod in nas se vlije kot iz škafa. Nobeden površnik, niti dežni plašč ne pomaga, takoj smo mokri prav do kože ali že smo v glavni ulici; in kaj nam mar grom in dež! Zapojemo osvežujoči ,,Hej Slovani" in takrat odpro Novo-Sadčani vsa okna in nežne roke sipljejo cvetje na neustrašene Sokole. Še ne gremo pod streho, kajti pozdraviti moramo še solunskega junaka. Poslal ga je kralj, naš kralj, da nam pove da je naš brat in mi njegovi bratje.
Pred nami godba kraljeve telesne straže, pred godbo mladeniči iz Novega-Sada in oko lice na krasnih konjih, šareno osedlanih, v narodni noši in narodnimi zastavami. Župa za župo koraka v lahkem, samo Sokolu lastnem koraku, tri godbe svirajo med pohodom
in tako pridemo na   pristanišče   ob   Donavi.
Zvezni načelniki nas postavijo v tri dolge dvorede. Prvi dvored sestavljajo Slovenci, drugega Hrvatje in tretjega Srbi. Zadaj pa stoje bratje, ki jim ni bilo mogoče dobiti sokolskega kroja o teh težkih časih in tudi nekaj sester klubuje dežju, ki že polagoma pojenju je.
Nekdo klikne: „Ladja se že bliža!" in res zapazimo vrhove jamborov onkraj donavskega otoka, katerih je na tem mestu precejšnje število. Še nekaj trenotkov, ladja pristane vojvoda Mišic, stari junak odločnih korakov izstopi, godba zasvira Naprej, Lepa naša domovina in kraljevko. Nežna deklica v beli obleki stopi pred vajvodo in mu poda po kratkem pozdravu krasen šopek v imenu mesta. Slede pozdravi župana in drugih oblastvenih zastopnikov.
Sokolske vrste stoje v pozoru, povelje : ,,Pozdrav desno." Vojvoda koraka mimo nas Slovencev, nekako v sredini pozdravi: ,.Zdravo ljudi, bračo". Mi odzravimo jednoglasno „zdravo" Koraka mimo nas vsakemu prijazno in odločno žroč v oči. Ravnotako koraka mimo bratov Hrvatov in Srbov, povsod pozdravlja  in povsod   se   mu   odzivajo   bratje.
Dež je popolnoma ponehal in ulice je napolnilo ljudstvo. Povsod nas najpriarčneje povzdravljajo   pri   vračanju   v   mesto.   Pred
mestno hišo smo dobili navodila in povelja za prihodnji dan, potem je bil razhod. Naši gostitelji so nas takoj našli, vsak je imel kuverto za brata, ki mu je bil določen za gosta. Ni mogoče nikdar pozabiti, s kako prisrčnostjo in vidno radostjo je vsak Srb gostitelj zbral nas Slovence; že po prvem spoznanju so nam povedali, da so se posebno razveselili, videči nas v tako mnogobrojnem številu.
Doma smo se preoblekli v suho, dobili smo tečno in izvrstno srbsko večerjo in potem hajdi na prijateljski sestanek, da spoznamo čimprej temveč bratov Srbov. Srb ne govori in ne nazdravlja mnogo in tako je v dvorani, v kateri nas je bilo mnogo Slovencev, samo en govornik v imenu mesta izrazil veliko radost nad dejstvom, da ima Novi Sad prvi čast in srečo, da zboruje v njem cvet vsega troimenega, istokrvnega naroda, Sokol Srbov, Hrvatov in Slovencev. Godba je svirala, naši gostitelji so nas seznanjali z meščani in takoj smo bili povabljeni za prihodnje dni k najboljšim rodovinam.
28. junija na vse jutro se je glasila po celem mestu vesela budnica. Skoro so bile vse ulice polne Sokolic in Sokolov, meščanov in ljudstva iz okolice   in   oddaljenih   krajev.
Ob 7. uri zjutraj se je vršila na dvoriščču vojašnice   kralja   Petra   I.    slovesna   služba
—    2    —
božja v proslavo Vidovega dne in v spomin njegovih junakov. Proti koncu maše sta prinesla dva aervplana pozdrave iz Beograda.Ob 9. uri smo se začeli shajati v slavnostni veliki dvorani hotela ,,Slobode" k prvi sokolski skupščini. Najprej je bilo izvoljeno predsedstvo, med drugimi naš starosta brat dr. Oražen za prvega podpredsednika iu brat dr. Faks za prvega tajnika. Predsednik skupščine pozdravi vojvodo Mišica; naroči mu pozdrav kralju in prestolonasledniku. Dalje pozdravi ministra za uk in bogočastje dr. Davidoviča, kot zastopnika vlade in ga prosi, naj vlada podpira čisto, samo narodnemu telesnemu in duševnemu blagru posvečeno delo. Pozdravi še zastopnika svobodne ljudo-vlade čehoslovaške, poslanca Kalino in zastopnike velikega severnega brata, ki še ni prebolel vojnih strahot.
Vsi pozdravljeni so se v kratkih besedah odzvali pozdravu. Vojvoda Misič nas je zagotovil kraljeve in regentova bratske ljubezni in naklonjenosti. Minister dr. Davidovič je obljubil vso podporo celokupne vlade, ker ona vidi rešitev in okrepljenje naroda v nesebičnem sokolskem delu.
Oduševljeno pozdravljen, stari Sokol, po-lanec Kalina, nas je zagotovil vsakega bratskega sodelovanja čehoslovaškega naroda. Dolg in krasen je bil njegov govor.   Koščen
in   mišičast   v   sokolskem   kroju   bil  nam je pravi porok za  pravo   bratako   sokolsko   lju- j bežen čehoslovakov.
Nekako ob 13. uri je bilo veličanstveno prvo skupno zborovanje zaključeno. Razšli smo se obedovat.
Ob 16. uri smo se zbrali pred mestno hišo, da pokažemo ljudstvn svojo telesno moč j in gibčnost. Voz za vozom, je hitel ob obeh i straneh ceste proti telovadišču. Prenapolnjeni vozovi tramvajski so dr vili mimo nas, brzi j avtomobili so prosili glasno trobeč za prosto j pot k telovadišču, ljudstvo nas je pozdrav- j ljalo in hitelo z nami na velikanski ,prostor, I pripravljen za javni nastop.
Točno ob 17. uri prikorakajo   z   bratom ! Vidmarjem   na   čelu   ob   zvokih   glasbe naš cvet, naše divne Sokolice.
Kot makovo polje izgledajo s svojimi rudečimi ruticami, ovitimi okoli glave. Težke so vaje, ali marljivost je prisvojila ljubkim sestram vstrajnost, nežnost in mehko krasoto v izvajanju. Vrste so vedno ravne, gibi so pa pač samo tem junakinjam lastni.
Sestre odhajajo med oduševljenim pozdravljanjem in ploskanjem, prihajajo pa bratje vseh slovenskih žup. V osmerostopih prihajajo, vrste se širijo in oddaljujejo druga od druge in že >stoji vsak brat na svojem mestu. Ljubljanske vaje so znane   kaj zahtevajo od telovadca, a
šlo je, Šlo kakor še nikedar poprej. Ljudatvo vzklika občudovanja in že zapuščajo Slovenci mirno in ponosno telovadišče, prihajajo pa bratje Srbi in Hrvatje. Zopet se ti zazibajo v brzih gibih in okretih izvajajoč teške praške vaje z vso dovršenostjo.
Gledalci ploskajo in kličejo „zdravo, živeli" ; bratje odhajajo, prihajajo sestre Srb-kinje. Prekrasen je njihov nastop, teške so vaje, vse se ti zdi kot sen pomladne noči.
Odšle so Srbkinje in vrnile so se zopet s sestrami Hrvaticami k prostim vajam z obroči, katere sem že opisal v poročilu s Čakovskega zleta.
Burno pozdravljene odhajajo sestre in že prihajajo bratje z orodjem. Urno je postavljeno orodjo, vrsta za vrsto hiti k njemu.
Venec gledalcev okoli telovadišča, pravkar še skrajno razburjen, se pomiri in motri skrajno miren dohod k orodju.
Pa ne traja mirnost dolgo, na petih bradljah, na dveh konjih se zazibljejo krepka dovršeno oblikovana Sokolska telesa, padajo, vstajajo, se krčijo, vzravnavajo, stojijo na rokah, na ramah, visijo na lehteh in vse to v krasni zvezi. Oči vseh pa tja naprej po> gldujejo malo na strani, kjer je Stane Vidmar s svojo slovensko vzorno vrsto.
(Konec sledi.)