187
Za kratek čas — pa tudi za poduk.
Zvest prijatel.
Poslovenila G. M. in J. Novomescanski.
f.
Mračilo se je že Ob brega Donave sta se le samo še neki gospod in njegov psiček sprehajala. Gospod je bil praktikant, pes pa koder, po imenu Fido.
Pes je bil lačen, praktikant revnega življenja sit.
Tisti dan je imel le še toliko, kolikor je Bog potreboval, da je svet vstvaril.
Zgrabi tedaj ubozega Fido-ta. kteremn ni imel nič jesti dati, ker je sam stradal, in solze si iz oči brisaje reče: ??ne morem uboge živali dalje torpeu viditi!" — ter psu  kamen na vrat naveže in ga v globoko Donavo verze.
Valovi ga požro, žalostni praktikant pa samec proti domu hiti.
2.
Domu pridši se verze na posteljo,   pa nemore zaspati.
Komaj pričakuje dneva. Naglo vstaue, in ker je popolnoma obupal nad svojim življenjem, zagrabi — o groza! — puško, napne petelina in morivno orodje svojemu čela približuje. Ravuo hoče sprožiti, kar zasliši ropot na za-pertih durih, puško naglo skrije in vrata odpre. Tu Fido pred njim stoji, čedno klobaso v gobcu deržeč; lačnemu praktikantu se ne gnjusi dar, ki mu ga je prinesel zvesti pes, ter klobaso poje delivši jo z dariteljem in se zdaj sramuje svojega prejšnega namena.
Tak' zvesti Fido nazaj pride.
3.
v
Se tisti dan se sprehaja praktikant s svojim psom v velikem gaji, ^prater" imenovanem. Tam sreča nekega gospoda, ktererau Fido, lep psiček z zalo glavico, močno dopade.
„Ali bi mi ne hotli svojega psa prodati?" vpraša gospod praktikanta. „Z zlatom ga ne morete preplacati!" odgovori praktikant — wče mi pa pomagati morete, da bi bil rešen večnega prakticiraoja, ga Vam pa dam". To gospodu dopade.
Kmalo potem je bil ubogi praktikant v plačani službi* Težko se je ločil od svojega p-a; al le malo časa je pogrešal sveste živali. Neko jutro stoji Fido pri njegovi postelji , ker ne z dobro ne z gerdo ni pri novem gospodarji ostati hotel.
Tak7 zvesti Fido spet pride nazaj.
4.
Gospod njegov se je bil zdaj z Ano, hčerjo nekega bogatega grajšaka soznanil.
Euega dne se sprehaja z njo in njenim očetom po nekem vertu. Hodijo semtertje, kar zapazi grajšak, da je mošnjo zgubil. Gospod Lene — tako je bilo Fidotoverna gospodarju ime — pokliče svojega psička, kteri grajšaka od vsih strani ovoha in se potem med ljudmi zgubi. Čez nekaj časa pride z mošnjo nazaj in jo pred gospoda položi, kteri od veselja ne ve, kaj bi storil in kako se zahvalež-nega »kazal.
Čez dva mesca sta bila Lene in Ana mož in žena. Lene pa je zvestega Fidota svojemu dobrotniku podaril. Težko ee je sicer od njega ločil, pa ni mogel drugače. Ali že drugi dan zjutraj pride Fido nazaj in skaklja poln veselja okoli svojega starega gospoda in nove gospe.
Tak7 zvesti Fido spet pride nazaj.
5.
Gospod in gospa gresta čez nekaj meseov na grad nekega grofa na deželo stanovat. Temu dopade Fido tako, da mu ne da miru, dokler mu ga ne prepusti, čeravno težkega serca. Fido dobi novega gospodarja — pa ne za dolgo.
Fido zvesti spet nazaj pride.
6.
Več let je preteklo. Gospod Fidotov umerje. Tisti dan, ko so ga pokopali, pa zgine tudi Fido. Našli so ga mert-vega na grobu njegovega gospoda — izgled redke zvestobe!
Fido nikoli več nazaj ne pride.