YU ISSN (9296) - LETNIK XXX, ŠT. 6 - MAREC 19
MARIBOR
Moja generacija je za las ušla takratnim šolskim reformam, to je usmerjenemu izobraževanju. Le nekaj se nas ni moglo upreti vabljivemu novemu šolstvu in smo si brez problema lahko uredili povratniški status, ne meneč se za privoščljive poglede ostalih, ki so brez enk po poravnih izpitih vzdihovali po morskih globinah.
Tako sem v isti klopi, da ne mrdnem, zamenjal dve šoli v dveh letih. Klopi se je najprej reklo Pedagoška gimnazija, po kopalni sezoni pa Srednja šola pedagoške in kulturne usmeritve — SŠPKU. Čeprav nas nihče nikoli ni resni jemal, je vendarle veljalo, da je to šola modernih načel, odprta, razumevajoča, s posluhom za outsajderje. Še fajn se nam je zdelo, ko so nas šmirasti dečki iz poklicnih šol zafrkavali za babe, ker tak samo papirčke režemo, namesto, da bi se vrezani pod pokvarjene avte mštali. Danes je pa situacija takšna, da se delamo nore, če nas kdo vpraša po srednji šoli. Naj razložim.
Mlad fant bistrega duha podleže propagandi SŠPKU-ja in se vpiše. Je eden tistih učencev, za katere so mamam v šoli govorili, da je sicer brihtn ko sam satan, len pa ko hudič. Izkoriščajoč to pozicijo, se je ukvarjal z glasbo, zavedajoč se svojega nepedagoškega poslanstva na zemlji. Glasba je opij za ljudstvo in se hitro navadiš, tako se je naš mladi basist pričel muvatl v mu-zičarskih krogih, povohal odrske deske in se odločil: našo družbo bom razbremenil za šeeneganebodigatreba kulturnega animatorja, šolo bom pa lepo končal in se poiskusil v tujini, če ne drugega pa zaradi standarda in boljše konkurence. Tako se je okrog Novoletnih praznikov odpravil v tujino, da bi obnovil vezi, se pozanimal za vpise, odigral koncert. Beseda ni konj, vlak pa tudi ne in še švercal se je in tako zamudil nekaj dni, računajoč na razumevanje potrpežljive razredničarke, ki mu bo to že kako opravičila In se nato jutri vstala z mirno vestjo, da je včeraj vsaj malo pripomogla k človeški sreči. Ja, če bi bil človek vedež, ne bi imel neopravičenih.
S prirojenim občutkom za pravičnost mu je razredničarka kar povedala, da je bolje, če se kar izpiše (v 4. letniku!), če še hoče kasneje delati izpite, ker kaj je preveč ni premalo in še nič ne bi rekla, če bi šlo za šport, folkloro ali kaj podobnega, ampak jazz — to ja ni kultura! In to iz ust učiteljice angleškega pouka, Polajnerjeve, ki jo imamo tudi na sumu, da je bila v Angliji.
Basist je odšel domov vadit, mama pa je odšla v šolo borit se za človečnost. Naj gre kar k ravnatelju (ki ga prvi letniki sanjajo kot šefa NKVD-ja), ji je rekla in če mu on opraviči, naj. In v trenutku smo porota na Nurnberškem procesu, ker bo ona naredila tako kot bo oni zgoraj naročil, šef SŠPKU-ja, ravnatelj Fi-lo, pa se je takoj prebrisano domislil zlatega in preizkušenega Pravilnika o odnosih v zbornici in razredu, in se razpištofil, da ja ne sme rušiti avtoritete, se pravi odločitve razredničarke, ki sploh ne ve, da so nam Ciganke že zdavnaj lepo prihodnost na-šlogale
Bog ne daj, da bi izkoristil svojo službeno ali humano pravico in, če že ne preklical, vsaj sugeriral na drugačno odločitev. Za hrbtom ji že ne bo rovaril (ne mislim dobesedno), kaj le si bodo učenci mislili, pa še vstal je z levo in na zadnje je le on tukaj šef že dolgo in če imajo Albanci zapornika z najdaljšim stažem v zaporu, zakaj ne bi imeli Slovenci takšnega ravnatelja na prostosti. *
Nazadnje si pa misliš, da si v Sloveniji, v Mariboru, in da še nikoli povprečneži niso dober glas v svet ponesli in si mislil, da so v šolah končno nehali zajebavat tiste, ki se pač v nečem razlikujejo, razočaran spoznaš, da je še nekdo, ki gre na školjki isto iz njega, ki ti zaradi trenutne muhe, frustracije ali česa podobnega kar je grdo mešat v prosveto, važno poruši vse kar mu ni všeč, tebi sveto. Jaz bi ga v temi na tiho. Potem pa še javno!
Za konec še majhno opozorilo: Jazzerji srednjih šol: pazite se, ker ROKA ROKO UMIJE — RAVNATELJ PA UČITELJICO!
P. S. O jazzu kot (ne)kulturi je mimogrede in tudi hote, napisano kar nekaj knjig. Za prijaznejši začetni vtis priporočam llu-stirano enciklopedijo jazza Josepha Abenda in I. svitek spisov Vena Jemeršiča kot uvod v SF roman Vpliv jazza na plimo in oseko doma in po svetu.	Zgodaj	vstal
Nino di Kongo
POPRAVEK
(Katedra št. 5, str. 7)
V članku, ki predstavlja rezultate sondaže političnega tržišča v Sloveniji, je prišlo do neljube tehnične napake: v grafu-piti, ki prikazuje deleže anketirancev, ki bi volili za različne stranke, je bil delež ZKS povečan za dva procenta — napaka je bila očitna, ker je bil procent v tabeli korekten.
Da bralcev ne bi po nepotrebnem begali s procentom podpore ZKS (sedaj že Stranki demokratične prenove), tabelo z rezultati hipotetičnih volitev 4.-5. februarja 1990 še enkrat objavljamo:
%
16.0 ZVEZA KOMUNISTOV
2.3 SOCIALISTIČNA ZVEZA OZ. ZVEZA SOCIALISTOV - ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV NOV 3.9 ZSMS
6.6 ZELENI
6.3. SOCIAL-DEMOKRATSKA ZVEZA 2.7. KMEČKA ZVEZA
2.7 SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA
4.7 SLOVENSKI KRŠČANSKI DEMOKRATI 0.8 OBRTNIŠKA STRANKA
0 4 DEMOS (*)
0.4 SIVI PANTERJI
0.4 ZA KATERO DRUGO (Zapiši v opombo)
51.2 NE VEM ŠE ZA KOGA BOM VOLIL 1.6 NE BOM ŠEL VOLITI
100.0
Za SPEM Branko Žnuderl
Edina študentska telovadnica v Mariboru, ob drugem stolpiču v Tyrševi ulici, komaj zasluži, da jo tako imenujemo. Je majhna in neugledna, v zadnjih tednih pa je v njenem po-
du nastala še velika luknja. Telovadnica je postala neuporabna. V Študentskem naselju ob Gosposvetski stoji še eno košarkarsko in eno teniško igrišče, to pa so vse
rekreativne površine, ki jih premoreta Univerza in Študentski domovi skupaj.
Objavljamo projekt novega športnega centra Univerze, ki naj bi zrasel
ob Pedagoški fakulteti na Koroški.
Kdaj in kako je najpomembnejše vprašanje.
Nanj bomo poiskali odgovor v naslednji številki.
Š|*>
S TJ
c*/)
</>«£
S.E<
(Л w 5 Mo«,
3 «5 £
os n
сл -
з s *
2 <0 £ cN >5
O
o, 5 0) o „T> c *-
0 to -v> sz ~~
Ф c
o»
П &
1 S o
5 m o-> 2E co (D .-T л CO to
as S
< </> -p
S N 0>
v
< oi
cc “t cv .
>215 E ш o £ £
H j* < ~
§?*.! 11* J
O “» «, ГО
sil
n u. a>
OBRA
TROUBLES IN BASS LINE
ШШ2
Predvolilni boji v naših krajih, na severu hribovitega Balkana, so dobili novo dimenzijo. Nasladi ni ne konca ne kraja: pričakujemo četveroboj predsedniških kandidatov. Demokracija je znova na preizkušnji; Slovenci si morajo izbrati prvega med enakimi, ki jih bo popeljal v Evropo 92. Štirje se potegujejo za ta primat, štirje so na tri različne načine postali predsedniški kandidati. Na najtežji, a zanj edino sprejemljiv način, je med predstavnike treh blokov skozi sprednja vrata vstopil Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove. Ni ga predlagala stranka z več kot 5000 registriranimi člani, ni se potegoval za podpore na zborih volilcev. Zbral je več kot pet tisoč overjenih podpisov. Več kot pet tisoč polnoletnih državljanov Slovenije je moralo na občino, da so podprli Krambergerja. Ti so njegova aktivna baza: zanj so čakali pred upravnimi in poštnimi uradi in okenci. Za Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Slovenskih goric.
Po vsakotedenskih telefonskih raziskavah javnega mnenja Kramberger nima nikakršnih možnosti, da bi se moral seliti v Ljubljano. Toda, vsaj eno zelo pomembno dejstvo vpliva na veliko vprašljivost omenjenih raziskav. V Sloveniji ima šele vsako drugo gospodinjstvo telefon. In če so v Ameriki ugotavljali, da tovrstne raziskave ne daja-
jo pravih rezultatov, ker odrežejo socialno šibke sloje, tiste, ki nimajo telefona, ter zato takšne raziskave političnega javnega mnenja opustili, je situacija
v Sloveniji kvečjemu potencirana. Volilna pravica pa, kakopak, nikakor ni vezana na telefon. Za Kučana in Pučnika v takšnih anketah glasujejo predvsem srednje in temeljiteje izobraženi, priljubljenosti Demšarja, kot kandidata liberalne stranke še niso merili, ker ga v tej vlogi ni bilo. Za Krambergerja so se opredeljevali, če spremljamo izobrazbeno stopnjo, tisti z osnovno in poklicno izobrazbo. Korelacija med izobrazbo in socialnim statusom pa je močna; manj izobražene najdemo praviloma med proletariatom in na kmetih. Če povežemo, večino gospodinjstev brez telefona gre iskati med tema socialnima skupinama. Krambergerja pa z njimi veže medsebojna naklonjenost. Ker, slovenski Robin Hood je prav	revnejšim podaril
ogromno tistega, s čimer so v nekoč gnilem, zdaj malikovanem kapitalizmu plačali njegovo genialnost. V Kopru, pravijo, se mu je nekdo potožil, da je brez ficka. Dobil je dva tisoč mark.
Se bolj poetična je zgodba iz Kranja. Kramberger je po mitingu bojda vprašal, če ima kdo tri dinarje, ker da mu ravno toliko manjka za avtobus. Stara ženica je izbrskala šest Titotov iz prtošje in mu jih dala. Potem sta šla z Ive-kom v trgovino in gospa je dobila barvni televizor.
Očitno Kramberger ni nikakršen outsider. Edini je med slovenskimi politiki, ki kdajkoli, pa naj bo vedro ali lije kot iz škafa, nedelja ali delovnik, napolni kateregakoli od slovenskih trgov. Skratka, ugotoviti ve-
SAŠO DRAVINEC
Ш
IVAN
KRAMBERGER
JE
SLOVENSKI
POLITIK
Samo en Kavelj je ... namreč Kavelj 22.
Ija, da je Kramberger bistveno močnejši in pomembnejši predsedniški kandidat, kot je morda videti.
Kramberger se lahko svoji veličini v slovenski politiki zahvali prej tistim, ki so jo zadnje čase delali, kot pa samemu sebi. Ivan Kramberger je namreč Kavelj 22 slovenske politike: slovenska politika je Ivan Kramberger, kakor hitro pa bi to priznala, bi bila znova samo slovenska politika. Namreč, Kramberger ni prav nič bolj nor kot ostali slovenski politiki, ali na kratko, slovenska politika. Če bi bil, ga v politiki tam, kjer je, na mestu kandidata za predsednika Slovenije, ne bi bilo.
Politiki so itak posebneži, tudi Kramberger, o tem ni dvoma. Je pa tudi marsikaj od tistega, kar bi rad bil Slovenec: ima družino, gostilno, mercedesa. Je sam svoj mojster, starinar in pisatelj. Dobrega srca je, pravi, in rad kramlja z ljudmi. Če imajo premnogi politiki ob sebi gorile, ima Kramberger Ančko, majhno opico. Ob vsej samoumevnosti politikantstva pri nas so postopki Ivana in Ančke vredni drezanja pod rebra. Čemu? Čemu se ne bi muzali in rukali ob, denimo tiradah kakšne Sonje Lokar? Za vprašanje qre: kaj je pri Krambergerju tisto, kar izvablja posmeh in podporo hkrati?
Ugotovili smo že, da je Kramberger vse tisto, kar je slovenska politika, kar bi želela biti in česar v sebi ne želi. Je tisto, kar je sporočal zsmsjevski grafit »Dost mam«, je ves gnev nad ključno usodnostjo
politike, zaradi katere, ne slepimo se, dihamo tako gost zrak, se vozimo po kolovozih, imamo Krško, Žirovski vrh, spor s Srbi, dodatne obdavčitve za vojsko, novinarje (še vedno) pred sodišči, političnega zapornika z najdaljšim stažem v ječi na svetu, stečaje s katastrofalnimi socialnimi posledicami, obup in bedo. Politike, ki nam obeta suverenost, lastno vojsko, nacionalno identiteto, pokončno držo. Davek na samce, ker ga imajo v Ameriki in ker nas je premalo.
Seveda, to niso zadeve, da bi se ob njih dregali pod rebra. Predstavili in vsilili so jih z njihovo klju-čnostjo vred. Tudi zato, da brez karseda resnih in zaskrbljenih politikov, brez velike množice takšnih politikov ne bi mogli. In v to ključno usodnost Kramberger sodi. Ker razbije njen mit in ker je njena groteskna figura hkrati.
Ivan Kramberger je s svojo domačinsko demagogijo pravi, najbolj pravi slovenski politik. In če bo izvoljen, zakaj bi bilo to vredno drezanja pod rebra?
LJUBIŠA STAVRIČ
V Beogradu — sex shop. Odkrivajoč resnico o seksualni abstinenci Velikega Vodje je tukajšnje ljudstvo krenilo k odkrivanju pravega obraza in k zlomu zadnjih seksualnih tabujev, trdeč, da so mu bili-navrženi in pripeti, nezdružljivi s svetlo tradicijo, ki jo je Vuk Karadžič tako sočno popisal v zbirki »Crven Ban«. Ko je Cerkev v Evropi anatemizi-rala in preganjala orgazem, imela ga je za hudičevo poslastico, so se naši predniki veselo jebali brez strahu pred bičem božjim.
Hvala Turkom, hvala Cerkvi Pravoslavni — še ena točka za nas!
Že nekaj časa je težko priti čez osrednji beograjski trg Slavijo, pravzaprav se je treba prebijati med zagretimi obiskovalci glavnega porno kina v mestu in s katerega reklamnih panojev mehka bedrca in mlečne ritke erotizirajo predmestni	proletariat, mestni
lumpen proletariat, prodajalce mašnic in ruske turiste.
Bolj fini in premožnejši se dražijo doma s pomočjo video kaset in TV Beograda, ki prispeva k seksualni perestrojki	s tretjerazrednimi
hamburškimi inspiracijami.
Zgodovina bo potrdila tudi naslednje: da je Cicciolina, srednjeevropska porno zvezda in italijanska parlamentarka, prvi most med Evropsko Konfederacijo in Federacijo
— z gostovanjem v naših trafikah je s svojim (ne)sramnim runom uteleševala novo državljansko zavest o Parlamentu kot mestu dejanskih človekovih potreb. Da je lakota po seksualnem pluralizmu v teh krajih ogromna, potrjuje tudi večdnevna izkušnja »Amora«, prvega srbskega sex shopa, čigar vse zaloge: vibro maserji, japonske kroglice, umetni kurci, gumijaste lutke,... so bile razgrabljene v pičlih treh dneh. Kaže, da si je ljudstvo vzelo pravico do seksualnega sanjarjenja. Če so prikrajšani za mnoge druge pravice, ali pa so pod vprašajem, so lahko vsaj te, najintimnejše, samo njihove. Na vsak način, dovolj jim je licemerstva in dvojne morale, skozi katere so jih desetletja poučevali.
Da konservativne sile, sile, zadolžene za ohranjanje lika javne družbene čistoče, ne spijo, potrjuje izkušnja prvega srbskega sex shopa. Osebje butika mora dnevno prati izložbena okna shopa zaradi izlitega žolča — izpljunkov teh sil, ki se nikakor ne sprijaznijo z novonastalo pluralistično seksualno situacijo.
Nekaterih jurišnikov ni sram vstopati v »Amor« in lastnici Danijeli Marič držati moralnih tirad in ji greniti življenje.
»Sem mati treh otrok, živim normalno: kuham, perem, likam, hodim na roditeljske se-
SEX SHOP V
BEOGRADU
Stanke; podobna sem drugim ženskam,« pojasnjuje. Do tega je prišlo, da me sprašujejo, če imam moža, če on ve, s čim se ukvarjam, če so moji otroci vsi od istega očeta. »Težko je povedati, da ne sodim niti med sadiste, niti med mazohiste. Pravzaprav samo ponujam ljudem proizvode, ki jih potrebujejo,« dodaja Danijela. »In ob vseh teh nebuloz-nostih je navdušenje nekaterih ljudi nad tem, da je končno nekaj krenilo, da vendarle gremo nekako naprej, čeprav so koraki majhni in neugledni, veliko,« končuje Danijela Marič.
In sedaj, presenečenje! Večina obiskovalk je po besedah omenjene lastnice — žensk. Kako to pojasniti? Tukajšnje družbene norme so nalagale in nalagajo obrazce obnašanja, ki so v popolnem neskladju z njihovim pojavljanjem v ikonografiji takšnih butikov. Tudi avtor, konzument ženske s te nacionalne hemisfere, je bil prepaden nad takšnim podatkom: ženske tod niso neemancipirane, prav tako pa ne preveč eman-cipirane. Zakaj potemtakem gre? Prava in edina logična razlaga tiči v nezanimanju tukajšnjih moških za seks. Obsedeni s hudički z belimi kapicami so postali frustrirani in zavrti, nezainteresirani za uživanje v njem.
V Prištini se je pojavil nov demon v obliki politične alter-
native. Obsedeni ljudje, ki so jih nahujskali paranoidni politiki in policijski duhovi v kulturi, ne morejo priti k pameti. Mar se da v teh krajih sploh kaj reševati brez pokanja biča? »Brez elementarnih oblik politične demokracije na Kosovu in v vsej Jugoslaviji ni niti govora o začetku reševanja kosovskega, niti Jugoslovanskega problema« pravi star pregovor. Na vsak način bi bilo o novih stvareh umestno govoriti na nov način, ne pa po žandarski in artilerijski inerciji, s primitivno policijsko logiko: Vse, kar ni z nami in pod našo kontrolo, je proti nam! Ti, ki tako govorijo, že desetletja jih lahko poslušamo, doživljamo in prenašamo — ne prinašajo nič dobrega!
Resignirano in z muko se sprašujem, do kdaj bodo imeli moč ustvarjati vzdušje splošnega nezaupanja, sovraštva, razkola in polarizacije. Do kdaj bomo čakali na njihov konec in na boljše čase? Morda je finta v naši antropološki zmožnosti čakanja?!
Medtem ko ženske oblegajo sex shop, so moški v Beogradu obsedeni z vlogo Svetega Georgija in pripravljajo, obsedeni s hudiči in čarovnicami, karavane za Jug, ki jih bo vodil general Grant osebno. Daj nam pameti, o Bog!
3
тшк
Evropa slavi propad komunizma. Razlogov za naše veselje je dovolj. Za razmišljanje pa tudi. Če nekako vemo, od kod prihajamo, nam je že veliko manj jasno, kje smo, še manj pa, kam gremo, kam nas vse to pripelje. Svet po komunizmu namreč ni več tako preprost in razumljiv, zakonit in predvidljiv, kot je bil v komunizmu. Postopna razgradnja komunizma in zdaj na koncu še protikomunistične revolucije: vse to se je dogajalo v imenu demokracije. Če pa kaj postaja jasno — ali bi bilo vsaj dobro, da jasno postane — potem to, da uspešno razveljavljanje komunizma ni že tudi in nujno uveljavljanje demokracije. Ne le antikomunizem in demokracija, tudi postkomunizem in demokracija nista v nobeni zakoniti zvezi. Demokracija ni stranski produkt odstranjevanja komunističnega gospostva; njeno vzpostavljanje je poseben posel, posel, ki zahteva našo posebno pozornost. Demokracijo je treba zgraditi kot novo akropolo; na ruševinah komunizma pa lahko zraste tudi nova nekropola.
Propad komunizma se je začel na Poljskem. To ne pomeni, da je Poljska model. Tudi modelov ni več. Gre le za to, da so Poljaki prehodili najdaljšo pot iz komunizma in da je njihov primer lahko veliko poučnejši od še nesplah-nelega in zamegljujočega navdušenja Čehov in Slovakov. Poljska ne navdušuje več. Civilnodružbe-ni aktivizem je že daleč od poezije, političnih vicev je toliko manj, kolikor več je izključno politike, in tamkajšnje dogajanje beremo kot kako suho prozo. Razpoznavnej-še obrise kot dobiva oblast Solidarnosti, razločnejša je kritika te oblasti.
Na eni strani, zelo daleč levo, Adrzej Gvviazda, ustanovitelj prvih neodvisnih sindikatov na baltiški obali, že spet ustanavlja neodvisne sindikate, tokrat proti Solidarnosti, ki je postala leninistična. Tako pravi, ker je sindikat postal transmisija oblasti in se je odpovedal stavkam. Gvviazda ne pristaja na ideologijo odpovedovanja in dela, ki jo razširja nova oblast. Za delavce zahteva manj dela in več denarja. Zgovorno je že, kar vidi prvi pogled. Gvviazda živi v tesnem stanovanju na vrhu stolpnice v Olivi pri Gdansku; VValesa, pravijo, ima vilo in vrtnarja. Gvviazda izdaja mesečni bilten Bojevite Solidarnosti (z značilnim naslovom Poza ukladem), ki je ohranil formo nekdanjih ilegalnih tiskov: majhen format, slab papir, varčevanje s tiskarskim črnilom; Solidarnost izdaja Gazeto wy-borczo, dnevnik z visoko naklado, za katerega trdijo, da je politično neodvisen. Gvviazda je še zmeraj koščat, kot je bil v »starih časih«; VValesa se je zredil, brki so mu posiveli in videti je kot Jer-zy Urban — tako pravi Maria Ko-vvalevvska, prevajalka Solidarnosti v prvem obdobju, na katero so pozabili, ko so kasneje delili službe in časti in na stara leta tolče revščino. Walesa je postal politik (in prav je tako); Gvviazda je zdaj politični marginalec in nekateri si
olajšajo vest tako, da pravijo, da je nor.
Na drugi strani, precej desno, je zdaj soustanovitelj legendarnega Komiteja za obrambo delavcev (KOR) Anton Macierevvicz. Z gospoaom Chrzanovvskim, pravnim svetnikom Solidarnosti v letih 1980—81 in piscem njenih statutov, vodita Krščansko nacionalno unijo. To so civilizirani nacionalisti. Desno od njih se okrog Poljske zveze narodne skupnosti in Poljske narodne stranke in Bole-slavva Tejkovvskega organizira Poljsko narodno gibanje. Kljub temu, da sta ugljenost artikulacije nacionalnih čustev ali kar sposobnost njihovega krotenja različni, se predstavniki vseh teh skupin v glavnem ujemajo v kritiki oblasti, ki je nastala po okrogli mizi. Pravijo, da so (bivši) levičarji v vodstvu Solidarnosti sklenili pakt s komunisti, namesto da bi radikalno pometli z njimi (zdaj naj bi vladala koalicija med rdečimi in rdečkastimi); da je eno monopolno in monolitsko oblast zamenjala druga, struktura oblasti pa se ni zdemokratizirala; da se namesto uzakonitve strankarskega pluralizma vzpostavlja hegemonija Državljanskih odborov Solidarnosti kot nekakšna nova verzija nacionalne fronte; da je nova oblast zgrajena na mitu Solidarnosti, ne na institucionalizaciji pluralizma in demokracije.
Edini član ožjega vodstva Solidarnosti, ki se je hotel o teh in takih kritikah z nama resno pogovarjati, je bil Jan Litynski. Adam Michnik, denimo, je politične nasprotnike in njihove kritike z njemu lastno aroganco odpisal kot tepce in duševne bolnike. Janusz Onyszkiewicz je bil zelo prijazen in nadvse diplomatski, v globino pa se ni spuščal. Sicer pa so — nič presenetljivega — ljudje toliko bolj pripravljeni govoriti o kritiki nove oblasti ali to oblast kritizirati, kolikor dlje so od njenih položajev.
Jan Litynski, sicer matematik, je bil sredi 70. let član KOR, prve organizacije nove, postreformno-komunistične poljske opozicije. Na začetku 80. ga najdemo med svetovalci Solidarnosti. Ob razglasitvi vojnega stanja je bil aretiran in interniran, vendar je pobegnil iz zapora in tri leta delal v ilegali. Danes je član poljskega parlamenta in svetovalec Jacka Ku-rona, ministra za delo in socialna vprašanja v novi poljski vladi. Li-tynski bi lahko bil njen podpredsednik, vendar je ponudbo odklonil. »Nočem se odpovedati mestu v parlamentu,« pravi, »in rad bi imel distanco do tega, kar zdaj počnem, rad bi opazoval, kaj delam kot svetovalec. Morda se bom kdaj kasneje odločil za tako funkcijo, kot mi je bila ponujena, zdaj pa ne. Zdaj moram postaviti na noge pisarno, ki bo sodelovala s sindikati, tako da bi ti lahko nastopali kot moderni sindikati." Li-tynski pa se od svojih kolegov ne razlikuje le po tej samorefleksiv-nosti (in po tem, da ne rine v ospredje); dobro se mu zdi, da je edini med novimi oblastniki, ki posluša rock. Včasih se mu stoži po časih, ki jih je preživel v pod-
zemlju in ie lahko poslušal svoje plošče in kasete.
Intervju, ki sledi, je bil posnet sredi decembra lani. Dodanih je nekaj drobcev iz pogovora z Li-tynskim dva meseca poprej.
Okrogla miza: kompromis namesto revolucije
'iuN^čidk Je bila okrogla miza kompromis med Solidarnostjo in komunistično oblastjo ali pa Je bil njen cilj koalicija oziroma zavezništvo med tema političnima silama?
Okrogla miza je bila seveda kompromis, in to kompromis, v katerem so morali popuščati samo komunisti. Naša stran pred okroglo mizo namreč ni imela ničesar, čemur bi se lahko odpovedovala. Po njej je bila Solidarnost legalizirana in, še več, zmagali smo na volitvah. Poleg tega se je okrogla miza skladala z našo politično filozofijo: naš cilj je bila evolucija na Poljskem, ne revolucija. Morda se bo v prihodnosti pokazalo, da bi bili morali stvari spreminjati hitreje. Kolikor pa lahko vidimo sedaj, je bil neposredni izid okrogle mize velik uspeh za nas in polomija za komuniste. Pred okroglo mizo oni seveda niso govorili o kompromisu — to je bila naša ideja.
Kaj je bil temelj kompromisa? Njihova nemoč ali vaša moč?
Priče smo bili splošnemu polomu komunizma — ne le ekonomskemu, komunisti so izgubili sleherno družbeno podporo. To jim je postalo jasno in vsaj nekaj jih je bilo dovolj razsodnih, da so razumeli, da tako, brez družbene podpore, ni mogoče vladati. Če bi ne bilo okrogle mize, bi se verjetno razmahnil stavkovni val. Na drugi strani pa so upali, da bodo po okrogli mizi obdržali oblast v svojih rokah in bodo morali pač le živeti z opozicijo. Zdaj pa so opozicija oni, in to celo v parlamentu.
'ibtfiiJitil Pravite, da so komunisti izgubili legitimnost in so upali, da si jo bodo z okroglo mizo nekaj povrnili?
Niso izgubili le legitimnosti, marveč sposobnost vladati.
V&VitfAA Imam vprašanje v zvezi z omenjenim stavkovnim valom. Kostek Gebert je med drugim dejal, da je bila okrogla miza bistvenega pomena tako za Solidarnost kot za komuniste, ker jim je nekako omogočila zajeziti plimo neodvisnih družbenih aktivnosti, ki so se odvijale onkraj njihovega dosega. Zunaj Solidarnosti In zunaj komunistične organizacije so delovale številne, daleč bolj radikalne skupnosti, ki bi utegnile povsem dezorganlzirati družbo, In v skupnem interesu Solidarnosti in komunistične vlade je bilo, da to preprečita.
S tem mnenjem bi se lahko strinjal. Najprej, po avgustu -1988 je postalo Solidarnosti jasno, da ne more sama organizirati stavk, temveč lahko kvečjemu vodi
0 DEMOKRACIJI
INTERVJU Z
spontane stavke. Poleg tega je bilo očitno, da bi nov val stavk opustošil gospodarstvo. Najti je bilo treba kompromis, da bi ga rešili.
V&Vifi&V Rešili gospodarstvo ali raje Solidarnost? Slišati je mnenje, da je bila Solidarnost tako šibka, da bi ta stavkovni val ne potekal pod njenim vodstvom.
Kako lahko rečejo, da je bila Solidarnost šibka, ko pa je kmalu zatem zmagala na volitvah?
K»WA' Ljudje so glasovali proti komunistom ...
Ilegalna Solidarnost je bila šibka, ker ljudje niso hoteli sodelovati v nezakonitih aktivnostih. Po legalizaciji pa se je pokazalo, da uživa množično družbeno podporo.
'fiNiSibl Morda pa je le izrabila svoj mitični ugled, pridobljen v preteklosti, da bi pobrala protikomunistične glasove?
Solidarnost je dobila približno petdeset odstotkov glasov, kar1 pomeni, da so ljudje sprejeli njeno politično usmeritev. Pred okroglo mizo, še posebno pa pred avgustovskimi stavkami, ljudje niso hoteli biti povezani z organizacijo, ki je doživela neuspeh. Potem pa je postalo jasno, da je v tej igri vendarle zmagala Solidarnost. Okrogla miza je dokazala, da je bila njena politična usmeritev dobra.
'i&VčtfA* Andrzej Gvviazda pravi, da bi bila Poljska danes — če bi se stavke lahko nadaljevale — v takem položaju kot Vzhodna Nemčija ali Čehoslova-ška. Tako pa je Solidarnost v kali zatrla ta reformni proces. Udu-šila je pritisk, ki bi sicer dokončno pometel s komunisti.
Nedvomno bi lahko bili vztrajali pri stavki. Razlika pa je še v tem,
la je imela Solidarnost znane in ugledne voditelje, z VValeso na čelu, medtem ko opozicijsko gibanje v NDR sploh nima vodstva, Čehoslovaška pa je nekje vmes. Poleg tega to, kar se danes dogaja v teh državah, ne bi bilo možno brez uspeha Solidarnosti.
?a2 Vrnimo se k Gvviaz-di. Njegova poanta je, da bi bilo bolje imeti komunistično vlado z razločno opozicijo kot pa takle kompromis oziroma koalicijo med komunisti in opozicijo. To bi dolgoročno pripeljalo do popolne odstranitve komunistov z oblasti, medtem ko se je v zdajšnjem položaju še oklepajo.
Gvviazda je nasprotoval zakoniti opoziciji, se pravi legalizaciji opozicije na Poljskem. No, po zaključku okrogle mize smo si za-
4
GtOSUJ NA
mm
J
mišljali, da bodo komunisti imeli vlado, mi pa bomo organizirali opozicijo v parlamentu, evolucijski proces pa nas bo v štirih letih pripeljal do svobodnih volitev. Vendar pa ni bilo mogoče oblikovati komunistične vlade, stara koalicija med PZDP, Združeno kmečko stranko in Demokratsko stranko je razpadla, spodletela je izvolitev generala Kiszczaka za premiera, preprosto ni šlo. Mislili smo, da se bo partija v naslednjih štirih letih, do prihodnjih, res demokratičnih volitev, lahko spremenila v normalno politično stranko, vendar so jo dogodki prehiteli in je pred našimi očmi razpadla. Zato smo morali prevzeti oblast mi. Bilo bi namreč popolnoma neodgovorno reči, da ne maramo oblasti, ker hočemo ostati v opoziciji. Vprašanje je bilo, kdo je v tej državi sposoben vladati.
'iuNiSSA Še vedno niste jasno odgovorili na vprašanje, ali je bil cilj okrogle mize vzpostavitev nadzora nad radikalnejšimi neodvisnimi aktivnostmi. Ste se hoteli s pomočjo okrogle mize izogniti nasilju?
V nekem smislu je bil eden od vidikov okrogle mize. Z njo smo se — to sploh ni vprašanje — hoteli izogniti revoluciji, izogniti temu, da bi na ulici obešali komuniste, streljali na demonstrante in podobne reči.
'iulfiSifii Hočete reči, da bi na Poljskem lahko izbruhnila revolucija, če bi ne bil dosežen kompromis?
Ja, če bi imeli komunistično vlado, bi bila glede na gospodarski položaj, v katerem smo zdaj, revolucija neizogibna.
V&Ve^aV Vendar pa veliko lju-di tudi pravi, da je vladavina Ja-
ruzelskega družbo tako razbila in jo pahnila v apatijo, da bi bila stagnacija in popoln propad verjetnejša od revolucije.
Ja, to je bila ena možnost, druga pa krvavi upor.
Opozicija zdaj
če pogledamo zelo shematično, je nekdanja opozicija zdaj na oblasti. Kaj pomeni to za delovanje družbe in političnega sistema? Imate na Poljskem še opozicijo?
Po moje jo najdete že v parlamentu. Tam imamo cel spekter političnih usmeritev. Vladni politiki nasprotujejo komunisti, še bolj pa morda menedžerji. Seveda na besedah vlado podpirajo, dejansko pa skušajo ustaviti vsak njen ukrep. Potem so tu kmetje, veliko jih oponira vladi, vsaj kar se tiče kmetijske politike. Nadalje, libera-li mislijo, da vlada ni dovolj kon-sekventna. in potem so tu ljudje, kakršna sta Bujak in Karol Med-zelevvski, ki so pravkar ustanovili novo skupino, nekakšno Delavsko Solidarnost, in odkrito kritizirajo vlado, ker da ne deli socialne podpore in ne nadzoruje cen. Seveda je tu še zunajparlamentarna opozicija, omenim naj Krščanske demokrate (čeprav jih je nekaj tudi v parlamentu), nacionaliste, Bojevito Solidarnost itn. Ti ljudje skušajo organizirati stavke in naravnost nasprotujejo vladi.
Lahko tedaj rečemo, da je bila opozicija legalizirana, ne pa odpravljena?
Tako je. Najdete lahko, kar iščete, in vse te organizacije so popolnoma zakonite. Če pa se skupine, kakršna je Bojevita Solidarnost, nočejo legalizirati, je to njihov problem, ne pravni. Svojo dejavnost bi lahko legalizirale, vendar je to v nasprotju z njihovo politično usmeritvijo. V tem vidijo pripoznanje oblasti, v kateri so še vedno komunisti. Eden od razlogov za takšno odločitev pa je, da so te skupine zelo šibke.
'SSfžSSA Bodimo natančni: te skupine se nočejo registrirati kot združenja, to pa je edina pravna možnost, ki jo zdaj ima-
|0>
Ce hočejo, se lahko razglasijo za stranke in začnejo tudi iskati prostore, v katerih bi imele svoj sedež. KPN, denimo, je potem, ko je v zvezi s tem protestirala, take prostore dobila. In KPN ni registrirana, vendar obstaja. Edina težava s temi strankami je, da so tako majhne in šibke.
'StaSiS	Vendar ima ta šib-
kost opraviti z dejstvom, da de-jansko nimate formalnega zakona o političnih strankah. Obstoječi zakon je zelo meglen, obenem pa obstajajo Državljanski odbori kot močna in izoblikovana politična sila (pač zato, ker so zorganizirali volitve), zaradi česar se druge skupine počutijo nekako izključene iz glavnega toka političnih procesov.
Res je, izključene so, in to je normalno. Majhne skupine so vedno izključene iz glavnega političnega dogajanja. In če so nevplivne, so zaradi svoje politične usmeritve.
Ш&' Pa vendar, g. Szy-maderski iz Kmečke Solidarnosti je omenil, da so nekatere sekcije v OKP precej zadržane glede formalizacije ustanavljanja političnih strank. V formalizaciji političnih strank vidijo grožnjo svojemu elitističnemu položaju. Če bi se morale razglasiti za stranko, bi se namreč pokazalo, da so same zelo majhna skupina.
Menim, da temu ni tako. Probleme vidim drugje. Večina ljudi, ki nas podpira, se organizira v Državljanskih odborih. Ne bi si upal reči. da so ti ljudje politični. Radi
bi organizirali družbeno gibanje.
To je en problem. Drugi je odnosT ki ga imata do tega KKW in VValesa osebno. Ne morem si zamisliti, da bi ustanovili politično gibanje brez VValese. To bi bilo zelo slabo. Vendar pa se je VValesa vse doslej poskušal — in se še poskuša — prikazati kot oseba, ki je nad političnimi strujami. Kar se mene tiče, menim, da je nujno organizirati politično gibanje — ne nujno politične stranke, vsekakor pa politično gibanje, ki izhaja iz Solidarnosti.
Politična organizacija novega tipa
Na kaj mislite? Da bo iz Solidarnosti nastalo eno politično gibanje ali da se bo razdrobila na nasprotujoče si usmeritve, ki — vsaj zdi se tako — v njej že zdaj obstajajo?
Mislim, da bo mogoče ohraniti osrednjo, glavno strujo Solidarnosti kot eno politično organizacijo. To je naš cilj in to sem javno zagovarjal.
ИЛУУЛ’ Mar to pomeni, da bodo vsi Državljanski odbori postali baza ene nove politične stranke?
Menim, da je to možno. Četudi Bugaj, denimo, zdaj kritizira vlado, bi lahko bil v isti politični organizaciji kot ljudje, ki jo podpirajo. Še več, mislim, da bi ideja Solidarnosti lahko bila temelj nove politične formacije, ki bi ji lahko pripadali tako ljudje socialno demokratskih kot krščansko demokratskih nazorov ter tudi tisti, ki se ne opredeljujejo za kake določne politične smeri (takšna sva recimo Michnik in jaz).
1ВИВД? Kako bi opredelili filozofijo, idejo take politične organizacije?
Zamišljam si demokratično organizacijo, ki jo odlikuje tradicionalna tolerantnost Solidarnosti in se izogiba vsakršni ideologiji. V mislih imam praktično, pragmatično politično organizacijo. Lahko
Komunistična partija ni več vladajoča partija. Tisto, zaradi česar je partija bila, kar je bila, kar jo je držalo skupaj, je bilo dejstvo, da je vladala. Že nekaj let, vsaj tam od leta 1986—87 dalje, partija nima kake posebne ideologije. Njena edina »idelogija« je bila oblast. Zdaj pa tega ni več.
ANNA BEATA B0HDZIEW1CZ
PO KOMUNIZMU
JANOM UTYNSKIM
Demokracijo želimo graditi od spodaj in politična gibanja oblikovati na temelju lokalnih problemov. Radi bi se izognili, morda to ni mogoče, a radi bi se izognili formiranju političnih organizacij na podlagi tradicionalnih ideoloških partij in ideoloških delitev — nacionalno demokratskih, socialno demokratskih, krščansko demokratskih itn. Če nam to ne bo uspelo, če nam ne bo uspelo oblikovati političnih organizacij novega tipa, se kaj lahko zgodi, da bodo politično prizorišče preplavila populistična gibanja. Obstaja namreč večje število majhnih strank, navezanih na tradicionalno politično desnico — nacionalističnih, antisemitskih, rasističnih. To je velika nevarnost — v ekonomskih razmerah, ki se slabšajo, lahko demagogija te vrste hitro vžge.
bi ji rekli liberalna. Obenem pa bi ta organizacija morala biti kar najbolj občutljiva za družbena gibanja in družbene zatjjeve. Seveda pa jo je težko opisovati, dokler ni ustanovljena.
Kritiki vam očitajo, da se tega dela lotevate na podlagi moči oziroma oblasti, ki ste jo ustvarili v izjemni situaciji, ko se je bilo treba na hitro pripraviti na volitve in- ste v ta namen ustanovili Državljanske odbore. Zdaj pa na temelju te oblasti izključujete druge skupine, ki take moči nimajo, in ne dovoljujete, da bi se pluralistične tendence v teh odborih osamosvojile.
Kdo ne dovoljuje? Dobro veste, da bi vsaka politična usmeritev hotela biti najmočnejša, kar je normalno ...
To že, vendar so se nekateri počutili izključeni iz oblikovanja Državljanskih odborov. Mar se to formiranje ni začelo z vabili, ki jih je razposlal Walesa?
Ja, vendar segajo začetki dlje nazaj. Spominjam se, da je Wale-sa sklical prvi sestanek med papeževim obiskom na Poljskem, se pravi pred volitvami in okroglo mizo in seveda stavkovnim valom leta 1988. Šlo je za nekako politično upravo in vsakdo se je lahko pridružil. Nekateri se niso hoteli, to je bila pač njihova izbira. Nekateri so se sploh odpovedali Soli-
darnosti in menili, da se je mogoče organizirati na druge načine. Liberali so vskočili v zadnjem trenutku. Bila je politična igra. In čemu naj bi, denimo, sprejemali Bojevito Solidarnost, ki je brez pridržkov nasprotovala našemu iskanju kompromisa? Podobno ni bilo mogoče skleniti zavezništva s KPN, politična usmeritev te organizacije je bila popolnoma drugačna od naše. Res pa je, da smo si ustvarili nekakšno hegemonijo nad drugimi političnimi strankami, vendar ne z legalnega vidika, temveč zato, ker smo najmočnejši.
'ISVititiA Morda ta moč temelji na moralni avtoriteti, ki ste si jo pridobili v preteklosti, zdaj pa imate oblast, ki v resnici nima množične družbene podpore? Kaj bi se zgodilo, če bi storili, kar so storili Svobodni demokrati na Madžarskem, ko so prenehali biti gibanje? Delovati so začeli kot stranka in pokazalo se je, da so dejansko kaj majhna skupina. Nekateri ljudje tu namigujejo, da bolj levičarska skupina v Solidarnosti, ki ima zdaj oblast v parlamentu, želi spremeniti v stranko Državljanske odbore kot take, v celoti, in sicer zato, ker bi lahko le tako obdržala zdajšnji položaj moči. Če bi dovolila, da se ti odbori razdrobijo, bi postalo očividno, da družba te skupine ne podpira.
Slišati je tudi, da je sto poslancev danes vložilo peticijo proti vašim nameram z Državljanskimi odbori.
Morda bo prihodnost pokazala, da nismo dovolj močni. Zgoditi se utegne, da izgubimo naslednje volitve. Če pa pogledamo, kako so se stvari odvijale doslej, je jasno vsaj to, če sicer nič drugega, da je bila naša politična usmeritev učinkovita. Jasno je tudi, da uporabljamo VValesovo moralno avtoriteto, moralno avtoriteto, ki nam jo daje naša preteklost. To je sestavni del naše politične dejavnosti. Vendar pa ni naključje, da imajo ljudje kot Michnik, Kuron, Us in mnogi drugi politično avtoriteto. To je uspeh naše politične usmeritve. Nekateri so izbrali drugo politično usmeritev, zdaj pa se čudijo, da jim je spodletelo. Spodletelo jim je, ker ie bila njihova politična linija slaba, šibki so, vendar mi ne moremo spremeniti naše politične linije njim na ljubo, zato, da bi oni postali močnejši. To je nesmisel!
Politični spopadi in pravila igre
6e privzamemo, da imate politični pluralizem in opozicijo, kakšna so pravila politične igre (če sploh so)? Lahko, za začetek, na kratko opišete procedure, ki urejajo politične boje v parlamentu?
Prav lahko je videti, posebno na plenarnih zasedanjih, da v parlamentu ne vlada strankarska disciplina. Doslej še ni bilo političnega problema, ki bi razdelit parlament po strankarskih ločnicah. Edina izjema so bile volitve predsednika, a še v tem primeru je nekaj članov našega parlamentarnega kluba podprlo Jaruzel-skega. Občutek imamo, da večina članov PZDP nasprotuje vladi, seveda ne odkrito. Pogosto glasujejo proti posameznim vladnim predlogom. V nekem smislu ima-
mo v parlamentu politični boj, vendar je prikrit. Sklepajo se tudi 'začasna zavezništva. Prepad med OKP in komunisti je seveda globok, pa vendar imamo (ali smo vsaj imeli) med njimi nekaj prijateljev.
Govorite o prikritem političnem boju v parlamentu. Ste razmišljali o tem, da bi ga poočivldili?
Menim, da je zdaj poglaviten politični boj boj proti nomenklaturi. Ključno politično vprašanje je zdaj, kako potolči nomenklaturo. Prav zdaj smo, denimo, razpravljali o zadrugah in o novem zakonu o zadružništvu. Vsi, ki so povezani z zadružno strukturo, so se trudili obvarovati te strukture, kakršne so, in v določenem smislu so bili pri tem uspešni. Če nič drugega, je bil novi zakon pripravljen mesec pozneje. To je torej glavno politično vprašanje zdaj. In kolikor vidim, bo naslednji velik političen boj spopad med — težko je najti prave besede — ne med levico in desnico, temveč med desnico in vsemi ostalimi. Pa tudi boj s skrajno levico: ne s PPS-DR (ti pač niso resni), pač pa z Miodovviczem in podobnimi, ki se predstavljajo kot prijatelji delavskega razreda.
'HžHStS Na koga mislite z desnico?
Na normalno desnico. Tradicionalno in nacionalistično desnico. In boj bo potekal med njimi in centrom, osrednjo strujo Solidarnosti, če rečem na kratko.
Brez strank in zakona o strankah
S tem ste opisali vprašanja in subjekte političnih bojev. Še vedno pa ostane vprašanje, s kakšnimi mehanizmi bi bilo mogoče regulirati in nadzirati zdaj prikrite politične spopade. Bi lahko bil to zakon o političnih strankah? Ali pa si predstavljate kaka druga jasna in formalizirana pravila politične igre?
Težko rečem, ker je težko predvideti bodoče politične delitve. Stare delitve, ki jih poznamo in o katerih sem govoril, so ideološke, ne politične, delitve. Vzemite na primer Zvezo krščanskih nacionalistov. Kaj je njihov program? Jaz ne vem, ker zame skupek gesel o narodu in varnosti Poljske še ne naredi političnega programa. Program bi moral biti konkreten, vsaj v obrisih bi moral
načrtovati gospodarsko politiko. Na podlagi tega bi potem lahko kritizirali ali podpirali vlado. Vendar tega niso sposobni narediti in tako vse doslej nimamo normalnih političnih strank. Morda se motim, a kolikor razumem, se politične stranke na zahodu ne pre-kljajo o ideologiji, temveč za dva ali tri odstotke narodnega dohodka. Takšne stranke najdete na Poljskem v parlamentu. Samo tu razpravljamo o proračunu, se spopadamo z vlado ali jo podpiramo. Vseh teh novih strank pa proračun ne zanima. Zanima jih le ideologija. Skratka, zakon o političnih strankah bi sicer lahko imeli, čeprav je zame najboljši zakon o političnih strankah to, da takega zakona ni. Stranke naj preprosto obstajajo, brez formalnega registriranja, imajo svoje prostore, zbirajo denar, nič drugega ...
Če ni zakona, naj te zadeve potem ureja ustava?
No, mislim, da zakon bo, in stranke se bodo verjetno morale registrirati...
UM Če ni zakona o političnih strankah, bo zadeve, ki bi jih moral urejati, urejal pač kak drug zakon, in to po ovinku, recimo volilni zakon ...
Ja.
ИЛВ1&V	Zakaj torej teh pravil
ne bi določal zakon o političnih strankah?
Ko pravim, da je najboljši zakon o političnih strankah nikakršen zakon, hočem pravzaprav reči, da bi tak zakon moral biti kar se da preprost. Če hočete ustanoviti stranko, vam mora biti to dovoljeno. Vse, kar je treba, je, denimo, da napišete pismo predsedniku in ga obvestite, da ste ustanovili tako in tako stranko, in pridobite pravico do dejavnosti.
Sicer pa ne mislim, da se bo položaj spremenil, ko bomo imeli ta zakon. Spremeniti se utegne po naslednjih volitvah, če bi katera od zdaj majhnih strank dobila dovolj glasov in sprejela del odgovornosti za državo; tedaj bi morala začeti razmišljati o realnem gospodarskem programu. To približno se je pripetilo Solidarnosti.
Solidarnost zdaj, na oblasti, je precej drugačna organizacija od opozicijske Solidarnosti. Zdaj moramo skrbeti za celo državo.
Skratka, te nove stranke lahko zmagajo na kakih prihodnjih volitvah in vstopijo v kak bodoči parlament. Krajevne volitve bodo čez nekaj mesecev, najverjetneje maja, v krajevni samoupravi je veliko mest, in na tej ravni lahko že zdaj uvedejo kako novost in začnejo delovati kot normalne politične organizacije. Vse do zdaj so bile tipično ideološke.
5ВШИ Zakaj na Poljskem ni,
kot pravite, pravih političnih strank?
Zaradi političnega vakuuma, ki ga je ustvarilo teh dobrih štirideset let, zato, ker politične stranke nujno predpostavljajo normalen političen sistem, demokratične razmere. Poglejmo, za primer. Zelene v ZRN. Začeli so kot zunajparlamentarna opozicija in se šele potem odločili za sodelovanje na volitvah in vstop v Bundes-tag. Zame je to normalen razvoj. Seveda lahko imate tudi majhne zunajparlamentarne skupine ali stranke, ki lahko celo vplivajo na razvoj dogodkov, vendar pa politično podobo ustvarjajo velike politične stranke, ki se bojujejo za oblast, imajo ekonomske programe in se spopadajo okrog proračuna.
Zagovarjamo evolutivne spremembe sistema. V skladu s to zamislijo damo vedeti aparatu, ljudem v aparatu, da imajo zdaj priložnost postati normalni politiki, in ljudem iz nomenklature, da lahko postanejo normalni managerji, policiji, da lahko postane navadna policija... General Kiszczak je zdaj, vsaj formalno, razpustil politični oddelek tajne policije. Zdaj imamo prilož* nomt, Um x vladnim in parlamentarnim nadzorom spremenimo podobo policije... To je naša priložnost. In, na drugi strani, je to njihova priložnost.
5
-------------ШШ2----------
INTERVJU Z JANOM LITYNSKIM
.V'
Mislim, da moramo imeti sistem normalne, tradicionalne parlamentarne demokracije. Morda (morda!) bi lahko parlamentarni model kvečjemu obogatili (poudarjam, ta model!) — in naše izkušnje s Solidarnostjo bi lahko bile zelo koristne. V mislih imam novo vlogo ali nov tip sindikata in nov pristop k lokalni samoupravi. Razmišljam o novih načinih organiziranja družbe, o organiziranju družbe na podlagi konkretnih problemov. To seveda ni nobena popolna novost. Mislim na možno združevanje parlamentarne demokracije z novimi družbenimi gibanji. Ni pa mogoče zavračati parlamentarne demokracije! Morda nam bo uspelo ustvariti pri ljudeh v parlamentu večjo senzibilnost za probleme, s katerimi se spoprijemajo zunajparlamentarna gibanja, za probleme, ki so vzrok za nastajanje takih gibanj — mirovnih, ekoloških...
► '((лУголл Pravite, da je politični vakuum razlog, da nimate pravih političnih strank, zapolnjujete pa ga z nestrankarskimi organizacijami, strankami, ki bi hotele biti gibanja, nekakšnimi koalicijami...
Dva politična zgleda imamo za tak položaj. En je golistično gibanje v Franciji. To je bilo gibanje, ne stranka, vendar je vključevalo nekaj političnih strank, in imelo je karizmatičnega vodjo. Solidarnost mu je blizu po svoji strukturi. Drugi so stranke v ZDA. Tako Demokratska kot Republikanska stranka zajemata cel politični spekter, od liberalov do konservativcev, vendar je prva bolj senzibilna za sindikalna in družbena vprašanja. Zamišljam si, da je mogoče vzeti tovrstne organizacije za model, ne golistično gibanje ali Demokratsko stranko kot tako, pač pa njuno naravo, ki ni tako formalna, kot je narava tradicionalnih evropskih strank.
Demokracija po Solidarnosti in v Solidarnosti
'даУеУаа Po eni strani je vaša zamisel zelo privlačna, ker se zdi, da vključuje tudi ljudi, ki bi sicer težko imeli politično predstavništvo. Po drugi strani pa je na njej nekaj strašljivega. Ena od težav, ki jih imajo gibanja z Demokratsko stranko v ZDA, je, da je prevelika, da bi lahko bila demokratična. Zaradi te velikosti jo lahko imajo v pesti močne interesne skupine. Njena odprtost, vključujočnost, je varljiva. Na drugi strani zlahka vidimo prednosti sistema, kakršen je recimo nizozemski, kjer lahko številne majhne stranke sklepajo začasna in gibka zavezništva, ki se pomikajo levo in desno. Majhne skupine, recimo radikalni pacifisti ali zeleni socialisti, lahko imajo tako političen vpliv.
Res je, toda to je njihova politična tradicija. Politična tradicija na Poljskem pa je zdaj Solidarnost. To je tradicija, ki bi jo radi ohranili, čeprav so tudi druge tradicije in modeli. Lahko nam bo spodletelo, vendar velja poskusiti. To je naša priložnost. Strinjam se, da ima ta tradicija tudi nevšečne plati, in jasno je, da imajo določene politične elite v Solidarnosti, zla-, sti po vojnem stanju, prevelik vpliv. Takšen je položaj, morda se bo izboljšal, morda ne. Vloga Wa-lese je seveda tipično nedemokratična. Ima politično moč, obnaša pa se nedemokratično. Vendar pa je njegova usmeritev vse doslej prinašala dobre reči, demokracijo.
Če je Solidarnost demokratična tradicija, na katero se opirate, mar to pomeni, da nimate mehanizmov demokratičnega urejanja politike, ki so zunaj nje? Drugače rečeno: če ena politična organizacija uteleša demokratično tradicijo, kaj to pomeni za druge politične organizacije?
Ne verjamem, da bo Solidarnost ostala edino gibanje. Jasno je, da bodo stranke in gibanja zunaj nje in da bo med njimi konkurenca.
'ддУеУад Vendar pa je v položaju, kakršen je, namreč brez formaliziranih pravil igre, Solidarnost dokaj izpostavljena vplivom precej osebne narave ...
To je nevarnost, se strinjam. Menim pa, da se ji je zdaj nemogoče izogniti, posebno v gibanju, kakršno je Solidarnost, ki je nujno povezano z VValeso. Sicer pa imajo voditelji vedno svoje interese, osebnost voditelja si je v laseh z demokracijo v mnogih strankah. Po drugi strani pa so v Solidarnosti in OKP različne usmeritve in parlamentarne odločitve so vedno sprejete na podlagi razprave, in enako velja za predloge novih zakonov. V našem parlamentarnem klubu ni poeno-tenosti, vlada neke vrste demokratični proces. Še več, če Mazo-vviecki ne bi uspel in bi Solidarnost imela možnost oblikovati naslednjo vlado, bi bila politična usmeritev te vlade, opredeljena v demokratičnem procesu, drugačna od sedanje. Naše gibanje je najmočnejše, vendar je odprto do različnih političnih usmeritev. Ne vem, kaj nam bo prinesla prihodnost, za politično stabilnost Poljske pa bi bilo po moje najbolje, da bi Solidarnost zmagala na naslednjih volitvah za parlament.
'&WčifiA Vprašanje ostaja, ali ne zanemarjate formalne demokracije in jo nadomestujete z nekakšno demokracijo, utemeljeno na vlogi, ki jo je Solidarnost igrala v poljski zgodovini?
Ne vem, če je to v protislovju s
formalno demokracijo. Imeti moramo ustavo, ki jamči polno demokracijo. Kakorkoli že, pa v imenu formalne demokracije ni mogoče prepovedati politične organizacije. kakršna je Solidarnost.
Seveda ne. Vprašanje je bilo, če ste razmišljali o tem, da bi formalizirali politična pravila, širša od notranjih pravil Solidarnosti?
Naj to ponazorim z volitvami kandidatov za parlament. Vsedržavni volilni odbor je ustanovil VValesa. Potem so bili postavljeni številni krajevni odbori in v večini le-teh se je razmahnil normalen politični boj in tekmovanje med osebami, kandidati pa so bili izbrani s formalnim glasovanjem. VValesa je te kandidate potem potrdil in le v enem primeru (šlo je za Zablockega) je uradno nasprotoval predlogu krajevnega odbora. V nekaj drugih primerih je bilo mogoče odstraniti kandidate. Vsaj v prvi fazi volitev je bila svoboda imenovanja kandidatov popolna, vendar je večina vojvodstev, zlasti tistih šibkejših, sprejela kandidate, ki jih je ponudila centrala. Računali so, da bodo tako okrepili svoje pozicije. To je bil neke vrste demokratičen proces. Ne popolna demokracija — toda ta, se bojim, ne obstaja v nobeni politični stranki.
Danes sva se pogovarjala z g. Onyszkiewiczem. Zanj je, če povzamem njegove poglede, sedanji položaj — brez zakona o strankah brez jasnih in institucionaliziranih političnih delitev in grupacij — v glavnem sprejemljiv, ker omogoča učinkovito politično delo? Mar ni to že skoraj argumentiranje proti formalni demokraciji v imenu učinkovitosti?
Mislim, da je danes edina ovira oblikovanju politične organizacije iz Solidarnosti Walesovo zadržanje. Morda je zamisel o upočasnitvi tega procesa Geremekova. Vendar ga je mogoče zaustaviti le za par mesecev, in s političnega vidika, z vidika učinkovitosti, utegne biti to dobro. Kakorkoli že, imeti formalen zakon o političnih strankah je neizbežno. O tem nisem razmišljal, vendar pa je za nas morda bolje, če še dva ali tri mesece ostane, kakor je. A pri tem ne gre za ideologijo.
'Če bo stranka Solidarnosti, kot si jo zamišljate, ustanovljena in bo potrebovala krajevno bazo, jo bo seveda našla v obstoječih Državljanskih odborih in njihovih neformalnih, neformalno ustvarjenih strukturah. Bo to ustvarilo potrebo po formalnejših pravilih političnega delovanja?
To se zdaj dogaja v Varšavi. Krajevni Državljanski odbori bodo organizirali kongres in izvolili formalno vodstvo. To bo moralo izvoliti predsednika in tako se bo oblikovala določena struktura krajevnih odborov. In organizirajo se proti nam, imeti hočejo realno moč.
VčMeKaV Oprostite, proti komu se organizirajo?
Proti nam, ki smo formirali Državljanske odbore, pripravili volitve v Varšavi... Organizirati hočejo demokratičen proces od spodaj. To se mi zdi malce utopi-’ čno, kajti sprejeti bodo morali Zbignievva Bujaka, ki ni krajevni aktivist. Voditeljev se pač ne da iskati na krajevni ravni in jih potem postavljati za vodje velikega gibanja.
VaVe^aa Zakaj ne?
Žato, ker ima Bujak ime in ne bo delal kar v kakem krajevnem odboru. On je človek z druge ravni in gibanje potrebuje dejanske politične voditelje. Razume se, da bodoči varšavski predsednik ne bo izvoljen, ker je deloval v tem ali onem okrožju, temveč ker je za tako mesto dovolj močan politik. Seveda gra za demokracijo, vendar demokracija ne pomeni, da lahko ljudje v krajevnih odborih odločajo o vsem. Imeti morajo avtonomijo, možnost organizirati demokratične volitve, to pa še ne pomeni, da bodo izvoljeni njihovi aktivisti. Potrebujemo ljudi drugega kova. Morebiti bi lahko kdo od njih izpodrinil Bujaka — toda ne zato, ker je krajevni aktivist, pač pa zato, ker je dober politik.
'haV^oVa' Pravite, da želite pomembne ljudi nastavljati od zgoraj?
Ne nastavljati, biti morajo izvoljeni. Ljudje pa morajo imeti možnost voliti ljudi, ki niso iz krajevnega odbora.
Sindikati podpore
Slišati je, da je Solidarnost kot sindikat zgolj transmisija oblasti, da v resnici ne deluje kot sindikat. Poleg tega naj bi bila sindikat in politično krilo Solidarnosti v sporu.
Problem je v tem, da je sindikat trenutno relativno šibek. Najdejavnejši sindikalisti so bili med vojnim stanjem odpuščeni z dela, iz tovarn in podjetij so se preselili v zasebni sektor in zdaj delujejo zunaj tovarn. Sicer pa je oboje, kar pravite, res. Sindikat je neke vrste transmisija, vendar to ne pomeni, da stranka Solidarnosti imenuje njegove voditelje. Res pa je, da se sindikalni voditelji čutijo odgovorne za sedanjo vlado, nanjo gledajo kot na svojo vlado in jo zagovarjajo — reči hočem, da delajo tako, da bi se izognili situaciji, ko bi morala vlada zaradi stavk pasti. Vlado podpirajo, in to je normalno. Na drugi strani se z njo spoprijemajo — glede denarja, konkretnih sprememb ipd. Obstaja tudi nekakšna kompeticija med »politiki« in sindikalisti. ViVfetfeV Vsaka od ekonomskih reform, ki jih boste vpeljali, bo prej ali slej sprožila konflikte med interesi teh reform in interesi delavcev. Nihče ne more reči, denimo, da te reforme ne bodo prinesle nezaposlenosti, delavci pa se seveda oklepajo dela, ki ga imajo. Kako boste obravnavali te konflikte? Govori
se tudi, da je velika industrija med najbolj protireformističnimi silami. Morda verbalno podpira vlado, ko pa bodo začeli zapirati velike industrijske komplekse, denimo jeklarno v Nowi Huti, se bo postavila proti njej.
Poljska je v globoki krizi. Iz nje se ne bomo mogli izvleči brez programa varčevanja. Imamo proračunski primanjkljaj, hiperinflacijo itn. Sprememb ne more biti brez nezaposlenosti, brez upadanja življenjske ravni. To se ne bo dogajalo zaradi novega sistema, to je zapuščina starega. Zdaj moramo postopati zelo pragmatično. Sindikat bi ravnal modro, če bi, kot rečeno, vladni gospodarski program sprejel in potem branil kar se da visok življenjski standard delavcev. Primer, ki ste ga omenili, pa je zelo kompleksen in ne vem, kako se bo obnašala Solidarnost v Novvi Huti. Pričakovati je, da bodo nekateri delavci jeklarno branili, drugi bodo morda iskali rešitev za ta ekološki in ekonomski polom. Ne vem.
'ааУЖад In kaj menite o novih neodvisnih sindikatih v ustanavljanju?
Če bi ti sindikati napadali vlado, ker ima slab program, in predlagali novega, in če bi materialne zahteve povezovali z večjo produktivnostjo, ne bi bilo slabo. Tako pa zahtevajo samo več denarja za delavce — ne, to je nesmiselno. Tu ni alternative. Program Gwiazde in drugih radikalov praktično ohranja stari sistem — in to z zelo radikalnimi političnimi zahtevami. Na drugi strani imamo Miodovvicza iz OPZZ, partijskih sindikatov, ki — v drugačnem jeziku sicer — govori bolj ali manj isto: da delavci rabijo več denarja in bi radi ohranili stari sistem. Vse je seveda zavito v reformistično frazeologijo. To je slepa ulica, govoriti samo o denarju.
Družbena gibanja
V5»VeWaV Mislite, da so družbena gibanja, kakršno je WIP, prispevala kaj k ustvarjanju ozračja, ki je pripeljalo do okro-’ gle mize?
WiP je bil leta 1986 edino giba-
nje, ki ga je bilo mogoče videti, in je bil potemtakem zelo pomemben. Še več, ti ljudje so nasprotovali konspirativnosti in dokazali, da je mogoče delovati odkrito, javno — in da je to učinkoviteje od konspiracije — kar je bilo zelo pomembno.
H,yy'AR Kakšno vlogo imajo tovrstna družbena gibanja — antimilitaristična, ekološka, študentska, zelene skupine (ne Zelena stranka, ki je zapletena v nekakšne politične igre) — v današnji družbi? Videti so zelo marginalna, po drugi strani pa so zelo dejavna in zdi se, da niso brez političnega učinka.
V določenem smislu so zelo pomembna. Obstajajo in soustvarjajo ozračje v tej državi. In ko se organizirajo okrog kakega konkretnega vprašanja — recimo vojaške službe za študente, ekoloških problemov — imajo dejanski vpliv. Seveda ne vplivajo na vladno politiko, sposobna pa so spreminjati detajle. Morda se počutijo frustrirano, vendar, kot veste, ni mogoče biti hkrati zunaj in znotraj. So zunaj in vplivajo od zunaj.
'io№Ata Občutek imajo, da tudi to ne. Še pred letom so njihove demonstracije podpirali vsi. Ko pa demonstrirajo danes, v družbi soglasja, jim ljudje pravijo: Ne demonstrirajte, saj ste proti vladi, naši vladi!
Tako preprosto spet ni. Vzemite demonstracije v Novvi Huti, ki zahtevajo odstranitev Leninovega spomenika. To je popolnoma v nasprotju s politiko vlade, ki noče izzivati Sovjetov, in vendar bodo demonstranti uspeli. Nekateri pravijo, da so mladi tako agresivni, ker tega, kar govorijo, nihče ne posluša. Po drligi strani pa si ne moremo zatiskati oči pred tem, da so med mladino celo fašistične tendence.
'ififMAR Vse to pomeni, da niste načelen nasprotnik nezakonitih akcij, če te niso nasilne?
Ne maram jih, mislim pa, da imajo ljudje pravico demonstrirati.
Michnik je ta gibanja označil kratkomalo za anarhizi-rajočo in destabilizacijsko tendenco.
To je težko reči.
Po njegovem je treba tem dejavnostim postaviti meje, meja pa je — pod zakonito izvoljeno vlado — zakonitost. Zanimivo je videti, kako nekateri voditelji Solidarnosti, ki je bila sama družbeno gibanje, vse bolj obravnavajo družbena gibanja kot nekakšno nadlego in ne razmišljajo o tem, da morda porajajo nove politične sile ali elite.
Jaz bi zelo rad imel ljudi v krajevnih Državljanskih odborih, vendar se zdi, da problemi, s katerimi se ukvarjamo mi (kako recimo zgraditi most ali izboljšati vodo v kakem naselju), zanje niso posebej privlačni. Ne zdi se mi pa, da so zdaj res nevarni.
Ne gre za nevarnost. Mar v tovrstni opoziciji ne vidite ničesar dobrodejnega za vašo demokracijo?
Seveda vidim, zakaj ne? Menim pa, da imajo najspodobnejši mladi ljudje zdaj priložnost delati v uradnih organizacijah, lahko so njihovi voditelji, naredijo lahko kariero, ne da bi si mazali roke. Nekateri to zavračajo, normalno. A poglejte Jana Rokito! Bil je v WiP, zdaj jih ima tridest in je podpredsednik našega parlamentarnega kluba. Naredil je lepo politično kariero.
К»УеИ>л’ Vprašanje je, ali so lah ko ta družbena gibanja, ljudje, ki ostajajo zunaj struktur, izziv, ki te strukture ohranja pri življenju? Če ustvarite sistem, ki bi jih vse vključil, se vam ne zdi, da Izgubite nekaj, kar ohranja vašo demokracijo v dobrem stanju?
Ne. Vzemimo dva primera iz leta ’68. En je Cohn-Bendit, drugi Baader in Meinhof. Cohn-Bendit je zdaj — čeprav mu kot Francozu ni bilo najlaže — eden političnih voditeljev nemških Zelenih. Veste pa tudi, kako je končala Meinhof. Zunajparlamentarna opozicija, demokratična gibanja zunaj uradnega gibanja, prinašajo s sabo določeno nevarnost. Seveda so nujna in po moje jih ni mogoče prepovedati.
'ааУеУад Lahko pa jim ponudite roko ali odrinete na stran.
Če jih odbijate, jih dejansko porinete na pot Baader-Meinhof.
Na to je pred kratkim opozoril Gebert.
Naj povem zelo preprosto: vem, da nismo zajeli vse politične
modrosti in da nas lahko drugi, če nič drugega, pripravijo do tega, da o čem razmislimo. Gibanja, o katerih govorimo, vplivajo na naše politične poglede že s tem, da so tu. Če je poleg vas še kaka politična organizacija, s katero se morate kosati, boste demokrati-čnejši, jasno.
Politični jezik
'ИЛШХ Razmišljali ste o političnem jeziku Solidarnosti, za vas je to problem. Tudi Michnik je pripomnil, ko sva se pred nekaj dnevi pogovarjala z njim, da je vaš politični jezik neprepričljiv. Se strinjate?
Ja. Naš jezik je neprepričljiv in težak. Težak je, ker se skušamo, ko razlagamo položaj, izogniti enostavnim, shematičnim delitvam. (Res pa je, da smo se v predvolilnem obdobju takih shem posluževali). Govorimo o kompromisu, ne o neodvisnosti, kaznovanju komunistov ipd., kar bi bilo veliko laže in odmevnejše.
Naš jezik ni prepričljiv, ker se ne prilikuje volji družbe, ni dovolj jasen in, kar je še pomembneje^ni revanšističen.
'адУеУад Vaš politični jezik se izogiba izrazu »političen«, kot da bi šlo za nekaj slabega, In zdi se, da bi »politiko« raje nadomestili s čim drugim. »Partija« je v poljščini malone psovka, tega ni težko razumeti, vendar se vi imenujete »družbeno gibanje« tudi takrat, ko delujete kot politična partija.
Najprej, ni res, da se izogibamo govorjenju o politiki. Povedali pa bi radi, da politika ni tako preprosta zadeva. Sicer pa imate verjetno prav. Leta 1980, zlasti 1980, ko sta bili zelo popularni gesli »Mi smo politični« in »Sindikat je političen«, smo se trudili razložiti ljudem, da ni tako. Mi, v opoziciji, nismo hoteli ustvarjati politične organizacije. Tja do . 1986 ali 1987 smo menili, da je mogoče imeti političen vpliv samo s sindikatov. Mnenje smo spremenili še pred stavkovnim valom in okroglo mizo. Dve leti ali tri leta nazaj nihče od nas ne bi niti pomislil na sodelovanje v parlamentu. Skratka, mislim, da se ne izogibamo izrazu »politika«. Še posebno zdaj ga uporabljamo, v preteklosti je bilo zapleteneje.
'адУУАа Prei ste omenili, da k bo v prihodnosti odločilen politi- W
6
------------------ ШМб----
KIČ JE LAHKO TUDI ČIK
Ko je tovariš Stane Dolanc štel do upokojitve še 193 dni, je v časopisu Mladina uprizoril eno lekcijo iz prižiganja cigarete. Tej je sledila še ena: kako z vžigalnikom krojiti politiko. Tovarišu Slobodanu Miloševiču je ponudil ogenj. Kasneje sta oba čika družabno pristala pod nekim robom.
Avstrijski pisatelj Hermann Broch je ob priložnosti zapisal: »Vendar ne govorim samo o umetnosti, temveč o načinu življenja. Kajti kič ne bi mogel niti nastati niti obstajati, če ne bi bilo kič-človeka, ki kič obožuje, ki ga kot proizvajalec umetnosti oblikuje in je pripravljen, da ga kot potrošnik umetnosti tudi kupi in dobro plača. Umetnost je, kot se bo v najširšem smislu tudi pokazalo, odraz sedanjega človeka, in če je kič laž — kot se pogosto in pravilno zaključuje — tedaj se prigovor vrača k človeku, kateremu je potrebno takšno lažno in olepševalno ogledalo, da se v njemu prepozna in sebi v častno zabavo prostovoljno prizna svoje laži...«
Potem je tovariš D. dal dvema novinarjema intervju. Raz- e mišljal je: »Proces samoupravne družbe se je pri nas formalno začel na 6. partijskem kongresu in se še danes ni začel.«. .. »Največja zasluga tovariša K je bila ta, da smo prišli vsaj tako daleč, kot smo danes. Pa smo v resnici zelo nizko« . »Berna, dragi fantje, ko bi vi vedeti, kaj je bilo 48. pa 49. leta, kako smo se mi borili z zdravimi silami. Tudi zato, da imamo danes vendarle to Slovenijo in Jugoslavijo, s toliko svobode in demokracije.«
Češki pisatelj Milan Kundera pa je v svojih razmišljanjih ostal osamljen in moral je poiskati svobodo in demokracijo v Parizu: »Komunistična partija ponareja zgodovino, kot jo ponarejajo vse politične stranke, kot vsi narodi, kot človek pač. Vendar si je vzela ekskluzivno pravico, zato bo njena odgovornost toliko večja. Ljudje trobezljajo, da hočejo ustvariti lepšo prihodnost, ampak to ni res. Prihodnost je zgolj brezbrižna praznina, ki ne zanima žive duše, medtem ko je preteklost nabita z življenjem, njen obraz nas draži, razburja, žali; zato bi ga najraje izničili ali prepleskali. Ljudje si želijo gospodovati nad prihodnostjo samo zato, da bi lahko po mili volji spreminjali preteklost. Kar tekmujejo, kdo bo prej stopil v laboratorij, kjer retuširajo fotografije in ponarejajo življenjepise in zgodovino. To pa omogoča samo oblast, zato je večni posameznikov boj zoper oblast, samo boj spomina proti pozabi«
Tovariš D.: »Nikoli\ če sem res govoril o popolni oblasti partije, nisem tako mislil. Zmeraj sem mislil, in še danes sem absoluten pristaš tega, da mora biti oblast ljudska. To je po mojem globokem prepričanju mogoče in v tem me ne boste premaknili. Gre za samoupravljanje ... Mislim, da je to sistem, ki lahko razrešuje konflikte v vseh družbah in ki lahko presega politične, ideološke, tehnološke in znanstvene meje. To je družba, ki ljudem odpira perspektivo.«
V »družbi« pa sta skrivnostno prisotna dva ideala, ki človeka sicer ločujeta od krdela opic, ne pa preveč od plemena opic. To sta ideal »sreče« in ideal »odsotnosti odtujenosti«. Kdor je prepričljivejši v služenju obema idealoma, ta ima »ljudsko maso« na svoji strani. Kič služi obema najponižnejše. Posameznikov boj zoper laž in neokus je v bistvu samo nenehno reševanje iz spon družbe. Vendar ni greh kiča v tem, da teži k sreči, temveč v tem, da je usmerjen v napačno zamišljeno srečo, na njen surogat. Njegov trik se sestoji v tem, da na patetičen način zamenjuje brezkončne in trajne vrednosti s končnimi in momen-talnimi Poanta tega trika je v tem, da se svet ne razlaga takšen kot je, temveč takšen kot se ga želi (idilične tehnike hapyenda v katerih pravica na koncu obvezno triumfira) ali takšen, kakršnega se v bistvu vsak boji (surov, nasilen in brutalen do bruhanja). Njemu je važnejši ta patetični afekt kot splošna ali umetniška resnica. S tem doseže svoj cilj — de-demoniziranje življenja. In to ravno tam, kjer gola pričevanja govorijo ravno nasprotno: smrt, seks, vojna, krivica, nerazpoloženje, rojstvo, bog itd. Kič, lahko se tako reče, uspe, da te jasperovske »mejne situacije« ljudske eksistence prevrne v privlačno idilo, medtem ko njim odgovarjajoče groze (strah, bogaboječnost, nemoč idr.) nadomešča z lagodno prizadetostjo. Zatorej je zanikovanje tega lažnega sveta, priznavanje smrti. Smrti, kot največjega inspiratorja. Kajti, človek se boji smrti in stremi za tem, da jo obvlada, oziroma, da ublaži njene negativne posledice. Zato je vse, kar se imenuje vrednost in kar zasluži, da se tako imenuje, naperjeno k premagovanju smrti. Smrt je tista prava nevrednost sama po sebi, kateri je potrebno zoperstaviti vrednost življenja. Iskanje vrednosti življenja pa predstavlja lov za izgubljenim zakladom.
Tovariš D.: »Tito je bil pravi lovec. .. Vsak september sem hodil s Titom na lov v Belje. Tito je videl, da sem res lovil že prej in da nisem »funkcionarski jager«. Takrat sem tudi jaz ponavadi ustrelil kakšnega jelena. Sicer smo morali vsi čakati, da je najprej Tito streljal, po tem pa smo streljali tudi mi. Titu nikoli in nikjer niso nastavili nobene živali. Tisti, ki vam je pripovedoval to o jelenih, pa nima zveze z jago. Kolikor se jaz spomnim, Tito m ustrelil niti enega lopatarja. Na Belju pa lopatarjev sploh ni. Na diplomatskih lovih je streljal fazane. Zajcev ni hotel streljati. Ponavadi sva na teh skupnih lovih stala blizu, desno od Tita pokojni Doronjski, na drugi strani pa jaz. Če je zajec tekel proti Do-ronjskemu ali pa proti meni, je Tito vpil: »Zeko, dodji ovamo, ovi lopovi če te ubiti!«
Eksperiment VValta Disneya z živalmi v filmu Fantasy je šel najdlje v prepričevanje najširših ljudskih okolij. Skupni imenovalec problemov, ki jih je delo odpiralo, je bil postavljen zelo nizko, tako da bi bil dostopen in skupen kar najširši populaciji. Ritem, vrsta zvoka (Beethoveno-va Pastoralna simfonija v F-duru je seveda odgovarjala zeleni barvi), gi-
SAMO VOLARIČ
banja, tekst, rezi slike itd., vse to je bilo tako natančno medsebojno usklajeno, da je gledalec-poslušalec enostavno s tem moral biti popolnoma fasciniran. Sinestetična shema celine (exposure sheet) je natančno dodeljevala vsaki posamezni sliki, ki je trajala 24 sekund, različne sinestetične analogone. Številni sodelavci posameznih oddelkov (acti-on, dialogue, effects, mušic, animation, extras, camera) so ločeno delali detalje na svojem področju, koordinacija pa se je vršila v story-de-partment, music-room in v color model-departmentu, da bi se dosegla željena atmosfera. Za to je bil posebej zadolžen background man. Ta je poskrbel za pravično doziranje vseh naštetih elementov.
Tovariš D.: »Tito je bil res pravi pravični lovec. Nikoli ne bi dovolil, da bi mu divjad nastavljali."
Sissel Tolaas, norveško postavljalko »instalacij«, je novinarka vprašala, koliko je pa v njenem delu pomembno proizvajanje iluzij. Odgovorila je: »Ne delam iluzij. Med umetniškimi panogami je velika razlika. Zelo lahko je naslikati gumo ali oglje, zato hočem, da so materijali tam kolikor le mogoče surovi, naj smrdijo s svojo lastno identiteto — potem tu ni nobene iluzije.«
Tovariš D.: »Narobe je vstopati v ZKJ z iluzijami. Za komunista ni nikdar miru in počitka. Zmeraj ga čaka boj. Torej se mora pravi komunist navaditi tudi na težave, celo na začasne poraze, neuspehe, razna tavanja, udarce in podobno — in vendar mu nič ne bi smelo vzeti volje, ga premakniti z začrtane Unije. Tak je dober, trden komunist, ki mu partija zaupa in s katerim lahko zmeraj računa.«
Vendar je Sissel Tolaas nadaljevala: »Toda v Sao Paolu se je v zvezi s tem zgodila zanimiva stvar. Na stropu je bil pritrjen video ekran, ki je na tleh odseval v črnem ogledalu — olju. Neka ženska je hotela pobliže pogledati v ekran in je stopila v to, za kar je mislila, da je ogledalo, v olje. Pljuskalo je vse naokrog. Potem je razumela, kaj je iluzija. Včasih je res največ iluzije tam, kjer so stvari najbolj neposredne.«
»Tovariš D.: »Pri nas je bilo dovolj, da si rekel samoupravljalei pa si si že predstavljal kup anglečkov, ki po Juftu■ letajo.«
Kič oblika se je razvila v neverjetno hibridno kategorijo in se zaprla v goli ekshibicionizem, brez obzira na to ali gre za ekshibicionizem privlačnosti ali ekshibicionizem odbojnosti. Edino pomembno je postalo, da je to nerazumljeno in odigrano navdušenje za nekaj, izhajalo iz celovitega, iskrenega in naravno humanega konteksta. Od svojega odjemalca kič ne zahteva drugega kot zgolj re-akcijo in avtomatizem, ne pa aluzije, asociacije ali akcijo. Njegova je energija samo tista, ki je potrebna, da ga spravi do uporabnika. Niti najmanj pa ne takšne vrste energija, ki spodbuja in navdihuje.
Imena avtorjev so postala nepomembna. Vse bolj se z ovitkov plošč in iz medijev izgubljajo imena izvajalcev. Ti ljudje so postali zgolj obrtniki, ki nimajo kaj povedati. Neka filmska »kritičarka« je na Festu izjavila, da je za oceno filma najmerodajnejša publika. Tako so se pojavile »acid house« plošče, ki so svojo oceno (good or bad) lahko dobile samo v diskoteki. V izdelku je postala pomembna samo njegova gola funkcionalna vloga. House je torej zafunkcioniral samo na enem mestu: na nabito polnem plesišču, med bobnečimi zvočniki, v umetni megli, med prepotenimi telesi. Tu se vse zlije v eno: pesmi, osebnosti, možnost identifikacije. Šteje samo Sound. Na 120 oz. 130 bpm (beats per minute — udarcev bas bobna na minuto) pospešen ritem, zraven je vkomponirana »catchly« bas linija, čim nižja in čim bolj bobneča. Dobrodošli so kakšni odštekani efekti in ponavljajoča se fraza, ki je ponavadi »posemplana« iz kakšnega starega disco komada. Skratka: brez duše, anonimno, brez vsebine, brez sporočil.
Kič ne trpi umirjenosti, ker je agresiven. V potrošnika kriči: »Ugrizni me!« Ali pa sporoča: »Kar mirno spite, mi bomo postorili ostalo!« Fatalnost kiča je v njegovi sposobnosti, da vsili inducirana razpoloženja. Sšmo osnovno golo razpoloženje je v bistvu neka prepreka, ki odreja nas in naš svet. Aperitivi, ki nas umetno zlakotnijo, ali afrodiziaki, droge, alkohol ipd. pa odprejo vse naše kanale, da se trenutno, vsiljeno razpoloženje, kateremu je kič prilagojen, hitreje uresniči. Gibanje acid house je poleg mamil (ecstasy) privzelo iz preteklosti tudi simbol sreče - pozabljenega »smileya« v mnogih različnih izvedbah. Ljubki, smehljajoči se obrazek na okroglem badgu. In z množico različnih zadovoljnih napisov. Naprimer: »Have a happy day!«, »Smiley vvith tongue — small only«, »Bomb the bass« itd. »Smiley« naj bi simboliziral frivol-no pozicijo gibanja s povdarkom na žuru, sproščenosti, plesu. Ekspliciten hedonizem gibanja je samo privzel že uveljavljeni glavni postopek postmodernistične prakse. Postmodernizem se konec koncev samo ukvarja s simboli in podobami, ki so že bili uporabljeni v množičnih medijih. Potem se izkaže« da, če razumemo, kako funkcionira množični medij, potem vemo, kako funkcionira postmodernizem.
V New Yorku je na svoji razstavi Mike Bidlo razstavil na novo naslikane vse Picassove ženske portrete. V bistvu je šlo za prilastitev nekih seksualnih objektov, Picassovih žensk, ki so tako postale Bidlove ženske. Šlo je za neke vrste prilastitev seksualnih simbolov zahodne civilizacije. Tako kot se v Nemčiji podobno dogaja z nacističnimi simboli. Andy VVarhol, ameriški pop-artist, pa je na vprašanje nekega novinarja, zakaj je začel slikati konzerve Campbell juhe, odgovoril: »Jaz sem to juho jedel. Jedel sem jo vsak dan v zadnjih dvajsetih letih. Vedno isto. Nekdo mi je omenil, da me je nadvladalo moje lastno življenje « Camp-bell's soup je VVarhol kot simbol začel ponavljati v nedogled, kot da bi ji hotel odvzeti pomen.
Tovariš D.: »Tito je bit simbol vsega za Jugoslavijo, in ti si, ko si bil majhen, mislil isto.«
»House ima morda res veliko zaledje pri ljudeh,« je menil neki pevec pop-skupine, »ampak tudi Hitler ga je imel...«
In tudi Tito ga je imel...
Tovariš D.: »Saj nismo delali mimo Tita. Morali smo pač dati nekaj predlogov, s katerimi smo prišli pred njega.«
Predlogi so pa kar deževali. Veliko staršev ga je želelo pridobiti za botra, kar je bilo seveda malo verjetno, saj se je držal načela devetoro-jenega otroka. Med drugim je v plaketi, ki jo je staršem podelil predsednik skupščine občine pisalo: »Rodil se vam je otrok, naš človek. (...) Vsi skupaj se zavedamo, da je najdragocenejša popotnica otroku srečno in varno otroštvo. To pa je v marsičem odvisno od blaginje in varnosti v naši družbi, ki jo ustvarjamo vsi delovni ljudje. To je ustavna pravica in dolžnost staršev in vseh občanov. Želimo, da bi vaš malček ob dobri skrbi, negi in vzgoji ter pomoči družbe zrasel v zdravo, humano in ustvarjalno osebnost, občana naše samoupravne socialistične skupnosti. Srečno!«
Biti rojen v Jugoslaviji je pomenilo biti samoupravljalec od rojstva. Milan Kundera je v nekem svojem delu razkril estetski ideal politikov, ki je zasnovan na kiču, ker zgolj samo ta omogoča bratstvo med ljudmi. Takole je zapisal: »Če je le blizu kakšen fotoaparat, že se zapodijo za najbližjim otrokom, ga dvignejo v naročje in ga poljubljajo na lica.« Za tem je, na podlagi svojih spominov na »svojega botra« Husaka nadaljeval: »Otroci, prihodnost je vaša,« je govoril, in danes vem, da so njegove besede pomenile povsem nekaj drugega, kot se zdi na prvi pogled. Prihodnost ne pripada otrokom zato, ker bodo lepega dne odrasli, ampak zato, ker se človeštvo čedalje tesneje približuje otroštvu, ker je otroštvo slika prihodnosti. »Otroci, nikoli se ne ozirajte nazaj,« je vpil, kar je pomenilo, da nikakor ne smemo dopustiti, da bi prihodnost klecnila pod težo spominov. Saj otroci tudi ne poznajo preteklosti, v čemer tiči skrivnost očarljive nedolžnosti, ki sije iz njihovih nasmehov. Zgodovina je zaporedje minljivih sprememb, večne vrednote pa vztrajajo zunaj zgodovine, nespremenljive so, zato ne potrebujejo spomina. Husšk je predsednik večne nespremenljivosti. Stroji na strani otrok, otroci so življenje, življenje pa pomeni »videti, slišati, jesti, piti, scati, srati, potopiti se v vodo in opazovati nebo, smejati se in jokati.«
Tovariš D.: »Od enega človeka pa res ni odvisno, ali bomo prišli iz te godlje ali ne. Gremo naprej/«
Milan Kundera se tovarišu D. ne bi pridružil: »Ljudje, ki se tako slepo navdušujejo nad napredkom, še slutijo ne, da vsaka pot naprej pelje hkrati h koncu in da se iz zanosnih gesel >samo naprej!« in >v lepšo prihodnost!« oglaša opolzki glas smrti, ki nas priganja, naj pohitimo.« Mar nas smrt torej nagovarja že iz neposredne bližine?
V besedah filozofa Borisa G roysa najdemo možni odgovor: »Bistvo modernističnih praks je v identičnosti političnih in estetskih projektov. V tradicionalnem smislu je ustvarjanje spreminjanje, transformiranje samega življenja. V razsvetljenski in romantični tradiciji si se lahko spremenil, lahko si spremenil svoj odnos do Boga. Potem je smrt Boga to blokirala. Zdaj si se lahko spremenil samo vzajemno s spremembo sveta. Gre pa za to, da se na estetski ravni spremeni svet, spreminjati svet pa pomeni predvsem politično spreminjati svet.««
Vendar, kaj ni očaranost nad besedo »naprej« postala danes vsesplošna obsedenost? Naprej!, do ...
Onkraj kiča pa ostane samo še vprašanje:
Je lepša puščava, zaradi vodnjaka, ki se skriva v njej, ali mogoče koža človeškega telesa, ker pod seboj zakriva vso tisto sluz, kri, sokove in žolč.
Brez dvoma pa le naslednje tri stvari skupaj ustvarjajo lepoto, okus in resnico: najprej celovitost ali popolnost, in zato pravimo, da so grde nepopolne stvari; potem pravilno sorazmerje ali skladnost; in nazadnje svetloba oz. luč. Dojemanje takšnega prinaša mir in se naša želja enako poteši v miru, v dobroti in v lepoti.
Če s tem ne razjezimo tistega kičastega dela v sebi, vsaj vemo, da le še nismo sami neki Sigue Sigue Sputnik, ki jezen zapušča ta svet.
Tovariš D.: »Enkrat so me — že dolgo je od tega — tile tukaj grozno razjezili. Tekel sem k tovarišu K.-ju domov pa sem mu rekel: »Poslušaj, jaz bi šel s te funkcije/« . . . Rekla sta mi, da bi bilo dobro, če bi odstopil. Pa sem rekel, da tudi jaz mislim tako, ker imam vsega že več kot dovolj... Mislim, da v tem poslu nikomur od nas ni šlo najbolje. .. Prepričan sem, da je to bil prvi razlog za odstop, če je bil pa še kakšen drugi, pa ne vem. Lahko da je bil... Mislim, da drugega razloga za moj odstop ni bilo, čeprav... Ne vem, veš, razmišljam pač . . . Zame in za mojo familijo bi bilo veliko bolje, če bi šel že veliko prej. Bolj pametno bi bito
Temno ogledalo je zasijalo globoko v tovarišu D.-ju. Tam se je prikazal grozljivi chiaroscuro. Nekaj, kar je zasijalo v duhu in s tem povzročilo večjo vrtoglavico, kot če bi bilo videno neposredno.
In ko je tovariš Stane Dolanc štel do upokojitve samo še 19 dni so ga v časopisu Mladina zalotili skupaj s tovarišem Slobodanom Miloševičem v družbi med samimi gangsterji. S cigareto-ma v ustih v sobi za nekadilce. Kasneje sta oba čika družabno pristala pod nekim robom.
Zelo neokusno!
O DEMOKRACIJI
PO KOMUNIZMU
► čen boj proti desnici. Prvič, kako definirate desnico, kaj so merila? In drugič, s kakšnimi jezikovnimi sredstvi se boste spoprijeli z izzivom desnice?
Desnica, desničarji se definirajo sami. Sami rečejo: mi smo na desnici. Na Poljskem to pomeni, da se bojujejo proti Solidarnosti, njenemu osrednjemu toku, proti ideji kompromisa, ki jo uteleša okrogla miza, itn. To je jasno. Če pa vzamemo Aleksandra Halla, se zadeva zaplete. Hall je desničar, vendar zelo blizu glavni usmeritvi Solidarnosti. V zvezi z drugim delom vprašanja: naše poglavitno sredstvo je evropska usmeritev. Nasprotujemo nacionalizmu, skrajni desnici itn. Predlagali smo oblikovanje zavezništva z Madžari ter Čehi in Slovaki. Sedanje spremembe na Čehoslovaškem realno omogočajo organiziranje mednarodnega gibanja za demokracijo na Vzhodu in Zahodu S takim gibanjem bi stabilizirali mednarodni položaj (in dokazali, da smo dovolj odgovorni za prejemanje zahodnega denarja). To je dejansko sredstvo proti desničarjem.
КЛ^StK	Pa vendar, vaš jezik
je v primeri z militantnim, jasnim in grobim, privlačnim jezikom desničarjev nezanimiv. Zanašate
se na moč argumentov, a kaj bo vaš racionalizem pred močjo iracionalne demagogije?
Naše edino upanje je, da bo poljski narod dovolj razumen, da ne bo poslušal desničarske klike. Veliko pa je odvisno od ekonomske situacije. Če bo vlada gospodarsko uspešna, nacionalizem ne bo realna nevarnost. Seveda pa bo vedno določen odstotek desničarjev — to je del poljske tradicije.
ИМШ? Kai ni to precej nevarna pozicija, nekako naivna in fatalistična? Zaupati narodu in predpostavljati, da bo rešitev ekonomske krize odpravila tudi druge probleme?
Je, vendar sem nekaj dodal: evropsko usmeritev. To je zelo pomembno. Poleg tega so nacionalna čustva hudo zapletena ' Ko se ljudje srečujejo z antisemitizmom, se mnogi počutijo nelagodno. Hkrati pa je nezanemarljiv delež Poljakov globoko v sebi antisemitskih.
W»ViPravite, da evropska usmeritev nasprotuje nacionalizmu. V številnih evropskih državah pa prav zdaj vidimo vzpon
močnih nacionalizmov. Je lahko to pritisk v nasprotno smer?
V Vzhodni Evropi obstaja naraven odpor proti sovjetskemu, ruskemu pritisku . ..
VtViVoMi' Ki je v Vzhodni Nemčiji privzel izrazito protipoljsko podobo.
To je hudo zapletena reč, kajti Nemčija kot celota se naravno nagiba k gospodovanju nad Poljsko in preostalo srednjo Vzhodno Evropo. Sedanja evropska politika pa nam omogoča oslabitev te težnje. Kar se tiče protipolj-skega razpoloženja in nasilja nad Poljaki v Vzhodni Nemčiji, sta seveda realna, izzvali pa sta ju nemški komunisti.
Tiranija brezstruktur-nosti
'aaVVdaa	Zakaj dajete izrazu
»gibanje« prednost pred »stranko«? Ker hočete, da bi Solidarnost, ta možna nova politična organizacija, igrala v poljski družbi drugačno vlogo, kot jo imajo politične stranke na zahodu? Bo to nekaj med stranko in
gibanjem? Je to vaš ideal?
Ja. Politična stranka, po moje, terja določeno disciplino. Mislim, da je v našem gibanju ne rabimo. Morda imajo prav tisti naši kritiki, ki pravijo, da bi hoteli imeti vpliv v gibanju, ki je bolj brez strukture. To moram premisliti.
VtaVjJč/aV Ne dvomim o vaši dobri volji, vendar pa me spreleti srh vselej, ko slišim, da so neformalne strukture nekaj veliko boljšega — so, res je, a za tiste, ki že imajo moč in oblast. Reči »ne potrebujemo pravil« pomeni, da tisti, ki so brez oblasti, nimajo nobenih orodij in nobene opore za zamenjavo voditeljev.
Menim, da je pri nas to le začasen problem. V nekaj mesecih, ali v letu, se bo to spremenilo.
'aViVoaV Hočete reči, da bo Solidarnost le izoblikovala strukturo?
Ja, in če je ne bo, bo ali izginila ali se razdrobila v frakcije, stranke. Naj navedem primer. Pogovarjal sem se z ljudmi v krajevnih odborih. Mi bi radi oblikovali nekakšno politično . stranko in po pravilih pripadniki drugih strank
ne bi smeli biti člani naših klubov. To je posredna pot do stranke: če člani drugih strank nimajo vstopa, si ustvaril lastno stranko. Mi ji samo nočemo reči stranka. In ti ljudje so bili proti temu! Krajevni odbori so bili proti! Vidite, torej, da stvari sploh niso preproste. Morda je res, da uporabljamo nedefinirano organizacijo, da bi dosegli svoje cilje, na drugi strani pa člani te organizacije nasprotujejo formiranju politične stranke.
Govoril sem z Adamom [Mich-nikomj in Jackom [Kuronomj in zavedamo se, da je to zdaj naša zadnja priložnost za oblikovanje politične organizacije — kakorkoli že jo imenujete. Čez šest mesecev bo to nemogoče, zdaj pa so na poti tri ovire. Prvič, zdi se da je Nacionalni odbor mrtev (ne bi smel sprejeti odločitve, o kateri sem govoril). Drugič, KKW meni, da je mogoče ohraniti položaj, v katerem je Solidarnost kot sindikat neke vrste politična organizacija z dejanskim političnim vplivom, in sindikalni aktivisti vztrajajo, da imajo le oni pravico imenovati se Solidarnost, strah jih je kakršnekoli konkurence. Tretjič, za-
držanje krajevnih odborov, posebno v Varšavi, ki se nočejo opredeliti za politično organizacijo. Biti hočejo družbeno gibanje, ki pripravlja volitve na krajevni ravni. Posvaril sem jih, da se lahko odbori zaradi pomanjkanja formalnih pravil sprevržejo v prizorišča bojev med različnimi političnimi tendencami. Odvrnili so, da te nevarnosti ni: liberale in druge, ki so v resnici hoteli priti v naše odbore, so preprosto pometali ven.
'*aVeWa Neformalno?
Ja, seveda. Z njimi se nimamo kaj pogovarjati, so rekli, reševati moramo naše krajevne probleme in nočemo izgubljati časa s takimi politiki. Naslednjič bodo razglasili, da nočejo imeti nobenega opravka s takimi politiki, kot smo mi.	LYNN	JONES,
TOMAŽ MASTNAK KKW = nacionalno vodstvo sindikata Solidarnosti, OKP * parlamentarni klub Solidarnosti (politična elita). KPN = nacionalistična Konfederacija neodvisne Poljske, WiP = mirovno gibanje Svoboda in mir, PPS-DR = Poljska socialistična stranka-Demokratična revolucija (trockoidna frakcija PPS), PZDP = kompartija, Hall = minister za vprašanja političnega organiziranja, vodja nacionalistične Mlade Poljske in varovanec Mazowi-eckega, Miodovvicz = šef kompartij-skih sindikatov
7
шмш
»Naša doba je ujetnik spolne radovednosti.«
(M. Foucault)
OBRAD
Nahajamo se sredi vsesplošnega vdora govora o seksualnosti, govora, ki je tako napadalen in vsiljiv, da je skorajda že dobil oblike splošne prisile. Ne samo to, raznovrstni govori o seksu se celo vse bolj množijo. Ekonomija ljubezenskega diskurza se izraža v tako širokem spektru, da ga skoraj ni moš zaobjeti: od recimo seksologije, erotologije, pornologike do psihoanalize, feminizma in ženskih list. Poplava »spolne literature z antropološkega, kulturološkega, filozofskega, sociološkega, psihološkega, psihiatričnega, kriminološkega, pravnega, moralnega in medicinskega vidika samo še narašča, in takorekoč stabilizira našo seksualno mitologijo. V poplavi seksološke literature (priljubljeni naslovi so bili: Fiziologija ljubezni, Seksualna psihopatologija, Psihologija ljubezni, Seksualna etika, Seksualna pedagogika, itd., spisek publikacij na to temo bi lahko nadaljevali v neskončnost) vlada nek lažni kaos ali bolje, nek skriti, skorajda tajni red. Tudi najbolj grob pregled seksualnega diskurza (»seks, ki govori«) odkriva zastrašujoč normativi-zem: sistematično zanikanje objektivnega, nepristranskega, nezainteresiranega in še posebej, nevtralnega govora o seksu. Tako se kaže, kako je vsaka beseda o seksu dejansko prikrita oblika tendencioznega govora, ki je obremenjen z moralnimi pridigami, pedagoškimi nasveti, znanstvenimi predsodki, pravnim zastraševanjem in etičnim normativizmom.
Že na začetku zgodovine moderne seksualnosti, ki se, če naj verjamemo Foucaultu’ začne s krščanskimi pastoralami, se vzpostavi meta-kon-trolna instanca, ki zahteva norme, vsiljuje pravila, ocenjuje in se nasploh vmešava, da bi presojala, kaznovala, oproščala, tešila, podučila in pomirila. Tako je nastala sci-entia sexualis s svojimi strogimi pravili in obvezujočimi navodili. Oblika normativne oblasti, kateri služi, je v izrazitem nasprotju z vzvišeno tajno erotičnega življenja. Že v krščanskih pastoralah se je razvila normativistična tehnika spovedovanja. Ta je imela med svojimi osnovnimi dolžnostmi tudi nalogo, »da je vse, kar je v zvezi s spolom potrebno speljati skozi besedni mlin«. Kasneje se je pristopilo k ustvarjanju resnice o spolu, tako da se je, sicer z določenimi težavami, stari postopek krščanskega priznavanja prirejal pravilom znanstvenega diskurza. V začetku 19. stoletja se je tako razvila scientia sexualis, v katero je bil vpisan edinstveni obred normativnega izračunavanja. Tako lahko rečemo da medicinska knjiga Heinricha Kaana Psychopathia Sexualis2, in klinično-pravna študija barona Richarda von Kraft-Ebbin-ga, Psychopathie Sexualis3, predstavljata zgodnji dokument zastraševanja s seksualnim normativizmom. Le spomnimo se; njegova študija je imela pretenzije naznaniti spremembo v prevladujočem obravnavanju »seksualnih prestopkov«. Kraft-Eb-bing je poskusil vzpostaviti racionalno loqnico (in s tem modificirati veljavni kazenski zakonik) med »seksualnimi prestopki«, ki so posledica nemorale in tistimi, ki so posledica psihopatskih motenj. Izid takega razločevanja seksualnega življenja je bil kon-traproduktiven. Kraft-Ebbing je sicer rešil homoseksualce pred standardno obsodbo, da
so zločinci, a jih je istočasno ožigosal: obsodil kot duševne bolnike. Lahko bi dejali, da državni red ne prenaša seksualnega nereda! Ko je postalo seksualno življenje privilegiran predmet pripovedovanja, je padlo pod oblast in nekontrolirano delovanje diskurziv-nega pogona. Seksualno kroženje je postalo nepovratno vpeto v red govora. Ne gre več za zastarelo potlačevanje seksualnosti (kratka epizoda viktorijanskega preganjanja, dušenja in skrbnega prikrivanja deluje skrajno naivno), temveč za potlačevanje preko in s pomočjo te iste seksualnosti. Foucault tako s pravico opozarja, da institucionalne spodbude in uradnega napeljevanja na Veliko — dodali bi, normativistično — Besedo o seksu ne moremo pripoznati za znamenje napredujoče seksualne emancipacije. Prav nasprotno; »prodirajoči govor o seksu se ni množil izven polja oblasti ali proti njej, marveč prav tam, kjer se je ta oblast vršila, in to kot sredstvo njenega izvrševanja«. V tem smislu lahko razumemo tudi kratko — čeprav eruptivno — zgodovino t.i. »seksualne revolucije«. Silovit hrup in napadalna retorika so samo spremljajoči elementi v »taktičnem premiku in preobratu v velikem mehanizmu seksualnosti«. Reichovo gibanje Sex-Pol bi težko označili za obrazec po katerem bi načelno sprevračali ta gromozanski diskurz seksualnosti. Njegovo (Sex-Pola) omejeno delovanje je povezano z dejstvom, da se je Reichova zgodovinsko-politična kritika sistematično odvijala v mehanizmu seksualnosti, ne pa izven ali proti njemu. Baudril-lard4 pravi, da so mitologi seksualne revolucije predvidevali, da njihov projekt temelji na nizu iluzij, namreč, da želja in moč, eros in oblast, pripadajo nasprotnim polom. Vsak pomik pri investiranju li-bidinalne energije, v preprečevanju seksualne sle, v osvoboditvi čutil, v seksualni svobodi nasploh, je samo še en obrat več v spirali moči.
Končno se je »genealogija seksualnega uma« pokazala kot arheologija oblasti, kot seksualno sprevržena moč, kot red sam. Dejansko bi lahko rekli, da se je kritika seksualnega uma vzpostavila na pozni reinkarnaciji, morda poslednji, prastarega, že skoraj pozabljenega vprašanja: KAKO SEKSUALNOST OSVOBODITI TUTORSTVA NORMATIVNE SFERE? Kako strasti osvoboditi moralnega obdavčenja? Kako presekati neskončni niz INSTRUMENTA-LIZACIJE SEKSUALNOSTI? Osnutek odgovora na to vprašanje lahko najdemo v novejši »Kritiki seksualnega uma«, ki ji lahko sledimo vse od del Georgesa Bataillea in Rolanda Barthesa, pa do raziskovanj Michaela Foucaulta in Jeana Baudrillarda, do Pascala Brucknerja in Alaine Finki-elkrauta. Delujoč v isti regionalni ontologiji (zlobneži trdijo da gre za povsem lokalno, francosko zgodbo!), so ti avtorji skoraj istočasno — čeprav pogosto drug proti drugemu — razvili novo disciplino, ki jo je moč opisati kot »Kritika seksualne moči«. Natančneje, destrukcija norme, pravila, reda, predpisov, načel, zakonov, itd. po katerih se praviloma odvija naše standardizirano seksualno življenje. Kritika moči »fukanja« kot edinstvene naslade v imenu Boga in Človeka, Resnice in Pravice; kritika velikega »fuka« v imenu prikupne Vzvišenosti, Ljubezni, Otrok, itd.
Prav omenjeni avtorji so sprožili veliki proces DESAKRALI-ZACIJE SEKSA, razgibavanje prevejanega in zvitega govora, znotraj katerega se je tako dolgo blodilo o seksu. V svojem prikritem napadu na podedovano veliko zgodbo o seksu se Bataille strastno sklicuje na idejo o prekršku: Eros je na delu samo tam, kjer je na delu prekršek: kjer kršimo norme, varamo pravila, izigravamo zakon, se izogibamo predpisom in nasploh tam, kjer se zvito umikamo pred terorjem standardiziranega, običajnega, normalnega in zdravega seksa. Z enako silovitostjo je Roland Bart-hes5 napadel tradicionalno proceduro »moralne obdavčitve seksa«. Še posebej je, po sledeh Nietzcheja, denunciral moderno nedolžnost: »Nedostopnost ni več seksualna, marveč sentimentalna.« Kot da se še vedno nismo osvo-/ bodili — in jo še zmeraj prenašamo — lažne viktorijanske »slovesnosti«, ki je zajemala celotno obzorje seksualnosti. »Sveta« kraljica še zmeraj kraljuje na grbu naše seksualnosti, nema in licemerna. Nasproti obvezujočemu dejstvu »metafizike seksa«6 Foucault postavlja svojo ars ero-tica. V svoji slavni knjigi »Hi-storie de la sexualitš, 1976 — knjigi, kjer prikaže, kako tradicionalna seksologija prisilno napeljuje izven svojih meja — navaja, da se v erotični umetnosti »resnica izvaja iz samega uživanja, vzetega kot praksa in zbranega kot izkustvo; uživanje se upošteva predvsem v odnosu na sebe samo, ne pa V odnosu na kak nepriziven zakon dovoljenega in prepovedanega, kaj šele z napeljevanjem na kakšno merilo koristnosti; potrebno ga je spoznati kot uživanje, torej glede na njegovo moč, kaj je v njem posebnega, trajanje, kakšni so njegovi odzivi v telesu in duši.« V kasnejšem komentarju svoje knjige Isto-rija seksualnosti je Foucault izjavil:7 »Poskusil sem pokazati kako je prišlo do tega, da je seks postal sredstvo za sporočanje resnice, namesto. da bi bil sredstvo za zadovoljstvo in uživanje«. Gre za osvetljevanje subtilnega spleta govora, znanja, uživanja in oblasti — ali, če želimo biti bolj natančni: za razkrivajoče prikrivanje seksualnega življenja, za brzdanje, zaviranje in ohlajanje povečane sle in preostalega razvrata. Scientia Sexualis ne razvnema, nasprotno, deluje prav proti tistemu razmnoževanju in povečanju užitka, ki je spojeno z razkrivanjem resnice o seksu. Seksualna strast se je transformirala v strast po analiziranju seksa; diskurzivno uživanje v govorjenju resnice o uživanju (»zadovoljstvo v tekstu«) je zamenjalo samo uživanje. Oblikovala se je spretna »seksualna politika«, ki ne prepoveduje, marveč poganja tehnični aparat proizvodnje »seksualnosti«. Diskurzivno discipliniranje in vpenjanje strasti v red govora je zadnja stopnja uspešne strategije prepletanja znanja in oblasti. Morda tej izsiljeni pasti ne uidejo niti te vrstice, vendar kaže pomisliti na Foucaultova obširna opozorila, »da nekoč, morda v neki drugačni ekonomiji telesa in zadovoljstva, sploh ne bo več moč dojemati, kako je zvijačnosti seksualnosti — in oblasti, ki je osnova njenega mehanizma — sploh uspelo, da nas podvrže tej strogi monarhiji seksa do te mere, da se posvečamo neskončni nalogi izvabljanja njegove tajne in od te sence izsiljujemo priznanja bolj res-
GENEALOGIJA SEI
udrillard verjame, da je tako odprt prostor za neposredno, neobhodno, imanentno, dosledno in trdovratno obravnavanje čistega seksualnega akta; sam je pri tem pripravljen tudi na realistično pretiravanje, ki meji že na obsedenost s »predmetom«. Začasna opustitev normativizma vodi naravnost v proces absolutne avtonomnosti seksualnosti kot instance. Baudril-lard pritrjuje naši kulturi »prezgodnje ejakulacije«, v kateri se vsakršno zapeljevanje, dvorjenje in ljubezenska predigra — kot visoko ritualizira-ni procesi — neizprosno umikajo naturaliziranemu seksualnemu imperativu. Nahajamo se v znamenju povsem neposredne in neodložljive zahteve za realizacijo gole sle. Center seksualne težnje se je premaknil od metafizičnega hrepenenja po upravičenosti k nezavedni in libidinalni ekonomiji. Ob tem je prostor samo še za totalno naturalizacijo želje, ki ni nič drugega kot govor »razočaranega nagona«. S svojim radikalizmom je Baudrillard poskušal skreniti pozornost na navidezno agonijo čutov; poskusil je rešiti resnico o seksu in obnoviti nekaj verodostojnosti že pobitega Cogita seksualnosti.
Prav v trenutku, ko se je že verjelo, da je končno osvoje-
na predstava o seksu v čistem stanju, so se pojavili kritični komentarji Pascala Brucknerja in Alaina Finkiel-krauta. Njuna polemična knjiga Novi ljubezenski nered8 je vnesla ponoven nemir v obstoječo racionalnost seksualnega reda. V tihi diskusiji s klasičnimi kritiki seksualnega uma, sta avtorja Novega ljubezenskega nereda pokazala, kako »moderna demagogija telesa« in čistega užitka ni uspela nevtralizirati metafizičnega prizvoka seksa. Veljavna tehnologija napadalnega sladostrastja in nasilne sle ostaja v okvirih tradicionalne metafizike seksa: iz genitalne želje je naredila nov obči in obvezujoč princip — »kategorični imperativ programiranega koitusa«. V kritiki novega reda naturalistične auto-transparentnosti seksa sta Bruckner in Finkielkraut izjavila: »Novi ljubezenski nered sicer ni toliko nov — pa tudi nima namena vzpostaviti neke alternativne oblasti/vladavine — predvsem vnaša zmešnjavo, kvari določeno stanje, vpeljuje krizo in razširja zmedo ... Gre za nered, ki se ne zadovolji s tem, da se upira redu, marveč ga karseda vznemirja, kali, speljuje z začetne smeri; na tak način ruši genitalno kot red ... izpostavlja porogu samo idejo na-
JASMINA VIDMAR
nična od resnice same. Ironija tega mehanizma je v tem, da nas napeljuje k prepričanju, da gre pri tem za našo »osvo-boditev<«. Kljub bližini Fouca-ultove spodbude je Jean Baudrillard polemično zaostril odločno kritiko metafizične kompetentnosti seksa: »Ostajamo brez razumevanja, na nek način celo pomilovanja vredni — od tistih kultur, za katere seksualni akt ni sam sebi namen, za katerega seksualnost nima te smrtne resnosti energetskega sproščanja, neke silovite ejakulacije, proizvodnje za vsako ceno, higienske preračunljivosti telesa; kultur, ki še ohranjajo dolge obrede zapeljevanja in senzualnosti, v katerih je seksualnost samo ena izmed uslug, dolga procedura dajanja in jemanja, pri čemer je ljubezenski akt samo morebitni konec te vzajemnosti, izpeljane po nekem neizbežnem ritualu. Za nas to nima več nobenega smisla — za nas je postala seksualnost zgolj aktualizacija neke želje v nekem zadovoljstvu, vse drugo pa je le »literatura««. Da pa bi se lahko zmanjšala ta vseprisotna in splošno obvezujoča moč metafizike seksualnosti, če ne kar ukinila, je nujno da se reši tiste sposojene logike, ki je v osnovi njene spremljajoče filozofije. Ba-
8
SAVIČ
H
KSUALNEGA UMA
membnosti pri vsakršnih medicinskih, higienskih, političnih in subjektivnih vrednotenjih libida. Oznanja, da dejansko stanje želje več ne obstaja, pa četudi se vsi teologi rešitve borijo za to, da bi določili njeno Obljubljeno Zemljo. Odtod pa se na nekem drugem mestu, pri stranskih vratih, vračajo vrednosti, ki veljajo za zastarele: ljubezen, čustveni zanos, idila, vzdihi.« V duhu posvečenega cinizma ti, recimo jim postmodernistični erotologi, povsem zavračajo kakršno koli meta-seksualno naracijo. Enako tuj jim je romantizem nedolžnosti kot razmnoževalni utilitarizem; zatrta in zatajena seksualnost se je danes sprevrgla v napadalno genitalnost. Dvignili so se proti »novemu erotičnemu režimu«, ki označuje novo ideologijo orgazma: »Orgazem po Reichu je torej poveličevanje funkcionalizma, najbolj utilitarnega telesnega mehanizma: ni toliko vrhunska točka zadovoljstva kolikor rešitev bitja, ki trpi zaradi prevelikih težav in napetosti in ga je potrebno tega takoj razbremeniti. To ni več uživanje, marveč odrešitev, ne več Dionis, temveč Jezus«. Na delu je vesela parodija orgiastične religije, ki je zbrana okrog novega papeža — boga Penisa in dveh njegovih pomočnikov — te-
stisov, ki so uk/adli venec transcendentnosti duhu in duši. Genitalno božanstvo — privilegij nedotakljive oblasti, ki iz svojega bornega kapitala (ejakulacije in sperme) dela nov libidinalni red. Kolektivna fantazma ejakulacije pri tem samo nadaljuje sen o Velikem Falusnem Središču (simbolični zakon falusa) in epicenter v katerem se celo telo — in življenje! — umiri. Orgazem-ski veljaki so samo zamaskirani mazohistični palčki, ki so nekoč trpeli zaradi ogromnih »moških« obveznosti, standardov in norm (čast, hrabrost, hitrost, moč, vzdržljivost, itd.), danes pa trpijo zaradi sistematične prisile k genitalnemu uživanju, k tej ponavljajoči se verigi erekcije/ ejakulacije. Uspeti za vsako ceno; pod grožnjo izobčenja se moramo vsi prepustiti sodbi orgazma, ki kakor goba vpija višek vzdraženja, omogoča gibanje in prinaša naslade. Ekstaza orgazemskega realizma se hrani z dvema nasprotujočima se pretiravanjema: »Pretiravanje v moči in veličini — ko se ud vdan v svojo družbeno usodo razdraži na veličasten način in šestkrat, sedemkrat, ali desetkrat ponavlja svoje podvige. To pa ni nič drugega kot moško postavljanje, resnična kvazikultura kurca, katerega
glava predstavlja prs'i, ki se bočijo pod gatami, nestrpna da podirajo, presenečajo; ali pa nezavedna napaka, odsotnost ponosa v njegovi funkciji, kar se kaže kot impotentnost ali prezgodnja ejakulacija — skrivni upor organa proti dodeljeni mu vlogi, zahtevanem prisilnem delu, priznanje — skozi štrajk — nemega nepriznavanja orgazma«. Napadalna ejakulacija je moška karikatura užitka ženske — impotenten umik je njen nadomestek. Podobna težavna metafora, nadaljujeta Bruck-ne in Finkielkraut, se vleče skozi celoten seksološki diskurz: orgazem je delo, ljubimca pa dobra seksualna delavca — heroja ljubezenske naslade. Pragmatična ideologija orgazma je v seksualnost vsadila metafiziko koristnosti. Moralni zakon vpisan v penis uničuje vsakršno ambivalentnost v korist obstoječe ekvivalentnosti vzburjenja / praznjenja. Hladna geometrija čutil — nasilna simetrija teles; »Kanonski roman orgazma« je že zdavnaj napisan, zgodovina discipliniranega seksa. Tudi v trenutku največjega sladostrastja je treba ohraniti trezno glavo, ne dovoliti zanosa, zapadanja v erotski trans ali se izgubiti; prav nasprotno, zaželena je racionalna kontrola stopnje
seksualne izmenjave, trezna računica libidinalnega prometa. Dogovor o orgazmu tako disciplinira uživanje, določa genitalije kot mesto, kamor se stekajo vse nežnosti, poljubi, naklonjenost, ljubkovanje, ljubezen in strast. V tiraniji se tako finalizira vse prisotna orgazemska teologija, poslednja različica stare metafizike seksa.
V genitalnem prebiva sam Duh, živa potrditev humanosti na našem telesu. Koitus (»Sperma je koitusov podpis«) je tako zmeraj uvod v seksualni egalitarizem, ljubezensko bratstvo. Genitalni komunizem, nov nagonski red, ima za cilj omogočiti »meščanski mir organov«. Moderno gimnasticiranje genitalij, ta sodobna politika telesa, erot-sko jakobinstvo, ne preseže metafizične tradicije seksa, marveč jo v sebi čuva kot svoj spomin. Z lahkoto, ki im-ponira, nam pisca Novega ljubezenskega nereda demonstrirata, kako je bilo seksualno Prosvetljevanje pravzaprav od zmeraj instrument »velikih umetnikov oblasti«: »Za nekatere narodni komisar za nagon, za druge poslanec v skupščini čutil, pa orgazem vendarle, v takšni meri kot je udejanjen, pripada isti ideji: vsakomur njegov seks, vsakomur njegovo telo, njegova duša kot bogastvo, ki ga mora oploditi, zemljišče, ki ga mora obdelati. Kajti potrebno je, da postane naslada, kot jedro genitalnega središča, zelo donosna, da se je trdno ovije in opraviči svojo namembnost. Pravzaprav ima kult orgazma morda eno samo funkcijo: usmeriti osamljeno emocijo v spolni organ, telo pa osvoboditi vsake želje, tako da bi bilo nared za delo ... Za seksologijo (»buržoazno« ali »politično«) je važno da zaposli telo, da doseže to, da se njegova moč troši na določen način, kajti programirati telo ... je vedno tudi način da se z njim upravlja, vlaga v njega, vanj prodira, da se (ono) razvnema — vse skupaj je podobno zavzemanju neke trdnjave«. Ta anti-seksološki Manifest je poln kritik najnovejšega privilegija na ljubezenski govor: »Vaš orgazem, draženje vaših organov, grandiozne orgije vaših krčenj, jebe se nam za to, ne pade nam na pamet da na njih gradimo novo religijo — nov teror; pustite nas uživati. Ne obstaja računska tablica umskega erotizma, ne obstaja poštena perverzija, ni pravilne seksualnosti, ni kočne, pomirjujoče, revolucionarne rešitve za ljubezen«.
Še več, vladajoči diskurz seksualnega osvobajanja je odkril ljubezen kot zastarelo in jo vrgel iz mode, kot pisavo. »Če tudi obstaja nekakšna romantika, je ta libidinal-na in ne več sentimentalna. Namesto strasti želja, namesto srca spolni nagon, kajti emocije imajo le eno domovino — telo.« Odkritje telesa se pojavlja v znaku maščevanja; zatirajoč ljubezen nenehoma vrača milo za drago svojemu nekdanjemu cenzorju. »Sentimentalnost je vedno prikrito onemogočala svoboden zamah nagonskih vzgibov. V času, ko se sodi vsem oblikam seksualne represije, sedi >lju-bezen< na zatožni klopi zaradi sodelovanja pri umoru.« Nasproti vzdržani sentimentalnosti stoji nebrzdana ekranizaci-ja-telesa, nasproti ljubezni porno-stereo. Ko je pornografija stopila iz ilegale, je pritegnila vesoljno javnost in vznemirila vse diskurze; z nebrzdano močjo so se proti njej dvignili vsi inkvizitorji telesa. Najgloblja vrednost pornografije se manifestira v njeni ravnodušni razigranosti do vseh diskurzov, ki jih je prizadela, obnorela in razočarala. Še posebej je poučna njena
neobvezna hladnokrvnost do vseh patetičnih molitev, ki tožijo: »Ne prepuščajte seksualnosti same sebi; vdahnite ji ljubezen, greh, lepoto, občutek za zgodovino, ogrnite jo s čustveno, politično, pa tudi religiozno veljavo, sataniziraj-te jo, transcendentirajte jo z vrhunskim smotrom, ki opravičuje njeno javno prikazovanje in istočasno bogati naše zadovoljstvo.« Podedovani prezir do telesa se prilagaja: golota je dovoljena z odrešilnim smislom — vse je mogoče videti, pod pogojem da se spoštuje prevaga pravega smisla nad sliko! Ta semantična obremenitev tvori stereotipne argumente zastarelega seksualnega skrbništva; »pokažite mi to joško, popolnoma pripravljen sem, da jo vidim, toda ne take kakršna zares je ... Obdelajte jo, estetizirajte, in če zadrhti pod mojim pogledom, naj bo to ljubezen ali bodoča revolucija. Z eno besedo, priskutna niso več telesa temveč nesmiselnost njihovega razkazovanja. Zamera se z golote premešča na kritiko odsotnosti njenega pomena. Da bi si prislužil naziv svinja, se je treba dvakrat sleči: sleči je treba obleko in transcendenco. V nasprotju s klasičnimi kritiki 'seksualnega uma kažeta Pascal Bruckner in Alain Finkielkraut utemeljeno simpatijo za pornografijo. O tem pravita:
»Pornografiji torej ne bomo očitali sleparskega ali poniževalnega značaja vzburjenj, ki jih izziva — z izgovorom, da so samo seksualna, ne bomo nergali zaradi prostaštva njenih obetov, jezni smo enostavno zato, ker jih ne drži: tam, kjer se nam triumfalno najavlja razvnetost do onemoglosti, odstranitev nespodobnosti in konec vseh omejitev, se pravzaprav ponuja trojno zvezana naslada: s samo sliko, omejeno na gledanje, z vsebino na genitalije in podrejenostjo izključno moški fantaziji — moškim«. Zdi se da imajo ti ugovori prizvok tistega stila razmišljanja, ki je programsko zanikan; pornografiji se, na primer, ne more oporekati njenega nagnjenja da vidi vse, da ji prihaja s pogledom, da prakticira vsiljiv voajeri-zem. Prav ta razcvet nesramnosti odpravlja še zadnjo oviro in vabi oko na vrtoglavo potovanje v središče dogajanja. Panoptični orgazem, sedež pornografskega diskurza ne evocira erotizma, kot sugerirata avtorja Novega ljubezenskega nereda, temveč neposredno prikazuje surovo sliko telesa. Njegov cilj ni vzpostaviti vladavino iluzije, temveč, da skozi vdor obscenega razganja sramežljivost, ki bi jo rada branila stara seksualna retorika. Resda ta vi-zuelni pogum, fotografski ekshibicionizem, ne pretrga s tradicijo; medtem ko je bil erotizem aluziven, zamegljen diskurz, ki je genitalije prikazoval s pomočjo telesnih ekvivalentov, je pornografija namerno zavrgla vsak ekvivalent. Navkljub tem nasprotjem se skozi oba jezikovna koda obnavlja isti obsedeni geno-centrizem. »Nikakršnega uživanja izven spolnih organov, kajti oni so glavni sedež telesa, pravi modrost strasti, ki inspirira tako erotično poezijo kot tudi surovo prozo pornografije.« Čeprav pripadata različnima režimoma seksualnosti, želita erotizem in pornografija reči isto: zvestoba genitalnemu ostaja trajna — nekoč so bila telesa obsedena s svojim spolom, sedaj pa se v njem raztapljajo. Na delu je čisto »genitalno novačenje Erosa«, surov spektakel prevare in nove zvijačnosti. Velika »zgodba« je uplahnila na čisto »logiko dejanja«; pornografija je, kot izgleda, grobo ukinila še zadnje ostanke me-ta-seksualne naracije, zakrne-
le oblike erotičnega pripovedovanja.
Tisto, kar zapeljuje in ponovno osvaja v tem, povsem de-centriranem, diskurzu ljubezni, je splošno prepričanje da ne obstaja več niti ena seksualnost, ki bi jo bilo treba braniti, niti ena erotična dediščina, ki bi jo bilo ščititi. Nedolžna romantika vara prav tako kot podivjana sla; enako simulirata ljubezen in čutila; telo in čustva. V celotni geografiji seksa, od asketske vzdr-žanosti do izbruha sladostrastja, vlada »prevlada enega središča«; vse ostalo se zvede na ekonomijo istega. Zato jurišniki lahkega nereda v polemični tankočutnosti ne zahtevajo, da se govori z druge strani, temveč, da se govori z vseh strani. V ljubezenskem pismu neznanemu prejemniku nam Pascal Bruckner in Alain Finkielkraut sugerirata nered, ki naj nas osvobodi ne samo tiranije genitalnosti temveč tudi prisilnega monoteizma Erosa. »Nered razbija še zadnje revolucionarne upe, ki smo jih gojili do ljubezni, prepoveduje obremenjevanje ljubezni z nekakšnim sporočilom in pritikanje smisla, drugačnega kot prikazovanje bujnosti življenja, sladostrastnim vragolijam. Nasproti lepi sovisnosti genitalnih utopij nered ponovno vzpostavlja divjo temporalnost norosti, anti-koledar nagonskih teženj, sladko nerazumnost kapric«. V nasprotju s konceptualno mašino, ki melje, prodiramo v nagajivo, skoraj lahkomiselno zgodbico, ki ne najavlja »zore novega sveta temveč jutro njegove subtilne spremembe«. Njen cilj ni ukazovalno govoriti o tistem »moraš« in zadovoljuje se s tem, da razgrajuje dolgotrajne tokove premoči, ki so vsilili podedovano stanje. Ne mori reda, temveč samo omogoča, da njegovi ultimati prenehajo ustvarjati zakone in da njegov vpliv slabi: »Ker, če danes velja začeti bitko na polju ljubezni, je to lahko le bitka za sobivanje: ne biti pobudnik nobene posebne poti želje, boriti se za to, da bi lahko vsi obrazi erosa mogli istočasno uživati v prostoru, v katerem ni razlik«. Opisani nered je lahkoten tudi po tem, da se redu ne postavlja po robu, temveč ga veselo »zavzema«, nagajivo kolonizira, osvobaja libidinalne resnosti in razblinja njegove ustanove. Ne tri-umfira, ne zavzema oblasti, temveč jo na vse strani nevtralizira; mehča strogo razvrstitev disciplinirane seksualnosti in odpira prostor za od-padništvo, polno želje. Najavljeni juriš lahkotnega nereda zatorej prevzemamo v formi prikritega nomadskega diskurza ljubezni, ki, znotraj pokorjene dežele Erosa, v sami želji poskuša osvoboditi njena lastna raznoličja. Začasno smo pripravljeni podpisati to, česar se lotevamo, z upanjem da tega, kar je že vpisano, s svojim zapisom ne podvojuje-mo.
iz srbohrvaščine prevedla IRENA HRAST
1 M. Foucault, Histoire de Sexualitš, 1976
* 1846
3 1892
4 (Dubller Foucault, 1977)
5 (Fragments d’un discou amoureux, 1977(
6 (glej: Julius Evola, The M taphysic of Sex, 1983).
7 (glej: Bernard Levy, Pow and Sex: an Intervievv with h chael Foucault, v časopisu Tele št. 32/1977)
8 (Le nouveau desordre am reux, 1977)
9
шшк
l
NEODVISNA LISTA
TONČI KUZMANIČ:
ZAKAJ SEM NA NEODVISNI LISTI NDG?
Pravzaprav ne vem, kako bi odgovoril na vprašanje, ki meri na razmerje med »mano- in neodvisno listo NDG. Morda tako, da bi dejal, da sem le »preveč bil in« in da sem imel pun kufer izjav in iz-javic, ki so se pojavljale konec prejšnjega in v začetku tega leta, ki so mi gomazele nekje med nogami in po tilniku in ki sem jih občutil dobesedno po celem svojem telesu. Merim na norenja okrog »splava«, čim produktivnejše proizvodnje majhnih Slovencev, o oslarijah v zvezi s tem, ali »ta politični prostor« mora biti »dualen« ali »trialen«, o »ogroženosti vsega slovenskega«, o Bosancih in homoseksualcih, ki ne prispevajo k prihodnji »obrambni armadi«...
Poleg tega, da se je na »operativni ravni« razpasla možata doktrina »naših fantov« (bojno prijateljstvo, krvne, sorodstvene vezi, poboji, vrnitev s Kosova. ..) je tudi na tisti »mišljenjski« prišlo do več kot očividne prevlade, blago rečeno, starih diskurzov. Iz naftalina so potegnjeni koncepti iz prve polovice tega stoletja in iz povojnega obdobja. Govoreč o grobih obrisih je istočasno z upokojitvijo Магха ponovno prišel na dan »spopad« Heidegger — Lacan, ki pa se za razliko od produktivnih nabojev, ki jih je imel v razmerju do Магха, v medsebojnem spopadu lahko izteče le še v drobčkano moraliziranje, v izklicevanje novih večnih resnic. Skupaj s temi tremi ideologijami družbenega, ki so določale kontekst »mišljenjskih dejanj«, se je tudi liberalizirajočim teoretskim tendencam pripetil padec v močvirje družbenega.
Modus vivendi, ki se je meni nakazal in ki je v obdobju po aretaciji Janeza bil povsem odprt, je bil seveda tisti, ki se imenuje politika. Seveda ne dojet kot revolucija, nacionalni preporod, družbeno delovanje v »čisti obliki«, podjetniški individualizem, kot »po-klic/anost«, ali kaj podobnega. Preprosto kot možen (torej ne nujen) prostor izbire svobodnega, individualnega in neodvisnega, torej političnega delovanja.
Po eni strani je torej bilo, vsaj kar se mene tiče, »tu mač«, po drugi pa se mi je zdelo, da lahko začnem nekaj novega. Sama ideja avtonomnega političnega delovanja znotraj alter scene pa je v
tem trenutku bila stara vsaj dve leti (približno okrog »manjkajoče bohinjske izjave«), le potegniti jo je bilo treba ponovno na dan. V nekem smislu bi lahko rekel, da je v ljubljanskem prostoru »hkrati« prišlo do koncentracije večje količine »podobno usmerjenih energij«, vzpostavljeno je bilo podobno mišljenjsko napetostno polje. V trenutku ubeseditve ideje se je v hipu zbralo večje število ljudi, ki je v tej točki podobno razmišljalo. Ostalo je bilo le vprašanje izvedbe, izpeljave, vpreže-nja v voz »praktičnega delovanja«. Ko se je Marko Hren odločil, da bi »resno kandidiral« (to je bila ena odločilnih točk, kajti bremena profesionalizma se med takimi posamezniki, kot smo na listi, večinoma otepa vsakdo), je bila neodvisna politična lista novih družbenih gibanj pravzaprav nared.
Kaj lahko Usta počne in morebiti naredi v tem političnem prostoru? V primeru, da bi Lista dobila zadostno število glasov na volitvah za to, da Marko lahko nastopa v parlamentu, kar je naš osnovni cilj, se mi odpirajo naslednje možnosti: izgovarjanje in vztrajanje na »nerodnih« predlogih v parlamentarnem mediju (npr. demilitarizacija Slovenije), postavljanje žgečkljivih vprašanj (recimo tistih, ki merijo na politično enakost (ne enakopravnost!) žensk in različnih manjšin), natančno branje in ustrezno interpretiranje predloženih zakonskih in podobnih osnutkov s strani različnih »strokovnjakov« za večinoma »marginalna vprašanja«, ki se nahajamo na Listi, onemogočanje in kontrola majhnih parlamentarnih igric »pod mizo«, ne-popuščanje moralizatorskim in podobnim neracionalnim pritiskom, iniciranje in podpiranje marginalnih iniciativ, delovanje v smeri interesov ogroženih in mar-ginaliziranih sploh (od lezbijk, homoseksualcev, do Romov, jedrske energije in še ne nastalih »nesprejemljivih« subkulturnih obrazcev). Skratka, opravljanje tiste funkcije, ki bi ji znotraj parlamentarne igre moči lahko rekli »kontramoč«.
Mar to ni dovolj izzivalen projekt, ki mu je vredno posvetiti nekaj svojega prostega časa? Zame je.
VLASTA JALUŠIČ:
NE BITI DOBER, NE BITI SLAB
Kaj me je nagnalo na neodvisno listo novih družbenih gibanj?
Konec lanskega leta me je ob silnih »skrbeh za prihodnost majhnega slovenskega naroda« in vseh ostalih mogočih znakih, ki so obljubljali, da bo prihodnja oblast v tej deželi vse prej kot »tolerantna«, in ob tistih, ki so skušali na ta ali drug način pokončati revne ostanke pluralne »alter« in »gibanjske« scene, popadel strah pred prihodnostjo, ki se je začel kazati že skorajda v somatskih simptomih. Ker mi je branje časopisov povzročalo že fiziološke reakcije, sem se najprej odločila, da jih sploh ne bom brala, vendar se je tega zelo težko držati. Vedno sem bila politično bitje, vendar nikdar nisem bila prepričana, da je politika samo »umazana« zadeva, niti, da je (mora biti) »dobra«. Po tistem ponavadi napak interpretiranem Machiavellijevem izreku, da se je »treba v politiki učiti, kako ne biti dober«, nima v njej kaj iskati niti dejavno dobro niti dejavno zlo, temveč gre za enake med enakimi.
Marku sem večkrat omenila, da bi ga imela za »svojega« poslanca, nato pa sem nekega večera, ko me je kdove kateri novostran-karski traktat spet vrgel iz tira, v družbi Marka, Tomaža, Pavleta, Gregorja, Brača in še enega Tomaža, ko je tekel razgovor o Helsinški državljanski skupščini, butnila ven z mislijo, da tisto, kar mene najbolj skrbi, niso mednarodne povezave tistega, kar je od NDG ostalo, pač pa to, kdo me bo kot individualko zastopal v parlamentu.
No, in potem mi je Marko povedal, da je več ljudi izrazilo tako željo, pa tudi moja prijateljica Ingrid je hkrati imela v mislih nekaj
podobnega, in potem smo se dobili in začeli delati »veliki načrt«. Seveda je bilo vprašanje, ali nam gre samo za to, da »spravimo Marka v parlament« ali tudi za neko neodvisno pozicijo, ki si bo lahko privoščila žur in biti enfant terrible. Nismo si bili čisto enotni, vendar smo na kraju šli v ta nori projekt, da spravljamo Marka v parlament sami. Saj so nam rekli, da smo nori in da nimamo šans, pa kaj! Seveda je hec, da so nekateri potem naredili iz tega konstrukt »odcepljenih od ZSMS«, pa da govorijo o »izčrpavanju med neodvisno listo in ZSMS« itd. ... Jaz tega nikjer ne vidim, ampak to očitno spada v volilni boj.
Poleg tega se mi zdi, da smo ime Neodvisna lista novih družbenih gibanj izbrali zato, ker je ta rek najbolj strnjeno kazal na teme, za katere nam gre. Nismo pa si s tem hoteli ničesar prisvojiti.
Zakaj mislim, da je neodvisna Usta novih družbenih gibanj »koristna« zadeva?
(To vprašanje so mi namreč postavili na zboru volilcev.)
1. Ideja, da bi projekti in skupine, ki so se v preteklosti imenovali s sintagmo »nova družbena gibanja«, imeli svojega govorca v parlamentu, ni nova. Prvič smo nekateri, ki smo na tej listi, o njej razpravljali pred začetkom procesa proti Janezu Janši, ko je že nekaj časa trajala situacija, v kateri je bila večina iniciativ, ki so jih lansirali ali zastopali ti projekti in skupine, na svojevrsten način blokirana. Ta blokada je bila seveda strukturalna: šlo je za to, da je obstoječi samoupravni sistem iniciative dobesedno oklestil, jih nenehno požiral in da nikakor niso mogle vstopiti v skuR^čino, če pa so tja prispele, potem so bile v
Marko Hren, Vlasta Jalušič, Darka Zvonar, Nace Krivec, Peter Tomaž Dobri-la Sicer so na listi še Alenka Arko, Matjaž Albreht, Ingrid Bakše. Vitold Flaker,
STRANKA?
Neodvisna lista novih družbenih gibanj izraža različne pobude, ki se združujejo v skupen političen projekt; projekt skupaj ustvarjamo neodvisne posameznice in posamezniki različnih političnih, kulturnih, nacionalnih, svetovnonazorskih, seksualnih in interesnih usmeritev.
PROGRAM?
izhajamo iz nekdanjih in novih projektov raznih skupin, pobud in stališč, ki so postala znana pod imenom nova družbena gibanja (punk, mirovnih, feminističnih, gay in lezbiških, ekoloških in duhovnih). Želimo jih avtonomno nadaljevati, ne pa prepustiti na milost in nemilost katerikoli stranki, zvezi ali koaliciji. S temi nameravamo sodelovati in jih bomo — ne glede na ideološko usmerjenost — podpirali v vseh skupnih točkah. Naš projekt je marginalen in odprt in zato lahko že jutri postavi v ospredje danes neznan problem.
BOJ ZA OBLAST?
Naše izhodišče je minimalistično, naše zahteve pa maksimalne (Slovenija brez vojske in nukleark, brez diskriminacije po spolu in spolni usmerjenosti, brez norišnic, z enako zastopanimi ženskami in manjšinami v politiki, s številnimi moškimi — gospodinjci, brez vojaške industrije ...). Gre nam za to, da dobimo neposredno izvoljene, za državljane in državljanke legalne in za nas legitimne govorce/govorke v najvišji parla-menterni instituciji, da bodo te zahteve izgovarjali/izgovarjale.
DEJANJA?
Smo zagovorniki in zagovornice kulture miru in zagovorniki politike; torej moči besed. Nemo je samo nasilje, fizično ali drugačno. »Velika vprašanja« politike pogosto prikrivajo male vsakdanje prevare. Gre nam za stvari, ki jih »velika politika« razglasi za »majhne in nepomembne« in za tiste, o katerih molči. Politika je preveč resna stvar, da bi jo prepustili resnobi heteroseksualni možatosti. Brez humorja, ironije in drugačnosti politike ni.
PETER TOMAŽ DOBRILA:
ZBOGOM, MR. CHANCE
taki obliki, da so že zdavnaj izgubile svojo moč in učinek. Obenem ne gre pozabiti, da so se ta t. i. nova družbena gibanja v neki potezi bistveno razlikovala od podobnih gibanj (feminističnih, mirovnih, ekoloških, duhovnih, homoseksualnih) itd. v parlamentarnih sistemih.
2. Ta »poteza« je bilo dejstvo, da so nastala v sistemu, ki je dejansko funkcioniral kot skupnost, v katerem ni bilo ne družbe, ne politike v pravem pomenu besede, temveč tisto »leseno železo«, ki se mu je reklo »družbenopolitični sistem«. Po »vsebini« svojih zahtev so bila ta gibanja zelo blizu tistim na zahodu (pravice homoseksualcev, enakost žensk, okolje itd.), vendar so bila »po formi« vnaprej blokirana, niso mogla delovati na enak način kot ta gibanja v parlamentarnih sistemih. Bila so namreč v poziciji, ko je bilo treba tak parlamentarni sistem šele vzpostaviti. In ravno v tem je bil njihov »problem«, ravno zato je prišlo tudi do blokiranosti samih iniciativ, saj so (zavedno ali nezavedno) prispevale k spodjedanju socializma in k ustvarjanju predpogojev za parlamentarni sistem.
3. Gibanja s podobnimi zahtevami v zahodnih parlamentarnih sistemih so vedno eksplicitno nastopala kot politična gibanja, še več, kot par excellence politična gibanja, ki so po samodefiniciji ustvarjala neko »novo paradigmo«, ki politike ni nujno dojemala kot samo boj za oblast in strankarski sistem. Feminizem je npr. ustvaril to, kar se danes imenuje »ženska politika«, ki zaznamuje kompleksne politične ukrepe, ki prispevajo k ustvarjanju pogojev za realizacijo enakosti žensk. Poleg tega nikdar niso bila enotna, celo nasprotno, nikdar jih ni bilo mogoče spraviti na enoten subjekt. Pri nas so bila ta gibanja prisiljena nastopiti pod oznako »družbena«, saj je bilo politično delovanje vnaprej prepovedano. Seveda so ta gibanja hkrati bila politična (ne glede na to, ali so to priznala ali ne), saj so ustvarjala tisti razcep med družbo in politiko, ki je nujen za vzpostavitev vsakega modernega političnega sistema.
4. Zanimivo je, da so bila v nekem času ravno ta gibanja »v špi-
ci« javne pozornosti v Sloveniji in Jugoslaviji (spomnimo se afer ob predlogu za civilno služenje vojaškega roka in festivala Magnus v Ljubljani). V javnem mnenju, ki se velikokrat navaja, so t. i. nova družbena gibanja dobila velik odstotek simpatizerjev. Obenem se je zdelo, da tudi nelegalna »klasična«, nacionalna opozicija tiho simpatizira s temi gibanji. Seveda je pri tem šlo za »točko prešitja«, ki bi jo lahko imenovali »protisocialistični boj«. Te iniciative so bile za nelegalno »klasično« opozicijo simpatične in sprejemljive toliko, kolikor so predstavljale boj proti enopartijskemu sistemu oz. socializmu.
5. V trenutku, ko je možnost večstrankarskega parlamentarnega sistema postala realna, se je situacija seveda spremenila. Po eni strani se je, kar je izredno »zanimivo«, komunistična partija v določenem obdobju opredeljevala proti večstrankarskemu sistemu z argumentom, da je tudi na zahodu že presežen, in pri tem dajala za zgled organizira-
Ne znam hoditi po vodi, ne znam nahraniti vsega človeštva z eno ribo, nisem vstal od mrtvih in nisem bil (vsaj tako sem prepričan) brezmadežno spočet. Zato sem se odločil, da bom pristal na kandidaturo na »Neodvisni listi novih družbenih gibanj« ki bo kot politična grupacija v bodočem parlamentu polek svojega predstavnika nadaljevala tradicijo »starih družbenih gibanj« in prisiljevala politike, da se bodo ukvarjali tudi z mogoče za njih marginalnimi vprašanji.
Stara družbena gibanja so kot značilen pojav nastala z obdobjem punka konec sedemdesetih let (enako se lahko spomnimo preloma iz šestdesetih v sedemdeseta in takratnega »hippie gibanja«), nato pa so, vsaj pri nas, zaradi pocestnih revolucij in sprememb bolj ali manj zamrla ali se povlekla vase ki životarila. Prehod v devetdeseta jih z našo listo na novo oživlja s to razliko, da ne išče na silo množičnosti v neki imaginarni bazi, temveč ubira svojo pot direktno v parlament, kjer bi nam ustrezala vloga večnih te-čnežev, ki skrbijo, da prihajajo na dnevni red stvari, ki so na videz nepomembne, toda še kako potrebne. V bistvu šele takšna opozicija napravi parlament, razprave v njem pa zanimive. Paleta dejavnosti nas dvajsetih posameznikov, ki listo sestavljamo, je tako bogata in raznolika, da je na tem mestu ne bom predstavljal, lahko pa približno nakažem smeri svojega začetnega delovanja, ki bi se naj udejanjilo v neke vrste sindikatu voznikov.
Kaj je to? V sindikatu voznikov bi poskusil povezati čimveč voznikov in ostalih, ki bi želeli sodelovati. Ta organizacija bi iz voznikov in ostalih žalujočih napravila
pomembno in močno politično silo, ki bi imela neposredni vpliv na vse odločitve, ki so neposredno povezane s premikanjem: od cest, pločnikov in kolesarskih stez do vprašanja registracij in zavarovanja. Tako si ne bo mogel kakšen bebav politik izmisliti, da si bo, kjerkoli mu bo padlo na pamet, zgradil cesto od vikenda do službe; oziroma da si ne bodo na primer zavarovalnice in ostale birokratsko redutantne in konzervativno deterministične ustanove zmišljevale kakršnekoli cene za uresničevanje svojih zlih namenov. Preprečiti jim jih moramo, dokler je še čas. Pa naj ostane še nekaj skrivnosti, za katere boste izvedeli, ko bo napočil pravi trenutek.
Neodvisna lista novih družbenih gibanj je redek biser na našem umazanem političnem nebu, tista zvezda stalnica, ki sveti tudi v najmračnejših trenutkih in privablja nasmeh na človeška usta in vedrino v oči in žarke upanja v srce. Tropski način delovanja, ki ga uporabljajo različne stranke, je staromoden in passe, sedanjost je v informiranem in ustvarjalnem posamezniku, ki se združi z drugim na podlagi določenega projekta. Šele ti projekti, ki so lahko karkoli (v našem primeru je to dobiti vsaj enega poslanca v parlament, lahko je na primer tudi način življenja), pomenijo kohezivno silo, ki tvori neko družbo ali bolje rečeno, je spiritus agens vsake civilizacije. Doba informacij z računalniki na čelu (na žalost, ali pa tudi ne, kakor hočete) nam to omogoča in nas po drugi strani tudi prisiljuje v to.
Pozdravil bi še vse kolege na listi in koketno zavil z očmi k vam, dragi volilci. It’s only rock’n’roll but mind your step!
nost t. i. novih družbenih gibanj. Politični pluralizem v Sloveniji naj bi deloval na temelju »gibanj«, ne pa organiziranosti v stranke. Po drugi strani se je odnos »klasične« nacionalne opozicije do iniciativ t. i. novih družbenih gibanj po procesu proti Janezu Janši in ostalim spremenil. Sprememba, ki je nastala, seveda ni bila v kakem eksplicitnem zavračanju iniciativ in projektov t. i. novih družbenih gibanj, saj so te iniciative »zaspale« že pred Procesom, temveč v svojevrstni splošni orientaciji novonastalih strank in zvez. Kot stranke so se morale namreč takoj orientirati na »velika vprašanja«, s čimer so zadeve, kot so vprašanja militarizacije, homoseksualnosti, enakosti žensk itd. postale »marginalne«.
6. Tipični način pojavljanja »marginalne« teme na »veliko-strankarski način« je bilo odpiranje problematike žensk skozi diskusijo o splavu. Večina starih in novonastalih strank je skušala z zadevo opraviti z levo roko tako, da so se opredelili do pravice o odločanju o rojstvih, ne da bi sploh začeli z razpravo o ledeni gori, katere vrh to vprašanje je. V simptomatični povezavi s tem
vprašanjem pa nastopa tudi vprašanje padanja »slovenske natalitete« in vprašanje ustanavljanja »lastne slovenske vojske«.
7. Ideja »spraviti v parlament« govorca, ki bi skušal »izgovarjati« določene »marginalne« interese, se z moje pozicije tu spet pojavi. Seveda brez kakršnekoli aspiracije »prilaščanja« dediščine NDG. Po mojem gre pri imenu liste samo za opozarjanje na problematiko, ki je postala pod tem imenom znana. Menim, da je razlika med pozicijo govorca liste, ki naj bi bil Marko Hren, in strankarsko pozicijo v tem, da si bo stranka (katerakoli) skušala problematiko in vprašanja, ki jih bo postavljala, »prilastiti«, in jo prilagoditi svojim notranjim potrebam. Pozicija navedenega govorca v parlamentu bi bila drugačna vtoliko, da bi lahko nastopal ne samo bolj nekonvencionalno, pač pa tudi, ker mu nikdar ne bi bilo treba nastopati z oblastotvorne pozicije. V tej točki pa se po mojem mnenju pokaže »koristnost« obstoja liste, kakršna je neodvisna lista novih družbenih gibanj.
Mislim, da sem napisala že preveč, da mi ne bi očitali, da iz zadeve delam »koncept«.
Tonči Kuzmanič, Bogdan Lešnik, Peter Lovšin, Branimir Mozetič, Emilija Milka -Pance, Iztok Saksida, Zoja Skušek, Zdenka Simonovič, Gregor Tomc, Jože Vo- ■ grinc, Srečo Zajc.
DRAGAN GRASlC
INGRID BAKŠE:
PRISLUŠKUJOČ IZKUŠNJAM
Neodvisna lista novih družbenih gibanj je dvakrat pomembna. Najprej na simbolni ravni, ker‘s svojim obstojem uveljavlja možnost, da sodelujejo na volitvah tisti državljani, ki se ne identificirajo s katero od strank in se na listah strank tudi kot neodvisni kandidati ne želijo pojaviti — imajo pa interes, da bi sodelovali na volitvah. Več neodvisnih list in neodvisnih državljanskih kandidatov je, več je upanja, da bodo take oblike volilnega sodelovanja ostale tudi v naslednjem volilnem zakonu. Mimogrede bi Se lahko zgodilo, da bi to možnost zaradi •■pomanjkanja interesa« ukinili.
V času, ko so nova družbena gibanja delovala pod marelo in ko so njihovi projekti romali skozi institucije tako dolgo, da so bili na cilju še komajda podobni izvirniku, je vsaj po mojem mnenju postalo očitno, da potrebujemo govorca, ki bo projekte in pobude gibanj posredoval neposredno v parlament. Danes, v času boja za narodov blagor in za blagor očet-
njave je poslanec novih družbenih gibanj najmanj toliko potreben. Bojim se namreč, da bo v obetajočih se časih novega kolektivizma državljan znova poniknil, -globalna« in »usodna« družbena vprašanja pa bodo še naslednjih petinštirideset let izgovor, s katerim se bo dalo izogniti konkretnim »zoprnijam«. Če se motim — toliko bolje. V vsakem primeru mene osebno konkretne zoprnije veliko bolj zanimajo in prizadevajo. Medtem ko kinderkomisija rešuje slovenski narod pred propadom se jaz dušim v ljubljanskem smogu, nič dosti bolje pa se ne godi vam v Mariboru ...
Če nisem v niti eni stranki, še ne pomeni, da me politika ne zanima. Nasprotno! So politična vprašanja, s katerimi sem se in se bom še ukvarjala. S toliko večjo vnemo, če bom vedela, da se ta vprašanja prek Marka Hrena lahko rešujejo neposredno v parlamentu.
JOŽE VOGRINC:
ČEMU SEM SE DAL ZAPISATI?
V seznam neodvisnih kandidatov novih družbenih gibanj (NDG) sem se dal zapisati, ker so tisti, ki imajo več pravice od mene, da govorijo v imenu NDG, menili, da lahko s tem pomagam priti v parlament Marku Hrenu.
Jaz bi samo rad bil toleranten, v razpravi pa pepogosto nisem; Marko Hren pa je zares toleranten in zna govoriti s tistimi, ki med seboj ne govorijo, oboje pa tudi posluša. Zato bo lahko glasnik in govorec NDG, pa naj bo govoril za mirovnike, gaye, ženske, hardcorovce ali koga nena-štetega. Glasnik in ne zastopnik, saj NDG ni mogoče zastopati: skupaj tvorijo nekaj več kot vse človeštvo, tako kot so olupek, meso, peške, barva in vonj nekaj več kot celo jabolko.
Smisel nastopa NDG v parlamentu je. da se pobude prizade-
tih pojavijo v taki obliki, v kakršni jih nočejo imeti prizadeti, ne obtesane po meri Prokrustove postelje strankarske ponudbe, sprejemljive za vsakega volivca in s tem za nikogar, zlasti pa ne za prizadete. Ko feminizem, gay, mir, hardcore, ... nastopijo v skupščini v nepotvorjeni različici, bo to odlična priložnost za stranke, ki se dičijo s posluhom za drugačnost, da dokažejo, koliko resne so.
Pa jaz? Ne maram biti politik, ker za to nimam ne veselja, ne daru, ne časa. Zase hočem pravico in možnost, da se bom zanimal samo za tista politična vprašanja, ki me bodo žrla, in se angažiral le tam in toliko, kolikor bom imel časa in kakor in kolikor bom znal. Ko mi bodo stopili na jezik, bom otresel z njim, tako kot zdajle.
GREGOR TOMC:
ZAKAJ SEM POSTAL NEOLIGIST?
Zato, ker mislim,da bi bilo mogoče čisto kul, če bi sedel Marko Hren v skupščini, in zato, ker tako misli tudi Marko in nimam nikakršnega razloga, da mu ne bi verjel, in zato, ker se je v širšem krogu prijateljev in drugih tujcev, ki so bili istega mnenja kot Marko in jaz, porodila ideja, da bi ga kandidirali na samostojni listi, proti čemur sem jaz sicer sprva bil, ker sem trdil, da ga bomo lažje sfurali skozi na eni od že obstoječih list, a sem se dal hitro prepričati v epohalni simbolni pomen enelgeja, ker se dam nasploh rad hitro prepričati, to pa zato, ker odrekam pomembnost svetu in ga spreminjam v igračko, s katero pa je vse v redu in je-hkrati vse narobe, tako da si mislim, da bi bilo v bistvu, mogoče, čisto kul, če bi Marko sedel v skupščini. Zato sem na listi jaz osebno.
Kot kandidat enelgeja in eden od utemeljitev doktrine neoligiz-ma, ki opisuje edino-vudu-pot-iz-vic-s-popustom pa moram k temu dodati, da sem na listi zato, da bi v skupščini varoval interese marginalnih skupin mirovnikov, žensk, ekologov, gayov, lezbijk, norcev itd., ki po več kot štiridesetih letih eksperimentalnega programa komunističnih margi-nalcev predstavljajo veliko večino slovenskega prebivalstva. Volilna baza je torej široka, prav v tem pa je tudi problem. Na začetku sem namreč dejal, če se še spominjate, da sem na listi zato, da bi pomagal Marku Hrenu priti v skupščino. Ne pa, da bi bil izvoljen v ta politični Eros center na Šubičevi sam. In prav na tej točki se moja osebna odtujenost in politična vloga združujeta v poziv: Ne volite zame!
VITO FLAKER
KANDIDIRA ZA ZEMLJO BREZ NORIŠNIC (PRIROČNA VOLILNA GESLA)
V.: Zakaj ste se odločili za kandidiranje na neodvisni listi NDG? O.: Preprosto. Razloga sta dva. Prvi, tukaj ni nobene možnosti, da bi bil izvoljen. Drugi: nikjer drugje me niso hoteli sprejeti. In kaj sem hotel, če sem hotel sodelovati v tej novi družabni igri? V: Ali to pomeni, da bi bili pripravljeni sprejeti kandidaturo tudi na listi katere izmed strank?
O.: Ne. Strankarsko življenje smrdi. Sem preveč lojalen, da bi me stranka lahko omejevala.
V.: Zakaj na listi zastopate Odbor za družbeno zaščito norosti?
O.: Norost ne pozna meja, strank in osebnosti. Dovolj dolgo je norost podpirala politiko. Cas je, da politika podpre norost.
V.: Glede na spremenljivo voljo volivcev in na vaše uspehe na zborih volivcev se utegne dogoditi, da boste dobili več kot enega poslanca. Vas to ne bo spravilo v zadrego?
O.: Ne. Če slučajno dobimo v parlamentu večino, ga bomo takoj razpustili. Zadnja seja bo v Hrastovcu.
V.: Na katere volivce najbolj računate pri vašem uspehu na volitvah?
O.: Najbolj računam na volivce, ki se volitev ne bodo udeležili.
V.: Še kakšno predvolilno sporočilo za javnost?
O.: Ciao, mama!
(Spraševal Vito, odgovarjal Ovito)
PSEVDO-ŽIVLJENJE IN »ŠOPI PAPIRJA«
Moji ljubljeni bratje s prostranega morja, če bi vam jaz, vaš ponižni služabnik, hotel natančno prenesti vse, kar sem videl v Evropi, bi moral govoriti ure in ure. Moje besede bi bile kot hudournik, deroč od jutra do večera, a resnica še vedno ne bi bila popolna. Zakaj življenje Papalagijev je kot ocean, ki mu ne moremo najti ne začetka ne konca, saj ima toliko valov kot velikih voda, je viharno in kipeče, smejoče se in sanjavo. Prav tako, kot ni moč izprazniti morja, če ga zajemam z dlanjo, vam tudi ne morem prenesti vse razsežnosti Evrope, ki obstaja v moji glavi.
Obstaja pa nekaj, kar ne morem zanemariti. Življenja v Evropi si ni moč zamisliti brez prostorov psevdo-življenja' in »šopov papirja«, prav tako, kot si ni mogoče zamisliti morja brez vode. Ce bi Papalagiju to dvoje odvzeli, bi bil kot riba na suhem.
Prostori psevdo-življenja! Ni mi lahko razložiti, kakšen prostor je to, tako da bi dobili o tem jasno sliko, sliko prostora, ki ga belci imenujejo kino. Tak skrivnosten prostor imajo v vsaki vaški skupnosti po celi Evropi. Ta prostor zaziba v sanje že majhne otroke in jim srca napolni s strastnim hrepenenjem. Kino je velika koča, večja od največje koče poglavarja na Upoluju2. Da, veliko večja. V njeni notranjosti je temno celo podnevi, tako temno, da nihče ne more prepoznati svojega soseda. Ko vstopite, oslepite, a še bolj oslepite, ko izstopite. Notri ljudje tipajo v mraku, iščoč svojo pot vzdolž zidu, ki ga zgolj čutijo, dokler ne pride deklica z žarkom svetlobe v roki in jih vodi do prostora, ki je še prost. Tam Papala-gi čepijo drug poleg drugega, ne da bi se videli — popolnoma temna soba, polna tihih ljudi. Vsi prisotni sedijo na ozkih deskah, ki so obrnjene k določeni steni. Spred stene se dviga glasno brnenje in donenje, kot da bi prihajalo iz globoke soteske. In ko se vam oči navadijo na temo, lahko vidite Papalagija, kako se bori s škatlo. Z iztegnjenimi prsti tolče po številnih črnih in belih jezikih, ki zakričijo vsak s svojim tonom, ko jih zadene. Ti divji in neurejeni zvoki zvenijo kot vaški prepir.
Ta hrušč naj omami in prevara naše čute, da ne bi podvomili v resničnost stvari, ki jih vidimo. Prav nasproti nas na steno pada snop svetlobe, kot da bi nanjo posijala polna luna in v tem siju se pojavijo ljudje — pravi ljudje, katerih izgled in obleka sta natančno taka, kot pri normalnih Papa-lagih.
Premikajo se, hodijo naokrog, se smejejo in skačejo, tako kot to počno po celi Evropi. Kakor odsev lune v zalivu — lahko jo sicer vidite, v resnici pa je ni tam. Tako je tudi s temi podobami. Ljudje premikajo ustnice in prisegli bi, da govorijo, toda slišati ne morete niti besede. Nič ne pomaga, če se še tako trudite, in prav zato je to tako grozno. Slišati ne morete prav ničesar. Najbrž je to razlog, da Papalagi tako tolče po svoji škatli. Napraviti želi vtis, da ne morete slišati ničesar zaradi hrupa, ki ga povzroča. Zato pa se vsake toliko časa na steni pojavijo črke, ki kažejo, kaj je Papalagi rekel ali bo rekel v kratkem.
Toda ti ljudje so še zmeraj le psevdo-ljudje. Če bi jih želeli zgrabiti, bi ugotovili, da so narejeni zgolj iz svetlobe in se jih ni mogoče dotakniti. Edini razlog za njihov obstoj je dejstvo, da Papalagiju kažejo njegovo veselje in
Papalagi je zbirka govorov, ki jih je napisal južnopacifi-ški poglavar Tuiavii Tiavejski. V nemškem prevodu njegovega prijatelja Ericha Scheurmana so prvič izšli v Nemčiji v zgodnjih dvajsetih letih tega stoletja.
Papalagi so kritična in antropološko orientirana študija, katere namen je opisati belce in njihov način življenja. Ob branju teh govorov velja upoštevati, da so namenjeni domorodcem južnopacifiških otokov, ki so imeli do tedaj le malo ali nič stikov s civilizacijo belcev.
žalost, njegovo neumnost in šibkost. Na ta način lahko pobliže vidi najbolj prikupne ženske in moške. Ti so sicer tiho, vidi pa vsaj njihove gibe in sij v očeh. Lahko si predstavlja, da ga gledajo in govorijo z njim.
Najmogočnejše poglavarje, za katere nikoli ne bi mogel pričakovati, da jih bo videl, tako sreča kot sebi enake. Sodeluje pri njihovih večerjah, zabavah in drugih prireditvah, kot bi bil tam osebno prisoten in si z njimi delil pijačo in jedačo. Vidi pa tudi, kako Papalagi ugrabi dekle njeni družini. Ali pa, kako dekle vara mladega moža. Vidi, kako divji mož zgrabi gospoda za grlo in potiska prste v njegov vrat tako globoko, da ta izbulji oči in omahne mrtev. Potem pa divji mož pobere iz gospodovega žepa težak papir in okroglo kovino.3
Medtem ko njihove oči gledajo vse te radosti in surovosti, morajo Papalagi sedeti mirno in tiho. Ni jim dovoljeno, da bi izrazili prezir do nezvestega dekleta ali šli reševat bogatega gospoda. Toda Papalagija to niti ne moti; vesel in radosten sedi in gleda, kot da ne bi imel niti malo srca. Zaradi tega, kar gleda, ne postane besen ali prizadet — kot da sam ne bi pripadal človeški vrsti. Zakaj Papalagi so prepričani, da so sami boljši od onih, ki jih vidijo v soju luči in da sami že ne bi nikoli naredili kaj tako neumnega. Njihove oči ostajajo prilepljene na steno, tiho so in brez diha, ko pa vidijo nekoga z dobrim srcem ali lepim obrazom, si predstavljajo, da je to njihova zrcalna podoba. Kot zamrznjeni sedijo na svojih lesenih deskah, zroč v gladko steno, na kateri ni nič živega razen varljivega snopa svetlobe, ki ga čarovnik meče nanjo skozi ozko razpoko v zadnji steni in ki se na sprednji steni spreminja v prostor, kjer lahko vidimo vse to psevdo-življe-nje.
Vpijanje teh varljivih psevdo-podob je Papalagiju v veliko veselje. V temi se lahko udeležuje psevdo-življenja brez sramu, ne da bi drugi mogli videti njegove oči. Reveži se lahko počutijo bogate in bogataši revne, bolni si lahko domišljajo, da so ponovno zdravi in šibki lahko sanjajo o moči. V temi lahko vsakdo zmaga in doseže stvari, ki jih v resničnosti ne bi nikoli.
Vdajanje psevdo-življenju je za Papalage strast, ki je pri njih postala tako močna, da pogosto popolnoma pozabijo na resnične stvari. Ta strast je bolezen, zakaj zdrav človek ne bi mogel živeti v zatemnjenih sobah, marveč bi se raje predajal resničnemu življenju na toplem soncu. Posledica te strasti je, da so mnogi Papalagi, ko zapustijo temno sobo, tako zmedeni, da več ne ločijo resničnega življenja od nadomestkov in si domišljajo, da so bogati, medtem ko dejansko ne posedujejo ničesar. Ali pa si domišljajo, da so lepi, medtem ko so njihova telesa v resnici grda, ali pa počno hudodelstva, ker niso več zmožni ločiti resničnosti od domišljije. Sicer pa vsi poznate stanje belcev.
DARKA ZVONAR:
NASTAVLJANJE
Bodi mi oproščeno, kter si bom na tem mestu drznila polemizirati s samim velikim Voltairom in njegovim retoričnim vprašanjem, ali ni politika pravzaprav samo veščina, da znaš lagati ob pravem času. Sama pravim: da znaš biti iskren. In ker sem s tem, ko sem se pustila zapisati na listo, pristala na to, da se grem politiko, mislim, da je zdaj pravi čas za iskrenost: na listo sem se nastavila zato, da pomagam spraviti v parlament Marka Hrena (pa morda še koga, če nam bo Fortuna mila in volivci naklonjeni). In mislim, da je tudi to moje priznanje delček tistega, kar dela našo listo druga-
čno od drugih, strankarskih: tudi tam se mnogi nastavljajo za druge, le da tega javno ne priznajo.
Fino se mi zdi, da bi Marko lahko v parlamentu tečnaril v imenu »drugačnih«. Ta lista pa je »moja«, ker tisti, ki smo na njej, vsak zase in s svojo govorico opozarjamo, da mora biti v tem našem počasi in končno normalizirajo-čem se prostoru tudi mesto za alternativo. In ker seveda mešamo štrene tistim, ki bi radi vnaprej razparcelirali ta prostor na toliko in toliko natančno označenih predalčkov. To bi bilo za zdaj v mojem imenu vse.
ki so popili preveč evropejske kave in si potem domišljajo, da hodijo po valovih.
Sop papirja prav tako privede Papalage v neke vrste trans. Kaj mislim z izrazom »šop papirja«? Poskusite si predstavljati platno iz tape, tanko in prepognjeno, razdeljeno po sredi in ponovno prepognjeno, gosto pokrito s pisavo na vseh straneh, zelo na gosto. Tako je videti »šop papirja« in Papalagi ga imenujejo »časopis«.
V teh papirjih je skrita modrost Papalagov. Vsako jutro in vsak večer mora Papalagi potopiti svojo glavo vanje, da bi si jo ponovno napolnil, jo zadovoljil in se prepričal, da je veliko v njej in bo zato dobro mislila, prav kakor konj bolje teče, če ga nahranite z veliko količino banan in je njegovo telo dobro napolnjeno. Medtem ko alii4 še spijo na svojih rogoznicah, sli že raznašajo šope papirja po deželi. To je tudi prva stvar, po kateri seže, potem ko se je prebudil. Svoje oči potopi v šop papirja in bere. Vsi Papalagiji to počnejo, vsi berejo ... Berejo, kaj so govorili veliki poglavarji in govorniki Evrope med svojimi prireditvami. Vse to je skrbno zabeleženo na papirjih, pa četudi je nesmisel. Opisano je tudi, kakšne obleke so nosili in kaj so jedli, imena njihovih konj, in ali so bile njihove misli morda šibke ali pa napihnjene.
To, kar opisujejo, bi pri nas zvenelo nekako takole: »Pule nuu5 iz Matautu-ja se je danes
nostmi kot prijetne. Kakor da ne bi bilo bolje in pomembneje poročati o dobrih stvareh.
Če berete papirje, vam ni treba na Apolino, Manono ali Savii,6 da bi zvedeli, kaj počnejo vaši prijatelji, o čem razmišljajo in na katerih zabavah so bili. Ostanete lahko doma na svoji rogoznici; papirji vam bodo povedali vse. To je sicer videti vse lepo in nenaporno, a vendar to ni prava stvar. Kajti, če po tem, ko sta oba prebrala papirje, srečate svojega brata, si nimata povedati več ničesar zanimivega, saj vajini glavi sedaj vsebujeta iste stvari. Tako bosta ob srečanju oba molčala ali pa ponavljala tisto, kar sta oba prebrala v papirjih. Zmeraj bo močneje biti sam na kraju dogajanja in deliti radosti pojedine ali težo žalosti, kot pa da vam o tem pripoveduje popolnoma tuj človek.
Toda največje zlo pisanja, ki ga to povzroča našemu razumu ni v poročanju, marveč v mnenjih: mnenjih o poglavarjih, o poglavarjih tujih dežel, mnenjih o početju drugih ljudi in o tem, kar se jim dogaja. Papirji poskušajo oblikovati vse glave po istem kalupu, to pa nasprotuje mojemu prepričanju in razumu. In vedo, kako to narediti. Če ste brali papirje zjutraj, potem točno veste, kaj imajo Papalagi v glavi popoldne in o čem razmišljajo.
Papirji so tudi neke vrste stroj, ki vsak dan naredi veliko misli, več, kot jih lahko naredi normalna glava. Večino časa pa ta stroj dela šibke misli, take, ki jim primanjkuje ponosa in moči. Glave nam napolnijo z veliko hrane, vendar je ne naredijo močnejše. Namesto tega bi si lahko naše glave napolnili tudi s peskom. Papalagi si s tako nekoristno papirnato hrano polnijo glave do roba. Še preden odvržejo starega, že berejo nov šop papirja. Njihove glave so kot mangrovovo7 močvirje, ki se duši v lastnem blatu, kjer ne
Г0ЕСВЕЕ
шагл
zjutraj zbudil po dobrem spancu. Dan je pričel z zajtrkom. Za zajtrk je pojedel taro, ki je ostal od prejšnjega dne. Potem je šel lovit ribe. Popoldne se je vrnil v svojo kočo ter recitiral in pel pesmi iz Biblije do večera. Njegova žena Sina je najprej podojila otroka. Nato se je šla skopat. Na poti domov je našla lepo cvetlico, si jo zataknila v lase, in nadaljevala svojo pot domov. In tako dalje ...«
Vse kar se zgodi, kar ljudem uspe narediti ali pa ne, je objavljeno: njihove dobre in slabe misli, če so ubili piščanca ali svinjo ali naredili kanu. Ni ga dogodka v deželi, da o njem ne bi mogli brati v »šopu papirja«. Papalagi to imenujejo »biti dobro obveščen«. Natančno hočejo vedeti vse, kar se zgodi v njihovi deželi od zore do mraka. Razjezijo se, če kaj uide njihovi pozornosti. Vpijejo prav vse, ne glede na to, da je med tem omenjena tudi množica grdih, strah zbujajočih stvari, ki bi jih zdrav razum raje takoj pozabil. Prav te grozljive scene, v katerih so ljudje ranjeni, so reproducirane bolj natančno in z več podrob-
raste nič svežega in zelenega, vzdigujejo se le žveplene pare in napadalni komarji v krogih brenčijo naokrog.
Prostori psevdo-življenja in šopi papirja so iz Papalagov naredili to, kar so sedaj: šibka in zgubljena človeška bitja, ki ljubijo neresnično, ki ne ločijo resničnosti od domišljije in mislijo, da je odsev lune luna sama ter gosto popisani papirji življenje samo.
Prevedla: IRENA HRAST
' Places of pseudo-life.
2 Otok,na katerem je živel Tuiavii Tiavejski.
3 Denar.
4 Gospodje.
5 Sodnik.
6 Bližnji otoki.
7 Tropsko drevo, katerega nove korenine poganjajo z vej.
11
чшж
i
POZIV ZA
RUŠENJE JEZOV PO PRINCIPIH UUDSKE PIROTEHNIKE
Kot smo lahko prebrali v prejšnji Katedri, je mariborski jez eden od vzrokov* za slabo ventilacijo in s tem onesnaženost zraka, torej ga je treba porušiti. Ker pa je le malo verjetno, da bi rušenje lahko potekalo legalno, in to neglede na to, kdo bo v naslednjem obdobju vladal in odločal o takih rečeh, bo potrebna revolucionarna pirotehnična akcija — miniranje in razstrelitev jezu.
Razumljivo je, da mora akcija rušenja potekati konspirativno in ob maksimalnih varnostnih ukrepih, ki naj kar se le da zmanšajo možnost, da bi organi kontrarevolucionarnega reda in discipline akcijo preprečili ali ujeli njene izvajalce in jih izpostavili kontrarevolucionarni represiji, vendar so taki ukrepi stvar pripra-vljalcev in izvajalcev akcije samih, torej se na tem mestu ne bomo posebej ukvarjali z njimi. Ukvarjali pa se bomo s temeljnimi principi tehnične izvedbe tovrstnih akcij, ki naj vzpodbudijo revolucionarne pirotehnike h kar najhitrejši in najučinkovitejši izvedbi tega za zdravo okolje tako potrebnega dejanja. Ker pa jez na Dravi med Pobrežjem in Meljskim hribom ni edini objekt v naši širši in ožji domovini, ki upočasnjuje rečni tok in s tem zasira okolje, bodo pričujoči nasveti koristili tudi ekološko osveščenim revolucionarjem drugod.
Za rušenje jezov se moramo oskrbeti s primemo količino eksploziva (ker so jezovi grajeni zelo trdno, naj ga bo raje preveč kot premalo), detonatorji in povezavo med njimi, ki jo lahko izvedemo s pomočjo elektrike, nekoliko manj pa je priporočljiv postopek s hitro-gorečo (detonirajočo) vžigalno vrvico. Eksplozivne pripomočke lahko izdelamo sami po receptih iz prejšnjega letnika Katedre (»Revolucionarna ljudska pirotehnika — kratki kurz«); od eksplozivov, navedenih tam, sta najpriporočljivejša tetril in TNT, vendar opozarjam, da je pri receptu za slednjega tiskarski škrat ali »bud-
»KAD VOLIM VOLIM,
KAD NE VOLIM KOLJEM«
(iz življenjepisa nkv. mesarja)
Bližajo se volitve. Prve svobodne, demokratične in kaj vem kakšne še. V resnici sicer ne bodo povsem svobodne in demokratične, vsekakor pa bolj kot prejšnje, kar pa itak velja za vse povojne volitve doslej. Da bi bile zares take. kot jih deklarirajo, bi bilo treba namreč marsikaj spremeniti. Zbiranje podpisov pred volitvami je neumnost in svinjarija.
Osebno menim, da je treba dopustiti kandidaturo za katerokoli funkcijo vsakemu polnoletnemu državljanu Slovenije, ki hoče in zmore kandidirati, najbolj verodostojni -podpisi- pa so glasovi, ki jih on ali njegova lista dobi na volitvah. Če je družbenopolitični zbor nekakšen splošni zbor, je treba vreči ven kombinacijo opredeljevanja volilcev do list in posameznikov na njih, in jih nadomestiti s čistim proporcionalnim sistemom opredeljevanja zgolj do list kandidatov, in to na celotnem ozemlju Slovenije, ne pa po nekakšnih volilnih enotah Posamezna lista pa naj ima po vnaprej določeni prioritetni lestvici pravico poslati v skupščino toliko procentov delegatov, kolikor je dobila glasov. Za ustrezno -lokalno-zastopanost namreč zadošča večinsko izglasovani zbor občin. Če zbora združenega dela iz nekakšnih obskurnih razlogov ni mogoči vreči iz skupščine, naj postane zbor davkoplačevalcev: delež gospodarskih (in drugih) subjektov v njem naj bo premo sorazmeren sredstvom, ki so jih v preteklem obdobju prispevali v republiški proračun (mimogrede, podoben -delničarski- sistem predlagam tudi za tiste zvezne organe, kjer se odloča s preglasovanjem: vsaka federalna/konfederalna enota naj ima tolikšen delež glasov oz. delegatov, kot je njen delež prispevkov v zvezno blagajno).
Če pa se (kaj pa moremo drugega) že sprijaznimo s sedanjim volilnim sistemom, se še vedno postavlja vprašanje, koga ali kaj voliti. Volilni programi strank so namreč presenetljivo podobni, in poglavitna razlika med -rdečimi-in -črnimi- je samo v tem, da so -rdeči- v preteklih 45 letih temeljito zajebali to državo, -črnim- pa to iz razumljivih razlogov doslej ni bilo omogočeno. -Zeleni- so v glavnem -lubenice- (sadje, ki je zunaj zeleno, odznotraj pa rdeče s črnimi semeni), mladi (pardon, misleči) liberah pa imajo večinoma preveč -rdečo- preteklost, da bi bilo mogoče njihov liberalizem
vzeti povsem brez rezerve (sicer pa soroden problem tare tudi ostale), medtem ko o raznih -Jugoslovanih- in drugih -jugosih-nima smisla zgubljati besed. Ostanejo torej neodvisni, pa še pri teh je vprašanje, kako velike narekovaje bi veljalo zapisati levo in desno od omenjenega atributa.
Kljub temu pa se bomo tudi letos (v stilu volilnega slogana izpred osmih let) lahko trkali po prsih, da je bodočnost v naših rokah. O tem, kako pogosto in intenzivno je v naših rokah, pa odloča frekvenca masturbiranja. Sicer pa je bodočnost med našimi nogami, in tam bo tudi ostala, pa če gremo volit ali ne.
jacks
Dragi čitaoci naše nove in sodobnije serije Militarističnih kotičaka, sa žalostjo moram da ustanovim, da naš in vaš časopis izlazi samo enkrat mesečno, pa s toga ni vedno mogoče sprotno i objektivno te blagovremeno informiranje o vseh zbivanjih v naši zemlji in inostranstvu, katera so jako važna tudi za sigumosno situacijo kod nas. Kako je bilo upati in očekivati, konačno je tudi narodna vlast v vidu sa-vezne vlade spoznala, da edino narodna armija lahko da rešava teške razmere v naši zemlji, a posebno v SAP Ko-
nost« tiskarjev izpustila dve vrstici, ki se nanašata na to, da je treba pred začetkom ohlajanja zmes sestavin za vsaj pol ure ogreti na cca 105 stopinj Celzija. Za ini-ciacijo bomo uporabili živosrebrov fulminat.
Jez bi bilo najlažje zrušiti s pomočjo statičnih izračunov, uporabljenih pri njegovem načrtovanju, vendar pa je iluzorno pričakovati, da bomo uspeli priti do njih, saj so jezovi in njihovo morebitno rušenje pomembni tudi za vojsko, torej so statični izračuni zanje strogo varovana skrivnost. Tudi brez vednosti o statiki jezov je mogoče z zadovoljivo močno eksplozijo jez poškodovati, vendar s tem cilj akcije ni dosežen, saj je. mogoče poškodovan jez v razmeroma kratkem času popraviti. Naš cilj bo torej totalno rušenje, ki ga najučinkoviteje izvedemo tako, da z močnimi eksplozijami razstrelimo temelje. Na tak način obdelan jez je neuporaben in ga je mogoče ponovno usposobiti šele s ponovno gradnjo v celoti, kar je dolgotrajen in drag postopek, ki ga še podaljšuje dejstvo, da je pred ponovno gradnjo treba odstraniti še ostanke stare.
Trenutek razstrelitve je treba skrbno načrtovati, pri čemer je glede na okoliščine odločilnega pomena struga pod jezom. Zavedati se namreč moramo, da večja količina vode v akumulacijskem jezeru nad jezom s svojo težo v večini primerov pomaga rušiti jez in torej zmanjšuje potrebno količino eksploziva, žal pa val, ki nastane ob rušenju, uničuje vse pred sabo, v primeru mariborskega jezu pa bi lahko, glede na že pregovorno »čistost« reke Drave, povzročil tudi hujše onesnaženje podtalnice na Dravskem polju. Vsaj v našem primeru bomo torej preferirali rušenje jezu pri kar najnižjem vodostaju akumulacijskega jezera in s tem prizanesli okolju nižje od jezu, žrtvovati pa bomo morali večjo količino dragocenega eksploziva.
Torej, veselo na delo! Čimprej bo jez porušen, tem prej bomo zadihali čistejši zrak!
za anarho-teroristično frakcijo Zelenih Bomba-Jack Bakunin (pravo ime in naslov nista znana niti uredništvu)
ITALIJANSKA KRIŽANKA Z AKTUALNIM GESLOM
Iz črk v poljih, označenih s številkami, dobite aktualno geslo, ki velja predvsem za »rdeče« in »črne« volilce.
VODORAVNO:
1: Avantgardna umetnostna smer. (0)
2: Razteleševalec. Židovsko žensko ime. Italija. (2)
3: Liter. Vinorodna rastlina. Koralni otok. Krajše ime igralke Taylor. (3)
4: Pripovedna pesnitev. Razpored ur. Kraj na primorskem. (2)
5: Meter. Belgijsko kopališče. Dušik. Čoln GRS. Norveška. (6)
6: Španija. Latinska kratica za »to je«. Kraj pri Domžalah. Drag kamen. (4)
7: Poljsko pristanišče. Vrsta grozdja in vina. (1)
8: Razbijanje. Skandinavsko moško ime. (1)
9: Ameriško žensko ime. Molibden. Ogljik. Evropski veletok. (3)
.10: 15. črka. Nekdanji slov. tednik. Masna enota. Mlada krava. (5)
NAVPIČNO:
A: Del Beograda. (0)
B: Osebni zaimek. Fosfor. Kos celote. (4)
C: Perje pri repi. Človek tajskega porekla. (1)
D: Lastnost toksičnih snovi. (0)
E: Ljubljanska tovarna vezalk. Pomembna prvina naše obrambe (kratica). (2)
F: Zdravilna rastlina. Ameriška tenisarka (Billie-Jean). (2)
G: Uran. Reka v Pakistanu. Polmer. Reamur. (4)
H: Žabja noga. Izolacija. (1)
I: Zmikavt. Dvočlenik. (2)
J: Naselje pri Sp. Ščavnici. Ljubljana. (3)
K: Kraj na avstrijskem Koroškem (Volkermarkt). (1)
L: Španski določni zaimek. Mesto blizu Saragose. (4) M: Žensko ime. Finsko jezero. (1)
N: 2. samoglasnik. Ivo Vajgl. Vandotov junak. (2)
O: Razporejanje igralcev na odru. (0)
Rešeno križanko izrežite, dopišite svoje ime in naslov in nam pošljite do 14 dni po izidu te številke. Izžrebali bomo 3 nagrade.
Rešitev prejšnje uganke: Kuge, lakote, vojne, boljševikov in bizantinske resnice reši nas, o gospod!
•	A	S>	C	P	E	F	<5	H	1	J	K	L	И	N	D
A											1				
1					5.							3			♦
3													13		
Ц										5 . j				Li	
5											1 ;				
6								€			i				
i										7	i			iA	
8						8				9	> ■ ■				
4					4o				la						
AO															.
MILITARISTIČNI KOTIČEK
sovo, te ekonomijo naše zemlje in njeno društveno in političko stabilnost, bratstvo, enotnost itd., ali se pri torne na žalost susreče s poteško-čama, pa celo odporima v nekim delovima zemlje, na žalost opet v prvem redu v SR Sloveniji.
Pošto je Kosovo jugoslo-venski problem, treba ga reševati koordinirano jugoslo-vensko akcijo, ali odkako je Slovenija brez ikakvih razlogov povukla svojo milicijo iz sastava zveznih odreda, povsem je nedvoumno, da je edino še armija nadstrankarska in nadnacijonalna instuti-cija, koja lahko efikasno spro-vodi red in mir na Kosovu te v celotnoj Jugoslaviji.
Armija vsekakor podržava demokratske spremembe v SFRJ, ali bo odlučno reagirala na razbijanje zemlje po nacionalnim osnovima in formiranje enonacijonalnih partija, kate-
re že prema definiciji su naj-večim delom nacijonalističko in šovinističko ter protijugoslovansko orijentirane. V tem vidu treba obsoditi tudi odla-zak slovenskih delegata sa vanrednega kongresa Saveza komunistov Jugoslavije in ot-cepljenje slovenskih komunista iz ene redkih nadnacionalno in k istiniti ljudski de-mokratiji orijentiranih družbe-nopolitičkih organizacija. Zaradi toga čitatelje Militaristi-čnog kotička in druge poštene in demokratski orijentirane Stanovnike SR Slovenije pozivam, da se uključe direktno v savez komunista Jugoslavije, kar lahko storijo tudi aktivnim vključevanjem v partijske organizacije po jedinicama JNA.
Kar tiče ekonomiju, armija je konačno izborila nemoteno razvijanje vlastitog supersoni-čnog avijona, koji bo izuzetno jak potsticaj modernizaciji in povečanoj efikasnosti našeg
celega gospodarstva te znanosti, pa i kulture, ker če v ve-likoj meri da bo estetska popestritev avijatičkih mitinga po celoj zemlji. Pre vsega pa bo to naš najjači izvozno ori-jentisani projekt, sa katerim bomo pre svega izboljšali mednarodno sodelovanje, pre vsega s prijateljskim nesvr-stanim državama. S toga povsem je nerazumljivo, da neki destruktivni elementi, kao po pravilu spet u največjoj meri prav v Sloveniji, čak v javnim medijima napadaju projekat našega supersoničnoga avijona, in to unatoč temu, da jima je bilo že nešteto krat dato na znanje, da to su protizakoniti napadi na JNA, pa bi s toga ljude, ki to sprovode, trebalo uhapsiti in kazniti te soditi kao kontrarevolucionare, na-padače našega bratstva, je-dinstva in društvenega poret-ka SFRJ, in to po mogučnosti pred vojnimi sodišči, koja so
Piše in ureja: general-razvodnik Ratobor Juriševič
še edino nezavisna od ko-rumpirane lokalne politike in jugoslovensko orijentisana.
Pošto nam je prostor u časopisu uskračen na maksimalno dve kucane stranice, završavam naš šesti po redu iz nove in savremenije serije Militarističkih kotičaka pozivom vsem naprednim ljudima, da vsemi silami poduprejo demokratske promene in ekonomsko prenovo na način, kako to dela naša narodna armija, te da po svojim močima poprave negativno podobo, kojo v jugoslovenskoj javnosti dobiva Slovenija radi peščice neprijateljskih elementa. V našem sledečem, po redu iz naše nove serije Militarističnih kotičaka sedmom, mi-litarističnom kotičku, govora bo, izmed ostalega, baš o temu, kaj lahko vsaki pojedinac napravi na tom planu.
12
LENKA JEMERSlC
ШМШ
FILIP ŠOVAGOVIČ
MORALNA PRAVICA IGRALCA
 l m
»Po smrti nekega starega in spoštovanega dramskega in filmskega igralca so se zbrali v krčmi in peli vsi njegovi vinski bratci in boemi. Pravili so, da so to storili, ker je tako želel njihov sotovariš. Na njegovem grobu niso jokali niti tisti, ki so spremljali ves njegov umetniški razvoj na filmu in na gledaliških deskah, v gostilni so peli tudi tisti, ki njegovih vlog v svojem življenju niso videli. Igralec se je rodil po smrti!«
Želim si in verjamem, da bodo v moj nagrobni spomenik vklesane besede: »FILIP, DOŽIVEL Sl POSMRTNI GOVOR, PREDEN Sl UMRL!« Ponosen sem, da sem igralec.
Kultura!? Doumevam; bitje dela osem ur; spi osem ur; počiva osem ur; pa človek! izloči vsaj dve uri na mesec in pridi v teater.
»Gledališka igra se v prostoru kulturne prakse najpogosteje pojavlja skozi podajanje svetlih prihodnosti ali pa-tosa realnih razmerij družbenih anomalij, represij in idile. Vsi gledalci gledaliških predstav in filmov so se pripravljeni smejati in jokati, le da iščejo nekoga, ki mu bodo namenili to čast. Različni protesti zaradi pomanjkanja humorja ali terorja v gledališču in na televiziji niso koprnenje za sproščenim programom, za počitek in sprostitev človeka po napornem izogibanju delovnega časa, temveč resnična potreba za smehom, sadizmom in tragiko drugih. Paleta dramskih del ter njenih akterjev je del neke velike igre, kjer mogoča smrt postaja plemenitejša in odločnejša od nemogočega življenja. Kli-maks ali spuščanje zavese ob koncu predstave in obvezen priklon publiki ni le ceremonialen zaključek in slovo od nekega trenutka oziroma dogodka temveč zgodovinski Hic et nune (tu in sedaj).«
Kultura v teatru je nastajala prav gotovo tudi pod političnimi pritiski in režimskimi odločitvami posameznikov. Gledališče je bilo še do danes od-slikava dnevnega življenja, nekakšen prenos ali slika stanja, ki ga je naša socialistična
Igralec na odru je preobražena oseba, katero predstavlja. Njeno bistvo razbija na retorične in telesne atome. Za odrom je Filip šovagovič. Če sem na odru pijanec, komunist, nacionalist ali navaden državljan, to še ne pomeni, da sem po predstavi prav takšen in obratno. Tako gre to.
družba iz dneva v dan plodila. Prisila in nesvoboda se je zrcalila v hramu kulture skozi režiserjevo ujetost podajanja svoje resnice opisujočega stanja, igralčevo nemoč, da lik kreira in da logopluralizem, kjer bi vsi soudeleženci umetniškega dejanja sodelovali kot polnopravni partnerji primerno svojim intelektualnim močem ter kot misleči centri obvarovani ideologij in napak emotivnih komponent človeške oblike, zaživi v vsej svoji pojavnosti. Artist želi represije na odrskih deskah, agresivnost, ki bo črpala moč iz empiričnih, primarnih in elementarnih podatkov, želi, da bodo abstrakcije, intuicije in retorični ter telesni odzivi postali način razmišljanja in izpovedi. Način, ki se bo v političnem jeziku imenoval demokratičen, bo pa moral biti naraven in selektiven. Rivalstvo med igralci in ostalimi akterji predstav mora biti intelektualni naboj, ki brani pridobitve — udarec po namišljeni zvezdi na steni se je manifestiral kot udarec po tabuju — spoznanj logike gledališke dramaturgije.
Politika in umetnost se nista rodili, da bi korakali vzpo-
redno. Ti svojstveni paradigmi sta kontramanevrski. Nekoč sem srečal nekega človeka, v resnici verjamem, da nič ni slučajnost, ki mi je povedal kratko pesem:
»Ja sam draga u ratu. Pucao sam i pucaju po meni. A zamisli samo, da sam bio s tobom, što bi onda bilo.«
Mnogi polni navideznega čutenja in sreče ploskajo samim sebi, ker mislijo le nase,
Od nekdaj me očara mečevanje na odru. Tako mi je ostala v spominu scena iz filma Robin in Me-rian. Igralca, Robina igra Sean Соппегу, se pomerita s pravimi meči, ki so zelo težki, niso filmski rekviziti. Kamera sledi borbi ob svitu dneva, ob pripeki na trdnjavi, ob zatonu se njun dvoboj še vedno odvija . . . Pri samem vzhodu sonca Robin Hood zada smrtni udarec nasprotniku. Pred smrtjo ne izgovori poslednjih besed, kot je v navadi, želi le še zadnjič dvigniti svoj meč. V boj.
smatrajo, da so iznašli veliko sposobnost, kako živeti na žrtvah. Žal, mnogim to uspeva.
Na Akademiji se mi je zgodilo veliko lepih stvari. Zadnja prijetna izkušnja je moj prihod na izpit dramaturgije.
Profesor me je vprašal, kaj sem prebral. Odgovoril sem mu, da pišem svojo knjigo. Gospod profesor mi odgovori, naj kar končam svoj prvenec, vendar moram še obvezno prebrati Platona. Mislim, da mi ga je ponudil posredno in neobvezujoče, ne kot direktivo, temveč kot kažipot.
Vzel sem knjigo in se zaklel, da jo bom prebral, če ne sem »papak« (parkelj). Platona nisem prebral do konca. Povem predavatelju na naslednjem izpitnem roku, da za Platona ni bilo časa in naj mi ne da ocene ne podpisa, ker ga pač moram prebrati. Odgovoril mi
Pustite mi, da utelesim suhoparne zamisli nekega frustriranega umetnika in dramatika, pustite in ne uničujte me. Naj spustim na trdna tla ognjevite ljubimce in goreče politike, pustite mi trenutek, da vas začaram v junake, ki strme iz vas samih.
je, da mi bo dal oceno, le da sedaj moram prebrati še »Poetiko« Aristotela. To je to.
To naj bi bila akademija in njen intelektualni predavateljski kader. Predavatelj mi je ponovno ponudil učenca, tokrat Platonovega. Akademija bi svoje znanje morala podati slušateljem in dovoliti posameznikom, da oblikujejo svoj individuum.
Branko Miljkovič je zapisal: »Bo svoboda znala peti tako, kot so sužnji peli o njej!«
Mislim, da so režiserji in pisci dram prikrajšani za čast, da se po predstavi priklonijo publiki. Morda to store le na premieri. Zame ni nepomembno, če se po predstavi priklonim dvakrat ali trikrat oziroma če se na stoti pred-
Nikoli in nikdar ne bi želel gledati košarkaške tekme, v kateri bi se spoprijela s svojima ekipama košarkarja Magic Johnson in Jordan. Jordan zabije koš s tem, da se odbije na začetku »hruške", Johnson je igralec, gleda te v oči in poda žogo svojemu soigralcu. To je pravi igralec. To je to. Eden je bog, drugi je vrag.
Filip Šovagovič — tretji letnik »Akademije dramskih umetnosti« v Zagrebu, igralec in avanturist. Boem in ljubitelj teatra. S srcem pri stvari. O nagradah ne govori. O svojih najpomembnejših predstavah nima kaj dodati. V filmih je intimen in neposreden. Dognal je, da film poseduje gib, spontano retoriko in koreografijo, kot jo narekuje dnevni ritem. Film je igralčev alter ego biti naraven, elementaren in svoboden. V teatru je Filip Šovagovič proddren, močan po fiziognomiji in jakosti glasu, dober retorik, utelešen z oderskimi deskami, ki so mu drugi dom. Samozavesten in Hamletovski. Hamlet časa in prostora, kateremu daje pečat zgodovine.
Filip Šovagovič je artist.
stavi priklonim večkrat. Potem sem nekdo. Potem sem resnično igralec.
Mislim, da je potrebno, da igralec začuti režiserja in obratno. Režiserji imajo z nami igralci dobre in slabe namere. Želim si vlog, katere lahko sam kreiram, z režiserjevimi zamislimi, vendar s popolnoma svojim pristopom, čutenjem lika in trenutnim možganskim nabojem. Nekoč, ko nisem mogel tako oblikovati svoje vloge, sem se odločil, da zapustim vaje. Režiser mi je na koncu koncev ukradel lik, ki sem ga sam oživel, potegnil iz naftalina, preprašil. Prisvojil si ga je. Tako nekateri delajo predstave in sprejemajo pohvale, še preden se je začela prva vaja.
Bodita gosta na naši novi predstavi, »Hrvatski slavuj« — drama vezanih likov in neporavnane vesti. Režiser Rade Šerbedija, dramatik Bori-slav Vujčič, igra Dafne Jemer-šič in Filip Šovagovič ter ostali. Ajde, stavimo stolice oko stola. Rade, napravi krug. Novinarska predstava je završe-na, počinje intimni kutak.
LENKA JEMER&IČ IN EDMUND TURK
Če bi ustvaril idealen politični sistem, morda bi bil le tisti, s katerim ne bi bil zadovoljen.
 шшш----------------------
ARABSKI ODGOVOR NA VVORLD MUSIČ
ALŽIRSKI RAI
KADER: »So ljudje, ki raje poslušajo klasiko ali pa chaabi ali pa katero koli drugo glasbo. Saj jih ne boš silil, naj poslušajo ra)'!?! Svobodno lahko izbirajo.«
»Kakor v angleščini rečejo fuck, tako tudi v rai glasbi rečemo fuck, kaj! To je to. To je zelo pomembno...« (Safy Boutella)
Rai je urbana alžirska folk glasba; pravzaprav gre za alžirsko tradicionalno glasbo, preoblečeno v disko kostim: chabe in chabi, tj. rai pevci in pevke, igrajo često le predelane in modernizirane tradicionalne songe, zato zasledimo pri večini rai izvajalcev nekakšne cover verzije istih tradicionalnih pesmi (Shamel Baroud, Hana bana, Cheb Rassi, Ana Žit...). Zasedba glasbil je v alžirskem raiju jako pisana: sintetizatorji zvoka se mešajo s tradicionalnimi inštrumenti, električne kitare in električne violine z lutnjo in džerbuko, bobni s tradicionalnimi tolkali, vsej tej zvočni pisanosti pa prizvanjajo še trobenta, alt saksofon, harmonika. Skratka, gre za glasbo, v kateri se na tradicionalne arabske korenine harmonično lepi moderna ritmika in muzi-kaličnost.
Duhovna mati rai glasbe je alžirska tradicionalna pevka Cheika Remitti (s pravim imenom Badiaf Saadia), gospa 67-ih let in neverjetne energije. Vse od alžirske neodvisnosti leta 1962 ni alžirska moralizatorska televizija še nikoli pokazala najmanjše sličice legendarne pevke in Cheika se je leta 1978 dokončno preselila v Francijo. Ko so se pred letom dni producenti z Barbesa (pariške četrti, v kateri je takorekoč svetovni center underground rai' produkcije) odločili, da posnamejo na video kaseto tudi rai' glasbo, je prva potrkala na vrata studia. Vendar pa je prvi pravi pevec rai' glasbe Oran-čan CHEB KHALED HADŽ BRAHIM, kralj raija, ki je posnel že dva uspešna LP-ja (Hadaraykoum in Kutchš) in neverjetno množico kaset.
Alžirski rai se je torej rodil sredi 80-ih v mestu Oranu prekletem, kot mu pravijo. V Oranu je rai vseprisoten. Je pesem. Je kultura. Je realnost. Zmes obupa, veselja, zabave. Stalna sla po alkoholu in ženskah. Je tudi zmes jezikov, kajti arabizirane francoske besede iz pogovorne alžirščine (npr. s sulej<soleil, ridu < rideau,	garsun < gar-
pon) se vrivajo v pesmi in kvarijo koransko čistost jezika. Iz Orana prekletega se je ral razširil po vsej Alžiriji, se ukoreninil med alžirsko (in tudi arabsko) skupnostjo v Franciji ter pognal veje po vsej Evropi in se trdno prepletel s t.i. world mušic. Rai' kralju Chebu Khaledu se je pridružila cela vrsta rai' princev (Cheb Sahraoui, Cheb Mami, Cheb Kader, Cheb Marsaoui, Cheb Hasni, Ano-uar in drugi), rai' princes (Cheba Fadela, Cheba Zaho-uanija, Cheba Khadidja ...) in končno tudi rai' dvojic (Cheba Fadela in Cheb Sahraoui, Cheb Khaled in Cheba Zahouanija.. .).
Rai' torej ni več marginala-na zadeva. 70 odstotkov alžirske populacije mlajše od 25 let danes končno tolerira rai' glasbo. Alžirska televizija in radio ga predvajata tako rekoč 24 ur dnevno in tudi alžirski družinski prazniki (obrezovanja, zaroke, poroke) ter celo verski (maliid = prerokov rojstni dan) — ki so se prej praznovali ob glasbi mestnega orkestra — se sedaj veselo praznujejo s kakšnim poskočnim chabom, babice pa veselo plešejo ya rai ya rai. Kljub svoji bogokletnosti se rai tudi izvaža: Cheb Khaled je imel spomladi 1989 svetovno turnejo (Anglija, Francija, Nizozemska, Japonska ...); plošče Cheba Kadra je moč najti v vseh dostojnih evropskih prodajalnah plošč; duo Cheba Fadela/ Cheb Sahraoui vrtijo po evropskih diskotekah; vstopnice za koncerte rai' zvezdnikov
so v hipu razprodane; vrstijo se festivali rai glasbe (pri veliki mednarodni festival alžirskega raija je bil januarja 1986 v Bobignyju); skratka, alžirski rai' je na dobri poti, da postane glasbeni fenomen 90-ih, kot je reggae s konca 70-ih postal glasbeni fenomen 80-ih. Kljub temu pa je pot do mednarodne slave in do vinila še vedno precej naporna. Vinilnih izdelkov je v primerjavi s poplavo mestnih chabov in kasetne produkcije pravzaprav izredno malo. Poleg tega rai' glasba pri relativno sofisticirani studijski tehnologiji in perfekciji (ki sicer omogoča prodor te zvrsti v širše, nearabske kategorije poslušalstva) deloma izgublja na svoji moči in energiji; zato glasbeni sladokusci prisegajo na tehnološko slabše kasete, ki ohranjajo prvinsko energijo, in pa predvsem na živo, koncertno konzumiranje rai glasbe. Kajti rai pesem ne sme biti niti enkrat interpretirana na isti način, zato so koncerti pravo doživetje, ki se ga ne da primerjati s togo studijsko produkcijo. Torej se veličina alžirskega raija — kljub nekaterim mednarodnim bumom — še vedno nahaja na cestah (med pouličnimi prodajalci plastičnih kaset, posnetih na majhne prenosne mešalne mize) in na alžirskih domačih slavjih (med mestnimi chabi, ki niti plastične kasete ne premorejo). Po tem undergroundu jih novačijo tudi občutljivi nosovi producentov z Barbesa, ki predstavljajo vmesno stopnjo med anonimnostjo in vinilom ter na-
lepko vvorld mušic. Odnos rai izvajalec in barbeški producent temelji na precejšnjem izkoriščanju. Producent sicer omogoči izvajalcu, da posname svojo glasbo, vendar mu za prvo kaseto ne plača nič; če gre izdelek kljub slabi promociji in reklami dobro v promet, potem dobi izvajalec za naslednjo kaseto minimalen honorar; o kakšnih procentih založniki nočejo niti slišati. Če pa kaseta propade, propade tudi izvajalec. So it goes.
Rai’ glasba je tudi glasba upora. Ruši islamske tabuje in govori na zelo odprt način o ženskah, ljubezni, spolnosti, goloti, alkoholu, nalitosti in zadnjicah. To pa je v arabski glasbi že politika. Zanimivo je, da tak tip besedil že v bližnji berberski glasbi ni nobena posebnost. Nasprotno: berberske žene prepevajo skorajda samo pesmi o zadnjicah; v stilu tele: prva zapoje »splzdlla sl ml tipa, ker Ima velik kurac«, druga pa ji odpoje »kva ga pa nis' znala obdržat', viš kakšna rit si«.
Vendar pa so redka rai' besedila vredna prevoda: za Al-žirce je namreč jako revolucionarno že, če nekdo poje »v stari garaži sem jo potegnil k sebi...«; Cheba Zahouanija pa je izzvala množično zgražanje, ko je zapela »o Tubi kelnar, natoč’ mi še en kozarček«. Seveda vsa besedila niso tako banalna in se, čeprav resda pojejo predvsem o čutni in čustveni ljubezni, med seboj precej raznolika:
— Ona je tako lepa/dekle iz moje dežele/ona je tako seksi/ta, ki razsvetljuje moje
življenje/dekle, dekle iz moje dežele ('Cheb Khaled/Safy Boutella)
— Pivo je arabska pijača in viski evropska/ljubi do nasičenosti in pij/ker ne veš, kaj te čaka jutri... ('Cheb Khaled)
— Gospod sodnik/moje otroke zatirajo/in pravosodje vpisuje njihova imena/in zapor objema njihova telesa (Cheb Hasni)
— Kar dajte, kar dajte/nadaljujte, o moji sovražniki/nikoli je ne bom zapustil/ona že
ne more biti nezvesta/saj je iz moje Četrti/Poznam jo! (Cheb Mami)
— Vzdignil sem oči k nebu/in svoje zlo prenašal potrpežljivo/in ljubim, kot še nikoli nisem ljubil/ti si smisel mojega Življenja/Opazila sem ga v temi/in zlomil mi je dušo/ljubim te, kot še nikoli nisem ljubila/obožujem te, ljubezen moja (Cheb Sahraoui/Cheba Fadela)
— Ljubiva se/ljubiva se/ne zdržim več brez tvojega telesa (Cheba Khadidja)
— Mlada in ljubka nevesta/naj te Bog povzdigne čim više/tvoja usoda te pelje stran od doma staršev/in ne vemo/ali jokaš/ali igraš komedijo/v upanju/da se vse skupaj/ne bo končalo nekega dne/v odvetnikovi pisarni (Anouar)
— Že ko zaslišim tvoje ime/mi kri preneha teči in dih zastane/daleč si od mojih oči/pa tako blizu mojemu srcu/zaman sem si rekel — vsega je konec/kajti vse noči odevaš moje sanje/tvoj ogenj me počasi požira/in nespečnost mi daljša noči (Cheb Kader)
Bistvo rai besedil je torej v tem, da aovoriio o alkoholu, čutnosti in ljubezni na zelo neposreden način. In s tem se rai' glasba močno razlikuje od t.i. chaabi glasbe, s katero jo zaradi podobnih glasbenih osnov često mešajo.
Chašbi je t.i. chant popuiaire, ljudska pesem, iz Alžira in okolice, ki v svojo glasbo tako kot rai' sprejema zahodno evropske in ameriške glasbene elemente; v okolici Konstantina pravijo tej zvrsti glasbe el andaluz. Navadno gre za grozno dolge pesmi, ki pojejo o zgodbah, polnih žalosti in obupa (npr. nekdo je šel v Francijo in izgubil življenjske ideale, drugemu je ušla ljubljena žena, tretjega je zapustil najljubši pevski učenec). Ob žalostnem prepevanju teh zgodb publika pritrkava, priploskava, pricepe-tava in predvsem (vsaj moški del občinstva) srka vino ter kadi hašiš.
Vendar pa se po besedilni plati chašbi močno razlikuje od raija: zelo pomembna lastnost chaabija je, da besedila niso neposredna; ravno nasprotno: biti morajo čim bolj posredna in metaforična (npr. pesem, ki razpreda dolgo zgodbo o človeku, ki je imel belega goloba, katerega je hranil in ljubil in oboževal, nato pa ga je ta golob lepega dne, ko je odprl okno, zapustil in povsem pozabil, govori v bistvu o najljubšem pevskem
učencu, ki je pobegnil). Eden najuspešnejših alžirskih pevcev chaabija, Abderrahman Jimmy Oihid, živeč od malega v Franciji, mora neprestano pojasnjevati, da nima nobenega opravka z »bogokletnim« raijem, in se otepati nalepke funky-rai pevca. Allahu akbar!
Rai je torej glasba in je upor. Rai je gibanje in način življenja. Rai je pesem in je ljubezen. Rai je. To je dejstvo. Za konec le še: Cheb Khaled Hadž Brahim leti s svojim spremstvom (tunizij-cem Ahmedom Ourakom, managerjem; lyonskim alžir-cem Abdallahom Terkamni-jem, najboljšim rai' kitaristom; madagaskarčanom Mohamedom Daroussijem, basistom, in drugimi), v zgodnjem jutru 21. maja, pred legendarnim londonskim koncertom, iz Pariza proti Londonu. V letalu se chebi navdušujejo nad udobjem družbe Air France. Pa reče pred zajtrkom Khaled stevardesi: »Dajte mi buteljko penečega vina, prosim« Dama ga prijazno pogleda: »Zjutraj ne točimo alkohola, mon-sieur.« Vsesplošno ogorčenje rai manov: »Kaj? Pa to tukaj je navaden Air Iran!« Khaled: »O.K. dečki, na dan s steklenico!« in iz glasbenikove bise-ga privre maroški rose. Mimo gre namrščen stevard: »Žal mi je, nimamo odpirača.« »No problem, je že odprta.« Povratek v Pariz je natančen posnetek scenarija Prihod: »Viski, prosim.« Tokrat British Airways: »Oprostite, tako pozno ne točimo alkohola, sir.« »Ha, tudi to je navaden Air Iran!!!« Raiman pobrska po bisagi in... buuum! Letalo pristaja. Stevard se nervozno obrne proti polpečenim rai-manom in Khaled mu z zlobnim nasmeškom zaluča: »Nasvidenje prihodnji teden, sir!« »To je to! To je rai!« bi še dodal Khaled.
TATJANA CAPUDER
t
S
KHALED: »Brlkaalabrak... To je to. To je to! To je rai!«
f» љ. I Tl
Obožujem te...
OIHID: »RaT nI zame. Poje o alkoholu In ženskah, jaz pa sem veren človek. Redno molim.«
THE KNITTING FACTORY FESTIVAL
PONOVNO NEW YORK V LJUBLJANI
Njujorško Lower East Side
sceno spremljamo že skozi cela osemdeseta in enkrat smo na Drugi godbi že bili deležni tudi prodornega nju-jorškega večera z David Moss Dense Bandom in Elli-ottom Sharpom. Stvar nam je zaradi ekspresivne globine ostala v najbolj prisrčnih predalčkih našega koncertnega spomina.
Tokrat nam New York obljublja Cankarjev dom, vso reč pa je zakuhala dvojica Michael Dorf in Bob Appel, ki sta pred nekaj leti odprla majhen klub v New Yorku, ki je namenjen v prvi vrsti sodobnim glasbenikom in skladateljem — kreativnosti, skratka. Ker so osemdeseta leta tudi leta jasno zaznavnega kulturnega pluralizma, se dogajanje v The Knitting Factory ni omejilo le na en sam dominanten stil (kar se je dogajalo vse do začetka osemdesetih), ampak vključuje zvočna in konceptualna iskanja mlajših trendovsko neobremenjenih glasbenikov, ki se lotevajo organskega zvočnega sveta od sodobnega jazza in improvizirane glasbe, preko sodobne komorne glasbe inovativnih skladateljev-dirigentov in novega rocka ter »noice« glasbe, pa vse do etnične, et-
no-pop in folk glasbe. In zlitja tako raznorodnih stilemov so najboljše jamstvo za kvalitetno produkcijo Lower East Side scene, kjer poleg najbolj znanih zvezdnikov (John
Zorn, Elliott Sharp) deluje cela plejada starejših in mlajših glasbenikov, ki med seboj sodelujejo v najrazličnejših stalnih zasedbah in občasnih kolaboracijah.
Prvič je združenje The Knitting Factory priredilo festival zunaj ZDA lansko leto v Groningenu na Nizozemskem in stvar je tako uspela, da so za letošnje leto napovedali pravo evropsko turnejo šestih zasedb, ki bo oplazila tudi našo kulturno trdnjavo v Ljubljani 11. in 12. aprila.
The Knitting Factory je nekakšen center za sodobne postmodernistične glasbene pristope in tako ne preseneča, da v izbranih zasedbah srečujemo zelo znane glasbenike in tudi nekaj takšnih, ki šele prodirajo v prvo kreativno njujorško ligo.
Najprej bodo na vrsti naši stari znanci Curlevv, ki so pred štirimi leti že nastopili v Ljubljani, vendar tokrat prihajajo v drugačni zasedbi. Curlevv so izrazit primer zlivanja različnih glasbenih izrazov v nekakšen aktualen spoj roc-kovske energije in hrupa, jazzovskih struktur in saksofonskih tem ter avantbluesovske pronicljivosti. V tokratni zasedbi igrajo stari člani George Cartvvright — saksofoni (gonilna sila skupine), Tom Cora — violončelo (Tom je eden najbolj odtrganih čelistov na svetu, igra pa tudi s Fredom Frithom v Skeleton Crew), Davey Williams — električna kitara (hrupna polovica improvizatorskega dueta Trans Museq), Pippin Bar-nett — bobni (pri nas je nastopal tudi z bendom The Orthotonics) in novinka Ann Rupel — bas.
Tudi polovico naslednje zasedbe smo videli lansko leto pri nas: jedro skupine Jazz Passengers tvorijo člani The
Lounge Lizards (brez bratov Luriejev): saksofonist Roy Nathanson, pozavnist Curtis Fovvlkes, kitarist Mark Ribot in bobnar E. J. Rodriguez. Tisti, ki ste bili na lanskoletnem koncertu The Lounge Lizards, veste, da vas ponovno čaka odličen sodobni jazz s slastnimi porcijami godbeni-škega humorja, ki ga bodo prispevali tudi ostali trije člani zasedbe: basist Brad Jones, vibrafonist Bill Ware in violinist Jim Nolet.
Prvi večer bo zaključila My-ra Melford s svojim Triom. Myra je pianistka-improviza-torka, ki nastopa samostojno, pa tudi v raznih zasedbah (recimo v The Butch Morris En-semble), igra pa free jazz iz šole Cecila Taylorja. V Triu sodelujeta še znan bobnar Phareon Aklaff in basistka Lindsay Horner.
Drugi večer bo uvedel starejši glasbenik, ki je nekoč sodeloval v razvoju Afroameriške glasbe (Miles Davis, Pharoah Sanders), kitarist
Sonny Sharock s svojim Bandom. Sonny Sharock se je na
sceno vrnil ravno v New Torku v začetku osemdesetih (na albumu Метогу Serves skupine Material), nadvse uspešno pa igra v eksplozivnih Last Exit, katerih zadnja plošča, Iron Path je ena najboljših jazzovskih vinilčkov lanskega leta. Tokrat v zasedbi ni nepopravljivega Petra Brotzma-na, ki je zaščitni znak Last Exit, zato pa sodelujejo Mel-vin Gibbs na basu, Phaeron Aklaff na bobnih, Abe Speller na klavirju in Dave Synder na ktavlrju. Gre torej za zasedbo starejših in mlajših glasbenikov različnih usmeritev, ki so našli skupen jezik nekje blizu jazz-rocka z občasnimi blues ali improvizatorskimi izpadi.
Miracle Room so avant-rockerji iz Teksasa in združujejo rockovsko tradicijo, ironična besedila in pestrost zvočne ponudbe (ropotija in podobno), vse skupaj pa zveni dovolj provokativno, da obeta. Skupina Miracle Room še
ni izdala LP-ja, tako da gre za njeno promocijo. Igrajo: Stephen Marsch — kitara, glas, tolkala, efekti, Ed Greer — bas, tolkala ter Rock Sa-vage — bobni, tolkala.
The Knitting Festival bodo zaključili Bosho, zanimiv bend z raznolikimi individual-ci, ki so se »našli« v morda najbolj tipičnem »off off« nju-jorškem izrazu. Idejni vodja je Yuval Gabay, bobnar, ki sodeluje tudi v Lintonovi Drum Midi Evil, sodelujejo pa še tolkalist Samm Bennett (tretjina Sharpovih Semantics), pevka Kukimo Kimoto (ki je tudi plesalka) ter kitarist Hahn Rowe.
Skratka, pestra ponudba obeta veliko pronicljive nove godbe, ki bo v Cankarjevem domu 11. in 12. aprila nadomestila siceršnjo koncertno sušo (predvsem kar se jazza tiče) med dvema Drugima godbama.
Rajko Muršič
FILM UROŠA SMASKA
V glavnih vlogah nastopajo:
Tomaž BORKO..................OSKAR
Dare MEŠKO...................FERDO
Jasmina ŠOBOT................NJUNA PRIJATELJICA
Dominik ŠOLAR................GOSPOD COCA-COLA
Max SORŠAK...................DR. LAWRENCE VON
DINGENDIESICHBUMSEN
POŠTNI NABIRALNIK...................animator	CVETO
.. x ^	ŠKORJA
režiser Uroš Smasek
avtor glasbe Mitja Reichenberg
»Peterokraka zvezda je magični simbol-znak, s katerim se vpliva na človeško podzavest. Bila je dana, da bi ljudi spreobrnila k nenasilju, ljubezni in spoštovanju resnice. Toda, ker obstajajo tudi negativni ljudje, željni oblasti, so ti ljudje to zvezdo zasvlnjali. Pobarvali so jo z rdečo barvo, ki ljudi vznemirja in vodi k nasilju, z namenom ustvariti kaos, v katerem bi bilo s pomočjo sile enostavno vladati.«
Premiera filma bo v nedeljo, 18. marca 1990 ob 18. uri v dvorani kino gledališče v Mariboru!
KONCERTNA PONUDBA
KLUBA MKC
15.	3.	ob	21.	uri	—
22.	3.	ob	21.	uri	—
26.	3.	ob	21.	uri	—
POLSKA MALCA (Krško)
snemanje live LP MIND OVER FO-UR (California) VOLUME UNIT (ZDA) in DIE ART (DDR)
Super klet je klub, kjer lahko študenti ob pijači in glasbi poklepetajo.
Klub je odprt od nedelje do četrtka med 20.30 in 2.30 uro.
U o
V klubu novinarjev (nasproti kina udarnik) bo od 12. do 18. marca odprta razstava — instalacija »invazija rdečih izrodkov« slikarja Dominika Šolarja. Po premieri bo v teh prostorih srečanje z ustvarjalci filma!
Študentski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 0(k Številka žiro računa 51800-678-61846
UetanovftelJ In izdajatelj:
Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor
Pradaadnlca časopisnega
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredništvo г Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks, Miro Lenič.
Maalovnlcm:
Didie šenekar
Tehnična urednica: Snežana štabi
Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Boris Strmšek
Tisk GZP Mariborski tisk
Cena posameznega izvoda 5 din
Polletna naročnina znaša 30 din, za pravne osebe 60 din, celoletna naročnina za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970.
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro.
tedštavLia
Don’t cry, Europe!
Skepsa, s katero so iz varne razdalje spremljali potencialno ogroženi domačini v Šentilju tamkajšnje uradne politične demonstracije proti nadaljnji miiitarizaciji državne meje, je najbrž veliko bolj logična in razumljiva kot demonstranti, ki so streljaj od nič hudega hoteče »Berte« prepevali »Slovenec sem«. Kot da carinikom in trgovcem onstran meje to, kaj kdo je, ni bolj jasno kot obmejnim službam tostran, in kot da ima tovrstno protestniško izpovedovanje svoje nacionalne identitete na tako arbitrarnem robu, kot so državne meje, kaj opraviti z odprtimi mejami, ki naj bi po viziji Marka Hrena in njegovih evropskih prijateljih postale črte zbliževanja, ne ločevanja med ljudmi. S stališča novih družbenih gibanj bi torej bilo veliko bolj razumljivo, če že ne normalno, da bi bojevniki proti širitvi že tako širokega in nevarnega obmejnega pasu na svojih obmejnih demonstracijah prepevali »prijatelj sem«. Prijateljstvo, ne slovenstvo, je lahko edino jamstvo dobrososedskih odnosov, ki bi jih, tako je slišati, vojska rada pokvarila. Zares samo vojska? Ali ni posredi nekaj drugega, manj strašljivega? Vojaško-partij-ska garnitura, ki je vojski podarila super drag supersonic, zdaj pa ji podarja še kilometer ozemlja, ki ga v njenem interesu spreminja v vojno krajino?
ironija je, da je ta naenkrat aktualni »kilometer« postal predmet političnih razprav prav po zaslugi vojske, ki bi vsaj na tem, šentiljskem koncu dejansko stanje stvari zdaj samo še formalizirala. Naenkrat sporni obmejni kilometer, ki ga je najbolj skorumpirana stranka odlično izkoristila za svojo vnovično afirmacijo, je namreč zmeraj funkcioniral v duhu izrednih obmej-
nih razmer. Zaradi paranoičnih oblasti, ki so še pred nedavnim rade poudarjale, da je Maribor »prva trdnjava jugoslovanstva«, se v tem kilometru od leta 1918 ni zgodila niti prva modernizacija, medtem ko se v centrih rojeva že tretja Jugoslavija. Ta bo, kot kaže, ohranila njegovo zloveščo podobo. Kaj pa je obmejni pas na tem koncu države drugega kot točno označeno, skrajno diferencirano stanje sistemsko proizvedene zaostalosti, v kateri lahko preživijo samo vojaki? Tudi zaradi tega me je vznemirila parola »Zelenih Maribora«, ki so zahtevali »zeleno mejo« v krajih, kjer ljudje nimajo ne vode, ne telefonov, ne elektrike, ob deževjih in v snežnih zimah pa se lahko k njim pripeljete samo z vojaškimi vozili. Problem te meje je, da je preveč zelena in da je zeleno tudi zaščitna barva vojske. Svet je tod tako tih, da redki prebivalci slišijo celo strele graničarjev na domnevne begunce. Tudi njihove krike. In domačini vedo povedati, da zaostalost, zaradi katere se nekoč vasi danes praznijo, ni slučajna, ker so bile socialistične oblasti zainteresirane za praznjenje obmejnega območja, ki je bilo zaradi fizične bližine »kapitalističnega sveta« zmeraj sumljivo. O tem so javnost podrobno obveščali še pred nedavnim mladi s Trat, ki so jim oblasti še posebej grenile življenje tudi zaradi bližine meje. Po pripovedovanju Bojana Tomažiča, ki je znani mladinski klub na Tratah soustvarjal od njegovih začetkov, so se »policaji posebej ukvarjali z dekleti, ki so se pogovarjala z Avstrijci,« ki so prihajali na njihove glasbene večere. Pogovori so se nanašali na »politične zadeve«, bili pa so, povsem razumljivo, dobrohotni. Zaradi meje, koder je tako
ali tako vladal poseben režim, je vodstvo tamkajšnje krajevne skupnosti onemogočilo tudi registracijo Kluba 88, znotraj katerega so želeli nenavadno ustvarjalni mladi združiti svoje ustvarjalne energije. Bližina meje je kljub 15 kilometrski oddaljenosti prišla prav tudi zdaj že bivšemu predsedniku mariborskega izvršnega sveta Ivanu Čuku v razpravi o tem, ali sme sleherni muzikant, ki se mu zljubi, igrati brez dovoljenja na kateri od mariborskih ulic. Taki demokratizaciji javnega življenja se je Cuk uprl z argumentom, »da moramo v tem obmejnem mestu stvari obvladovat«. V kontekstu vseh teh dogodkov so bile mariborske demonstracije proti miiitarizaciji obmejnega pasu nenavadne še posebej zaradi tega, ker so na njih sodelovali samo tisti, ki so zaposleni v sferi politike. Namesto CZD-ja, ki je nedvomno eden najboljših simbolov dosedanjega civilnega življenja »na najbolj odprti meji«, je na demonstracijah igrala pleh muzika; namesto Bojana Tomažiča, ki je s svojimi muzikanti za dobre odnose med sosedi storil veliko več kot vsi pesniški in mariborski župani, sta na demonstracijah govorita pesniški župan in pesniški šef partije. Ne glede na to dejstvo pa je bil
marsikateri demonstrant začuden nad domačini, ki se kot najbolj »neposredno prizadeti občani« demonstracij niso udeležili. Pri tem ni nepomemben podatek, da gre za občane, ki so demonstrirali celo lansko jesen proti »Lešnikovi občini«, od katere so se želeli odcepiti, če s svojim mnenjem niso mogli vplivati niti na odločanje v lokalni skupščini, kako naj bi potem vplivali na nekaj tako nedostopnega, kot je državni aparat?
To, kar skušam mimo vseh »velikih stvari«, ki tičijo za dodatno miiitarizacijo že tako najbolj nevarne meje v Evropi, dokazati, je dejstvo, da je v glavah tukajšnje politične oblasti obmejni pas funkcioniral zmeraj kot vojaška zadeva. Paradoks je v tem, da so politikom zdaj izrodki njihove glave zrasli čez glavo, prizadete družbene skupine pa so izčrpane od ne-
prestanih organiziranj in upiranj. Tako se vrača vojska na svoja opustošena stražarska mesta, za katera je malo mar Evropi, še manj svetu, da o tistih, ki jih narodov blagor tako zelo skrbi, ne govo-
rim. Qrggjcg Korade