Lija: Ne pričakuj uspeha od te strani.
Vojka (skoči pokonci): Lija, ti si vsa — sprijena.
Lija: Ne oporekam ti.
Vojka (hodi po sobi): Naj okamenim, če vem, kaj je šinilo vate. Kaj se je zgodilo?
Lija: Pomagam ti. — Pričela sem že misliti — to je vse.
Vojka (se ustavi): Beži! — Kako daleč si že z mislijo?
Lija: Kar je, sem že pogruntala; kaj bo, mi še pripravlja muke.
Vojka: Kar je, kar bo, — ustavi se in počasi razkladaj, ljubica. (Sede k nji.) Povej mi, kaj je! Zdi se mi, da prav resno govoriš. Dobro, ostani tako!
Lija (zroč predse): Rekla si: Lepota ti je dana: potem veš: tudi bogastvo so mi položili kar tako v naročje, in hvale in časti imam celo breme; za vse to nisem zganila z mezincem. ALi veš, kaj to pomeni, Vojka? Če človek ničesar ne — prisluži? — Ne vem, če me razumeš, Vojka, ali — v življenju je treba upati, pričakovati, iskati, delati in zadoščenje doseči — le tako življenje je živo. Ali me zdaj razumeš, Vojka? (Se obrne k nji.)
Vojka: Nasvet mi je na jeziku, Lija. Dovoli samo ...
Lija: O, rada!
Vojka: Jurij je tako moder ...
Lija (se naglo obrne): Zmotila sem se. — On dela, vsi vidimo — a jaz, mu morem biti le v posmeh. Tudi njega, če je res, da mi je dober, nisem pridobila, ne, narobe, lepe krinke mojih slabosti so ga mogoče prignale — a jaz tega ne vzdržim. Ne vzdržim pred zasmehom... (Jo pogleda.) Kaj si vsa prepadla, Vojka, je resnica tako grozna?
Vojka: Odnehaj, Lija, ti mučiš resnico in sebe. Zakleni take misli vase, vsaj za nocoj. Še bolje, zapodi jih! Samota te je zastrupila. Odleglo ti bo, ko stopiš zopet pred žive ljudi. Ubogaj me (trkanje), glej, zdaj ...
Lija: Zakaj ne zvoni? (Trkanje v ozadju.) Naprej! (Vstopi Rak.)
4.  prizor: Rak, Lija, Vojka
Rak (obstane v vratih): Vdane poklone na obe strani (stopi naprej), nekaj besedic pa sem namenil predvsem gospodični (se prikloni Liji), in bi bil tudi gospodični (se prikloni Vojki) od srca hvaležen, če blagovoli medtem stopiti h gospodu Moranu in ga pripraviti na moj obisk.
Vojka: Pa Vam pot ni bila prekratka, da ste sestavili iz besed tako lep stroj (vstane), gospod Rak? — Nagraditi Vas bo treba za to; glejte, že grem. (K Liji.) To je menda že začetek tistega »bo«. (Se zasmeji in odide na desno.)
5.  prizor:
Rak, Lija
Rak: Kje je dovoljeno?
Lija (mu ponudi stol vis-a-vis): Kakor vedno.
Štatenberg, grad, dvorana, svod s štukaturami (okr. 1730)
Rak (sede): Časi so taki, da so hitre odločitve nujne. Papa ve to najbolje, posebno nocoj, ko je vse na kocki.
Lija: Prizanesite mi z vsem, kar je zunaj te hiše.
Rak: Za svojo osebo prav rad, gospodična. Ali ono, kar je zunaj, sili v hišo. In tu je dobro, da nas je več, ki hišo branimo.
Lija: Res. Ampak vse skupaj je le zadeva vas moških. Papa Vam bo gotovo hvaležen.
Rak: Če branimo hišo, varujemo, kar je v nji in tu je tudi gospodična Lija. Tudi Vas.
Lija:   Pred kom, prosim?
Rak (se odkašlja): Tu postaja stvar kočljiva. Piekrut bi bil, če bi se ne ubranil s silo ogabne naloge, da Vam razkrijem polom, ki grozi. (Jo pozorno gleda.) Na drugi strani pa mi iskreno nagnjenje nalaga dolžnost, da riskiram to krutost in Vam — kako naj se izrazim — snamem obvezo z oči...
Lija: Čisto kratko, gospod Rak! Vi mislite na štrajk in na —
Rak (odločno): Jurija Plevnarja!
Lija (govori naglo): Kako je prav, da ste prišli! Res, gospod Rak, kajti gospod Jurij Plevnar pride nocoj sem.
Rak (vstane): On? Po kaj, prosim? In kako si upa — sploh (razburjen stopa po sobi), stvar mi
107