276
Politične  stvari.
Socijalisti — roparji.
Dne 4. julija tega leta bil je na Duriaji v predmestji „Neubau", ulici „Zieglergasse" štev. 8, pri belem dnevu od 12. do 1. ure opoludne čevljarski fabrikant J03. Merstallinger v lastni prodajalnici roparsko napaden, z neko na gobo zlito tekočino omamljen in oropan.
Na Dunaji sicer ropi in umori zdavnaj uže niso več redka prikazen, ta rop pa, tako predrzno izvršen, je vendar sploh vse iznenadil.
Eden hudodelnikov namreč pripeljal se je v vozu pred prodajalnico oropanega; stopivši iz voza migne svojemu pajdašu ia v prodajalnici izvršila sta rop tako predrzno in s popolnim poznanjem prostorov v prodajalnici, kakor uže staro-izurjena v takem poslu. Po izvršenem ropu pa zopet eden hudodelnikov odide peš kakor je prišel, eden pa, oropane reči v zavoju spravljene, vsede se zopet v najet voz ter se odpelje.
Dunajska policija, res dobro osnovana in prav spretna v svojem poklicu } iskala je hudodelstvu sledu oziraje se na vsako najmanjšo poizvedbo; tudi srečo, veliko srečo je imela najti pravi sled, opazovati sumljive osebe, ko je bila njihova sumljivost dosti jasna, zagrabiti in ostro izpraševati jih; tako se je mreža zoper sumljive nabranih izpovedb bolj in bolj zgostila in preteklega tedna v sredo ponoči zaprla je policija najbolj sumljive osebe , ponoči na petek pa še nekaj sodelež-nikov.
To postopanje in tak vspeh konečno ni nov; kar pa je vse kroge nase in sploh evropejske družbe iznenadilo in ostrašilo,  je naznanilo dunajske policije,  ka-
277
tero prav odločno trdi, da ta rop, na belem dnevu izvršen v prodajalnici ulice, v kteri je ljudi vse živo, izvršen je po udih so cij al - demokratičnih društev za njene prekucijske namene in da zadnji sled tega hudodelstva sega v vredniške prostore  tamošnjega  delavskega  lista  („Zu-
kunft").
To nam kaže grozovito brezdno v nižih krogih našega meščanskega prebivalstva, našuntanega po brez-vestnežih, kateri brez ovinkov vsem, ki kaj imajo, žugajo: „s tem, kar vi imate, napolniti si hočemo mi svoje prazne žepe in potem bodete vi nam podložni!1* — Tudi slovenska Ljubljana čula je uže take aposteljae.
Noveji dunajski časniki ved6 pa, kakor trdijo , iz „avtentičnega" vira, kako je policija temu hudodelstvu res prav po sreči prišla na sled; pripovedujejo namreč: „V tukajšnji vojaški bolnišnici št. 1. siuži vojak bolniškega oddelka po imenu Katz; ta je prišel še le v jeseni na Dunaj, in ga zato še le malo pozna. Imel je za-ae neka] opravka v V. dunajskem okraji, pa ko pride v „Hundsthurmerstrasse" , ni vedel kam in zato popraša civilno (mestno) oblečenega človeka za pot. Ta mu pove, kako in kam, na to pa se mu pridruži rekoč, da gre tudi tisto pot. — Začne se med njima razgovor in civilist ve vojaku mnogo pripovedovati. Najprej vpraša vojaka t zakaj je prav za prav vojak in ali ne v6, da bo z vojaškim gospodarstvom kmalu pri kraji; potem razlagal mu je svoja brezviadinska načela ter sklepal: „mi bomo enkrat vladali — in vse bo moralo iti v nič!'* — Vojak je le molče vse to poslušal, to je storilo onega bolj in bolj pogumnega, tako da mu ko-nečno predlaga: ^naj vojaško suknjo in bajonet stran vrže ter uide v Švico, popotnico, prebivališče in domovinski list (pas) mu bo uže on preskrbel, ter je dostavil: „pri naših ljudeh se veliko lepše živi, kakor v kasarni". S tem je knjižico potegnil iz žepa ter mu začel iz nje brati najodličnejše vodje demokratične stranke; trdil mu je, da ima ta stranka veliko denarja, pa da ga bo kmalu še več imela, in s tem kazal je na nekatere s svinčnikom pisane vrste v knjižici.
Ko je tujec začel še bolj prigovarjati vojaku, naj gre ž njim, zagleda vojak blizo tam policista, takrat pa hitro odločno zagrabi z eno roko po knjižici, z drugo po tujcu, pokliče policista, in imeli so tička vjetega, kmalu potem pa še druge.