323
Dopisi.
Petrograd 16. (4.) avgusta. — rj — (Konec.) Tako bo se poznali le udje vsacega kroga med seboj, njegov poglavar je poznal tudi ude enega iz viših krogov,  ud čegar je  ravno bil.    Sicer   družbeniki drug za druzega niso vedeli.   Nečajev je prinašal svoje ukaze, pod imenom ukazov zlaganega komiteta, v centralni krog, udje tega kroga   pa   so  jih   dajali  naprej   po svojih krogih. Sicer je stal Nečajev v zvezi z izseljencem Bakunjinim, in  po   njem   z   zapadnimi  socijalisti.    Vse   dokumente tega društva, pisma, pečat z nadpisom: „Ruskij oddelj moždnarodne zveze",   kakor   tudi kašo,  je   hranil   ud -centralnega kroga. Komitet, to je, Nečajev je tirjal po programi   od  udov   brezuslovne  pokorščine.     V   vsem svojem postopanji  se je odlikoval ta človek posebno s svojo trdo voljo, z nekim posebnim neusmiljenim avto-kratizmom;   in ko bi bili zdanji pogoji taki,  da bi bil Nečajev svoj cilj dosegel, govorila bi zgodovina o Ivanu Groznem kakor o angeljčku v primeru s tem „narodo-Ijubivim demokratom"* Udu centralnega kroga, nekemu Ivanovu,   se je nazadnje prečudno zdelo,   da komitet navadno prav naglo, včasi v eni uri, in vsako, še tako krivično stvar,   razreši  po  volji Nečajeva;   zato se je on pritožil v svojem krogu, kakor tudi drznil, Nečajeva po komitetu vprašati. To je dalo Nečajevu povod, Ivanova   k smrti  obsoditi  zavoljo  nepokorščine in nevarnosti.    Nečajev in  ostali 4 udje tega kroga so izvabili Ivanova v samoto v nek  podmolj  blizo Moskve,   ubili in vrgli v vodo.    Ko je  policija te  homatije zasledila, bežal je  Nečajev iz  dežele,   ostali  so  prišli  pravici v roke.   Štirje udje centralnega kroga so obsojeni zavoljo zavratnega ubijstva po 7 do 15 let, potem se bodo naselili v Sibiriji.    Ude  drugih  krogov je tožil prokuror (državni pravdnik)  zavoljo  zagovora proti državi,  obsojeni pa so le kot udeležniki tajnega društva, in sicer literat Tkačev,   ki je  programe in proklamacije pisal, v zapor nekaj čez leto; gospd Dementjeva, ktera jih je tiskala,  na 6 mesecev,  drugi na več ali manj tednov, nekaj jih je nekrivih spoznanih,  nekaj še pred sodbo. Poslušalcev  pri teh  sodniških obravnavah,   da je neki bilo vedno vse polno, in advokati-zagovorniki so se pokazali večidel prave Cicerone, posebno knez Urusov. G. Spasovič pa, sicer znamenit advokat, je igral v tem delu posebno rolo.   Kakor govore  drugih zaščitnikov, tako sem hotel tudi njegovega  prečitati,   pa prečitavši kolumno  v Birževih  Vedomostjah,  mislil sem,   to so fazmagorije, to mora biti drugi Spasovič, ne znani advokat, ter odložim list. Čez nekaj dni prinesejo „Sankt-Peterburgskija  Vedomosti"   kritiko govorov poglavitnih zaščitnikov,   in tu najdem,  da vse drugo je sama so-drga,  le advokat Spasovič je ruski Ciceron.    Majaje z glavo in žalosten svojega slabega vkusa, vzamem Golos v roke. Ta list je prinesel pod črto humoresko, ki me
je zvedrila. Golosov listničar namreč pripoveduje, kako je neki ruski „zapadno-liberal" planil v njegovo sobo ter vže na vratih zavpil: „Prekrasno! prekrasno! nebeško je govoril!" — „Kdo?" vprašalistničar. — „Ah, vi še ne veste? Spasovič!" — „Ste čitali njegov govor?" — „Nak, slišal sem pripovedovati, udiviteljno! recite, ni li udiviteljno govoril Spasovič!" —• „Se v6, se ve", d6 listničar, „pa so vendar taki, ki se drznejo tako-le pisati" (vzame list ter čita liberalu): „Poljak ljubi narod, to je, svoj narod. Ta narod ima bogato preteklost, ktera hrani mnogo tacega, od česa (Poljaku) še sedaj srce bije. Le-ta preteklost se dviguje pred njegovimi očmi v purpuru in zlatu, v divnem veličji, in on se zamisli v to nacijonalno preteklost ter si napaja svoje demokratične misli. Glej, tako se dela on revo-lucijonerja! Vse drugače je z ruskim mladenčem. Preteklost njegova je siromaška, zel6 siromaška, naj govori slavjanofilstvo kar hoče, njegova zdajnost je suha, siromaška, gola, kot obširna step, po kterej je mogoče broditi, pa ni kje vstanoviti se! Le-ta resolutnost ruske nature, o kteri toliko govorč, leta radikalizem, ki se nahaja v velikem številu ruskih delavnih moči, izvira ravno iz pomanjkanja preteklosti, iz polnega pomanjkanja kulture, iz tega,  da ni na kaj opreti se.    Le-ta
radikalizem je najbolj debela, najbolj v oči-------„Do-
volj! dovolj!" zavpije liberal, „kakošen neotesanec je to napisal!" — „Neotesanec je to pisal?" vpraša začudeno listničar. „To je prekrasno, nebeško, udiviteljno rečeno". — „To je nesramnost, surovost, laž! recite", se togoti liberal. — „Haha!" se nasmeja listničar, „to je Spasovičev govor!" — „Spasovičev, kaj, Spasovičev govor?" zategnjeno praša liberal, popade list, pogleda glavo govora, pohlevno izusti: „Da, nu, se v6, Spasovič ima prav za prav — prav", ter se pohuljeno odpravi. Se non e vero, e ben trovato — sem si mislil, ko sem v tej zadevi dalje naslednje doživel: Vsi veči neodvisni listi so obsodili govor liberalnega advokata in donašali proteste v podobi dopisov iz vse široke Rusije, posebno iz ruskih mest nekdanje Poljše, v kterih so se Spasoviču lepo zahvalili za purpur in zlato, povrnitve čegar si ne želje. Drugi so ga obdelovali zavoljo njegove modrosti, ki je našla ubijstvo Ivanova nravstveno opravičeno, dasiravno liberali sicer obsoje-vanje k smrti imenujejo barbarstvo. Nazadnje je bilo Sankt-Peterburgsko Vedomostnih modrijanov sram in ukazali so svojemu listničarju Neznakomcu, da naj najde v govorih kneza Urusova in tovarišev kak las dober, v govoru Spasoviča pa tudi kak las pomankljiv. Njihova volja se je zgodila; liberalnemu advokatu pa je kri zavrela, in šel je ter napisal Sankt-Peterburgskim Vedomostjam pismo, v kterem je razglasil, da z ljudmi, ki pišejo Sudebni Vestnik, Golos in take liste, se on ne spušča v razgovore; Neznakomcu pa mora opomniti, da je vže 1858. leta v (petrograškem) „Slovo" povedal, da „on je zapadno-liberal", „slavofili pa in Rusi so barbari brez zgodovine". Fabula docet: Liberali in liberalci so povsod enaki; oni povsod prav nježno, lju-beznjivo in omikano izpodbujajo grešne narode k samo-spoznanju s šopki iz surovosti, neotesanosti, barbarstva in podobnih cvetic, kakoršnih obilo pridelujejo v vrtu svoje kulture. Ti grešniki pa so tako barbarsko barbarski, da na take vonjave cel6 kihajo.
Iz Trsta 28. sept. (Prestavljalec) dopisov in sploh člankov Vašegamnogocenjenega lista nisem jaz, ampak dopisnik „Triesterice" neki g. Ar ko v Ljubljani. Naznanjam Vam to iz gotovega vira, da vidite, kako zel6 se moti tukajšnji Vaš dopisnik.
G. H. Martelanc.
Iz Gorice 29. sept. F. r. — Tukaj je vse mirno in tiho; dijakov ni več. — Letošnji napredek slovenska
324
učeče se mladine je bil dober; obžalovati moramo le, da zlobne roke nemčurskih pa lahonskih profesorjev so našo slovensko mladost preveč pritiskale. — Posebno so pokazale svojo moč nad onimi, ki se posebno pote-zujejo za narodno reč, in po svojih bornih moččh za Slovenijo delajo. Kratko rečeno: Ako nam vlada slovenskih profesorjev ne priskrbi: v kratkem bo vsa naša gimnazija deloma germanizirana deloma polaščena. Naši slovenski dijaci, čujte! ne smejo več slovenski govoriti! Resnica je, da je tukajšnji zastareli suplent K.... neke dijake, ki so v mili materinščini kramljali, oštel z besedami:  „Nichts slovenisch plapern;  deutsch,
deutsch! etc....."   In  zvedivši,   da   neki  gimnazijalec
„Sočo" bere,   zagrmi vpričo vse šole nad njim:   „Gott bewahre, wenn Sie nochmals solche scbmutzige Blatter lesen!" Al pustimo to umazano stvar, o kteri germani-zatorjem v obraz po  pruski rečemo:  „es jinge wohl, aber es jeht niche".  Naj raji častitim bralcem dam kratek opis „besede", ki so jo napravili goriški dijaki 27. dne avgusta vDornbergu,  o kteri nismo še brali v nobenem listu nič. Beseda se je začela z izvrstnim govorom   sedmošolca gosp. Vodopivca.   Po govoru   so naši dijaki pod vodstvom  Carli-jem  zapeli „Dijaško", kterej je napev   zložil   nas nadepolni mladi učitelj So-vodenjski gosp. Avgust Leban prav dobro.  Po petji je deklamoval petošolec Primožič, kteremu je pa prevečkrat beseda ušla.  Po deklamaciji so naša mlada grla zapela „Slov6" t občno zadovoljnost.    Na to je  dobro deklamoval šestošolec Kragelj;   potem  so  zapeli „Venec" in na zadnje bila je gledališka igra,  ktero so izvrstno vršili gospodje: šestošolec  Kragelj,   učitelj, priprav. Benko Poniž,  sedmošolca Lutman in  Vodopivec in osmošolec Furlani.    Razšli smo  se  s srčno  željo, da bi se kmalu zopet  sešli tako veseli kakor ta večer. Iz Gorice 30. sept.  —   Sprejmite „Novice" popis redke svečanosti, ktera zadeva enega najstariših Vaših naročnikov in ceniteljev, možaka, s kterim se Slovenci vže celih 50 let ponašamo — popis svečanosti o priliki petdesetletnice  —  zlate  maše — prevzviše-nega našega  kneza-nadškofa dr. Andr. Goll-mayer-ja, Radoljčana.  —   Danes  se je izpolnilo 50. leto po Njihovi novi maši.   Ob 8. uri zjutraj jih je v domači  kapeli marsikaj  iznenadilo.    Spremenila sta se bila kapelica  in oltar v prav okusen cvetnjak.    Po stenah niso  visele  le  damaškove  preproge in girlande iz cvetlic in zelenine,  temveč tudi razne podobe,   nad oltarjem sv. Andreja, na obeh straneh pa vseh goriških nadškofov  in druge.    Na koru  so bili  4 transparenti, dva z mašniškimi,  škofovskimi in  drugimi  znamenji, dva pa s  prav primernima svetopisemskima napisoma (Corona  dignitatis  senectus   (Prov.) zz:  Venec  dostojanstva  visoka  starost  —  in „Exultatio viri  est longae-vitas" (Eccli.) = Veselje moža je dolgo življenje).  Najbolje  pa  se je  podajal  krasen venec viseč nad  sre-bernolaso glavo dušno  in  telesno  krepkega drugomaš-nika.    Ko   so   stopili   prečastitljivi   starček  v   kapelo, sprejel jih je pozdrav: „Ecce, sacerdos magnus.. ,a z=. »Glej, veliki duhovnik", ki ga je izvsrtno ubrano, čut-ljivo in gladko s fisharmoniko pel moški zbor na koru (vrli oo. Frančiškani),   kteri  je  tudi med pomenljivim sv. opravilom lepe primerne pesmi izvrševal. — Ob 11. uri dopoldne   se je  poklonila Njih prevzvišenosti vsa mestna duhovščina;  kapitelski  dekan je izročil preč. jubilantu sprelepo  zvezane voščilne   a dre se   vseh  15 dekanij, sestavljene v 4 jezikih (latinskem, slovenskem, italijanskem   in   nemškem).    V  ginljivem   odgovoru so Njih ekscelencija med drugim rekli, da nikdar niso za nobeno  povišanje  ali   poslavljenje   prosili   ali   se za-nj poganjali,   razen   profesure  bogoslovske  (v Ljubljani), za ktero je bilo treba, se ve da, podvreči se preskušnji;
zato se nadjajo, da to, kar so, so po Božji volji. — Drevi bo primerna svečanost v prostorih deškega semenišča; napravi jo katoliško društvo. Pozneje bode igrala meščanska banda na nadškofijskem dvorišči. — Jutri bo slovesna pontifikalna maša v veliki cerkvi; popoldne prazničen obed, h kteremu je povabljenih 24 najodličnisih oseb našega mesta. —
— 1. okt. Pri sinočni„besedi" katoliškega društva, ktere se je vdeležilo obilo ljudi, sosebno veliko gospa,, govorili so:   predsednik  dr. Doliak,  podpredsednik  g. Toman   in Zaderski kanonik,   nekdanji   tajnik  našega knezo-nadškofa,   g.  Rajčevic.    Dr.  Doliak  je   podal kratek pregled  zgodovine   zlatomašnikovih   prednikov, oglejskih  patrijarhov in   goriških nadškofov;   Toman nekaj   životopisnih   črtic   (po   slovenski);   Rajčevic kratek pa karakterističen  obris  mišljenja in delovanja nadškofovega; potem je obravnaval predmet, da cerkev v svojih pastirjih čvrsto živi vkljub vsemu,  kar se na videz tej resnici vdira.  Vmes je igrala godba.  Po vsakem govoru so se odmevali  prisrčni  „evviva"  in  „ži-vili"!    Dvorana je bila še skor okusniše ozaljšana, ko unikrat za papeževo slavnost. — Danes je trajala velika maša i. d. skor 2 uri.    Leta in leta  nismo  videli,   da bi se bili ljudje tako tlačili v prvostolni cerkvi, kakor danes. Da se je cerkev vsa po svatovsko oblekla, razume se samo. „Te Deum" so preč. drugomašnik s posebno močnim glasom zapeli.    Nenavadno je povzdigovalo svečanost to, da so opravljali više strežniške opravila vsi 3  dostojniki   prvostolnega   kapitelna   in   pa   2 častna  kanonika.    Častite  Uršulinarice  ljubljanske,   t kterih cerkvi so zlatomašnik leta 1821. novo mašo obhajali, poslale so jim danes voščila po svojem spovedniku.    Preteklo noč je  došla  od sv. Očeta  za  voščilo dovolitev,   da   smejo   podeliti   danes   popolni   odpustek (kakor je to pri nas sicer le 2krat v letu navadno). Od sosednih škofov   i. d.   so   došla  drugomašniku-prvostol-niku voščila že za 23. dan sept. — dan Njih posvečenja za mašnika.    Gosp. dr. J. Bleiweis, kteremu so knezo-nadškof v Ljubljani prvi učenik bili, čestital jim je po telegramu.  — Bog nam ohrani   velikega  zlatomašnika še mnogo let!
Došla je vredništvu „Novic" s tem dopisom krasna himna, ki jo je na čast prevzvišenemu zlatomašniku zložil g. A. M. Srčno obžalovaje, da tiskarne sedanje zadrege ne pripuščajo cele himne natisniti, kakor bi radi, natisnemo vsaj poslednji dve kitici tako-le se glaseče:
Težavno vodstvo je vladikovine
V viharnih, važnih časih teh sedanjih.
Mar komu živih kdaj iz glave zgine
Prevratov hrup domačih in vnanjih?
In boj duhovni, verski, kdaj ta mine,
Ki red posipa — zdi se — dni nekdanjih?
A Tebe hrup i borba ta ne maja,
Vsestranska vednost moč in meč Ti daja.
Pristoja piramide Ti in grada Podoba, zlatomašnik prečastiti! Doživel, storil si, kar ni navada, Da vsakdo drugi vidi in zna storiti. Poglej nazaj, kak lepa je livada, Po kteri dal si Nil Svoj se razliti! Razlij nad nas Svoj blagoslov danes sveti, Bog Tebi pa — daj dolgo še živeti!
Iz Gorice 10. sept. (Naša kmetijska šola in pa gosp. Povse.) V 2. seji deželnega našega zbora zanimival nas je posebno predlog deželnega odbora za prenaredbo deželne kmetijske učilnice, koja mora biti preu-strojena na popolnoma   praktični   podlagi.    Z  radostjo
smo v dotičnem sporočilu zarad kmetijske šole, ktero je referent dr. Deperis čitai, culi priznavanje ne-utrudljivega delovanja in učiteljske zmožnosti našemu častitemu narodnjaku gosp. Francu Po vse-tu, ki je to leto začasno vodil kmetijsko šolo tako, da deželni odbor pri vsem tem, da je pomanjko-valo učiteljskega osebja, je vendar videl dober vspeh pri izpitih dijakov. — Mi želimo iz srca, da se posreči poslancem našim, to deželi jako koristno učilnico dobro ustanoviti. Ob enem pa smo radovedni, ali bode pravica zmagala, in gosp. Povše, ki je preteklo leto v provizorni tej službi sijajno dokazal, da je ves sposoben za vodstvo učilnice, za trdno imenovan vodja deželne kmetijske šole. To želijo ne le njegovi dijaki, ki so vsi (cel6 tudi vsi učenci italijanskih razredov) za-nj prosbo pri deželnem odboru vložili, da bi njim tudi v prihodnje ostal vodja, temuč tudi vsi drugi de-želani, kterim je korist te šole pri srcu.   Vederemo!
Boršt na Primorskem 29. sept. F. Š. — V zadnjem listu „Novic" se bere v dopisu iz Trsta, da je grozdje drobno kakor grah; to je mogoče po nekte-rih krajih, pri nas ni tako. Pri nas pričakujemo in smo gotovi, da dobimo prav dobro vino (B rezan k o). Tedaj si štejem v dolžnost, vsem prijateljem našega vina to naznaniti. Le pridite po-njo kakor lani; vsaj bo dobra in še precej je bode.
Iz Istre 21. sept. (Istersko kmetijsko društvo), o kojem znate, da ima sedež v brezvodnem Rovinju (brezvoden R., kajti tam ni nobenega studenca, kapnice se posuše in vodo je treba v suši kupovati po 5—6 novčičev bokal) imelo je svoje 4. zborovanje v La-binju gradu (Albona) dne 9. in 10. septembra. Od 14 napovedanih toček se je le posvetovalo: 1. Jeli za Istro boljše domače goveje pleme, ali tuje? Obveljalo je, da je boljše domače. — 2. Predsednik g. Polesini je priporočal složnost, astrajnost — in cilj se bode dosegel (kakošen cilj neki?). 3. Tretji govornik se je tožil na sušo, da turšica ne more rasti. 4. Zbirali so prihodnjega predsednika društva — pa s težko muko so ga izbrali, kajti od treh zaporedoma izbranih ni hotel nobeden te časti — in morali so izbrati nepriču-jočega Porečkega trgovca Sbisa (ta vsaj ni proti izboru protestovati mogel). To so stvari, o kojih se je v zborovanji govorilo. — Vrli agronom gosp. Grodina iz Kopra pozdravil je društvo v imenu ljubljanskega kmetijskega društva, pa na to mu ni rekel nobeden ne bev ne mev. Pa vsaj Slovenec ni vreden odzdrava od društva prečiste italijanske krvi! Ko je pa gosp. A. od Porečkega kmetijskega odbora pozdrav izrekel, je iz vseh ust zadonelo: ,,Viva V Istria, viva la patria!" Na bogatem obedu pri izvrstni kapljici je bilo neiz-brojnih zdravic, med kojimi: „Viva Italia!" ni zadnja ostala. Pa kaj se bomo temu čudili, saj so bili na-zoči sami taljanomani, kakor je celo društvo. Na mizi jih je mala trobojna taljanska zastavica opominjala, da drage Italije ne pozabijo. Zvečer se je domača glasba producirala in grad je bil razsvitljen — cel6 umetni ognji niso se pogrešali. KazališČe in drugi večer sijajni ples je povzdigoval svečanost, — od bogatega aristo-krata do šoštarja in postopača — vse je bilo zidane volje! Vidite, kako šegavi Talijan zna suhe in puste poljedelske obravnave v sladke veselice prestrojiti. Za to veselico je domača županija odločila 300 gold. Koliko je iz provincijalne blagajne se v to početje potrošilo , morali bi naši poslaniki znati, da ima pa to društvo letne državne podpore 3000 gold., znamo vsi. Komentara ni treba.
Iz Postojne. (Le resnično!) Neki F. K. je pisal v zadnjem listu „Novic", da najboljša učiteljska služba na novovstrojenih šolah v Studenem,   Orehku,  Mat-
jenivasi in Temi ne znaša čez 160 gold. letnega dohodka. Ker bi se utegnil vsled tega neresničnega dopisa marsikdo, ki je mislil za to službo prositi, ostra-šiti, da ne bi prosil, se vredovno na znanje daje, da ima vsaka gori imenovanih učiteljskih služeb zraven lepega prostornega stanovanja 300 gold. čistega dohodka.
C. k. okrajni šolski svet v Postojni 29. sept. 1871. Iz Notranjskega. P. K. — V dopisu zadnjih „Novic" „izpod Nanosa" sem na kratko omenil novih šol na Krasu in učiteljske plače. Žal mi je, da napačno podučen sem napčno pisal, al to z dobro vestj6 rečem, da nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa našega za šolo mnogozasluženega in za blagor Notranjcem vedno skrbnega glavarja gosp. Globočnika.
Iz Postojne. (Za pogorelce v Petelinjah, Belskem in Radohovivasi) so poslali c. k. okrajnemu glavarstvu v Postojno: knez Hugo Windischgratz 90 gold., fare: gozd 9 gold., sv. Margareta 3 gold., Trebno 5 gold., Rudolfovo 15 gid., Vrabce 4 gld., Bela cerkev 1 gold, 90 kr., soseska Staritrg 7 gld. 50 kr. in soseska Dvor 2 gold.
Iz Ljubljane. (V seji odbora družbe kmetijske) je bila prošnja svilorejskega društva Metliškega, naj bi se dovolila dva sejma za svilarstvo (,za trgovino s žido), izročena dotičnemu odseku, ker bi taki trgi na pravem mestu — morebiti v Ljubljani — utegnili svilarstvu kranjskemu res koristni biti. — Na vprašanje Pražke zavarovalnice živinske: ali ne bi kazalo tudi na Kranjskem ustanoviti agencijo, je odbor enoglasno sklenil, da ne bi kazalo, ker tudi dunajski Apis in Peštanska asekuracija, ki imata agenciji na Kranjskem, slabo napredujeta zarad previsoke tarife. — Nektere prošnje za podporo o živinoreji, sadje-reji, čbeloreji itd. so bile večidel ugodno rešene. — Za ude družbine so bili sprejeti^gospodje: Majdič Jakob in Simon Jožef iz Dola, Šimenc Janez, posestnik in mlinar iz Kleč, Vodnik France, posestnik in mlinar iz Pšate, Vodnik Janez, posestnik in mlinar iz Dola, Vodnik Janez, posestnik in mlinar iz Zaboršta, Sku-bic Mihael, fajmošter iz Poljan. —
— (Učiteljski zbor.) Učitelji kranjski so imeli preteklo sredo svoj občni zbor, vkterem se je zbralo okoli 120 učiteljev kranjskih, in kterega so — na veliko radost Slovencem — počastili gospodje Pabkovic, Fi-lipovic, Modec in Tomšič iz Hrvaškega. Posvetovanja, ki so bila na dnevnem redu, so „Novice" v 39. listu naznanile. Posebno živahna je bila razprava o učnih načrtih, o kterih je poročal g. Lapajne, učitelj iz Idrije; enoglasno se je sprejelo, da se nem-* ški jezik začne učiti še le v 3. razredu, a nikakor ne v 1. ali 2. Po tem načrtu, kterega so vsi nazoči učitelji kranjski odobrili, se ima nemškemu jeziku določiti v 3. razredu po štiri, v 4. pa po 5 ur na teden. Čudno se nam zdi le to, da med 120 učitelji se je edini g. Močnik poganjal za več nemščine v ljudskih šolah. — Na dalje se je sklenilo, naj se učiteljsko društvo za Kranjsko spremeni v občno slovensko učiteljsko društvo, ter se tako spolni želja nekterih bližnjih štajarskih in koroških učiteljev. Ta predlog, ki ga je stavil g. Stegnar, učitelj iz Idrije, je bil z veliko navdušenostjo sprejet. — Najbolj živahna debata se je pa vnela pri posvetovanji o pravnih razmerah in o plači ljudskih učiteljev. Naposled se je sklenilo, delati na to, da se učiteljska plača vredi po izgledu štajarske dežele, naj se cerkveništvo (mežnarija) loči od učiteljstva in naj se določi posebna nagrada učiteljem za orglanje v cerkvi. V tem smislu se je brž drugi dan poslala peticija do si. deželnega zbora. — Z učiteljskim zborom je bila tudi združena razstava
325
326
učilnih pripomočkov v dveh sobah c. k. vadnice, ktera je gotovo zanimala vsacega zvedenca; posebna čast v tej zadevi gre Idrijski šoli. Zvečer je v Tavčarjevi g08tilnici bila velika „beseda" v pomoč učiteljem in njihovim vdovam in sirotam. Svirala je vojaška godba grof Huyn ovega polka, in pelo je pod vodstvom g. Nedveda 50 najboljših učiteljskih moči. Dvorana, ozaljšana s slovenskimi zastavami, bila je tako polna, da je srečen bil, kdor je prostor našel. Bila je prava narodna veselica, ktera ostane vsacemu še dolgo v spominu in^tudi našim milim gostom iz Hrvaške.
—  Čitalnica Kamniška je gg. dr. J. Bleiweisu in dr. C osti poslala krasno diplomo častnega uda.
—  {Druga predstava dramatičnega društva) v gledališči bode v soboto 7. oktobra. Predstavljale se bodo tri igre, namreč: „Zabavljica", veseloigra v 1 dej., ktero je poslovenila gospa Lujiza Pesjakova, potem še znana dobra burka „Eno uro doktor" v 1 dej. in igra s petjem „Pred zverinjakom" v 1 dejanji.
—   {Dramatičnega društva) prva redna gledališka predstava v letošnji sesoni nas je seznanila z dobro dunajsko burko v 3 dejanjih: „Doktor in postrešček", ktero je za naše razmere prav dobro presukal gosp. Alešovec. Pred vsem omenimo nove pevske moči v gospodičini Rossovi iz Postojne, ktera je prvikrat stopila na oder in z lepim svojim in polnim glasom si prikupila simpatijo našega občinstva. Ko temeljita pevska in dramatiška šola še ogladi to, kar je zdaj še okorno, bode gospodičina Kosova postala kinč slovenski opereti in spevoigri. Prvikrat je stopil tudi na oder gosp. Spindler in za prvo poskušnjo dobro izpeljal svojo nalogo. Od že znanih nam moči zaslužita brez ugovora gospoda Noli in Kaj zel največo pohvalo, vzlasti^g. Noli je bil klasičen v koupletih; a tudi gospoda Sušteršič in Jeločnik bila sta prav na svojem mestu. Radostni smo pozdravljali tudi nastop priljubljene nam gospč Valente-Brusove in marljive gospodičine Podkraj šekove, ki ste igrale prav pikantno. Gospodičina Pardubska je staro „branjevko" tako izvrstno iz življenja posnela, da je bil le en glas o njeni hvali. — Gledišče je bilo dobro polno. Začetek je tedaj jako ugoden; tedaj le pogumno tako naprej! — „Laibacherica" hvali predstavo, pravi pa, da ni „spodobno", da se je v nekem koupletu karala ,,manjščina" deželnega zbora. Aj! kako precar-tano skrb ima vradna „Laib." za ljubljence svoje; — kedar pa večino deželnega zbora napadata pred svetom „glassalon" kazinski in „Tagblatt", takrat jej pa nič mar ni „za mir in spravo"!
—   Danes zvečer se bo praznoval rojstni dan Njih Veličanstva cesarja v čitalnici, kjer bode svirala kapela c. k. polka grofa Huyna.