letnik XVI junij £001 SANJALI SMO Sanjali smo belo golobico. In ker smo verjeli v sanje, je zares bila: najprej daljna in nevidna nad oblaki, potem vse bližja, a še nedosežna; potem je gnezdila v krošnjah skrita, potem je kdaj počila na slemenih, potem seje spustila na dvorišče. -In postavili smo ji pod streho dom. Udomačila seje, da z roke je. Ne more več brez nas. Ne moremo brez nje. Živi in hrani se od zrn ljubezni. Tone Kuntner Naj bodo te misli iskreno voščilo ob občinskem prazniku in dnevu državnosti - deseti obletnici samostojne države Slovenije. Uredniški odbor Naslovnica: Levo: V naši dolini je moč; oblikovla A. Hrovatin Desno: Kovanec ob 10. obletnici samostojne Slovenije Deset let je tega, kar je deželica, ki jo Cankar imenuje raj pod Triglavom, postala država. Ob tej priložnosti je umetnik samorastnik Jernej Strle iz Črne vasi pri Ljubljani v samozaložbi izdal dve seriji jubilejnih kovancev - serijo pozlačenih in serijo bakrenih kovancev s patinasto prevleko. Na prošnjo uredništva VG se je prijazno odzval in nam poslal primerka obeh serij kovancev. In od kod črpa navdih za svoje umetnije? Tisto, kar ga vodi, je: skrivnost razodetja seme življenja življenje semena čistost misli veselje slovesa večnost spoznanja lepota svetega Podobna čutenja so vodila mnoge Slovence, ki so sanjali in hrepeneli po samostojni Sloveniji. Podobna čutenja vodijo mnoge tudi danes - doma in v tujini. Dokler je tako, bo Slovenija raj pod Triglavom tudi ob bolj častitljivih obletnicah državnosti. Slovenija -še na mnoga leta. OBČINSKI PRAZNIK 2001 Spoštovani dragi gostje, tukaj zbrani, pozdravljeni in dobrodošli! Kdor hoče graditi visoke stolpe, se mora dolgo muditi pri temelju. Deset let slovenske državnosti in nekaj manj rojstnih dni Občine Vipava sta obletnici, ki ju danes z veseljem obeležujemo, obenem pa se moramo zavedati, da svoboda in demokracija nista naključje usode, temveč skrbno zastavljeni in izborjeni temelj naših današnjih in prihodnjih ciljev. Poti zgodovine so enosmerne kot čas, ki jo sproti beleži, zato je izrednega pomena, da smo ob pravem času na pravem mestu, naš korak pa moder in premišljen, saj nobena pot ni prava, če delaš napačne stvari. V želji po vključevanju v mednarodne integracije zato ne smemo zanemariti svoje identitete, predanosti skupnosti, ki jo poznamo in je resnično naša, toplo zavetje in dom. Kljuko vrat na prostorno »evropsko dvorišče« drže v rokah drugi, zato bodimo previdni, kaj vse smo pripravljeni dati, ko trkamo na ta vrata. Vhrepenenju po svežem zraku, ki naj bi izza teh duri zavel, se lahko zapletemo v moč vrtinca, rušilnega prav za naš obstoj. Ne obračajmo se proti vetru, ki ga usmerjajo drugi, temveč postavimo svoje vetrnice, ki nam bodo dale moč in energijo za ohranjanje našega prostora. Močnejši znamo biti zanimivejši. Zastave, ki te dni plapolajo v prazničnem vetru, naj nas opomnijo, da praznik ni sam sebi namen, temveč odskočna deska za vse naloge, ki jih je potrebno opraviti pred naslednjim praznikom. V Vipavski občini to vemo, zato smo si zastavili in izvajamo projekte dolgoročne narave, ki bodo vsak zase praznik v malem. Finančna sredstva, ki so nam na voljo, usmerjamo predvsem vgradnjo in adaptacijo šol kot temelja znanja in razvoja, na področju ekologije pa se poleg vlaganja v čistilne naprave in ogrevanja s plinom kot čistim energentom, spogledujemo z idejo o lastni vetrni energiji. Na dobro zastavljeni materialni bazi bi želeli pomagati pri duhovni rasti vseh generacij, predvsem pa mladim, ki so v begu pred seboj zašli v peklenski krog odvisnosti in pogube. Tu se več ne da zatiskati oči in ostati čim lepši in bolj urejeni za zunanji svet. Praznik je poseben dan, ker niso vsi dnevi posebni, je pa tudi resničen, tako kot vsi tisti, ki niso najbolj rožnati. Pometimo pred svojim pragom in spoštujmo svoj dom. S svojo samozavestjo si izoblikujmo mir, kajti če človek ne najde miru v sebi, naj ga ne išče drugod. Le meje našega uma so edine, ki nas med seboj ločujejo, druge so samo črte na zemljevidih. Razum, če je moder, bo temelj širšega prostranstva, le graditi ga je treba dolgo - vedno znova in znova. Nagovor župana, mag. Ivana Princesa na slavnostni seji Občinskega sveta v dvorcu Zemono. ___________IZ NAŠE PRETEKLOSTI________ VZPON IN ZATON PROTESTANTIZMA NA VIPAVSKEM Letos poteka štiristo let, odkar je vladar Notranje Avstrije nadvojvoda Ferdinand izdal ukaz (leta 1584), da se morajo vsi vipavski protestanti - “trdovratni uporneži” - v roku enega meseca izgnati iz dežele. To leto je začel zaton protestantizma na Vipavskem. Vipavsko gospostvo je imela v 16. stoletju v zakupu plemiška družina Lanthieri. Leta 1528 je Habsburžan nadvojvoda Ferdinand podelil fevdalne pravice na vipavskem in rihemberškem gospostvu Gašperju Lanthieriju. Vipavsko gospostvo ni obsegalo le zgornje Vipavske doline, temveč je segalo do Cola in Črnega Vrha na severu ter do Hublja na zapadu. Župnija Vipava pa je bila utelešena strassburški proštiji. Proštom v Strassburgu na Koroškem so pripadali vsi dohodki župnije, versko službo v župniji pa so opravljali slabo plačani vikarji. Nimamo trdnih dokazov o začetkih širjenja protestantizma na Vipavskem, vendar vse okoliščine kažejo, da je rodbina pl. Lanthierijev kmalu začela podpirati širjenje novega nauka, čeprav se javno ni odrekla katoliški veri. Ko seje Primož Trubar konec leta 1563 vračal z obiska v Goriški grofiji, se je ustavil v Vipavskem Križu, ki je spadal pod vipavsko faro. O tem je pozneje poročal Ungnadu: “In ko sem jahal nazaj na svojem osličku, sem v Križu pridigal neko nedeljo v cerkvi; zbrala se je vsa Vipavska dolina in mnogo duhovnikov. Nihče ni ugovarjal, celo duhovnikom je bila pridiga všeč.” Dne 1. decembra 1563 je Trubar pisal goriškemu glavarju grofu Juriju Thurnu in mu sporočil, da so nekateri goriški ljudje zaradi Trubarjevih pridig v Gorici pri cesarju očrnili tako njega, Trubarja, kot Thuma. V pismu Trubar prosi Thurna, naj mu pošlje prepis tožbe proti njemu in imena tožnikov. Obenem mu priporoča, naj se posvetuje z Hanibalom Eckom in gospodom Lanthierijem ter drugimi plemiči in meščani, kako seje ravnati. Pri tem mimogrede omenja, daje Lanthieri Nikodem. S tem je hotel poudariti, da je Lanthieri simpatizer novega nauka, čeprav se na zunaj kaže katolika. Tudi poznejše njegovo ravnanje potrjuje, daje bil Lovrenc pl. Lanthieri stalno na strani protestantov. Trubarjeva izjava, daje bila njegova pridiga v Vipavskem Križu “celo duhovnikom všeč”, pove mnogo o verskih razmerah na Vipavskem. Mnogi duhovniki so tam bili le na zunaj katoliški, v srcu pa so bili novoverci. Najboljši primer za te je bil katoliški duhovnik Tomaž Ostrman, kije bil tudi grajski pridigar pri Lanthieriju v Vipavi. Znano je le, da je študiral na dunajski univerzi v istih letih kot Trubar. V Vipavi pa je bil med prvimi, ki je oznanjal Lutrov nauk. Gruden pravi v svoji Zgodovini slovenskega naroda, da se je v Vipavi od Ostrmanovih časov ohranilo obhajilo pod obema podobama, pri cerkvenih pobožnostih pa so verniki peli luteranske pesmi iz Trubarjeve pesmarice. Ostrman je v Vipavi deloval vsekakor že pred letom 1564 in bil prav gotovo odličen pridigar. Zato so ga konec leta 1564 goriški deželni stanovi poklicali v Gorico in ga nastavili za svojega pridigarja z letno plačo 150 goldinarjev. Goriški duhovniki so zagnali vik in krik. O Ostrmanovem delovanju so poročali v Videm generalnemu vikarju Jakobu Maraccu ter navedli, da je “pri obhajilu napil nekaterim navzočim ženskam z vinom, ki je ostalo v kelihu,” kar je pomenilo pravo bogoskrunstvo. Tudi oglejskemu patriarhu je Ostrman kmalu postal trn v peti. Zato seje 20. januarja 1565 z dolgim pismom obrnil do nadvojvode Karla, ki je pred kratkim po očetu prevzel vlado v notranjeavstrijskih deželah. V tem pismu patriarh med drugim piše: “Konec 1. 1564 se je pl. Ecku rodil drugi sin. Ker ga Primož (Trubar - op.p.) ni mogel krstiti, je Eck poklical v Gorico drugega predikanta (Ostrmana, op.p.) enake hudobije. Ta mu je krstil otroka z neblagoslovljeno vodo...” (Katoliki so krstili z blagoslovljeno vodo). Nadvojvoda Karel je hitro ukrepal. Že v začetku februarja 1565 je izdal svojemu namestniku v Gorici ukaz, naj da pridigarja Ostrmana zapreti. Njegovo povelje pa se ni izvršilo, ker je bil Ostrman pravočasno obveščen in seje umaknil v Vipavo. Dne 5. junija 1565 pa piše generalni vikar Marecco nadvojvodi Karlu in protestira zaradi “ravnodušnosti” Lovrenca Lanthierija ter pravi: “Ostrman se v Vipavi počuti kot v azilu, varno živi in se nam smeje - et nos rideat.” Zanimivo, da je po letu 1565 tak odličen pridigar nenadoma utihnil. Če je bil na dunajski univerzi istega leta kot Trubarje leta 1565 imel okoli 60 let. Ni znano, ne kje ne kdaj je umrl. Zato ni izključena možnost, da je končal v krempljih inkvizicije tako, kakor 25 let pozneje predikant Peter Kupljenik. Za njega smo šele po štiristo letih izvedeli, da ga je leta 1590 neznano kje na Kranjskem zajela rimska inkvizicija in daje bil sežgan na grmadi v Rimu leta 1595. Znano pa je, da je v Vipavi bil Ostrmanov naslednik Štefan z Raba - Arbensis. Prej je bil redovnik v nekem samostanu na Rabu. Okoli leta 1565 je zapustil samostan, ker se je že “zastrupil” z novo vero. V Vipavi je prevzel službo vikarja. Štefan se je tu samo hlinil, daje katoličan. Kjer je le mogel, je šel luteranom na roko: delil je obhajilo pod obema podobama, dopuščal je, da so verniki v cerkvi prepevali luteranske pesmi in psalme, ter luterane pokopaval na katoliškem pokopališču. Vse kaže, da seje v drugi polovici 16. stoletja prebivalstvo na Vipavskem precej povečalo, saj je strassburški prošt Ivan Ottinger leta 1573 ustanovil v Šentvidu in v Vipavskem Križu novi kaplaniji in vikar je tu namestil stalna duhovnika. Pozneje je bila ustanovljena kaplanija tudi na Gočah. Leta 1577 je bil imenovan za generalnega vikarja v Vidmu Pavel Bizancij. Rojenje bil leta 1520 v Kotorju v plemiški družini, študiral je pravo v Padovi, najprej je bil škof v Kotorju, zato je gotovo znal hrvaško, in mu tudi slovenski jezik ni mogel biti povsem tuj. Za razmere v vipavski fari v tem času je zanimivo pismo, ki ga je Bizancij pisal dne 21. novembra 1578 oglejskemu partriarhu Grimaniju. V njem je patriarhu sporočil, da je prišel k njemu župnik iz Vipave in ga prosil, naj bi prišel vizitirat njegovo župnijo, ker si je on sam ne upa, saj ima nekega namestnika - redovnika, kije začel ljudi zastrupljati s krivo vero luteranstva... Če pa on ne bi mogel, naj bi poslal vsaj arhidiakoma iz Gorice. 1) Sicer pa je omenjeno Bizancijevo pismo dokaj nejasno. Kdo naj bi prišel k njemu v Videm? Bizancij pravi, da župnik iz Vipave. Vipavski župnik je bil pravzaprav prošt iz Strassburga na Koroškem. Njegov namestnik - vikar je tedaj gotovo bil Štefan Arbensis. Vse kaže, da Bizancij ni ničesar ukrenil, kajti vikar Štefan je vse do leta 1580 mirno živel in deloval v Vipavi. 0 razmerah v Vipavi pa je tedaj zvedel tudi nadvojvoda Karel. Gotovo so sporočila tako Bizanciju kot nadvojvodi Karlu prihajala iz istega vira. Ni izključeno, daje bil kak bližnji katoliški duhovnik, ki pa si ni upal javno nastopati. Nadvojvoda je leta 1579 pisal strassburškemu proštu, ki je bil gospodar vipavske župnije, in zahteval, da v Vipavi, kjer se močno razširja krivoverstvo, napravi red. Vse kaže, da je tedaj strassburški prošt res postavil v Vipavi za vikarja pravovernega katolika. Zakaj kmalu za tem, leta 1580, se je vikar Štefan že moral v Vidmu zagovarjati pred inkvizicijskim sodiščem. Sodišče gaje obsodilo kot krivoverca na pet let zapora. Toda že leta 1581 se je zopet pojavil v Vipavi. 2) Vse kaže, da seje “pokesal svojih zmot” in se pokoril katoliški cerkvi. Prenehal je obhajati pod obema podobama. To pa Vipavcem, ki so se v glavnem že navzeli protestantskega duha, ni bilo pogodu. Zato so v začetku leta 1581 zaprosili vikarja, naj svojim faranom poda, kakor so bili že preko trideset let navajeni, obhajilo pod obema podobama. Na njihovo prošnjo jim je vikar odgovoril, da tega ne sme, ker so mu višje oblasti to strogo prepovedale (hoch verbotten). Če so Vipavci hoteli ostati zvesti nauku, daje treba biti Bogu bolj pokoren kot ljudem, jim ni preostalo drugega, kot poklicati v Vipavo evangelijskega predikanta. Gruden navaja, da so poklicali predikanta iz Senožeč 3), vendar v ohranjenih dokumentih njegovo ime ni označeno, niti ni navedeno, odkod je prišel. Kakorkoli že, dne 29. marca 1581 je prišel v Vipavo neki tuji predikant in Vipavci so množično pristopili k obhajilu pod obema podobama ter verno poslušali predikantovo pridigo. Iz pisma, ki so ga nekaj pozneje pisali vodilni vipavski protestanti deželnemu odboru v Ljubljano, je razvidno, daje pridiga bila brez vsakih napadov na katoliško vero. V tem pismu je namreč navedeno: “Božja služba je potekala brez vsakega nemira, nadlegovanja ali napada na vikarja oziroma na njegove podružne duhovnike, kakor nam bo dal gospod vikar o tem še poročilo... Skoro vsa občina tu v Vipavi, posebno mnogi stari,.slabi in bolni, tudi premožne osebe v trgu, so bili pripravljeni od evangelijskega pridigarja ... prejeti obhajilo pod obema podobama v smislu avgsburške veroizpovedi.” Vipavci so predikanta prosili, naj ostane še kak dan. Ostal je še 30. marca in tudi tega dne je pridigal ter obhajal. V teh dveh dneh je obhajal okoli štiristo oseb - skoraj vse prebivalstvo Vipave. V.A.Schmidt sodi, daje takrat v trgu živelo okoli petsto ljudi in daje od teh bilo le petdeset do osemdeset katoličanov. 4) Nadvojvoda Karel je bil o tem dogodku v Vipavi kmalu obveščen. Lahko samo domnevamo, da gaje o tem obvestil vipavski vikar Štefan, da bi tako od sebe odvrnil odgovornost za te dogodke. Nadvojvoda je takoj ukrepal. Baronu Lovrencu Lanthieriju, ki mu je v vipavskem gospostvu pripadala tudi sodna oblast, je poslal ukaz, da mora iz sodnije vipavske izgnati voditelje vipavskih luteranov, in sicer Bernarda Distla,, Janeza Amigona, Jurija Cividaterja, Baltazarja Seeprechta in nekega puškarja (Pixenschiffter). Njegovo ime v ukazu ni bilo navedeno. Nadvojvoda je Lavrenthiju tudi sporočil, da mora ukaz takoj izvršiti brez zaslišanja prizadetih, sicer mu preti kazen 2000 dukatov v zlatu. Če se izgnanci še po objavi izgona pojavijo v vipavski sodni oblasti, jih mora Lanthieri dati zapreti in o tem obvestiti nadvojvodo. Na ukaz deželnega kneza je Lanthieri moral ukrepati. Vseh pet obsojencev je dal privesti v grad Rihemberk. Tam jim je dne 16. julija 1581 prebral nadvojvodov ukaz. Menil je, da je s tem ukaz izvršil. Prepisa ukaza obsojencem ni dal, niti ni hotel poslušati njihov zagovor. Obsojenci so se vrnili v Vipavo, Lanthieri pa je ostal na svojem rihemberškem gospostvu. Tako ni mogel preverjati, ali so obsojenci odšli ali ne. To Lanthierijevo malomarnost, morda pa zvitost, so obsojenci izkoristili. Takoj so s pismom, ki je obsegalo pet strani, obvestili kranjski deželni odbor o nadvojvodovem ukazu. V pismu (brez datuma) zahtevajo, da se jim zločin najprej dokaže, šele potem kaznuje “na telesu in na imetku”. Priznavajo le, da so prejeli obhajilo pod obema podobama. Deželni odbor prosijo, naj pri nadvojvodi posreduje, da jih brez dokazane krivde ne izžene iz domovine. Končno prosijo, naj “se jim pošlje verodostojen prepis knezovega ukaza ter tožbo, ki je bila proti njim podana.” Deželni odbor se je za preganjane Vipavce krepko in hitro potegnil. Dne 24. julija seje s pismom obrnil do nadvojvode. V pismu poudarjajo, da je izgon podanikov iz dežele brez dokazane krivde “nezaslišan.” O sporočenih obdolžitvah bi bilo treba najprej uvesti preiskavo, “ker hiša avstrijska ni nikdar obsodila nikogar brez zaslišanja, še toliko manj pa ga pognala iz hiše in dvora v nesrečo.” Če pa bi preiskava utemeljila obtožbo, potem naj jih knežja Svetlost kaznuje, kakor jim pritiče. “Gotovo pa ne bo kneževa volja samo zaradi obhajila pod obema podobama postopati proti komurkoli tako resno in strogo.” Pismo nadalje navaja: “Deželni odbor je prepričan, da preiskava dokaže, da so izgnanci nedolžni, prošnja za preklic groznega ukaza pa povsem upravičena.” Temu pismu je deželni odbor priložil še pet strani obsegajoče pismo Vipavcev deželnemu zboru. Istočasno pa je poslal še dve prošnji: eno dvornemu maršalu Thurnu, drugo pa dvornemu kanclerju Janezu Kobenclu. Ti dve prošnji sta po vsebini v glavnem isti kot prošnja poslana knezu, le da na koncu še navajata, daje trganje očetov od žena in otrok okrutno dejanje. Obema prošnjama je deželni odbor priložil prepis pisma, ki so ga Vipavci njemu poslali. Deželni odbor je upal, da bosta ta dva vplivna velikaša in nadvojvodova sodelavca vplivala nanj, da prekliče ukaz o izgonu. Kobencla so odborniki še posebej prosili, naj “si priskrbi točno poročilo o tej zadevi.” Mimogrede povejmo, da je baron Janez Kobencl imel svoje gospostvo v Koprivi na Krasu, nekaj posesti pa tudi na Vipavskem. Bil je lastnik grada Lože, ki leži nedaleč od Vipave. V Gradcu so z rešitvijo vipavske zadeve zavlačevali. Zato je deželni odbor 4. avgusta v Gradec poslal nova pisma s prošnjo za rešitev zadeve. Dne 26. julija 1581 so kranjski deželni stanovi pisali Lovrencu Lanthieriju v Vipavo. Obvestili so ga o ukrepih, ki jih je deželni odbor podvzel za preganjane Vipavce, in ga opozorili, da tudi njim pripada nekaj oblasti v deželi in da je zato on, Lanthieri, v mnogočem odvisen od njih. Končno ga prosijo, naj “ne postopa z izvršitvijo knezovega ukaza tako natančno ter naj pusti stvar pri miru do nove knezove odločitve.” Vse kaže, da so posredovanja Thurna in Kobencla le zalegla. Nadvojvoda Karel je svoj ukaz nekoliko omilil. Dne 28. avgusta 1581 je pisal Lanthieriju. Sporočil mu je, da obtoženi štirje Vipavci lahko ostanejo v Vipavi, toda samo pod enim pogojem. Lanthieriju morajo prinesti spričevalo, da “so pristopili zopet ad gremium ecclesiae - v naročje cerkve - ter se povsem odpovedali predrzni novotariji.” Nadvojvoda še dodaja: “Če tega ne storijo in ostanejo v deželi, jih je treba takoj zapreti in poslati oglejskemu patriarhu.” To je pomenilo oddati jih oglejskemu inkvizicijskemu sodišču. Spričevalo o prestopu v katoliško cerkev naj bi Lanthieri takoj poslal v Gradec. V.A.Schmidt pri tem še dodaja: “Iz prepisa knezovega ukaza vemo, daje bil v spremnem dopisu Jurij Cividater označen kot obtoženec, ki je poklical sektantskega predikanta v Vipavo. Zato naj bo še posebno kaznovan, tudi če pristopi nazaj v katoliško cerkev.” Na petega obtoženca puškarja pa je nadvojvoda v pismu z dne 28. avgusta popolnoma pozabil. Tudi knezi so pozabljivi! V.A.Schmidt zaključuje: “Tudi ta pretnja (da bodo predani inkvizicijskemu sodišču, op.p.) štirih vipavskih voditeljev ni omajala. Izrecno so izpovedali, da naj jih Bog milostno obvaruje tega, da bi odstopili od svojega verskega prepričanja.” Znano je, daje Bernard Distl tudi po tem ostal v Vipavi in bil še naprej duševni vodja evangelijske občine. Gruden poroča, daje leta 1582 obiskal Vipavo ljubljanski škof Janez Tavčar. 5) Tavčarje bil po rodu iz Štanjela, študiral je pri jezuitih na Dunaju, leta 1571 pa je bil župnik v Komnu. Nadvojvoda Karel je torej poslal v Vipavo zaupnega človeka. Tavčarje najprej zasliševal duhovnike o verskih razmerah v fari, potem pa je poklical “vse krivoverstva sumljive”, a prišlo jih je le dvanajst. Vikarju Štefanu je naročil, naj trdovratne upomeže v osmih dneh njemu naznani. O obisku v Vipavi je poslal nadvojvodi obširno poročilo, v katerem je zapisal, da “so skoraj vsi Vipavci sumljivi krivoverstva.” Predlagal je, naj nadvojvoda da uporne luterane, ki se ne bodo hoteli vrniti v okrilje katoliške cerkve, izgnati iz dežele, zlasti pa naj kaznuje Seeprechta, Distla, Cividaterja, Janeza Amigona, mladega Andreja Amigona in Andreja Pregla. Prve tri uporneže je škof označil samo s priimkom. Gotovo je šlo za “krivoverce”, ki so bili knezu dobro znani: Baltazar Seeprecht, Bernard Distl in Jurij Cividater. Tudi Janez Amigon je ostal v Vipavi. Torej vse kaže, da Lanthieri nadvoj vodovega ukaza z dne 2 8. avgusta 1581 ni izvršil. Težko je ugibati, zakaj ni nadvojvoda po Tavčarjevem sporočilu takoj ukrepal. Je mar hotel dobiti točne podatke o stanju v Vipavi? Šele v začetku 1584, ko je prejel podatke o najbolj nevarnih lutrovcih, je udaril. Pa poglejmo, kaj in kako o tem poroča Valvazor: “Ko so šteli 1584, je nadvojvoda spet vžgal ostro strelo zoper luteransko vero na Kranjskem ter poslal gospodu Lovrencu Lanthieriju baronu Schonhausu, lastniku trga in sodstva Vipave, deželnoknežjo naredbo s posebnim seznamom nekaterih njegovih podložnikov, pristašev augsburške veroizpovedi, bivajočih v Vipavi, z izrecnim poveljem, naj on sam, gospod Lanthieri, pod kaznijo tisoč dukatov v zlatu te podložnike pokliče predse in jim v imenu nadvojvode kot deželnega kneza naroči, da morajo v štirinajstih dneh s svojega posestva, iz svojih hiš in celo iz vseh dežel njegove svetlosti, če ne zapuste lutrske vere in se ne priznajo k prastari katoliški ter ne prineso o tem njemu, gospodu Lanthieriju, zadovoljivega potrdila, izkaza in dokazila vipavskega vikarja. Da bi poslušno izvršil visoko knežje povelje, je gospod Lanthieri poklical tiste podložnike, ki jih je bilo šestindvajset, dne 21. marca 1584 leta predse v Gorico in jim resno pokazal povelje deželnega kneza. Nato se jih je nekaj malega med njimi obrnilo od evangelijske h katoliški veri, druge pa so po preteku štirinajstih dni, ki so jim bili dovoljeni za premislek, z ženami in otroki izgnali.” 6) Gruden o tem poroča nekoliko drugače: “Lanthieri je vojvodov ukaz izvršil in pozval vipavske protestante za 21. marec 1584 v Gorico, kjer jim je prebral vladno povelje. Nekaj se jih je uklonilo in zopet povrnilo h katoliški veri, drugi so prosili deželne stanove za pomoč. Prošnjo je podpisalo iz vipavskega trga 10 luteranov, iz Šturij 3, iz Črnega vrha 1 in iz Št. Vida 4. Posledica je bila ta, da seje nadaljnje postopanje za celih 10 letih zavleklo.” 7) Bolj podrobno o dogodkih v Vipavi leta 1584 vsekakor poroča V. A.Schmidt. O njih je iskal podatke v arhivu grofa Lanthierija v Vipavi, v arhivu na gradu Lože (Leuttenburg), ki je pripadal rodbini pl. Kobencl, v vicedomskem arhivu v Ljubljani, v dvornem arhivu na Dunaju. Poleg tega je neke listine dobil tudi pri Andreju Rovanu na Colu in pri učitelju Andreju Pernetu v Šturjah. (Mimogrede naj povem, da sem se v Pokrajinskem muzeju v Novi Gorici pozanimal, kje je sedaj Lanthierijev Vipavski arhiv. Odgovorili so mi, da o tem nimajo nobenih podatkov.) Nadvojvodva Karel je poslal ukaz o izgonu triindvajsetih vipavskih protestantov Lovrencu Lanthieriju. Lanthieri je naročil svojemu vipavskemu oskrbniku Juliju Cividaterju, naj pošlje prizadetim poziv. Ko je pisal pozive, se Cividater verjetno ni počutil prav prijetno, saj je bil pred tremi leti sam med preganjanci. Ni podatkov o tem, ali se je pokatoličanil ali tudi sam postal Nikodem, kakor njegov gospodar. Pozvani so bili v Gorico v palačo Schonhaus na Starem trgu. Prišli so 21. marca 1584 in Lanthieri jim je prebral knezov ukaz, ali naj prestopijo zopet v katoliško cerkev ali naj odidejo iz dežele. Lanthieriju pa je bila zapretena kazen 1000 dukatov v zlatu, če ukaza takoj ne izvrši. Prisotni protestanti so ukaz poslušali, prepisa pa niso prejeli. V njihovem imenuje Bernard Distl prosil, naj jim Lanthieri “pusti 14 dni zraka” - za premislek. Lanthieri je prošnji ugodil. Ohranjena so imena vseh, ki so bili v ukazu navedeni, in sicer: - iz trga Vipave 1) Baltazar Seeprecht, trgovec z lesom, 2) Vincenc Amigon, tržni sodnik, posestnik - svobodnjak, 3) Matija Amigon, javni notar, oskrbnik pl. Schnitzenbauma, 4) Baltazar Vovk, 5) Matija Trošt, 6) Adam Cividater, sin oskrbnika (Julija ?) 7) Jurij Magajna, 8) Jakob Smuč, zastavnik pri četrtniji dež. odbora na Krasu, 9) Matevž Perklič, 10) Mihael Schneider, 11) Hans Amigon, posestnik - svobodnjak, 12) Jakob Grošelj, kovač, - iz Šturij 13) Boltazar Šaplja, posestnik - svobodnjak, 14) Andrej Pregl, posestnik - svobodnjak, 15) Baltazar Pregl, posestnik - svobodnjak, 16) Tibold Pregl, posestnik, - s Cola 17) Gregor Lušnik, davkar dež.odbora Goriškega, 18) Jurij Pregl, kontrolor colnine, - iz Črnega vrha 19) Gregor Čuk, župan - iz Šentvida (Podnanos) 20) Andrej Lipovš, poveljnik pri stotniku pri četrtniji na Krasu, - iz neznanih krajev 21) Štefan Križan, 22) Gašper Volulčič 23) Baltazar Distel. Ta seznam sem navedel, ker nam pove marsikaj. Prvič to, daje deželni knez imel ne le v trgu Vipavi, temveč v vsem vipavskem gospostvu odlično urejeno obveščevalno službo, ki je dobro vedela, kdo so glavni pobomiki luteranstva. Drugič, da niso bili “krivoverci” samo v trgu, temveč po vsej vipavski fari. Tretjič, iz priimkov preganjancev izvemo, da niso bili lutrovci le redki priseljenci Nemci, ampak predvsem mnogi Slovenci. Dober teden po vrniti v Vipavo, in sicer dne 31. marca 1584 sestavijo preganjanci obširno pismo kranjskemu deželnemu odboru, v katerem prosijo “za krščanski nasvet, pomoč in podporo”. V pismu, kateremu je priložen seznam 23 preganjancev, zatrjujejo, da “ostanejo stalno pri augsburški veroizpovedi” in prosijo Boga, da jim podeli po sv. Duhu krščansko strpnost in da v tem nauku tudi zaključijo svoje življenje. Nato pa nadaljujejo: “Če se sedaj posreči preganjanje, je pričakovati uničevanje najprej pri ostalih, sedaj še nenadlegovanih evangelijskih Vipavcih, potem pa po vsej kranjski deželi. Zaradi svoje krščanske vesti ne moremo odstopiti od zveličavnega nauka augsburške veroizpovedi.” Končno prosijo deželni odbor, naj posreduje pri deželnem knezu, na Lanthierija pa naj pritisne, da knezovega ukaza ne izvrši. Dne 25. aprila 1584 piše deželni odbor Lanthieriju in pismo označi kot “prošnjo in opomin”. V pismu predlaga Lanthieriju, naj z izvršitvijo ukaza o pregonu počaka do knezovega odgovora na pritožbo deželnega odbora. Nadvojvoda Karel ni odgovoril na pritožbo kranjskega deželnega odbora, niti ni svojega ukaza o pregonu preklical. Kolikor je znano pa Lanthieri tudi ni ničesar ukrenil, da bi izvršil knezov ukaz. Gruden poroča, da seje nadaljnji postopek zavlekel za celih deset let. Možno je, da je Lanthieri vipavskih protestantom svetoval, naj javno ne nastopajo, da ne bi ponovno vzbudili srd deželnega kneza, morda pa so sami spoznali, da je v danih razmerah tako bolje. V.A.Schmidt je v začetku tega stoletja v Vipavi in okolici raziskoval, če še žive potomci preganjancev iz leta 1584. V Ajdovščini in Šturjah je našel štiri veje družine Šaplja oziroma po tedanji pisavi Šapla. Neki zastopnik te družine mu je izjavil: “Naša z Bavarskega sem priseljena družina je pripadala že zgodaj luterski strani. Tako je nam otrokom, večkrat pravil oče, ki je to izvedel od starega očeta. Naši predniki niso bili podložniki, temveč so bili svobodni lastniki, vpisani v deželno knjigo s posebnimi pravicami. V vsem tukajšnjem kraju seje rado govorilo o evangelijski preteklosti naše hiše. V letih okoli 80 (1580) so bili naši predniki zaradi svoje evangelijske vere izgnani ter so odšli v Sveti Križ.” Verjetno so se v Vipavski Križ le začasno zatekli, dokler se strah pred izgonom ni polegel. Po smrti nadvojvode Karla (1590) so protestanti v Vipavi močno okrepili svojo dejavnost. Okoli leta 1595 je bil za vikarja v Vipavi postavljen Matej Forstner, ta je kmalu prišel v odkrite spore z luteranci. Ti so se v tem času sestajali po zasebnih hišah. Na zemljišču Viljema pl. Schnitzenbauma so začeli graditi protestantsko pokopališče, ker jim je menda vikar prepovedal njihove pokojnike pokopavati na katoliškem pokopališču. Znano je, da je pl. Schnitzenbauma bil protestant, ni pa znano, če je tudi prebival v Vipavi. Vikar Forstner je posredoval, da je goriški deželni sodnik dal ograjo tega pokopališča podreti. O verskih razmerah v Vipavi je vikar Forstner leta 1597 poslal poročilo oglejskemu patriarhu, v katerem med drugim piše: “Predrznost vipavskih luteranov raste vedno bolj. Navozili so zopet kup kamenja za svoje pokopališče, ki ga mislijo obzidati. Na pepelnico je Vincenc Amigon, vodja vipavskih luteranov, poklical iz Ljubljane Jurija Klemena (znan ljubljanski predikant, ki je po letu 1585 študiral na tubinski univerzi, op.p.) in mu dal svoje otroke krstiti. Drugi dan so imeli luterani v hiši njegovega soseda Jurkoviča shod, pri katerem je bilo obhajanih po luteransko 70 oseb.... Vincenc Amigon, sodnik v Vipavi, je tu glavni pospeševalec luteranstva... S silo je ukazal pokopati nekega luterana na našem pokopališču. Pridrvel je nadme z Ivanom Magajno in ukazal zvoniti pri luteranskem pogrebu. Zasramoval je tudi procesijo, ki je prišla iz Šentvida v Vipavo, in se javno norčeval iz križa, tako da zdaj Šentvidci nič več ne marajo priti. Mojemu organistu je ukazal, naj v cerkvi poje luteranske pesmi. Ob nedeljah bere ljudem krivoverske pridige (postilo), ukazuje delati ob praznikih in je meso ob petkih in sobotah.” Pismo vsekakor pove, da so še tedaj v Vipavi bili protestanti v večini. Saj je celo organist dobro poznal luteranske pesmi, sicer mu Amigon ne bi mogel ukazati, naj jih v cerkvi poje. In ker so luterani imeli navado, da so v cerkvi vsi verniki skupno peli, so tudi tedaj poleg organista te pesmi peli vsi navzoči Vipavci. Vikar Forstner je podobna pisma kot patriarhu gotovo pisal tudi novemu deželnemu knezu Ferdinandu. V začetku maja 1595 je namreč cesar Rudolf, ki je bil prav tako Habsburžan, prenesel upravo Notranje Avstrije na Karlovega sina Ferdinanda. Novi vladar, ki je bil vzgojen v jezuitskem kolegiju v Ingolstadtu na Bavarskem, je bil tako odločen, da v svojih deželah popolnoma zatre vsako “krivo vero.” In ta svoj posel je opravljal kar uspešno s pravo jezuitsko zvijačnostjo in doslednostjo. Z ukrepi proti protestantom na Vipavskem je nadvojvoda začel leta 1597. Tedaj je Lanthieriju poslal ukaz, da mora na svojem vipavskem gospostvu prepovedati luteranske shode, vsem, ki vztrajajo v krivi veri, pa naznaniti, da bodo izgnani iz dežele, če se v roku šestih tednov ne povrnejo v katoliško cerkev. Baronu je bila zapretena denarna kazen 1000 cekinov, če se bo kak “trdovratni upomeš” še zadrževal v vipavskem gospostvu. Lanthieri knezovega ukaza ni javno razglasil. Verjetno je menil, da se bo stvar zavlačevala, kot je to bilo pod nadvojvodom Karlom. Toda Ferdinand je bil drugega kova kot njegov oče. Že v začetku leta 1598, ko je dobil sporočilo, da Lanthieri ne ukrepa, mu je poslal nov ukaz, v katerem mu je sporočil, da mora plačati zapadlo kazen tisoč cekinov. Vse luterane mora izgnati iz dežele, če pa se še po enem mesecu od izgona pojavijo na vipavskem gospostvu, jih mora zapreti. Če ukaza Lanthieri ne bo v roku izpolnil, mu bo nadvojvoda odvzel vipavsko gospostvo, kije Lantiherijem bilo dano le v zakup. Sedaj se stari “Nikodem” ni mogel več sprenevedati. Moral je nekaj ukreniti. O tem je vikar Matej Forstner dne 3. marca 1598 z očitnim zadovoljstvom poročal oglejskemu patriarhu: “Ko je prišlo povelje od nadvojvode, da morajo luterani iti iz dežele, je pl. Lanthieri sklical 28. februarja (1598) vse vipavske luterane v grad in jim prebral knezov ukaz. Zbrane so stražili vojaki, dokler se niso odločili ali za katoliško vero ali za odhod iz dežele. Vsi so obljubili prvo razen šestih, ki pa sploh niso prišli na grad, ker so že odšli. Baron in jaz učiva luterane in jih prepričujeva. Prosim za dovoljenje, da sme odvezovati od krivoverstva.” Vikar Forstner je seveda poročilo patriarhu prikrojil gotovo tako, kot je njemu odgovarjalo. Gruden namreč navaja, da jih je tudi po objavi tega ukaza “okoli 25 ostalo v luteranstvu, med temi več uslužbencev deželnih stanov, ki so se zanašali na svoje visoke pokrovitelje (kranjske deželne stanove, op.p.)”. 8) Za mestnega sodnika v Vipavi j e po letu 1598 bil po več desetletjih zopet izvoljen katolik -Peter Ule. Poleg vikarja sije tudi Ule pridobil zasluge za pokatoličanjenje Vipavcev. Gruden piše, da je za to “dobil od reformacijske komisije častno darilo 100 kron, da si kupi zlato verižico.” 9) Dejstvo je, daje Vincenc Lanthieri klonil pred neizprosnim Ferdinandom in njegovimi hlapci. Kmalu za tem je umrl. Leta 1600 je bil vipavski graščak Gašper Lanthieri, ki je gotovo že bil pokatoličanjen. Tega leta je namreč poročal prokuratorju jezuitskega kolegija v Ljubljani, da se v Vipavi še skriva kakluteran. 10) Pisalo se je leto tisoč petstodevetdesetosem, ko je svoboda vesti ponovno morala kloniti pred nasiljem. Nova Gorica, 4. marec 1998 Jožko Humar Opombe: 1) Članek v Domu - Čedad, letnik 1993 ",Škof vizitator Pavel Bisanti in protireformacija v Sloveniji" - Franc Rupnik, 2) Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 5. zv. 1915, str. 743 3) idem 4) V.A. Schmidt “Evangelij v Vipavi in okoli Vipave", članek objavila “Soča" - 1901-3 5) Josip Gruden - kot pod 2) 6) Mirko Rupel, Valvazorjevo berilo str. 261, Ljubljana, 1969 7) Kot pod 2), str. 743-4 8) Kot pod 2), str. 745 9) Kot pod 2) 10) Rado Bednarik, Kriva vera na Goriškem, Koledar GMD 1931 VIPAVA IN VIPAVCI V OGLEDALU BLEIWEISOVIH NOVIC 16. nadaljevanje V letu 1871 so dopisniki iz Vipave posvetili pozornost domačemu kulturnemu in družabnemu delovanju in življenju. V listu 21 z dne 24. maja (stran 168) so Novice takole poročale o uprizoritvi spevoigre: Iz Vipave 23. maja. — Vrli ipavski diletantje so spravili v nedeljo na oder izvirno po domačem skladatelju gosp. Hribarju zloženo spevoigro „ Prepir o ženitvi", ktero je naš visokospoštovani dekan gosp. Grabrijan poleg nemškega prav srečno za čitalnice na deželi predelal; predmet je iz življenja našega naroda vzet, vpletena mu je graja vraž in babjeversrva in igra nima mnogo osebstva. /.../ Primerni od prečastitega gospoda dekana nalašč za današnji večer zloženi slavnostni govor, o koristi čitalnic na deželi za ljudsko prosveto, je prav izvrstno deklamovala gospica Ivanka Zvokeljnova, in s tem pokazala, da ima lep dramatičen talent. Naloge v spevoigri,, Prepir o ženitvi “ so bile vseskozi v dobrih rokah glede predstavljajočega kakor tudi muzikalnega dela; —posebno nam si je dopadal,, občinski pisar “ gosp. Pin in gospica Zvokeljnova kot seljaška žena. Čitalnični oder so tamošnji rodoljubi s pomočjo velerodnega gosp. grofa Lanthier-a, vnetega narodnjaka, in druzih gospodov nenavadno okusno in mično na novo postavili. Veselimo se srčno njegove prihodnje pogoste rabe, ker po tem potu bode najbolj mogoče ljudsko prosveto vspešno širiti. — Iz vseh krajev prekrasne vipavske doline mnogo sebrano odlično občinstvo je s svojim gromovitim ploskanjem odlikovalo gosp. pisatelja in tudi skladatelja spevoigre in vedlo dostojno ceniti zasluge vrlih vipavskih diletantov in sploh vseh aranžerjev tega zanimivega večera. Druga družabno-kulturna prireditev, o kateri seje zdelo vredno poročati tudi slovenskemu občinstvu, je bila veselica, ki jo je pripravilo sokolsko društvo v jesenskem času (list 45, 8.11.1871): Iz Vipave 31. okt. —Mnogo prijetnih veselic nam je že naš mladi ,,Sokol" vipavski napravil. Vendar tako prijazne in zanimive, kakor je bila ona 29. oktobra v čitalnični dvorani, še dozdaj nismo imeli. Ko se je mnogo ljudstva iz naše okolice in oddaljnih krajev zbralo, pričel je izvrstni septet Pressan iz Gorice svirati „Naprej" in simfonijo iz ..Ciganke", potem je sledil „govor", v kteremu je naš vrli rojak gosp. Ferjančič prav tehtno dokazal korist kmetijskih posojilnic; govoril je tako mično in gladko, da ga je bilo veselje poslušati. — Po dokončanem govoru zapeli so nam naši pevci pod vodstvom gosp. M. mično pesmico. — Na to sledila je deklamacija „ Prisega Vili", ktero j e skladatelj gosp. R. Silvester tako ginljivo deklamoval, da je vsacega poslušalca srce ganila. — Potem sledilo j e zopet izvrstno petje. Po vsem tem pa pričela se je šaloigra „Živo-mrtva zakonska ", ktera je smeha izbudila brez konca in kraja. Gospodičine in gospodje so izvršili svoje naloge na živahno pohvalo, ki še posebno gre gosp. Pin-u, ki je mojstersko izpeljal svojo rolo2. Hvala tedaj vrlemu Sokolu! živeli narodnjaci! Izbral in uredil Božidar Premrl Opombe: 1) seljaški - kmečki 2) rola - vloga KAPELICE IN ZNAMENJA V NAŠEM OKOLJU S. del 9. Znamenje sv.Jožefa pri dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava Je znamenje z nišo. Kamnita niša, široka približno 40cm, visoka približno pol metra, je vzidana v podporni zid pred stavbo dijaškega doma Škofijske gimnazije Vipava. Niša je verjetno iz 17. ali 18. stoletja.45 Je primer preprostega kamnoseškega oblikovanja. Kje je nastala in s kakšnim namenom, ni znano. Gotovo je, daje nekoč stala ob odcepu glavne ceste na Slap. Stala je na parceli Čehovinovih iz Tabra. Znamenje je stalo tik ob cesti. Ljudje so ga imenovali “milj kamen”. Verjetno je bila niša kombinirana s kamnom - miljnikom. V času med svetovnima vojnama je bila prazna. Kaj je bilo v niši prej, ni znano. Znamenje je leta 1935 podrl tovornjak. Na pobudo dekana g. Breitenbergerja so nišo vzidali na zid pri vhodu v tedanje župnišče, pozneje Malo semenišče, sedaj dijaški dom ŠGV46. Nišaje »gledala« proti zahodu in »pozdravljala« prihajajoče po Grabrijanovi ulici. Kipec svetega Jožefa, visok približno 20cm, je cenen brez posebne umetniške vrednosti. Jeseni 1999, po preselitvi Škofijske gimnazije na novo lokacijo, so začeli prostore Malega semenišča prenavljati za potrebe dijaškega doma ŠGV. Pri obnovitvenih delih je prenova zajela tudi kamniti zid, v katerega je bilo vključeno znamenje. Zato so nišo s kipcem spravili na vamo. Znamen je pred Prenovljeno znamenje pred dijaškim domom ŠGV dijaškim domom ŠGV pred prenovo Po končani obnovi podpornih zidov so nišo vzidali v podporni zid približno 15 metrov vstran od prejšnjega mesta. Zdaj niša »gleda« bolj na jug in »pozdravlja« prihajajoče po novozgrajenih stopnicah, ki povezujejo dijaški dom z ulico Ivana Ščeka. Nišaje zdaj vzidana v zid, prej pa je bila vzidana na zid. V času pisanja tega prispevka je bila niša še prazna. Po končanih delih bo tudi kipec svetega Jožefa dobil svoje mesto. 10. Znamenje sv. Peter v Beblerjevi ulici Je hišno znamenje - relief na fasadi hiše Marije Krašna v Beblerjevi ulici. Relief »gleda« proti zahodu in je precej visoko na fasadi - približno sedem ali osem metrov. Je približno meter širok in prav toliko visok. Upodobljena figura ima preproste - naivne poteze. Iz tega, da drži v roki ključe, se da razbrati, da predstavlja svetega Petra. Kdaj, kako in s kakšnim namenom je relief nastal, ni znano. V zvezi z reliefom je samo nekaj precej nejasnih povezav. Zaradi zanimivosti so vključene v zapis, čeprav so le ugibanja (op.avtorja). v" ■ B *' V. . v . -V-- > v ; " ' • Relief sv. Petra na fasadi hiše v Beblerjevi Relief sv. Petra na fasadi hiše v Beblerjevi ulici ulici Eni relief povezujejo z nekdanjim farovžem, ki bi naj bil nekoč nekje v bližini ali v sami stavbi. Glede na to, daje bila prej (do 16. stoletja) župnijska cerkev svetega Marka središče župnije, kar dokazuje pozicija dejanskega starega župnišča (sedaj dijaški dom ŠGV), je malo verjetno, da bi bil farovž kje v bližini ali v hiši, kjer je relief. Lahko bi bilo v hiši stanovanje kaplana - kaplanija, za katere je znano, da so lahko imeli stanovanja posebej. V vipavskem primeru pač bliže takrat novi in sedanji župnijski cerkvi. Drugi povezujejo relief z nekdanjim pokopališčem okrog sedanje župnijske cerkve. Tudi ta povezava je možna, a ni nobenih drugih dokazov razen ustnih ugibanj. Tretja je povezava reliefa z domnevnim nekdanjim samostanom, ki bi naj deloval na tem mestu. Ker je znamenje precej staro, je možna tudi še kakšna druga, danes že pozabljena povezava z znamenjem. 11. Znamenje angela z moštranco v Beblerjevi ulici Je hišno znamenje - relief na kamnu, ki je vgrajen v ograjo okrog domačije družine Pregelj (po domače Felcovi) v Beblerjevi ulici. Relief je nasproti hiše z relifom sv. Petra. Predstavlja dva angela, ki sta obrnjena drug proti drugem in v rokah držita Najsvetejše. Izklesane podobe so precej majhne. Velikost kamna je približno 20 krat 20cm. Podobe so že slabo vidne, saj se reliefu pozna zob časa. Kamen z reliefom angelov v zidu Felcove hiše Relief angelov in moštrance je že precej slabo viden Sklepamo lahko, daje bil kamen del večje celote. Morda del kamnitega podboja - sklepnik ali pa del nagrobnega spomenika. O tem pričajo tudi ostanki vklesane letnice, vendar se da razbrati samo ena številka - številka 8. Ker je številka na drugem mestu, gre verjetno za letnico po 1800. Ostale številke niso razločne. Tudi za to znamenje velja, da ga povezujejo z nekdanjim pokopališčem okrog sedanje farne cerkve, z domnevnim nekdanjim farovžem ali samostanom v bližini. Kako je nastal relief, s kakšnim namenom, kdaj in kako seje znašel na sedanjem mestu, ni znano. Vladimir Anžel Viri: 45 Dokumentacija Vipava, ZNKD Nova Gorica ’ Povedali g. Vinko Premrl, g. Ivan Poniž, g. Božidar Premrl STARA GORA NEKOČ IN DANES V vinorodnih predelih Slovenije je znanih okrog dvajset krajev, hribov in pobočij z imenom Stara gora. Z besedo gora ali gorica so nekoč poimenovali kraje, kjer je rasla vinska trta. Pridevnik stara so dodali tistim “goram”, kjer so bili najstarejši oziroma prvotni nasadi. Za vse te kraje so značilne bolj ali manj strme, proti jugu obrnjene lege z obilo sonca, kjer grozdje dobro dozoreva in daje odlična vina. Del Stare gore danes Nič čudnega torej ni, če si je tudi pobočje med starim delom Vipave, Petriško vasjo in Gradiščem že davno prislužilo ta častni naziv, saj je zapisan v najstarejših zemljiških mapah katastrske občine Vipava. Poleg sončne lege in rodovitne zemlje odlikuje našo Staro goro tudi dokaj zavetna lega ter nekaj manjših izvirov, ki sojih lastniki, Tržani in Gradiščani, zajeli v zbiralnike in uporabljali za škropljenje trt. Omenjeni izviri so, res da v manjšem obsegu, tvorili nezaželeno težko zemljo, ilovico in celo glino. Z drenažami in gnojenjem so lastniki postopoma kultivirali tudi take dele zemljišč. Ilovica na naši “gori” pa je prišla prav Rimljanom, ki so tukaj postavili prve peči za žganje opekarskih izdelkov. Leta 1971 je namreč, danes že pokojni Jože Koren, pri kopanju temeljev za svojo hišo našel dobro ohranjene strešnike nenavadnih oblik, jih shranil in pozneje izročil izvedencem. Ti so takoj ugotovili, da gre za strešnike - tegule, ki sojih Rimljani pričeli žgati v pečeh v 2. in 3. stoletju našega štetja. Ob izkopu gradbene jame za naslednjo hišo so se pokazali tudi obrisi lončarske peči, dokaz več, da so bili strešniki izdelani na kraju najdbe. Če povežemo letošnjo najdbo rimljanskega grobišča v Vipavi, ki izvira iz 1. stoletja našega štetja, z najdbo na naši “gori”, potem lahko sklepamo, da so Rimljani prebivali v naših krajih vsaj sto do dvesto let. Rimljani so bili tudi znani vinogradniki, ki so vinsko trto širili po sedanji Evropi in jo prinesli tudi v naše kraje. Obstaja torej možnost, da sojo, kot stalni naseljenci, gojili tudi na naši “gori”. Kakorkoli, stari Vipavci in Gradiščani so že zgodaj spoznali prednosti bližnjega pobočja in ga v celoti posadili s trto in sadnim drevjem. Dokaj strma lega je zahtevala precej truda, tako pri pripravi kot vzdrževanju nasadov. S škarpami - opornimi zidovi so sicer ublažili strmino, kljub temu pa so morali vsa dela opraviti ročno. V tistih časih so sadili trte v ozkih vrstah v smeri strmine, in tako si tudi z vprežno živino niso mogli pomagati. Gojili so tudi vse vrste sadja, ki ga poznamo še danes. Največ pa je bilo češenj, ki so jih prodajali na bližnjih in tudi oddaljenih trgih. Ves trud lastnikov je bil v jeseni bogato poplačan, saj je tako sadje kot starogorsko vino slovelo po svoji kakovosti. Večji del naše “gore” je še danes zasajen s sadnim drevjem in vinsko trto. Nasadi so bili po vojni obnovljeni po plastnicah oz. terasah, kar omogoča strojno obdelavo in lažji dostop z vozili. Nekoliko se je zamenjal tudi sortiment. A stare vipavske sorte: rebula, pinela in zelen so tudi v novejših nasadih dokaj dobro zastopane in dajejo odlično kakovost vin, potrjeno na številnih razstavah in sejmih. Naš največji starogorski vinogradnik Franc Andlovec, po domače Tratnikov z Gradišča, je za svoja vina prejel že številna priznanja, srebrne in zlate kolajne. Značilno je, da je prav za sorto rebula, ki je od nekdaj doma na naši “gori”, dobil zlato kolajno na državni ravni - radgonskem sejmu in srebrno na mednarodnem vinskem sejmu v Ljubljani, kar je izreden dosežek. Tratnikovi, ki imajo kmetijo odprtih vrat, gojijo tudi staro sorto pikolit in jo po posebnem postopku dajejo na trg kot posebno vino. Ko že govorimo o Stari gori, je prav, da vsaj Tratnikov Franci v svoji rebuli omenimo tragedijo oz. zločin, ki seje zgodil na naši gori pod Petriško vasjo, saj so prav tukaj padle prve medvojne žrtve. Prvega decembra 1941 je italijanska soldateska iz Ivan Dum iz Petriške vasi - priča zločina, ki se je zgodil pod njegovo hišo maščevalnosti in pod pretvezo policijske ure pobila tri domačine. Toneta Kariža iz Vipave in Alojza Bukoviča z Gradišča so ubili, ko sta šla, nič hudega sluteč, proti domu, tretjega, Janeza Žgavca, pa malo višje, pod Poljšakovo domačijo. S tem dejanjem so hoteli zastrašiti naše ljudi, dosegli pa so prav nasprotno. Ljudje so jih še bolj zasovražili in se še hitreje vključevali v NOB. V zadnji desetletjih se je z novogradnjami pričelo postopno krčenje kmetijskih površin na Stari gori. Stari Vipavci so na tem pobočju poznali le Švikartovo vilo z gospodarskim poslopjem. Švikartovi so bili večji kmetje -vinogradniki, ki so med drugim imeli vinsko klet z zmogljivostjo 500 hi vina, kar je bilo za tiste čase izjemno veliko. Verjetno so bili to potomci tistega Švikarta, ki mu je pisec prve slovenske vinogradniške knjige Matija Vrtovec z lastnoročnim posvetilom podaril svojo Vinorejo. Knjiga je bila nekaj let v knjižnici Kmetijske zadruge Vipava. Na začetku druge svetovne vojne so se Švikarti preselili baje na Tirolsko, vse premoženje pa Del omizja oh prvomajskem kresu prodali Fricu Furlanu, trgovcu iz Vipave. Prvi poseg v kmetijske površine Stare gore so izvedli Italijani 1. 1936, ko so za oficirske družine zgradili stanovanjski blok. V tej stavbi je danes Center za usposabljanje invalidne mladine Janka Premrla - Vojka. Večje poseganje v kmetijska zemljišča seje pričelo po vojni s številnimi novogradnjami. Leta 1959 je takratna Kmetijsko vinarska zadruga odkupila od Marije Furlan nad 2 ha zemljišč z gospodarskim poslopjem vred za potrebe nove vinske kleti. V naslednjih letih so sledili odkupi zemljišč za novo vipavsko šolo in dozidavo CUIO. Najresnejši poseg v kmetijsko površino seje pripravljal leta 1968. V želji, da bi zagotovili večje zazidalne površine za stanovanjsko gradnjo v Vipavi, je bil izdelan idejni načrt za pozidavo Stare gore v celoti. Ceste, oziroma ulice bi se po tem načrtu spojile z gradiško cesto. Takrat seje zgodil na Gradišču tako zvani kmečki punt, saj bi pozidava vzela številnim kmetom naj lepše vinograde in sadovnjake. Punt je bil uspešen, saj je prišlo do kompromisa, tako da se je zazidalna površina ustavila na črti Petriška vas -Furlanova vila. Zazidalni načrt Stara gora, ki je bil potrjen 1970. leta, je predvideval izgradnjo 44 stanovanjskih hiš in še ta je bil pozneje okrnjen ali vsaj začasno omejen na sedanjih 25. S tem kompromisom je večji del naše “gore” ohranil svojo podobo in zadovoljil njene lastnike. Po drugi strani pa je res, da se je s tem gradnja stanovanjskih hiš oz. širjenje Vipave upočasnila, in da se je marsikateri graditelj usmeril drugam. Izgradnja stanovanjske soseske na Stari gori, današnje Kosovelove ulice, se je pričela pred tridesetimi leti in traja še danes. Zgrajenih in naseljenih je 21 hiš, zadnje štiri so še v gradnji. Počasnost zazidave v taki strmini je razumljiva, saj je v primerjavi s tistimi v dolini precej zahtevnejša, tako po izvedbeni kot po cenovni plati. Kljub pestri sestavi, tako po starosti, izobrazbi kot po socialnem statusu, so graditelji hiš že od samega začetka složno reševali skupne probleme in si medsebojno pomagali. Po vselitvi so se stanovalci še bolj zbližali in spoprijateljili, o čemer pričajo že tradicionalna družabna srečanja ob prvomajskem kresovanju, skupnih planinskih pohodih, kolonah in ocenjevanjih vin . Da, tudi ocenjevanje vin je med Kosovelovci, kot se sami radi poimenujemo, prisotno. Med stanovalci je namreč kar polovica takih, ki imajo manjše ali večje vinograde in ki tudi sami kletarijo, saj imajo v novih hišah lično urejene kleti. Vsakoletno ocenjevanje s proglasitvijo šampiona j e seveda bolj družabni dogodek kot strokovna zadeva. V zadnjih letih je Kosovelova ulica z dokončno ureditvijo komunikacij dobila urejen in lep videz. K temu so pripomogli tudi lastniki z negovano okolico hiš, kjer ne manjka latnikov z vinsko trto in sadnega drevja, predvsem pa je veliko cvetja. Po naselju se res izplača sprehoditi, če ne zaradi drugega, pa zaradi lepega razgleda po gornji Vipavski dolini. Tik nad naseljem je bil ob preselitvi mlekarne iz Podnanosa v Vipavo zgrajen velik vodni rezervoar z 250 m3 prostornine, ki se napaja z vodo iz izvira Podlipa v Vipavi. Kmalu pa ga bodo morali povečati še za 250 m , za kar obstajajo pri Stanovanjsko komunalnem podjetju Ajdovščina že izdelani načrti. Obstaja namreč možnost, da bodo ob gradnji avtoceste čez Rebemice uničili ali premaknili tamkajšnji izvir vode, ki napaja del kraškega in vipavskega vodovodnega omrežja. V tem slučaju bo dodatni rezervoar na naši “gori” nadomestil manjkajočo vodo. Tudi če ne bo potrebe po pokrivanju izpada v Rebernicah, bo rezervoar v prihodnosti prišel prav, saj je potrošnja vode zmeraj večja. Na koncu moramo omeniti še naše stalne goste, ki se predvsem ponoči spustijo v naše naselje in se posladkajo z radičem in drugimi vrtninami. To je srnjad, ki se je zelo razmnožila na pobočjih Nanosa in postaja zmeraj bolj domača, saj je tudi pasji lajež ne prežene. Zadeva je postala tako nadležna, predvsem zaradi poškodovanega sadnega drevja, da so se nekateri lastniki zaščitili z ograjami, nekateri pa celo z električnimi pastirji. Upamo, da bo naša Stara gora vsaj na svojem osrednjem delu ohranila prvotni videz in še dolgo razveseljevala svoje lastnike s kakovostnim grozdjem in sadjem. Janko Vehovar Viri: - Goriški muzej Kromberk - Marija Božič, Gradišče - Ivan Dum, Gradišče - Dušan Lavrenčič, Vipava NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE V VIPAVI 1941 -1945 6. del - leto 1945 V letu 1945 so Nemci okrepili svoje postojanke v centrih. Tako je bilo v Ajdovščini 200, v Vipavi 300 in v Šentvidu 200 nemških vojakov. Partizansko vodstvo je v zadnjem obdobju formiralo okrožne odbore OF in tudi Okrožni odbor OF za Vipavsko, ki je obsegal naslednje rajone: štjaški, rihenberški, eolski, črniški, svetokriški, ajdovski, vipavski in šentviški rajon. Položaj se je v vipavskem okrožju v začetku leta 1945 zelo poslabšal. Ljudje niso bili več pripravljeni tako delati za NOV kot pred meseci. Tarnali so, da so težki časi. Verjetno je na to vplivalo tudi dejstvo, da se je bližal konec zime, shrambe so bile prazne, povečala se je aktivnost nemške vojske pa tudi aktivisti OF so delali napake in nezadovoljstvo se je večalo. Tako je bilo delo aktivistov OF in organov ljudske oblasti otežkočeno. Partizanske enote pa so vse sile usmerile v osvoboditev Primorske. Drzen napad na domobrance v Vipavi Na povelje štaba IX. korpusa je Bazoviška brigada pripravila napad na postojanko belogardistov v Vipavi, kije bila v stavbi vinarske zadruge - sedaj obrat “Topla malica” na trgu Pavla Rušta -dne 26. januarja 1945. Podatke o položaju v domobranski postojanki sta posredovala dva domobranca, ki sta že prej dajala obveščevalcem brigade podrobne podatke o njihovi razporeditvi in o stražah. Iz dveh bataljonov brigade so izbrali 40 prostovoljcev, ki sojih razdelili v jurišne skupine. Bataljoni so postaviti zasede med Vipavo in Ajdovščino ter proti Colu blizu Vrhpolja. Vodiča sta pripeljala partizane do postojanke ob 20. uri. Domobranci so bili v več prostorih v pritličju in v prvem nadstropju. Ta večer so bili budni, ker so bili obveščeni, daje na Slapu precej partizanov. Prva skupina seje že na hodniku srečala s petimi domobranci, ki sojih partizani pokosili z rafali iz brzostrelk. Streljanje je pomenilo splošen preplah. Borci so hiteli v pritlične sobe levo in desno ter vrgli bombe. V sobah so bili vsi domobranci pobiti ali ranjeni. Toda, ko so partizani prodirali v prvo nadstropje, se niso mogli povzpeti, ker jih je kakih deset domobrancev zadržalo. V zagrizenem spopadu so se bili partizani prisiljeni umikati. Boj je trajal samo kakih 15 minut, toda bil je zelo krvav za obe strani. Partizani so na rokah nosili ranjene in enega mrtvega tovariša še kakih 200 m iz Vipave, ko so našli kmečki voz in jih naložili nanj. Peljali sojih do Slapa, kjer sojih šele dobro obvezali, nato pa še isto noč peljali z vozom do javke za bolnišnico. Ob tem napadu je imel sovražnik 20 mrtvih, 15 ranjenih in 4 ujete, brigada je imela 1 mrtvega in 4 ranjene. Zaplenili so 4 puške, pištolo, 11 ročnih bomb, 500 nabojev, 7 plaščev in 4 obleke. (Iz knjige Franjo Bavec-Branko: Bazoviška brigada str. 418). Četniki v Vipavi V Vipavo so prišli četniki meseca marca 1945. Bežali so iz Like pred enotami 4. armade. Bilo jih je okoli 200. To je bil štab in brigada Liškega korpusa. Že meseca februarja pa je prišlo z Reke na Kras kakih 1200 četnikov, ki so se naselili v Kostanjevici in Opatjem selu. To so bili ostanki Dalmatinskega, Liškega in Bosenskega korpusa, ki so se po porazu pri Kninu najprej umaknili na območje Reke, nato pa v prvih dneh februarja začeli prihajati na Kras in v Vipavsko dolino. Do konca marca jih je prišlo skupno okoli deset tisoč. Primorske vasi so bile preplavljene z bradato in kosmato vojsko, kije kradla in ropala, kar ji je prišlo pod roke. Še vedno je ta bedna vojska hlapčevala Nemcem in vztrajno trdila, da se bori za Jugoslavijo, za kralja Petra in njegovo pobeglo vlado v Londonu. V Vipavi so četniki zasedli stavbo, kjer je danes Center za usposabljanje invalidne mladine, nekatere privatne hiše in hleve za svoje konje. Hodili so na pohode v sosednje vasi, kjer pa niso bili priljubljeni. Delo NOO je v tem obdobju zamrlo, ker je bila povsod kontrola sovražnih vojakov. Zadnjih nekaj tednov pred koncem druge svetovne vojne je bila Vipavska dolina polna sovražnih vojakov, tako so morali biti partizani zelo previdni. Le tu in tam so lahko prišli do osamljene kmetije. Za četniki je ostalo tudi nekaj žrtev, med njimi tudi v Šentvidu (Podnanosu) sestra narodnega heroja Janka Premrla Vojka - učiteljica Boža. Našli so jo zaklano šele deveti dan po odhodu četnikov. Zadnji boji za osvoboditev Primorske Nacistični Nemčiji so se iztekali že zadnji tedni njenega obstoja, toda Hitler še ni hotel priznati poraza. Sredi marca 1945 je nemško poveljstvo pripravilo proti narodnoosvobodilnim enotam eno izmed svojih najhujših ofenziv, ker so bili Nemci prepričani, da se bodo Anglo-Američani izkrcali na obali Slovenskega Primorja, partizani pa bi jim bili v tem primeru v veliko pomoč. Zato je bilo treba partizane pravočasno iztrebiti ali vsaj pregnati v notranjost dežele. Cilj naj bi dosegli s svojo zadnjo ofenzivo, za katero so pripravili nad 30.000 svojih in kvizlinških vojakov. (Kvizling je narodni izdajalec, ki sodeluje z okupatorjem.) Ofenziva na enote 9. korpusa na Trnovski planoti se je pričela 19. marca. Sovražnik je osvojil pomembno višinsko točko Sinji Vrh, ki ga je branila Bazoviška brigada. V naslednjih dneh je Sinji Vrh večkrat menjal gospodarja. Konec marca je imel sovražnik v svojih rokah vso Banjško in Šentviško planoto, Čepovansko dolino in del Trnovskega gozda. Obroč okrog glavnine 9. korpusa na širšem območju Otlice seje čedalje bolj ožil, sovražnik pa je vsak dan dobival nove okrepitve. Borci IX. korpusa v sovražni ofenzivi na Trnovski planoti Borci so bili zaradi nenehnih bojev in pomanjkanja hrane izmučeni in sestradani. Najhuje pa jih je prizadelo pomanjkanje municije. “Nekateri borci so imeli le še po en naboj in so jokali, ker se niso imeli več s čim boriti”, piše Stanko Petelin v knjigi GRADNIKOVCI. Tako partizanske brigade v marcu in aprilu 1945 niso izvajale večjih akcij v Vipavski dolini, kjer tudi ni bilo večjih edinic nemške vojske. Od 20. aprila so enote 9. korpusa postopoma pregnale sovražne ,, ' .f. ~ , Vojkove brigade, str. 175) posadke z Banjške m Trnovske planote in 26. aprila so se sovražne enote po hudih bojih z gradnikovci in prešernovci umaknile s Trnovskega gozda. Naslednje dni sta Gradnikova in Vojkova brigada hiteli preko Vipavske doline in Krasa proti Trstu in Tržiču, Prešernova brigada pa seje v Gorici spopadla z 250 četniki. Konec aprila 1945 so se bližale Vipavski dolini odjuga enote četrte armade NOV. Slišalo seje močno grmenje topov, ki so naznanjali prihod partizanske vojske. Odhod četnikov in domobrancev 30. aprila 1945 so se četniki in domobranci iz Vipave umaknili v Italijo pred prihodom partizanskih enot. Bilo je v noči med 30. aprilom in 1. majem. Sredi temne noči se je dolga kolona trudno pomikala po cesti proti Gorici. Bili so četniki, domobranci in njihove družine z otroki. Hodili so kot ovce. V njihovih očeh je bil strah, da bo nekje v bližini zaropotalo orožje. V nekaterih vaseh so četniki mobilizirali vprežno živino in voznike, da so s seboj odpeljali naropano blago. Vipava je bila svobodna 1. maja 1945. Veselje prebivalstva je bilo nepopisno. 5. maja so se ljudje na okrašenih vozovih množično vozili v Ajdovščino, kjer je zasedal SNOS (Slovenski narodno osvobodilni svet) in izvolil prvo slovensko vlado. Predsednik prve slovenske vlade je postal Boris Kidrič. “Prva slovenska vlada je bila ustanovljena na tleh Slovenskega Primorja v času, ko je bila Primorska po zaslugi zmagovite slovenske in jugoslovanske partizanske vojske v celoti osvobojena. S tem je bilo zaključeno najpomembnejše obdobje revolucionarnega boja slovenskega naroda za njegovo združitev. Primorskemu ljudstvu je pripadla čast, da je na velikem zborovanju dne 5. maja 1945 v Ajdovščini v imenu vsega slovenskega naroda neposredno slovesno potrdilo to veliko zgodovinsko dejanje ”, je napisal dr. Marjan Brecelj, podpredsednik prve slovenske vlade. Dr. Danilo Lokar seje prav na 5. maj 1945 vrnil z vojsko na kamionu iz hrvaškega Gorskega Kotara v Ajdovščino. V svojih spominih piše: “Ajdovščina je kazala praznično in slavnostno lice. Z oken so visele naše zastave z rdečo zvezdo. Prva slovenska vlada je zasedala v edini dvorani v trgu. Zvečer seje predstavila ljudstvu na Lavričevem trgu. Ker ni bilo mogoče vseh članov vlade prenočiti v Ajdovščini, je odšel velik del v Vipavo in se tu, do odhoda v Ljubljano, nastanil. ” 5. maj je še danes občinski praznik občine Ajdovščina. Boris Kidrič, prvi predsednik prve slovenske vlade (v reviji Ajdovščina 1945-70, str. 17) Člani prve slovenske vlade na okrašeni tribuni 5. maja 1945 na trgu v Ajdovščini Zakaj je bila izbrana prav Ajdovščina? Dr. Aleš Beblerje napisal: "Prišel je čas, da se vodstvo OFpremakne iz Bele Krajine in izbere primeren kraj za proglasitev prve slovenske vlade. Ker Ljubljana še ni bila svobodna, je bilo potrebno to storiti na drugem kraju. To naj bi bilo na Primorskem, da bi na ta način poudarili, da to ozemlje pripada Sloveniji in Jugoslaviji, ker se je tudi to ljudstvo z ostalimi jugoslovanskimi narodi vzdignilo v osvobodilni boj leta 1941, vztrajalo v boju do konca in si priborilo svojo svobodo. ” Vera Poniž Viri: 1. Stanko Petelin: Kronika Vojkove brigade 2. Stanko Petelin: Gradnikovci 4. Matija Žgajnar: Zadnji boji druge svetovne vojne 5. Franjo Bavec-Branko: Bazoviška brigada 5. Dvajset let v svobodi, Ajdovščina 1965 PADLI IN UMRLI BORCI NOB IZ VIPAVE Skupno število borcev NOV je bilo 81, 80 moških in 1 ženska, od teh je bilo 20 prekomorcev (19 moških in 1 ženska). Padli v NOV: 19 iz Vipave in 2 z Nanosa. Med padlimi iz Vipave je 1 ženska. Od prekomorcev ni padel nobeden. V italijanske zapore je bilo odvedenih 19, od tega 5 žensk. V italijanska koncentracijska taborišča je bilo odvedenih 20, od tega 9 žensk. Vsi pa so šli tudi skozi italijanske zapore. Skupno je bilo zaprtih in interniranih 39 oseb, od tega 14 žensk. Konfmirana sta bila 2 Vipavca v Italiji, ki nista všteta v zgornje podatke. V nemška in avstrijska taborišča je bilo odvedenih 36 oseb, od teh 1 ženska. Med padlimi niso všteti 4 borci, ki so bili obešeni v Vrhpolju septembra 1943. Talci so bili iz Vipave 4. Žrtve fašistienega terorja 2: iz Vipave 1 in z Nanosa ena punčka. Umrli v nemških taboriščih 4, od teh 2 moška in 2 ženski. Podatke zbrala l. 1975 Zora Hrepevnik, takrat tajnica ZZB NOV Vipava GORA Tovariš, ni jih več, že zdavnaj so porasle, le spomin nam je ostal, a ne zaman. Postoj, poglej, prisluhni vetru z gore: “Vaše sledi so prerasle v pesem svobode. ’’ J. M. Iztok PREDSTA VUA M O V4M ~ GRABRIJANOVI - MOJI PREDNIKI GRABRIJANOV MLIN In bo tako:Dokler na svetu vsakdo sam ne sme odrezati svoj krajec kruha, od krvi zemlja ne bo nikdar suha. Saj - verjemite mi - velika stvar je takle majhen, tanek košček kruha. F.Milčinski- Ježek Grabrijanov mlin v sedanji Vojkovi ulici 28 v Vipavi je najprej nosil št.4, kasneje pa 242. Grabrijanovi so bili prvotno le zakupniki mlina in ne njegovi lastniki. Zato tudi mlin v oporoki Marije in Matija Grabrijana (glej VG št.55) ni omenjen.O zakupništvu govori odlok z letnico 1893, ki gaje izdalo “Veleslavno c.kr.fmančno ravnateljstvo v Ljubljani”, naslovljen na Minka Grabrijana, da obveza za plačevanje dohodninskega davka zadeva oba, zakupodajalca in zakupnika. Že 1.1896 pa moj stari oče ni bil več V ospredju Grabrijanov mlin z dobro vidnim nadstreškom nad Lipco Le kje je sedaj tisto drevo, ko vzeli smo si čas za počitek pod njim? Kje so sedaj stezice in kolovozi, veš, tiste, ki po njih smo orožje vozili, po njih smo utrujeni, lačni hodili, kadar šli smo v boj. najemnik, ampak lastnik, saj ga C.kr.okrajno glavarstvo v Postojni obvešča, “da se je hišno najemninski davek od hiše št.4 v Vipavi v znesku 8 gld 42 kr odpisal, ter mesto tega za leto 1896 pripadajoči hišno razredni davek predpisal Stavba, sezidana nad Lipco, je služila le kot mlin. Tedaj je bil vanjo zajet del Lipce proti mostu, kar je tudi razvidno iz stare razglednice, katere lastnik je g. Milan Furlan, in mi jo je prijazno posodil. Mlinu je namreč “vodno pravico” dodelila že avstro-ogrska oblast 1.1870 in je bil kot tak vpisan v katastrsko mapo. Voda Lipce, kije služila za potrebe mlina, je bila torej v tistih časih privatna last. V pritličju stavbe je bil mlin, v nadstropju pa en sam velik prostor, ki je služil kot sušilnica in skladišče žita. V strugi Lipce seje vrtelo leseno pogonsko kolo z lopatami,ki je bilo postavljeno navpično. Vodoravna os je bila povezana z zobatim kolesom, kije poganjalo manjše zobato kolo, to pa je bilo z osjo povezano z mlinskim kamnom. Po žlebu, ki je bil pritrjen nad mlinskim kamnom, so vsipali zrnje. Žito se je drobilo in mlelo v moko med dvema okroglima mlevnima kamnoma: spodnjak ali temeljni kamen je bil na površini žlebičasto izdolben, vrhnjak pa je bil vrtljivi kamen. Mleli in drobili so koruzo (moka in Šrot), pšenico, rž in oves. Mlin je imel tudi stope (pajtl) za phanje ješprenja. Moji predniki so imeli najetega mlinarja, ki je imel v mlinu skromno sobico ob priročni delavnici. Eden od mlinarjev je bil tudi sorodnik moje stare mame, doma iz Košane. “Naš stric "je nekdo zapisal na hrbtno stran te fotografije ©pjfltfjmn firniii. Vojvodina Kranjska. 3ti'ucvbcjirt i * Davčni okraj l S^uerflfliimtbc \ Davčna občina 1 S £atyuhglaxftaigfcWt. \ Plačilnega naloga Slov. J ittftamtni&Sir. ( Napovedi fitav. J (f-iultomutcnftcMcv-^oljlunBomtfting Plačilni nalog za dohodninski davek liir Dtis 3'člry ^ 1 cfr£ !){»£ in*> <16 <<} nCf'irv* ‘ti* '■ in »iVnoifrtLut 67* „ uyu........... * * *v e<**v ■''i - WVečja sreča je dajati kakor prejemati«« Zato je bilo zadnje slovo na stržiškem pokopališču bolj slavje kot žalovanje. Okrog dvesto predstavnikov vseh generacij, ki so šle skozi Vinkovo »šolo« je več kot uro vztrajalo pri odprtem grobu in prepevalo stržiške pesmi. Bilo je slovo skupnosti, ki ima skupni cilj: doseči raj, ki pa jo veže tudi dolžnost, da svoja izkustva in doživetja Poti posredujejo novim rodovom. Bogu hvala za Vinka. Andrej Vovk ZA RAZVEDRILO KRIŽANKA SESTAVIL VLADIMIR ANŽEL KULTURNA RASTLINA GLAVNO MESTO SIRIJE 25. JUNIJ VIPAVSKI LOKAL. KAVARNA AMERIŠKA OBVEŠČE- VALNA AGENCIJA EVGEN CAR REDKO ŽENSKO IME PREDSEDNIK PRVE SLOVENSKE VLADE LOJZE PRIPADNIKI STAREGA LJUDSTVA URNA PRIPADNIK STARO- JUDOVSKE LOČINE VLADARJEV OPRODA MAJHNA OMARA PRVA ŽENSKA MOŠKO IME NAŠ PRVI OBRAMBNI MINISTER, JANEZ VNETJE SLUZNICE ČAROVNICA NAAJAJI JUŽNO- AMERIŠKO GOROVJE NEVARNA. NALEZLJIVA BOLEZEN A DOHODEK. DOBIČEK RADO ČASL STARO LJUDSTVO A POŠKODBA OD OGNJA TUJE MOŠKO IME (OKRAJ.) BENEŠKI VLADAR AVSTRIJSKI PESNIK EGIPČ. BOG AMON VRTNA SENČNICA KULTRUNA RASTLINA PIJAČA IZ ZDRAVIL. RASTLIN IN VROČE VODE GLAVNO MESIO JUŽNE KOREJE AMERIŠKA ZVEZNA DRŽAVA VELIKO BRAZILSKO MESTO. OKRAJŠANO ANION NANUT KEM. (V.NAKA ZA TALIJ GORA NAD VIP. DOLINO ODPRTINE V STENI ODPRTA TELESNA POŠKODBA PREBIVALEC. RAČ TUJE ŽEN. IME KRATICA SLOVENIJE RAZVALINA KESANJE KRATICA IRSKE 'TERORIST. ORGANIZ. RUSKA REKA (rfe DEL FOTOAPARATA IDUNANOSkJ FARNI 7.AVF.T. POVRŠINSKA MERA ENAKA SAMOGLASNIKA DEL RADIJSKEGA SPREJEMNIKA CELJSKA TOVARNA ŽENA BIVŠEGA RUSKEGA PREDSEDNIKA GORBAČOVA GENERALNI SEKRETAR OZN, KOF1 Rešitev križanke iz 56. številke VG VODORAVNO: poet, Smolar, Ibsen, padalo, Stenar, grozd, Trnovo, Desa, AT, razpad, CE, IO, Dior, gib, virman, osoje, enka, Aida, AN, skala, Imre, Ernani, Aaron, LŠ, ravan, Edo, Jimi, II, oven, enojec, prase, Ulaga, Banat. NAVPIČNO : pista, veselje, ...ob trti in kršinu, Esen, orkan, mol, tenor, malarija, navada, Ana, EG, rozina, Ivica, SP, PO, II, Al, Magda Rodman, PB, odred, Sara, ora, Laos, GO, Erevan, Alzacija, Odesa, rod, eben, nonet. DIVJI LOV Voznik s konjem pelje na vozu gnoj za njivo, spotoma ustavi konja in pogleda, če se je v zadrge kaj ulovilo Ob koncu prve svetovne vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhije, pri nas ni manjkalo pušk in streliva. Marsikje so imeli orožje skrito še cela desetletja, zato seje močno razpasel divji lov na divjačino. Nekaj podobnega seje dogajalo tukaj po razpadu Italije v jeseni 1943. leta, le s to razliko, daje divjala za tem še skoraj dve leti druga svetovna vojna. V vasi, kakšno uro hoda nad Vipavo, je bil pod Italijo pri hiši gospodar, strasten ravbšic1, tako da jim ni zmanjkalo mesa za v ponev. V tistem času pa je bilo težko najti delo in priti do zaslužka, zato so se nekateri težko preživljali. Bilo je pred novim letom po božičnih praznikih in takrat se oglasi pri tem divjem lovcu, zadrgarju2, eden bolj revnih vaščanov. Vpraša ga: “Stric, ali imate kaj za novoletne praznike?” Odvrne mu: “Ja, gori na musovžu3 so, izberi si, manjši so po pet in večji po deset lir.” Na napeti vrvi jc visela cela vrsta odrtih divjih zajcev, obešenih za zadnje noge z glavo navzdol. Meso divjačine je res dobro, če je prav pripravljeno in odišavljeno z začimbami, poleg tega pa je bilo od divjega lovca še po dokaj nizki ceni. V sosednji vasi je bil po drugi vojni v Jugoslaviji nekdo, kije pogosto nastavljal zanke in lovil zajce. Lovski čuvaj je to izvedel in ga zalezoval. Nekega dne gaje čakal, kdaj bo prišel iskat ulovljenega zajca. Čakal je cel večer in celo noč, a ni bilo nikogar na spregled. Drugi dan dopoldne pride tam mimo mož srednjih let, kije peljal poln voz, naložen z gnojem, na njivo. Pri gozdiču seje začel ozirati okoli, pustil tam voz in konja ter odšel v goščavo. Lovski čuvaj, kije čakal kakšnih deset metrov proč od njega, skoči predenj in zakriči: “Zdaj te pa imam!” Mož pa je že pred tem, ko je zašumelo pred njim, spustil hlače in počepnil. Lovski čuvaj je napisal prijavo o divjem lovu in jo oddal sodniku za prekrške. Ko sta prišla mož in lovski čuvaj na obravnavo, je sodnik obtožencu ostro rekel: “Vi ste divji lovec in nastavljate pasti divjim zajcem!” “Ne, tovariš4 sodnik.” Nato reče lovski čuvaj: “Dobil sem ga tam pri zajcu.” Mož mu odvrne, daje šel na potrebo, spustil hlače in počepnil. Tedaj plane predenj s puško lovski čuvaj. Na koncu obravnave seje zgodilo tako: sodnik obtoženega zaradi pomanjkanja dokazov oprosti. Lovskega čuvaja pa je opozoril, naj bo v prihodnje bolj pazljiv in naj počaka, da bo dal hlače gor in prijel zajca. Franc Cerovšek Opombe: 2ravbšic - divji lovec, iz nemške besede Raubschitze, raub - roparski, schitze - strelec 2z.adrgar - zankar, ki nastavlja zanke divjačini, divji lov ^ntusovž - mostovi, hodnik, ponavadi v prvem nadstropju, iz katerega vodijo vrata v sobe 4tovariš - sedaj gospod, takrat so rekli vsakemu tovariš Lovski čuvajje čakal v goščavi celo noč ob ulovljenem divjem zajcu, zjutraj pa le pride pred njega tisti, ki je nastavljal zadrge ČAROVNICE NA SLIVNICI Na sredi Cerknice srečam domačina in ga vprašam, kje je Slivnica. Odvrne mi: “Tam gor j’ Slivn’ca.” Potem mu povem, kaj sem slišal, da namreč domujejo na tej gori čarovnice. Odgovori mi: “Jaa, tiste cuprance so pa tam zgurej na louvu” in pokaže z roko v levo stran pod vrh gore. Čarovnice se zatekajo na tisto stran zato, ker je bolj poraščena z drevjem in grmičevjem. Iz Cerknice se dviga navkreber planinska pešpot na Slivnico. Ob vzpenjanju nanjo opazim vasi, ki so posejane po bližnji in daljnji okolici. Cerkniško dolino obdajajo visoki hribi z obsežnimi gozdovi, poraščeni so s smrekami, jelkami in bukvami. Med temi hribi vidimo v ozadju tudi Nanos z njegovo izrazito obliko, ki se strmo spušča Slivnica se dviga nad Cerknico na višini 1114 metrov, na navzdol od Plese do Razdrtega. vrhu je planinska koča, ki je vidna na sredini slike. Pod vrhom pri planinski koči pa se nam odpre lep razgled na znamenito presihajoče Cerkniško jezero. Prvi ga obširneje opisuje Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske v 17. stoletju. Že takrat gaje odkril svetu. Ob močnem deževju se Cerkniško jezero kmalu napolni in voda ostaja v njem po več mesecev. Poplavljena površina doseže okrog 24 km2. Na Slivnici se nahaja tudi takoimenovana Copmiška jama. Pripovedovali so mi, da seje ohranilo ustno izročilo, ki ga še danes slišimo, da so na Bočkovem na Bloški planoti požgali celo vas samo zato, ker so se tam čestokrat zadrževale čarovnice. To se je dogajalo v temnih dneh srednjega veka, v času inkvizicije. Valvazor opisuje hudourne jame na Kranjskem, med temi omenja tudi Slivnico: “Na gori Slivnici, precej nad Cerkniškim jezerom v Cerkniški fari, najdeš četrto jamo. Blizu nje, zgoraj na vrhu hriba, imajo coprnice sobotni ali čarovniški ples.” Čarovnice so preganjali pri nas in po Evropi v srednjem veku, jih mučili in na grmadah sežigali. V ljudskem verovanju so te ženske imele zvezo s hudičem, jahale so na metlah po zraku, delale točo, povzročale škodo ljudem in živini. Ljudje so vanje verovali, saj niso bili tako razgledani, kot smo danes, zato je bilo takrat več vraževernosti. Franc Cerovšek Slivnica nad znamenitim Cerkniškim jezerom je slovela kot domovina čarovnic Pleve in drobtine Začnimo danes na drugem koncu Vipave. Nova trgovina Farna je res lepa, a zaenkrat ni v njej dobiti nič novega, česar druge trgovine v Vipavi ne bi imele - razen res dovolj parkirišč. Trgovina je zelo razsežna, pogrešam pa napise, kje se katere vrste blago dobi. Blagoslovljena je bila tudi - sedaj smo vsi zelo pobožni, saj moramo poklekniti vsakokrat, ko želimo prebrati ceno blaga na spodnjih policah. Nič za to, saj so tla čista. Okolica pa še ni urejena. Okolica gasilskega doma in balinišča pa je vzorno urejena. Mi se pritožujemo nad slabimi pločniki - prebivalci Vinarske ceste pa še takih nimajo. Avtobusni vozni red pa sedaj visi počez namesto po dolgem in ni v vsaki dobi dneva in noči viden. Nek občinski veljak je rekel na mojo pripombo: “Kdo pa se še vozi danes z avtobusom?” Očitno ni videl dijakov, učencev, starih mamic in očkov, ki jih mladi nimajo časa voziti po opravkih. Imamo pa tudi brezplačno masažo stopal, ko so vse vipavske ulice posute s šodrom zaradi plinifikacije. A vsa čast delavcem: delajo hitro in obzirno, za sabo pospravljajo, kolikor morejo. Naši stari so rekli, da se za lepoto splača potrpet. Bomo videli! Društvo upokojencev je imelo v aprilu uspel izlet - v parlament, kjer nas je sprejela Danica Simšič osebno, nato v Volčji potok, in potem še v muzej Bistra. Na to smo imeli okusno večerjo v Zaklancu pri Vrhniki. Tudi društvo Sožitje je imelo v juniju lep izlet na Košljun na otoku Krku. Ne bi ga omenjala, če ne bi takega izleta imeli pred desetimi leti - zadnjo soboto v Jugoslaviji - takrat, ko so vojaki urejali naš Plac. Takrat je bila vsa obala, ves Krk kot izumrla. Na Košljunu, krasnemu otočku sredi zaliva, vsem v zelenju, nas je - samotne izletnike, sprejel pater, kije znal slovensko, nam razkazal čudovit muzej, poln starin, narodnih noš in tudi starega denarja vseh držav, in nam nato v cerkvi iz 14. stoletja priredil čudovit orgelski koncert. Sedaj pa je na Košljunu vse živo, povsod sami turisti, šolske ekskurzije - edino javno stranišče je na drugem koncu sveta, in ko prideš do njega, je zaprto! Vseeno smo imeli lepo panoramsko vožnjo z ladjo, po zalivu. Park na otočku Košljunu je zelo lep, a malo divji... Krivico bi delala, če ne bi omenila tudi dveh srečanj gibanja Vera in luč, ki sem ga na teh straneh že nekoč predstavila. V aprilu smo se v vipavski farni cerkvi srečali z enako skupino iz Moravč. Gibanje Vera in luč že več kot 30 let združuje ljudi s posebnimi potrebami ter njihove starše in prijatelje. Vipavska skupina je letos z ostalimi primorskimi skupinami poromala v naš Lurd pri Lipici, ki je povsem blizu hotela Maestozo. Ne bom vam pravila, kako je tam. Pojdite in poglejte! Ljudje iz našega gibanja, ki so letos za veliko noč poromali v pravi Lurd, so rekli, daje tu lepše, mirneje - in predvsem bliže! Letos mladina ni prižgala kresa na “grebnu”. Je pa dosti prireditev, ki jih je treba pripraviti in tako ni časa za kres. Naša mladina in “cvetje v jeseni” - upokojenci so požrtvovalni in nas vedno razveseljujejo z raznimi prireditvami. Nada Kostanjevic VREMENSKO POROČILO VIPAVA NANOS APRIL 77,9 l/m" dežja, 11 deževnih dni, 1 x toča, 2 nevihti, 14 x rosa 103,1 l/m" dežja, min. temp. 0 C, maks. temp. 19 C MAJ 2 52,6 l/m dežja, 9 deževnih dni, 2 nevihti, (sušno, vetrovno) 13 x rosa 50,7 l/m dežja, min. temp. 5°C, maks. temp. 24,5°C JUNIJ 2 142,1 l/m dežja, 11 deževnih dni, 7 nevihti, 13 x rosa 147,1 l/m" dežja, min. temp. 1 C, maks. temp. 24 C Nada Kostanjevic in Ivica Jel PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 31.3.2000 DO 31.6.2000 Amalija Ambrožič Slap 3.000 SIT Cvetka Brajovič Ljubljana 5.000 SIT Dora Bratuš Vojkova 34 2.000 SIT Marija Cotič Vinarska 1 1.000 SIT Julka Poniž - Dum Francija 50 FF = 1.650 SIT Mirko Fabčič Švica 3.000 SIT Francka Ferjančič Na Hribu 20 2.000 SIT Ana Pavlin - Florjančič Škofja Loka 2.000 SIT Miroslava Hrovatin Ajdovščina 5.000 SIT Betty Herudek Nemčija 2.000 SIT Zora Hrepevnik Vinarska 2 2.000 SIT Evelina Humar - Mahnič Ljubljana 3.000 SIT Tana Matič Vinarska 1 2.000 SIT Ivanka Meze C. 18. aprila 7 1.000 SIT Rina Nabergoj Ajdovščina 3.000 SIT NN Ormož 5.000 SIT NN Vipava 2.000 SIT NN Vipava 1.000 SIT NN 1.000 SIT Olga Podobnik Ljubljana 3.000 SIT Jože Rehar U. Milana Bajca 22 1.500 SIT Silva Roblek Kranj 3.000 SIT Martin Silvester Ljubljana 1.000 SIT Ana Stecca Trst 5.000 SIT Družina Sterlekar Ljubljana 2.500 SIT Edi Štefin U. V. Reharja 18 5.000 SIT Mara in Jože Virant Vojkova 3 5.000 SIT Fanči Višini Trst 5.000 SIT Skupaj 78.150 SIT Vsem se najlepše zahvaljujemo! Svoje prispevke lahko nakažete tudi na žiro račun KS Vipava 52010-645-50977 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS. VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA JUNIJ 2001 720 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vera Poniž, Nada Kostanjevic, Vladimir Anžel in Breda Butinar - lektorica Sodelovali so še: Ivan Princes, Jožko Humar, Božidar Premrl, Janko Vehovar, Zora Hrepevnik, Vida Babič, Alenka Tratnik, Andrej Vovk, Jana Bolčina, Mojca Mihelj, Alenka Čehovin, Andreja Rehar, Vanja Trkman, Andreja Bratovš, Marko Lavrenčič, Aleks Semenič, Boštjan Prelc, Marko Protič, Meta Praček, Tine Petrič, Matic Ličen, Kaja Ferjančič, Urban Lukin, Karin Pudgar, Daša Pepelko, Tjaša Poljšak, Luka Česen, Monika Petrič, Andrej Nabergoj, Mirjam Ferjančič, Sindis Čufer, Matija Marc, Danica Benčina, Alenka Poljšak, Irena Božič, Pavla Jamšek, Andreja Pegan - Fajdiga, Marjeta Pirc - Pavlič, Ana Velagič, Karmen Smet - Rondič, Zofija Marc, Franc Cerovšek, POPRAVKI V VG št. 56 je na strani 44 avtor sestavka Stari predmeti Marko Protič (in ne Petrič). Za napako se opravičujem. Urednica VSEBINA Občinski praznik 2001 .............................................................................. stran 1 Iz naše preteklosti Vzpon in zaton protestantizma na Vipavskem ......................................................... stran 2 Vipava in Vipavci v ogledalu Bleiweisovih Novic .................................................... stran 9 Kapelice in znamenja v našem okolju ................................................................ stran 10 Stara gora nekoč in danes .......................................................................... stran 12 NOB v Vipavi 1941 - 1945 ........................................................................... stran 15 Predstavljamo vam Grabrijanovi - moji predniki ....................................................................... stran 19 Baron Janez Henrik Maasburg ........................................................................ starn 24 lz naše KS Poročilo o delu KS Vipava ........................................................................... stran 28 Iz naše občine Praznovanje občinskega praznika in dneva državnosti ................................................ stran 29 Kulturne prireditve ................................................................................ stran 32 Staro rimsko grobišče v Vipavi ..................................................................... stran 32 Praznovanje na Gočah ............................................................................... stran 33 Problematika mladih v Vipavi se rešuje ............................................................. stran 36 Iz ustanov in društev IzŠG Dijaško obmejno srečanje Primorske .................................................................. stran 37 Razstava ............................................................................................ stran 39 Zaključna prireditev ................................................................................ stran 39 Iz OŠ Prostovoljci na OŠ v Vipavi ........................................................................ stran 43 Prispevki članov literarno - novinarskega krožka .................................................... stran 44 Novičke iz šolskih klopi ............................................................................ stran 47 Uganke stran 48 Iz CUIO Očistimo potoček stran 49 Iz društev Za boljše sporazumevanje ............................................................................ stran 50 Pri osemdesetih še telovadi stran 52 Naš izlet na Goli otok stran 53 Za dom in družino Saditi za prihodnost stran 54 Graditi za prihodnost stran 54 Iskrice stran 54 Obiskala sem 91-letno botro stran 55 Kako sem doživljala mesec maj v srednji Italiji stran 56 In memoriam Vinko Kobal stran 59 Za razvedrilo Križanka ............................................................................................ stran 60 Divji lov stran 61 Čarovnice na Slivnici stran 62 Pleve in drobtine stran 62 Vremensko poročilo stran 63 v j rž Mi c/l Vipm fljdouščina sP 0 UlPRUSKI 2001 352.9(497.12 0077975,57 U i pava) lOBISS O ( LAVRIČEVA KNJIŽNICA