leto XXXIV. — Številka 27 8. julija 1982 Cena 5.—šil. (7 din) Poštnina plačana v gotovini Celovec P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Farbanje — komu v korist? Zadnjo soboto so slavnostno otvorili in žegnali novo poslopje ORF v Celovcu. Navzoča je bila skratka vsa koroška prominenca, z Dunaja je prišel šef avstrijskega radia in televizije, Gert Bacher, in spregovoril je lahko marsikateri vidni predstavnik javnega življenja. Tudi Cerkev s škofom Kapellarijem na čelu so primerno upoštevali. Koga niso upoštevali? Trikrat lahko ugibate: slovenske narodne skupnosti na Koroškem v sporedu otvoritvenih slovesnosti za novi deželni studio v nobenem primeru ni bila upoštevana. Četudi razpolaga ORF na Koroškem celo z lastnim slovenskim oddelkom. Zato sta obe slovenski osrednji organizaciji na seji koordinacijskega odbora sklenili, da „iz danih razlogov nismo v stanju, da bi se otvoritvenih slovesnosti udeležili11. To je rečeno v pismu deželnemu intendantu ORF, Ernstu VVillnerju. Le zakaj ORF ni hotel upoštevati koroških Slovencev? Kaj si je pri tem mislil? Je mar od samega „stre-sa“ pozabil na to, da živijo na Koroškem mdr. Slovenci in da deluje v Celovškem studiu tudi slovenski oddelek! Gotovo ne. Niso pač nas hoteli upoštevati. Najboljši dokaz za to: ko smo Slovenci hoteli vedeti, če je možno, da bi na otvoritvi zapeli kako slovensko pesem, se je reklo, da ne. „Zbor ,a capella1 bo zapel namreč samo državno himno.“ To so nam prej sporočili. V resnici pa je zapel 6 (!) pesmi, a nobene slovenske ... ! Vprašamo se le, komu naj tako farbanje koristi?! In še nekaj: generalni intendant avstrijskega radia in televizije, Gert Bacher, je sicer označil manjšino kot obogatitev, v isti sapi pa ostro zavrnil možnost razširitve jugoslovanskega oz. slovenskega programa v „našem oddajnem prostoru". To predvsem zato, ker je, tako Bacher, Jugoslavija država z drugo družbeno ureditvijo". Zato se je očitno treba bati slovenske televizije kot vrag križa. Sicer je Bacher v nedeljo odpotoval v Slovenijo na srečanje s slovenskimi kolegi, si ogledal mdr. televizijski studio v Kopru, ter se pogovarjal s predstavniki slovenskega radia, kako še bolje sodelovati. Vprašamo Sacherja: kako resno jemlje sploh svoje lastne obljube o sodelovanju, ko pa se boji jugoslovanske televizije kot vrag križa? Vabimo Vas, da si na ljubljanskem 1. sporedu v soboto, 10. julija, ob 19.50 uri (po poletnem času) ogledate oddajo o delu in življenju Slovencev v Svečah. V oddaji bosta nastopila pevski zbor „Kočna“ ter pevsko instrumentalna skupina. Spregovorili pa bodo dr. Janko Zer-zer, dr. Valentin Inzko, dr. Anton Fei-nig ter Amalija Feinig. Spoštovani! Ob osrednji protestni manifestaciji slovenske mladine v Celovcu zavzemata obe osrednji organizaciji koroških Slovencev, NSKS in ZSO, sledeče stališče: Zadnji politični dogodki na Koroškem znova potrjujejo, da se dolgoletna diskriminatorična in netolerantna politika uradne Koroške napram koroškim Slovencem ni spremenila. številna manjšini sovražna dejanja in vehementna gonja proti rabi našega jezika v javnosti so privedle do zaostritve političnega vzdušja. Prepoved nastopa slo- Slovenski mladini izražamo vso našo podporo! venskemu mladinskemu zboru na našem naselitvenem prostoru, odstranitev dvojezičnih napisov, kjer polovica otrok obiskuje pouk slovenščine; nacionalistična dejanja nekaterih koroških uradnikov, ki zapirajo okenca, kadar slišijo slovensko besedo, to so le prve značilne akcije nestrpnosti, ki so privedle do škandaloznih nemškona-cionalnih izpadov na Slovensko gimnazijo v Celovcu. Tudi ob otvoritve novega dežel-nega studia ORF v Celovcu so izrinili slovenski jezik, prav tako kot je to počel deželni šolski svet, ki Je zavrnil vloge osrednjih organizacij, ker so bile napisane v slovenskem jeziku in se pri tem skliceval na odredbo k zakonu o narodnih skupinah. Ta zakon pa bistveno zožuje | ice naše narodne skupnosti ii tako v nasprotju s členom 7 A T' dogodki so v ostrem nasp LU S. temeljnimi človekovimi pr l ®J!'j in z vsemi mednarodnimi . P11 manjšinske zaščite in izn jejo VVagnerjevo trditev, da je °™skem vse v najboljšem ret . be osrednji organizaciji ki skih Slovencev, NSKS in ZSO, P.r‘c° teh zadnjih protimanj skih izpadov zelo zaskrbljeni i ogorčenjem ugotavljata, da s s m uradne Koroške ni niti najm i6 voli® in pripravljenosti za ansko reševanje naših ustavno 'n3renih pravic’ Zato podpire Protestno manifestacijo mladin 'zrazamo vso našo solida Podporo pri izbojevanju naših | c. Raba slovenskega jezika v mu j Za nas oajučinkovitejši «*’ da tudi uradno Koroško I n°n‘'ramo z življenjsko voljo n narodne skupnosti. Narodni svet koroških Slovencev dr. Matevž Grilc predsednik Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem d'Pl- inž. Feliks Wieser, I, r. Predsednik Zupan Miha Posod (SPO): V Žitari vasi dve vrsti Mudi Odbornik EL: dipl. trg. J. Habernik, T. Hribernik in dir. F. Kukoviča Socialistični in efavpejevski občinski odborniki žitrajske občine so na seji v torek dokončno pokazali, kaj jim pomeni dobrobit otrok, koliko jim je mar mirni in enakopravni razvoj v občini — namreč nič. Ponovno so dokazali, da hočejo in bodo zganjali svojo politiko tudi na hrbtih otrok. Da pa je to mogoče, so na seji preprečili otroški vrtec, ki naj bi bil v stari ljudski šoli in so svetohlinsko obljubljali, da bodo — tu posebno socialisti — sami zgradili otroški vrtec. S kakšnimi sredstvi, kdaj in kje — vse to pa naj si občani zmudlajo iz prstov. Torkova občinska seja je bila razmeroma kratka, točke dnevnega reda pa so bile, kot že rečeno, za nadaljnjo občinsko pot precej važne. Kot prvo je občinski svet soglasno sklenil izredni proračun za leto 1982, ki znaša skoraj 4,5 milijonov šilingov. Največ, skoraj 3,5 milijonov bo šlo za novo ljudsko šolo, ostalo pa za pot na Plaznico in za nakup ostalega dela Žene-škega jezera. Redni in izredni občinski proračun za leto 1982 zna- Slovenski mladinci so včeraj popoldne pred poslopjem deželne vlade v Celovcu protestirali proti odločitvam velikovškega občinskega sveta, ki je slovenskim mladinskim zborom zabranil nastop v Gradu, proti škandalozni odločitvi žitraj-skih občinskih mandatarjev, ki so se jasno izrekli proti dvojezičnosti v šoli, proti mazaški akciji na Slovenski gimnaziji v Celovcu in nenazadnje tudi proti koroškim vladajočim strankam, ki slejkoprej koroškim Slovencem kratijo pravice, zajamčene m. dr. v členu 7 ADP. V imenu Koroške dijaške zveze je spregovoril predsednik Rudi Vouk, ki je med drugim dejal: „Predobro se še spominjamo zadnjih dveh primerov diskriminacije naše narodne skupnosti na Koroškem — dogajanj na celovškem kolodvoru dne 8. maja, in teden navrh: mazaške akcije nemških nacionalistov na poslopju ZG za Slovence. Oba ta dogodka sta tipična za trenutno vladajoče protimanjšinsko vzdušje na Koroškem, katerega vzroke lahko iščemo v koroški deželni politiki. Pri tem je Wagner najbrž pozabil, da je Celovec slejkoprej politično, kulturno in izobraževalno središče koroških Slovencev. Kot lahko sklepamo iz njegovih izjav, se on počuti samo kot dež. glavar za nemško govoreče Korošce. Ogorčeni smo nad lažmi, ki so jih razširjali koroški in avstrijski časopisi — način njihovega poročanja o šata po tem nad 14,9 milijonov šilingov. EL Žitara vas je predlagala, da bi previs iz leta 1981 namenili za gradnjo otroškega vrtca, a so ostali to oklonili. Že tu se je pokazalo, da je drugim dvemam frakcijam otroški vrtec deveta briga. Zadeva otroškega vrtca bo našim bralcem gotovo znana — EL je predlagala, da bi občina v stari ljudski šoli napravila otroški vrtec. Ker sama nima denarja, je EL pridobila Slovensko šolsko društvo. To je v slovenskem pismu občini najavilo svojo pripravljenost. Edino, kar bi občina morala sprejeti, je popravilo strehe in letna podpora 50.000 šilingov. Drugi dve frakciji sta precej časa muškali sem in tja in v torek je končno prišlo na dan — dvojezičnega otroškega vrtca ne bo, ker bi bil dvojezičen in ker ga je hotelo voditi Slovensko šolsko društvo. Predvsem socialist Pepelnar je tu argumentiral dogajanjih na kolodvoru meji na način poročanja v totalitarističnih sistemih in diktaturah. Razočarani smo tudi nad novim načinom manjšinske politike zveznega kanclerja Kreiskega, ki je izjavil, da se „pod pritiskom" noče pogajati. Vprašati se smemo, od kdaj naprej je možno interpretirati zavzemanje za pravice manjšin kot pritisk? Ali se hočejo avstrijske oblasti pogajati o dokončni rešitvi člena sedem šele tedaj, ko manjšine ne bo več? Če bomo vedno popuščali mi, ki smo šibkejši, se bomo končno znašli pred zadnjim kompromisom: obstojati dalje brez vsakršnih pravic ali pa izginiti iz površja zgodovine. precej skurno in trdil, da hoče SŠD ustanoviti samo slovenski otroški vrtec in da je sadove slovenske vzgoje videti pri slovenskih dijakih in kolodvorski akciji. Nadalje je še dejal, da socialisti vzgoje nikoli ne bodo prepustili privatnim društvom, ker EL zahteva slovenski vrtec. Verjamemo, da mora Pepelnar misliti v kategorijah enolončnega internacionalizma socialistične zvrsti, ki ga socialisti in z njimi vred tudi ljudska stranka pri osi-ranju Slovencev tako mojstrsko uporabljajo. Pepelnarju in njegovim socialističnim in efavpejev-skim somišljenikom pa se je najbolj zaletelo slovensko pisano pismo SŠD. Čeprav priznava pravico do slovenskega pisma, pa bi SŠD po njihovem le moralo vedeti, da hoče voditi dvojezični vrtec in zato naj bi bilo pismo tudi dvojezično. Kako je že občina pisala na Dunaj: Predsednica Kluba slovenskih študentov na Dunaju, Maja Hader-lap, je poudarila, da imamo na Koroškem še posebnega činitelja spornosti, deželnega glavarja Wag-nerja, ki s svojo politiko in s svojimi izjavami seje razdor med ljudi. 14. aprila ob spominski proslavi 40-letnice pregnanstva in upora koroških Slovencev v koncertni hiši je samovoljno nastopil in si upal trditi pred množico prizadetih v svojem govoru med drugim, da so edinole aliirane sile osvobodile Avstrijo. VVagner se ne zaveda, da je žalil navzoče, da je denunciral protifašistično usmerjenost in demokratičnost Slovencev na Koroškem in vseh avstrijskih antifašističnih bor- vsi nastavljenci občine obvladajo oba deželna jezika in slovenski del prebivalstva je popolnoma zadovoljen. Župan Miha Posod, član socialistične stranke Avstrije, pa je vedel povedati, da so v občini dve vrsti ljudi — zwei Arten von Men-schen — nemško in slovensko govoreči. Tale „zwei Arten" hudičevo smrdi po nacionalsocialistični terminologiji in tudi mišljenju, ki pozna med drugim celo „artfremde“ ljudi. Po vsem, kar se sedaj dogaja v Žitari vasi, lahko rečemo, da so socialisti in ljudska stranka odbili ponudbo SŠD samo zaradi tega, ker je to slovenska ustanova. To so zastopniki EL tudi povedali in takoj zavrnili vse trditve, da hoče SŠD samo slovenski vrtec. „Mi hočemo dvojezižni vrtec. Če hočemo mir, moramo vzgajati že mladino v tem duhu," je dejal Tinej Hribernik. Kukoviča pa je rekel, da spravljajo nekateri občinski odborniki med prebivalstvo napačne informacije in da se zato poslužujejo tudi plitvih izgovorov. (Dalje na 4. strani) cev. Šele ti so postavili temelje svobodni republiki Avstriii. Predsednik Zveze slovenske mladine, Marjan Pečnik, pa je med drugim dejal, da je pravica do izobrazbe v svojem materinem jeziku ena od osnovnih človekovih pravic. Delegacija je predala deželnemu svetniku Rudolfu Gallobu, kot zastopniku deželnega glavarja Wag-nerja resolucijo, v kateri slovenski mladinci zahtevajo Pravico nastopanja slovenskih prirediteljev v vseh javnih in komunalnih poslopjih, namenjenih za prireditve! Dosledno dvojezičnost v vseh dvojezičnih šolah po šolski odredbi iz leta 1945! Upoštevanje slovenskega jezika v vseh uradih in javnih ustanovah dvojezičnega ozemlja vključno glavnega mesta dežele Celovec/ Klagenfurt! Uradno raziskavo desnoekstremi-stičnih izpadov na višji tehnični šoli v Borovljah in v njeni okolici, objavo njenih rezultatov kot tudi prepoved manjšini sovražnih dejavnosti! Ponovno poživitev pogovorov med zastopniki manjšine in zastopniki zvezne in deželne vlade! Javno opravičilo deželnega glavarja Wagnerja pri prizadetih zaradi žaljivih besed ob spominski proslavi 40-letnice pregnanstva in upora koroških Slovencev! 2/po|itika 11 ^ 8. julija 1982 naš tednik]_____________________________________________________________________________- TEDNIKOV KOMENTAR Konec junija je bil v Celovcu „Teden srečanja“ („Woche der Begegnung"). V okviru tega „ted-na“ se vsako leto podeli „Bach-mannova nagrada“ („lngeborg-Bachmann-Preis“). O RF in mesto Celovec povabita približno trideset pisateljev k sodelovanju. Povabljeni avtorji predstavijo neko nepublicirano delo in žirija, ki šteje enajst kritikov iz Avstrije, Nemčije in Švice, razpravlja o kvaliteti prebranih del. Letos je literarni grand prix zmagal Švicar Jurg Amann, ki je bral kot zadnji. Žirija je na njega že takorekoč čakala, ker so bili teksti prejšnjih avtorjev, med njimi tudi trije Korošci, bolj ali manj slabi. Amannov tekst je bil po ne sodelujejo, je formuliral Bern-hard Huttenegger tako: „lch lese mit niemandem um die Wette.“ in Huttenegger gotovo ni eden najslabših. Gert Jonke, ki je doslej edini, kateremu je „Bachmannova nagrada“ na literarni poti navzgor res pomagala, pravi, da je sodeloval izključno zaradi denarja in bi, če bi še kdaj sodeloval, bral samo v primeru, da bi bil v „ finančni krizi". Mislim, da bi bilo še bolj težko, dobiti dobre avtorje, če nagrada ne bi bila tako visoko dotirana. Žirija podeljuje štiri nagrade v višini od štirideset tisoč šilingov (štipendija) in do stodvajset tisoč šilingov („Bach-mannova nagrada") — in to je Celovški literarni grand prix mnenju žirije najboljši in je dobil, kar se v minulih dneh ni zgodilo, pozitivno kritiko vseh. „ Koroško čast" je rešil mladi VValter Vogl, ki so mu podelili štipendijo in mu priznali „gotov talent". Ostala koroška zastopnika" Robert Gratzer in Engelbert Obernosterer pa sta tako odpovedala, da se je šef žirije Marcel Reich-Radetzky vprašal, kdo jiju je sploh povabil. In to je glavna „nedognanost“ „Bachmannove nagrade": kvaliteta tekstov je poprečno slaba. Vsako leto je manj dobrih avtorjev in s tem tudi manj dobrih del, čeprav so vedno spet znana imena med nastopajočimi. Problem je v tem, da so avtorji v glavnem proti temu celovškemu literarnemu grand prixu. Dobri pisatelji so odpovedali že v prvem letu. Zakaj jasnoda vaba za avtorje, kj so nasplošno v finančni krizi. Če bi šlo samo za čast, bi po mojem ne našli niti enega, ki bi bral pod temi pogoji. Opozoriti pa je tudi treba na to, da je žirija vedno bolj nekvalificirana. Humbert Fink, ki je sicer eden izmed očetov nagrade, je deplasiran, ker nima niti pojma o literarni kritiki. Horizont Sylvije Patsch pa ni segel čez besedici dobro ali slabo. Za Reicha-Radetzkega pa je ta nagrada itak le show. Treba bo najti alternativo: aii resne kritike in dobre avtorje, ki se strinjajo s pogoji, ali pa nove oblike javnih literarnih natečajev. Dober model je na primer „karnt-ner fruhiing", ki „nagrajuje“ vse povabljene pisatelje enako in brez puhlosti gotovih literarnih kritikov. Že nekaj let prireja delovna skupnost za slovenščino na višjih šolah v sodelovanju z Deželnim šolskim svetom za Koroško tako imenovani slavistično-pedagoški seminar; letošnja osrednja tematika je bila v zvezi s 25-letnico Zvezne gimnazije za Slovence „Duhov-na emancipacija slovenske narodne skupnosti na Koroškem". To emancipacijo so osvetlili predavatelji z raznih področij. Vodja oddelka za manjšinsko šolstvo, okrajni nadzornik Rudi Vouk, je predaval o razvoju obveznega šolstva, nadzornik za ZG za Slovence, dr. Valentin Inzko, pa o višjih in srednjih šolah in o mestu pouka slovenščine na teh šolah. O razvoju in perspektivah kulturnega dela koroških Slovencev sta predavala predsednik KKZ Lovro Kašelj in podpredsednik SPZ Tomaž Ogris (prebral je predavanje pred- sednika Valentina Polanška, ki zaradi bolezni ni mogel priti). Pevsko in glasbeno področje je obdelal obirski župnik Tomaž Holmar, področje likovne umetnosti pa Janez Zvvitter-Tehovnik, profesor na ZG za Slovence. Stanje, položaj in mesto slovenske kulture danes, to je zagotovo področje, ki daje mnogo misliti, ki je predmet številnih razprav med Slovenci. Kaj je bistvo naše kulture, v čem se razlikujemo od sosedov, v čem smo jim podobni? Kake posledice imajo razni vplivi, politični, gospodarski, geografski? Kaj je z zgodovinskimi prvinami naše kulture, v koliko se te prvine spreminjajo? Vse stvari, mimo katerih ne more nihče, ki mu je količkaj pri srcu in v zavesti samobitnost našega naroda. Tržaški pisatelj Boris Pahor, izdajatelj revije za literaturo in kulturo „Zaliv“ v Trstu, je v zelo kritičnem predavanju skušal osvetliti položaj naše kulture danes in njeno mesto v tem našem geografskem prostoru. Boris Pahor, ob Alojzu Rebuli najbolj znani slovenski pisatelj in mislec na Tržaškem, ta Odisej ob jamboru slovenstva ob morju, borec proti nacizmu in fašizmu — zaradi svojega prepričanja je užil strahote dachauskega kaceta — je zaskrbljen zaradi raznih pojavov v slovenski kulturni politiki. Emancipacijo koroških Slovencev v znanosti so ponazorili univ. doc. dr. Andrej Moritsch z Inštituta za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na dunajski univerzi, univ. as. dr. Erik Prunč z Inštituta za slavistiko na graški univerzi in dr. Avguštin Malle, ravnatelj Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. S svojimi prispevki so osvetlili, vsak s svojega področja, znanstvena prizadevanja koroških Slovencev. Na področju jezikoslovja in zgodovinskih znanosti čaka še dosti dela, deloma zaradi neobdelanosti, deloma tudi, da bi se odpravila napačna pojmovanja. Tematiko „Avstrija. Kaj je avstrijsko?" so skušali objasniti dr. VValter Obermaier z dunajske mestne in deželne knjižnice v kulturnozgodovinskih razmišljanjih o pojmu avstrijske ideje, univ. as. dr. (Nadaljevanje na 4. strani) NAŠ TEDNIK — Lastnik (založnik) in izdajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev". Uredništvo: Jože VVakounig (glavni urednik), urednika: Janko Kul-mesch in Franc VVakounig; Viktrin-ger Ring 26, 9020 Celovec. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek, naroča se na naslov: „Naš tednik", Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave: 0 42 22/51 25 28 Naš zastopnik za Jugoslavijo ADlT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22 30 23. DAVID V BEJRUTU Murschetz, »Die Zeit«, Hamburg V naših vrstah ni škandalov in korupcije Klub slovenskih občinskih odbornikov si je priboril svoje politično mesto Pred devetimi leti je bil ustanovljen Klub slovenskih občinskih odbornikov. Pred dvema letoma je bil zadnji občni zbor Kluba. Mag. Filip VVarasch, eden izmed glavnih pobudnikov te važne slovenske ustanove, predseduje Klubu od prvega občnega zbora naprej. Trenutno so poleg VVarascha še v odboru: podpredsednika Lado Hajnžič in Anton Gabriel, Mirko Kert (tajnik) ter odbornika Rozi Wernig in Hanzi Užnik. Kot organizacija, ki služi slovenskim občinskim odbornikom, izvoljenim na samostojnih Enotnih listah, ki torej dela v smislu samopomoči koroških Slovencev, si je Klub priboril pomembno politično mesto med koroškimi Slovenci. „Koroški Slovenci bolj kot leta poprej govorimo o samopomoči," je dejal predsednik Kluba VVarasch v pogovoru z NT. VVarasch: „Vsaka samopomoč pa bi bila nelogična, naravnost absurdna, če bi se izražala samo na kulturnem in morda gospodarskem področju, ne pa na političnem. Klub zagovarja in dosledno izpolnjuje politično samo- pomoč že od prvega dneva svoje ustanovitve naprej. Izkazalo se je, da smo se pravilno odločili." Kje in kako se izraža ta samopomoč, ki jo nudi Klub slovenskih odčinskih odbornikov? VVarasch: „Najvažnejša naloga Kluba je, da povezuje, strokovno izobražuje občinske odbornike ter da daje politično nadgradnjo za samostojne liste na občinski ravni. Klub pa je tudi odprt drugim slovenskim občinskim odbornikom, ki niso bili izvoljeni na samostojnih listah, marveč na listah večinskih strank — v kolikor se želijo ti odborniki aktivno zavzemati za pravice pripadnikov slovenske narodne skupnosti. Do danes pa je na žalost tako, da se odborniki večinskih strank te možnosti ne poslužujejo. Verjetno zato, ker jih trdno veže frakcijska disciplina." Preden se je Klub slovenskih občinskih odbornikov ustanovil, ni bilo glede občinske politike nobene povezave med koroškimi Slovenci. VVarasch: „Konkretno lahko trdim, da slovenski občinski odbornik, ki je bil izvoljen na samostojni listi in ki je bil oddaljen 5 km od drugega slovenskega samostojnega občinskega odbornika, ni vedel za njegove politične odločitve. Ta- kih primerov danes ni več. Slovenski samostojni občinski odbornik v Pliberku je docela obveščen o dogajanjih v drugih predelih Podjune, v Rožu in na Žili." Povezava, strokovno izobraževanje, politična nadgradnja za samostojne liste na občinski ravni — kaj pomeni to konkretno? VVarasch: „Klub slovenskih občinskih odbornikov je organiziral nešteto predavanj, izobraževalnih dnevov, se angažiral pri izdajanju občinskih listov ali drugih informativnih in propagandnih izdaj. Navsezadnje pa je bil tudi Klub tisti, ki je omogočil kandidaturo samostojnih list v občinah, kjer je izgledala izvolitev samostojnega občinskega odbornika na prvi hip nemogoča. S temi in podobnimi akcijami, nenazadnje v sonositeljstvu Koroške enotne liste, si je Klub slovenskih občinskih odbornikov priboril svoje politično mesto med koroškimi Slovenci." In kakšne so težave Kluba ter slovenskih samostojnih občinskih odbornikov? VVarasch: „V prvi vrsti so težave v protislovenski nastrojenosti uradne koroške politike. In prav tu se izkažejo politiki lokalnih večinskih strank kot prezvesti izpolnjevalci želja velikih. V bistvu je tem ljudem koroški Slovenec važen pred volitvami, ko gre za glasove, slovenski občinski odbornik pa mogoče tik po volitvah, ko gre za župana. V vsem ostalem obdobju pa bi bilo po njih mnenju najbolje, če ga ne bi bilo." Protislovenska nastrojenost uradne koroške politike povzroča nešteto težav. Čeprav je v preteklosti marsikateri spoznal — predvsem po zaslugi občinskih listov —, da ni vse res, kar piše „Kleine Zeitung" ali pa spregovori deželni glavar na svojih nedeljskih govorih. Vendar to niso edine težave. VVarasch: „Želimo usposobiti vsakega občinskega odbornika in aktivista Enotnih list, da bo učinkovito pomagal drugim v okolju, kjer živi in dela, s tem pa najbolj koristil naši skupni stvari. Dosti naših volilcev nas je zapustilo zato, ker so izgubili zaupanje v našega aktivista. Zato je tudi edina alternativa, da si zaupanje pridobimo nazaj. Naš občinski odbornik mora v vsej večji meri biti zastopnik ,malega človeka1, ki mora vedeti, da ima v odborniku EL pravega prijatelja, človeka, ki bo iskal rešitev problema, dokler je ne bo našel. Rad bi pa še tole poudaril: na vsak način bo treba preveriti našo koalicijsko politiko, kaj je dala na- šemu volilcu in kaj nam morda vzela na substanci. Velike stranke rade obljubljajo uresničitev mil1' jonskih projektov, ki jih potem nl’ odgovornost za neuspeh pa želij0 naprtiti na ramena slovenskega partnerja." Sicer pa je tudi na vasi vedno več volilcev, ki se odvračajo od tradicionalnih strank ter politike nasploh, tako predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikom „Med njimi so predvsem tudi m la; dinci. Naša naloga bo, da te lju01 pridobimo za alternativno politik0 poštenosti. V naših vrstah ni škan dalov in korupcije. V naših vrsta moramo dati vsem poštenjakom možnost, da najdejo zatočišče ,n možnost sodelovanja." Filip VVarasch je tudi občins^j odbornik na Djekšah. Leta 1973 i na Djekšah kandidirala slovensk samostojna lista prvič v 2. repub 1 ki in dobila mandat. Pri zadnjih v° litvah je EL Djekše napredovala z 13 glasov (od 41 na 54). Nas zadnje vprašanje predsedniku K' ba slovenskih občinskih odboh1^ kov: se že pripravljate v Klubu n naslednje občinske volitve? VVarasch: „Če izpolnimo nalo9 ’ ki smo si jih začrtali, je to naJ boljša priprava na volitve." Janko Kulmesc^1 Prelat Aleš zecimer - 80 let Nikoli ni iskal svoie časti in slave V torek, 13. julija, bo praznoval svojo 80-letnico prelat gospod Aleš Zechner. Gotovo je malo duhovnikov v škofiji, ki bi bili tako znani in priljubljeni med narodom kot je to slavljenec. Posebno farani župnij, kjer je deloval vneto in z vso močjo, se ga radi spominjajo in priznavajo njegovo delovanje na dušnopastir-skem, socialnem in kulturnem področju. Posebno pa poudarjajo, daje bil prelat Aleš Zechner zmeraj »mila duša«, kije molčal, kjer je bilo potrebno, pa govoril in zastavil ves svoj vpliv, kjer je spoznal, da je potrebno. Pa naj je to bilo prilično ali neprilično. slovje in 11. julija 1926 je pel v domači fari novo mašo. Mladi kaplan je deloval v Šmihelu in Dobrli vasi. Povsod je pridno zavihal rokave in prijel za delo. Spoznal je, da se kot duhovnik slovenskega naroda ne bo mogel omejiti samo na zgolj dušnopastirsko delovanje, ampak je njegov nasvet, njegova roka, in njegovo znanje potrebno tudi na drugih področjih. V razgovoru z Našim tednikom je dejal, da so spet veliko igrali, da se je kulturna dejavnost koroških Slovencev spet razmahnila. Aleš Zechner ni držal rok križem. Ko sem ga pobaral, katere igre so igrali, je dejal, da jih je bilo mnogo. V Šmihelu so igrali ali pri Šercerju oz. v farovžu, v Dobrli vasi pa tudi v proštiji. Tedanji škof, Adam Hefter, po rodu Bavarec,^e delavnega kaplana poklical v Celovec za svojega tajnika — stolnega kaplana. Aleš Zechner je dejal, da je pri birmah v slovenskih farah — tudi takih farah, ki so danes že ponemčene oz. ponemčurjene in potuj-čene — poleg škofa, ki je govoril samo nemško, slovensko je le malo razumel, on pridigal slovensko. Pri teh obiskih našega ozemlja je slavljenec spoznal potrebe in upravičene zahteve koroških Slovencev. Po petih letih je leta 1932 nastopil službo kapelškega župnika. Rekel je, da je hotel v Kapli ostati do svoje smrti, a je iz pokorščine odšel najprej v Dobrlo vas in potem v stolni kapitelj v Celovcu. V Železni Kapli je Zechner dal napraviti iz bivšega farovškega hleva sedanjo farno dvorano, popravil cerkve in vrnil slovenskemu liturgičnemu jeziku tisto mesto, ki mu je pripadalo. Skoraj ni bilo nedelje, da Aleš Zechner ne bi obiskoval vasi in zaselke v kapelških grabnih. Tako se prav živo spominja Peršmanove družine, kjer je večkrat imel verske nauke. Pri teh verskih naukih je dodobra spoznal svojo faro in ljudi. Tem ljudem je stal ob strani v najhujših trenutkih in v najhujšem trpljenju koroških Slovencev — v dobi nacizma. Njemu ni bilo treba nastopiti bridke poti v izgnanstvo ali ječe, je pa bil vso vojno dobo več ali manj na muhi nacističnega režima. Aleš Zechner je z vso odločnostjo podpiral slovenske partizane in jih zagovarjal tudi tedaj, ko so jim drugi kradli čast in zasluge. Nad dvajset let je pastiroval v Železni Kapli med svojimi gorjanci in nato prevzel dobrolsko faro. Dekanijo je prevzel že prej. Tudi tu je Aleš Zechner napravil ogromno dobrega za svoje farane. Njegovo delovanje pa ni bilo v zakotičku in zaradi tega je bil poklican v stolni kapitelj, kjer je zastopal slovenske vernike in svoje sobrate. Tako je dejal: „Ker sem poznal in poznam položaj v slovenskih in dvojezičnih farah, sem zmeraj pojasnil položaj in tako mogel preprečiti tudi marsikaj neprijetnega. Ker so vsi vedeli, da moja beseda drži, je tudi obveljala". V stolni kapitelj ni šel zaradi častihlepja, ampak „iz pokorščine". Aleš Zechner se je rodil 13. julija 1902 v številni Jugovi družini v Voljni vasi pri Žvabeku. Bil je deveti od enajstih otrok. Jugova hiša je biia na zelo dobrem imenu. Bistri Jugov Lekšej je najprej obiskoval anorazredno slovensko ljudsko šo-i° v Žvabeku. Prav lepe spomine ohranja na svojega učitelja Dobrna in župnika Uranška. Ta dva sta starše prepričala, naj dajo fanta v šole. Zato je Lekšej obiskoval dve leti ljudsko šolo v Pliberku, da bi si pridobil znanje nemščine. Na tej šoli so tedaj že poučevali nemščino. Po teh pripravah je šel na samostansko gimnazijo v Št. Pavel v Labotski dolini. Vsled prve svetovne morije in homatij po njej je nadaljeval gimnazijske študije na kranjski gimnaziji. Tam je srečal svojega velikega prijatelja in življenjskega sopotnika, dr. Joška Ti-schlerja. Vse življenje ju je vezalo globoko spoštovanje in iskreno prijateljstvo. Maturiral je Aleš Zechner na celovški gimnaziji leta 1922. Jeseni tega leta je vstopil v bogo- Slavljenec prelat Aleš Zechner, ko /e lansko leto skupno z rajnim škofom Kostnerjem obiskal „ Koroška poje". Mdr. se je srečal z zveznim predsednikom. Aleš Zechner pa je tudi kot član stolnega kapitlja hodil na podeželje in pomagal tam, kjer njegovi sobrati niso zmogli. Poleg tega je zelo skrbel za slovenske bogoslovce in dijake v Mohorjevih domovih. Duhovnik-narodnjak, kakršen je Aleš Zechner, je sprejel tudi odgovorno vlogo predsednika Mohorjeve družbe in kot takšen ima velike zasluge za razcvit te najstarejše in za koroške Slovence osrednje knjižne in dolgo časa izobraževalne ustanove. Težko je našteti vsa dela, ki jih je napravil slavljenec. Vemo pa, da je prelat Aleš Zechner bil zmeraj skromen in ustrežljiv mož, ki nikdar ni klonil, kadar se je šlo za verske in narodne zadeve. Kot takega pozna danes vsa južna Koroška. Slavljencu, ki je pravkar prebolel hudo bolezen, želimo zdravja, božjega blagoslova in upamo, da bo kmalu spet mogel zahajati med nas. -wafra- Krščanska kulturna zveza v Celovcu, Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu in MPZ „Podjuna“ v Pliberku VABIJO NA KONCERT SAKRALNIH PESMI ki bo v soboto, IO. julija 1902, ob 20.30 v farni cerkvi v Šmihelu Nastopata svetovno znani „Wiener Madrigalchor11 z Dunaja pod vodstvom F. Xaverja Meyerja in mešani pevski zbor ..Podjuna" iz Pliberka pod vodstvom Toneta Ivartnika N° ta edinstveni koncert ste prav prisrčno vabljeni! v Salzburgu je zbor postal znan. Ker je veliko zdaj aktivnih članov bilo rojenih šele po ustanovitvi zbora, je zbor še do danes ostal zelo mlad. Člani prihajajo zdaj iz vseh predelov Dunaja in imajo različne svetovne nazore, poklice in študijske smeri. Pevsko in splošno glasbeno izobrazbo — v kolikor niso poklicni pevci — si pridobijo pevci s skupnim vežbanjem glasu in skupnimi vajami. Poleg tega še številni člani privatno obiskujejo pouk za petje in instrumente. Pomagajo umetniškemu vodji pri študiranju novih skladb, ga po potrebi tudi zastopajo kot dirigenta in urejajo notni arhiv. Drugi zopet pomagajo vodji pri pisarniških in drugih delih. Repertoar zbora sega od gre-gorjanskega korala do sodobne glasbe, od navadne ljudske pesmi do umetniškega madrigala, od Mozartovih kanonov do Bachovih pasijonov. Izvaja skladbe še živečih avstrisjkih komponistov. Snemanja za plošče, radio in televizijo ter potovanja skozi Avstrijo in druge evropske dežele so dali zboru ugled preko meja domačega mesta. Wiener Madrigalchor sl Kroga navdušenih mladine nar °ber-St. Veit in Hietzin Unaju ustanovila leta 195 ver Meyer in Clemens Papak. Po zmagi pri avstrijskem zveznem mladinskem petju (osterr. Bundesjugendsingen) leta 1956 Poleg koncertov zbor nastopa tudi ob božičnih praznikih v bolnišnicah in domovih za ostarele in sodeluje pri prireditvah kluba za seniorje. Slovenska gimnazija na televiziji Avstrijska televizija je minulo soboto oddajala običajno oddajo ruščine. Tokrat so se v oddaji predstavili kot gostje dijaki Slovenske gimnazije v Celovcu. Skupino je vodil prof. Štefan Pinter. Slovenska gimnazija je ena redkih srednjih šol na Koroškem, kjer se dijaki lahko prijavijo tudi k pouku ruščine. Učenci te ustanove so že večkrat na raznih srečanjih dokazali, da jim Slovenska gimnazija nudi odlično možnost učenja ruskega in tudi drugih jezikov. Letošnji maturant Miha Vrbinc, je osvojil na zadnji olimpiadi rus- kega jezika v Moskvi srebrno kolajno. Polurno sobotno oddajo so sooblikovali dijaki Fini Ko-vvatsch, Marica Hribernik, Danica Tschertou, Sabina Greiner, Marija Kelih, Martina Arneitz, Mira Kuchling, Veronika Klopčič, Franc Mandelc, Igor Schel-lander, Hanes Grelil ter Miha Vrbinc. Najprej pa so dijaki zapeli slovensko „0j dečva ne vdaj se na pavre". Moderatorka oddaje je prav prisrčno pozdravila prijatelje iz Celovca, potem pa je prof. Štefan Pinter na kratko spregovoril o Slovenski gimnaziji, o namenu te ustanove in o zgodovini edine srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Avstriji. Oddaja je bila trijezična, dijaki gimnazije so odgovarjali na vprašanja v ruskem, nemškem in slovenskem jeziku. Rusko pesem je zapela Danica Tschertou. Oddaja je bila pripravljena odlično, zato velja prof. Pinterju in svojim učencem največja pohvala. Avstrijska televizija bo oddajo ponovila v petek, 9. julija, ob 9. uri v 1. sporedu. naš tednik) Tudi udeleženci abiturientskega tečaja so zaključili svoje delo: nekateri bolj uspešno, drugi spet manj. Pred kratkim so se zbrali v celovški restavraciji „ Volkskeller“, kjer so pri jedi in pijači — skupno z ravnateljem, mag. F. Brežjakom, s profesorji ter predsednikom NSKS, dr. M. Grilcem — proslavili zaključek 1. leta slovenskega abi-tečaja. KULTURNI VEČER Prireditelj: SPD „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni Kraj: Kulturni dom v Št. Primožu Čas: sobota, 17. 7. 1982, ob 20.30 Spored oblikujejo: Folklorna skupina SPD „Zarja“ iz Železne Kaple Mlajši mladinski zbor SPD „Danica“, Trio „Korotan“ s pevci SPD „Danica“ VEČER SLOVENSKE PESMI IN FOLKLORE Prireditelj: SPD „Trta“ v Žitari vasi Kraj: Ljudska šola v Žitari vasi Čas: nedelja, 18. 7. 1982, ob 20.30 Sodelujejo: Pevci in plesalci iz Žita-re vasi in Št. Lipša VOŽNJA V TAIZE Prireditelj: Katoliška mladina v Celovcu Čas: od 18. do 26. julija 1982 Cena: 1500.— šil. Proga: postaje po Koroški na Lienz — Južna Tirolska — Innsbruck — Predarlska — Liechtenstein — Švica — Maria Einsiedeln (prenočišče) — Macon — Cluny — Taize (kjer ostanemo 6 dni) nazaj se peljemo na Chamonix — skozi Mont Blanc-predor — Aosta — Milano — Lig-nano — Trbiž — Beljak in domov (ne pozabi na veljaven potni list) Slovenski klub NAUTIC „Korotan“ prireja med 11. in 18. 7. 1982 svoj tradicionalni JADRALNI TEDEN ob Jadranu. Ker je število udeležencev omejeno, se prijavite čim hitreje. Kot prijava velja vplačilo 500.— šil. na konto Slovenska športna zveza, Posojilnica Celovec št. 2911. Interesenti se lahko javijo tudi telefonsko pri mag. Urank, tel.: 0 42 22/34 56 45 v dopoldanskih urah. Cena tečaja bo znašala približno 2000.— šil. prenočišče na jadrnicah KOROŠKI VEČER Prireditelj: SPD „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni Kraj: gostilna VVUTTE, pd. Urajk na Veselah Čas: petek, 9. 7. 1982, ob 20.30 Sodelujejo: Mešani pevski zbor SPD „Danica“ — Moški pevski zbor SPD „Vinko Poljanec" iz Škocijana Za zabavo in ples pa bo poskrbel ansambel „FRANC“ Dom v Tinjah Vas vabi na solnogra-ške poletne igre: Hugo von Hoffmannsthal SLEHERNIK (JEDERMANN) (igra bogatega moža, ki se bori s smrtjo) Čas: v nedeljo, 1. avgusta 1982 za: Šmihel, Kazaze, Dobrlo vas, Galicijo, Apače, Šmarjeto v Rožu, Bo- Sele Kaj zmorejo pridne roke in dobra organizacija, je dokazalo letošnje selsko žegnanje. Športno društvo DSG Sele nudi vsako drugo leto poleg tradicionalnega plesa tudi bogat popoldanski kulturni spored. Letos so marljivi funkcionarji in prijatelji društva povabili v Sele znano folklorno skupino „France Marolt" iz Ljubljane, nastopil pa je tudi domači mešani pevski zbor pod vodstvom Francija Čertova, trio O raže iz Borovelj ter sosedje — Obirski ženski oktet pod vodstvom Valentina Polanška. Tokrat je mogel oktet nastopiti le v sestavu seksteta, ker sta bili dve pevki zadržani. Šotor na Husovem je bil mnogo premajhen, da bi v njem lahko našli prostora vsi, ki so popoldne prišli in si ogledali odlični program. Pred šotorom so Selani postavili še nekaj miz in stolov, da so našli prostora tudi tisti, ki so prišli pozneje. Nič manj ljudi pa se je zvečer veselilo in zabavalo ob zvokih ansambla Lojzeta Slaka s fanti iz Praprotna. Šele proti jutru, ko je utihnila glasba, se je polagoma izpraznil šotor, toda že zvečer je bilo na Husovem zopet vse živo, ko je igral za ples „Trio SEASONS". Kaj je bistvo naše kulture? (Nadaljevanje z 2. strani) Karl Muller (Inštitut za germanistiko na salzburški univerzi) v predavanju o konstituiranju avstrijske literature po letu 1945 in univ. prof. dr. Albert Berger (Inštitut za germanistiko na celovški univerzi) v predavanju o pojmu ..Avstrijska literatura". O vidikih medijske didaktike in primerih za medijsko vzgojo (filmi, diapozitivi i. dr. v šolskem pouku) je predaval dr. Franz Hubalek, ravnatelj osrednje državne ustanove za izobraževalni film na Dunaju. Na sporedu je bilo prvotno tudi predavanje o literarnem ustvarjanju koroških Slovencev, na žalost pa je predavatelj dr. VValther No-wotny, predsednik Zveze koroških pisateljev, zbolel. Seminar je bil v poslopju ZG za Slovence; vodil ga je nadzornik Inz- ko. Začetka seminarja se je udeležilo tudi zastopstvo Deželnega šolskega sveta s poslovodečim predsednikom Karlom Kircherjem in podpredsednikom Hansom Lind-nerjem na čelu. Za udeležence in predavatelje seminarja je priredil deželni glavar Leopold VVagner sprejem. Seminar je trajal od četrtka, 1. julija, pa do sobote, 3. julija 1982. Celovec Na svoj redni občni zbor je vabil pevski zbor „J. P. Gallus" v četrtek, 1. 7. 1982, v Slomškovem domu v Celovcu. Predsednik pevskega zbora je pozdravil med navzočimi častne goste, dr. Pavleta Za-blatnika, dr. Janka Zerzerja, mag. Janka Merkača in gospoda Kunčiča. Poročila odbornikov pričajo o tem, da je pevski zbor ..Jakob Pe-telin-Gallus" doživel v zadnjih treh letih precejšnjo krizo. Zbor so vodili v teh treh letih trije zborovodja, najprej Urhej Kassl, nato prof. Kampuš, nazadnje pa je zbor prevzel Janez Tratar. Ker zbor zaradi prehitre menjave zborovodij ni imel časa, da bi pripravil dober koncert, je več ali manj „spal“. Le v zadnjem letu in pol se je situacija nekoliko poboljšala. Pevski zbor „Jakob Petelin-Gallus" je pripravil koncert, ki ga je tudi posnel na kaseti ..Pozdravljena koroška domovina". Letošnji sakralni koncert pa je bil dokaj uspešen. Višek v zadnjem letu pa je bil seveda obisk Slovencev iz Amerike, ki so tudi povabili pevski zbor za leto 1984 v Ameriko. Po poročilih je sledila izvolitev novega odbora: predsednik Ivan Olip, podpredsednik Peter Sticker, tajnici Micka Demšar in Marija Starman, blagajničarki Marica Ti-schler in Marica Hartman. Škofiče Tudi letos je SPD „Edinost“ Škofiče udeleženo v okviru poletnih turističnih prireditev kar s tremi nastopi. V soboto, 3. julija, je bil prvi. Tokrat so ga prenesli izven centra občine, in sicer na Suho. V gostilni Andervvald, pd. pri Oželnu, se je zbrala velika množica ljudi; med tujimi gosti tudi precejšnje število domačih poslušalcev predvsem iz Suhe in Pinje vasi. Predsednik društva, Herman Jager, je s pozdravnimi besedami otvoril dvojezižno prireditev. Domači pevski zbor pod vodstvom Simone Portsch je zapel osem pesmi, ki so gostom zelo ugajale. Višek nastopa domačih ustvarjalcev pa je bila otroška skupina, ki jo vodi prizadevna učiteljica Marica Hartman. Skupina je zapela štiri pesmi v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Poslušalci so otroke nagradili z močnim aplavzom. Ob koncu prireditve je nastopil še Trio Korotan iz Št. Vida v Podjuni, ki ga vodi Hanzi Kežar. Z ubranim sporedom in z dosledno dvojezično povezavo, je bil trio s pevci najlepši zaključek prireditve. Prireditev je bila dvojezična, tako da so tuji gostje lahko spoznali ne samo slovensko pesem, temveč tudi jezik in zgodovino koroških Slovencev. Vse to so gostje sprejemali z veliko pozornostjo in razumevanjem. Tako je namen kulturnega večera v celoti uspel. Obirsko SPD „Obir“ je vabilo zadnjo nedeljo na drugi kolesarski izlet v Korte. Približno 40 mladincev se je zbralo ob 10. uri pri gostilni Kovač na Obirskem. Med številnimi modernimi kolesi, je tu pa tam kakšen udeleženec imel kolo, ki so mu včasih pravili „Waffenradl“. Kljub temu posestniki teh koles niso bili potrti, nasprotno, z vso vnemo so sledili ostalim udeležencem in marsikateri je do Železne Kaple prehitel kakšnega prijatelja. Tam se je kolesarjem še pridružila skupina iz Železne Kaple. Pot je vodila mladino nazaj na Obirsko, nato pa v Korte. Najmlajši so kot prvi prispeli do gostilne Muri, saj so starejši" udeleženci imeli težave s kondicijo in so se med potjo opomogli s kozarčkom vinca. Nekateri pa so le predolgo obsedeli in jih je kaznovala ploha, tako da so prišli k gostilni Muri mokri „od zunaj in od znotraj". Višek tega izleta pa je bil seveda piknik pred korško gostilno. Po teh napornih urah je udeležencem zelo dobro teknilo praženo meso in zlata kapljica. Ob 17. uri so se mladinci vrnili na svoje domove. Reči moramo, da je ta kolesarski izlet vsem zelo uagajal — kljub velikemu naporu in raznim kondicijskim težavam. Marija Bevc iz Železne Kaple praznuje te dni 70. rojstni dan. Čestitamo! Peter Korpič iz Kršne vasi pri Št. Lipšu praznuje svoj 55. rojstni dan. Čestitamo! Ulrih Dobršek, pd. Hermanov oče iz Prible vasi praznuje te dni svoj 75. rojstni dan. Čestitamo! Peter Dolinšek iz Lepene in Dragica Slanovc iz Lobnika sta si obljubila večno zvestobo. Vse najboljše! Zgončevi mami iz Vogrč za 82. rojstni dan vse najboljše! Marija Lubas, Sele-Šajda, praznuje svoj 60. rojstni dan. Čestitamo.! Tevžej in Friderika Mak iz Hodiš sta praznovala srebrno poroko. Čestitamo! Amalija Kosmač, Podroje pri Globasnici praznuje svojo 90-letnico. Iskreno čestitamo! Vinko Schmied, Sele pri Klo-pinju, praznuje te dni svojo 80-letnico. Čestitamo! Marjeti Ošina, pd. Bajdlnovi mami iz Lepene pri Železni Kapli vse najboljše za 70. rojstni dan! Franc Kruschitz iz Velinje vasi pri Bilčovsu je te dni praznoval svojo 90-letnico. Iskreno čestitamo! Zvezni predsednik dr. Rudolf Kirchschlager je imenoval bilčovškega župana in predsednika Zveze slovenskih zadrug Hanzija Ogrisa, pd. Miklavža, za ekonomskega svetnika. Ob tem odlikovanju Hanziju Ogrisu iskreno čestitamo! V Žitari vasi dve vrsti ljudi (Nadaljevanje s 1. strani) S 16 : 3 (EL) glasovi je občinski svet odklonil dvojezični otroški vrtec, zato pa bo občina plačala mesečno staršem, ki vozijo svoje otroke v druge vrtce 200.— šilingov. Druge točke dnevnega reda so bile še šolske zadeve — prevoz otrok bo prevzela Marija Štern, za otroke iz šolskega okoliša Št. Pr'" mož občina ne bo plačala-prevoza v Žitaro vas. Na dnevnem redu je bila tudi personalna odločitev na nastavitev bodoče delovne moči pri občini. Socialistična kandidatka niti vseh socialističnih glasov ni dobila. Pa tudi kriterijem ne odgovarja, ker slovenščine ne obvlada. rovlje, Svetna vas, Kapla ob Dravi, Bistrica v Rožu in Št. Jakob. Vodi: mag. Ivan Olip, župnik iz Šmarjete v Rožu. Cena: vstopnina: šil. 300.— za vožnjo: šil. 240,— Prijave: čimprej na Dom v Tinjah, 9121 Tinje (0 42 39/26 42) PESTRI VEČER Prireditelj: SPD „Vinko Poljanec" v Škocijanu Kraj: gostišče PICEJ na Žamanjah Čas: sobota, 10. 7. 1982, ob 20.30 Sodelujejo: Moški pevski zbor SPD „Vinko Poljanec", Trio „Korotan" s pevci SPD „Danica“ iz Št. Vida v Podjuni Za ples igra „FRANZ“ — LIFE iz Labotske doline. VEČER SLOVENSKE PESMI IN FOLKLORE Prireditelj: SPD „Drabosnjak“ na Kostanjah Kraj: Slavnostna dvorana v Vrbi Čas: sobota, 10. 7. 1982, ob 20.30 uri Nastopajo: Mladinska skupina iz Št. Lipša pod vodstvom Pepce VVeiss. Folklorna skupina iz Globasnice pod vodstvom Marice VVautsche. Tamburaški ansambel iz Slovenjega Plajberka pod vodstvom Pavla Lau-seggerja. Moški zbor SPD „Jepa-Baško jezero" iz Loč Dod vodstvom Aleša Schusterja. Povezuje: dr. Reginald Vospernik KULTURNI VEČER Prireditelj: SPD „Bilka" v Bilčovsu Kraj: pri MIKLAVŽU v Bilčovsu Čas: sobota, 10. 7. 1982, ob 20.30 Spored oblikujejo: Mešani in moški pevski zbor SPD „Bilka“ iz Bilčovsa Po kulturnem sporedu prosta zabava. Igra znani ansambel „Alpski sekstet" iz Podjune FOLKLORNI VEČER Prireditelj: SPD „Jepa-Baško jezero" v Ločah Kraj: pri Pušniku v Ločah Čas: petek, 9. 7. 1982, ob 20.30 uri Nastopa: Tamburaški ansambel SPD „Jepa-Baško jezero" iz Loč pod vodstvom Erike VVrolich Slovensko planinsko društvo Celovec vabi na PLANINSKO SREČANJE Z ZILANI v nedeljo, 11. 7. 1982, ob 10. uri dopoldne na Poldniški planini (Polud-niger Alm, 17.00 m). Na programu je tudi vzpon na bližnji razgledni vrh Poldnik, 1999 m). Na planini je gostišče. Do Poldniške planine je vozna pot za avtomobile. Domačini Zilani nas bodo seznanili z njihovimi naravnimi lepotami in njihovim življenjem. Da bomo lažje dosegli cilj, se bomo iz oddaljenih krajev zbrali ob 8. uri na parkirišču v Ločilu/Hart (VVurzen-paBgrill) in skupno nadaljevali pot. Strokovna šola za ženske poklice zavoda šolskih sester Št. Peter 25, 9184 Št. Jakob v Rožu OBJAVA Po odloku Deželnega šolskega sveta je SPREJEMNI IZPIT za 1. razred 3-letne Strokovne šole za ženske poklice v zavodu šolskih sester v Št. Petru pri Št. Ja-kobu v Rožu v petek, 9. julija 1982, ob 9.30 uri Interesentke naj prinesejo s seboj pisalne potrebščine in zaključno spričevalo. Ker je v 1. razredu 3-letne strokovne šole za ženske poklice in v 1-letni gospodinjski šoli prostih še nekaj mest, imajo možnost prijave tudi še tiste, ki so rok vpisovanja zamudile- Vodstvo šole I M naš tedniki Nova maša v št. Lipšu Z desne na levo: novomašni pridigar Peter Sticker, novomašnik Pepej Marketz, Florijan Zergoj in Viktor Omelko V Št. Lipšu se je minulo nedeljo zbrala ogromna množica ljudi, ko je Jozej Marketz obhajal svojo prvo sveto mašo. Od blizu in daleč, staro in mlado — vse je šlo v št. Lipš. Nad 2000 prijateljev, znancev in tudi tujih ljudi je skupno z novomašnikom slavilo ta veliki dan. Novomašni pridigar Peter Sticker, župnik na Pečnici, je dejal, da se človek naših dni često boji sveta. „Tehnika in napredek, v katere je prej tako rad veroval, mu uničujeta življenjski prostor. Kar mu je prej obljubljalo raj, se mu je Pod roko sprevrglo v grozečo moro." In v ta negativni odnos do sveta mora kazati duhovnik. „Oznanjati mora, da je svet božje stvarstvo, da nam je podarjen. In ko doživljam svet kot dar in nalogo, se mi kaže v čisto drugačni luči.“ Novo mašo so olepšali šentlip-ški cerkveni zbor, mladinski (vodi Irena Brežjak) in otroški zbor (vodi Pepca VVeiss) prav tako iz Šentlip-sa. Na predvečer se je novomašnik Jozej Marketz poslovil od doma. Pred 25 leti se je poslavljal od doji13 prav tako v Št. Lipšu, župnik Florijan Zergoi, danes župnik v Ka-2azah. „Danes se poslavljaš od Dragi urednik! Nekateri Slovenci, ki berejo Kleine Zeitung, verjamejo, kar je v njej napisano in da je Kleine Zeitung nam Slovencem naklonjena. Vsak lahko sam sodi ln se prepriča, kako objektivna je Kleine Zeitung. Pisal sem pismo bralca in 9a poslal dne 14. 6. t. I. KTZ, KZ in VZ. JZ je dne 19. 6. pismo bralca v celoti objavila, KZ pa šele dne 22. junija. Po mojem KZ ni hotela objaviti prej, ker smo dne 20. junija ponovno vabili na esijon. To bi bilo mogoče nekaterim Preveč, da bi KZ delala propagando za ovence. Vemo, od koga je Stritzl do-1 odlikovanje. Vrhu tega pa KZ moje-9a pisma ni objavila v celoti. Zato objavljam celotno pismo v NT. Zadnjega dela, ki smo ga natisnili polkrepko. KZ ni objavila. Passion in Kostenberg! °er slovvenische Kulturverein „Dra-3°snJak“ in Kostenberg hat am 29. und • Mai d. j. nach 50-jahriger Versen-. n9 das seit 1826 als traditionell gel-n e Passionsspiel von Andrej Šuster svoje domače hiše,“ je dejal Florijan Zergoi. „Kolikokrat si se poslavljal od svojih dragih domačih in se zopet vračal. Tu si se odločil, da boš daroval svoje mlado življenje Gospodu in ljudem. Poslavljal si se, ko si šel v Indijo, poslavljal si se, ko si šel kot diakon misijo-narit v Ekvador. Toda današnje slovo je nekaj posebnega. Danes se poslavljaš od svojih dragih domačih kot novoposvečeni duhovnik, da se boš posvetil večji družini, vernikom. Na pot k oltarju in na tvojo duhovniško pot ti dajem s seboj željo, prošnjo in spodbudno besedo, da bi našel povsod odprta vrata in odprta srca, da bi šentlip-ške farane in vse navzoče vedno vključeval v svojo molitev in daritev svete maše. Nazadnje pa še Drabosnjak wieder aufgefuhrt. Natur-lich dem einen zur Freude, dem ande-ren zum Leid. Der slovvenische Kulturverein und dessen Mitglieder sind so manches gevvohnt. Sei es an Drohan-rufen oder anderen Schikanen. Denn bis heute ist noch keine Veranstaltung ohne Starkung verlaufen und vvir hoff-ten, daB man vvenigstens beim Passionsspiel von Storungen Abstand nehoten vvurde. Leider haben vvir uns wie-der einmal getauscht. Aus Notvvendig-keit muBten vvir Hinvveistafeln zum Parkplatz und zum Spielort anbringen. Unsere Ordner, Aufsichtspersonen, muBten leider im Bereich Kostenberg feststellen, daB nach einer halben Stunde nach dem Anbringen die Hinvveistafeln zerfetzt am Boden lagen. Im Bereich Oberjeserz hat man den glei-chen Vandalismus feststellen konnen. Wie uns Besucher nach der Veranstaltung erzahlt haben, gab es einige Ein-heimische, die es zur Ehre zahlten, daB sie die Auskunft bevvuBt falsch angaben und die Besucher in eine ganz andere Richtung schickten. Trotz-dem sind diese Besucher zu unserer Veranstaltung gekommen. Die Mei-nung der Besucher vvar, daB solche Methoden nur von Leuten ausgedacht vverden konnen, die kein gutes Verhalt- spodbudno besedo: ne boj se, naj pride, karkoli hoče. Gospod je s teboj ! “ Od novomašnika pa se je poslovil tudi domači župnik Miroslav Ostrovsky. Jozeju Marketzu je zaželel mnogo optimizma, ljubezni, vztrajnosti in uspehov pri oznanjevanju evangelija in dela, ki ga čaka. Novomašniku je predočil delo duhovnika, ki je v družbi temeljita naloga, za katerega ni nobenega nadomestila. Slovo od novomašnika pa so končno vzeli tudi zastopniki šentlipške mladine, farnega sveta ter zastopnik občine, kot tudi vsi šentlipški farani. Cerkveni, mladinski in otroški zbor pa so novomašniku zapeli. Iščemo snažilko, ki bi jo zaposlili nekaj ur dnevno ali pa po dogovoru. Čas in plača po dogovoru. — Družba sv. Mohorja, tel. štev. 0 42 22 - 56 5 15-21. nis zur Kultur haben und denen eine gevvisse Allgemeinbildung fehlt. Die Emporung vvar dementsprechend. Es ist so „wer einem anderen eine Grube grabt, fallt selbst hinein". Ohne unser Zutun haben sich diese Leute selbst disqualifiziert und der breiten Masse gezeigt, vvessen Geistes Kinder sie sind. Nur Neid und HaB kann einen Menschen sovveit bringen. Wir kennen die Vorfahren dieser Vandalen. Wir fra-gen uns, wo bleibt die Glaubvviirdig-keit, vvenn man immer vvieder sagt: Wir vvollen in Frieden zusammenleben. Janez Lesjak, Razgledna promenada, Vrba Opomba uredništva: Veseli smo, če lahko objavimo pisma bralcev. Radi pa bi opozorili, da v posameznih prispevkih izraženo mnenje ni nujno tudi mnenje uredništva. Andrej Mičej -70 let organist V nedeljo, 4. julija, je Andrej Mičej, ustanovni član „Danice“ |n Prvi dirigent zbora praznoval izredno obletnico — 4. julija 1912 je prvič sedel kot cerkveni organist za šentviške orgle in od tedaj naprej je vsako nede-ijo, pozimi in poleti, v miru in vojni orglal Bogu v čast in ljudem v veselje. 70 let orglanja, vodenje cerkvenega zbora — nekaj takega je v današnjem, zbeganem času skoraj nepojm-jivo. Če pa vemo, da je Andrej Mičej že v rani mladosti osle-P®*> se izučil v Celovcu šče-terstva in tudi orglanja in dirigiranja in da je vseskozi bil ste-er slovenskega cerkvenega in Posvetnega petja v šentviški fa-ri in okolici, potem zadobi vse njegovo delovanje pečat ne- zlomljive življenjske volje. Andrej Mičej pa je tudi kot samo- stojni podjetnik stal trdno v življenju in nič ga ni strlo. Kdor pozna njegovo življenjsko pot, bo vedel, da je to ep o velikem možu. V nedeljo so se farani zbrali v šentviški cerkvi in skupaj z domačim župnikom Francem Krištofom, zborom in organistom Andrejem Mičejem najprej darovali mašo, pri kateri je pel cerkveni zbor. Hanzej Kežar, Miče-jev naslednik kot zborovodja in organist v šentprimoški cerkvi je sedel za orgle. Po maši pa so na Mičejevem domu proslavili veliki jubilej slepega organista Andreja Mičeja. Župnik Franc Krištof se mu je zahvalil za or-glanje in mu predal darilo. Pred kratkim je Andrej Mičej, on je v 90. letu, prestal težko operacijo. Zato upajo vsi Šent-vidčani, njegovi domači in prijatelji, da bo organist Andrej Mičej čimprej ozdravel in kaj kmalu sedel za orgle, potegnil registre in zbral okoli sebe zbor. Vsi mu želijo zdravja, božjega blagoslova in še na mnoga leta. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo Našega tednika. GOST v NAŠEM TEON Mežika Kert: dovoli časa ... Mežika Kert je rojena v Podlogu pri Suhi in pride iz škrjančeve družine. Ljudsko šolo je obiskovala na Suhi, glavno,šolo pa v Pliberku. Ko je uspešno opravila učiteljišče, je pet let učila v Libučah, nato pa se je »vrnila« na Pliberško glavno šolo, kjer še danes poučuje nemščino, slovenščino, risanje in po potrebi še marsikaj drugega. Letos je tudi praznovala 25-letnico učiteljskega poklica. Poročena je v Nonči vasi z možem Mirkom, v lepi hiši živita s petimi otroki, štirje že obiskujejo Slovensko gimnazijo, zadnja pa bo letos vstopila v ljudsko šolo. Mežika Kert pa ni le znana kot izvrstna učiteljica, marveč tudi kot neutrudna kulturna delavka. Naš tednik: Gospa Kert, znano je, da iz srca radi pojete. Zakaj? Nežika Kert: Ljubezen do petja imam po mami. Doma smo vedno peli, ob vsaki priložnosti. Danes pa poskušam ta biser, slovensko pesem, izročiti mlajšim in tudi svoji družini in kakor zgleda, uspešno. Ker tudi moj mož poje, ni bilo težko, da so se še otroci navdušili za petje slovenskih pesmi. Lepo je, če ob večerih pri mizi zapoje cela družina. pri zboru 13 deklet in vse so s srcem pri delu. Naš tednik: Ali s tem hočete reči, da slovenska mladina na Koroškem premalo poje? Nežika Kert: Na vsak način. Na žalost petje v družinah in na vasi močno nazaduje. Predvsem stare narodne pesmi gredo v pozabo. Slovenska pesem pa ne sme umreti, odgovornost leži seveda pri mladini. Naš tednik: Kakšne uspehe in kakšne težave imate z Vašim zborom v Nonči vasi. Nežika Kert s svojim dekliškim zborom iz Nonče vasi Naš tednik: Pojete tudi pri kakem zboru? Nežika Kert: Da, pojem pri „Podjuni“. Edine težave imam s časom, ki mi na vseh koncih in krajih primanjkuje. Vaje in nastopi pač zahtevajo svoj čas, tako da ga za družino že skorajda premalo preostane. Žrtvujem pa ga rada, ker me petje veseli. Naš tednik: Nekaj časa tudi že vodite dekliški zbor iz Nonče vasi? Nežika Kert: Zbor smo ustanovili lansko leto v jeseni. Dekleta sama so prišla in me prosile, če bi jih lahko naučila kakšno pesem. Čeprav nimam boljše glasbene izobrazbe kot vsak drugi učitelj, sem se lotila tega dela. Delo me zelo veseli, ker lahko posredujem mlajši generaciji narodni zaklad, v obliki slovenske pesmi. Trenunto je Nežika Kert: Naša skrb niso uspehi. Sicer smo imeli letos že 7 nastopov, mdr. v Tinjah ob obisku škofa, kljub temu pa pojemo predvsem iz veselja. Z zborom nimam nobenih težav. Skrbi me le, da v Nonči vasi ne najdemo osebe, ki bi vodila otroški zbor. Naš tednik: Kaj nameravate oz. kaj si želite za bodočnost? Nežika Kert: Predvsem si želim več časa. Na drugi strani pa hočem vodstvo zbora predati mlajši osebi, čeprav iz srca rada delam s temi dekleti. Nočem namreč, da bi le posamezni delali v prid slovenskemu narodu, sem tako rekoč za „decentrali-zacijo“. Hočem, da bi mladina postala še bolj aktivna in se še bolj zavzemala za narodno življenje koroških Slovencev. Naš tednik: Hvala za pogovor. Rihard Grilc DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD N. N. Blato 20.—, N. N. Blato 20.—, Aleks Lutnik, Blato 20.—, N. N. Blato 20.—, Frančiška Mlinar, Blato 20.—, Marta Kreutz, Blato 120.—, Franc Riedl, Nonča vas 70.—, Štefan Hudobnik, Nonča vas 30.—, Franc Buchvvald, Nonča vas 20.— Nežika Kert, Nonča vas 20.—, Marija Buchvvald, Nonča vas 20.—, Leopold Cvelf, Nonča vas 40.—, Alojz Muller, Čirkovče 20.—, Hilda Opetnik, Čirkovče 50.—, Maks Piko, Vidra vas 20.—, N. N. Vidra vas 20.—, Terezija Kužnik, Vidra vas 20.—, Ludvik Krasnik, Dob 120.—, Jože Možina, Dob 70.—, Ciril Opet- nik, Dob 20.—, Simon Trehtar, Dob 10.—, Marko Trampuš, Dob 70.—, N. N. Brege 50.—, Marija Trinkaus, Vogrče 20.—, Marija VVutte, Vogrče 20.—, Manfred Krainz, Vogrče 20.—, Marija Petrovnik, Vogrče 50.—, Jožko Koncilja, Vogrče 20.—, N. N., Vogrče 20.—, Marija in Hubert Zidej, Vogrče 15.—, Mihael Lu-bas, Vogrče 50.—, Alojz Vauti, Replje 20.—, Avgust Ebervvein, Replje 20.—, Anton Jop, Replje 20.—, Herman Grm, Nonča vas 20.—, Leopold Cvelf, Nonča vas 20.—, Marija Pahtev, Pliberk 20.—, Elise Leben, Drveša vas 20.—, Marija Valeško, Drveša vas 20.—, N. N., Drveša vas 70.—, Jože Logar, Kono-vece 20.—, Janez Snedec, Ponikva 50.—. naš tednik! Di*. Luka Sienčnik predaval v klubu »Iniciativa« LUTERANSTVO V CELOVCU »Luteranstvo v Celovcu« — ta ho se je glasila tema predavanja. ki ga je ime! zadnji ponedeljek zvečer dr. Luka Sienčnik v slovenskem klubu »Iniciativa«. Kot je predavatelj povedal, uporablja zavestno pojem »luteranstvo«. Predniki koroških Slovencev, ki so se izrekli za Luther ja. za to veroizpoved niso uporabljali pojma »protestantizem«, marveč »luteranstvo«. Koroški Slovenci smo v bistvu malo informirani o tej dobi. O dobi. ki je za naš narod velikega pomena: če pomislimo samo na Primoža Truberja ali Dalmatinovo biblijo. Zato smo se tudi odločili, da objavimo izvlečke tega predavanja. Na Koroško je luteranstvo prišlo po dveh poteh. Na eni strani preko Visokih Tur naravnost iz Nemčije, predvsem Sachsonske, delno prav iz Eisle-ben, domovine Lutra, potom od tam došlih rudarjev, ki so delali v Turah, Melski dolini in Gmundu (Sovodnjah). Na drugi stani se je nova vera vnašala preko plemstva, predvsem njene mladine, ki se je šolala v luteranskih krajih Nemčije in trgovcev. Zato ni čuda, da se je na Koroškem luteranstvo po Gornji Koroški, z Beljakom vred, najpr-vo razširilo. Nadalje v Velikovcu, za tiste čase pomembnem trgovskem središču. Koroško plemstvo, katerega mnogi so se že leta 1540 javno priznali k protestantizmu, pa je z vsemi sredstvi vplivalo na podložnike. Velik vpliv je imelo tudi pri nastavljanju uradnikov, kar je zelo pospeševalno vplivalo na razšitritev luteranstva, ker s tem, da so luterani imeli uradnike in župane, so lahko kar uradnim potom odvzemali cerkve in s tem premoženje, ki je z njimi bilo povezano. Posebno lahko se je to napravilo, če cerkve niso bile po rimsko-katoliških župnikih zasedene, kar se je za časa pogostih turških vpadov dostikrat dogajalo. Lebinger pravi, da je Celovec začetkom 16. stoletja bil nepomembno mestece. Šele, ko je cesar Maksimilian L, 24. aprila 1518, mesto dal stanovom, se je Celovec začel razvijati. Stanovi so v, po požaru povsem opustošeno mesto, poklicali nemške rokodelce ter pozidali utrdbe. Celovec je postal „prosto" mesto, kjer je vsak domačin ali inozemec lahko trgoval. Inozemskim in nemškim meščanom so kmalu sledili „windisch“ prebivalci, ki so večinoma imeli podrejene službe: obrtniki, dninarji, služinčad (tako je zapisano v protokolih mestnega sveta in krstnih knjig.) Vsi ti so bili še bolj podvrženi vplivom „der besseren Klasse" (boljših slojev). Velikega pomena za širjenje luteranstva so bili tudi številni v »vvindi-sche Sprache" prestavljeni luteranski spisi, ki so jih financirali in širili posamezni koroški plemiči. N. Lebinger pravi, da je „Johann von Ungnad Freiherr zu Sonneg, deželni glavar Štajerske, ki je kot vnet pristaš luteranstva, povelja deželnega kneza, izdana proti širjenju luteranstva, večkrat obšel in vsled tega bil odstavljen ter izgnan iz države, skupno s svojim bratom Andrejem v VVirtenbergu ustanovil svojo tiskarno." Temu je za dodati, da je Johann von Ungnad na Koroškem imel svoja velika posestva in je s tem ravno na Koroškem igral posebno vlogo. Bila sta to grad Ženek pri Dobrli vasi, torej sredi slovenskega ozemlja in grad VValdenstein v Labotski dolini. Za nas koroške Slovence pa je zanimivo še eno poročilo. Zgodovinar F. Reischer pravi, da je leta 1566 na Koroškem bilo že 26 katoliških župnikov, ki so pred deželnim knezom podpisali, da se priznajo k evangeljski veroizpovedi. Zelo verjetno pa je, da je še mnogo več katoliških duhovnikov bilo takih, ki so po duhu bili že luteranci, a se iz strahu pred cerkveno oblastjo k temu niso upali javno priznati. če upoštevamo, da se je vse to dogajalo v dobi, ko je slovenski narod bil še poln uporniškega duha, saj je vsem starejšim bil še v živem spominu veliki kmečki upor iz leta 1515, ter, da je nižja slovenska duhovščina že vedno sta- la ob strani naroda, mislim, da se ne motim, če trdim, da je predvsem slovenska duhovščina bila, ki je iz protesta proti kruti cerkveni hierarhiji, izstopala iz stare in vstopala v novo vero. Oni so bili, ki so po župniščih in mež-narijah učili brati in pisati, da so se verniki mogli posluževati slovenske protestantske literature. Koroški zgodovinar Heinrich Hermann pravi, da se Martin Knorr, ki je zaradi pomanjkanja domačih duhovnikov bil imenovan za vikarja v Celovcu, kmalu po letu 1560 ni čutil več od gosposvetskega dekana odvisnega vikarja, temveč pastirja novo ustanovljene luteranske župnije. Že leta 1563 je zadnjo večerjo delil v nemškem jeziku. Za to svoje cerkvenopravno nedovoljeno dejanje je zaslombo imel v Burggra-fu Augustu Paradeiserju. Norbert Lebinger pravi, da je Martin Knorr po Ferdinandovi smrti, 25. julija 1564, v cerkev dokončno uvedel luteranstvo. Dne 3. septembra 1563 so se luterani polastili cerkve pri Svetem Duhu. Katoliška oblačila so od tam pustili prinesti v mestno ali farno cerkev. Luterani pa niso dolgo čakali in za- sedli so tudi mestno cerkev Sv. Egidi-ja- Zanimivi so tudi razgovori in sklepi med koroškim deželnim odborom in magistratom mesta Celovec o tem, kdo naj bi uporabljal ravnokar dograjeno „Dreifaltigkeitskirche“ (Cerkev Sv. Trojice, sedanjo stolnico). Ker je cerkev pri „Svetem Duhu", ki se je doslej uporabljala za slovensko bogoslužje, bila v zelo slabem gradbenem stanju, je »Koroški deželni odbor leta 1594 sklenil, da cerkev podere. Zato izgleda, da je za slovensko bogoslužje namenil novo cerkev. Vsled ugovora magistrata, ki je proti temu imel vsemogoče krščanske pomisleke, se je porušitev cerkve opustila. Še nadalje, do zopetne vpeljave krščanstva, je služila kot slovenska župnijska cerkev. Cerkev „Der heiligen Dreifaltigkeit" pa izgleda, da je postala stanovska cerkev in da so v njej bogoslužje opravljali stanovski pridigarji. Namen deželnega odbora, da bi svojo največjo in najlepšo cerkev izročil Slovencem v uporabo, dokazuje, da so Slovenci v mestu morali biti v veliki večini. A kljub temu se moramo danes, če merimo z današnjimi merili, tej nameri čuditi. Razumeli pa bomo to, če vemo, da je tedaj v podeželju pri določitvi deželnih poslancev, imelo plemstvo odločilen vpliv in to je bilo večinoma luteransko. Njim pa trenutno ni šlo toliko za narodnost, kot za vero ali pa mogoče celo za prikrit odpor proti habsburško-katoliški hierarhiji, ki je tudi na nje gospodarsko pritiskala. Konec koncev pa se je tudi deželni odbor sodaliziral s celovškimi burgarji v misli, da je za slovenske luterane tudi mala, že razpa-dujoča cerkvica pri »Svetem Duhu" zadosti dobra. Nacionalno zmerni so torej tudi tedaj v deželnem odboru mora- -li popustiti. Ker je slovenski pomožni duhovnik Gotscheer, ki je v Celovec prišel na prošnjo mestnega župnika Martina Knorra, verjetno zaradi neurejene plače, kmalu spet odšel, so slovenski meščani in kmetje Celovca ter kmetje okolice, leta 1571 pri deželnem odboru zaprosili, da bi jim še nadalje pustil Antona Leban-a, ki je, kakor kaže, po odhodu Gotscheerja tega nadomesto-val. Deželni odbor je bil pripravljen tej prošnji ustreči, če je predikant za to službo usposobljen. V mesto so poklicali Hansa Faschanga, župnika Čajnča (Tultschnig), da ga je izprašal. Kaže pa, da izpit ni zadovoljivo izpadel, ker o Lebanu ni več govora. Nato se je deželni odbor 18. marca 1572 sestal s sodnikom in mestnim svetom, da se z njimi pogovori o plači slovenskega pridigarja. Ko je magistrat za njegovo vzdrževanje obljubil zadostno vsoto denarja ter prosto stanovanje, se je v špitalski cerkvi Svetega Duha nastavil Gregor Faschang za pridi- garja v slovenskem jeziku. Naloga mu je bila, da isti cerkveni red, ki ga predi-kantje opravljajo v mestni farni cerkvi, uvede tudi on v cerkvi Svetega Duha v slovenskem jeziku. Pridigar »Pri Svetem Duhu" je torej bil mestnemu župniku nekako dodeljen, da oskrbuje slovenske prebivalce mesta in okolice, ki so s tem bili njegovi župljani. Svojo službo je opravljal neodvisno od mestnega župnika. Le on je redno ali doma ali v cerkvi „ad sanc-tum spiritum" krščeval otroke svoje fare, prinesel svojim bolnikom zadnja tolažila in jih pokopal na svojem pokopališču »Pri Svetem Duhu". Do leta 1583 so se krsti in pogrebi slovenske župnije vpisavali še v seznam mestne cerkve. Najkasneje od tega leta naprej pa je pridigar »Pri Svetem Duhu" imel tudi lastne matične knjige. Plače so pridigarji dobivali delno od stanov, delno od magistrata ali tudi iz ustanov, ki so bile namenjene za vzdrževanje katoliških duhovnikov. Medtem, ko je deželni odbor plačo mestnega župnika leta 1582 povišal na 350 gld in diakonovo na 200 gld, je magistrat do slovenskega pridigarja Gregorja Faschanga, bil še nadalje skopuški. Kljub stalnim prošnjam za povišanje plače, mu je magistrat plačo od dosedanjih 60 gld, ki so mu, potem komu je dekan odvzel dotedanja volila, na plači še ostali, povišal na 150 gld ter 10 gld za kurjavo. O stanovanju, obljubljenem na sestanku pri deželnem odboru, 18. marca 1572, ni več govora. Opaziti je torej splošno zapostavljanje slovenskega pridigarja. Vzrok temu bi videl samo v tem, da je slovenski pridigar imel opravka s preprostim slovenskim ljudstvom in pri tem sam ostal preprost, nikdar stremeč po višjem, povezan le s svojimi verniki. Da je Gregor Faschang moral biti takšen tip človeka, bi sklepal po tem, da je kljub svoji nizki plači, živel je skoroda v revščini, tako dolgo, celih 18 let, do svojega pregnanstva po katolikih, ostal pri svojih slovenskih vernikih. Medtem, ko so nemški pridigarji fi' nančno kar dobro izhajali, saj so k dobrim plačam, za svoje delovanje od premožnih meščanov dobivljali še lepa darila in druga priznanja tako, da so si mogli celo lastne hiše zidati, je slovenski pridigar bil vedno v denarni stiski. Pri mestnem sodniku in mestnem svetu si je moral izposojati denarje, ki ; pa so se naknadno morali vedno spet odpustiti. Prisiljeni so torej bili k večnemu prosjačenju in ponižanju. Ali v tem ne moremo slutiti namen? V tej njegovi stalni odvisnosti, se je magistrat slovenskega pridigarja hotel držati krotkega in nezahtevnega, kateremu je vsaka misel na odpor bila tuja. Usti, Usti, Usti... ^ Unici Ki -ir:... I J 1 - :