1861
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
STEKLARNI V ZAGORJU
VLADO VALENČIČ
Ko je bila leta 1928 opuščena steklarna v Zagorju,
je na ozemlju nekdanje Kranjske za nekaj desetletij
prenehala industrijska panoga, ki jo je v prvi polo-
vici prejšnjega stoletja zastopalo več obratov. Ni bila
sicer na Kranjskem tako razširjena kot na Spodnjem
Štajerskem, kjer so bile zlasti ob Pohorju steklarne
kar gosto nasejane, vendar so tudi na Kranjskem ime-
le svoj pomen pri izkoriščanju našega gozdnega bo-
gastva.' Steklarne so porabile vehke količine kuriva,
zato so mogle obratovati le na gozdnatih področjih,
dokler ni bil najden način za izkoriščanje premoga v
njihovih pečeh. V nekdanji avstrijskih monarhiji je
leta 1794 steklarna sv. Neže v Libojah pri Celju kot
prva uvedla v večjem obsegu uporabo premoga pri
kurjenju peči.^ Pozneje so nastale nove steklarne tudi
v bUžini naših premogovnikov, najprej v Zagorju,
sredi preteklega stoletja pa tudi v Kočevju in Hrast-
niku.
ustanovitev in poslovanje prve steklarne
Steklarstvo v Zagorju je ob svojem prenehanju
imelo za seboj med steklarnami na slovenskem ozem-
lju najdaljšo tradicijo, druga zagorska steklarna se je
razvila v največje podjetje te stroke na nekdanjem
Kranjskem. Prvo steklarno je v Zagorju ustanovila
država z namenom, da bo izdelovala steklenice in
drugo stekleno posodo za potrebe rudnika v Idriji,
kjer je bila uvedena proizvodnja živosrebrnega preci-
pitata in subhmata.^ Gotovo je bilo Zagorje izbrano
za postavitev steklarne zaradi tamkajšnjih ležišč pre-
moga, ki si jih je tudi pridobila država. Vendar v za-
četku ni bilo namena, da bi steklarna uporabljala le
premog kot kurivo, kajti tedaj je bil način obratova-
nja s premogom v steklarnah še premalo preizkušen
in prva peč zagorske steklarne je bila zgrajena za kur-
jenje z drvmi.
Spisi, ki bi nam pojasnili vse okolnosti okrog usta-
navljanja steklarne v Zagorju, v ljubljanskem držav-
nem arhivu niso ohranjeni. Iz repertorija gubernijs-
kega arhiva se vidi le, da se je gubernij pričel leta 1803
ukvarjati z vprašanjem postavitve steklarne v Zagor-
ju za idrijsko proizvodnjo sublimata in precipitata.
Arhivsko gradivo je ohranjeno v večjem obsegu prav-
zaprav šele za razdobje od leta 1813 naprej, to je po
avstrijski reokupaciji Ilirije, vsebuje pa tudi podatke
o graditvi steklarne in njenem poslovanju v prvih le-
tih. Na osnovi teh podatkov je mogoče opisati razvoj
steklarne v prvem desetletju njenega obstoja.
Steklarna je bila zgrajena leta 1804 ter so stroški
znašali 20.643 gld. 2 kr. v papirnatem denarju, v na-
slednjem letu pa so postavili še peč za izdelovanje ste-
klenih plošč, ki je stala 5286 gld. 3 kr. Leta 1808 je bi-
la postavljena druga topilna peč s stroški 2664 gld. 20
kr. Posebej so bili zgrajeni še skladišče za premog in
steklene izdelke, kovaška delavnica in kovačnica žeb-
Ijev, mizarska delavnica, peč za žganje opeke, lončar-
ska delavnica in menda tudi apnenica. Leta 1805 so
pričeli zidati veliko stanovanjsko hišo za delavstvo,
zaradi vojne se je gradnja vlekla skozi tri leta in je bi-
la končana šele leta 1808." Veliko število zgradb,
pomožnih delavnic in obratov kaže, da je država ho-
tela voditi zagorsko podjetje v večjem obsegu.
Prva leta je steklarna uspešno obratovala, v letih
1805 do 1808 je tovarna precipitata in sublimata v
Idriji kupila za 46.938 gld. 4 kr. steklenine; čisti prebi-
tek zagorskega podjetja je leta 1808 znašal 8972 gld.
25 kr., bilo je torej za državo donosno in dvorna ko-
mora ga je imela kot neobhodno potrebno za idrijsko
tovarno. Steklarna je izdelovala steklenino tudi za za-
sebni trg, kakovost njenih izdelkov je bila zadovolji-
va. Leta 1805 je erar kupil v bližini Zagorja ležeče
graščinsko posestvo Gamberk, ki naj bi izpopolnje-
valo zagorske obrate. Posestvo naj bi dobavljalo ste-
klarni in rudniku živila za delavstvo, ki je mezde pre-
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
1871
jemalo deloma v živilih, zlasti v žitu, dobavljalo bi
jamski in stavbni les; slama, ki jo je dobivalo od
podložnikov kot desetino, bi se uporabila za zavija-
nje stekla.'
Za časa francoskih vojn je obratovanje steklarne '
trpelo, tudi ko je bil sklenjen mir in je bila Ilirija
priključena francoskemu cesarstvu, se steklarna v no-
vih gospodarskih razmerah ni mogla več uspešno uve-
ljaviti.* Lastnik zagorskih obratov je postal francoski
red trikratnega zlatega runa, v katerega rokah je bil
rudnik živega srebra v Idriji. Med francosko okupaci-
jo je idrijska tovarna omejila izdelovanje preparatov,
za katere je potrebovala steklenino, zato je zagorska
steklarna izgubila svojega glavnega odjemalca. Pro-
daja drugih steklenih izdelkov je zelo padla, domači
trg je trpel na splošnem pomanjkanju denarja; tovar-
ne rozolije, ki so prej kupovale steklenice, so omeje-
vale proizvodnjo; zaradi kontinentalne blokade sta
bili luki na Reki in v Trstu za izvoz zaprti, izvoz v Ita-
lijo so ovirale visoke izvozne carine.'
Francoska uprava je leta 1811 določila sledeče cene
za šok: brušeno steklo 3 gld., belo navadno steklo
1 gld. 10 kr., čaše in steklenice, zelene in črne, 55 kr.,
steklene plošče 2 gld. 10 kr., baloni 1 gld. 55 kr. in
steklenice za rozolijo 1 gld. 40 kr. Po trditvi uprave so
bile te cene pod cenami sosednjih avstrijskih steklarn,
zato je pričakovala naročil in obljubljala izboljšanje
izdelkov v obliki in kakovosti.'
Za ravnatelja tovarne je bil pod francosko upravo
postavljen L. Wagner, po rodu Nemec iz nekdanje
kneževine Nassau-Saarbrücken. Po nalogu uprave si
je ogledal razne tuje steklarne in se seznanil z nači-
nom uporabe premoga pri izdelovanju stekla. Ker je
ena topilna peč postala neuporabna, so jo podrli in
pričeli graditi novo po načrtih ravnatelja Wagnerja;
ta peč je bila namenjena le za kurjavo s premogom.
Dokončali so jo šele, ko so ilirske dežele zopet pri-
padle Avstriji."
Ob prevzemu v avstrijsko upravo avgusta 1813 je
bila steklarna v težavnem položaju, ni imela ne denar-
ja ne surovin in je morala prenehati z obratovanjem.
Zaloga steklenih izdelkov je bila sicer znatna, njena
vrednost je znašala skoraj 12.000 gld., ni pa bilo kup-
cev, zato je ni bilo mogoče spraviti v denar. Med za-
logo je bilo deloma blago starejše proizvodnje, ki je
bilo težko vnovčljivo. Steklarna je ostajala delavstvu
dolžna mezde, izplačevala jim je malenkost na račun,
kolikor je pač dopuščal skromni izkupiček za proda-
• Sok je količinska enota v trgovini s steklom, ki je služila
za določanje cene. Teža in število kosov v šoku se je
spreminjalo, merodajna je bila tudi kakovost izdelka. Obi-
čajno je cena šoku določene vrste izdelkov ostala nespre-
menjena, spreminjalo se je število kosov ali pa teža, če se
je blago podražilo ali pocenilo. Prim. Glas und Glaswaaren,
Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, VI. Jahrgang,
II. Heft, Str. 77 in Stephan Keess, Darstellung des Fabriks-
und Gewerbewesens im österreichische Keiserstaate. Zwei-
ter Theil, Zweiter Band. Wien 1823, str. 839 si.
no blago. Dolg mezd je znašal 3159 gld. 30 kr., poleg
tega je zagorsko podjetje dolgovalo idrijskemu rudni-
ku na investicijski glavnici 165.617 gld. v papirju,
med francosko okupacijo se je zadolžilo še za na-
daljnjih 9002 gld. 44 kr. V maju 1814 je šest steklar-
jev prosilo, naj se jim prizna čakarina, ker že osmi
mesec praznujejo. Ob ugasnitvi peči jim je bilo zago-
tovljeno, da bo steklarna kmalu pričela obratovati.
Ker se to ni zgodilo, so ostali brez dela in zaslužka,
živijo v revščini in dolgovih in nimajo niti toliko sred-
stev, da bi si šli drugam iskat delo. Poudarjali so, da
zasebne steklarne navadno plačujejo svoje delavstvo,
ki ga hočejo obdržati, tudi če začasno ugasnejo peč.
Na to prošnjo je gubernij dovolil, da je steklarna iz-
plačala dvema najpotrebnejšima steklarjema manjše
podpore. Zaradi slabe zaposlitve steklarne in rudnika
gubernij v Zagorju ni več nastavil ranocelnika, ko je
bilo to mesto izpraznjeno. Prejšnji ranocelnik je imel
400 gld. letne plače, polovico je k plači prispevala
bratovska skladnica, polovico steklarna. Odpusti so
povzročili padec števila delavstva, zmanjšali so se tu-
di prispevki bratovski skladnici, ki ni mogla plačevati
več svojega deleža za ranocelnikovo plačo; ravno ta-
ko tudi dohodki steklarne, ki niti svojih delavcev ni
mogla več plačevati, niso dovoljevali tega izdatka.
Tudi se pri malem številu delavstva ni splačalo
vzdrževati posebnega ranocelnika. Gubernij je pripo-
ročal steklarni, naj pospešuje prodajo izdelkov, naro-
čil je tudi, naj blago odpremi v Ljubljano za prodajo.
Temu naročilu steklarna ni mogla ugoditi, ker ni ime-
la denarja za plačilo prevoznih stroškov, ter je prosi-
la, naj se ji v ta namen dovoli predujem 4000 gld. Ra-
čunski svetnik dvornega računovodstva Pavel Ber-
necker, ki je pregledal finančno stanje steklarne in
rudnika v Zagorju, je pričel na podlagi svojih ugoto-
vitev dvomiti o bodočem uspehu podjetja. Nadaljnje
obratovanje v rokah države je imel le za morebiten
poizkus, steklarni pa bi bilo treba v tem primeru do-
voliti predujem 6000 gld.; če ne bi bilo mogoče, je
predlagal, naj se steklarna da v najem ali pa proda.
Gubernij je gledal na bodočnost podjetja bolj optimi-
stično; menil je, da bo idrijska tovarna sublimata in
živosrebrnega precipitata zopet potrebovala večje
množine steklenine, zato je bil za nadaljevanje pod-
jetja.^"
Steklarna je dobila navodila za poslovanje; za naj-
nujnejše predujme delavcem, največ 5 do 6 gld. na
mesec, in za uradnike je bilo dovoljenih 600 gld. V
začetku julija 1814 je na pobudo dvorne komore, ki
je na vsak način hotela ohraniti steklarno v državnih
rokah zaradi Idrije, pričelo obratovanje v stari, že po-
pravil potrebni peči, ker nova še ni bila dozidana. Na-
črt proizvodnje je predvidel v glavnem izdelke, na-
menjene za idrijsko tovarno. Od 3530 šokov celotne
proizvodnje v tretjem četrtletju 1815 naj bi odpadlo
2000 šokov na steklene izdelke, ki jih je potrebovala
Idrija, v ostalem bi bila proizvodnja omejena na
okensko in navadno steklo ter na steklenice za rozoli-
jo; brušenje stekla naj bi po nalogu dvorne komore
odpadlo."
188
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
Vendar so bila zaman vsa prizadevanja, da bi ste-
klarna dosegla uspešno poslovanje. Zdi se, da ravna-
telj Wagner, ki ga je leta 1813 idrijski višji rudarski
urad hvalil kot sposobnega človeka, ni izpolnil priča-
kovanj. Druga topilna peč, dograjena v februarju
1815 po Wagnerjevem načrtu, je bila v marcu že neu-
porabna, ker so jo zakurili ne da bi se bila dovolj po-
sušila. Wagner, ki je tri tedne zavlačeval poročilo o
tej nezgodi, je tedaj izstopil iz službe, na njegovo me-
sto je prišel Janez Schwarz. Tudi novi upravnik ni
mogel doseči boljših uspehov. Treba je bilo obnavlja-
ti pokvarjene peči, steklarna se je borila s pomanj-
kanjem sredstev in je ostajala z delavskimi mezdami
na dolgu. Zaloga pa kar ni šla v denar, čeprav so bile
cene ponovno znižane in so znašale za šok belega ste-
kla 1 gld., zelenega stekla 48 kr., stekla v ploščah 2
gld, za 1000 steklenic za rozolijo 16 gld. Del zaloge, ki
za prodajo ni prišel več v poštev, so morali pretopiti.
Sicer se je pojavil kupec, ki bi prevzel vso zalogo za-
gorske steklarne, vendar je dvorna komora na pred-
log gubernija ponudbo kot popolnoma nesprejemlji-
vo zavrnila, pristala pa je na predlog, da se zaradi po-
spešenega vnovčenja prodaja zagorske zaloge stekla
poveri prodajnemu podjetju za ilirske rudarske proiz-
vode, ki je bilo v Trstu. Proti koncu leta 1815 je ste-
klarno zadela nova nezgoda, v premogovniku je iz-
bruhnil požar in so prenehali kopati premog, steklar-
na je ostala brez kuriva in je morala ustaviti obrato-
vanje. Zopet so delavci prosili za podporo zaradi pri-
silnega praznovanja, ki je trajalo sedem mesecev; pi-
halcem stekla je bila dovoljena v višini 2 gld. na te-
den. Sredi aprila je upravnik Schwarz z zadovoljst-
vom poročal, da je nova peč že v obratu ter da so pos-
kusi z njo dobri. Istočasno je prišlo poročilo iz Idrije,
da je s tamkajšnjo zalogo steklenine potreba za eno
leto krita, ustavili so izdelovanje take steklenine in se
omejili na trgovsko blago.
Upravnik Schwarz, ki je bil prej v steklarni le teh-
nični obratovodja, administrativno in trgovsko pos-
lovanje pa mu je bilo tuje, je uvidel, da se mu ne bo
posrečilo postaviti podjetja na noge. Prosil je za od-
pust iz državne službe ali za premestitev na drugo me-
sto. Idrijski višji rudarski urad, kateremu je bilo za-
gorsko podjetje neposredno podrejeno, je menil, da
Schwarz ni pravi mož za vodstvo steklarne in je pri-
poročal guberniju, naj se vprašanje uradništva čim-
prej reši, ker se je sicer bati, da bodo podjetja v Za-
gorju kmalu popolnoma propadla. Finančni rezultati
to bojazen v celoti potrjujejo, v letih 1814 in 1815 sta
premogovnik in steklarna utrpela 12.094 gld. 33 kr.
izgube. Želja, da se država podjetja znebi, je postala
pri pristojnih oblasteh vedno močnejša. Že proti kon-
cu leta 1815 je bila izvedena cenitev steklarne, rudni-
ka in graščinskega posestva Gamberk z namenom, da
se te nepremičnine prodajo na javni dražbi. Cenilcem
steklarne in rudnika je bilo dano navodilo, naj cenijo
tako, da cenilna vrednost ne bo odbijala kupcev. Ta-
ko je prišlo do cenilne vrednosti 4443 gld. za premo-
gokop, 4250 gld. za poslopja steklarne in 538 gld. 27
kr. za neko kmetijo, ki je bila s tem podjetjem
združena. Vrednost poslopij je bila sicer dejansko vi-
šja, vendar so cenilci upoštevali, da so za zasebnega
podjetnika preobširna, da zahtevajo velike vzdrževal-
ne stroške ter da bo le zmerna cena privabila kupca.
Do dražbe nepremičnin pa ni tako kmalu prišlo. S
15. septembrom 1817 je bilo ustavljeno obratovanje
steklarne, nato se je začela tiha likvidacija podjetja.
Cene za zalogo steklenih izdelkov je bilo treba še ob-
čutno znižati, da je našla kupca, stara zaloga slabših
izdelkov je bila leta 1818 prodana najboljšemu po-
nudniku Jožefu Pelicanu za 672 gld. 22 kr., kar je bi-
lo več kot polovico pod nekdanjimi cenami. Težko je
bilo prodati ostalo zalogo v Zagorju in Trstu, dvorna
komora je znižala leta 1820 cene na polovico in je do-
volila guberniju, da jih še nadalje zniža, če tudi polo-
vične cene ne bi bile za kupce sprejemljive. Stroj za
brušenje stekla je steklarna prodala upokojenemu
brusilnemu mojstru Jožetu Gubetu za 60 gld. 10 kr.
proti plačilu v mesečnih obrokih po 5 gld. in poroku,
ki je dal kritje z vknjižbo. Končno je izdražil na
dražbi 5. maja 1821 nekdanji upravnik Janez
Schwarz — odpuščen je bil leta 1819 in mu je bila iz-
plačana odpravnina v višini enoletne plače v znesku
600 gld. in vrednosti deputata v premogu v znesku 26
gld. — steklarno, premogokop in Uhlijevo kmetijo za
10.600. gld. Za material in orodje, cenjeno na 1981
gld. 25 kr. je Schwarz ponudil tretjino in še to v obro-
kih, kar se je višjemu rudarskemu uradu v Idriji zdelo
nesprejemljivo. Ker ni bilo drugega interesenta je na-
zadnje tudi to kupil Schwarz za 1073 gld. 50 kr. in še
od tega mu je bilo treba 381 gld kreditirati.'"'
Preskrba s kurivom in surovinami zaradi ugodne
lege zagorske steklarne ni povzročala posebnih težav.
Okoliški gozdovi so ji nudili dovolj lesa, dokler je ku-
rila z drvmi, in premog, ki ga je pozneje uporabljala
kot gorivo, je bil na kraju samem. Za premog v veli-
kih kosih je steklarna leta 1815 plačevala premogoko-
pu 2 1/2 krajcarja za stot (56 kg), v malih kosih po 2
krajcarja. Ta cena je bila verjetno ugodna, najemni-
ku svoje kovačnice je steklarna zaračunavala po 4 kr.
stot.'^ Kremenjak je steklarna dobivala iz vasi Brezje
v čemšeniški župniji; s podložniki gamberške grašči-
ne, ki so na njih zemljiščih kopali kremenjak, je ime-
la pogodbo, po kateri jim je plačevala pol krajcarja
od stota, s prevozom do steklarne jo je stal 20 kr. Ker
je bilo v tamkajšnji okolici več ležišč kremenjaka in
so jih imeli za zelo bogata, tudi pri obratovanju z več
pečmi bi zadostovala za stoletja, ga je steklarna pro-
dajala bližnjim spodnještajerskim steklarnam. Tako
je leta 1812 prodala steklarni v Ojstrici 300 stotov
kremenjaka po 12 kr. za stot, leta 1814 pa je steklarna
grofa Attemsa v Rogatcu prosila za dobavo 400 do
500 stotov kremenjaka, kolikor je znašala njena eno-
letna potreba. Omenjala je, da so tamkajšnje steklar-
ne že prej dobivale kremenjak iz Zagorja. Gubernij,
ki je bil prvotno nasproten, je na ponovno prošnjo
dovolil prodajo omenjene količine po običajni ceni
12 kr. za stot.'* Steklarne potrebujejo redno večje
množine nezgorljive gline za peči in za lonce. Prvotno
sojo v Zagorje dobivali iz Voitsberga, ravnatelj Wag-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
189
ner pa je pričel izkoriščati glino, ki so jo našli blizu
Zagorja; mislil je, da bo ustrezala zahtevam steklar-
ne. Poizkusi s to glino se niso obnesli, lonci so
vzdržali le 7 do 8 tednov, iz boljše gline pa so trajali
tri mesece in tudi več. Pozneje so glino dobivali iz
Polskave; ko so leta 1815 obnavljali peč, so jo kupili
štiri štrtinjake (po 10 avstrijskih veder, vedro vsebuje
okrog 56 litrov), štrtinjak jih je stal 18 gld., cena za-
gorski glini pa je znašala 3 do 4 gld.''
Letno je steklarna porabila okrog 300 stotov pepe-
like. Leta 1807 je imela z gospostvom Ruperč vrh po-
godbo, po kateri je z najetimi pepelarji v njenih goz-
dovih za svoj račun dala pripravljati pepeliko. Pozne-
je je kupovala pepeliko pri raznih prodajalcih, zaradi
nejasnosti o svoji bodočnosti ji ni kazalo sklepati dol-
goročnih pogodb. Dvorna komora je steklarni pripo-
ročila, naj bi pričela uporabljati glavberjevo sol, ki so
jo druge steklarne že uspešno preizkusile in je bila ce-
nejša kot pepelika. Schwarz je napravil poizkus s to
soljo in brez pepelike; z rezultatom je bil zadovoljen.
Odsvetovala pa je dvorna komora uporabo sicilijan-
ske sode, ki jo je hotela steklarna preizkusiti.'*
Steklarna v Zagorju je imela dve toplini peči z os-
mimi lonci v vsaki. Mogla je torej zaposlovati 16 ste-
klarjev z istim številom pomočnikov in donašalcev ter
nekaj steklobrusačev, topilcev in drugih pomožnih
delavcev. Ker sta obe peči po letu 1813 delovali le red-
ko istočasno, mnogokrat sta obe počivali, je bilo šte-
vilo steklarskih delavcev gotovo nižje kot bi ustrezalo
polni zmožnosti steklarne. To potrjujeta že omenjeni
prošnji steklarjev za čakarino v času prisilnega praz-
novanja, ki jih je podpisalo le majhno število delav-
cev.
Prvi steklarji so v Zagorje prišli iz šlezijske državne
steklarne v Schlegemiihlu. Po avstrijski okupaciji Ili-
rije je steklarna raje zaposlovala steklarje iz bližnjih
spodnještajerskih steklarn, ki so bili cenejši. Mezde
so steklarji prejemali po količini izdelkov, prvotno so
znašale 22 kr. za šok brez razlike in 4 1/2 gld. za 1000
steklenic za rozolijo, pozneje so bile 18, 20, 24 in
26 kr. po posameznih vrstah izdelkov in 6 gld. za ro-
zolijske steklenice. Ker so bile leta 1815 iste mezde v
kovanem denarju kot leta 1805, ko so jih plačevali v
papirnatem denarju, so se zdele dvorni komori previ-
soke in je priporočala, naj se znižajo, ko bo pričela
draginja popuščati. Za rezanje stekla je znašala mez-
da 20 kr. od šoka, pomočniki so dobivali 15 kr.'' Po
cesarjevi odločbi iz leta 1816 so bila pri podjetju štiri
uradniška mesta, in sicer upravnik steklarne, skladiš-
čnik, ki je bil obenem pisar, jamski nadzornik in ra-
nocelnik. Letna plača upravnika je bila določena na
600 gld., pod francosko upravo imenovani ravnatelj
Wagner je imel 1200 gld., pripadalo pa je upravniku
tudi prosto stanovanje in vrt, dva orala travnika, 130
stotov premoga in provizija od prodanih izdelkov, ki
je znašala 4 kr. od šoka belega stekla in steklenih
plošč, 2 kr. od zelenega stekla in 1 kr. od idrijske ste-
klenine. Skladiščnik in jamski nadzornik sta imela po
400 gld., ranocelnik pa 300 gld. letne plače s prostim
stanovanjem in vrtom, poldrugim oralom travnika in
100 stotov premoga. Premogokop, ki je tedaj delal le
za potrebe steklarne, ni zaposloval večjega števila ru-
darjev, leta 1814, ko je bilo obratovanje zelo omeje-
no, jih je bilo deset, verjetno je bilo število v času pol-
ne zaposlitve višje.^°
V Schwarzovih rokah je menda steklarna uspešnej- \
še delala kot v času, ko je bila državna last. Vendar je
tudi Schwarz ostajal delavcem dolžan ter je z njimi
dokaj slabo ravnal.^' Najbrž pa ni bil zadovoljen z
doseženimi uspehi, kajti proti koncu tridesetih let je
steklarno prodal za 36.000 gld. Viktorju Ruardu, od
tega jo je po kratkem času kupil njegov tast Jožef
Atzl. Leta 1843 so Jožef Atzl, grof Filip Spauer in dr.
Alfonz Widmann ustanovili rudarsko združbo, ki je
prevzela premogovnik in steklarno. Nova lastnica je
obratovanje steklarne zaradi nedonosnosti ustavila
ter jo preuredila v cinkarno.^^ Sodeč po vpisih v
župnijskih krstnih, poročnih in mrliških knjigah po
letu 1835, za prejšnja leta mi niso bila na razpolago,
je steklarna delala v zelo skrčenem obsegu ter je bilo
zaposlenih le malo število steklarjev. Od leta 1835 pa
do leta 1843 izkazujejo matične knjige le 10 rojstev in
4 smrti v steklarskih družinah ter 4 poroke steklarjev.
obnovitev steklarne
Lastnica zagorskega premogovnika, rudarska
združba ob Savi, ni za vedno opustila misli na steklar-
no v Zagorju. Leta 1861 je postavila v Toplicah novo
steklarno, pri kateri je izkoristila nekatere pridobitve
tehničnega napredka v steklarski industriji. Obrati so
bili postopoma povečani, leta 1880 je steklarna imela
3 s plinom kurjene peči za steklo, 2 pražilni peči, 4
temperne in 4 hladilne peči, brusilnica je imela tri
brusilne mline z dvema vodnima kolesoma. V steklar-
ni so izdelovali navadno, na pol brušeno in brušeno,
zeleno in rjavo steklo; proizvodnja je znašala okrog
100.000 šokov letno. Leta 1880 je bilo iz zagorske ste-
klarne odpremljenih 8050 q steklene robe, kar je
najbrž ustrezalo tedanji enoletni množini proizvod-
nje. V istem času so uvedli kurjavo z generatorskimi
plini po Siemensovem načinu.
Leta 1880 je Trboveljska premogokopna družba
kupila zagorski premogovnik obenem s steklarno, to-
pilnico cinka in topilnico svinca. Za steklarno je pri-
čelo novo razdobje, bila je še povečana, v času največ-
jega razmaha je obratovala s petimi pečmi, število za-
poslenih je doseglo 300 oseb, proizvodnja je leta 1882
znašala 121.661 šokov raznega vzboklega stekla. To-
da v tem obsegu je ostala steklarna le eno desetletje, v
začetku tekočega stoletja so bile v obratu le še tri peči
s tridesetimi lonci, za brušenje vzboklega stekla je bi-
lo v steklarni 83 brusilnih strojev, leta 1902 je bilo za-
poslenih 266 oseb.^^
Ko je bila leta 1861 obnovljena zagorska steklarna,
so bile obnovljene tudi naprave za pripravljanje kre-
menjaka, ki so ga uporabljali za izdelovanje stekla.
Kremenjak so kopali v Brezjah pri Cemšeniku in v
Mošeniku pri Moravčah, od koder so ga vozili v Sto-
190
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
Steklarna v Hrastniku (razglednica)
pe, kjer so ga žgali v dveh žgalnih pečeh, nato so ga
drobili in mieli v stopah, po katerih je kraj, kjer so
stale, dobil svoje ime. Okrog leta 1885 so stope prene-
hale obratovati, ker so pričeli kremenjak dobivati iz
Dravograda, pozneje tudi s Saške in iz Dinjana v
Istri. Kremenčev pesek s Saške je stal postavljen v ste-
klarno 1 gld. za 100 kg, iz Istre pa 60 do 70 krajcar-
jev; saški pesek so uporabljali za brušeno, istrski za
navadno steklo.'"
Trboveljska premogokopna družba ni skrbela, da
bi obratne naprave v steklarni, ki so v nekaj desetlet-
jih zastarele, izpopolnila v skladu z nadaljnjim tehni-
čnim napredkom v tej industrijski panogi. Obrtno
nadzorništvo je našlo steklarno v poškodovanem in
zelo zapuščenem stanju. Z letom 1912 je Trboveljska
premogokopna družba dala zagorsko steklarno v na-
jem tvrdki Viljema Abela dediči, ki je imela tovarno
stekla v Hrastniku.'^ Steklarna se je po prvi svetovni
vojni za nekaj let zopet živahnejše razmahnila, če-
prav je bilo v obratu le dvoje peči za steklo, obratova-
lo je še 14 hladilnih in 2 temperni peči. Obratne na-
prave so ostale v dotedanjem stanju, ki je bilo teh-
nično zelo zaostalo. Po najemni pogodbi 22. avgusta
1922 je znašala najemnina 360.000 kron, pozneje je
bila določena na 2000 dolarjev, leta 1926 je bila zni-
žana na 1800 dolarjev. Podjetje je delalo v vehkem
obsegu za izvoz, blago je šlo tudi v Perzijo in Indijo.
Vendar pa delniška družba Zedinjenih tovarn stekla,
ki je prevzela steklarne nekdanje tvrdke Abel, z dose-
ženimi uspehi ni bila zadovoljna. Ko je leta 1928 iz-
bruhnila v zagorski steklarni stavka delavstva, jo je \
družba uporabila kot povod, da je obratovanje usta-
vila in steklarno opustila. Verjetno je bila tudi zasta-
relost naprav eden izmed vzrokov za opustitev obra-
tovanja. Tvrdka Abel oziroma za njo Zedinjene to-
varne stekla kot najemnik niso imele interesa na ob-
novitvenih investicijah, lastnik steklarne. Trboveljska
premogokopna družba, pa tudi ne, ker je imela druge
možnosti za izkoriščanje premoga. Po ukinitvi ste-
klarne so steklarji zapustili Zagorje ter se izselili v
Hrastnik, Rogaško Slatino, Stražo pri Rogatcu in Pa-
račin, kjer so dobili zaposlitev v tamkajšnjih steklar-
nah iste družbe.'* Eno leto pred opustitvijo je steklar-
na zaposlovala 220 oseb, od tega 165 delavcev in 55
delavk, toda le 90 moških delavcev je bilo stalnih.''
Steklarno v Toplicah so podrli, na njenem mestu je
Trboveljska premogokopna družba zgradila separaci-
jo, druga steklarska poslopja so bila uporabljena za
potrebe rudniškega obrata.
Kot pri drugih steklarnah na nekdanjem Kranjs-
kem so bili tudi v Zagorju steklarji v začetku skoraj
izključno tujci, le počasi so se Slovenci oprijemali te-
ga poklica. Šele v devetdesetih letih prejšnjega stolet-
ja je število steklarjev toHko naraslo, da so slovenski
priimki v krstnih knjigah zagorske župnije med vpisi
steklarjev presegli tretjino, ostali priimki so nemški,
razen manjšega števila čeških. Po prvi svetovni vojni
je delež slovenskih priimkov zagorskih steklarjev med
vpisi v krstnih knjigah sicer narastel, vendar so tuji
priimki še vedno prevladovali.
Poročne knjige nam nudijo nekaj podatkov o
rojstni in domovinski pripadnosti v Zagorju poroče- ;
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
191
nih steklarjev. Iz teh podatkov vidimo, da so steklarji
prihajali v Zagorje v znatnem številu od opuščenih
steklarn na Spodnjem Štajerskem. Posebno veliko
zagorskih steklarjev je bilo rojenih v Ribnici na Po-
horju, v Loki pri Žusmu, Trbovljah in Libojah, po
nekaj steklarjev je prišlo še iz drugih krajev, kjer so
bile svoje čase pohorske steklarne, kot Št. Lovrenca
na Pohorju, Ruš in Rakovca ali pa iz steklarn v
šmarskem okraju. Večje število steklarjev je bilo iz
Kočevja, nekaj pa tudi iz kočevske Glažute. Za šest
steklarjev je naveden Samobor kot kraj rojstva ali pa
pristojnosti, kjer je bila v bližini steklarna v Osredku.
Razmeroma majhno je število rojenih ali pristojnih v
krajih, kjer so bile srednještajerske steklarne, ali v
drugih avstrijskih deželah.
Med priimki zagorskih steklarjev je mnogo takih,
ki jih je mogoče zaslediti že prej pri drugih kranjskih
steklarnah. To kaže deloma na isto poreklo v naših
krajih zaposlenih steklarjev, deloma pa je posledica
omenjenega preseljevanja steklarjev od ene steklarne
do druge. Ponavljanje istih priimkov skozi desetletja
pa dokazuje tudi, da so sinovi steklarjev ostali skozi
pokolenja zvesti poklicu svojih očetov. Tujim narod-
nostim pripadajoči steklarji so navadno že v drugi ge-
neraciji postali Slovenci, sklepanje zakonov s slovens-
kimi domačinkami je pospeševalo asimilacijo. Pisava
tujih priimkov je bila prilagojena v mnogih primerih
naši izgovarjavi, tako da le več ali manj tuj zvok pri-
imkov priča o tujem poreklu njihovih prednikov.
OPOMBE
Zagorsko steklarno v letih 1804—1817 je obravnavala
Marija Verbič v Kroniki 1976, str. 28 si. — 1. Carl Hiltl,
Das Bachergebirge. Klagenfurt 1893, str. 157 si. — Ing.
Drago Korent, Pohorske glažute in njihov vpliv na goz-
dove. Gozdarski vestnik X/1952, str. 242 si. — Dr. Vla-
do Valenčič, Vloga steklarn pri izkoriščanju gozdov na
nekdanjem Kranjskem. Gozdarski vestnik XI/1953, št.
6—7, str. 185 si., Steklarni na Notranjskem, Kronika 1955,
str. 87 si. in Še nekaj steklarn na Kranjskem, Kronika 1957,
str. 61 str. — 2. Dr. Ivan Slokar, Geschichte der österreichi-
schen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Franz I.
Wien 1914, str. 513. — 3. Slokar n.o.m., str. 539. — 4. AS
(Arhiv SR Slovenije), Gubernijski arhiv 1815, str. 3313 ad
2578. — 5. AS, Gub. arhiv 1814, št. 3001 in 7959. — 6.
Pivec-Stele omenja v La vie économique de provinces illy-
riennes, str. 78, da je bila steklarna leta 1811 povečana in je
imela 300 delavcev, gradivo gubernijskega arhiva pa tega ne
potrjuje, temveč daje o razvoju steklarne prav obratno sli-
ko. —7. AS, Gub. arhiv 1813, št. 2203 ad 628. —8. Supple-
ment au Telegraph officici du 6 juillet 1811. — 9. AS, Gub.
arhiv 1814, št. 3001. — 10. AS, Gub. arhiv 1813, št. 628;
1814 str. 6719, 8702, 10.654; 1814 str. 369, 1785. — 11. AS,
Gub. arhiv 1815, ad 204 št. 4297 in 6443. — 12. AS, Gub.
arhiv 1815, št. 204/5872, 5874, 6441, 10.319, 12.320; 1816
št. 86, 3173/8961, 1313/2989, 4258. — 13. AS, Gub. arhiv
1816, št. 1555; 1831/32 fase. 15, ref. 143. — 14. AS, Gub.
arhiv 1819/20 fase. 62 reg. št. 4, 15, 22, 23; 1821/22 fase.
62, ref. 1 in 3. — 15. AS, Gub. arhiv 1814 št. 8703, 14.295,
12.014, 15.561; 1815 št. 204/4830. — 16. AS, Gub. arhiv
1816 št. 4382 in 6095; 1814 št. 3001, 6556/6982, 7709. — 17.
AS, Gub. arhiv 1814 št. 6556; 1815 št. 204/6641, 5082. —
18. AS, Gub. arhiv 1815 št. 6693/8102, 9180, 12.704; 1816
št. 85/320, 1192, 3237, 6164. — 19. AS, Gub. arhiv 1814, št. i
12.016; 1815 št. 204/3780; 1816 št. 85/14.063. — 20. AS, \
Gub. arhiv 1816 št. 2073 št. 2073/5608; 1814 št. 3001. — 21. :
Andrej Mihelčič, Pregled zgodovine v zagorski dolini. Za-
gorski zvonovi, verski list za zagorsko župnijo 1938, str. 102
si. — 22. I. Hribovšek, Zgodovina premogovnika Zagorje s
pripadajočo steklarno, cinkarno in svinčarno. Rokopis mi
je pisec ljubeznivo dal na uporabo. Prim, tudi šematizem
ljubljanskega gubernija ter Alfons Müllner, Geschichte des
Eisens in Krain, str. 430. — 23. Hribovšek, n.o.m. — Er-
gebnisse der gewerbhchen Betriebszählung vom 3. Juni
1902, Oesterreichische Statistik LXXV. Band, 6. Heft. —
24. Hribovšek, n.o.m. — 25. Compass, Finanzielles Jahr-
buch 1908, Str. 180 sl.; 1920 str. 255; 1926 str. 397. — Be-
richt der Gewerbeinspektoren über ihre Amtstätigkeit 1915,
Str. 184. — 26. Pogodbe v arhivu hrastniške steklarne in in-
formacije bivših uradnikov zagorske steklarne. Po informa-
cijah nekdanjih uradnikov Trboveljske premogokopne
družbe in zagorske steklarne arhivi iz poslovanja steklarne
za zadnjo dobo njenega obstoja niso ohranjeni; zato manj-
ka gradivo, ki bi moglo sliko o tem podjetju izpopolniti. —
27 AS, Arhiv zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase.
331, 2.