Neposredno mentalno nanašanje : Vebrov
pojem "zadevanja"*
SEP PO SAJ AM A:
1. ZADEVANJE IN PREDOČEVANJE
Vebcr sam pa tudi večina vebrologov misli, da jc pojem zadevanja njegov najpomembnejši prispevek k filozofiji na splošno in k predmetni teoriji še posebej. Sami pa o tej trditvi precej dvomimo.
V svojem glavnem delu iz poznega obdobja Vprašanja stvarnosti je izrazil svojo temeljno misel, da namreč obstajata pri vsakem intencionalnem doživljanju dve različni funkciji: (1) zadevanje a\i čisto referenčna oziroma zadcvalna funkcija, ki jamči neposredno zvezo med doživljajem in njegovim predmetom, in (2) predočevanjc ali predočevalna funkcija, ki omogoča sprejem informacij o tem predmetu. Po Vebru sta to dva vidika intencionalnasti.
Vebcr jc trdil, da njegov učitelj Alexius Mcinong ni mogel zadovoljivo razložiti zadevanja ali čistega nanašanja oziroma neposredne zveze med duhom in realnostjo. Menil je, daje poskušal speljati zadevalno funkcijo na predočcvalno (gl. EG 83). Bolj natančno, Veber je kritiziral Meninoga, ker je ta mislil, da bo razlikovanje med pristnimi in nepristnimi predstavami doseglo svoj cilj. To pomeni, daje zavrnil tele Meinongove analogije:
pristni doživljaji <—> zadcvalna funkcija
(neposredna zveza s predmetom)
nepristni doživljaji <—> predočevalna funkcija
(informacije o predmetu)
Sploh nismo prepričani, ali je ta kritika pravilna. Mcinong bi lahko rekel, da imajo (1) tako pristni kot nepristni doživljaji predočcvalno funkcijo in da (2) to, kar imenuje Veber zadcvalna funkcija, že vsebuje predočevalna funkcija nekaterih doživljajev.
* Razpravi jc zadnje poglavje knjige Misel in smisel: Uvod v fenomenologi jo, ki bo jeseni izšla pri DZS (op. prev.)
Z "Ernsterlebnisse" (pristnimi doživljaji) je mislil Mcinog tiste doživljaje, pri katerih je subjekt prepričan o eksistenci doživljajskega predmeta. Vsi zaznavni doživljaji so npr. tipično pristni doživljaji, medtem ko so sanjski ali domišljijski doživljaji (večinoma) nepristni.
Veber je trdil, da to ni res. Priznal je sicer razliko med pristnimi in nepristnimi doživljaji, vendar to ni enako kot razlika med zadevalno in predočevalno funkcijo. Po Vcbru potrebujemo obe razliki, ker samo razlika med pristnostjo in nepristnostjo ne more razložiti dejstva, da nekateri od naših doživljajev dobesedno zadevajo realnost.
Veber ni bil zadovoljen s sklepom, za katerega se zdi, da sledi iz osrednjega nauka Meinongove predmetne teorije, namreč s tezo, da nikoli ne dosežemo realnosti same na sebi, temveč zgolj phenomenon "realnosti". Trdil je, da dejansko neposredno srečujemo ali zadevamo realnost sžmo. To pa je izvoren doživljaj, o katerem ne moremo dvomiti.
2. VEBROV ARGUMENT V "MOJI FILOZOFSKI POT/"
Da bi dobili jasnejši vpogled , kaj je mislil Veber, ko je govoril o zadevanju, bo najbolje, če pogledamo njegov argument, s katerim je hotel dokazati, da je Mcinongova razlaga doživljaja neposredne zveze s stvarnostjo, nezadovoljiva. Če lahko dokaže, daje v Mcinongovi razlagi temeljna napaka, ki pa seji je v svoji razlagi izognil, potem bi morda lahko upravičeno rekli, daje Veber k filozofiji prispeval nekaj novega in pomembnega.
Veber je predočil svoj dokaz v različnih spisih, nemara najbolj jasno različico pa najdemo v njegovi intelektualni avtobiografiji Moja življenjska pot. V glavnem bomo obravnavali to različico argumenta, ker se zdi najbolj jasna.
Uvodne misli
/// Meinong in Veber: Razlikovati moramo med vsebino in aktom.
Veber piše:
...nate doživljanje, pa naj bo še tako elementarno, ima dva dela, izmed katerih ima vsak lastno funkcijo. Ta dva dela... smo imenovali vsebino in dej pristojnega doživljanja. (MFP 86)
Drugje zastavi zadevo nekoliko drugače:
...ta razlika... ni razlika o tem, kaj si predočujemo, temveč, kako si predočujemo: pozneje si laltko popolnoma nepristno predočujemo isti glas, ki si ga zdaj preučujemo pristno, tj. ki ga zdaj slišimo... (EG 77)
V moderni terminologiji bi lahko rekli, daje "dej" (akt) = "psihološki modus". /2/ Meinong: Vsebina določa predmet
Po Vebru Meinong trdi, da
Vsebina določa, kaj si v danem primeru predstavljam in tako tudi ponazorujem. (MFP 88)
/3/ Veber: Vsebina določa lastnosti predmeta, toda akt izbere sam predmet.
O funkcijah akta in vsebine doživljaja je Veber mislil drugače:
... vsebina je seveda predočevalni, dej pa posebni zadevalni del doživljajske celote (MFP 86)
Po Vcbru to pomeni, daje "zadevanje" enako "aktu" ("kako"?"), "predočevanje" pa "vsebini" ("kaj?"). (Nenavadno je, kako je Veber lahko to sprejel, zakaj kako neki lahko zgolj psihološki modus določa, brez pomoči vsebine, katerikoli predmet nasploh?)
Prvi krog
Tu se dejansko začne nesoglasje med Vebrom in Meinongom. Veber mu pripisuje naslednje stališče, čeprav je vprašljivo, ali ga je ta sploh kdaj zagovarjal:
/4/ Meinong(?): Predmeti pristnih doživljajev eksistirajo, predmeti nepristnih doživljajev pa obstajajo le v domišljiji.
Veber trdi, da je Meinongovo stališče o Kantovem problemu realnega in domišljijskega tolarja tole:
Po Meinongu bi bilo reči, da je samo pr\>i (realni) tolar dostopen našemu pristnemu predstavljanju, drugi pa je dan v fantaziji. Vendar sta oba tolarja v vsebinskem, predočevalnem pogledu vsaj načelno drug drugemu povsem enaka. Torej je sama vsebina predstave odgovorna za vprašanje, kaj ta tolar je ali ni (MFP 88-89).
Skratka, Veber trdi, daje Mcinog sprejel stališče, po katerem je x pristen doživljaj, če in samo če je njegov predmet bivajoč.
/5/ Veber: /4/ ne drži. So tudi pristni doživljaji, katerih predmet biva le v domišljiji.
Veber pravi, da "utegne biti ta rešitev formalno resnična, vendar pa ne ustreza posebnemu spoznavnoteoretičnemu vprašanju, kaj nam tedaj jamči za dejansko resničnost tolaija, za to, da ni samo izmišljen" (MFP 89). Potem nadaljuje:
Meinongovo sklicevanje na pristni dej predstave tu očitno ne zadošča, ker imamo, kakor vemo, dovolj halucinatoričnih predstav (pa tudi drugih doživljajev), ki se psihološko v ničemer ne razlikujejo od običajnih in ne le fantazijskih tipov predstavljanja (MFP 89).
Nemara ima tukaj Veber prav, zakaj zdi se, da je Meinongovo razlikovanje med pristnimi in nepristnimi doživljaji zmotno. V UEP navaja dve, medsebojno nezdružljivi opredelitvi razlike Ernst/Phantasie(pristen - nepristen):
(A)	O zaznavnih ali pristnih predstavah vemo, da puščajo dispozicijske sledi, ki omogočajo... da se pojavijo domišljijske predstave z istim predmetom (UEP 28/GA III 312).
(B)	Kajti dopustitve so v istem odnosu do sodb kot domišljijske predstave do pristnih predstav... (UEP 87IGA 111 371)
Zdi se, da opredelitvi (A) in (B) nista združljivi. (A) in (B) "formalizirajmo" takole: (A') domiSljijskilpristen < —> predstava/vtis (B') domišljijski/pristen <—> dopustitev/sodba <—> neasertoričenlasertoričeru
To pomeni, da je (a) razlikovanje domišljijski/pristen isto kot Ilumovo razlikovanje med predstavo in vtisom in da je (b) razlikovanje domišljijski/pristen prav tako istovetno z Meinongovim (in Vebrovim) razlikovanjem med dopustitvijo in sodbo ali med neasertoričnimi in asertoričnimi doživljaji.
Iz (A') in (B') logično izhaja, da
(C) predstava/vtis <—> neasertoričen/asertoričen.
Toda (C) je vsekakor napačen, saj so nekatere predstave prav tako asertorične kot ustrezni izvorni vtisi. Če na primer zdaj vidim sončni mrk in če se mesec dni pozneje spomnim, da sem ga videl pred enim mcsccem, potem imata oba doživljaja isto stopnjo asertoričnosti, kar samo pomeni, da sem v obeh primerih prepričan o realnosti sedanjega ali preteklega dogodka.
Morda je to tisto, kar jc hotel Veber. Če je, potem ima prav in se Mcinong moti. Toda nadaljujmo in poglejmo naslednje stopnje argumenta, preden izrečemo končno sodbo.
(Nenavadno je, da Veber ni uporabil nekega drugega argumenta proti Mcinongu, namreč argumenta, da poleg pristnih doživljajev z nebivajočimi predmeti obstajajo tudi nepristni doživljaji z bivajočimi predmeti. Večina spominov, ki se nanaša na zaznave, pripada na primer tej skupini. Če sem to jutro videl mestno hišo v Radgoni, moj spomin nanjo še vedno zatrjuje njeno eksistenco, čeprav v njem ni pristno dana ali "telesno navzoča". In če si zgolj domišljijsko predstavljam Eiffclov stolp, ki ga nisem nikoli videl, sem še vedno prepričan o njegovi eksistenci.)
Drugi krog
/6/ Meinong: Razliko med pristnimi in nepristnimi doživljaji gre pripisati "aktu" ui ne vsebini.
Po Vebru je Meinongovo mnenje tole:
Ko npr. gledamo pokrajino, po kateri se obenem sami sprehajamo z lastnimi "odprtimi" očmi, si jo predstavljamo na pristen način, nepristno pa tedaj, ko se jo samo tako ali drugače spominjamo. V obeh primerih pa gre vendar za isto pokrajino, in je ravno zato razlika med pristnim in nepristnim predstavljanjem pokrajine samo načinovna in nobena vsebinska razlika predstavljanja (MFP H9).
Z Meinongovim i besedami:
Domišljijske predstave se zaradi svojih prvin bistveno nanašajo nazaj... na pristne predstave, ki imajo isti predmet in potemtakem isto vsebino. Razlike med njima ne gre pripisati vsebini, ampak aktu (SD 29/GA VII31).
/7/ Veber: /6/ ne drži. Vsebina spominske predstave X-a se razlikuje od njegove zaznavne predstave.
Vcbcr zavrača Meinongovo stališče, ker so spominske predstave "čudno nenatančne, blede in shematične" (MFP 90).
Se pravi, da skoraj gotovo sploh nimamo in nekako ne moremo imeti fantazijske predstave česarkoli, ki bi v vsebinskem pogledu v resnici svojemu pristnemu originalu popolnoma ustrezala (MFP 90).
(Ta trditev je dokaj nenavadna, ker se zdi, daje v nasprotju s tistim, kar je Veber trdil v odlomku, citiranem za tezo /4/).
Tretji krog
181 Ali so zelo preproste predstave nasproten primer kot 171?
Nato sledi pomemben, a težek odlomek:
Spomniti se utegnemo tudi na posamezni glas, npr. na elementaren grom ali blisk, pa imamo že fantazijsko predstavo glasu ali svetlobe, ki se s svojim originalom v resnici popolnoma ujema ali mora ujemati, ker bi sicer sploh ne mogli misliti ne na grom in ne na svetlobo (MFP 90).
To pomeni, da mora med dejanskim slišanjem groma samega in med našim spominom na ta doživljaj vladati neka podobnost, sicer to ne bi bilo spominjanje istega groma. To je zelo preprost predmet doživljaja, zato si morata biti, vsaj v vsebinskem pogledu, realni in domišljijski doživljaj podobna, celo identična. Vendar pa to ne velja za bolj zapletene doživljajske predmete, ki jih nikoli ne moremo dojeti z vsemi njihovimi lastnostmi.
/9/ Veber: Ne! Pristni in nepristni doživljaji s preprostimi predmeti se razlikujejo po jakosti in živosti.
Celo pri zaznavanju in spominjanju istega preprostega predmeta je zmeraj razlika, ker je zaznavanje pristno, spominjanje pa nepristno doživljanje. Veber piše:
Tako dana svetloba (tj. nepristno) tudi prav nič ne "svetli" in tako dan grom prav nič ne "doni" (MFP 90).
Torej je evidentno, da si že v elementarnih primerih s prisotnim predstavljanjem predstavljamo, kar se vsekakor tudi vsebinsko razlikuje od samega fantazijskega ali nepristnega predstavljanja (MFP 90).
Morda bi lahko Vcbrovo ne povsem jasno trditev formulirati takole: celo če so si vsebine predstavljenih podrobnosti natanko podobne, se še vedno razlikujejo po jakosti in Živosti. To pomeni, da se ne razlikujejo po tem, kaj se kaže, temveč kako se nekaj kaže. Če Pa Vcbcr misli tako, potem je nevarno blizu tistemu Meinongovcmu stališču, ki ga je kritiziral. Zakaj po Meinongu prav "akt" doživljaja odloča o tem, kako je nekaj Predstavljeno.
Zatosezdi, da edina razlika med Meinongom in Vcbrom zadeva locus "faktorja jakosti in živosti". Mcinong ga umesti v akt, Veber v vsebino. Če pa je tako, jc nemara ta razlika zanemarljiva. Vendar dejansko ni tako, saj Mcinong priznava le dve vrednosti za "faktor jakosti in živosti": Ernst in Phantasie, medtem ko Veber trdi, da obstajajo neštete stopnje pristnosti, kot bomo pokazali v naslednjem razdelku.
Sldep
1101 Vebrova trditev: Razlika pristno/nepristno je stopenjska. Veber je zapisal:
Resda se zdi, da gre tu predvsem za neko jakostno, graduelno vsebinsko razliko, ki pove, da je npr. pristno dan glas ali pristno dana svetloba tudi sama v jakostnem, graduelnem pogledu nekaj več kot ista svetloba ter isti glas, ko ga samo nepristno, fantazijsko dojemamo (MFP 90).
1111 Vebrov sklep: Razlika je v vsebini, vendar ne v njenih kvalitetah, temveč v njeni jakosti.
In Vebrov končni sklep:
Tako se zopet vidi da je tudi razlika med predstavno pristnostjo in nepristnostjo prav vsebinska razlika, ki pa zadeva pač jakostno, graduelno stran vsebine in ne njene kvalitete (MFP 90).
Morda bi lahko Vebrov sklep oblikovali takole:
(1)	Navadno se pristno doživljanje razlikuje od nepristnega po tem, da ta v vsebini kaže manj lastnosti predmeta (g. točko /7/).
(2)	Vendar je logično mogoče, da vsebina nepristnega doživljaja kaže prav toliko lastnosti predmeta, kot vsebina pristnega doživljaja, usmerjenega na isti predmet. Toda celo v tem primeru je močno očitna razlika v jakosti in živosti vsebine, ki omogoča razlikovanje med pristnim in nepristnim doživljajem.
(3)	Zato razliko med pristnim in nepristnim doživljajem vedno pripisujemo vsebini in ne aktu.
Ocena dokaza
Spomnimo se, daje Vebcr nameraval dokazati Meinongovo zmoto v zvezi z njegovo trditvijo, da lahko pojav realnosti (naše doživljanje stvarnosti) razložimo z razliko pristno - nepristno (Ernst/Phantasie).
Prvi krog boja jc dobil Vebcr (vsaj če ga razlagamo dobronamerno): dokazal je, da razlika med Ernst in Phantasie ni istovetna z razliko med bivajočimi in nebivajočimi predmeti.
Toda izid drugega kroga je bila Vebrova trditev, da razlika med Ernst in Phantasie zadeva vsebino in Meinongovo trditev, da zadeva akt. Izid je neodločen, saj dejansko ni pomembno, kam umestimo to razliko, in tudi ne, ali jo gledamo kot ostro dihotomijo, ali pa kot stvar stopnje. Vse je odvisno od naših fenomenoloških ali deskriptivnih interesov.
Tako bi lahko rekli, da ima Veber dosedaj rahlo prednost pred Meinongom, ker je Meinongova določitev pristnosti in nepristnosti (Ernst/Phantasie) nejasna. Zdaj bomo morali pogledati, kako dobro lahko Vcbcr definira svoje temeljne pojme.
3. VEBER O PRISTNIH IN NEPRISTNIH PREDSTAVAH Razlaga pojmov
Preden se podrobneje lotimo Vebrovih spisov, moramo najprej razložiti nekaj njegovih pojmov. Po Vebru moramo razlikovati štiri lastnosti mentalnega stanja:
(1)	Faktičnost
Doživljaj je faktičen =def predmet doživljaja realno eksistira
(2)	Asertoričnost
Doživljaj je asertoričen =def subjekt je zavezan (je prepričan o) realni
eksistenci predmeta.
(3)	Pristnost
Doživljaj je pristen =dcf subjekt sam je prepričan, da je v neposrednem
zaznavnem stiku s predmetom.
(4)	Pravilnost
Doživljaj je pravilen =dcf doživljaj je faktičen in asertoričen (tj. subjekt je
upravičeno prepričan, da predmet realno eksistira).
Opozoriti velja, da bi lahko kot peti pojem na ta seznam zapisali tudi pojem istinitosti. Ker pa Veber uporablja ta pojem kot sinonim za faktičnost in pravilnost, bo najbolje, da ga ne uporabljamo, ker nam je veliko do konsistentne rabe pojmov.
Opozoriti velja nadalje, da sta pristnost in asertoričnost fenomenološki lastnosti, kar pomeni, da je doživljaj pristen natanko takrat, ko je subjekt sam prepričan, da je v neposrednem stiku s predmetom. Pri tem ni pomembno ali tak stik dejansko tudi obstaja. Podobno gre za asertoričnost doživljaja, če je subjekt prepričan o eksistenci doživljajskega predmeta.
Faktičnost je nefenomenološka lastnost. To pomeni, da subjekt sam ne more biti nikoli popolnoma prepričan, da je njegov doživljaj faktičen, čeprav je lahko prepričan, da je pristen. Isto velja za pravilnost, ki je po definiciji odvisna od faktičnosti.
"Fenomenološka zgradba" teh kategorij bi bila nekako tale: temeljna kategorija je pristnost. X najprej pristno zaznavno doživljamo. Na podlagi tega doživljaja X-u pripisujemo asertoričnost. Pristnost in asertoričnost nista isto, ker se za nas od zdaj najprej asertoričnost navezuje na X, čeprav nimamo nobenih nadaljnjih pristnih doživljajev, ki bi bili usmerjeni nanj. S fenomenološkega stališča pristnost najprej povzroči asertoričnost, toda pozneje ta dobi lastno eksistenco.
Potem ko smo X doživeli pristno, ga lahko doživimo nepristno. Toda celo ti nepristni doživljaji so asertorični, tj. X-u (pravilno ali nepravilno) pripisujemo faktičnost. Tako so v$i pristni doživljaji asertorični, vendar pa niso vsi asertorični doživljaji pristni.
Pravilnost je definirana s faktičnostjo in asertoričnostjo. Torej ni fenomenološka kategorija, čeprav ji je še vedno mogoče definirati fenomenološko dvojnico. Ker nimamo na voljo nič boljšega, bi jo nemara lahko imenovali adekvatnost.
Ko je subjekt imel o predmetu X več pristnih doživljajev A, B in C, opazi tole: ni mogoče, da bi imel X hkrati lastnosti, ki mu jih pripisujejo doživljaji A, B in C. Zato ima dve možnosti: (1) zavrne enega od doživljajev, denimo C, kot neadekvatnega (ker vsebuje napačen pripis lastnosti), ali (2) pravi, da nenavaden doživljaj C sploh ni bil doživljaj X-a, temveč Y-a (napačna identifikacija predmeta). Z drugimi besedami, adekvatnost jc holistična lastnost, pripisana nekemu nizu doživljajev (navadno najobsežnejšemu), ko so trditve o faktičnosti več različnih doživljajev protislovne.
Faktičnost in pravilnost sta lastnosti, pripisani doživljaju z opazovalčevega stališča (opazovalec naj bi bil vseveden), medtem ko sta asertoričnost in pristnost lastnosti, ki ju doživljaju pripisuje sam subjekt. Adekvatnost je nekje vmes, ker jc holistična lastnost: o doživljaju lahko rečemo, da je neadekvaten, vendar ne z njegovega stališča, temveč samo s stališča poznejšega doživljaja istega subjekta. (Zdi se, da bi lahko poiskali fenomenološke dvojnice nefenomenološkim pojmom, če bi bilo dovoljeno v definiciji upoštevati različne doživljaje istega subjekta. To pomeni, da morajo biti fenomenološke dvojnice nefenomenološkim pojmom nujno holistične.)
Če povzamemo: odnose med štirimi Vebrovimi pojmi je mogoče predstaviti takole:
a = asertoričen p = pristen f = faktičen
(faktičen in asertoričen)
Nejasnosti pri Vebru
Zdaj, ko smo oboroženi s temi pojmovnimi distinkcijami, lahko pogledamo, kako Veber uporablja svoje ključne pojme.
Prvi primer. V Očrtu psihologije piše:
Kadar si katerekoli pojave predstavljamo na pristen način, se nam zde ti pojavi obenem istiniti ali faktični; tako se zdi miza pred teboj, ki si jo in kolikor si jo pristno predstavljaš, tj. ki jo in kolikor jo npr. z lastnimi očmi gledaš, tudi istinita ali faktična, pojav, ki v istini biva. Isto mizo si predstavljaš pri drugi priliki tudi na nepristen način in ostajaš vendar prepričan, da v tvoji sobi tudi istinito biva (OP 34).
Veber tukaj očitno pravilno ugotovi, da asertoričnost in pristnost nista isto (čeprav ne uporablja teh izrazov). Obstajajo namreč tudi nepristni doživljaji, ki zatrjujejo eksistenco svojega predmeta.
Toda na isti strani knjige nadaljuje:
Samo pristno predstavljanje nam kaže objekte ali predmete tako, da se nam vsaj zde obenem istiniti ali faktični, dočim nima nepristno predstavljanje samo nikake načelne zveze ne z istinitostjo ne z neistinitostjo svojih objektov ali predmetov. (OP 34)
Tukaj meni, da samo pristni doživljaji kažejo svoje predmete kot faktične. tj. asertorične. To je napačno. Nepristen doživljaj, npr. spomin, da čez reko Muro pelje most, je lahko prav tako asertoričen kot ustrezna zaznava.
Drugi primer. V Estetiki Vcbcr piše:
... pristne misli so vsa naša "prepričanja", nepristne pa vse take misli, s katerimi mislimo kakršnakoli dejstva brez vsakega, tudi brez "najmanjšega" lastnega prepričanja (E 56).
To je povsem napačno. Veber pravi, da so vse asertorične misli pristne in vse neasertorične nepristne. Videli pa smo, da obstajajo doživljaji, ki so hkrati nepristni in asertorični.
Tretji primer. Zdi se, sta si naslednja dva citata iz Moje Filozofske poti v medsebojnem protislovju:
(a)	Zato pač imenujemo Meinongove zarešnje ali nate zarisane pristne predstave, kijih imamo obenem za resnične, še posebej zaznave, in jih tako ločimo od vseh fantazijskih predstav, ki nam utegnejo pokazati vse v boljši luči, ki pa ne ustreza resnici. (MFP 89)
(b)	Vzemimo primer, ko konstatiramo, da v trenutku močno dežuje. Ta konstatacija naj bo naše polno prepričanje, in torej v smislu dosedanje terminologije vseskozi - pristna misel. (MFP 92)
Razvidno je, da Vcbcr pri (a) v primeru predstave kot merilo pristnosti uporablja korespondentnost z dejstvi, toda pri (b) je v primeru misli to merilo prepričanje! Tako se zdi, da pri Vebru ni enotnega merila za pristnost.
4. SKLEP
Celo če je "zadevanje" Vcbrov najpomembnejši dosežek v filozofiji, je težko reči, v čem pravzaprav je. Tudi njegova kritika Meinonga ni prepričljiva. Najbolj uspešen je takrat, ko pokaže, da Meinong ni imel jasnih pojmov o Ernst in Phantasie (o pristnasti in nepristnosti), vendar tudi sam ne ravna s tema dvema pojmoma nič bolj skrbno. Zato komaj
lahko rečemo, daje s svojim pojmom zadevanja dodal karkoli bistvenega k Meinongovi predmetni teoriji.
LITERATURA VEBER, France:
EG "Empfindungsgrundlagen dcrGegcnstandsthcorie", C.onceptus, XXI, št. 53/54, 1987, str. 75-88. MFP "Moja filozofska pot" (Neobjavljen rokopis). OP Očrt psihologije, Ljubljana, 1924. E Estetika, SM, 2. izd. 1985 MENINOG, Alexius:
UEP Uber emotionale Presentation, 1917 v: Meinong Gesamtausgabc, vol III. SD "Selbstdarstellung", v: Meinong Gesamtausgabe, vol VII.
Prevedla Zdenka Orbcžnik