Bog nahod domovina in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora ® Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič 9 Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov ® TABOR je last TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos ® Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213. Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.404,235 Naročnina: Argentina 2.000.— pesov; Južna Amerika 4.— dolarje; Evropa — Avstralija 6.— dolarjev; ZDA in Kanada 7.— dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države: 10.— dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, 1655, J. L. Suarez — Bs. As., Argentina, Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA V plebiscitarnem letu 1944., ko se je Slovenija izrekla za pot svobode proti rdečemu navalu, so bili njeni domobranci ponosna in nikdar premagana vojska, ki je vsemu svetu znala pokazati pot žrtvovanja v borbi za Boga, Narod in Domovino. POKA VX AJT K X AKOCX M A O! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Julio-Agosto 1978 BUENOS AIRES Julij-Avgust 1978 ;Permanecer fieles! Igualmente eofno nosotros en el mes de' junio con orgullo rendimos homenaje a nuestros heroes eslovenos, asi tambien el pueblo argentino en el mes de julio recuerda d aniversario de su independencia y en agosto rinde homenaje al Libertador General San Martin. Muchos sacrificios tuvo que soportar este pueblo argentino, que ama ia libertad. No se quedo quieto y ha llevado la Hama de la libertad a las regiones vecinas. Es d merito de los proceres de aquel entonces, de haber iniciado en ei momento justo y en el lugar correcto el camino de la libertad y de la independencia. La mišma decision la demostraron en los combates y la confirmaron con la victoria. Se sacudieron de encima el yugo extranjero, quedando duenos de su propia tierra. Hoy en dia esta en pleno desarrollo por časi todo el Tnundo, mas o menos camuflada, la lucha del comunismo por el poder. Otra vez la Argentina encontro el justo camino y se opuso resueltamente a los sirvientes de la violencia subversiva internacional. Ha descubierto la meta final de los enca-muflados luchadores por la liberacion y contra el imperialismo, vio el enga-no comunista y se le opuso resueltamente. El resultado no fallo. En el pais rige otra vez la paz, pero la lucha no ha concluido, pues los admiradores de la violencia abandonaron al pais, buscando refugio en cual-quier lado del mundo y de donde por todos los medios posibles, con mentiras y mediante engaiios siguen ensuciando al gobiemo argentino. La lucha es ahora mucho mas dificil, pero segun el dicho, que sola-mente es posible enganar a algunos por algiin tiempo y nunca a todos y por siempre, a mucha gente se le estan abriendo los ojos y empiezan a descubrir que fueron victimas del engaiio. Nosotros, hijos de un pueblo, que yace y sufre bajo la esclavitud comunista, debemos siempre y por donde estemos, desenmascarar las mentiras y los engaiios de los opresores rojos y permanecer asi fieles a los ideales eternos, por los cuales los heroes nuestros donaron sus vidas: BIOS — PUEBLO — PATRI A! Ostanimo zvesti! Kakor mi v mesecu juniju s ponosom slavimo svoje slovenske junake, tako argentinski narod meseca julija občuteno slavi obletnico svoje dosežene neodvisnosti, v avgustu se pa spominja Osvoboditelja generala San Martina. Mnogo žrtev je doprinesel k temu uspehu ta svobodoljubni argentinski narod in se ni zadovoljil samo s svojo osvoboditvijo, temveč je ponesel plamen svobode še v sosednje predele. Zasluga takratnih borcev je, da so ob pravem času in na pravem mestu nastopili pot k svobodi in neodvisnosti ter pokazali svojo odločnost v borbah in to potrdili z zmago. Otresli so se tujega jarma in postali na svoji zemlji svoji gospodarji. Dandanes, ko se po vsem svetu vrši več ali manj prikrita borba komunizma za nadvlado, je Argentina našla pravo pot in se odločno uprla slugam mednarodnega nasilja. Spoznala je končni namen navideznih borcev za osvoboditev izpod imperializma, spregledala komunistično prevaro in se temu odločno uprla. Uspeh ni izostal. V državi vlada zopet mir, toda borba ni končana, kajti oboževalci nasilja so se raztepli po vsem svetu, od koder sedaj na vse možne načine blatijo z lažmi in prevarami tukajšnjo oblast. Borba proti temu je mnogo težja, toda po znanem izreku da je samo nekatere mogoče varati nekaj časa — ne pa vedno vseh —, se tudi v tem primeru odpirajo oči in spoznavajo, da so bili žrtve prevare. Mi, sinovi naroda, ki ječi in trpi pod komunistično sužnostjo, moramo vedno in povsod razkrinkavati laži in prevare rdečih nasilnikov in tako ostati zvesti večnim idealom, za katere so naši junaki darovali svoja življenja BOG —- NAROD — DOMOVINA ZA ZGODOVINO USODNI DNEVI - USODNI KORAKI (Nekaj gradiva iz arhiva izvirnih dokumentov.) Dnevnik dr. Stanka Kocipra, adjutanta in osebnega tajnika prezidenta generala Leona Rupnika (Nadaljevanje.) Gen. Rupnik: — Ponovno opozarjam, da je to stvar zaupanja in da je temu primerno treba ukrojiti vsako akcijo. Najhujše za nas namreč bo, če Nemci poberejo šila in kopita, ali celo — kar bi bilo še hujše — izročijo orožje komunistom, ki so se že izkazali kot boljši politiki, kot marsikdo iz nacionalnega tabora. (Slučaj z Italijani septembra 1943.) — Sicer si ne laskam, da sem politik, ampak vedno opozarjam, da sem le vojak, ki hoče služiti samo dobrobiti naroda, a na vse to sem tudi mislil ter marsikaj tudi že ukrenil, marsikaj pa še bom, če mi kdo ne bo zmešal zank. (!) (Izvlekel je list s točkami, ki jih je delno že uredil z Rdsenerjem, delno jih bo pa še tekom jutrišnjega ali prihodnjih dni.) I. — Pregled položaja : 1. — Za uvod sklicevanje na Rosenerjev govor v drami o pravicah nialega naroda. — (Že.) 2. — Zahteva o pomnoženi in pospešeni akciji čiščenja pokrajine na vse strani. — (Že.) 3. — Okrepitev domobranstva tako, da je tudi brez neposrednega vodstva Nemcev (torej samostojno poveljevanje nad domobranstvom) in brez neposredne pomoči na terenu (težko orožje itd.) sposobno nastopiti samostojno ir. uspešno ter bo tako tudi dorastlo političnim dogodkom izven naše domovine. (Napredovanje Sovjetov.) a. ) Mobilizacija. b. ) Spregled malenkostnih državnopravnih ovir glede zveze s Primorsko in Gorenjsko ter štajersko. c. ) Samostojna organizacija in uprava domobranstva — samostojno poveljevanje izven skupnih akcij. č.) Razpored sil. d. ) Uniforme in oborožitev (težko orožje). e. ) Pravica generalnega inšpektorja do aktivnejšega poveljevanja. f. ) Propagandno izrabljanje uspehov. g. ) Ukrepi za obrambo južne, jugovzhodne in vzhodne fronte (Kolpa, Rola Krajina, Gorjanci, Kostanjevica, Krško polje — proti Primorski). h. ) Pripravljanje za umik domobranstva. (Preoblečeni v civil.) i. ) Izbiranje edinic, ki bi ostale v domovini in vodile proti Titu gverilo do osvoboditve domovine ali razjasnitve položaja (intervencija Angloameri-kancev!!). j. ) Evakuacija prebivalstva. Gospoda, vse te točke, v kolikor so prizadeti Nemci, so že obravnavane in v načelu odobrene. — Te dni bo sledila mobilizacija pri nas in na Gorenjskem. Gorenjsko domobranstvo pride dejansko v območje našega domobranstva. Uprava in organizacijsko vodstvo (razporedi, namestitve itd.) je samostojno. Težko orožje je odobreno. Meni je priznana pravica do aktivnega posega v vodstvo domobranstva, časopisje in propaganda bodo stalno obveščeni o uspehih za poučevanje naroda o dejanskem položaju. Divizija Prinz Eugen je s konicami že pri nas, da podpre fronto domobranstva. Domobranstvo se bo koncentriralo za slučaj umika, da ne bo raztreseno izpostavljeno preveli- kim žrtvam in da se zaveznikom predstavimo kot organizirana, redna vojska. Izbirali se bodo prostovoljci za gverilo v slučaju vdora Titovih edinic. Za prebivalstvo je odobrena evakuacija in moj urad za to je prevzel dr. Trstenjak, ki je že izdal potrebna navodila okrajem in občinam. Gospoda, Rdsener mi je zagotovil, da bo v slučaju potrebe domobranstvo na razpolago samo za osiguranje poti beguncev v roke — Angloameričanov. Gospoda, ponavljam, Angloameričanov, je rekel Rbsener. — Vse to je torej že doseženo. Pogoj je samo, kot sem že prej rekel, absolutno zaupanje! — Mi se proti Angloameri-kancem nismo mislili nikoli boriti in se tudi ne bomo. če je seveda v kakšnem partizanskem štabu kak angleški oficir in ta pride v borbo, se še ne pravi, da se borimo proti Angloamerikancem; samo zaradi tega pa, ker je on Anglež, pa mi tudi ne moremo nehati streljati na partizane! To je jasno! Prav tako pa je jasno, da ne smemo prav sedaj zgubiti zaupanja Nemcev, ki nam trenutno edini skupaj z odredi Draže Mihajloviča, ker tudi njega sedaj podpirajo, nudijo dejansko pomoč, če Angleži pridejo sem, bodo to razumeli, če jih pa ne bo sem, pa bodo še bolj razumeli. Rdsener pa zahteva za pogoj absolutno lojalnost. Zato vas, gospodje, opozarjam, izogibajte se vsake nepremišljene akcije! Ker smo spričo partizanskega navala brez nemške pomoči trenutno na psu! Kaj šele, da bi vodili borbo i z Nemci i s partizani! In pri tem riskirali, da ta ali oni nemški poveljnik sklene dogovor s politično bolj zrelimi partizani in jim izroči orožje... Drugi del konference z Rdsenerjem, ki bo sledil te dni, pa obsega sledeče točke: 1. — Progon avstrijskih partizanov iz štajerske. 2. — Razpust Pdll-akcije in OT. Prostovoljci naj gredo iz teh akcij v domobranstvo, ostali v domobranske delavske bataljone, borcem v pomoč. 3. — Priznanje slovenskega značaja Spodnji Štajerski in dovolitev organiziranja domačih odredov. 4. — Ustaši naj takoj prenehajo z zasledovanjem četnikov. Gospoda, če sem dosegel popoln uspeh v prvih točkah, upam, da ne bo pretežko uspeti tudi v teh točkah, posebno ker Rdsener ni več samo Hdherer SS-und Pol. Fiihrer v vojnem okrožju XVIII., ampak je poveljujoči general zaledja E, v katero spada tudi vse slovensko ozemlje. Veste pa, da je Rdsener silno težaven kaliber, s katerim ni lahko manevrirati. Moja služba ni lahka; sami veste, kaj sem že moral goltati. In za dobro naroda bom goltal še. Prosim vas samo, bodite z njim previdni, da česa ne upropastimo! Škof dr. Rožman: — (Po pavzi.) Najbolj kritičen bi bil trenutek, če bi se Nemci umaknili, Angloamerikancev pa ne bi bilo. Gen. Rupnik: — Prav zato bom do konca požiral vse, da pojačam domobranstvo. V posameznih porcijah je Rdsener težko orožje že dal. Moj sin je dobil že Pak-topove, oklopniške pesti in drugo. Seveda lahko ne gre nič! Toda storiti moramo vse, da s pojačanim domobranstvom ob strani dru- gih protikomunističnih borcev obdržimo vsaj košček Slovenije in Jugoslavije. To edino nas bo lahko reprezentiralo pred zavezniki, nič drugega! — (Sledi.) ZA ČIŠČENJE POJMOV BMP: PONAREJENI POJMI V „Vestniku“ (št. 3-4-5, 1978) objavlja Maks Lob članek z naslovom: ,.1918-1978“ in govori o dogodkih v naši domovini pred 60 leti. Opravičilo za to pisanje navaja Loh s temile besedami: „Prav je, da bodo za šestdesetletnico (Jugoslavije) imeli razčiščene pojme stari emigranti, posebno pa mladina, ki je bila rojena v zdomstvu." In potem takole „razčiščuje“ naše pojme. Stran 58: „Po proglasitvi Narodne vlade v Ljubljani je bilo ljudsko navdušenje nepopisno. So pa že bili znaki, da nekaj ni v redu. Vsi so vedeli, da je dr. Korošec v Švici, nihče pa ni vedel, zakaj ga ni bilo nazaj." Str. 59: „Kmalu (?) po 29. oktobru se je dr. Korošec zglasil na srbskem poslaništvu v Švici in zaprosil za potni list. Kadarkoli je povpraševal, vedno so mu odgovarjali, da še ni prišlo ,rešenje‘ iz Beograda..." Ista stran: „Srbski vojaki (so med tem ustavili napredovanje Italijanov pri Vrhniki). Ko so to tako dobro opravili, se je pa spomnil dr. Gregor Žerjav, nabral nekaj ambicioznih slovenskih politikov in poslal to delegacijo v odsotnosti dr. Antona Korošca v Beograd, da se poklonijo bodočemu vladarju, regentu Aleksandru (ki je 1. decembra razglasil Zedinjenje SHS).“ VSAKDO pa, razen menda g. Loh, ve, da je bil v Švici z dr. Korošcem tudi — dr. Gregor žerjav, načelnik slovenske „liberalne" stranke in da tudi ON ni mogel domov, kaj šele, da bi v Beograd pošiljal delegacijo „ambicioz-nih politikov". Dr. Josip Mal, ki ga bo — upajmo — tudi „zgodovinar“ Loh priznal za zanesljivo avtoriteto, piše v svoji Zgodovini Slovenskega Naroda, str. 1.123 takole: „Dr. Korošec je namreč 25. oktobra V DRUŽBI DR. ŽERJAVA odpotoval v Švico, da bi se poučil o položaju in da bi dobil zveze z inozemskimi politiki in državniki..." Sad teh Koroščevih in Žerjavovih prizadevanj je bila takoimenovana „ženevska deklaracija", ki pa je ostala le na papirju. Korošec in Žerjav sta prispela v Beograd 2. decembra 1918, pomeni en dan po proglašenem Zedinjenju. Da so srbski politiki izvedli uspešen „manever“, ni nobenega dvoma; toda dr. Žerjav je pri tem povsem nedolžen! V članku o boju za slovensko severno mejo, objavljenem v ljubljanskem DELU pred desetimi leti, pa piše Lojze Ude, ki tudi ni ravno brez slovesa, takole: Dne 31. oktobra 1918 sestavljena Narodna vlada v Ljubljani je o severnih mejah Slovenije od vsega početka mislila, da bodo nasproti Nemški Avstriji — to je bil do avstrijske mirovne pogodbe 10. septembra 1919 njen uradni naziv — dosegli Slovenci vse, kar bodo zahtevali. V tem mnenju sta jo še drugega decembra 1918 potrdila oba tedanja vodilna slovenska politika, Dr. Anton Korošec in Dr. Gregor Žerjav, ki sta se tega dne vrnila po več kakor enomesečnem bivanju v Ženevi in Parizu domov. Drugo, kar je treba popraviti v članku g. Maksa Loha, pa je njegov način citiranja drugod objavljenih člankov. Tako pravi, da TABOR, na strani 227/77 piše, kako Jugoslavija ni nikdar kratila ne slovenstva ne slovenske „civilizacije“... in nato, da TABOR na strani 227/77 daje hudo lekcijo Hrvatom. Tako pisanje je najboljši primer neodgovornega žurnalista. Ne bom g. Lohu pripisoval drugotnih namenov, toda, če bi se dobro pozanimal in ne le površno hlastal za citati, ki jih je moč iztrgati in potem raztrgati, bi videl, da je prvi članek (227/77) podpisan in da je torej zanj odgovoren avtor in da je drugi članek (227/77) ponatis iz nekega drugega slovenskega časopisa. Toliko torej o „čiščenju pojmov" in objektivnem poročanju, da se ne najde spet kakšen Maks Loh, ki. . . itd. V. L. BLAGO SOVRAŠTVO (Ob Djilasovi knjigi „Vojni čas“.) (Nadaljevanje.) III. Osvobodilna vojna ali revolucija? Čeprav se je najusodnejše obdobje Djilasovega — in našega — življenja začelo z državnim udarom 27. marca 1941 in nemškim napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941, Djilas ta dva dogodka komaj omenja. Res je, da je bilo o tem že napisanih na tisoče besedi in morda Djilas za to ni hotel podajati svoje verzije dogodkov. Bolj verjetno se zdi, da „se zaveda nepomembnosti vloge komunistične partije pri 27. marcu (ki pa ga še danes slavijo kot „svoj“ praznik), obenem pa priznava navezanost jugoslovanske partije na sovjetsko. „Zvedeli smo za nekatere častnike (jugoslovanske vojske), ki so se zatekli v zahodno Srbijo v upanju, da jim bo po padcu Nemčije uspelo obnoviti stari režim" (str. 4.). Toda, čeprav je Centralni komite na dan nemškega na- pada na Rusijo izdal poziv k orožju, „smo čakali na direktive iz Moskve." Moskva ni odlašala in je ODREDILA (podčrtanje naše) „diverzantske in gverilske akcije." (str. 4) KOMUNISTIČNA PARTIJA JUGOSLAVIJE TOREJ NI ŠLA V BOJ ZA OSVOBODITEV NARODA, TEMVEČ JE ZAPOČELA SVOJO AKCIJO ŠELE, KO JO JE UKAZALA MOSKVA! „Nemški napad na Sovjetsko zvezo (NE NA JUGOSLAVIJO, op. p.) je spremenil način operacij in življenja komunistov." (str. 5) Djilasov „voj-ni čas" se torej začenja šele z napadom na Sovjetsko zvezo, 21. junija 1941. Sam, se zaveda teže tega priznanja in ga — gledanega iz perspektive treh desetletij — skuša omiliti z ugotovitvijo, da bi do „upora“ v Jugoslaviji prišlo tudi brez direktiv iz Moskve, čeprav „morda nekoliko kasneje in z tnanjšo naglico pri organiziranju, toda z globljim, bolj samozavestnim političnim gledanjem." (str. 5) Djilas je bil takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo poslan v rodno Črno goro, kamor je prispel brez posebnih težav. Tu je takoj stopil v stik z dvema človekoma, ki sta igrala pomembno vlogo v nadaljnem razvoju. Peka Dapčevič, ki je bil odločen nadaljevati „vojno — započeto v Španiji" (!) (str. 19) in Arso Jovanovič, višji častnik kraljeve vojske, ki se ne bi podal na pot sodelovanja s komunisti „če bi bila kraljeva vojska odločena boriti se in umreti za domovino." (str. 20). Da je kraljevo vojsko demoralizirala vprav komunistična propaganda, to ni motilo ne Djilasa, ne Jovanoviča. Ko so 13. julija 1941, dan potem, ko je bila na Cetinju proglašena „unija“ Črne gore in Italije, kasnejši četniki dvignili upor po vsej Črni gori in napadli številne italijanske postojanke, Djilas s svojimi sodelavci za to ni niti vedel, dokler niso bili napadi izvršeni. Komunistična partija je nato prek svojih agentov prepovedala nadaljne napade, češ, da so slabo pripravljeni in da bodo izzvali prekomerne italijanske represalije. Resnični razlog za to „skrb“ pa je bil v dejstvu, da je bil „ustanak“ izveden brez vednosti in torej brez kontrole komunistične partije. Mesece in vsa leta kasneje Djilasa in tovarišev niso nič motile divjaške represalije Italijanov in Nemcev, ker so bile pač, odgovor na akcije, ukazane in vodene pod kontrolo partije! „Komunisti“, tako piše Djilas (str. 23), „so bili edino JUGOSLOVANSKO gibanje in zato tudi najverjetnejši dediči večnarodne jugoslovanske države. Njihova povezanost s Sovjetsko zvezo jim je brez dvoma škodovala med kmečkim prebivalstvom in srednjim razredom. Toda po invaziji (?) jim je ta povezanost koristila, ker razen Rusije ni bilo videti nobene druge sile." To »legitimacijo" o izključni pravici komunistične partije, da zastopa neko jugoslovansko idejo, je prav hitro potrdil tudi Centralni komite partije, ki je na sestanku 7. decembra 1941 v Drenovu med pregledom politične situacije in dodeljevanju »bodočih nalog" — »brez poročil in v kratkih dialogih, v katerih je imel glavno besedo Kardelj, ugotovil, da se je oborožen boj proti okupatorju spremenil v razredno vojno med delavci in buržuazijo." (str. 118). V času torej, ko se je — vsaj v Sloveniji — na vsa usta poudar- jalo, da gre izključno borbo za narodno osvoboditev, je vrhovni organ partije žs govoril o — revoluciji! Djilas sam se spet zaveda teže te navedbe in pravi (na isti strani), da je na to ugotovitev sicer pristal, da pa se mu je zdela „težka in nerodna". Osem mesecev po nemškem napadu na Jugoslavijo je torej najvišji forum jugoslovanske komunistične partije uradno potrdil, da je ozemlje Jugoslavije zajela NE OSVOBODILNA VOJNA, temveč RAZREDNA, KOMUNISTIČNA REVOLUCIJA! »Idealizacija revolucije pa služi samo kot plašč, pod katerim se skrivata egoizem novih oblastnikov in njihova sla po oblasti" (str. 450). Ta preobrazba »narodno-osvobodilne vojne" v »razredno vojno med delavci in buržuazijo" je razvidna tudi iz pisma, ki ga je Tito poslal črnogorskim komunistom kmalu po »zgodovinski" odločitvi v Drenovu. Pismo je v resnici napisal Kardelj (Djilas pravi, da je Tito v glavnem samo podpisoval pisma, ki so jih drugi sestavljali) ter predvsem objavlja ustanovitev prve »proletarske" brigade, ki se bo borila pod rdečo zastavo s srpom in kladivom (str. 123). Pismo je v resnici napisal Kardelj (Djilas pravi, da je Tito v glavnem samo podpisoval pisma, ki so jih drugi sestavljali) ter predvsem objavila ustanovitev prve »proletarske" brigade, ki se bo borila pod rdečo zastavo s srpom in kladivom (str. 123). Pismo pravi: »Naša partija stoji pred novimi nalogami: doseči je treba čim bolj intenzivno povezavo delavskega razreda z maso malih kmetov; povzdigniti vlogo partije; in formirati proletarske vojaške edinice, ki bodo odločilno vplivale na izid vojaških konfrontacij... “ In nato: »V Srbiji so ostale nekatere naše močne edinice, ki se bore proti Nedičevim oddelkom in četnikom. Kar se tiče Nemcev, teh —- po naših nepotrjenih poročilih — ni mnogo. Zdi se, da bomo kmalu zmožni izvesti odločilno očiščevalno akcijo v Srbiji" (str. 123). Tudi to pismo torej jasno govori o REVOLUCIJI in ne o kakšni osvobodilni vojni. Zdi se, da so se vsaj nekateri člani Centralnega komiteja zavedali, da je bilo »drenovsko stališče" morda nekoliko preuranjeno, se pravi, da so prekmalu izdali svoje resnične namene; in to je skušal popraviti Tito sam s člankom KOMUNISTIČNA PARTIJA IN ZAVEZNIKI NAPADALCEV. Ta članek, objavljen v PROLETERU, glasilu Centralnega komiteja, kot kaže, v zgodnji pomladi 1943 (Djilas ne navaja datuma), predstavlja po Djilasovem mnenju »odklon" od pisma, ki je bilo decembra 1942 poslano črnogorskim komunistom. »Kljub izzivanju napadalcev (Nemcev) in njihovih zaveznikov, da bi zanetili državljansko vojno, si Komunistična partija Jugoslavije prizadeva, da bi združila vse domoljubne sile v eno samo fronto narodnega osvobojenja.. . Bistveno jamstvo za uspeh v tem boju pa je energično izločenje brezbrižnosti v vprašanju vodilne vloge, ki jo KP igra v narodno osvobodilnem boju" (str. 143). Djilas to Titovo stališče (kdo je resnični avtor članka, ne pove) takole komentira: „To pa seveda ne pomeni, da se je spremenilo naše stališče do četnikov ali do oblike bodoče vlade, kakršno smo zahtevali mi komunisti. Vse to namreč ni zaviselo samo od nas. Toda od vsega dogajanja, vključno okrepitve partije, je bila odslej v boju proti okupaciji. Vse to je dalo smer in vsebino bojevitosti komunistov, od katerih so mnogi stopili v partijo med vojno, se pravi, ko so služili v vojaških edinicah in jim ni bilo do bratomornega boja, čeprav so bili pripravljeni položiti življenja v boju proti okupatorju..." „Od tedaj pa do konca vojne se zato v pai'tijski liniji in taktiki ni nič bistvenega spremenilo: revolucija je bila rojena v boju pi-oti okupatorju. Toda čeprav sem bil takrat prepričan, da je bila to EDINA POT, PO KATERI BI MOGLI KOMUNISTI PRITI NA OBLAST, je danes jasno, da bi naša zmaga ne bila tako neizbežna, če bi bile vodilne sile Kraljeve Jugoslavije bolj aktivne v boju proti napadalcu in ne samo proti komunistom" (str. 143). Vse to je vidno pisano za zahodne oči. Na videz porazna in celo točna ugotovitev o zadržanju nekomunističnih in protikomunističnih oboroženih enot na ozemlju Jugoslavije vendar ne da niti slutiti, da tem enotam zaradi strahotnega partizanskega navala ni preostala nobena druga pot, kot prepustiti okupatorja zaveznikom, ki so bili sposobni boriti se proti njemu, medtem ko so one same (protikomunistične enote) morale skrbeti predvsem za goli obstanek nekomunističnega življa, ki ga je partija neusmiljeno uničevala. Do kakšnih ekscesov je prišlo v tem »narodno osvobodilnem" boju, piše Djilas na strani 211. Čeprav navaja ta primer kot dokaz, kako je partizanska »oblast" pravično ravnala z ujetimi nasprotniki, je vendar iz njegovega opisa jasno razvidna vsa norost tega »narodno osvobodilnega" boja. Ko so partizani 3. novembra 1942 vdrli v Bihač, so tam zajeli okrog 200 Ustašev. Srbsko prebivalstvo mesta in okolice je nato hitelo na partizansko poveljstvo z obtožbami proti ujetnikom. Seveda so bile te obtožbe glede na dejanja upravičene: ustaši so po okolici neusmiljeno pobijali pravoslavno prebivalstvo. »Toda," pravi Djilas, „ko je enkrat vzpostavljena oblast, mora ona razsojati. Zato so se naši predstavniki odločili, da bodo preverili te obtožbe. Preoblekli so nekaj partizanov v ustaške uniforme in jih vodili skozi vasi, kjer naj m bila izvršena ustaška grozodejstva. Ljudje bi jih skoraj pobili. Najhujše so bile ženske, ki so se zaklinjale, da so v teh ,ustaših1 prepoznale morilce svojih mož in otrok" (str. 212). Neki zahodni bralec se bo seveda spet razjokal ob tem primeru partizanske »pravičnosti". Toda Djilas nikjer ne pove, da bi podobno metodo »preverjanja" uporabil tudi drugod in kasneje in posebej še po »osvoboditvi", ko so privrele na dan vse strasti in so se poravnali nešteti stari računi, ki niso imeli nobene zveze z »narodno-osvobodilnim" bojem, revolucijo in okupatorjem. Kako si je partija predstavljala »narodno-osvobodilno" vojno, je še bolj drastično razvidno iz navodil, ki jih je dal Tito Djilasu, ko je nastala „ne- varnost, da bo izgubljena črna gora, ,naša‘ največja baza, ter da bo trajno ločena od Srbije." Na sestanku v Foči pred koncem leta 1942 so tovariši „analizirali“ položaj in „napake,“, ki so jih zagrešili. „Nenehno so nas namreč motila opravičevanja kmetov," piše Djilas na strani 146, „da se pridružujejo četnikom, ker se boje, da jim bodo sicer požgani domovi in da bodo utrpeli druge represalije. O tem smo razpravljali s Titom in razvita je bila naslednja teorija: če bodo kmetje zvedeli, da jim bomo tudi MI požgali hiše, če bodo prešli k napadalcem, si bodo morda premislili. Tudi meni se je zdel ta argument logičen, čeprav ga nisem podprl z vso odločnostjo. (Djilas pri nobeni drastični odločitvi ni sodeloval „z vso odločnostjo"!) Slednjič, se je Tito odločil, čeprav nekoliko obotavljaje: Dobro, pa zažgimo tu in tam kakšno hišo ali vas. — Kasneje je Tito izdal tozadevni ukaz, ki je bil seveda zelo drzen, ker je bil tako nedvoumen...“ (str. 146). Nobenega ozira torej na to, kaj misli raja; požigajmo še mi, da se nas bodo bali! Da so bili ljudje s tem postavljeni ob zid, preko katerega ni bilo druge rešitve kot v smrti (ali v iskanju pomoči pri okupatorju), to ni skrbelo ne Djilasa, ne Tita. Ob tem ciničnem poročanju mora človeku priti na misel huronsko vpitje levičarskega tiska ob frazi, ki jo je izrekel nek ameriški častnik v Vietnamu: „Morali smo uničiti vas, da jo rešimo..." — Na svetu torej ni nič novega! In še ena paralela: Februarja 1943, ko so se partizani pripravljali na napad na mesto Prozor v Bosni, ki ga je branila razmeroma maloštevilna italijanska posadka, „smo slišali, da so Rusi Nemcem v nekaterih obkoljenih mestih ponudili pogoje za vdajo; ko so jih Nemci zavrnili, so jih Rusi uničili. Tudi mi smo ponudili podobne pogoje Italijanom v Prozoru. (Toda Italijani so se vdali šele ko so partizani vdrli v mesto)... Vsi Italijani, celoten Tretji bataljon 259. polka divizije Murge, je bil pobit." Trupla so partizani zmetali v reko Rama in Djilas piše (str. 220), da se je „skupaj z drugimi oficirji zlobno veselil ob misli, s kakšno grozo bodo Italijani v Mostarju gledali v reko, ki bo prekrita s trupli njihovih rojakov... IV. Pogajanja z Nemci. Zlaganost „narodno-osvobodilnega“ boja ni nikjer bolj očitna, kot v Djilasovem opisu pogajanj z Nemci pomladi leta 1943 in o vseh zanimivih aspektih teh stikov, ki so se zdaj prikazali na beli dan. Djilas pravi, (str. 231), da o tem ne bi javno razpravljal „če ne bi bilo to zdaj že na splošno znano v tujini". (V TUJINI, „abroad“, ne pa DOMA, kjer partijska propaganda vse to še vedno skrbno prikriva!) Ker tudi mi živimo „abroad“ so nam te stvari znane. Djilas ima v mislih knjigo „Tito, Mihajlovič and the Allies", ki jo je v Združenih državah objavil Walter Roberts. O tej knjigi in o Robertsovih navedbah smo v našem Slasilu že razpravljali, zato dodajamo v tem poglavju samo nekaj nadaljnih Podrobnosti. Djilas, član delegacije, ki se je pogajala z Nemci v Gornjem Vakufu, Sarajevu in kasneje Zagrebu, se je po prvem razgovoru z Nemci vrnil v Titov glavni štab in poročal, da je bila doslej sklenjena samo pogodba o izmenjavi ujetnikov, za nadaljne razgovore pa da Nemci zahtevajo konec bojev v Slavoniji (str. 240). „Ha, vedel sem, da jih pritiskamo", je vzkliknil nto ob tem poročilu in dodal: „Na to ne moremo pristati dokler nas oni (Nemci) ne nehajo napadati!" V teh kratkih stavkih je povedano mnogo več, kot pa bi se na prvi Pogled zdelo. Samo dejstvo, da so se partizani pogajali z Nemci in da so "osegli zamenjavo ujetnikov, ni presenetljivo, čeprav se zdi, da je bil prvi 111 glavni namen tudi v teh prizadevanjih Titova sebičnost: Nemci so imeli v zaporu tudi Titovo ženo Herto, čeprav je niso prepoznali. (Jovanka je bila takrat še „za obzorjem".) Značilna pa je nemška zahteva: »Ustavite boje v Slavoniji!" Glavna Partizanska dejavnost v tistem času in vse do konca vojne se je namreč razvijala JUŽNO od Save, se pravi JUŽNO od železnice Rumunija-Beograd-■^agreb-Ljubljana-Trst-Italija, odnosno Ljubljana - Jesenice - Nemčija. Ta železnica je bila strateškega pomena za Hitlerja, ali še bolje, ŽIVLJENSKE-('A POMENA: in samo na ozemlju ob tej progi so bili Nemci v resnici zainteresirani. Za ostalo področje, pravi Djilas sam (str. 314), da Ustaši n'so imeli dovolj moči, da bi se borili na njem, za Nemce pa je bilo NEBISTVENO, ker ni imelo niti surovin, niti jim je bilo potrebno za komunikacije. In vendar se je teža »narodno-osvobodilne" vojne odigravala prav na tem, za Nemce NEBISTVENEM področju (na katerem pa je seveda živelo Pekomunistično prebivalstvo, ki so ga ščitili četniki). Nemška zahteva, da morajo partizani kot pogoj ZA NADALJNA POGAJANJA ustaviti napade v Slavoniji, se pravi ob tej železniški progi, je zato logična; značilen pa je tudi Titov odgovor: „Na to ne moremo pristati, dokler nas Nemci ne nehajo napadati..." Da bo v slučaju sporazuma med Nemci in partizani in torej z usta-vitvijo bojev v Slavoniji po tej železnici nemoteno prihajala rumunska nafta Pa zahodno in italijansko fronto, to Tita ni prav nič motilo: v zameno za Proste roke v boju proti četnikom je bil pripravljen požvižgati se na interese zahodnih zaveznikov. REVOLUCIJA, razredni boj proti buržuaziji, ne pa Parodno-osvobodilni boj, to je bil njegov glavni cilj. Tudi na drugem sestanku z Nemci je bilo sproženo vprašanje Slavonije. ■.Nemško delegacijo", piše Djilas na strani 242, „je vodil plavolas polkovnik, ki se je obnašal bolj kot diplomat, kot vojak. Pogajanja je zadrževal na nizki ravni, česar nismo pričakovali in kar je — po mojem — zmanjševalo njihov Pomen. Kljub temu smo dosegli ne'kaj napredka: Nemci so nakazali, da bodo ustavili operacije, kakor hitro bomo mi ustavili napade na železniško progo v Slavoniji. Toda sporazum ni bil nikdar podpisan in tudi nismo govorili, da bi od Nemcev prejeli orožje ali drugo pomoč" (str. 242). Djilas ne nakaže, kako naj bi potekala pogajanja na „višji“ ravni, ki si jo je on sam — in gotovo tudi Tito — želel. Toda kljub temu, da sporazum n' bil podpisan, so Nemci že ukrepali po svoje: Ko se je Djilas po tem razgovoru vrnil v Titov glavni štab pri Kalinoviku, je tu izvedel, da so „Nemci v resnici že ustavili svojo ofenzivo, medtem ko so si naše edinice priborile težko zmago nad četniki Pavla Djurišiča ter so začele prodirati v Hercegovino, črno goro in Sandžak. Tito je takoj odobril naj se Velebit vrne v Zagreb (na nadaljna pogajanja z Nemci) in USTAVIL OPERACIJE SLAVONSKIH PARTIZANOV, ZLASTI NA ŽELEZNICI BEOGRAD-ZAG-REB!“ Izdaja zavezniških interesov v sporazumu z Nemci v Slavoniji pa ni edini primer Titove „lojalnosti“. Na strani 243 pravi Djilas dobesedno: ,,Tudi se nismo obotavljali povedati, da se bomo borili proti Britancem, če se bodo izkrcali (nekje v Dalmaciji). Ta izjava nas namreč ni vezala, ker se Britanci še niso izkrcali in ker smo bili v resnici prepričani, da bi bili prisiljeni boriti se proti njim, če bi hoteli spodkopati našo oblast, se pravi, čo bi podprli četnike, kot bi se še vedno moglo sklepati iz njihove propagande in uradnih izjav." — Vsekakor svojska logika! Djilas jo tako-le razlaga: „Ne meni, ne kateremukoli drugemu članu Centralnega komiteja ni vest prav nič očitala, da s pogajanji z Nemci morda izdajamo Sovjete, internacionalizem ali svoje lastne končne (!) cilje. Vojaška nujnost nas je prisilila v to. Zgodovina boljševizma — tudi brez pogodbe v Brest-Litovskem (po revoluciji leta 1917) in pakta Hitler-Stalin — nam kaže na vrsto podobnih primerov. Pogajanja so bila vodena v največji tajnosti. Med najvišjimi vodniki ni bilo nobenega nesoglasja, razen, da sva' bila Ran-kovič in jaz bolj skeptična o končnem rezultatu, kot Tito. Nihče pa tudi ni verjel v trajnejše premirje ali širši sporazum" (str. 244). Da je Djilas skupno s Titom in ostalim vodstvom KP na teh pogajanjih v resnici izdajal prave interese jugoslovanskih narodov, to mu še danes ne prihaja na misel! Partija, boljševizem, internacionalizem — to so bili glavni oziri v tej „narodno-osvobodilni“ vojni! Tildi „končni rezultat" teh pogajanj ni zavisel od Djilasa in tovarišev. Ko so se pogajanja slednjič premaknila na „višjo raven" in je zanje zvedel Hitler sam, jih je takoj prepovedal. Tudi za to pa ne gre najmanjša zasluga komunistični partiji in njenemu tedanjemu vodstvu. In tako so partizani nadaljevali svoje »potepanje po vzhodni Bosni", ki ga Djilas imenuje „useless“, nesmiselno... (str. 303.). V. ' • 1; Tito. Če upoštevamo, da Djilas še danes več ali manj svobodno živi v Jugoslaviji (v tujino ne sme potovati), potem je razumljivo, kako piše o Titu, »nosilcu" narodno-osvobodilne borbe. Kljub temu mu na str. 362 uide nadvse značilna pripomba, da je člove*k „v 50-tih letih, ko so se že pričele kazati razlike med nami, dobil vtis, da se Kardelj fizično BOJI Tita." V današnjem času pa se Djilas tudi zaveda „burke“, ki jo zganjajo v Jugoslaviji s Titovo osebnostjo, njegovim junaštvom itd. Zato skuša (str. 430) obzirno, v elegantnem jeziku „razložiti" pojav jugoslovanskega maršala- „V odgovor na razna nesporazumevanja s Sovjeti," pravi Djilas, „smo se odločili, da bomo čimbolj forsirali Tita kot svojega voditelja zlasti v Propagandi, ter da bomo njegovo ime vselej omenjali ob Stalinovem, v vseh zadevah, ki bi se nanašale na nas (Jugoslavijo). Tita smo ,povečali' — zrasel I" iz naše lastne potrebe po avtonomiji in identiteti in ne le samo iz notranje borbe za oblast." (Spet preračunano predvsem za učinek na zahodu.) To „povečanje“ je razvidno tudi iz drugih pripomb v Djilasovi knjigi. Tako navaja na strani 249, da Tito ni hitel z odgovorom na nujen poziv iz Moskve, kaj misli o Stalinovi nameri, razpustiti kominterno. „Tito,“ pravi 1'jilas, „je' imel polne roke z nemško ofenzivo; poleg tega se je moral posvetovati s Kardeljem, ki je bil v Sloveniji." Drugod piše Djilas o Titu brez vsakega posebnega spoštovanja, odnos-Uo brez posebnega premisleka, kako bodo njegove navedbe vplivale na sodbo zunanjega sveta. Tako na strani 116, ko opisuje prve dneve jugoslovanskega Partizanstva, odnosno življenja v „vrhovnem štabu", piše, da so vsi „ta višji" jedli iz istega kotla kot ostalo vojaštvo, z izjemo Tita, ki je bolje jedel, „imel eelo svojega kuharja in s seboj smo celo gonili kravo, ki mu je dajala mleko. Tjilas potem pristavlja, da je bilo vse to bolj izraz njihovega „spoštovanja“, bot pa Titova želja. Na zahodu se od časa do časa sliši in bere, da bi bilo legendarnemu Titu mogoče očitati tudi strahopetstvo. S tem v zvezi je zanimiv Djilasov za-Pis o srečanju s Titom in Rankovičem poleti 1943 nekje pri Kladnju. „Oba sta zelo shujšala," piše Djilas (str. 300) in potem nekako mimogrede doda: »Rankovič je izglodal, kot nekdo, ki bo vsak čas umrl za jetiko, Titovi prsti Pa so bili tako tenki, da mu je z njih zdrknil prstan, ki si ga je oskrbel v Moskvi, da bi mu služil v slučaju potrebe" (Strup!!!). Nekaj dni pred tem srečanjem je bil Tito na gori Ozren ranjen. Rana •K bila nepomembna, kar je potrdil Tito sam; postala pa je „legendarna“, bot piše Djilas (str. 300). Sam jo odpravi kot tako — brezpomembno. Istočasno pa opravi tudi s pravljico, da je Titov junaški pes (menda mu je bilo ime Tiger) rešil življenje svojega gospodarja. Djilas odkrito zapiše, da se je pes „premaknil“ bliže k Titu, ker je bil pač prestrašen, ne pa, ker bi „kar-boli vedel o balistiki". Tista Titova krava, ki jo je, kot piše Djilas na strani 302, skrbno čuval ves „vrhovni štab", je kasneje služila tudi kot katalist zanimivega incidenta, v katerem se je pokazala vsaj za hip resnična duša jugoslovanskega maršala. Ko se je nenehno in nesmiselno potepanje po vzhodni Bosni tudi »vrhovnemu štabu" slednjič zazdelo prav to, so se „zabili“ v dve precej gosposki hiši, medtem, ko je bil Tito nekje drugje na nekakšni „zasebni“ patroli. Djilasu se je takoj zazdelo da bo „stari“ jezen, ko jih bo našel v tako „neproletar' skih" okoliščinah; in Tito jih je res ozmerjal z „gospodo“, ko se je vrnil-Toda medtem je to „razkošje“ prevzelo intendanta „vrhovnega štaba" in dal je zaklati Titovo kravo. Djilas pravi, da ni več dajala mleka. Toda Tito je podivjal, ko je za to zvedel, in intendant, ki je bil major, je bil takoj degradiran. Dva dni je trajala Titova jeza in slednjič je Rankovič v šali rekel Djilasu: ,,Zakaj pa mu ne rečeš, da si je krava zlomila nogo, predno smo jo pobili?" „Tisti večer," pravi Djilas „sem Titu res rekel, da si je krava zlomila nogo in potem je bil Tito spet ogorčen: Ja, zakaj pa mi tega niste povedali?" Tako se je končala ta „kravja“ zgodba; Tito je bil sit in potolažen, intendant je ostal major, če in kdaj pa si je Tito nabavil „novo“ kravo, Djilas ne pove. Djilas je verjetno najbližji svojim resničnim TAKRATNIM čustvom do Tita v opisu dogodkov konec novembra 1943 v Jajcu, kjer se je vršilo prvo zasedanje AVNOJA. 28 novembra 1943 se je vršil nekak pripravljalni sestanek, ker vseh delegacij še ni bilo v Jajcu. Kardelj je tedaj obvestil navzoče, da bo slovenska delegacija prihodnji dan predložila, naj bo Tito proglašen za „maršala“. „Tito je zardel," piše Djilas (str-. 359), „in se takoj dvignil od mize, kot da bi hotel s korakanjem po sobi premisliti vso stvar: ali ni to preveč? Ali ne bodo morda Rusi užaljeni? (!)“ „Toda“, nadaljuje Djilas, „zavmili smo kakršnokoli ,užaljenost' Sovjetov, ker navsezadnje imamo tudi mi pravico do svojega maršala." Djilasov opis seje AVNOJA, na katerem so Slovenci v resnici predlagali „maršalski“ čin za Tita, je tudi značilen po svoje. „To je bil trenutek, ki nas je vse navdal z omamnim soglasjem, čeprav smo seveda vnaprej vedeli za to proklamacijo in smo bili ,notranje' pripravljeni na to soglasje... Dolgo in navdušeno sem ploskal..." In potem: „šele kasneje, in pogosto," nadaljuje Djilas, „sem, kot mnogi drugi, dolgo in navdušeno ploskal, ker sem se BAL, DA NE BI KDO MISLIL, DA SEM PROTI PARTIJI IN TITU..." Tako torej Djilas razgalja vso napihnjeno partijsko propagando, ki govori o ..soglasju, enotnosti" itd. itd. Po Titovi „promociji“ v Jajcu na seji AVNOJA se je Centralni komite umaknil za zastor odra, kjer je zasedal in tu — za zastorjem — se je začelo delirično objemanje in poljubovanje zbrane komunistične elite. „Oči so se iskrile, prsi so se dvigale, pot je polzel po zardelih obrazih, srca so bila polna, misli mrzlične"... s temi poetičnimi izrazi opisuje Djilas navdušenje v Jajcu. Djilas skuša nato razložiti Titov vzpon na vodilno mesto v jugoslovanski komunistični hierarhiji in zaključuje: „Ideološkemu gibanju in ljudstvu v uporu je potreben nezmotljiv vodnik in blagohoten zaščitnik. . str. 362). Poljubovanje in objemanje za odrom je trajalo okrog' pol ure, pravi Djilas, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba nadaljevati sejo. „Vrnili smo se na sedeže na odru, utrujeni in na tihem nas je bilo najbrž malo sram; vsaj jaz sem se tako počutil." To njegovo razlago, da ga je bilo nekoliko „sram“, si je lahko razlagati na več načinov. Djilas takrat seveda še ni vedel, kako se bo izkazal ta nezmotljiv vodnik in blagohotni zaščitnik". Toda na koncu svoje knjige, v poglavju, ki mu je dal sarkastično pomenljiv naslov „In to naj bi bila svoboda", je na strani 449, govoreč o pokolu iz Avstrije vrnjenih protikomunističnih oddelkov, tudi zapisal: „Kdo je izdal ukaz za ta pokol? Kdo ga je podpisal? Jaz ne vem. Prepričan sem tudi, da pisanega ukaza ni bilo. če pa upoštevamo strukturo oblasti in način prenašanja ukazov, ni mogel tako velikega koraka izvesti nihče BREZ ODOBRENJA Z VRHA."-------------------- VI. Dva incidenta*... (ki ju Djilas ne omenja) Djilas piše o četništvu s pravzaprav izredno popustljivostjo. Njegova razlaga nastanka in razvoja četniškega gibanja v črni gori, na primer, je v resnici prva, v kateri nismo brali, da so bili četniki nekakšne zveri v človeški podobi, kriminalci najhujše vrste, brezznačajneži, pripravljeni prodati za manj kot 30 srebrnikov vse, kar naj bi „pošteni“ ljudje spoštovali in častili. Tudi ob vprašanju takoimenovane „kolaboracije“ se Djilas ne ustavlja v pretirani meri, kar bi se seveda tudi ne mogel potem, ko navede, da je komunistična partija že leta 1941 „ugotovila“, da gre v Jugoslaviji v resnici za razredno vojno med delavci in buržuazijo in ne za zgolj „osvobodilno“ vojno proti okupatorju. O odnosih med četniki, „četniki“, Italijani in Nemci je napisanih dovolj razprav in knjig. Zdi se, da vse temelje na površnih podatkih, osebnih opazovanjih in doživljajih in da bodo šele zdaj na dan prihajajoči dokumenti omogočili dokončno razsodbo v tem vprašanju. Dva incidenta, ki ju Djilas ne omenja (zanju tudi ni mogel vedeti), kažeta izredno zapletenost položaja v Jugoslaviji in križanje vseh mogočih interesov. Navajamo ta dva incidenta iz osebnih spominov slovenskega četniškega komandanta, ki je bil v „vojnem času" poznan kot „čika Rade". Tudi njegova opazovanja so seveda osebnega značaja; njihovo vrednost pa lahko vsakdo presodi. Ob času italijanske kapitulacije, 8. septembra 1943, se je „čika Rade" mudil pri Mihajlovičevi Vrhovni komandi, kjer je bil tudi angleški polkovnik Bailey, šef britanske vojaške misije pri jugoslovanski vojski v domovini. Ta je dobil drugi dan po italijanski kapitulaciji nujno sporočilo britan- skega glavnega štaba, naj takoj stopi v stik z najvišjim poveljnikom italijanskih čet na področju ter se dogovori o prehodu italijanske vojske na zavezniško stran, četnikom to ni bilo všeč, ker so računali na razorožitev Italijanov, vendar je Mihajlovič takoj odredil posebno „oficirsko patrolo", ki naj bi spremljala polkovnika Baileva v štab italijanske divizije Venezia v kraju Berane, kjer se je zadrževal general Oxiglia. Obstajala pa je nevarnost, da bo patroli presekala pot nemška vojska, ki je imela močan garnizon v Prijepolju. Ker je obstajala tudi možnost britanskega izkrcanja na dalmatinski ali črnogorski obali, se je četniško poveljstvo odločilo za napad na nemški garnizon v Prijepolju. Izvedle so ga Novo-varoška, Sjeniška, Plevljanska, Pribojska in Prijepoljska brigada in napadu j° prisostvoval tudi polkovnik Bailey. Nemci so se po težki borbi in potem, ko so uničili skladišče municije, umaknili iz mesta, vanj pa so vkorakale četniške brigade s polkovnikom Baileyem v zaplenjenem avtomobilu nemš-škega komandanta na čelu. Bailey, ki ga je spremljal britanski radio-telegrafist, je o borbi poročal svojemu poveljstvu, londonski BBC pa je naslednji dan poročal, da so „v Jugoslaviji, čete pod poveljstvom maršala Tita izvršile uspešen napad na nemški garnizon v Prijepolju in ob tej priliki je bila zaplenjena ogromna količina orožja, streliva in druge opreme." Bailey, ki je sam poslušal to poročilo, se je četnikom zaklinjal, da je pravilno poročal in da ne more razumeti britanske „high policy“ (visoka politika). Ta „high policy“ se je pokazala tudi v drugem incidentu. Ko je ,oficirska patrola" z Baileyem slednjič prispela v Berane, je general Oxiglia takoj pristal na razgovor. Zdaj je Bailey zaprosil jugoslovanske spremljevalce, naj mu dovolijo zasebni razgovor z generalom Oxiglio, češ, da gre za stvari, ki se tičejo samo italijanske in britanske vlade. Naivni četniki so to dovolili in po petih minutah so bili tudi oni poklicani v generalovo pisarno. Bailey jim je tam povedal, da je divizija Venezia odslej del zavezniške vojske. Toda četnikom je takoj postalo tudi jasno, da ne bodo dobili italijanskega orožja. Medtem so se približale partizanske brigade, ki so pravtako hotele dobiti italijansko orožje. V teh bojih je zlasti topništvo divizije Venezia podpiralo četniške brigade. Ko pa so četniki zahtevali novo pomoč Italijanov, je med tozadevnim razgovorom general Oxiglia potegnil revolver izza pasu in ga položil na mizo ter presenečenim četnikom izjavil, da mu je polkovnik Bailey v tistem kratkem „zasebnem“ razgovoru naročil: „četniški zavezniki boste samo tako dolgo, dokler se ne približajo čete pod komando maršala Tita. Mi samo te priznavamo za svoje zaveznike. To pa je potrebno, da vas np bi razorožili četniki." Bailey je seveda samo izvršil, kar mu je bilo ukazano in si je po vojni iskreno in zavzeto prizadeval, da bi svet zvedel za resnico o medvojnih dogodkih v Jugoslaviji. Sta pa ta dva incidenta še dva dokaza več, da je v jugo- slovanski tragediji odpovedala predvsem politična stran nekomunističnega tabora, medtem ko je vojaška pošteno reševala svoje naloge. VII. Dve tragediji. (Smeh na Visu, smrt v Sremu.) Politična tragedija Jugoslavije je bila zaključena poleti 1944 na otoku Visu, v Jadranskem morju; med smehom članom Vrhovnega štaba partizanske vojske — s podpisom proslulega „sporazuma“ Tito-šubašič. „šubašič,“ piše Djilas (str. 395) „je prispel na Vis 16. junija 1944 dopoldne in sprejeli smo ga z vojaškimi častmi; nismo pa igrali državne himne. Ker nismo hoteli igrati kraljeve, smo opustili tudi svojo. Britanski ambasador Stevenson je spremljal šubašiča do nekaj korakov pred Titovo votlino. Spogledali smo se: vedeli smo sicer, da stoje Britanci za šubašičem, toda to odkrito razkazovanje patronance se nam je zdelo neokusno; posebej še, ker se je Stevenson potem, ko je slednjič zapustil šubašiča, nasmehnil s tisto .vljudno dvoumnostjo1, ki je še bolj utrdila naše mnenje o diplomatskem hinavstvu Zahoda.11 Sestanek, ki je sledil, je vodil Tito. šubašič je uvodoma govoril le v splošnih frazah o edinstvu, ki da je potrebno za dokočno zmago itd. Odgovoril mu je Josip Smodlaka, takratni komisar AVNOJA za zunanje zadeve in človek, ki NI bil komunist. Toda njegov govor, pravi Djilas, je bil tako oster, da bi tako s šubašičem ne mogel govoriti noben komunist. Seveda so bili ostali komunisti za mizo navdušeni, šubašič pa v silni zadregi. Po uvodnih izjavah je Tito pozval šubašiča, naj pride na dan s svojim konkretnim predlogom. „šubašičev predlog,11 pravi Djilas, „je predvideval koalicijsko vlado, v kateri bi bil Tito vojni minister. Kralj bi bil vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil, torej tudi naših (partizanskih). Vpeljane bi bile kraljevske in-signije. AVNOJ in Narodni odbor bi v resnici prenehala obstajati.11 „Ko smo nato vprašali šubašiča, na katero vojsko še računa poleg naše11, nadaljuje Djilas, „je omenil hrvaške domobrance, t. j. Paveličevo vojsko. In ko smo ga vprašali, če jim bo on sam poveljeval, se je tudi ok prav iskreno smejal...11. „1110 je nato pozval Kardelja, naj prebere komunistični predlog sporazuma. Ko je Kardelj končal, je šubašič vzel v roke dokument in ga še enkra* pregledal, nato pa izjavil: ,Sprejemam ta predlog kot osnovo1.11 „Vse skupaj je trajalo eno uro, ali morda uro in pol11 pravi Djilas. — Politična tragedija je bila zaključena... Vojaška tragedija jugoslovanskih protikomunistov se je seveda odigrala že v ..povojnem času", toda predno je do nje prišlo, predno so tudi v Jugoslaviji utihnili topovi, se je odigrala še ena tragedija, za katero v zdomstvu ne vemo dosti. Partizanski zgodovinarji sami z nekakšnim ponosom navajajo, da so se zadnji boji druge svetovne vojne bili na slovenskih tleh; se pravi, da naj bi bila poslednja „zmaga“ izvojevana 17. maja 1945 v Sloveniji — nad umikajočimi se oddelki nemške vojske. „Narodno-osvobodilna“ vojna torej ne le ni skrajšala trpljenja slovenskega naroda, temveč ga je celo PODALJŠALA! V Slovenijo so v zadnjih dneh vojne prodrle vse mogoče zmagovite brigade, tudi bolgarske in grške; vse to pa po zdaj toliko proslavljanem „pro-boju sremske fronte". Ta proboj predstavlja še eno tragično, brezglavo akcijo partizanskega poveljstva, čeprav najbrž vsebuje tudi druge elemente. Takole piše (str. 440-441): „Proboj sremske fronte (aprila 1945) so izvedle enote vseh jugoslovanskih narodov, razen Slovencev, ki iz zemljepisnih in drugih (?) razlogov niso mogli sodelovati. Toda največ izgub so utrpeli Srbi, ki so imeli največ novih edinic in največ novih rekrutov v staruh edini-cah. (Po „osvoboditvi“ Srbije, so partizani izvedli splošno mobilizacijo in pobrali cvet srbske mladine, po večini iz protikomunističnih družin!). To je bila najtežja in najbolj krvava bitka naše vojske. S svojo požrtvovalnostjo in težkimi izgubami pa je Srbija še enkrat dokazala svojo odločnost in politično zavest. Ko je Dapčevičeva armija dosegla Zagreb, je imela že okrog 36.000 mrtvih. Nemška vojska, četudi že z nepopolnimi edinicami in gotovo no več tako samozavestna, kot v preteklosti, se je kljub temu uspešno upirala naši neizkušeni vojski..." „Toda prav to bitko, ta proboj najpogosteje kritizirajo. Kritizirajo pa jo ne le naši nasprotniki, ki v svojem mrzličnem sovraštvu trdijo, da je bilo t' neusmiljeno klanje preračunano, da bi bila s tem uničena srbska mladina in hrvaška država. Toda slišati je bilo tudi dobronamerno kritiko celo iz vrst tistih, ki so sodelovali v bitki; namreč, da je bilo vse to vojevanje nepotrebno, ker so se Nemci že itak sami po sebi umikali, bili so uničeni — in v Beogradu je že bila vzpostavljena nova jugoslovanska vlada." Djilas pravi, da je ta kritika površna, čeprav jo razume. V pojasnjevanju pa (brez uspeha) kliče na pomoč celo Klause\vitza (vojna je nadaljevanje politike z orožjem) in trdi, da je bil proboj sremske fronte potreben iz ..političnih" razlogov. To je seveda interni »partizanski" spor; ni pa potrebno nikakšno »mrzlično sovraštvo" za ugotovitev, da je padlo 36.000 življenj zato, da so se Nemci iz Jugoslavije dokončno umaknili 17. maja, to je devet dni potem, ko je povsod drugod že vladalo zatišje.--------- T. S. Solžeiiicin in usoda ruskega naroda (Nadaljevanje.) IV. DOBA PO STALINU — KRUŠČEV IN BREŽN.IEV Po Stalinovi smrti je prišel na površje in vodilno mesto Kruščev, ki je izpodrinil Malenkova, Molotova in druge, katere je Stalin določil kot svoje naslednike. Da je prišel na oblast, je Kruščevu pomagal tisti del komunistične Partije, ki je imel v srcu skrit odpor in nejevoljo proti Stalinu zaradi čistk ttied partijci. Dokler je bil Stalin živ, si tega nihče ni upal pokazati. Po Stalinovi smrti pa je med komunisti nastal val antistalinizma, kateremu se postavil na čelo Kruščev in tako prišel na krmilo partije in države. Pri vladanju Kruščeva ločimo dve popolnoma različni dobi: Prva doba °d 1. 1954 pa nekako do 1. 1961 je bil čas liberalizacije in velikega omiljenja razmer v Sovjetski zvezi. — V drugi dobi vladanja Kruščeva, nekako od k 1961 naprej, pa je prišlo do nenadne prekinitve liberalizacije, do ponovne Poostritve režima in delne vrnitve na staro strogo linijo, kakor je bila za časa Stalina. V prvi dobi je Kruščev odpravil in zatrl kult in češčenje Stalina, ki je bilo razširjeno po vsej Sovjetski zvezi v neverjetnem obsegu. Odkril in objavil je Stalinove zločine. Kar je Stalin odredil so tokrat v veliki meri zavrgli in izdali protiukrepe, pomeni odločbe v nasprotnem smislu. V koncentracijskih taboriščih je prišlo do velikega omiljenja razmer in v letih 1955/1956 do masovnega odpuščanja kaznjencev. Milijoni teh bednih bitij so tedaj prišli na svobodo. V sovjetski književnosti, pa tudi na drugih področjih je prišlo do splošne liberalizacije. Razne duhovne smeri in tokovi so prišli do izraza, ki so bili za časa Stalina docela zatrti. V Moskvi so tedaj objavili Solženicinovo knjigo „En dan v življenju Ivana Denisoviča." Vendar pa Kruščev liberalizacije, ki jo je začel, ni izpeljal do konca. Prišlo je do nenadnega preobrata v politiki Kruščeva v drugi dobi njegove-fia vladanja. Režim se je po letu 1961 postopoma spet poostril in kazenska taborišča so bila ponovno vzpostavljena. Po raznih znakih moremo sklepati, da je bila partija tista, ki je Kruščeva prisilila, da je spremenil svojo politiko. Komunisti so namreč uvideli,