GLASILO
Poštni orad: 9020 Celovec — V erlagspostarat: 9020 Klagenfnit		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	p, |j< Jj,
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 11	CELOVEC, DNE 11. MARCA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Tržaški Italijani za ureditev meje
Važna izjava tajnika tržaške krščansko-demokratske stranke
Pretekli teden se je sestal pokrajinski odbor tržaške krščansko-demokratske stranke. Poročal je tajnik stranke Sergio Coloni. Ob tej priliki je podal važne izjave o ozemeljski ureditvi slovenskih krajev in o odnosih med Jugoslavijo in Italijo, kot tudi o nujnosti zaščite slovenske narodne skupnosti.
Več lastne kulturne dejavnosti!
Lovro Kašelj, predsednik K KZ
Da neka skupnost more živeti polno življenje ter si ga ohraniti, da ne odmre in ne izgine z odra zgodovine, ji je potrebno dvoje: čvrsta življenjska osnova in pa neprestano prizadevanje, da doseže čim večjo življenjsko polnost, da uresniči smisel svojega življenja in si ustvari lastno kulturo. (Vinko Brumen)
Neprestano prizadevanje, da si ustvari lastno kulturo! Te lastne kulture so nam na kupe ustvarili naši predniki. Dolžni smo jim, da jo spoštujemo in ljubimo, ohranimo in izpopolnimo.
Pod naslovom »Kulturna samopomoč« ter pod naslovom »Šestdesetletnica organiziranega prosvetnega dela« berem v »Družini in domu«, letnik 1968/2, o izredno živahnem delovanju naših društev na področju ljudske izobrazbe. Še in še so bili do leta 1938 na sporedu izobraževalni tečaji v raznih krajih naše dežele. Taki tečaji so bili vse od ustanovitve tako imenovanih izobraževalnih društev ter njihove združitve v Slovenski krščansko socialni zvezi dejanska visoka šola našega ljudstva, ki mu je državna šola rezala le tuj kruh in vsiljevala tujo učenost kot edino zveličavno za avstrijskega državljana. Ta visoka šola na lastne stroške koroških Slovencev je rodila številne neumorne kulturne delavce, ki so vsem težkočam in nevarnostim nakljub posredovali naprej dragocene kulturne narodne vrednote do naših dni.
Položaj in tudi struktura naših kulturnih dejavnikov sta se medtem precej spremenila. Namesto prej samoumevne enotir-nosti se je uveljavila dvotirnost tako v centralnem vodstvu kot na terenu. Množična občila, zlasti radio in televizija, prinašajo širni svet v domove in stanovanja ter na-sičujejo ljudi z znanjem in zabavo. To neprestano, dnevno konzumiranje po večini malovredne duhovne hrane ljudi utruja in dela apatične za lastno kulturno udejstvovanje, zlasti pa mu uspava potrebo po izobrazbi v vedah, ki zadevajo lastni narod in njegove pridobitve. To gre tako daleč, da je v nekaterih naših krajih kulturno delo že docela zaspalo, ponekod pa samo še neko prirojeno, podzavestno veselje do igranja združuje tiekatere ljudi v igralske skupine, ki od časa do časa naštudirajo kak majhen odrski nastop. Podobno je s petjem. In baš ti dve obliki kulturnega udejstvovanja sta trenutno skoraj edini način naše kulturne dejavnosti: igra in petje.
In vendar ni danes nič manj kot pred 30 leti potrebno, da bi naša društva bila v prvi vrsti izobraževalna društva, ki bi našemu človeku, zlasti mlademu človeku nadomeščala, česar mu obvezna državna šola ne nudi. Torej več prosvetnega dela! Prosveta pripravlja tla za kulturo. Šele vztrajno sistematično pečanje z materino besedo, govorjeno in tiskano, usposablja za dovršeno branje ali deklamiranje ali govorjenje. Šele udeležba na raznih tečajih napravi iz talenta dejanskega igravca, ki s sigurnim nastopom in lahkotno kretnjo nudi gledavcem kulturni užitek ter jih s tem navdušuje za domačo, slovensko kulturo. Šele ustrezno šolanje naredi res pismenega človeka na raznih področjih narodnega življenja v smislu zavestnega spoštovanja tega, kar nam je svojstveno ter nas razlikuje od drugih. Nivelacija v kakršnem koli duhu, češ bodi to in tak kot so vsi drugi, pa uničuje značaje ter iz osebnosti dela številke ali celo ničle v masovni družbi.
Pri tem prizadevanju nam je ponujena
Glede ozemeljske ureditve tržaške pokrajine (slovenskih krajev) je Coloni najprej izrekel mnenje, da vzbujajo izjave zunanjega ministra Mora v poslanski zbornici „po-sebno, zadovoljstvo". ..Sedanja ozemeljska ureditev mora biti potrjena, po možnosti, kar upamo, v okviru dogovora o prijateljstvu med obema državama, na osnovi mirovne pogodbe iz leta 1947 in londonskih sporazumov iz leta 1954. Ponovno odpirati sedaj, z ene ali druge strani, enostransko polemiko o tem kočljivem vprašanju, lahko samo predstavlja začetek nazadovanja v odnosih med Italijo in Jugoslavijo."
Samo v ozračju miru in sodelovanja lahko Trst razvija svoje gospodarstvo, je poudaril Coloni in omenil vlogo dežele ter krajevnih uprav pri razvijanju prijateljskih odnosov ob tej meji.
Coloni je v tej zvezi govoril tudi o odpovedi Titovega obiska v Italiji in poudaril, da je Trst hotel biti italijanski, in to dvakrat,
V ponedeljek, 15. marca, se bo začel na Dunaju četrti krog pogajanja o omejitvi strateškega oboroževanja, tako imenovana konferenca „SALT“. Kot je znano je bil zadnji sestanek v decembru 1970 v finskem glavnem mestu Helsinkih; pogajanja vodita Sovjetska zveza in Združene države Amerike. Kot poročajo z Dunaja, tam ne bodo priredili za uvod nobenih slovesnosti. Ameriško in sovjetsko delegacijo (prvo vodi Gerard Smith, drugo pa Vladimir Semjonov) bo tega dne popoldne sprejel avstrijski zvezni predsednik Franz Jonas, zvečer pa bo kancler dr. Bruno Kreisky priredil sprejem v predsedstvu vlade.
Delegaciji se bosta tako kot lani shajali
tudi pomoč matičnega naroda. Hvaležno jo sprejemamo, v svesti si, da smo sami prešibki ter zlasti nimamo zadostnega števila ustreznih strokovnjakov. Jasno pa je, da sprejemanje te pomoči ne pomeni odstopa od naše popolne kulturne samostojnosti in našega nam od ustanoviteljev naročenega poslanstva. Hkrati se tudi zavedamo neprecenljive pomembnosti kulturnih gostovanj iz Slovenije, ki so nam vsakokrat ne le velik užitek, marveč tudi dragocena instruk-cija zlasti v pravilni rabi našega jezika. Ne smejo pa in tudi nočejo biti nadomestek za lastno kulturno delo.
Kot Krščanski kulturni zv ezi nam je navržena še naloga, da gojimo krščansko narodno kulturo. Kultura je sama na sebi povsem neopredeljena, ni krščanska ne nekrščanska. Le duh, ki dejansko preveva njene ustvarjavce in po-sredovavce, jo dela krščansko ali nekrščan-sko. Zato ni predvsem važno, da kdo jezdi konjička teh ali onih načel ter kaznuje s sumničenjem tiste, ki ne jezdijo in ne kričijo z njim, ampak da dejansko gojimo krščansko kulturo v najširšem pomenu besede, ne glede na označbo naše organizacije. Poudarjanje te označbe nas nikakor ne o-prošča stremljenja po neoporečnosti v lastnih vrstah in tudi v odnosih navzven. Če to zanemarjamo, postanemo krivi smešnega in obsodbe vrednega farizejizma. Označba ne pomeni odlike ali privilegija napram
ko je odklonil vsako vabo po osamljenosti in se preko dežele Furlanije-Julijske krajine povezal z Italijo. „Kot italijansko mesto hoče Trst opravljati svojo mednarodno vlogo na tem obmejnem področju, ki ga ka-rakterizira med drugim, prisotnost slovenske narodne skupnosti. Slovenske narodne skupine pa ne smemo asimilirati, temveč zaščititi. V tem pogledu je bilo napravljeno mnogo, toda lahko se uresniči še kaj drugega bodisi z izpolnitvijo državne zakonodaje, ali z upravnim delom."
S to izjavo je tajnik krščansko-demokratske stranke v Trstu označil v svojem poročilu odnos do slovenske narodne skupine v Italiji. Povedal je tudi, da so v okviru pokrajinskega odbora stranke ustanovili delovne komisije, ki bodo morale proučiti položaj šolstva, socialna vprašanja, mednarodne odnose in vprašanja slovenske narodne skupnosti.
izmenoma na sovjetskem oziroma ameriškem veleposlaništvu. Pogovori bodo tajni.
Na konferenci „SALT“ se bodo pogovarjali o „štirih oboroževalnih sistemih": 1. o
medcelinskih balističnih izstrelkih, 2. o raketah na podmornicah, 3. o protiraketah in 4. o težkih bombnikih, ki lahko nosijo atomske bombe.
Namen razgovorov med ameriško in sovjetsko delegacijo o omejevanju jedrskega orožja je zamrzniti raven oboroževanja med obema velesilama, hkrati pa ustvariti relativno stabilno ravnotežje na tem področju, ter tako preprečiti negotovost, ki bi izvirala iz nadaljevanja tekme in omejiti stroške zanje.
komur koli, ampak edinole nalogo in poslanstvo.
Osnovna vrednota naše narodne kulture in osnovni predmet naše prosvete je naša slovenska beseda in z njo naša knjiga. Lahko se z njo postavimo v vrsto z enako majhnim in podobno zaničevanim izraelskim narodom, ki je zaradi svoje pismenosti že pred tisočletji zaslovel preko vseh meja kot kulturni narod in ki so mu bile njegove knjige (sveto pismo) v veselje in ponos v mirnih in srečnih časih ter opora in tolažba v grozotah vojne in pregnanstva. Z ljubeznijo in spoštovanjem jih je jemal v roke, jih prebiral in se jih učil na pamet, z ganljivo skrbjo in ljubosumnostjo jih je čuval in branil pred iznakaženjem in zlorabo. Do danes so mu ostale te njegove knjige najdražji narodni zaklad.
Naši pesniki in pisatelji so našo besedo nalili v dragocene posode, v prave čaše o-j)ojnosti. Jo srebati, piti iz njih nam bodi vsekdar duhovna naslada. Naj se predvsem mlada srca naših fantov in deklet opivajo od nje. Očarani od njenega okusa bodo potem vzklikali z Župančičem, mojstrom slovenske besede:
»Več ne zaidi nam! Sedaj in vekomaj, beseda, v molka noč zabresti nam ne daj! Zanos nam in obup, radost in bol obsevaj z žarki svojih avreol, da vsak naš sen bo v tebi zlat, vsak duh bo nosil tvoj pečat!«
Napetost na Bližnjem vzhodu
V	nedeljo je zapadlo premirje med Egiptom in Izraelom ob Sueškem prekopu. Nekaj ur pred koncem premirja, ki ga je Egipt podaljšal pred enim mesecem, je egiptovski predsednik El Sadat imel govor, v katerem je zijavil, „da se Egipt ne čuti več vezanega na prekinitev ognja" in dodal, „da ta odločitev ne pomeni, da se bo ustavilo tudi politično in diplomatsko delovanje in da bo prepuščena rešitev spora z Izraelom izključno topovom."
El Sadat je povedal, da je bil ta sklep sprejet med obiskom v Moskvi v prvih dneh marca. Egiptovski predsednik je dejal, da se je v Moskvi pogovarjal z najvišjimi predstavniki partijskega vodstva, to je Brežnje-vom, Kosiginom in Podgornim, in da so skupno proučili vse možnosti glede položaja na Bližnjem vzhodu. Egiptovski državnik je še dodal, da bo Sovjetska zveza do skrajnosti podprla egiptovski boj za osvoboditev in za pravičen mir.
Krvav obračun neredov v Pakistanu
V	Karačiju so objavili uradno sporočilo, po katerem so neredi, ki so izbruhnili pretekli teden v različnih krajih Vzhodnega Pakistana terjali 172 mrtvih in 358 ranjenih (med mrtvimi je 23 policajev).
Do neredov je prišlo, potem ko je predsednik Pakistana Jahja Kan sklenil odložiti zasedanje nacionalne skupščine, ki bi se morala sestati 1. marca, da bi pripravila osnutek nove ustave. Skupščino so sedaj sklicali za 25. marec.
Ču En-laj v Hanoju
„Vietnam, Laos in Kambodža so naši sosedje, mi pa ne bomo dovolili, da bi Američani v Indokini ostali." To so besede, ki jih je izrekel v nedeljo kitajski premier Ču En-laj na velikem zborovanju v Hanoju v Severnem Vietnamu. Kitajski državnik je bil tam na uradnem obisku štiri dni. Ču En-laj je prišel v spremstvu delegacije, v kateri je bil tudi eden najvišjih predstavnikov oboroženih sil.
V	svojem govoru na zborovanju je Ču En-laj poudaril podporo kitajskega ljudstva indokitajskim narodom v boju proti ameriškemu imperializmu ter dodal, da je kitajsko ljudstvo pripravljeno tudi na največje žrtve, da pomaga indokitajskim narodom do končne zmage.
KRATKE VESTI
•	Ameriško veleposlaništvo je sporočilo, da so bili štirje ameriški letalci, ki so jih ugrabili v četrtek pred osmmii dnevi v Ankari, osvobojeni ter da so se živi in zdravi vrnili na svoje domove.
•	V severovzhodnih krajih Kenije (Afrika), v bližini meje s Somalijo, ljudje obolevajo za kolero in kozami. V naseljih reke Tane je umrlo že 16 ljudi, vendar so samo za enega ugotovili, da je umrl za kolero.
•	Požar v portugalskem oporišču v Tan-cosu, 130 km od Lizbone, je v ponedeljek uničil 11 helikopterjev in letal.
e V VVashingtonu so potrdili, da ima Sovjetska zveza nov tip medcelinskih balističnih raket, to je dejal demokratski senator Jackson, član senatne komisije oboroženih sil.
® Britanski notranji minister je sporočil, da bo britanska vlada poslala na Severno Irsko še 450 vojakov, kot okrepitev. Sedaj je tam že 800 mož, ki preprečujejo spopade med protestanti in katoliki.
Pred četrtim krogom „SALT“
Nadaljevanje pogajanj na Dunaju
OD TEDNA DO TEDNA
RUDI DUTSCHKE NA DANSKEM	SOVJETSKI LETAKI V HONGKONGU
Znani branilec socialističnih idej, študent Rudi Dutschke, ki je bil po dolgem prerekanju in polemikah izgnan iz Velike Britanije, se je v Esbjergu na Danskem izkrcal z ladje „Winston Churchill", in sicer pod imenom ..Družina Smith". V njegovem spremstvu so namreč bili žena in dva otroka. Kot pristaš marksističnih idej je bil Dutschke svoj čas težko ranjen v glavo med demonstracijami v Zahodni Nemčiji. Očitno je bilo, da so ga ranili desničarji, nato se je dolgo zdravil na Angleškem. Zdaj mu je 30 let. Ob prihodu v Esbjerg ga je pozdravil prof. Sloek, ki predava na univerzi Aarhus. Tu se bo Dutschke uveljavljal kot asistent.
GROMIKO JE PRODRL V BUKAREŠTI
Po zasedanju zunanjih ministrov vzhodnoevropskih držav v Bukarešti — je bilo izdano uradno sporočilo. Zahodni komentatorji so iz njega razbrali, da se je v Bukarešti uveljavil sovjetski zunanji minister Gromi-ko. Uspel je postaviti gledišče članic Varšavske zveze na enoten imenovalec. V sporočilu ni sledi o nekih posebnih stališčih Romunije, pa še manj Poljske in Madžarske. Poudarjena je težnja vzhodnoevropskih držav, da se gledišča Atlantske zveze (NATO) oslabijo. Pogoji, ki jih postavlja Atlantska zveza za zbližanje z državami Varšavske zveze, so nesprejemljivi. V njem vidijo članice Varšavske zveze umetne ovire. Zdi se, da hočejo države Varšavske zveze povezati berlinsko vprašanje s konferenco za evropsko varnost. Sporočilo ne omenja možnosti, da bi tudi Združene države Amerike prisostvovale takšni konferenci; očitno so v Bukarešti zmagale protiameriške struje. Sklepe Varšavske zveze je gotovo z zadovoljstvom vzela na znanje Vzhodna Nemčija, ki so ji v Bukarešti obljubili podporo pri njenih prizadevanjih, da bi jo svet priznal za samostojno državo.
Predstavnik hongkonške vlade je danes izrazil zaskrbljenost, kako bodo levičarsko usmerjeni delavci reagirali na letake, v katerih navajajo sovjetsko mnenje glede spora s Kitajsko. Predstavnik je dejal, da letake, v katerih v kitajščini objavljajo članke iz Pravde in drugih sovjetskih listov, dele pristaniškim delavcem člani posadke na ladji ..Sovjetski sojuz". Ladjo v Hongkongu popravljajo že od 11. januarja, oblasti pa ne morejo posredovati, saj posadka razdeljuje letake na ladji.
TURČIJA NAMERAVA PRIZNATI
PEKING
Turški zunanji minister Caglayangil je izjavil, da Turčija razmišlja o tem, da bi navezala diplomatske stike s Kitajsko. Minister je tudi podprl sprejem Kitajske v OZN. Med dosedanjimi glasovanji o tem, ali naj sprejmejo Kitajsko v OZN, je bila Turčija proti.
IZRAEL — DRŽAVA Z NAJVEČJIMI DAVKI NA SVETU
Izraelski parlament je na zahtevo obrambnega ministra Moše Dajana izglasoval dopolnilni obrambni proračun. Dodatna sredstva bodo porabili za nakup reaktivnih letal, elektronske opreme in drugega najmodernejšega orožja, s katerim bodo odgovorili na nameščanje sovjetskih raket vzdolž linije premirja na egiptovski strani. Dodatni denar za te nakupe so zagotovili s povečanjem davkov.
Že doslej so izraelski državljani plačevali izredno visoke davke, z najnovejšimi ukrepi pa so se po davčnih obremenitvah povzpeli na prvo mesto na svetu. Doslej so bili najvišji davki na svetu na Švedskem, kjer so sestavljali 40,8 odstotka celotnega nacionalnega proizvoda. Po najnovejših ukrepih znašajo davki v Izraelu 41,2 odstotka vrednosti nacionalnega proizvoda.
Toda medtem ko Švedska uporablja večji del davkov za socialne namene, prosveto in družbeni standard, jih Izrael uporablja za nakupe orožja in vzdrževanje moderne in močne armade. Letošnji Izraelski proračun znaša okoli 680 milijard šilingov, od česar je polovica namenjena za obrambo.
DRŽAVNI UDARI V AFRIKI
V zvezi s pred kratkim izvršenim udarom v Ugandi, hočemo dati našim bralcem danes pregled državnih prevratov v Afriki.
Pregled državnih udarov velja za tako imenovano črno Afriko, to je Afriko južno od Sahare. V oklepaju je letnica proglasitve neodvisnih ter kratica bivše kolonialne metropole.
Pet državnih udarov: Dahomej (1960, Francija — F).
Trije državni udari: Sudan (1957, Velika Britanija — VB). Kongo Kinšasa (1970, Belgija — B).
Dva državna udara: Sierra Leone (1961, VB), Togo (1960, F), Nigerija (1960, VB), Kongo Brazzaville (1960, F), Burundi (1962, B), Uganda (1962, VB).
En državni udar: Mali (1960, F), Zgornja Volta (1960, F), Gana (1957, VB), Centralno-afriška republika (1960, F), Somalija (1960, Italija —- I in VB), Tanzanija (1961, VB), Le-sotho (1967, VB).
Državljanska vojna: Angola, Mozambik, Gvineja Bissau (v vseh treh vstaja proti portugalskim kolonizatorjem), Nigerija, Čad, Sudan, Etiopija, Kongo Kinšasa (doslej dve).
Vojska na oblasti: Mali (od novembra 1968, polkovnik Moussa Traore), Zgornja Volta (od januarja 1966, general Sangoule Lamizana), Togo (od aprila 1967, general Etienne Eydema), Nigerija (od januarja 1966, general Vakubu Govvon), Centralnoafriška republika (od decembra 1965, general Jean Bedel Bokassa), Brazzavilski Kongo (od
1968,	komandant Marien Ngouabi), Kinšaski Kongo (od novembra 1965, general Joseph Mobutu), Burundi (od novembra 1966, polkovnik Micombero), Somalija (od oktobra
1969,	general Mohamed Zeyad), Sudan (od maja 1969, general Gaafar El Numeiri), Uganda (od januarja 1971, general Idi Amin).
ZASTRUPLJANJE LJUDI IN POKRAJINE
V	JUŽNEM VIETNAMU
Odbor za obsodbo ameriških vojnih zločinov v Južnem Vietnamu je sporočil, da so ZDA lani s kemičnimi sredstvi, ki so jih odvrgli v Južnem Vietnamu, zastrupile 275.000 ljudi. Več kot 400 jih je zaradi zastrupitve umrlo. V sporočilu odbora, ki ga je objavila tudi osvobodilna organizacija, je rečeno, da so Američani odvrgli kemikalije na 29 juž-novietnamskih pokrajin in tako uničili 715 hektarjev gozdov in polj.
SUVANA FUMA O INTERVENCIJI
SAIGONSKO-AMERIŠKIH SIL
Predsednik laoške vlade v Vietnamu, princ Suvana Fuma, ki sodeluje z Američani, je predstavniku francoskega radia izjavil, da v sedanji intervenciji saigonsko-ameriških čet v Laosu ne vidi kršitve laoške nevtralnosti. Hanoju pa je očital, da je že pred tem v nasprotju z ženevskimi dogovori poslal svoje sile v Laos, obenem pa je Hanoi po navedbah Suvana Fume še vedno priznaval laoško nevtralnost.
KANADSKA PREVIDNOST DO INDOKINE
Kanadski obrambni minister McDonald je izjavil, da Kanada ne bi rada sodelovala z več četami pri morebitnem nadzorovanju premirja v Indokini. V poštev bi prišlo le omejeno število vojakov, na primer za »sanitarni kordon", če bi prej natanko določili, kako naj bi nadzorovali premirje.
AMERIŠKI ČASTNIK PRED SODIŠČEM
ZARADI MARIJUANE
V	Sajgonu so postavili Američani pred vojaško sodišče nekega polkovnika-letalca, ker je obdolžen, da je kadil marijuano. Nastopile so tudi priče proti njemu. Priznal je, da je res užival to mamilo, vendar je dodal, da se je vdal tej strasti, da bi laže razumel svoje letalce, ki so mnogo mlajši. On ima 28 let. Kazen za takšen prestopek je v Ameriki silno visoka in utegne doseči tudi do 40 let, hkrati obsojenca tudi odpustijo iz službe.
miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniiiiiiiiiiiiiimiiiraiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiin
TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA
Korošci,
vaša usoda, vaša bodočnost!
4
KOROŠCI ZA SRBSKE KANONE?
Jugoslovanska država ima pa tudi na zunaj težave. Okrog in okrog bivajo sovražniki. Že zdaj je gotovo na Jugoslovanskem, da se bodo morali bojevati z Lahi. Zaradi Jugoslavije se bo morebiti že v kratkem bojevalo in revščina prebivalstva bo še večji kakor zdaj. Korošci, hočete vi res v tako državo in vaše može in sinove kot vojake za srbske kanone proti Lahom in Bulgarom v puščave (kom. pisec, zgleda, zelo dobro pozna Balkan. Puščave na Balkanu še do sedaj geografi niso našli.) balkana pošiljati? Je li mogoče, da hočete vi sami, da bi bilo naše ljubo Koroško vojno pozorišče, da bi se v naši ljubi, lepi domovini bojevali Lahi in Jugoslovani? Kako hvaležni smo bili, da so naši junaški vojaki, med njimi sinovi naše domovine, dolga leta vojske proti Lahu držali sovražnika od naših mej! In zdaj bi kaj takega sami hoteli?!
JUGOSLOVANSKO — DEŽELA DOLGOV
Jugoslovani obljubujejo vam velike gospodarske koristi in dobičke, železnice in mnogo drugega in pravijo, Nemško-Avstrijsko je dežela lakote. Res je, Nemško-Avstrijsko ima veliko dolgov, kakor vse druge države v Evropi, jugoslovani pa jih imajo še več. Ser-bija se bojuje že od leta 1912 nepretrgano. Dolgovi so strašni. Razen tega pa mora Jugoslovansko razmeroma čisto enak del dolgov stare Avstrije prevzeti kakor Nemška-Avstrija. Kje ostane zlata Jugoslavija?
BODOČNOST NEMŠKE-AVSTRIJE
Nemško-Avstrijsko ima proti temu veliko obrti, industrije. Te so v preteklosti večino davkov dajale, to bojo tudi v prihodnosti ravno tako plačevale. Nemško-Avstrijsko ima pridno, omikano prebivalstvo, zelo do-
bre tehnike in inženirje, ima v svoji zemlji zaklade, ima vodne moči, kar se bo vse izdelovalo in izkoristilo. Nemško-Avstrijsko je boljše na njem, kar se tega tiče, kakor Švica, ima boljše pogoje življenja. Dunaj je že danes središče kupčije za jugo-vzhodno Evropo. S svojo industrijo bo Nemško-Avstrijsko lahko dobilo živeža od vzhodnih agrarnih držav, da ne bo več trpelo take potrebe živeža.
KOMENTAR: Zelo veliko je dala Avstrija oziroma dežela koroškim Slovencem. Naseljevala je kljub predplebiscitnim obljubam industrijo tam kjer je že bila, v južnem Koroškem so pa prebivalci morali iskati delo na tujem. Kako jim je ta del Koroške pri srcu pa je pokazala umazana afera okoli „Gorenja“.
VELIKANSKI DAVKI (ŠTAJRI)
NA JUGOSLOVANSKEM
Jugoslovansko nima industrije, mora tako uvažati vsako industrijalno blago, vsak nož, vsak knof iz tujine. Jugoslovansko ima sicer okraje z veliko rodovitnostjo; pri iz-vožni trgovini gospodarskih izdelkov pa bojo cene zelo tlačene po izvožnji drugih agrarnih dežel: Rumenije, Ogerskega, Ukrajine in Poljskega. Zaklade zemlje pa Jugoslavija ne more izkoristiti, ker ima premalo tehnikov, inženirjev in finih delavcev. Jugoslavija pa ima velike stroške za državo. Taka država pa, kakor je Jugoslovansko, se na samo z veliko vojsko vkup držati. Stroški za to pa bojo strašni. Antanta ne bo več dalje zastonj oborožbo pošiljala. Marino mora Jugoslovansko čisto na novo stvariti. V najdaljših delih države nima železnic. Ves južni del države ni kultiviran. Službena poslopja, kaserne, bolnišnice, šole in zavodi morajo se šele zidati. Nemško-Avstrijsko pa ima to že vse. Ker Jugoslavija nima industrije, bo moral vse te strašne izdatke plačevati kmet. Iz Spodnje-Štajerskega že zdaj tožbe k nam prihajajo zaradi strašnih davkov (štajrov). Razen tega pa bo država jemala visoke cole od vsega, kar se bo uvažalo. Konsument bo tako moral obleke, ma-šine, orodja dva do trikrat dražji plačevati kakor na Nemško-Avstrijskem. Železnice so že danes na Jugoslovanskem najbolj drage; voznice pa bojo še višje.
KOROŠEC, PLAČAJ ZA BALKANSKE „BRATE“!
Pred vojsko je velika Avstrija veliki del davkov porabila za Bosnijo, Hercegovino in Dalmacijo. Koliko več potrebna pomoči pa je revna, nekultivirana Nova Serbija, Mace-donija, Albanija in Črnogorsko! Desetletja bo trajalo, da bojo te balkanske dežele na takem stanu, na katerem stoji danes Koroško. Potem šele, če ta čas niste sami v balkanski revščini prišli na nič, potem šele morete upati, da se bo jugoslovanska država tudi na mnoge obljube spomnila. (Kom. Koroška se še zdaj ni.) Požinjajte vendar, Korošci, glejte revščino kmetov, baurov v Hercegovini, Macedoniji in na Črnogorskem! Vam in vašim otrokom se bo morebiti ravno tako godilo!
„BRATJE“ SRBI
Danes že hočejo vas Srbi izkoristit. Za en dinar, ki je sam koj dve krone vreden, zahtevajo štiri do pet kron. To so ja raubarji! Vi bi morali revni postati in za Srbe plačevati. V dobrem smislu ste dali veliko denarja za vojno posojilo. Nemško-Avstrijsko skrbi v prid in korist svojih državljanov, obresti vojnih posojil se na Nemško-Avstrijskem plačajo, Jugoslovansko pa je ustavilo plačilo obrestij vojnih posojil in tako vkradlo obresti lastnikom vojnih posojil, med temi toliko majhnim hranilcem.
KOMENTAR: Vsevedež (mislimo pisca te brošure) kako se lažeš in barvaš lahko-ver-ne ljudi.
JEZIK, KULTURA, VAŠA VERA IN SVOBODA V NEVARNOSTI!
Jugoslovanski hecarji so vam narekovali, Korošci bi Slovencem jemali jezik. (kom. in imeli so prav.) Tisoč let bivajo na koroškem Slovenci in Nemci mirno skupaj in Slovenci imajo še danes svojo špraho, nikoli se niso zaradi tega zatirali. Ali koroški Slovenec se je naučil tudi nemščine in ni zanemarjal širokega sveta. On ve, da pride z nemščino skoro povsodi dalje, (kom. Uči se nemščino in samo nemščino in svet te bo nosil na rokah, dobil boš zastonj vozovnico prvega reda za v nebesa. Nemščina je jezik, ki ga razume Bog!) s slovenščino samo pa ne prideš dalč po širokem svetu in je zato sam
zahteval nemške šole ali saj šole, na katerih se je mogel naučiti obeh jezikov.
Kaj prinesejo vam pa ti »bratje" Srbi, katerih jezik vi skoro ne zastopite? Hočejo vam vzeti ne samo vašo špraho, ne da bi vam dali drugo, ki bi boljše mogle porabiti, vzeti vam mislijo vaše pismo, vašo vero! V Jugoslaviji se je že zdaj v nekaterih šolah odpravil krščanski nauk. Poslanci in kranjskega smejo v Belgradu samo srbsko govoriti. V Ljubljani se uči že danes na vseh šolah srbska cirilica, pismenke, ki jih tukaj na Koroškem nihče ne pozna, če jih ni posebno učil. Koroški nemci so večinoma katoliki; Srbi pa so ortodoksi, ne držijo k papežu in stojo zunaj rimske-katoliške vere. Na Hrvatskem tožijo rimsko-katoliški duhovniki zaradi nestrpljivosti ortodoksnih duhovnikov. Kako dolgo bo trajalo in vi bi morebiti zgubili velo vaših očetov! Korošci, sodite sami, kje je svoboda: Nemško-Avstrijsko je svobodna ljudska država, prosto voljeni so zastopniki v občini, v deželi in v državi. Na Jugoslovanskem nima ljudstvo nič govoriti, tukaj regira kralj Peter iz znane dinastije Karageorgevičev. Generali, visoki duhovniki in plačani advokati gospodujejo. Ljudstvo še v občino ne sme voliti svoje zastopnike. Vojake in državljane tepijo še s palico.
KOROŠCI, ODLOČITE SE!
Pri Jugoslovanskem bi se posebno Koroški deželi slabo godilo! Koroško bi bilo najbolj oddaljen del te države in z visokimi gorami od drugih delov države ločeno. Pot v Ljubljano in Belgrad je daljen, Belak pa in Celovec ostaneta pri Nemško-Avstrijskem. Z velikanskim veseljem je Celovec pozdravil odhod Jugoslovanov dne 31. julija in prihod nemško-avstrijske žandarmeri-je. Ali se naj med nami in vami, med Celovcem — Beljakom in Velikovcem — Borovljami — Bliberkom naredi državna meja? Vso občevanje, vsa kupčija bi ostala za vselej ustavljena.
KOMENTAR: Pred plebiscitom so še znali pisati imena mest in vasi slovensko. Da so to tako hitro po plebiscitu pozabili?
J. H.
Spomin na zlate ljudi in grenkobo plebiscitnih dni
So doživetja, ki ostanejo v nas živa in neizbrisna do poslednje sekunde zavesti. Tako doživetje smo občutili, ko smo prvič stopili na posvečena koroška tla. Žal v pred-plebiscitnem napetem ozračju.
Goriški gimnazijci smo že v avstrijskih časih sanjali o Gospe Sveti, Žili, Rožu in Podjuni; o zemlji, ki se nam je zdela ko poveličana zibelka slovenstva. Ko zamaknjeni smo prisluhnili profesorjevim razlagam o deželi in ljudeh, ki so zbujale v nas privid pravljične očarljivosti pradomovine. Pred našimi očmi je zaživela svetla podoba predvsem treh klicarjev slovenske misli in sejalcev slovenske besede na Koroškem:	Matije Majarja-Ziljske-
ga ter obeh sinov ponosnega Roža Antona Janežiča in Andreja Einspielerja. Vsi trije so kakor plamenica sijali koroškemu slovenstvu skozi desetletja. Spominjam se, kako je tedaj med goričkimi gimnazijci krožila razglednica s sliko Andreja Einspielerja in pod njo natisnjeno geslo: »Mal položi dar domu na oltar.« Z vnemo smo jo širili in prodajali.
Mar bi se zdelo čudno, če smo tedaj mnogo manj sanjali o Ljubljani kot o Celovcu, ki je bil pred dobrimi sto leti po avstrijskih statističnih navedbah bolj slovenski kakor Ljubljana?
Zato nas je z vso silo vleklo tja na blagoslovljena gosposvetska tla in med slovensko ljudstvo tam naokrog, v domovino naših koroških bukovnikov in Miklove Zale. Skupina gimnazijcev se je dogovorila za izlet na slovensko Koroško v počitnicah l. 1914. Zal ga je preprečil izbruh prve svetovne vojne, ki je prinesla goriškim Slovencem križev pot begunstva, trpljenja, lakote in smrti po umazanih begunskih taboriščih.
Na posvečena tla koroškega slovenstva pa sem stopil prvič v povsem drugačnih okoliščinah kakor v veselem pričakovanju dogovorjenega dijaškega domoljubnega izleta pred šestimi leti, zasnovanega v občudovanju velikanov slovenske misli na Koroškem. Bilo je to v pričakovanju krivičnega, z glasovalno geometrijo izigranega plebiscita.
Še preden smo se odpeljali iz mariborske železniške postaje, je kar na lepem začelo krožiti neko šušljanje, da ne smemo na Koroško in da moramo nazaj v šolo. Ni bilo časa, da bi se pozanimali, od kod se je vzela ta siromašna misel. Požvižgali smo se nanjo in se odpeljali. Zvečerilo se je že, ko smo stopili iz vlaka na koroška tla. Zdelo se nam je, ko da bi morali poklekniti in jo poljubiti. V Velikovcu so nam natančno povedali, kako se bomo razmestili po posameznih slovenskih domačijah v grebinjski občini. Bilo je vse dobro organizirano in urejeno po seznamu družin, ki so nas sprejele z bratsko toplino in s prisrčno gostoljubnostjo. Po trije in trije smo bili določeni za posamezne kmetske domačije.
Tista slutnja iz goriških dijaških let pred prvo svetovno vojno res ni varala. Privid se je sprevrgel v resnico. Pretresla nas je čudovita ubranost in lepota te zemlje. Pretresla rodna zavest dobrih, mehko čutečih ljudi. Kako prijetno je zvenela njihova žametna materinščina. Kako bogata in pisana njihova govorica. Že naslednjega dne smo se čutili domače. Vse bi nam naša koroška mama, kakor smo klicali gospodinjo, prinesla na mizo. Prosili smo jo, naj se ne trudi preveč. Hrana nas je res presenetila. Ko da bi si jo izbirali pri hotelskem jedilniku. »Malo kislega zelja in krompirja nam dajte, pa bomo od srca zadovoljni in hvaležni,« smo dopovedovali naši koroški mami. Nemara smo jo užalili: »Tako hrano uživamo pri nas stalno. Naj vas to ne moti. Ni tako zaradi vas.« Naši ugovori so tudi pozneje naleteli na gluha ušesa. Res sem bil že nekaj let pred tem slišal, da so slovenske Korošice najspretnejše kuharice na slovenskih tleh. Za pijačo pa je skrbel hišni gospodar. Rekli smo mu oče. Takšnega hruškovca nisem nikdar pil ne prej ne potlej, kakor nam ga je z dobrodušnim gostoljubjem nalival oče.
Presenečeni smo bili ob njihovi blagi pozornosti. Že prvo noč so hoteli, da bi spali v hiši. Slutili smo, da se bodo domači umaknili na skedenj v seno. Rajši smo se mi zatekli v seno. Tako zdravega spanja ne pomnim, niti po vojaških manevrih, čeprav so kile noči občutno hladne. Pa nas je seno, ki smo se vanj zarili, dobro grelo.
Na dan glasovanja so naši že dopoldan opravili svojo dolžnost. Zdelo se nam je, ko da je po opravljenem glasovanju za slovensko in jugoslovansko stvar sijalo z obraza neko notranje zadoščenje. Prijateljsko smo se pogovarjali o vsem, o čemer so želeli pokramljati z nami v ozračju bratskega počutja, kjer je potisnjen razum nekoliko na stranski tir in ima največ povedati srce.
Tudi 11. oktobra je bilo v naši okolici mirno. Izvedeli smo, da ni bilo povsod tako. Vinjeni in oboroženi v o lksw e h r ovci so se podili po velikovškem okraju, dokler jih niso razorožili.
Slovo od naših zlatih ljudi je bilo težko, ganljivo. Nepozabno, ko da se poslavljamo od rodnega doma. Objeli smo se in poljubili. V očeh so se posvetile solze. Nismo bili oddaljeni za kilometer, ko smo izvedeli za izid plebscitnega glasovanja. Trpka gren-
koba je kanila v notranjščino. Še teže smo zapuščali to edinstveno, čudovito deželo s pravljičnimi naravnimi miki. Z najbolj dragoceno zakladnico slovenske domorodne prvotnosti. V naših srcih se je kuhala jeza, saj smo slutili skrivne diplomatske tipalke, ki so iz umazanega ozadja trgale najžlahtnejši del s telesa že od usode težko preizkušenega malega slovenskega naroda.
V Mariboru so organizirali 12. oktobra zvečer demonstracije. Po vrnitvi smo se jim razočarani, žalostni in z bolečino v srcu pridružili. To početje danes obžalujem, saj je privrelo iz groze trenutka in eksplozije razočaranja. Izbruh šovinizma ne bi smel udariti po ljudeh brez neposredne krivde.
Spoznanje našega časa: trajno zadovoljivo sožitje more uspevati le v ozračju spoštovanja, razumevanja in strpnega odnosa med obema narodoma na Koroškem. Boli pa nas ob spominu na glasovalno režijo pred 50 leti, da je morala taka usoda doleteti prav tisti žlahtni del slovenstva, ki je najbliže zibelki naše samobitne narodne pričevalnosti.
Dr. Fran Vatovec
Prof. Jožko Hutter — sedemdesetletnik
Te dni je dopolnil g. prof. Jožko Hutter sedemdeseto leto svojega življenjskega romanja. V Globasnici se je rodil in v Globasnici uživa zasluženi pokoj. Svoja študijska leta je preživel v Št. Pavlu, v Kranju in na Dunaju. Po končanem študiju je leta pred drugo svetovno vojno skrbel za mladinski list in za jezikovne tečaje. Druga svetovna vojna je pomenila za g. profesorja čas preganjanja, zapora in vojaške službe, dokler ni prešel v rusko vojno ujetništvo. Po vrnitvi iz ujetništva je nastopil službo profesorja za slovenščino, zgodovino in zemljepis na gimnaziji v Št. Pavlu.
Po ustanovitvi Državne gimnazije za Slovence v Celovcu je bil jeseni 1957 premeščen iz Št. Pavla v Celovec. Pri dijakih je bil izredno priljubljen in njegovi učenci se še sedaj radi spominjajo njegovega pouka
zgodovine, predvsem njegovih doživetij v ruskem ujetništvu. V času službovanja v Celovcu si je poiskal svojo življenjsko izvoljenko Marico Svanjak in postavil svoj domek poleg Šoštarjeve gostilne. Skrb za čebele je še danes njegovo veselje. Konec 1965 je dokončal svojo službeno dobo in se poslovil od dela v šoli, vendar pa je ostal povezan s šolo in dijaki Slovenske gimnazije.
Jeseni 1970 smo ga vsi občudovali, ko se je odločil, da si gre za šest tednov utrjevat svoje zdravje na španski otok Malorko. Čil se je po tej spremembi zopet vrnil in tudi marsikatero dogodivščino iz svojega letovanja prav živo opisal.
Znanci in prijatelji mu želimo koš zdravja in tem željam se pridružuje tudi uredništvo Tednika, ki se g. profesorju zahvaljuje za njegovo sodelovanje pri listu.
Za slovensko narodno gledališče
Malo pred smrtjo velikega slovenskega igravca Staneta Severja, so mariborski študentje z njim organizirali srečanje.
V otvoritveni predstavi Gledališča enega je Stane Sever spremenil Dostojevskega Krotko dekle v fantastičen prizor. Po predstavi je uredništvo Katedre (časopis mariborskih študentov) pripravilo razgovor s Stanetom Severjem. Nepozabni umetnik razdaja v tem intervjuju visoke misli o slovenskem narodnem gledališču. Zaradi čudovite vsebine, prinaša v tej številki ta intervju tudi naš list. (Op. ur.).
»Tovariša Severja bi želel vprašati, kako je sprejel študentsko povabilo, da priredi nastop za mladino Maribora in zakaj se je odločil, da bo prvo predstavo Gledališča enega uprizoril v našem mestu."
„ Mistim, da sem že s svojim dejanjem odgovoril na to vprašanje: povabilo sem sprejel z veseljem. Prvotno sem mislil, da bi nastopil z nekaterimi značilnimi monologi iz svetovne in domače literature, predvsem z monologi Shakespeara in Cankarja. Ker sem pa ta program pred leti že izjavil, sem se odločil, dasiravno se je generacija med tem časom že menjala, da bi uprizoril prvo predstavo Gledališča enega."
»Zanima me, ali naj razumemo tekst Krotko dekle kot metaforo ali morda kot aluzijo? Mislim, da bi se, a ko bi nam na to odgovoril, nadaljnji pogovor malo laže odvijal."
„Teksta ne gre razumeti niti kot metaforo niti kot aluzijo. Besedilo sem imel pripravljeno že pred nekaj leti in sem ga bivši direkciji ljubljanskega gledališča ponujal, pa se ni navdušila zanj. Mislim, da tekst nakazuje nekaj perspektiv oziroma problemov današnjega človeka, čeprav je nastal v času, ko je bila Rusija šele na pragu industrializacije. Menim, da ima nekatere stične točke z današnjim življenjem."
»Zdi se mi, pa verjetno še komu drugemu, da je v tekstu zaznavna tudi povezava z vašim sedanjim položajem."
„To se pravi, da je bil Dostojevski izvrsten psiholog."
»Kako je danes na odrskih deskah s slovenskim oziroma gledališkim jezikom nasploh? Pri tem mislim predvsem na razmik med klasičnim teatrom, tistim strogo pedagoškim, in med sodobnim teatrom praznine ali brutalnosti. Ali mislite, da mora osebni slog poudarjati igro ali pa naj se ne zgubi v brutalnosti igralca? Ali naj se namreč to danes pokaže v praznini neke situacije ali atmosfere?"
„5e zmeraj mislim, da je gledališče skoraj edino živo gojišče jezika. To, kar danes govorimo na odru, je pravzaprav nasilno ustvarjen literarni jezik, ki nima znanstvene utemeljitve. Nemci imajo npr. izdelan svoj odrski jezik, kar je značilno za vse velike narode, mi, Slovenci, pa tega jezika še nimamo. Mislim, da se v zadnjem času nihče ne prizadeva, da bi ga kdaj
imeli. Župančič je bil edini, ki je gojil odrsko slovenščino. V zadnjem času pa se pojavljajo struje, imenovali ste npr. teater groze, ki pravijo, da beseda ni važna. Mislim, da je beseda pri tako majhnem narodu, kot smo mi, še kako pomembna. Tudi veliki narodi imajo svoje gledališke hiše: Francozi La'Comedie Francaise, Avstrijci Burgtheater, Rusi Moskovsko hudože-stveno gledališče, kjer zlasti pazijo na jezik. Ob robu je treba omeniti tudi teater groze, ki lahko mirno raste v milijonskem mestu, čeprav ne posveča pozornosti odrskemu jeziku. Zategadelj ne bo nobene škode. Če se pa pri nas, v nacionalnem gledališču, uveljavi tako gledanje na jezik, je to nacionalna škoda."
»Kaj menite o sodobnih dramskih ustvarjalcih na Slovenskem? Mislim na Dominika Smoleta, Daneta Zajca, Gregorja Strnišo in Andreja Hienga. Ali se da njihove drame uprizarjati in ali je na tem področju na razpolago več možnosti, kot pa jih je bilo doslej?"
„Mislim, da je tako, če govorim s stališča avtorjev. Nikdar niso na Slovenskem igrali toliko domačih avtorjev kot ravno v zadnjem času. Včasih je v Slovenskem narodnem gledališču veljalo, da je treba domačemu delu posvetiti najboljše moči. Danes tega ni. Teksti, kot je npr. Strnišev Samorog, bi čisto gotovo našli adekvatnejšo igralsko podobo v Slovenskem narodnem gledališču kot v Mestnem gledališču. Napaka je, da se igra, igra brez tiste skrajne mobilizacije vseh sil. Ko smo mi igrali slovenska dela, smo temu vprašanju posvečali več pozornosti. Mislim, da je treba domače stvari zmerom igrati z maksimalno udeležbo vseh svojih sil, vseh svojih umetniških potenc, saj se s tem dviga naše nacionalno gledališče. Danes so avtorji zadovoljni, ker najdejo veliko posluha pri direkcijah slovenskih gledaliških hiš."
»Omenili ste umetniško potenco. Postavil bi vam rad vprašanje, ki se dotika vaše osebne igralske moči: zanima me, kako se vživljate v vlogo. Ali imate pri tem kaj treme? Kako se v igri ogrevate?"
„Ko berem delo prvič, ga preberem tako kot vi. Pri tem še ni ustvarjalnega momenta. (Po 35 letih dela sem si tokrat prvič sam lahko izbral, kaj bom igral. Doslej so mi vloge vedno dodelili. Zanimiv gledališki obrat, a ne najboljši.) Vsako
Kratke kulturne
UMETNIŠKA RAZSTAVA NA SEJMU „GOST 71“
Na koroškem deželnem strokovnem sejmu za gastronomijo in turizem v Celovcu, ki bo od 20. do 28. marca 1971 v Celovcu, bodo priredili tudi pristno umetniško razstavo.
Na pobudo sejemskega vodstva bodo koroški slikarji olepšali prostore posebne razstave „Hotel-vizija“ s svojimi umetninami, zlasti stanovanjsko sobo, hotelsko halo in restavracijske sobe. Umetniško društvo za Koroško bo razstavilo okoli dvajset del sledečih slikarjev: Petra Brandstatterja, Hilde Frodl, Ernesta Grafa, VVillija Gotzla, Gunther-ja Krausa. Lie Larisch, lise Mayr, Adelheide Schneider in Josefa Tichyja.
Dela teh devetih slikarjev se lahko tudi kupijo.
SEMINAR ZA SLOVENCE
V kulturnem domu v Trstu se je končal sedmi seminar za slovenske učitelje in dijake. Prirejajo ga vsako leto na osnovi dogovora, temelječega na londonskem sporazumu. Več kot 300 učiteljev materinščine v slovenskih šolah v tržaški pokrajini je teden dni poslušalo predavanja o najnovejših dogodkih in spoznanjih v slovenski kulturi in pedagogiki.
Predavatelji so s filozofske fakultete, slovenske akademije znanosti in umetnosti, fakultete za naravoslovne vede, pionirske knjižnice iz Ljubljane in pedagoške akademije iz Maribora.
NOVI PREDSEDNIK
UMETNIŠKEGA DRUŠTVA
Na občnem zboru Umetniškega društva Koroške so za novega predsednika izvolili dr. Ernsta L e c h e r j a , potem ko je dosedanji predsednik dr. Hans W i e s -n e r zaprosil za odstop zaradi službene prezaposlenosti. Novi predsednik je star 45 let, doma je iz Vrat-Megvarij, službo opravlja v senatu za civilno pravo.
200. PREMIERA V TRSTU
Zastor v Slovenskem gledališču v Trstu se je v soboto dvignil za 200. premiero v 25 letih nepretrganega delovanja Talijinega hrama. Gledališče si je za ta pomembni jubilej izbralo dramo Dominika Smoleta »Antigono", ki je po mnenju večine kritikov največji dosežek slovenske dramatike v povojni dobi. Že ob samem nastanku (1960) so dramo uprizorila kar tri gledališča. Smoletov uspeh je kronala še nagrada Sterijinega pozorja v Novem Sadu za najboljši jugoslovanski tekst.
»PRIMORSKA POJE“ Z OBEH STRANI MEJE
Združenje pevskih zborov Primorske in Slovenska prosvetna zveza Slovenije priredita tudi letos veliko zborovsko revijo »Primorska poje". Udeležilo se bo 50 zborov, od tega 36 moških, 10 mešanih, en ženski in dva mladinska ter še en otroški. »Primorska poje" bo razdeljena na štiri ločene revije v Trstu, Sv. Križu, Kopru in Bukovici. Začeli bodo v tržaškem Kulturnem domu, v soboto, 13. marca; v nedeljo, 14. marca v Ljudskem domu v Sv. Križu. Ostali dve reviji pa bosta teden dni kasneje, in sicer 20. marca v koprskem gledališču, 21. marca v Prosvetnem domu v Bukovici.
stvar je treba najprej popolnoma razumsko secirati, vse je treba razumeti, preden se pride h kreativnosti. Šele potem se iščejo izrazna sredstva. Dostikrat je tako sredstvo čustvo, včasih pa tudi razum. Oboje je treba pretehtati, tako da to ni v škodo ne eni ne drugi skodelici. Če vas zanima še tehnični postopek: najprej se priprava opravi za bralno mizo, za razumsko analizo pa se iščejo kreativna sredstva, ustrezni izrazi, primerja se, kaj bi bolj ustrezalo. Včasih se tisti bistveni količki, ki so potrebni za stavbo, takoj zabetonirajo, okrog njih pa se nato nižajo (Nadaljevanje na 5. strani)
Pariška razstava tudi v Ljubljani?
Morda bo tudi slovensko javnost letos videla zbrane na enem kraju enkratne umetnine, ki jih prikazujejo v Parizu na veliki razstavi »Umetnost na jugoslovanskih tleh od prazgodovine do danes.“
Če bodo uredili nekatera organizacijska in zlasti finančna vprašanja, bi ta veliki pregled jugoslovanske umetnosti videli v Ljubljani in Zagrebu.
Članica odbora za pariško razstavo Anica Cevc iz Ljubljane je v Beogradu povedala, da je v Sloveniji veliko zanimanje za razstavo. N rodni muzej v Ljubljni proslavlja letos 150. obletnico in to je obenem jubilej muzejske službe v Sloveniji. Ob tem se je porodila misel, da bi v Moderni in Narodni galeriji v Ljubljani prikazali vsa dela pariške razstave.
Ob cabu pM/edatra
Z VSO SILO V ODPRTA VRATA!
Španija je dežela bikoborb. Ole, torero!
Koroška je znana turistična dežela. Kot privlačnost so privlekli z vseh krajev Evrope marsikaj zanimivega in zabavnega. Tako zadnje čase tudi bikoborbo.
Saj veste, bik v areni! Komaj vidi kaj rdečega, že podivja, zbesni. Toda Koroška je vendar rdeča dežela, socialisti imajo absolutno večino. A kljub temu, našli so svojo rdečo cunjo. Našli so Slovence, ki jih sicer običajno zmerjajo s ..Kranjci črnimi".
No, pa le. Tisti, ki so najbolj proti „ta rdečim", so seveda takoj zagrabili z vso naslado za rdečo ..slovensko" cunjo. Ponudili so jim jo „rdeči“ ljubljanski študentje.
Krajevni napisi na Koroškem so modro (plavo) obrobljeni. Slovenska narodna zastava je belo-modro-rdeča.
Ljubljanski študentje so spet razburili zaspano Koroško. Zahtevali so za Slovence na Koroškem in Štajerskem, v Furlaniji-Ju-lijski krajini ter na Ogrskem samo to, kar je samoumevno v enakopravnih človeških odnosih — namreč popolno enakopravnost, na vseh področjih.
Seveda tudi dvojezične krajevne napise v vseh krajih, kjer je ljudsko štetje iz leta 1910 ugotovilo Slovence. To pa je seveda precej več, kot bi naša ljuba uradna in večinska Koroška sploh hotela priznati. Rajši vidi, da vidi cel svet organizirani genocid (rodomor), ki ga lahko ugotovimo prav na podlagi ljudskih štetij.
Pa se bodo razburili zgodovinsko podkovani tovariši z večinske strani: Leta 1910 so bili Nemci v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani, še drugod, da celo v Kočevju so bili, a danes jih ni več!
Začnimo na koncu. Kočevske Nemce je pozval avstrijski firer nemškega raj ha domov v Nemčijo. Preselil jih na slovensko Štajersko, Slovence tam izgnal. Po osvoboditvi so pač morali Kočevarji proč iz svoje nove domovine. Šli so v Avstrijo, Nemčijo, ter v druge kraje.
Nemška večina v Mariboru ter v drugih omenjenih krajih! Jasno je, da so bili tako imenovani Nemci v teh mestih po večini samo Nemci po zunanjosti, ponemčenci, zaradi gospodarskega, narodnega, socialnega in drugih pritiskov.
Čeprav so bili Slovenci na podeželju v absolutni večini, zdaleka niso imeli tistih pravic, kot Nemci. Nemci pa so jih pritiskali, tako da je konec koncev prav zaradi te nem-škosocialne kratkovidnosti in oblastnosti propadla stara Avstrija, ki ni bila noben vzor za kako združeno Evropo!
Pa nemški ljubljanski župan iz leta 1910. Gospodje pri „Volkszeitung“ in ..Karntner Nachrichten". Ne zaganjajte se v odprta vrata. Ne kažite svoje pomanjkljive izobrazbe in svoje zatelebanosti pred celim svetom. Ne čudimo se vašemu pisarjenju in modrovanju, če nasedete takim zmotam, kot je npr. ugotovitev, da je baje imela naša bela Ljubljana, narodno in kulturno središče vseh Slovencev, leta 1910 nemškega župana. Ljubljanski župan je bil od leta 1896 do 1910 Ivan Hribar, član slovenske Narodno-na-predne stranke. Leta 1910 ga pa njihova ce-sarost in apostolska kraljevost niso hoteli potrditi. Njegov naslednik je postal potem Ivan Tavčar, ljubljanski župan od 1910 do 1921, prav tako Narodno napredna stranka.
Vprašamo se torej, zakaj se zaganjajo o-menjeni gospodje v odprta vrata?
Če pa že govorijo toliko o pravičnosti, naj priznajo krivičnost Avstrije do koroških in štajerskih Slovencev. Naj priznajo, da se pri nas dogaja organiziran genocid, kot to opažamo ravno po podatkih ljudskih štetij.
In če tisti gospodje kdaj pridejo v obrobne kraje slovenskega ozemlja na Koroškem in Štajerskem, naj prisluhnejo, čisto tiho naj prisluhnejo, pa bodo še marsikje čuli našo besedo, slovensko besedo.
Ako imajo v sebi kaj čuta pravičnosti, naj se izprašajo, zakaj se je število tako skrčilo in se še krči. Naj pogledajo malo nazaj v zgodovino. In ta je, če že nič drugega, na vse zadnje vsaj pravičen sodnik.
če-po-tu
VABILO
V nedeljo, 14. marca 1971, ob 10. uri bo v hotelu Rutar v Dobrli vesi občni zbor slovenskega prosvetnega društva „Srce“. Volili bomo nov odbor in določili smernice za bodoče delo.
Vabi odbor
Janezu Lomšku v spomin
Ni še dolgo od tega, odkar so v St. Lipšu položili k zadnjemu počitku javnega delavca za slovensko kulturo gospoda Janeza Lomška. Njegovo vzorno delo se ni omejevalo samo na kulturnem polju, temveč je zajemalo tudi gospodarsko plat narodnega življenja. Po poklicu trgovec se je udejstvoval kot prosvetar, cerkveni in hranilnični odbornik. Kljub temu, da je bil trgovec, se ni sramoval nikoli svoje slovenske materine besede. Veliko je prispeval k medsebojne-
mu razumevanju in mirnemu sožitju ter sodelovanju na vseh področjih družbenega življenja na podeželju. Vselej in povsod mu je bilo delo v ospredju. Že kot mlad deček je kazal smisel za požrtvovalno javno delo, tako je na primer hodil vsak dan od oddaljenega doma pri Kundlnu ministrirat. S 16 leti je začel peti v cerkvi, se vključil v krajevno prosvetno društvo ter tako dvignil tudi druge, da je oživelo prosvetno delo v Št. Lipšu in Žitari vesi. Ni bilo igre, kjer bi ne bil nastopil, posebno mu je bila pri srcu narodna pesem. Redno je hodil na vaje, ki so bile celo v Libučah in drugih oddaljenih krajih, predsedoval domačemu društvu, gojil družabnost, pel pri godovih in domačih slavjih, sodeloval pri kvintetu, ki je prirejal turneje doma in v Sloveniji, se vključeval v občinske naloge, skratka večji del svojega prostega časa je posvetil drugim. Vsakdo je
Ob vznožju Vogrške gore leži Rižnarjeva domačija. Lepa je in vredna človeških naporov, a tudi težavna je hkrati in zahteva pri obdelovanju celega človeka z zdravimi rokami in ljubečim srcem obenem. Tu na tem lepem slovenskem domu je garal in živel do 16. februarja t. I. naš dragi Rižnarjev oče Pavel Zdovc. Tu je pustil v domačih brazdah in senožetih svoje mlade moči.
16. 2. t. I. nas je pretresla vest, da je ta odlični in dragi nam vaščan v Celovcu v javni bolnici za vedno zatisnil svoje oči. Ni mu bilo pomoči, naduha je vrgla tega nekdaj neuklonljivega gospodarja na posteljo in srce, ki je tako nežno ljubilo rinkolško zemljo, se je ustavilo. Prepeljan domov, je smel počivati zadnji dan na mrtvaškem odru še doma med dragimi svojci.
18. februarja pa se je vil iz Rinkol dolg mrtvaški sprevod proti domačemu farnemu pokopališču v Šmihelu. V odsotnosti domačega g. župnika je pogrebne obrede izvršil g. kaplan Sticker. Kot dober prijatelj pokojnega pa se je ob grobu poslovil od njega vogrski župnik g. Vinko Zaletel.
Lepo je orisal življenje pokojnikovo. Primerjal ga je kmetu, ob katerem pogrebu je nekoč svetniški škof Slomšek navedel kot njegovo življenjsko vodilo sledeče besede: „Boga se bati, greha se varovati in dobrega storiti, kolikor premoremo, in dovolj modrosti za časno srečo in večno življenje." Ta Slomškov izrek je rajni Rižnarjev oče v celoti uresničil v svojem življenju.
Boga se ni samo bal, marveč ga je tudi nadvse ljubil, mu v življenju izkazoval čast ter doumeval od dne do dne bolj tisto najvišjo krščansko modrost, da je treba v življenju zavestno vse podrediti božji postavi. Potem vse slepomišenje z grehom samo od sebe odpade!
Kot veren družinski oče in vesten gospodar je rajni Rižnarjev oče našel velik kos svoje časne sreče v tem, da je grunt lepo uredil, da je posestvo z vso marljivostjo obdeloval in da si je vzgojil pridne in poštene otroke. Pri vsem tem pa pokojni tudi ni pozabil na večno življenje. Gojil ga je in skrbel zanj z edinstveno vnemo. Redno je hodil k nedeljski in večkrat tudi delavniški maši, pogosto prejemal zakramente in tako polagal v sebi in v družini pogoje za večno srečo.
pri Janezu Lomšku našel odprta vrata in oporo, družina in nastavljenci razumnega in vsestranskega voditelja, mlajša generacija pa spodbud in nasvetov. Iz skromnih začetkov, ki so razodevali že od vsega začetka njegovo napredno mišljenje, se je razvila podjetna trgovina, ki je danes znana po vsem južnem Koroškem in preko njenih meja. Kot 40-letni cerkveni pevec in prosvetni delavec si je pridobil ime, ki bo ostalo živo v narodni zgodovini koroških Slovencev. Nepretrgano je inseriral v obeh slovenskih tednikih, bil med drugim član Narodnega sveta koroških Slovencev, ki pa se je žal premalo zavedal izgube zavednega narodnjaka, od katerega se nihče te organizacije ni poslovil.
Tudi Hranilnica in posojilnica v Dobrli vesi je z Janezom Lomškom izgubila enega najuglednejših sodelavcev. Takoj po vojni leta 1946, ko je propadel „večni rajh", je bil Janez Lomšek na prvem občnem zboru izvoljen za odbornika. Vedel je, da bo Hranilnica in posojilnica z drugimi odborniki morala po šestih letih zasedbe in ukinitve le-te spet trdo prijeti za delo. Šele po dveh letih se je posrečilo dobiti premoženje nazaj. Mnogo časa je Lomšek žrtvoval za pomoč drugim, nešteto ur je presedel z drugimi odborniki na sejah, da je mogel pomagati tistim, ki so prišli v denarne stiske. Leta 1956 je bil izvoljen za predsednika nadzornega odbora, kateremu je predsedoval do smrti. Težko je obiskoval seje radi bolehanja, a kljub temu je prihajal. Ko smo ga obiskali v času njegove bolezni, je imel samo eno željo, da bi ozdravel in mogel še naprej sodelovati, a usoda je hotela druga-že. Šel je od nas, a ostal nam bo v trajnem spominu, posebno pa tistim, ki jim je v življenju mogel pomagati. Hranilnica Dobrla ves se mu še po tej poti iskreno zahvaljuje za njegovo sodelovanje in pomoč. Upamo, da bo tudi njegov mladi rod ostal zvest njegovim načelom.	fr. I.
Bil je kot osebnost podoben tistemu mogočnemu borovcu vrh vogrške gore, ki ga mnogi občudujejo in ki se že gotovo več sto let upira vsem viharjem.
Takšen je bil rajni Rižnar v svojem življenju: prava osebnost in kljub temu ponižen in skromen, pravi slovenski kmet, ki pri obdelovanju svoje zemlje išče in najde svojega Boga.
Rajni Rižnarjev oče je bil tudi dolga leta občinski odbornik in je v tej funkciji še med vojsko zastopal svoje vaščane in je marsikomu pomagal. Za to njegovo javno delovanje se je pokojnemu očetu zahvalil ob grobu pliberški podžupan, g. Mirko Črčej na Blatu.
Naj uživa pokojni Rižnarjev oče kot plačilo za svojo zvestobo do Cerkve in do Boga večno srečo!
Zaostalim pa naše iskreno sožalje!
OBIČE — MEDGORJE
V	nedeljo, dne 28. 2., se je zbrala kljub hudemu mrazu in vetru, velika množica ljudi pri Tiniju v Zgornjih Običah, da pospremi na zadnji poti pridno in verno mater Magdaleno Kordaž na farno pokopališče v Med-gorjah.
Petero pridnih in podjetnih otrok sta vzgojila z možem na mali Tinijevi domačiji; danes ima sin Mertej eno izmed najbolj uglednih gospodarstev v okolici.
Oče, mož Rudi, je bil dolga desetletja duša cerkvenega petja s svojim srebrnim tenorjem. Z njim je onemela tudi slovenska — domača pesem zunaj cerkve.
Pred hišo žalosti se je po duhovnikovih obredih poslovil od pokojne zbor rad iški h pevcev z domačo pesmijo, nato še medgor-ski z nemško.
V	cerkvi pri sv. daritvi se je domači g. župnik zahvalil pokojni materi za svetel zgled njenega skrbnega verskega življenja. Na grobu so še enkrat zadonele v slovo žalne melodije godcev in pevcev obeh zborov, nato je zagrnila zemlja dobro mater.
Očetu možu Rudiju, hčeri in sinovom naše iskreno sožalje. Rajni Tinijevi mami pa sladek počitek pri Bogu.
= Naše prireditve-—
ŽITARA VAS
Pripeljite v nedeljo, 14. marca, ob 15. uri popoldne, svoje otroke k Rutarju na lutkovno igro
KRALJ MATJAŽ IN ALENČICA Vstopnina prostovoljna!
ŠT. PRIMOŽ
Farna mladina v Dobrli vasi vabi na igro GENOVEVA
v nedeljo, 21. marca, ob pol osmih zvečer pri Voglu v Št. Primožu.
Vabilo
Slovensko prosvetno društvo „Edinost“ v Pliberku bo priredilo v nedeljo, 14. marca 1971, ob 14. uri pri Brezniku v Pliberku
POPOLDNE SLOVENSKE KNJIGE
Na tej prireditvi bodo razstavljene stare slovenske knjige. Ravnatelj Študijske knjižnice na Ravnah dr. Sušnik pa bo imel govor o slovenski knjigi. Na tej prireditvi se nam bodo predstavili tudi naši domači pisatelji in pesniki Milka Hartmanova, Mirko Kumer, Florijan Lipusch, Valentin Polanšek in Andrej Kokot. Prof. Janko Messner nam bo spregovoril o slovenskem literarnem u-stvarjanju na Koroškem.
Vabilo
Slovensko planinsko društvo in prosvetno društvo „Bilka“ prirejata v petek, 12. marca 1971, ob 20. uri pri Miklavžu v Bilčovsu
SKIOPTIČNO PREDAVANJE O PLANINSTVU
ki ga bosta imela Toni Miklavčič in Toni Va-lentinič.
VABILO
Podporno društvo proti požarnim škodam v Selah vabi svoje člane na
REDNI OBČNI ZBOR
ki bo na praznik sv. Jožefa (19. marca) po
2.	maši pri Mažeju.
Hranilnica in posojilnica Šmarjeta v Rožu vabi vse svoje člane na
REDNI OBČNI ZBOR
ki bo v nedeljo, dne 21. marca 1971, ob 10. uri v prostorih hranilnice.
Ob zaključku kulturni prispevek domačega moškega pevskega kvinteta.
Tečaj za knjižničarje
Obe kulturni organizaciji koroških Slovencev, sta letos z velikim uspehom priredili vrsto tečajev za naše kulturne delavce. Zato sta se Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza odločili, da bosta priredili še tečaj za knjižničarje in sicer v nedeljo, 28. marca 1971, v študijski knjižnici v Ravnah.
Tečaj bodo vodili priznani strokovnjaki na področju knjižničarstva, ki nam bodo dali praktični in teoretični pogled v sodobno urejevanje in poslovanje knjižnic.
Prosimo, da vsako društvo in kulturna skupina farne mladine, pošlje svojega knjižničarja in po možnosti še druge, ki se zanimajo za knjižničarstvo. Vsekakor pa računamo, da se bosta tečaja udeležila vsaj dva zastopnika vašega društva.
To vabilo, pa je namenjeno tudi našim učiteljem, ker smo prepričani, da vas bo že zaradi poklica dejavnosti na tem področju ta tečaj gotovo zanimal.
Na tečaj se lahko prijavite v pisarnah Slovenske prosvetne zveze, 9020 Celovec, Ga-sometergasse 10 in Krščanske kulturne zveze, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26, potom prijavnic do najkasneje 23. marca t. I. Slovenska prosvetna zveza
Krščanska kulturna zveza
ŠT. VID V PODJUNI
V nedeljo, 28. februarja, je bilo po maši pri Voglu skioptično predavanje g. Zaletela o Koroški — „Rož, Podjuna, Žila". Bilo je zelo lepo in tudi mnogo udeležencev se je nabralo, ki so napolnili dvorano. Gospod predavatelj ima pripravljen še drugi in tretji del tega filma. Zahvaljujemo se mu za predavanje in ga prosimo, da nas obišče še z ostalima deloma.
Zadnja pot Rižnarjevega očeta
Slovo od Janšacovega očeta
Če bi kratko označil njegovo življenjsko lastnost, bi morali reči: „Bil je dober in pra-vičen!“ In če bi poleg tega še smeli omeniti njegove posebne zasluge, potem bi bile te v tem, da je bil skozi več desetletij nesebičen oskrbnik veške podružniške cerkve. Jenšacovega očeta, po rodu Globašana iz znane Hutterjeve družine, je cela Večna ves in vsa okolica globoko spoštovala. In ko je začel pred letom hirati, smo se vsi bali za njegovo življenje, ker smo ga vsi ljubili in čislali kot svojega očeta.
Bližnji sosed nedavno umrle Pretnekarje-ve Milke je pred nekaj tedni bil sosed tudi v bolnici v Celovcu. Po uspeli operaciji se Jenšacovemu očetu zdravje le ni hotelo vrniti. Pešal je bolj in bolj. V soboto, 20. febr., pa je doma, lepo pripravljen za večnost, mirno v Gospodu zaspal.
Ravno eno leto je Jenšacov oče kot zvesti cerkveni ključar preživel mežnarja Baldija. Strašna nezgoda — porušenje veškega stolpa — je Jenšacovega očeta globoko potrla. Mož, ki je živel dolga leta tesno povezan s cerkvijo, mož, ki ji je služil z vso ljubeznijo in zvestobo, je s krvavečim srcem stal ob ruševinah, ki so zasule tudi velik del njegovih upov in nad. Usoda veške cerkve je postala njenemu zvestemu ključarju v teku let njegovega vzornega oskrbovanja prava srčna zadeva. Zato je lanska katastrofa spravila blagor moža iz ravnovesja.
V ponedeljek, 22. febr., je zagrnila Večno ves nepregledna žalna množica. Ob odprtem grobu so stali trije duhovniki: g. župnik Posch, g. župnik Zaletel in pa domači šmi-helski kaplan. Množica se je poslavljala od moža, ki v svoji poštenosti in dobrosrčnosti pač ni imel kdaj kakega nasprotnika.
G. župnik Zaletel, ki je zastopal zaradi bolezni odsotnega domačega g. dekana, je v poslovilnem govoru podčrtal sledeče: oba — mežnarja in ključarja, je Bog hotel kot zvesta svoja oskrbnika imeti pri sebi. Oba
sta po svoji zvesti službi dozorela za večnost.
Toda način, kako Bog kliče svoje duše, je v posameznih slučajih povsem različen: Ostermanovega Folteja je Bog poklical sredi mladosti, ko se je veselil sredi planinskega raja, Milko sredi življenja, Baldija izpod ruševin razsulega se stolpa. — Jenšacovega očeta pa je Bog poklical kot dozorelega moža, ki je živel tako, da je bil stalno pripravljen za večnost. Vsak dan, vsaka ura tega moža je bila ena neprestana priprava na večnost. Molitev z zakramentalnim življenjem je naredila pokojnega Jenšacovega očeta neupogljivega tudi v trpljenju. Potr-
KOŽENTAVRA — VELINJA VES
Ko sta v februarju letošnjega leta vrla, trdna, slovensko narodno-zavedna rojaka, Rupijev ati in mama iz Velinje vesi, obhajala zlato poroko, jima je Ivan Mlečnik čestital k jubileju. Od njiju je dobi! zahvalno pismo, ki je tako zanimivo, da mora za vsebino zvedeti tudi širša javnost. Pismo ni pisala samo roka, ampak boleče srce jubilantov, slov. koroških rojakov, ki kliče in roti: „V boju je moč, bojujmo in rešimo se! Umreti nočemo!"
Dragi rojak!
Za Vaše čestitke, ob najini zlati poroki, se Vam toplo zahvaljujeva. Veselilo naju je, ko ste se naju spomnili. Lepo bi bilo, če bi bilo med nami Slovenci več narodne, prijateljske povezave, pa so se ljudje odvadili pisanju. Večkrat mislim in se spominjam na mojo mladost. Tedaj je bilo za nas Slovence veliko lepše, čeprav nismo imeli, razen duhovščine, skoraj nobene inteligence, so vendar prijeli za pero še preprosti ljudje kmečkega stanu, pisali v naše slovenske liste, zlasti v tednik „Mir“, ki je prinašal toliko zanimivih poročil in novic. „Mir“ smo komaj čakali, da smo zvedeli, kaj se godi po naših vaseh. Danes imamo več naše inteligence, več študirajoče mladine, pa si le malokate-
pežljivo je nosil svoje breme. Kjer pa je zakramentalno, tam je v vsej polnosti tudi božje življenje! Srce rajnega je bilo polno vere v Kristusa in ta vera je oblikovala vse njegovo življenje. Ker je pokojni tako živo veroval v Kristusa v Cerkvi, zato se je pa tudi za hišo božjo brez pridržka žrtvoval.
Novi veški zvonik naj bo rajnemu Jenšacovemu očetu, — temu zvestemu služabniku, ki se je toliko žratvoval za dobrobit veške cerkve, nagrobni spomenik!
Ob njem naj se zbirajo vsi tisti, ki so blage volje, ki ljubijo svojo veško cerkev kot jo je ljubil njen dolgoletni oskrbnik in ključar Jenšacov oče. Hvala ti, zvesta duša! Jenšacovim in vsem sorodnikom pa naše sožalje!
ri vzame čas, da nam napiše iz svojega domačega kraja dogodke, pa najsi so veseli ali žalostni. Gospod urednik večkrat prosi za novice in dopise. Kako rad bi nam jih v časopisu sporočil, a jih od dopisnikov ne dobi.
Kaj pravite, dragi rojak, kakšna bodočnost je pred nami — kaj bomo doživeli, ali bomo narodno še živeli, ko nam tako strežejo po življenju? (Moja pripomba in odgovor). Dokler se bo iz slovenskih odrov glasila slov. pesem, prirejale narodne igre, dokler bo v cerkvi na dvojezičnem slov. ozemlju ena maša s pridigo slovenska, druga nemška, bo tako vsem zadoščeno in bomo živeli. Živeli, če bomo imeli kaj več takih borcev, kot sta bili one dve dijakinji na avtobusni postaji v Borovljah. Ponosni smo na vaju, čast vama, hvala vama!
Človeka kar srce boli, ko gleda in doživlja to narodnostno razdejanje. Na nekem spomeniku v Sloveniji sem čitala tele vrstice, če se ne motim jih je napisal Ivan Cankar:
Če ti srce v bolesti mre, če stre se ti v veliki boli, če zadnja nada se podre, obupati nikdar, nikoli!
Ne dolgo tega sem mimogrede slišala, da
se nameravate vrniti nazaj v Ameriko. Nikar tega ne storite, pri nas ostanite, da se ne zmanjša naše število.
Želiva Vam vse dobro in toplo pozdravljava	Rupijeva mama in ati.
LEDINCE
Dne 26. 2. 1971 je imel občinski svet svojo sejo. Otvoril in vodil jo je župan Martin Ar-neitz. Dnevni red je imel mnogo zanimivih točk, o katerih hočem danes poročati.
Ena najvažnejših točk je bilo poročilo o občinskemu proračunu za leto 1970. Občina je imela dohodkov 3,624.000 šilingov in 3 milijone 104 tisoč šilingov izdatkov. Iz tega je razvidno, da je občina dobro gospodarila. Poročilo načelnika kontrolne komisije je bilo soglasno sprejeto. Nadalje je gotovo zanimivo, da ima naša občina premoženja v znesku 5,607.507 šil. Dolga pa nima več kot vsaka občina iste velikosti.
Nato je sledilo poročilo župana o žičnici za smučarje na Kopanju. Poročal je, da je bila zidava te žičnice za domačine in tujski promet potrebna. Za prebivalce naše občine je zanimivo dejstvo, da je poslovodja tega podjetja ravnatelj v pokoju g. Kollmann. Stroški zidave znašajo do sedaj 1,511.000 šil. Dohodkov pa imajo 1,473.666 šil. V dohodkih je velika vsota podpore s strani deželne vlade, katere ni treba vrniti. Ostali denar pa pride iz vlog privatnikov in dohodkov obratovanja v letu 1969/70 in 1970/71. Letos so dobili 60.000 šilingov.
Nato se je razpravljalo o občinskem o-troškem vrtcu. Sklenili so, da se za starše prispevek ne bo zvišal. Naš občinski odbornik Janez Miki je nato vprašal, kako je z dvojezičnostjo tega vrtca. Zupan je obljubil, da se bo tozadevno informiral in na prihodnji seji poročal.
Za mrtvašnico na Pečnici so plačali za zemljišče ge. Johani Krištof 10.000 šil.
Občina je kupila od deželne vlade 570 kvadratnih metrov za občinsko poslopje, ki bo stalo približno 1,205.000 šil. Predvideno je, da bo gotovo avgusta 1971.
(Nadaljevanje na 8. strani)
Za slovensko narodno gledališče
(Nadaljevanje s 3. strani)
posamezni detajli. Drugič spet nastopijo težave, ker tudi količkov ni vse do konca, tako da je celotna stavba močno v zraku."
„Ravno tu vidim osnovno razliko med dramo, ki se jo bere, in pa med živo igro. Zanima me, kaj je tista kreativna moč, ki vas prevzame na odru, ko občinstvu podajate sebe oziroma avtorja?"
„Seveda skušam občinstvu tolmačiti vso stvar čimbolj razumljivo, kar najbolj oprijemljivo. Gledalec mora takoj in s polno vednostjo sprejeti moje in avtorjevo sporočilo.“
„Ali ste tekst Dostojevskega govorili dobesedno? Se kdaj zgodi, da dodate kaj svojega? Če govorite dobesedno, morate verjetno imeti kakšne asociacije, da si lahko zapomnite ves tekst."
„Ker je tekst vezan na akcijo, si ga človek laže zapomni, kot pa če bi se ga učil kot poštevanko. Zraven je namreč veliko emocije in le-ta že sama pomaga razumu, da si posamezne stvari hitreje zapomni. Navadno ni nastopa, kjer ne bi bilo suflerja. Pridejo pa momenti, ko tekstu dodam lastne besede. Včasih se to da, včasih pa ne. Če bi to poskušal pri verzih, bi bil izgubljen, ker nisem pesnik. Včasih se da zamenjati kakšno besedo, v glavnem pa mora vse ostati isto. Da se tudi improvizirati, to je pa posebna žlahtnost. Človek mora biti tako trden v materiji, ki jo podaja, da je to že nadstavba. To je že iskanje fines, ki daje poseben čar gledališki igri."
„Rekli ste, da ste se na uprizoritev teksta pripravljali že pred več leti; dejali ste tudi, da ste si sami izbrali repertoar. Zanima me, če je današnja prireditev otvoritvena predstava vašega gledališča? Kam boste še šli gostovat? Ali boste nastopili tudi na odru ljubljanske Drame?"
„5e/ bom v Dravsko dolino. Povabili so me v Bresternico in pa v Podvelko. Pisali so mi, da imajo sicer zadružni in kulturni dom, samo kulture nimajo. V kratkem jih bom obiskal. Mislim, da je Gledališče enega predvsem namenjeno podeželju, našim vasem, ki so popolnoma odrezane od kulturnega življenja in sestradane v tem pogledu. Vem, da najboljši ljudje še zmeraj rastejo na vasi, ne pa na betonu. Če bom nastopil na odru ljubljanske Drame? Ne vidim razloga, da bi moral, saj je več drugih, primernejših mest. Lahko pa tudi bom, samo da me ne bodo povabili."
„Ali boste vztrajali v svoji osamelosti?"
„Kadar bom dobil somišljenike, se bo moje gledališče povečalo. Zaenkrat ni finančnih možnosti, sicer bi takoj ustanovil svojo ekipo."
„Ali je nasprotje med tistim, kar pojmujemo pod slovenskim gledališčem, in pa vami, ki ste se odcepili od njega, tako močno, da ne najdete somišljenikov? Pred kratkim je uprava mariborske Drame izjavila, da so vas močno želeli angažirati kot gosta, pa ste tudi to odklonili."
„To je malo nerodno; jaz sem, kot veste, profesor tudi na igralski akademiji in tam sem zaposlen štiri dni v tednu. Druga stvar pa je, da sem se moral po vsem, kar se je zgodilo, najprej Pobrati s tal, saj sem resnično zasovražil svoj poklic. Spričo vsega, kar se je dogajalo v ljub-
ljanski Drami, sem resnično izgubil vero v poklic igralca. Zdaj se počasi pobiram, za kolektivno delo pa zaenkrat še nimam moči. Govoriti o Slovenskem narodnem gledališču je težko, saj narodnega gledališča ni več. Drame SNG ni; to ime je samo formalnost, samo naslov, drugače pa v tej ustanovi dela nešteto skupin. Ustvariti tako stanje se je posrečilo vsem tistim, ki so leta in leta rovarili, kakor se čudno sliši, proti svoji lastni ustanovi. Rovarjenje je prihajalo s strani direkcije, vodstva, režiserjev in igralcev, ki so rušili svojo lastno institucijo — javno in podtalno. Gledališča brez enotnega koncepta, brez enotnega gledanja pa ne more biti, ga ni na svetu. To je lahko samo še italijanski način, ki je prav na zadnji lestvici v Evropi glede organizacije gledališkega življenja; mislim na tako imenovani stagione teater — grupe. Le-ta danes vlada v Drami SNG v Ljubljani. Hudožestveno gledališče je ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja naredilo gledališko revolucijo. Na zastor so naslikali utvo —galeba. To je bil njihov statut, njihovo hotenje; vse so dali v tisto ptico. Tudi SNG v Ljubljani je imelo svojo utvo, svoj statut. Če pa se kup ljudi bori proti statutu, proti eksistenci te utve, potem gledališča ni več. Vsak umetnik pa mora imeti svojo utvo, mora; jaz je drugje nisem znal dobiti kot pri samem sebi— zaenkrat. Posameznik lahko dela, kipar lahko ustvarja sam, gledališče pa je kolektiv, tu morajo biti vsi prepričani o istem in somišljeniki se morajo zbrati okrog koncepta. Vseeno je, kako se tako gledališče imenuje, samo enoten koncept mora imeti. V tem je ves nesporazum. Jaz v kolektivu ne znam več igrati, ker ne vem, za kaj nam gre. Dobro, vpeljimo teater groze, zmenimo se o tem, kaj ta teater je, ampak potem igrajmo samo takemu gledališču primerna dela. SNG pa je nekaj drugega kot teater groze. V istem času, ko so Angleži kot najbolj gledališki narod v Evropi dobili svoje nacionalno gledališče, ga Slovenci ukinjamo. Po štiristo ali petsto letih kontinuiranega gledališkega življenja so Angleži šele zdaj ustanovili svoje nacionalno gledališče. To je brez dvoma zasluga Bernarda Shawa, njegovo življenjsko delo, saj si je neprestano prizadeval, da bi Angleži dobili gledališče, ki bi bilo rešeno komercialnih vidikov. Shaw se je boril proti teatru stagioneja, v katerem bo komercialni moment zmeraj prevladal nad umetniškim. Zato je potrebno ustanoviti nacionalno gledališče, ker je le-to stvar vse nacije, ki naj v takem gledališču pokaže največ, kar zmore. Pri nas pa ga ukinjamo zavestno — od vodstva do igralcev. V tem je nerazumljivost ravnanja. SNG je matična hiša, iz katere izvira vse ostalo gledališko življenje na Slovenskem. Zato je tem bolj usodno, če se taka ustanova razkraja. To so bistvene stvari."
„Menite, da je to specifično gledališki problem ali pa samo eden parcialnih problemov slovenske kulture?"
„Jaz predvsem živo občutim gledališko stvar, vendar pa so problemi podobni na vseh kulturnih področjih. Institucija je vendarle varuh neke
kvalitete, je tradicija, je shramba delovnih izkušenj, ki so jih dosegli rodovi. Delovne izkušnje, delovni pogoji, delovne Izboljšave, vse to je garancija za nadaljnjo rast. Zakaj so nam danes ravno umetniške institucije tako napoti? Poglejte, pred leti so ukinili tudi Prešernovo gledališče v Kranju. Ostalo je ime: Prešernovo gledališče so le zidovi, gledališča navznoter pa ni več. Od časa do časa še gostujejo v njem kakšne stagione grupe, to je vse. To gledališče je raslo že osem let; ko je stopilo na pot razvoja z močnejšim in odločnejšim korakom, smo ga ukinili. Po mojem mnenju je to kompleks, ki ga lahko zasledimo povsod. Gledališče je zmerom najbolj občutljiva zadeva; tu družba zmerom prva pade pri opravljanju izpita, ker gre za subtilnejšo stvar. Spričo dobrih igralcev, ki jih ima SNG, je žalostno brati tako kritiko, kot jo je napisal Trekman, ki pravi, da je konec profesionalnosti v Drami SNG. To se zgodi, če ni utve; takrat tudi dobri igralci ne morejo nič napraviti."
..Veliko poudarjate vprašanje jezika, vprašanje slovenstva. V svojem življenju ste se prav gotovo počutili trdnega Slovenca. Postavljam provokativno vprašanje: ali danes ne obstaja kriza zavesti, kriza patriotizma, kriza slovenstva? Mar ni razkroj nacionalnega gledališča posledica vpliva komercializma, posledica krize slovenstva oziroma krize naroda?"
„Da preživljamo posebno krizo, drži. Prepričan sem, da smo Slovenci narod samo tedaj, kadar nas kdo tepe. Takrat se zavemo svojih korenin, kot je zapisal naš pesnik. Ne vem, kako to, da v miru ne znamo pametno uravnavati stvari. O svojem narodu mislim vse najboljše, zakaj ta narod je dosegel na vseh ustvarjalnih področjih prav toliko, ali pa ne dosti manj, kot katerikoli velik narod. Nezaupnost do naroda in do samega sebe je pozitivna, zakaj mi kot majhen narod ne poznamo premora. Za nas obstaja neprestana borba. Zato je samokritika in kritika vseh ustvarjalcev zelo stroga. Tega ne bi ocenjeval kot pomanjkljivost, oziroma kot nekaj negativnega. Najhuje je, če začnemo govoriti, da nam zdaj od nikoder ne preti nevarnost. To je zapiranje oči pred stvarnostjo. Nikdar v svoji zgodovini nismo imeli takšnega trenutka, da bi bili lahko popolnoma mirni. Zmeraj je nekdo računal, kako bi nas opeharil, ker smo majhni. Ravno zato je danes nerazumljivo, da s tako gotovostjo trdimo, kako se nam ni treba ničesar bati, ko pa vemo, da ni tako."
..Slovenci smo lahko izvirni, originalni, avtentični samo kot Slovenci, jasno pa je, da so sedanji vplivi na gledališko umetnost prišli predvsem od zunaj, in da zato naši avtorji in igralci tudi uspevajo v tujini. Ali mislite, da smo v sodobnem teatru, predvsem v slovenski igri, Slovenci še avtentični?"
„Mislim, da ne. Preveč hlastamo po tajnih vzorih; to je že naša stalna napaka. Dostikrat bi bili žlahtnejši, če bi se vrnili k svoji izvirnosti, če bi poiskali svoj stil, svoj način podajanja. Zahod in pa Vzhod sta tako različna od našega življenja, da bi ravno zaradi tega naši umetniki morali najti svoj način doživljanja lastnega sveta. Najhuje je, da hlastamo po tujih vzorih in jih slepo prenašamo na naša tla, kjer pa dostikrat ni odziva. Tako smo na primer v Drami igrali IVe/ssovega Marata. Z velikim pompom smo
oznanjali uprizoritev, še celo v Rim je šlo gledališče gostovat. Po vsem tem pa, ko je časopisje toliko pisalo, kakšen uspeh je gledališče doseglo v Rimu, je bila predstava v Ljubljani napovedana za izven. Prodani sta bili dve vstopnici in predstava je bila seveda odpovedana. Gledališče mora znati odgovarjati svojemu človeku. Za nas ni pomemben italijanski, ruski ali pa poljski gledalec. Naš gledalec je zapustil gledališko hišo, ker ga predstave v njej ne zanimajo, in sicer ravno zaradi tega, ker mu skušamo vsiliti nekaj tujega. Moderno mora biti to, kar uprizarjamo, a biti moderno iz hotenja našega človeka."
„Ali je tudi to odsev splošne zmešnjave, ki danes vlada v svetu?"
„Delno. A mi smo si izmislili najnaprednejši sistem, da bi se otresli te zmešnjave. Ta sistem smo si priborili ravno zaradi tega, da se bomo zmešnjave obvarovali vsaj toliko, kolikor se da. Danes je kvarno to hlastanje: prej na Vzhodu, zdaj na Zapadu. Padamo z ekstrema v ekstrem, svoje poti, srednje poti, pa ne znamo najti. V nas bi moralo biti prisotno, da smo sami tisti odločilni činitelji, ki mora presojati, koliko tega in koliko onega bomo prevzeli od drugih. A mi smo enkrat Bog, enkrat hudič. Enkrat stoji na vratih SNG učitelj Šviligoj, enkrat pa konkvistador s Francoskega; srednje poti nimamo in to je tisto, kar ni prav."
..Gledališče je treba približati mladim ljudem. Zgodi se, da se šele ob določenem incidentu v gledališču pokaže nezanimanje, pasivnost mladih do te ustanove. To je napaka. Privabiti mlade ljudi v hram boginje Talije bi morala biti stvar dolgoletne vzgoje, ne pa nekaterih kratkih člankov v časopisih."
„Jasno je, da mora gledališče skrbeti za svoj naraščaj, naraščaj občinstva. Tudi s tega stališča je gledališče brez politike mrtvo. Danes se kampanjsko pristopa k temu vprašanju: zdaj moramo pridobiti toliko in toliko mladih ljudi. V Drami SNG v Ljubljani je način dela tak, da mladih obiskovalcev ne zainteresirajo za predstave s kvaliteto, pač pa imajo človeka, ki hodi po šolah, akviziterja, ki daje učiteljem in profesorjem napitnino, da zbere obiskovalce za polovično ceno vstopnic. Torej mladina kupuje mačka v Žaklju. Gledališče bi si moralo z borbo za kvaliteto pridobiti te mlade ljudi. Zaradi načina, ki je zdaj v rabi, se bodo mladi ljudje razočarani odvrnili od gledališča in to se dejansko tudi dogaja. Gledališče danes ne sledi problemom živega človeka, človeka, ki živi tukaj, pa tudi na problem mladih ne reagira; govorim za ljubljansko gledališče, prepričan pa sem, da je pri vas malo drugače."
„Kaj mislite o slačenju oziroma nagcih v našem gledališču?"
„Veste, kako mislim? Če se da z nagoto današnjemu človeku kaj povedati, sem za to, da je vsa predstava naga. Če pa je prisoten umazan komercialni moment, z vsem bistvom sovražim ta pojav, ker je to zločin. Ako se pa da — ponavljam — z lepoto človeškega telesa današnjemu človeku kaj povedati, sem z vsemi močmi za tako smer. Smo, na žalost, v tem prizadevanju nisem opazil tistega prvega, pač pa ono drugo, komercialno plat."
»Kulturno življenje" v Slovenjem Plajberku
deutsch", torej z znanimi metodami iz tretjega raj ha. Tako postopanje utegne biti še toliko bolj zastonjsko, kolikor izvira iz naivnega prepričanja, da je treba vas ponemčiti, da je treba uvajati tujo kulturo, ker je pač z lastno kulturo nekaj narobe, in ker naše nemčurstvo ne more razumeti njenega pomena.
Vključili se bomo prav mi, dijaki Slovenske gimnazije v našo vaško kulturno dejavnost, kot smo to prvič dokazali zadnjo nedeljo, 21. 2. 1971, pri Sereinigu v Podnu. Ob tej priložnosti se tudi zahvaljujemo igralski skupini iz Šmihela za lepo podano veseloigro „Svojeglavček“. Mi mladi namreč me-
Gosfovanje ,,Zakoncev" v Šmarjeti v Rožu
V nedeljo zadnjega februarja so gostovali pri nas „Zakonci“ iz Šentjanža z veseloigro „Pričarani ženin". Ob zadovoljivo polni dvorani je podala celotna igralska skupina svoje vloge doživeto brez vsake kritike. Zato smo jim v resnici hvaležni za prijetne ure pristne domače zabave in bi samo želeli, da se ob priliki z novim programom svoje slovenske kulturne dejavnosti spet prav kmalu oglasijo. Dragi Šentjanževci, sprejmite našo prisrčno zahvalo in iskren „Bog plačaj" za lepe ure pristnega domačega razvedrila s
ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT
nimo, da je že čas, da je kultura s svojimi smotri naravnost poklicana podirati meje med narodi in med ljudmi sploh. Kultura v svojem najširšem pomenu ne vsebuje samo kulturno delo, ampak tudi vedenje, občevanje posameznih. In to naj si dotični nacio-nalno-histerični Plajberžani prav dobro zapomnijo. Vsi vemo, da ni prave humanosti, kjer ni hkrati tudi kulture. Vemo pa tudi, da ni prave kulture, h kateri stremi in se prebija človeštvo s tolikimi mukami in žrtvami, kjer ni humanosti.
Naša kritika na vsa nečloveška ter nesocialna prizadevanja nacionalističnih hujskačev in ozkosrčnežev bo samo akcija, ki v dejanju in učinkovanju spreminja stvari! Tujega nočemo, svojega ne damo!
Janko Malte
prošnjo, da se spet kmalu vidimo. Šmarje-čanom in s tem v zvezi vsem koroškim Slovencem bi svetovali, da si vzamejo za vzgled „Zakonce" pod katerim imenom deluje šent-janška igralska družina, pri delu za ohranitev in poživitev naše narodne kulture. Pripravimo naše kulturno polje, ki smo ga podedovali po naših prednikih, za novo setev pristne pšenice za naš narodni kruh in odstranjujmo plevel, ki ga je sejal in ga še seje naš nasprotnik na našem lastnem polju.
J. K.
Le redkokdaj se Plajberžani lahko razveselijo ob kakršnikoli kulturni prireditvi, kulturna dejavnost sama je prazna; zaostajanje kulturnih potreb ima svoj vzrok v veri v nekakšen avtomatizem, po katerem naj bi veljalo, da so za kulturo potrebni materialni pogoji, kar je nedvomno, veljalo pa naj bi tudi, da je zaradi tega poglavitna stvar skrb za boljše medsebojne odnose, ki šele pospešujejo nekakšno kulturnost. Kako visoko je življenje brez kulture nedvomno vidimo pri nas: grobost, agresivnost in nekaka prepotentnost. Brez dvoma je ta usoda naše kulturne dejavnosti odvisna tudi od volje in nevolje občinskih mož, torej najvišje vaške vlade. V kolikor se je od teh najvišjih vaških instanc forsiralo kulturno dejavnost, mi ni treba naštevati, ker se sploh ni. Brez iskanja in naporov prav gotovo tudi ne bomo našli višje povprečne stopnje civilizacije in kulture. Koliko te manjka, dokazujejo neprestana strastna nasprotovanja nemško-nacio-nalističnih krogov (se prištevajo k nemškemu narodu, pa njihovega jezika ne obvladajo), nasprotovanje proti vsemu kar je slovenskega. Že pred par desetletji smo tovrstne ljudi krstili z imenom nacist. Do danes se še niso osvestili, njih fašizem še živi; 25 let po nacistični moriji se tudi pri nas podpira hitlerjanska in pesjansko-svinjska politika genocidnega uničenja, drugega manjšega naroda ob podpori in pod okriljem koroškega Heimatdiensta. Ta cilj naj bi se uveljavil ob uvajanju nemških odrskih nastopov v absolutno slovenski vasi. Čeravno naj bi dosegli ta cilj s tako imenovanim ..duhovnim orožjem" je tovrstno ščuvanje, likvidacija kulture drugega naroda, zločin proti elementarnim načelom humanosti. Pa ne samo s tovrstnim »duhovnim orožjem", z agresivno objestnostjo zlivajo nacionalni stereotipi svoje najboljše ter najduhovitejše aforizme: »Preklet Svejnc", »Slovenska gimnazija je šola, iz katere prihajajo hilfsarbeiterji", »Geh zum Tito" ipd. S takim izrazoslovjem je prepojen in napitan ves duhovni zaklad nacionalističnih nestrpnežev. Spontano zaostritev položaja je v prvi vrsti treba iskati tudi v nedoslednem, pesjanskem ravnanju s Slovenci in to tistih oseb, ki ne dopuščajo uporabe slovenskega jezika; v zadnjem času je celo žandarmerija nastopila ob avtobusni aferi v Borovljah s parolo »Sprich
AVSTRIJSKO NOGOMETNO
PRVENSTVO
V	soboto in nedeljo se je nadaljevalo avstrijsko nogometno prvenstvo. V 2. kolu spomladanskega dela prvenstva so bili doseženi sledeči rezultati: Avstrija Salzburg — Avstrija Wien 6:0.
Salzburška Avstrija, kot vidimo, je doma popolnoma nadigrala soimenjaka z Dunaja, istočasno pa je graški Sturm (prav tako na lastnem igrišču) premagal Rapida z 2:1. V tretji sobotni tekmi je innsbruški VVacker zmagal nad linškim LASK z rezultatom 1:0. V nedeljo pa je dunajska Vienna porazila SW Bregenz 2:1.
V	vodstvu je Avstrija Salzburg s 26 točkami.
Koledar tekem olimpijskega turnirja
Mednarodna nogometna zveza je objavila koledar izločilnega dela olimpijskega nogometnega turnirja. Evropska moštva bodo v štirih izločilnih skupinah igrale takole:
1.	skupina: Islandija—Francija 12. maja in 16. junija; SZ—Nizozemska 2. in 16. junija; Luxemburg—Avstrija 4. aprila in 5. maja.
2.	skupina: Poljska—Grčija 26. maja in 9. junija; Anglija—Bolgarija 24. marca in 5. maja; Španija—Turčija 5. in 19. maja.
3.	skupina: Irska—Jugoslavija 26. maja in 9. junija; Vzh. Nemčija—Italija 1. maja in 2. junija.
Finska je že izločila Malto, ker se je ta umaknila s tekmovanja.
4.	skupina: Romunija-Albanija 18. aprila in 26. maja; Švica—Danska 21. aprila in 5. maja.
llvanhoe 1
mBBKBBfr 52 mm..............lif
Ko je bila zdravniška preiskava končana, je saški sel j a,k ponižno izrazil željo, da bi mu vrnili zdravilo, ki se je pri njem tako dobro obneslo; a veliki mojster je na to prošnjo strogo zgrbančil obrvi.
»Kako ti je ime, človek?« je vprašal pohabljenca.
»Higg Snellovič,« je odvrnil seljak.
»Torej, Higg Snellovič,« je rekel veliki mojster, »povem ti, da je bolje ležati v postelji, nego sprejeti dobroto nejeverniko-vega zdravila, da moreš vstati in hoditi; bolje je z močno roko ograbljati nejever-nike njihovih zakladov, nego jemati od njih radovoljne darove ali jim služiti za plačo. Pojdi in stori, kakor sem iti rekel.«
»Oh, če mi vaša veličastnost -ne zameri,« je dejal seljak, »ta pouk je zame prepozen, ■ki sem samo uboga pokveka; a svojima bratoma, ki služita pri bogatem Natanu Ben Samuelu, bom sporočil, da je po besedah vaše mojstrske milosti bolj pošteno, če ga oropata, kakor če zvesto delata zanj.«
»Ven, čenčavi kmetaivs,« je rekel Beau-rnanoir, ki ni bil pripravljen, da bi zavračal to praktično uporabo svojega občega načela.
Higg Snellovič se je umaknil med množico, a ker mu je šla usoda njegove dobrotnice -do živega, se je pomudil, da bi videl, kaij bo z njo — kljub nevarnosti, da znova sreča mrki pogled sodnika, ki mu je od strahu pred njim že zdaj zamiralo srce.
Nato je veliki mojster ukazal Rebeki, naj odgrne svoj pajčolan. Tedaj je -prvikrat odprla usta in potrpežljivo, a dostojanstveno odgovorila, da hčere njenega ljudstva nimajo navade odkrivati svojih obrazov, kadar -so same sredi zborovanja tujih ljudi.
Sladki zvok njenega gla-su in kratkost odgovora sta navdala poslušalce s sočutjem in simpatijo. A Beaiumainoir, kateremu je bilo zaltiramjie vsakega človeškega čustva, ki je utegnilo nasprotovati njegovi namišljeni dolžnosti, že po sebi krepost, je ponovil svoj ukaz, naj se žrtev odgrne. Že so ji hoteli stražarji si trgati pajčolan z glave, ko je zdajci si topila pred velikega mojstra, rekoč: »Zaradi ljubezni, ki jo čutite do svojih lastnih hčera... Oh,« se je spomnila, »saij jih miimalte! A zaradi spomina na svojo mater, zaradi svojih sestra in zaradi ženske sramežljivosti — ne dajte, da bi vpričo vas tako ravnali z menoj; -ne spodobi se, da bi take surove rolke slačile devico. Ubogala vas bom,« je doldala z glasom, ki je izražal tako potrpežljivo in ganljivo bol, da bi se bilo skoraj še Beaiu-manoirjevo srce otajalo; »starešina ste med svojimi ljudmi in na vaš ukalz hočem odkriti lice nesrečnega dekleta.«
Odgrnila j|e pajčolan in jim pokazala obličje, ki je dbenem izražalo dostojanstvo in sram. Njena nenavadna lepota je zbudila presenečeno mrmranje in mlajši vitezi so v nemem soglasju z očmi potrjevali drug drugemu, da je Brianov najboljši zagovor bolj v moči njenega resničnega mika nego namišljene čarovnije, katero ji očitajo. Higg S-nellovič je najgloblje začutil do jem tega pogleda v obraz svoje dobrotnice. »Dajte mi, maiji odidem,« je rekel stražnikom pri vratih veže, »pustite me! Umrl bom, če jo še enkrat pogledam, zakaj deležen sem njenega umora.«
»Miruj siromak,« je dejala Rebeka, ko je začul a njegov vzklik. »Kakor mi nisi storil nič žalega s tem, da si govoril resnico, tako mi ne moreš pomagati s svojim pomilovanjem in tarnanjem. Miruj, prosim te; idi domov in reši samega sebe.«
Stražarja sta iz sočutja že hotela poriniti Higga ve-nkaj, boječ se, -da jima njegova glasna žalost ne bi nakopala graje, njemu samemu pa kazni. Toda obljubil jima je, da bo molčal, in tako sta mu dovolila, da je
ostal. Zdaj so poklicali tista dva vojaka, s katerima se je bil Albert de Malvoisin ne-utegoma sporazumel zastran važnosti njune izpovedi. Čeprav sta bila obadva -trda in zakrknjena lopova, se je v prvem -trenutku zdelo, da jiu je pogled na ujeto devojko in njeno veliko lepoto presunil; a ko je tem-plestowski preceptor pomembno trenil z očmi, se jima je podla odločnost vrnila. Z natančnostjo, ki bi se zdela bolj nepristranskim sodnikom sumljiva, sta jela poročati o okolnostih, ki so bile deloma -povsem izmišljene, deloma naravne in so le zaradi zaivi-tega pretiravanja in zloveščih razlag, ki sta jih priči dodajala dejstvom, dobivale neko sumljivo važnost. V današnjih dneh bi razdelili stvari, o katerih sta izpovedala, na dve skupini: na neopreimljive in na take, ki so bile stvarno nemogoče. A v tistem nevednem in praznovernem času so te kakor one, drage volje sprejeli kot dokaz obtoženki ne krivde. Prva skupina izpovedb je navajala, da so Rebeko slišali, kako je mrmrala sama s seboj v neznanem jeziku, da so imele pesmi, ki jih je kdaj pa kdaj zapela, tako čudno sladek zvok, da je poslušalcu kar po ušesih zvenelo; da je včasih govorila sama s seboj in da je bilo videti, kakor bi gledala kvišku in čakala o-dgovora; da je imela njena obleka čuden, skrivnosten kroj, popolnoma različen od tistega, ki ga nosijo ženske dobrega slovesa; da je imela prstane z vrezanimi tajnimi gesli in da je njen pajčolan povezen s čudnimi znamenji.
Vse te -dk-olnosti, naj so -bile še tako naravne in brezpomembne, so resno poslušali kot dokaze ali vsaj močne ra-zloge za sum-njo, -da je imela Rebeka nedovoljene zveze s tajnimi močmi.
A vmes so bile manj brezpomembne izpovedi, ki jih je lahkoverna množica lakomno požirala, čep-rav so bile neverjetne. Eden izmed vojakov jo je bil videl, kako je -ozdravila ranjenca, ki so ga pripeljali s seboj v -torquilstonski grad. Rekel je, da je delala nad rano razna znamenja in -ponav-
HOKEJ
Avstrijci že trikrat poraženi
V	prvi tekmi svetovnega hokejskega prvenstva skupine B v Švici je Švica premagala Avstrijo s 4:1. Švicarji so dosegli svoje zadetke največ zaradi grobih napak avstrijske obrambe.
V	drugi tekmi so imeli Avstrijci za nasprotnika Jugoslovane. Že v tej igri se je pokazalo, da avstrijski hokejisti pravzaprav ne spadajo v B skupino. Jugoslavija je nadigrala Avstrijo in zmagala z rezultatom 3:1.
V	ponedeljek je avstrijsko moštvo izgubilo še eno tekmo, in sicer proti Japoncem, ki so z našimi opravili kar z 2:6. Tako je Avstrija še zmerom brez zmage in s tem brez točk. Njena pot gre naravnost v skupino C.
BOKS
Frazier - novi svetovni prvak
V	boksarskem srečanju med svetovnim prvakom težke kategorije Frazierjem in njegovim izzivalcem Clayem, ki so ga označili kot „srečanje stoletja" se je v torek v zgodnjih jutranjih urah po srednjeevropskem času po 15 rundah končalo z zmago prvega, in sicer po točkah.
V	celoti pa je dobil gledalec televizije vtis, da gleda bolj revijo, kot pa boks dveh svetovnih prvakov. Trdimo lahko celo, da je bilo to »srečanje stoletja" v resnici »srečanje s finančnimi sredstvi".
KOLESARSKA DIRKA »GIRO DTTALIA"
TUDI PO AVSTRIJI
V	Milanu so organizatorji predstavili novinarjem 54. cestne kolesarske dirke »Giro d’ltalia“. Proga dirke bo merila skupno 3687 kilometrov in bo razdeljena na 21 etap. Start bo (s predetapo, ki bo le »določila" prvega nosilca roza majice) 20. maja v Lecceju, končni cilj pa 10. junija v Milanu. Prvič bo letos proga vodila tudi v inozemstvo, in sicer 5. junija: Bibione—Ljubljana (195 km); 6. junija: Ljubljana—Trbiž (150 km); 7. junija: Šmohor—Veliki Klek (GroBglockner, 210 km); 8. junija: Lienz—Falcade (198 km).
Dvajsetkrat se bodo kolesarji povzpeli do višine nad 1000 metrov, od tega petkrat celo nad 2000 metrov. Najvišja točka „Gira“ bo letos »Cima Coppi" (2508 m).
BODITE ČLANI IN PODPIRAJTE SLOVENSKI FILMSKI KLUB!
Ijiala neke skrivnostne besede, -ki jih hvala Bogu ni razumel; nato da jie železna konica štirioglate samosi trelne -puščice sama prilezla iz raine; ikri se je ustavila, rajna se je zaiprla in uimiraijoči je čez četrt ure hodil po obzidju -ter pomagal priči pri streljanju z majngonelom, to je, strojem za lučamje kamnov. Ta bajka je -bila najbrž osnovana na dejfsitivu, -da ije Relbeka stregla ranjenemu Iva-nhoeju, iko je ležal v Torquilstonu. A zanesljivosti priče je bilo tem teže oporekati, -ker je v stvarno potrdilo svojih navedb potegnil iz žepa prav tisto železno (konico, ki jto je Rebeka po njegovem pripovedovanju talko čudežno izvlekla iz rane; in iker je tehtalo železo polno unčo, so mu (kljub čudovitosti njlegove -zgodbe -drage volje verjeli.
Njegov -tovariš j(e bil z bližnjega obzidja priča prizoru med Rebeko in Bois-Guilber-tom, -ko se je hotela strmoglaviti s stolpa v globino. Da me bi ostal za svojim -pajdašem, jie -ta človek pripovedoval, da je videl Rebeko, ikako je sedla na zaslon pomola, se tam izpremeinila v sinežnobelega laboda in v tej podobi -trikrat obletela torquilstonski gra-d; nato se je spet spustila na pomol in spet dobila žensko podobo.
Že -polovica te tehtne izpovedi bi bila zadoščala v pogubo vs-aike stare, siromašne in grde ženske, čeprav ne bi bila Židinja. Breme dokazov, -pomnoženo s -to usodno okol-n-ostjo, je bilo celo za Rebekino mladost pretežko, talko da ji vsa njena izbrana lepota ni mogla pomagati.
Veliki mojster je zbral glasove in nato s slovesnim glasom vprašal Rebeko, ali hoče -kaj pripomniti zoper sodbo, ki jo bo zdaj izrekel.
»Dramiti vaše usmiljenje,« je rekla Židinja s presunjeno drhtečim glasom, »bi bilo, to vidim, prav tako zaman kakor nizko v mojih očeh. Navajati, da to, če pomagam bolnim in ranjenim, ki so druge vere, ne more biti nevšečno priznanemu ustanovitelju obeh naših ver, bi bilo enako jalovo; sklicevati se na to, da je mnogdkaj, kar so ti ljudje (naj jim Bog odpusti!) govorili
IZABELA ROSIPAL:
Ljubi Bog, ti bi moral vedeti...
(STARA ZGODBA IZ POLJSKE)
Stvar se je začela takole: Ko je pomožni poštar Stanislav med pismi, ki jih je sortiral na pošti v Lodzu, dobil v roke pismo, na katerem je bil naslov z okorno pisavo napisan: ..Ljubemu, dobremu gospodu Bogu v nebesih", se je počehljal za ušesom. Podobnega pisma še ni dobil odkar je na poštnem uradu. Tudi nima nobenih zvez z nebesi, da bi izredno pismo mogel tja poslati. Posvetoval se je s kolegi in sklenili so, da predajo pismo načelniku pošte.
Načelnik pan Jan Mikulicz je pismo hudomušno opazoval in vrtel v roki kakor prej njegovi sodelavci. Smatral je, da ni on pristojen, naj odločajo o pismu in ukrenejo o stvari, kakor hočejo.
V Varšavi na poštni direkciji še malo niso mislili, da so v nebesih, ker so videli v vedno nezadovoljnem in sitnem direktorju vse prej kaj drugega kot gospoda Boga. Mogoče je mišljen, so menili, pod tem naslovom sam minister za pošto in telegraf. Po prekladanju sem in tja je romala ovojnica s priloženim spremnim pismom na ministrstvo.
Ko je minister prejel pismo in prebral spremni akt, je pomenljivo zamajal s svojo glavo. Toda kmalu mu je šinila v glavo misel. Pod imenom ljubi Bog je mišljen samo maršal Pilsudski. Tu in tam je sam slišal koga, ki je maršala tako imenoval.
Minister za pošto je torej takoj poskusil priti v avdienco k državnemu poglavarju v palačo Belvedere, da bi mu pismo osebno izročil. Posrečilo se mu je. Pilsudski hitro odpre pismo, ker v mejah poljske države ni višje osebe kot je on.
Iz ovoja potegne moder papir, popisan s poševno pisavo, kot bi veter podrl črke. Piše priletna kmetica Jadviga Kadrnocka iz neke vasice pri Lodzu, da je ob kravo, pobrala ji jo je kuga, in da je zaradi te nesreče in drugih težav in neprilik prišla v skrajno stisko. Ne ve, kako bi preživela svoje otroke čez zimo, in se boji, da bodo morali vsi od hiše s trebuhom za kruhom. Ljubi Bog se je bo menda le usmilil, uboge reve, v svoji dobroti in ji naklonil 600 zlotov, da bi s tem denarjem kako pretolkla zimo in omilila svojo revščino in bedo.
Maršal Pilsudski je bil zelo ganjen ob tem
preprostem in pobožnem pisanju. Menil je, da ne smejo podreti v ženici te trdne vere, in je odredil, da naj nakažejo 300 zlotov na določen naslov, meneč, da je ženica navedla dvojno vsoto potrebnega denarja. Sicer pa je bilo tako postopanje v navadi pri prošnjah in trgovskih akcijah.
Poslal je pošiljko posebnemu tajništvu, naj odpošlje stvar, in je priložil tudi odgovor:
„Draga Jadviga Kadrnocka! Sprejeli smo tvoje pismo s prošnjo in ti pošiljamo denar, ki ga potrebuješ. Ostani še naprej pobožna, dobra in zvesta državljanka!"
Kot odpošiljatelja so navedli grad Belvedere v Varšavskem parku Lazieenki.
„Daj nam danes naš
Raziskave so dognale in izkopine potrjujejo, da je bila že starim poganskim narodom poglavitna hrana ovseni kruh, kislo mleko, sir in usoljeno meso.
In še po toliko sto in sto vekih, po tolikšni obilici novih hranil, ko je življenje veliko bolj razkošno in napredno, je vsa ta mnoga stoletja pa vse do dandanašnjih časov ostal glavna človeška hrana dober, tečen črni kruh.
Mesila in pekla je ta kruh že od nekdaj zavetnica hiše — gospodinja. In ker so od nekdaj smatrali gospodinjo za dušo hiše, za njenega dobrega duha, so prenesli te nazore tudi na vsa ostala dela njenih rok. Zato se nam zdi, da vidimo v vsakem domačem kruhu, najsi bo koruzen, ržen ali pšeničen, črn ali bel, dušo hiše.
Brez kruha ni smela biti nikoli nobena hiša, v kateri je bilo količkaj reda. In kadar se je kdo iz hiše odpravljal v tuje kraje s trebuhom za kruhom, je vselej ponesel s seboj tudi kos domačega kruha, da bi ga na potu varoval hudobnih duhov pa da bi se mu preveč ne tožilo po domu.
V vseh časih je bil kruh ljudem nekakšna svetinja. Polni upov ponavljamo slednji dan molitev: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh ...“ Zato tudi z nobeno jedjo ne rav-
Teden pozneje so dobili na pošti v Lodzu zopet pismo z naslovom „Ljubi in dobri Bog". Ko ga je poštar Stanislav pri sortiranju potegnil iz kupa pisem, je tekel z njim k ravnatelju. Tokrat je pismo prišlo preko vseh instanc hitreje, to je v nekaj dnevih, v roke maršala Pilsudskega. Smeje je odpiral pismo in ga začel brati. Zadovoljno so se mu svetile oči ob navdušenih besedah zahvale, ki jih je stara Jadviga Karnocka nametala na papir.
Toda na koncu je bil še majhen pripis:
„Ljubi Bog, ti si poln dobrote in usmiljenja, zato si upam jaz uboga ženica izreči še eno prošnjo. Če boš kdaj še pošiljal zlote kakemu človeku na ta žalostni svet, tedaj prosim, jih izroči kakemu angelčku, ki jih naj prinese in položi kar na hišni prag.
Ne pošiljaj, prosim, nikoli več denarja po pošti, preko Belvedere pa še celo ne. Vedeti moraš namreč, da nam oblast vedno polovico denarja vzame."
vsakdanji kruh ...”
namo s tolikšno spoštljivostjo in pobožnostjo kakor s kruhom. Tako imajo še danes ponekod lepo navado, da naredi gospodinja z nožno konico križ čez kruh, preden ga načne, in ga blagoslovi z besedami: „Sveti križ božji!"
Pri vseh narodih je vse polno izrekov in pregovorov o kruhu: da ga je treba visoko spoštovati, da ga ne smemo po tleh metati ali celo stopati nanj itd. Tudi naš narod spoštuje in ceni kruh, to „božjo gracijo", kakor mu tako lepo pravi, kot pravo svetinjo, in nihče bi ne storil z njim kaj takšnega, kar bi imeli ljudje za greh. Gospodinja strogo gleda na to, kako stoji kruh na mizi, da ne stoji postrani ali pa celo narobe obrnjen na mizi.
Tudi če delajo dandanes po mestih kruh strokovnjaki obrtniki, peki in tvornice in ga ljudje kupujejo že narejenega, vendar je o-hranil povsod tisto staro spoštovanje in ostal najpotrebnejša človeška hrana. Zato tudi mislimo vselej, kadarkoli govorimo o človeški hrani, najprej na kruh, zato tudi rabijo vsi narodi o njem zelo iste izraze, npr.: kadar si boš sam služil kruh; ob kruh me je spravil; kruh mi je odjedel; kadar boš svoj kruh rezal; tuji kruh je grenak; s trebuhom za kruhom itd.
zoper mene, popolnoma nemogoče, bi mi le malo pomagalo, ker vi verujete, da je mogoče; in še manj bi mi koristilo, če 'bi vam razlagala, da so posebnosti moje obleke, jezika in šeg svojstvene mojemu ljudstvu — toliko da nisem rekla, moji domovini, a gorje nam, saj nimamo domovine. Tudi se nočem opravičevati na rovaš svojega zatiralca, ki stoji tu in posluša te izmišljotine in podtikanja, s katerimi hočejo izpreme-miiti trinoga v žrtev. Bog bodi sodnik med nama — a rajši bi desetkrat prestala smrt, kakršnokoli mi določite, nego pristala na to, kar je ta Belialov sim zahteval od mene, ki sem bila brez prijatelja in brez pomoči, jetnica v njegovih rolkah. Toda on je vaše vere in njegova najmanjša trditev bi tehtala več od najbolj slovesnih ugovorov nesrečne Židinje. Zato nočem zvračati nanj obtožb, ki so izrečene zoper mene — ampak skličem se nanj, da, Brian de Bois-Guilberf, na tebe samega se skličem: povej, ali niso te obtožbe lalžne? Ali niso pratv tako nezaslišane in obrekljive, kakor so pogubonotsne?«
Premolk je nastal; vse oči so se uprle v Briana de Bois-Guilberta. On je molčal.
»Govori,« je rekla. »Če si mož, če si kristjan, govoril Zaklinjam te na oblačilo, ki ga nosiš, na ime -tvojih pradedov, na vite-štvo, ki se ponašaš z njim, na čast tvoje matere, na grob in kosti tvojega očeta te zaklinjam: -povej, ali je vse to -resnica ali ni?«
»Odgovori ji, brat,« je rekel veliki mojster, »če ti dovoli hudobec, s katerim se boriš.«
In res je bilo videti, da vznemirja Bois-Guilberta notranji boj strasti, od katerega se mu je obraz kar krčil; naposled je pogledal Rebeko in -z dušečim se glasom zamrmral: »Papir — papir!«
»Da,« j-e menil Beaumanoir, »to je bogme dokaz! Žrtev njenih čarovnij ne more drugega kakor imenovati -papir, na -katerem je napisana ukletev, ki je nedvomno kriva njegovega molčanja.«
A Rebeka si je -drugače razložila besede, ki so se iztrgale Bois-Guilbertu; in ko je s
pogledom ošinila pergamentni list, ki ga je še vedno -držala v roki, je brala na njem v arabski pisavi: »Zahtevaj viteza!« Mrmrajoče opazke, -ki so se vzdignile med zbranimi ob Bois-Guilibertovem čudnem -odgovoru, so -omogočile Rebeki, da je neopazno prebrala -ta list in ga naglo uničila. Ko je šepet ponehal, jie veliki mojster iapregovoril:
»Rebeka, -pričevanje tega nesrečnega viteza, -ki ga ima, kakor vidimo, -sovražnik še preveč v oblasti, ti ne more koristiti. Ali imaš še kaj povedati?«
»Tudi po vaših lastnih divjih zakonih mi ostane še ena možnost rešitve, je odgovorila Rebeka. »Molje življenje je bilo bedno — bedno /Vsaj -zadnji čas — a vendar nočem vreči -božjega daru od sebe, dokler mi ponuja On še kako sredstvo, da ga branim. Zavračam itp obtožbo, vztrajam na svoji nedolžnosti in itlidim, da je -Obtožba lažna: zato zahtevam izaise -božjo sodbo, kateri se podvrženi v osebi svojega viteza.«
»In kdo, Rebeka,« je odvrnil veliki mojster, »kdo bo naperil kopje za ča-rodejko? Kateri vitez ise bo hotel boriti za Židinjo?«
»Bog mi bo -poslal -borca,« je rekla Rebeka. »Nemogoče je, da -se v veseli Angliji, v tej gostoljubni, velikodušni, svobodni deželi, kjer jih je -toliko pripravljenih, da izpostavijo -svoje življenje za čast, ne bi našel eden, ki ga bo tvegal za pravico. Skratka: božjo sodbo zahtevam — in -tu leži moj zastavek!«
Tako govoreč si je slekla izvezeno rokavico in jo z izrazom dostojanstvene preprostosti, ki je zbudila obče presenečenje in občudovanje, vrgla pred velikega mojstra.
OSEMINTRIDESETO POGLAVJE
Še samega Luko Beaumainoirja sta ganila Rebekin nastop in izraz. Po prirodi ni bil okruten, niti ne kdo ve kako strog; toda njegovo srce, ki -je bilo zaprto vročim strastem, zato pa prežeto z visokim, dasiravno zmotnim pojmovanjem dolžnosti, se je bilo sčasoma zakrknilo pod vplivo-m spokornega življenja, -ki ga je živel, visoke oblasti,
ki mu je bila poverjena, in domnevne dolžnosti, zatirati nejevero in iztrebljati krivoverstvo, ki se mu je zdela najbolj važna izmed vseh. Njegov obraz je izgubil -nekaj svoje običajne strogosti, -ko je zrl na to prekrasno bitje -pred seboj; -tako sama je bila, tako brez -prijatelja, in vendar se j:e branila s tolikšnim duhom in pogumom. Dvakrat se je pokrižal, kakor da dvomi, od kod prihaja ta nenavadna mehkoba srca, čigar trdost se je drugače pri -takih prilikah kosala z jeklom njegovega meča. Nazadnje je iz-pregovoril.
»Dekle,« je rekel, »če izvira sočutje, ki se me polašča do -tebe, iz tvojih peklenskih umetnij, j-e velika tvoj-a -krivda pred Bo-gom! A -rajši ga -prisodim naravni mehkobi srca, ki ga boli misel, da naj bi bilo tako ljubko telo posoda pogubljenja. Skesaj se, hči, priznaj svoja čarodejstva, odvrni se od svoje krive vere, okleni se tega svetega znamenja, in vse bo še dobro zate na -tem in na onem svetu. V sestršči-ni kakega strogega reda boš imela časa za molitev in pokoro in za tisto kesa-nje, ki se ga človek nikoli ne kesa. Napravi -tako in živi! Kaj je pa storil zate Moj-zesov zakon, da bi umrla zanj?«
»Bil je zakon mojih očetov,« je dejala Rebeka; »v gromu in nevihti, v oblakih in ognju jim ga je Bog dal na Sinajski gori. To verujete tudi vi, če ste kristjani. Pravite sicer, da ga je -preklical, a moji učitelji me niso tako učili.«
»Naj pride naš kaplan,« je -velel Beaumanoir, »in naj pove tej zakrknjeni nejever-nici —«
»Oprostite mi, da vam sežem v besedo,« se je krotko oglasila Rebeka; »dekle sem, nespretna v prerekanju za svojo vero — ali umreti bom znala zanjo, če je božja volja. Dovolite -mi, da vas prosim odgovora na svojo zahtevo po božji sodbi.«
»Dajte mi njeno rokavico,« je rekel Beaumanoir. »Zares,« je nadaljeval, ogledujoč nežno tkanje in drobne prstke, »kaj šibko in rahlo je -to poroštvo za -tako smrtonosen namen! Vidiš, Rebeka, kar je ta tkana in
IRENA:
Kakor v rosi umita...
Kakor v rosi umita in s sončnimi žarki oblita je moja ljubezen ...
Kakor roža rdeča, v sladkem vonju dehteča je moja ljubezen...
Kakor rožna pomlad ali sladko dišeči sad je moja ljubezen ...
Popolna ženska
„V novem letu bi rad imel novo prijateljico," je rekel princ Tineifu svojemu služabniku Kenu. ..Priskrbi mi do drevi žensko, ki bo lepa, zvesta in modra hkrati, sicer te bom jutri zvezanega vrgel kačam!"
Ken je ves dan hodil po mestu in iskal.
Ko je princ zvečer stopil v svoje sobane, je ležala na divanu v gosto tenčico ogrnjena lepotica.
Ko je pa princ odgrnil pajčolan, je zagledal razkošno okrašen, čudovito lep — kip.
Princ je od jeze zardel.
Hlastno je potegnil meč in ga zavihtel pred trepetajočim služabnikom.
„Pes, ali norce briješ iz mene?"
„Nisem imel tega namena, o, princ," je ponižno odgovoril služabnik. „Izpolnil sem samo tvojo zapoved. Ta ženska je popolna, kakor si jo bil želel: lepa je, ker ne more ostareti, zvesta je, ker njeno srce nikoli ne bi bilo za drugega, in modra je, ker je ne boš omami! s svojimi ljubezenskimi prisegami."
Tedaj je princ Tineifu osramočen vtaknil meč v nožnico in smehljaje se dejal:
„Prav imaš, Ken, potreboval sem tvojega nauka, zakaj menda je ni na svetu ženske, ki bi bila lepa, zvesta in modra hkrati!"
Miha: »To je pa res čudno. Kadarkoli si pred sodiščem, te obsodijo.«
Luka: »To se ti zdi čudno? Ko je pa toliko paragrafov zoper enega samega človeka!«
lahka rokavica v primeri z našimi jeklenimi rokavicami, je -tvoj-a pravda v primeri s Templjev-o, zalkaj nasprotnik, ka-terega si izzvala, je ves naš red.
»Vrzite mojo nedolžnost na -tehtnico,« je odvrnila Rebeka, »in svilena rokavica bo pretehtala jekleno.«
»Tedaij se -trdovratno braniš -priznati svojo krivdo in vztrajaš v svojem drznem izzivu na boj?«
»Vztrajam plemeniti sir,« je odgovorila Rebeka.
»če je tako, naj bo v božjem imenu,« je dejal veliki mojster; »On naj -pokaže, kje je pravica!«
»Amen!« so -odgovorili preceptorji okoli njega. »Amen!« je zamolklo odmevalo med zborovalci.
»Bratje,« -j)e rekel Beaumanoir, »vsi veste, da -bi lahko -odrekli -tej ženski dobroto boižje sodibe; a dalsi je židovka in nejevernim, jie vendar tudi -tuj|ka in brez zaščite in bognedaj, da bi se zaman sklicevala na u-godnosti naših blagih zakonov. Razen tega pa nismo sadno služabniki vere, ampak tudi vitezi in vojaki, in sramota bi bilo za nas, če bi s kakršnokoli pretvezo odbili boj, ki nam ga ponuja. Stvar Stoji potemtakem -takole: Rebeka, hči Izaka iz Varita, je zaradi mnogih, ponovnih in sumljivih okolnosti obtožena čarodejstva, izvršenega nad osebo plemenitega vi-teza našega svetega reda, in zahteva v d-dkaiz .svoje nedolžnosti božjo sodbo. Komu, častiti bratje, naj po vašem mnenju predamo bojni zastavek ter ga imenujemo za svojega -borca na dvoboju?«
»Brianu de Bois-Guilbertu, ki ga stvar najbliže zaideva,« je rekel preceptor Goodal-riški, »in ki razen tega najbolje ve, kaj je resnica v tej pravdi.«
»Ali,« -je rekel veliki mojster, »kaj, če bi -bil naš brat Brian pod vplivom kakega čara ali ukletve? To pravimo samo iz previdnosti, zakaj v našem svetem redu je ni roke, ki bi ji rajši zaupali to ali celo še važnejšo stvar.«
(Dalje prihodnjič)
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 14. 3.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 15. 3.: 13.45 Informacije — Za našo vas (Mesečna gospodarska panorama). — TOREK, 16. 3.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Popevke za mlade — Cerkev in svet. — SREDA, 17. 3.: 13.45 Informacije — Umetne pesmi — Kulturna panorama. — ČETRTEK, 18. 3.:
13.45	Informacije — Oton Župančič: Veronika Deseniška (1). Prvo in drugo dejanje. — PETEK, 19. 3.: 13.45 Informacije — Iz ljudstva za ljudstvo. — SOBOTA, 20. 3.: 9.00 Rubrika za jugoslovanske delavce, zaposlene v Avstriji — Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 14.00 Narodnozabavna glasba iz naše diskoteke.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
PETEK, 12. marca: 10.00 TV v šoli: Napoleonova doba — 10.30 Wilhelmsburg (majhno me-st°) — 11.00 „Tisti, ki se igrajo z ljubeznijo" — 18.00 Ostani zdrav — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Cesarični sel: „Henrik medved" — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Poljski državni balet — 21.05 Časovni potek dogodkov — 22.25 Jazz iz Illinoisa.
SOBOTA, 13. marca: 14.00 do 15.40 Lahka atletika v dvorani. Evropsko prvenstvo iz Sofije
—	15.40 Koncert: »Klavirski koncert" štev. 1 v b-molu, P. J. Čajkovski — 16.20 Za otroke od 5. leta dalje: »Hišica" — 16.45 Za otroke od 6. leta dalje: Pippi Langstrumpf: »Pippi in strahovi"
—	17.15 Za družino — 18.20 »Družina Dolgo-ušec", lahko noč za najmlajše — 18.50 Heinz Conrads v soboto — 19.16 ORF danes zvečer —
19.30	Čas v sliki — 20.15 Revija Rudija Carrella
—	21.15 Avstrija—Italija, hokej Iz Švice — 22.15 Čas v sliki — 22.30 »Črno ogledalo", film.
NEDELJA, 14. marca: 8.00 Evropsko prvenstvo v lahki atletiki iz Sofije — 14.30 Za otroke od 8. leta dalje: Cappuccetto — 14.50 Jadrati po Odisejevih vodnih poteh — Za otroke od 11. leta dalje: Flipper — 15.45 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 16.15 Brez nagobčnika; pogovor o aktualnih vprašanjih — 17.05 Svetovno pvren-stvo v hokeju na ledu B skupine: Poljska—Avstrija — 18.20 Družina Dolgoušec, lahko noč za najmlajše — 18.25 Bonanza — 19.15 Čas v sliki —
19.45	Šport — 20.15 Kristjan v času — 20.15 Zgodovina apostolov — Čar glasu: Gundula Ja-noiviiz — 32.10 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 15. marca: 18.00 Znanje aktualno — 18.20 Družina Dolgoušec, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Poglej okoli sebe — 19.16 ORF danes zvečer —
19.30	Čas v sliki — 20.10 Kobra prevzemite — Največji boksarski dvoboji stoletja — 22.00 Čas v sliki.
TOREK, 16. marca: 18.00 Angleščina — 18.20 Družina Dolgoušec, lahko noč za najmlajše — 18.25 Kultura — aktualno — 18.50 Zahodno od Santa F6 — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Prostor za živali z dr. Grzime-kom — 21.00 Veliki zvonec — 22.15 Čas v sliki.
SREDA, 17. marca: 10.00 TV v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Avstrijski iznajditelji — 11.00 Črno ogledalo — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Izlet s kolesom — 17.10 Mala risarska u-metnost — 17.35 Za otroke od 11. leta dalje: Lassie — 18.00 Francoščina — 18.20 Družina
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KOTTMANNSDORF
tel. 0 42 22—7911 17
B BETONSKO PODJETJE ■ VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
Dolgoušec, lahko noč za najmlajše — 18.50 Ena preveč v Tourlezanu — 19.16 ORF danes zvečer
—	19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Reportaža ORF — 21.15 Plavo-bela divjačina — 22.55 Čas v sliki.
ČETRTEK, 18. marca: 10.00 TV v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Neznano sosedstvo —
11.30	Rimska zgodovina — 12.00 Nova Zelandija — 18.00 Italijanščina — 18.20 Tutu, lahko noč za najmlajše — 18.25 Smučarski poleti na skakalnici v Kulmu — 18.50 Nobenega slučaja za FBI — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Gora skušnjav, film — 21.55 Čas v sliki.
PETEK, 19. marca: 10.00 TV v šoli: Inštrumenti tehnike — 12.25 Smučarski poleti na kulmski skakalnici — 16.00 Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A: Sovjetska zveza— Zvezna republika Nemčija — 18.20 Tutu, lahko noč za najmlajše — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Bunny in njegovi tovariši — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Komisar — 22.15 Čas v sliki — 22.35 Hokej na ledu: Češkoslovaška : ZDA.
SOBOTA, 20. marca: 12.25 Smučarski poleti na kulmski skakalnici — 16.30 Za otroke od 5. leta dalje: Hišica — 16.55 Za otroke od 6. leta dalje: Hop in Hup — 17.05 Za otroke od 11. leta dalje: Daktari — 17.55 Filopat In Patafil — 18.20 Tutu, lahko noč za najmlajše — 18.25 Kultura
—	aktualno — 18.50 V soboto zvečer s Heinzom Conradsom — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Ljubljena pošast, veseloigra
—	22.00 Hokej na ledu: ZDA—švedska — 22.45 Čas v sliki — 23.00 Drzni nasprotniki, pustolovski film.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
NEDELJA, 14. 3.: 9.30 Po domače s koroškim oktetom in ansamblom Toneta Kmetca — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.50 Otroška matineja: Čarobna piščalka, Skrivnosti živali — 13.30 Sofija: Atletika v Dvorani — prenos — 17.45 Nove melodije — 18.50 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Naše maio misto — humoristična oddaja — 21.50 Športni pregled — 22.20 Poročila — 22.25 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine B — srečanje Jugoslavija : Japonska.
PONEDELJEK, 15. 3.: 9.05 Odprta univerza — 9.35 TV v šoli — 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 16.10 Francoščina — 17.38 Napoved sporeda — 17.40 Mendo in Slavica — 18.00 Risanka — 18.30 Od zore do mraka: Trije s tromeje — 19.05 Mladi za mlade — 20.00 TV dnevnik — 20.35 B Bratt: Eksercir — švedska TV igra — 21.50 P. Voranc: Koplji pod brezo — 22.30 Poročila.
TOREK, 16. 3.: 9.35 TV v šoli — 10.40 Ruščina
—	11.00 Osnove splošne izobrazbe — 15.55 TV vrtec — 16.10 Angleščina — 17.45 Tiktak: O levu, ki je ime! samo jagode rad — 18.00 Risanka —
18.30	Niso samo rože rdeče: Arestantovske — 19.05 Sodobno gospodarstvo — 19.30 Vzgoja za življenje v dvoje: 11. oddaja — 19.40 Pet minut za boljši jezik — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Ujeti kaplar — francoski film — 22.20 Literarni nokturno: Dane Zajc — 22.35 Poročila.
SREDA, 17. 3.: 8.15 TV v šoli — 17.55 Čarobna piščalka — serijski Mm — 18.30 Glasbena oddaja — 19.05 Od filma do filma — 19.20 Po sledeh napredka — 20.00 TV dnevnik — 20.25 Zakladi Jugoslavije v Parizu — 21.15 Poznate Miss Bibi Johnes? — zabavno glasb, oddaja — 22.05 Poročila.
ČETRTEK, 18. 3.: 9.35 TV v šoli — 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Francoščina
—	16.10 Osnove splošne izobrazbe — 18.00 M. Lipovšek: Pomladni sprehod — 18.30 Skrivnosti narave — poljudno znanstveni film — 19.05 Enkrat v tednu — 19.20 Vse življenje v letu dni — serijska oddaja — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Tunizija — Četrtkovi razgledi — 21.25 S. Maug-ham: Krepost — 22.15 Karajan vam predstavlja: 6. Beethovnova simfonija — 22.45 Poročila.
Kaj pogrešate na tej sliki? Takšna vprašanja so v nagradnem žrebanju za
JOŽEFOVO
v DOBRLI VESI
Obiščite nas — tudi Vas čaka sreča. Vsak nakup pri Rutarju je dobitek!
PETEK, 19. 3.: 9.30 TV v šoli — 11.00 Angleščina — 16.00 Smučarski poleti iz Kuima — 17.25 Vijavaja-Ringaraja — 18.30 Glasbeni dnevnik — 19.00 Mozaik kratkega filma — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Zajtrk pri Tiffanyju — ameriški film — 22.30 Poročila — 22.35 Izkažimo se — quiz.
SOBOTA, 20. 3.: 9.35 TV v šoli — 12.25 Kulm: Smučarski poleti — 16.25 Državno prvenstvo v košarki — srečanje CZ : Jugoplastika — prenos — 18.15 Po domače z ansamblom Kreže in »Anton Neffat" — 18.45 Holandski dragulji — serijski film — 19.20 Kanada s helikopterja — II. S kamero po svetu — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Zagreb 71 — prenos festivala — 21.35 Rezervirano za smeh — 22.05 Nepremagljivi — serijski film — 22.55 TV kažipot — 23.15 Poročila.
Za romanje v
Rim-Neapelj-Pompeje
od 22. do 28. marca 1971 je še nekaj prostorov prostih I Cena 1500.- šil.
Prijave v župnišču v Skocijanu ali pri avtopodjetju
Sienčnik
9141 DOBRLA VES, tel. 04236-219
PRI NAS NA
(Nadaljevanje s 5. strani)
Kot zadnjo točko so obravnavali občinski proračun za 1971. Letos bo imela občina nekaj več dohodkov. Istočasno pa rastejo tudi obvezni prispevki, ki jih mora plačevati občina na okrajno glavarstvo.
Gospod Janez Miki je opomnil, da se mora popraviti pot iz Ravne na Št. Janž. Župan je dejal, da ima občina letos za pota na razpolago 82.000 šil. S tem pa bo popravila pota, ki so jih lansko jesen razširili. Gasilsko društvo Dolinčiče dobi svoj lasten gasilski voz .
Omenil bi še, da je pobiral g. Janez Miki pred kratkim članarino za Narodni svet. Pri tem je imel priložnost, da se je seznanil s skrbmi naših ljudi. Ta denar se pošilja izključno na Narodni svet, ki ga krvavo potrebuje za svoje potrebe. Po takem je denar pošteno porabljen in tako, kot nekateri sumničijo. Bodimo zvesti člani Narodnega sveta in se ne pustimo odtujiti s praznimi frazami od volkov v ovčji obleki.
DJEKŠE
(Katarina Slamanik — umrla)
Katarina Slamanik je bila rojena v začetku leta 1908. Dopolnila je torej 63 let. Če gledaš z Djekš proti zapadu, vidiš Slama-nikovo posestvo. Beseda sama pa ne pride od »slama", marveč od „sleme“. Posestvo je na vrhu, na slemenu.
Ravno tu čez se vidi Triglav. Triglav je blizu 3000 m visok (natančno 2864 m). Po prvi svetovni vojni je Italija segala do vrh Triglava.
Katarina Slamanik je bila verna ženska. Kot taka je tudi rada romala. Pred leti je bila na Višarjah. Pripovedovala je, da je bil gori tudi Primorec, ki je rekel: »Vi Korošci ste zanič! Premalo ste se postavili za Koroško! Kar je naše, je naše! Ne pustimo naše zemlje drugim!"
Res je tako! Primorski Slovenci si po prvi vojni niso mogli pomagati. Vsilili so jim mejo vrh Triglava! Po drugi vojni pa so to mejo spremenili, potisnili so mejo dol s Triglava!
Počivaj v miru, blaga duša!
Oče rajne Katarine je bil Jurij Gezolt, ki tudi počiva na dješkem pokopališču.
Počivaj v miru!
CELOVEC
(Ravn. Josef Zheden — 60-letnik)
Pred kratkim je obhajal šestdesetletnico rojstva g. Josef Zheden, ravnatelj znane celovške veletrgovine z železnino J. EINICHER.
Slavljenec izvira iz ugledne družine v Št. Vidu ob Glini in se je že zgodaj posvetil trgovskemu poklicu, katerega torej praktično pozna do podrobnosti. A to mu ni bilo dovolj: tudi teoretično se je začel še naprej izobraževati za svoje bodoče delovanje.
Pred 33 leti je stopil v službo pri tvrdki Ei-nicher, dobro poznani tudi med našimi rojaki, kjer je začel kot fakturist, nato bil knjigovodja, prokurist in podravnatelj. Od leta 1967 je slavljenec glavni ravnatelj tvrdke, ki
KOROŠKEM
ima točasno že 200 uslužbencev. V tem svoj-stvu je pokazal svoje obširno strokovno in praktično znanje v korist podjetja in za njegov napredek in povečanje. Poleg tega je tudi vodstveni član več železarskih in jeklarskih trgovskih gremijev oz. združenj.
Uglednemu, v podjetju in v javnosti obče priljubljenemu slavljencu tudi mi iskreno čestitamo, želeč mu še dosti uspehov in zdravja!
ŠT. VID V PODJUNI
Naše prosvetno društvo »Danica" je priredilo v nedeljo, 14. februarja, svoj ples in ni bilo razočarano. Tisti večer so napolnili številni gostje vse prostore Voglove gostilne in vse je prišlo na svoj račun (Glej še članek v NT, št. 8).
V	nedeljo, 7. februarja, je bila v Št. Primožu poroka Albina Kleinmann in Rozike Kummer, Oslove na Veselah. Prihodnjo nedeljo, 14. februarja, pa je bila v Rikarji vesi poroka Manfreda Reinerja in Rezike VVutte iz Zgornjih Vinar. Ženitovanje je bilo v Mohoričev! gostilni.
V	Dobrli vesi je poročil g. prošt Janeza VVutteja, Rotarjevega v Pogrčah in Liziko Rozman iz Lovank. Vesela svatba je bila pri ženinovem stricu Vladu Rutarju v Žitari vesi.
Novoporočencem želimo vse dobro na njih skupni življenjski poti.
Dne 12. februarja je bil v Št. Primožu pogreb 71-letne Frančiške Prosen, Pirovčinje na Lancovi. Umrla je za srčno kapjo. Dne 26. januarja je bil v Zakamnu pri Vetrinju pogreb 78-letnega Šimana Boštjančiča, bivšega trgovca in posestnika, p. d. Parjana v Št. Vidu.
Rajnima želimo večni mir, žalujočim sorodnikom pa velja naše toplo sožalje.
SLOVENSKI FILM V ŽELEZNI KAPLI
Slovenska prosvetna zveza obvešča, da bo kino v Železni Kapli predvajal v nedeljo, 14. marca 1971, ob 11.30 slovenski celovečerni film LUCIJA.
Vsebina slovenskega filma:
Na Podlogu, bogatem vaškem posestvu, skritem v planinskem svetu, živijo oče in trije sinovi. Z njimi živi tudi stara služkinja Maruša. Ko je dela največ, vzamejo Podlogarjevi dninarje, med katerimi je tudi lepo, toda revno dekle Lucija. Štirje Podlogarji skrivajo drug pred drugim, kako jim je Lucija všeč. Neko zimo se izve, da je zanosila z najmlajšim bratom. To razmerje pomeni presenečenje, ne samo za vse može na Podlogu, temveč tudi za vso okolico, kajti po kmečki navadi ima prvi pravico do poroke najstarejši sin v družini. Oče zahteva, da se mora najmlajši sin neglede na tradicijo poročiti z Lucijo. Oba starejša brata grozita, da bosta v tem primeru zapustila dom. Oče noče odstopiti od svojega sklepa in tako pride do poroke s svatbo, kakršno zna prirediti le vaški posestnik. Med svatbo oba starejša brata zbežita od doma in si poiščeta zaposlitev v bližnjem rudniku. To povzroči obrekovanje v okolišu, zlasti še, ko pride med brati do pravde zavoljo razdelitve posestva. Razdor med brati na Podlogu je popoln. Lucija se čuti krivo za vse in poskuša zaman pomiriti brata ter ju spraviti domov. Oče ji to prepreči. V svoji tragični ljubezni ji ne preostane nič drugega kot trpljenje, to pa ne zadošča za mir in slogo na Podlogu.
Film »Lucija" je posnet po Finžgarjev! povesti »Strici".
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem pri
FERLACH ER BETONVVERK J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27 /375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
Haš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 KlagcnfurL — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100 — šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25— šfr., za Anglijo 3 — f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.