JCnjiia 7.
SiivCjenie in svet
Stev. 26.	Ljubljana 22. junija 1Ç3C.
£ete 4.
Elo Justin: »Poletje« (lesorez)
= Struponosci
Vsak, kdor bere ta naslov, se bo pač spomnil na gada in modrasa, morda ce* lo na škorpijona in pajka. Dalje pa vobče ne seže splošno znanje. Pa še pri teh navadnih struponoscih ne ve* mo, kako in zakaj so strupeni. Lepo nam riše struponosce med živalmi in vpliv njihovih strupov dr. Glaser v na* stopnem članku:
Znanost, ki spravi vsako stvar v si* stem, pozna predvsem živali, ki člove* ka ranijo, da mu s svojim strupom škodujejo. Razne gosenice, mušice, ste* niče, in celo neke vrste rib s plavuti, v katerih imajo nameščene strupene žleze, nas najprej pičijo ter izcejajo v to rano večje ali manjše količine stru* pa. Škorpijoni, ose, čebele in sršeni imajo v to svrho, kakor vemo, žela. Pajki, stonoge, cele armade raznih kač ugriznejo človeka in imajo zato strup* ne zobe. Živali koprivnice pa ope* čejo. Imamo pa tudi živali, ki ne mo* rejo ne pičiti in ne ugrizniti, temveč izbrizgavajo svoj strup. Najbolj za* vratne med njimi se maščujejo nad človekom šele, ko jih je pojedel. Za* strupijo nas, rekel bi, kakor strupene gobe; španske muhe in ikre nekaterih rib delujejo kot strup. Prav nedolžne so pa tiste živali, ki so samo včasi strupene, drugače pa so človeku prav koristne. Ostrige na primer so pač včasi strupene, kakor tudi žlahtne ri* be nekaterikrat. Pri tem pa nič ne ve* mo, zakaj so nekatere ravno takrat strupene. Običajno zastrupljenje z ri* bami ali mesom pa nima s tem ničesar skupnega, saj nastopi šele, če se raz* množijo v mrtvem mesu bakterije, ki povzročajo gnitje.
Naravno pa so in ostanejo kače naj* zanimivejše med strupenimi živalmi. V glavi kače leži za očmi dvoje žlez, ki vsebujejo strup. V Afriki, južno od Sahare, je zelo razširjena tako zvana kača puščicarica, dolga 40 do 50 cm, ki ima komaj 2 cm dolgo glavo in je torej prav mala kača, njena strupna žleza pa je dolga celih 10 cm in sega daleč v kačji trup. Druge strupene ka* če pa imajo le male strupene žleze v glavi. Če pogledamo tako žlezo, prav sliči navadni žlezi slinovki sesalcev. Strup se dela in zbira v njej prav po* časi. Strupena kača, ki je izbrizgnila svoj strup, potrebuje včasi 2 do 4 ted* ne, da se ji strupne žleze spet napol*
v živalstvu =
nijo, vendar pa se ravna tq nabiranje zelo po letnem času. Izbrizgavanje strupa se vrši s pomočjo mišičja. Po* sebne mišice na sencih živali se skrči* jo, če dobe podražljaj in izstisnejo strup iz žleze v votli strupni zob in od tam v rano.
Strupni aparati drugih strupenih ži* vali niso sicer v svojem učinku na človeka tako nevarni, kako^ pri kačah, vendar pa so prav zanimivi. Nekatere stonoge izločajo, če jih vzamemo v ro* ko, ali če se čutijo ogrožane, neki iz* cedek iz svojih smradnih žlez, ki je strupen. Izcedek steničjih smradnih žlez je podoben oljnati tekočini. Tudi mnoge gosenice metuljev in hrošči imajo slična orožja. Med mehkužci je na najslabšem glasu morski zajček, ki živi po vseh morjih. Znanost ga je de* loma rešila tega slabega imena. < )n namreč izbrizgava neko mlečnato *e* kocino, ki omrtvi sicer morske črve, rake in ribe, sesalcem pa ni nevarna Prav tak brizgač strupa je naš moče* rad, čigar strupne žleze ležijo za očmi. Močeradov strup so narančno preiskali. Male ribice poginejo, če pri* dejo v območje vode, v katero je mo* čerad izpustil svoj strup. Strup omrtvi njih živčevje in izzove krče in mrtvo* ud.
Krastače brizgajo na zasledoval :e iz žlez na hrbtu tekočino, ki se je vse živali boje. Krastačin strup spada, кз* kor so dognali številni poskusi, med srčne strupe. Učinek spominja na strup rastline naprstnika (dig'talis) Obžarevanje z radijem, ki uniči kačji strup, krastačjemu nič ne škoduje. Druge žabe — tudi zelena žabica — izpotevajo, če jih dražimo, iz kože ne* ko tekočino, ki vsebuje strup, ki pa jih prav malo varuje pred zasledovalci. V tropskih krajih živi mala žabica, ime* novana ognjena žabica, ki jo Indijanci Južne Amerike prav radi lovijo. Dr* žijo jih tako dolgo nad ognjem, da pričnejo iz kože potiti strup. Ena ža* bica zadošča, da zastrupijo 50 pušic. Ta žabji strup spominja na kačjega. Vendar pa ga more žaba prenesti le na kožo sovražnika, ker nima ne stru* penih zob in ne žela ter je tako nje* gov učinek malenkosten. Da pa se ogibljejo krastače vse živali in da živi nemoteno življenje, se ima zahvaliti pač le smradu svojih žlez. O morskih
zvezdah pravijo, da njihov želodec iz« loča neko strupeno tekočino, ki jo brizgajo med školjke ostrig, svojih najljubših slaščic. Prav užitni osmo« nožci. s strahotnimi polipnimi nogami imajo tudi strupne žleze slinovke, iz katerih brizgajo strup, ki kar skozi nepoškodovano kožo omami živali, da so lahek plen te morske pošasti.
Prav zanimiv je kri brizgajoči mrčes. Tudi zanje je lastna kri nad vse dra« gocena tekočina, vendar pa je oddajo lahko precejšnjo količino, če gre za obrambo pri napadu sovražnika s to škodljivo tekočino. Ljubka pikapolonic ca šeta brezskrbno po zelenem listu.
(	~ "Л
Morska zvezda
Najbrž se pa le dela tako brezskrbno in je — kakor vse živali —, prav čuječa, saj tudi njej pretijo številni sovražniki' »Sicer bi ne bil takle zalogaj velik, vendar veliko malih odrine za velike« ga...« si misli kuščarica, ki se tihotapi mimo in že odpira žrelce. Vendar za« stonj! Iz nožnih sklepov polonice za« solze naenkrat krvave srage, ki so za kuščarico razjedljiv strup in ona ve po sto in tisočkratnem izkustvu, da je ta mali hrošč z lepimi pikicami nevaren m ga ne sme jesti. Ne Ie kuščarica, temveč tudi pajki in vrabci vedo ta,
zato je polonica varna pred njimi. Tu» di drugi hrošči, potem metulji in cela vrsta ličink izbrizgavajo kri.
Dobro so opazovali in proučili obliž« ne hrošče, španske muhe. Splošno je znano, da imajo te posebno snov, ime« novano kantaridin in so jih nekdaj rabili in morda jih uporabljajo še da« nes za ljubavni napoj. Kaj mnogo raz« ličnih ledvičnih bolezni je pri tem na« stalo. Španska muha pač ima dražlji« ve lastnosti, odtod tudi njena uporaba za vlečilni obliž; če pa jo rabimo no« tranje, pa si lahko nalcopljemo hude bolezni. Človek in večina sesalcev so dokaj občutljivi za ta strup, dočim ježu prav nič ne škoduje.
Imamo pa tudi, kakor smo že orne« nili živali, čijih telo ali deli njega so strupeni, ne da bi imele te živali kake strupne žleze. Posebno kadar se že« nijo so nekatere živali nevarne. Celo črv deževnik je baje za našo perut« nino takrat strupen in pogine le«ta po« gostoma, če si je prav v tem času pri» voščila črva za priboljšek. Zanimive in važne so posebno one ribe, ki po« vzročajo težka zastrupljenja, ne da bi, lahko rečemo, to hotela. Saj pač ne morejo nič zato, če njihovih iker člo« vek ali žival ne prenese. Mnogo žago« netnih zastrupljenj v masah na ladjah je nastopilo prav zaradi njih. V to skupino spadajo barracude ameriških morij, neke ribe v Turkestanu in v kirgiški stepi, prav posebno pa ribe ježevke, golšavke in druge iz rodu kle« scaric, kj jih natančneje poznamo. Mnogo je teh vrst, med njimi prav okusne ribe, ki pa le tedaj ne škodu« jejo, če smo jim odvzeli strupeni d rob: jajčnike in ikre. Japonskim vo« jakom je bilo prej prepovedano jesti ribo golšarico mefugu imenovano in so imeli kitamakuro ribo za strupeno. Danes pa jo jedo v Vladivostoku, ob vsej' obali Sibirije in tudi Japonske, le drob ji prej varno odstranijo. Strup tugu«ribe so japonski zdravniki na« tančneje preiskali in dognali, da je to hud strup, ki omrtvi živčevje.
Omenimo še razne zajedavce, pred« vsem gliste, ki žive v črevesju ljudi in živali m so gotovo strupene. Saj obo« hjo njihovi gostitelji na težkih znakih bolezni, po navadi na hudi slabokrv* nosti. Kateri del v teh glistah je baš kriv tega zastrupljenja, še ne vemo. tudi se ne vemo, če izločajo kako strupeno snov, ali pa so njihovi na« ravni iztrebki, ki pač odgovarjajo nji»
hovi prebavi, za človeka in žival stru« peni. Treba je še, da omenimo kri sa* mo, saj je tudi strup. Če vbrizgnemo kaki živali kri druge živalske vrste je to kakor da bi ji vbrizgali strupa. Celo vsako človeško kri ne prenese človek. Na to so prišli zadnja leta pri pretakanju (transfuziji) krvi bolni»
kom, kar se vrši sedaj z velikim pri« dom v zdravilstvu. Mogoče je tudi to nekako branilo pred sovražniki, go» tovo pa je to odklonitev tujega bitja, ki bi nam moglo škodovati. Bistvo vsakega bitja — bodisi živali ali člo» veka — je pač boječnost.
Nov solnčni motor
Geofiziku prof. Kudimovu iz Ljenin-grada je uspelo konstruirati motor, ki teče pod neposrednim učinkom solnčnih žarkov. Aparat, ki osredotočuje solnčne žarke, proizvaja brez vsake pomoči zrcal ali leč temperaturo 200 stopinj Celzija. Poskusi s tem najnovejšim solnčnim motorjem se bodo nadaljevali v mestu Slu-ku, kjer bodo v ta namen zgradili posebno »solnčno palačo«, kjer bodo podrobneje proučevali izum in njega praktično izkoriščanje.
Že od nekdaj je sen tehnike: čudodelni aparat, ki bi pretvarjal solnčno toploto v koristno delo, v silo, ki bi brez vsakršnih stroškov in truda gnala naše stroje. Samo toliko solnčne toplote, kolikor jo solnce siplje na Švico, bi bilo treba prestreči, pa bi od nje lahko tekli vsi milijoni strojev starega in novega sveta.
Kaj čuda, ako se na ta neusahljivi in tako ceneni vir energije že od nekdaj obračajo oči vseh podjetnih izumiteljev. Zadnjih 300 let je bilo narejenih nešte-vilno solnčnih motorjev na najraznovrst-nejših osnovah. Menjavale so se plitke in genialne tehniške ideje, volja izumiteljev se ni uklonila, čeprav doslej niti en poskus še ni doživel zmagoslavja.
Vest Rusa Kudimova je zaradi tega tem bolj presenetljiva. Vsi izumitelji pred njim so namreč gradili svoje solnčne stroje na podlagi poskusa Herona iz Aleksandri je, ki je prvi pokazal, da je mogoče s pomočjo zrcal osredotočiti solnčne žarke v eno točko, kjer nastane zelo visoka temperatura. Ta preprosta zamisel je bila pozneje neštetokrat uporabljena. Ameriški inženjer Ericson je na primer zgradil votlo zrcalo, sestavljeno iz tisočev majhnih zrcalc, ki vsa odbijajo solnčne žarke v eno in isto točko v gorišče, kjer je pritrjen parni kotel. Voda v njem se segreje kakor nad ognjem in para žene stroj. Poseben mehanizem obrača zrcalo nenehoma proti
solncu, da stroj v ugodnih okoliščinah lahko teče ves dan. Nekaj takih strojev deluje še sedaj v Egiptu in Kaliforniji. Imajo pa velike hibe in se nikjer ne obnesejo. Tudi drugi solnčni motorji, zgrajeni na tej osnovi, se niso obnesli, ker je izraba toplote v njih preveč nepopolna.
Pozneje so začeli graditi solnčne stroje na podlagi kemičnih preosnov. Med izumitelji, ki so po tej poti stremeli k cilju, je najbolj znan Nemec Winter, ki je hotel predvsem izkoriščati energijo ultravioličastih žarkov. Nekatere kovinske soli imajo namreč svojstvo, da se pod učinkom solnčnih žarkov — predvsem ultravioličastih — pretvarjajo v druge kovinske soli; ki se pa v temi zopet vračajo v prvotno obliko, pri čemer se sprošča solnčna energija v obliki električnega toka. Wintrovi nasledniki, med njimi zlasti mnogi Američani, so s takimi kemičnimi aparati dosegli prav lepe laboratorijske uspehe, ali v velikem, kot pravi solnčni motorji, se tudi ti niso obnesli.
Sedaj »kaže«, da je Kudimovu vendarle uspelo priti nekoliko bliže zaželje-nemu cilju. Kaže, pravimo, zakaj več ko mogoče je, da bo tudi on delil razočaranje prednikov.
Glasovanje o prohibiciji
Obzornik »Literary Digest« je potipal žilo javnemu mnenju glede alkoholne prepovedi. Dvajset milijonov glasovnic je šlo v ta namen med občane, število odgovorov je velikansko. Obdržale so se zgolj one, ki se točno ravnajo po vprašanjih. Evo jih: 1,464.098 za poostritev prohibičnega zakona, 13,993.314 za spremembo zakona ter 1,943.052 za popolno odpravo. Za ostrejši zakon so države Arkansas, Kansas, Sev. Karolina, Oklahoma in Tennessee. Za odpravo: Konektikut, Luiziana, Nevada, New Jersey in Rhode-Island. Dvajset in štiri države so se izjavile z manjšino dobrih 30% za ureditev. Samo država >¥ashingtoa je y večini za modifikacijo,
Umetna volna
Že nekaj desetletij se trudijo kemi« ki različnih velikih podjetij, da bi pri* dobili industriji umetne svile nova tr« žišča. Prav tako, kakor so z izumom umetne svile ponaredili pajčevinasto tenko prejo sviloprejk in jo izpodrinili z nitjo iz lesne in bombaževmaste ee« luloze, nameravajo sedaj ponarediti tudi volno. .Volna in svila sta sicer tako idealni surovini za blagove, da boljših umetno morda nikoli ne bo mo« goče narediti, in bosta vedno ostali v veljavi. Toda kako navzlic temu po« grešamo cenejših nadomestkov, se je prav jasno pokazalo že pri umetni svili, ki se je silno naglo udomačila. Ker prihaja tudi za izdelovanje umetne volne za enkrat v poštev samo čelu« loža, kemiki ne bodo imeli prav lah« kega posla.
Prirodna volna se posebno odlikuje po tem, da je raztezna, lepo kodrava in da jo je mogoče spraviti v vsako obliko, ki jo prav dolgo ohrani. Vseh teh lastnosti pa umetna, skozi šobe pretisnjena, gladka in brezkončna ce» luloznim nitkam podeliti značaj volne, se v teh lastnostih precej razlikujejo in prav od njih je v veliki meri odvisna cena. Blago iz kodrave volne je nam* reč bolj prožno in voljno. Volnena obleka se — kakor znano — ne mečka tako rada, kot n. pr. obleka iz umetne svile. Seveda pa je prirodna, zlasti nova volna zelo draga in zaradi tega se iz nje izdelujejo samo najdražje volnene tkanine, dočim se za cenejše uporablja tri četrtine stare in le četr« tinka sveže volne. Pod staro volno se razume ona, ki odpade pri preji kot odpadek, pa ona od že rabljenih voh nenih tkanin.
V zadnjih dvajsetih letih je indu* striji umetne svile z večjim ali manj« šim uspehom uspelo tudi umetnim ee« luloznim nitkam podeliti značaj volne, zlasti kar se tiče kodravosti. Vsi ti izdelki, zaščiteni s celo vrsto patentov, izkoriščajo v glavnem dve možnosti: Ali se umetne nitke razrežejo na dob žino volnenih in bombaževih vlaken, tedaj v 4 do 16 cm dolge snopiče, ki se potem spredejo, ali se pa brezkon« čne celulozne nitke kar take predejo in tkejo in se šele tkanini z različnimi mehaničnimi in kemičnimi postopki podeli značaj volnene robe. Načinov te
izdelave je — kakor rečeno — več, toda doslej se po večini še kar niso, mogli prav uveljaviti.
Le nekatere metode so dosegle prak« tično vrednost. Tako je vredno orne« niti izdelovanje umetne volne, po na« činu »Snia Viscosa«. Ta italijanska to« varna uporablja kot surovino celulozo iz topolovine, ki se po primerni kemič« ni predelavi iztiskava skozi kovinske šobe v pajčevinasto tenka vlakna. Dobljena vlakna so zelo trpežna, pa silno voljna in prihajajo na trg pod imenom »Sniafil«. Vlakno je tako ten« ko, da ga šele 65.000 m tehta 1 kilo« gram. Podrobnosti izdelave drže seve« da v največji tajnosti.
Kmalu po vojni je začela s podporo ministrstva za gospodarstvo tudi neka nemška tovarna za umetno svilo de« lati poskuse s celulozno volno. Nemčiji je seveda mnogo ležeče na tem, da si pridobi umetno tekstilno surovino, ki bi jo osvobodila odvisnosti od inozem« ske volne. Po dolgotrajnem prizadeva« nju je tovarni uspelo izdelati umetno tekstilno vlakno »Bistra«, ki je prav tako iz celuloze a celo boljše in tanjše od izdelka italijanske tovarne in pride šele 70.000 metrov na 1 kilogram.
Pri vsem tem umetnem predivu skušajo — kakor rečeno — doseči čim bolj raskava in nakodrana vlakna, da so potem tkanine vsaj po voljnosti in prožnosti kolikor moč podobne volne« nim. Taka »volnena svila«, kakor se imenuje novo umetno predivo, se da« nes prodaja v Nemčiji že po 55 Din kg, nadejajo se pa, da bo mogoče pri izdelovanju na debelo potisniti ceno celo na 42 Din, dočim se prirodna prana volna prodaja povprečno po 125 Din.
Čeprav dosedanji poskusi izdelova« nja umetne volne še niso rodili zaže« Ijenega uspeha, vendar že na podlagi dosedanjih uspehov upravičeno lahko upamo, da bo moderna tehnika v do« glednem času kos tudi tej težki nalogi. Za mnoge države, ki so glede tekstil« nih surovin: volne in bombaža popoW noma navezane na uvoz, bi bilo te vsekakor velikanskega pomena.
Važen Izum
= „izgubljenega sina"
V	bližini Kamenic na Saškem leži malo mestece Heinischen, kjer je bil pred 90 leti napravljen velevažen izum, od katerega žive dandanašnji velikanske industrije sirom sveta. V tem mestecu je bil narejen prvi papir iz lesne brusnine.
V	Heinischenu je tisti čas cvetela platnena obrt, ki je dajala skromnega zaslužka nekaj sto marljivim tkalcem. Tudi oče mladega Friedricha Kellerja je dan na dan marljivo tkal na svojih statvah in njegova želja je bila, da še sina izuči te obrti. Nadebudnemu fantiču pa na očetovo veliko žalost dolgočasno delo ni kar nič dišalo in izrabil je vsako priliko, da se je izmuznil od statev in se zatekel k svojim knjigam, ali pa v svojo malo delavnico, kjer je poskušal raznovrstne reči. Ne prošnje ne grožnje ga niso mogle odvrniti od tega. In tako je veljal pri domačih za izgubljenega sina, od katerega si niso nič prida obetali.
L. 1843. je našel mladi Keller nekoč novo osje gnezdo in ko ga je otipal, je čutil, kakor da bi bilo papirnato. Silno radoveden se je vlegel na prežo, da bi dognal iz česa si ose grade svoja gnezda. Opazoval jih je, kako so odletavale na bližnjo leseno, s škodljami krito streho, odkoder so se vračale v gnezdo, da so se takoj nato iznova spustile na leseno sleme. To se je ponavljalo uro za uro in gnezdo je postajalo čedalje večje. Tedaj-ci se je mlademu opazovalcu posvetilo, da si ose grade svoje bivališče iz lesa, iz prav drobnih lesnih delcev.
Urnih krač jo je ubral proti domu, kjer je privlekel izpod stare lope brus in začel ž njim cefrati les.
Kolikokrat se je še deček ukvarjal z brusom, ko je igraje delal na njem verižice iz češnjevih pečka. Pečke je bilo treba z obeh strani lepo obrusiti, previdno razklati in srednje delce lepo drugega za drugim nanizati na vrvico. Čebri polni barve za tkanine so morali darovati nekaj svoje mavrice za končni okrasek s tolikšno skrbjo narejenih verižic.
Sedaj pa je začel stari brus resnejše delo. Neumorno je grizel in glodal les, z vodo pomešana lesna vlakna so se kopičila, da je bilo veselje. Iz njih je kanil mladi Keller narediti nekaj takega kakor papir, o katerem je pravilno računal, da
bi bil mnogo cenejši od dotedanjega, ki so ga izdelovali iz cunj. Toda vsi poskusi, da bi liki veščam predeloval lesna vlakna v papirju slično maso, so se mu izjalovili. Že je hotel zaradi očetovega večnega godrnanja obesiti vse poskuse na klin, ko se mu je iznenada nasmehnila sreča.
Ko je nekoč med delom za trenutek pogledal v sosednjo sobo, mu je prekipel lonec, v katerem je kuhal z vodenim kle-jem pomešano lesno brusovino in vsebina se je široko razlezla po lepem namiznem prtu. Ko je Keller z nožičem previdno odluščil s prta tenke strnjene plasti, je ves začuden opazil, da je snov popolnoma takšna kakor »papir« osjega gnezda, samo še trdnejša. Našel je pravo pot. Skrbno, kakor najsvetejše relikvije je shranil prve koščke novega papirja, ki so še sedaj spravljeni v Heinischenskem muzeju. Potem je na enako primitiven način napravil še nekaj celih pol, nakar je z veliko težavo zbral toliko denarja, da je vzel v najem majhen mlin za papir v Rudnih gorah.
Kakor večine izumiteljev, pa se je tudi njega držala smola. Lastnik mlina je prišel kmalu na kant, njega samega je pa povodenj pripravila skoro ob vse imetje, tako da je bil zopet tam, kjer je začel. Denarne pomoči ni hotelo biti od nikoder.
Slednjič se je Keller v skrajni stiski seznanil z ravnateljem papirnice v Bautze-nu Woelterjem, s katerim sta skupaj vzela patent na novi izum. Novega papirja pa niso takoj začeli izdelovati, ker je Woelter najbrže vso stvar namenoma zavlačeval. Tako se je zgodilo, da je patent ugasnil, preden si je utegnil Keller pridobiti sredstev, da bi ga podaljšal. Hočeš nočeš je moral prodati svoj delež Woelterju za celih 700 tolarjev s prošnjo, naj ga ne pozabi, ako bi kdaj dosegel uspeh z novim izumom.
Kmalu potem je Kellerjev izum res nastopil zmagoslavni pohod po vsem svetu, toda pod Woelterjevim imenom, ki ga še danes slavijo kot izumitelja papirja iz lesovine, dočim je pravi izumitelj potem še nekaj časa životaril kot preprost mehanik, dokler ga ni smrt rešila bede in pomanjkanja.
Na prizoriščih
starogrške zgodovine
Ozemlje okoli Delfija, kjer se je dvigalo v starem veku Apolonovo svetišče, ti ostavlja enega najglobljih vtisov v Grčiji. Pripotoval sem s hriba, prehodil Parnas — njegove tisočere struge, robato skalovje — in veliki smrečji gozdovi te spominjajo na naše alpske pokra-
in solnce jih je tako pozlatilo in poletja so jih tako izžgala, da so jih stari imenovali »žareče skale«, a današnji grški domačini jim dajejo imena, kakor »Rdeča« in »Plameneča«.
Ob njihovem vznožju je stalo svetišče Apolona in njegovega orakla, velikanska
Na levi svetišče Atenčanov in Sibilina pečina, na desno brezno nestvora Si* barisa, ki je v starem veku ogražal delfsko okolico
jine. Razlika te preseneti tem bolj, ko ostaviš gorsko pot in se napotiš v nižino proti morju, skozi svetle oljčne nasade.
Od morja sem so prihajali nekoč po-največ k delfijskemu oraklu. Sveta pot, ki je napeljana od Itejskega zaliva skozi stoletne oljčne nasade in žitna polja do razvalin, se dvigne prilično 600 m visoko. Staro svetišče prevladujejo visoke skale kakor obrambni zid. Visoke so do 300 m
zgradba iz dragocenega marmorja in polna zakladov, ki so jih darovali bogu. Ostale so same razvaline, ki so jih izkopali v predzadnjem in zadnjem stoletju. Od Apolonovih časov so ostala samo tla, na katerih se ne dviga noben steber več ; odkrili so ostanke nekih bolj zanimivih zgradb, ki jih imenujejo zakladnice, in v katerih so razna grška mesta hranila svoje darove božanstvu. Atensko zaklad-
nico so deloma rekonstruirali. Ne daleč od nje se dviga Sibilina skala, po imenu Apolonove duhovnice, preden so jo pričeli imenovati pitijo. Ob tej skali je razpoka v tleh, iz katere je vstajala para, ki je svečenico omamila v stanje, v katerem je govorila svoje prerokbe.
Vprašanje staroveških oraklov in »preroške blodnje« pitijk je še sporno. Gotovo je nekaj sorodnosti med temi nekdanjimi prerokinjami in našimi mediji. Mediji in pitijke so bile večinoma mlada dekleta, ki so bolj podvržena živčnim motnjam in zamikom nego moški. Med značajem tedanjih in sedanjih motenj te vrste ni nobenih razlik; samo sredstva, ki vzbujajo to histerično stanje, so različna.
Dandanes prihajamo do istih uspehov s pomočjo hipnoze. Za starih Grkov so jih dosegli s celo vrsto pripomočkov in obredov. Predvsem pa moramo verjeti v popolno iskrenost Apolonovih duhovnic. Potvarjanja so se dogajala šele v dobi propada, ko so orakli že izgubili svoj pomen. Pitijo so izbrali med najčistejšimi delfijskimi devicami in te so ostale bistveno nevedne. Plutarh pravi: »Vzgajali so jih v hišah revnih delavcev in so prihajale v svetišče brez izkušenj, brez vednosti, brez naravnih sposobnosti. Bile so nevedne tako rekoč glede vsega in samo njih deviška razumnost je govorila z Apolonom.«
Preden je prišla pitijka do prerokovanja, so ji duhovni zapovedali trodnev-ni post, ki je njen organizem oslabil, a ki je nasprotno povečal njeno domišljijo. Nato se je očistila v Kastalijskem vrelcu ob vznožju ogromnih pečin ; potem je prižgala lovorjevo kadilo, oblekla se je preprosto in se je z lovorjevo vejo v roki vsedla na svoj trinožnik v bližini Apolo-novega svetišča, nad paro, ki se je dvigala iz zemeljske razpoke.
Delfijska tla so izrazito ognjeniška, potresi so tu pogosti. Para, ki je delovala na čute in dušo svečenice, jo omamila in spravila v zamaknjenost, je bila žveple-na para izpod zemlje.
Pitijka je zapadla v krčevito stanje, v katerem je izgovarjala besede brez medsebojne zveze. A vse, kar je povedala, je veljalo za odgovor na vprašanja, ki so ji jih zastavljali obiskovalci ustno ali pismeno. A to ni šlo kar tako. Najprvo so' morali žrtvovati kakšno žival : ovco, kozo ali bika in vprašanje je bilo bogu všeč,' če so to ugotovili duhovni iz drobovja žrtvovanih živali. Vrstni red vprašanj so
določili z žrebom, a ženske jih niso smele zastavljati.
Besede, ki jih je govorila svečenica, so zbirali posebni tolmači in jih vezali v verze ali v navadne stavke, tako da so na določno vprašanje dali razlago: prerokbo za bodočnost, napoved o uspehu kakršnegakoli podjetja, ženitve itd. — isto, kar bi vprašali vedeževalko današnjih dni.
V starih časih so prerokovanja na splošno in delfijska še posebe igrala veliko vlogo. Od besed, ki jih je izrekala pitijka, in zlasti še od razlage, katero so jim dali, marsikdaj ni bila odvisna samo usoda posameznih oseb, temveč celih narodov. Delfijski orakel je bil tisti, ki je odločil začetke marsikakšne vojne in drugih dejanj.
Veliki grški orakel je danes mrtev, a tisoč različnih oraklov po vsem svetu, prerokov in vedeževalk, igra še dandanes nemoteno svojo važno vlogo v usodi človeštva.	J. J\J. 1**в<а*в*ааааавв*!авввавввваававввваавваааввв
Priprave za stoletnico žveplenk
Cesto pozabimo, da smo dolžni zahvalo izumiteljem praktičnih predmetov vsakdanje uporabe. Med take spada vžigalica, ki jo je v januarju 1831 pogruntal dijak Charles Saurin v Dôlu. Lahko si mislimo, kolikšen napredek pomeni iznajdba tosfor-ne šibice. Kako zamudno je bilo poprej kresati ogenj! Zato se ga spomnimo, kadar prižigamo kako švedsko biglico. Sicer je baje že pred Saurinom njegov rojak De-rosne rabil fosfor za vžiganje (1816), kakor pravi Brockhausov konverzačni slovar, ki za Saurina nič ne ve, marveč omenja Congreve-ove žigice kot prve porabne iz leta 1833.
Svet leta 2030
Pod tem naslovom je lord Birkenhead, dobroznani angleški državnik, objavil vrsto razprav. Po njegovem bo brezžičništvo in stereoskopsko daljnovidstvo v sto letih povsem predrugačilo naše šege. Takrat bodo govorniki, določeni od vsake politične stranke, mogli tolikanj učinkovito govoriti z vsakim volilcem kakor v zbornici. Vo-lilstvo samo bo rajši odločalo vsa tehtna politična vprašanja nego njegovi zastopniki. Cim bodo vsi govorniki ali govornice končali, se bodo s posebnimi stroji zabeležile in preštele oddane glasovnice. V 20 minutah po zadnjem govoru bo možno poznati ter objaviti voljo narodnega odbora o čemer koli. Ali pa se bodo volilci utegnili toli vztrajno udeleževati političnih razgovorov? _ Seveda. Stroji bodo namreč ta-čas že tako usovršeni, da bodo tvornice delale samo šestnajst ur na teden.
— 709 —
: Smrt ob radiu
Nedavno so Inozemski listi poročali, da so neko žensko »ubile slušalke« pri poslušanju radia. Seveda so poleg tega tudi na široko razpravljali o »groznih nevarnostih« poslušanja radia, zlasti z večjimi aparati.
Po večini pa so člankarji pozabili omeniti upirav neverjetno nevednost in neprevidnost, ki je'bila povod nesreče, kar se pa piscem, ki še danes, ko že zamorci v črni Afriki poslušajo radio, govore o nekakšnem »naglavnem detektorju« lahko oprosti, ker se jim očividno niti ne sanja, kaj je detektor in kako »strašno opasen« utegne biti razumnemu človeku. In če vlada tako obupna nevednost med izobraženci, potem je od preprostih ljudi tem manj pričakovati razumevanja za primitivne tehniške reči, s katerimi ima dandanes človek skoro vsak dan opravka, in ni čuda, če se dogajajo — kako bi človek dejal — vprav za lase privlečene nesreče.
Gornji primer smrti ob radiu je naravnost neverjeten: Neka gospa sliši nekje, da se dobe radio aparati, ki se lahko priključijo kar na električno napeljavo. Kaj stori? Kupi slušalke in vtakne oba konca vrvice v luknji stenskega kontakta, ki siluži za priklopilev električne namizne svetilke. Do tri ne zna misliti, ker bi ji drugače moralo priti na «m, da utegne električni tok, ki razžar.i žarnico ali Mkalnik, tudi v slušalkah povzročiti kaj podobnega •— če že ne drugega. — Najbrže je nekaj trenutkov še napeto prisluškovala, kdaj začuje godbo, ko je električni tok se-grel drobno žico v slušalkah, prebil izolacijo in šinil po kovinskih školjkah slušalk skozi njo v zemljo ter jo ubil.
Naj v naslednjem naštejemo razen strele še nekatere druge opasnosti, na katere je treba paziti pri poslušanju radia:
Predvsem se ne sme, dokler ima človek slušalke na glavi, nikoli brskati okrog aparatov in napeljave za jaki tok. Sem pa tja se vidijo reklamni lepaki kako na orimer gospodinja lika z električnim likalnikom, ali kuha na električnem kuhalniku, obenem na s slušalkami na glavi posluša radio. Pri večjni električnih omrežij je ena dovodna žica v zvezi z zemljo, prav tako pa vodi v zemljo ponavadi tudi ena žica prejemne-
ga aparata. In prav lahko se zgodi, da zaradi malenkostne napake v izolaciji likaimka, steče del električnega toka iz nevzemljene žice po roki in telesu skozi aparatovo vzemljitev v zemljo in nesreča je tu. To se še prav posebno rado zgodi, ker so ponavadi oni prožni loki, kii držie obe slušalki na glavi, iz gole kovine ali pa slabo prepieskani, tako da ustvarjajo med slušalkami in glavo prav dober kontakt. Lahko bi dajali, da vsa naprava nekoliko nalikuje kovinski kapi, ki jo v Ameriki poveznejo na glavo zločincu, obsojenemu na smrt na električnem stolu.
Kair velja iza likalnik, velja seve tudi za dotikanje držal pri žarnicah in kovinskih delov pri stikalih.
Prejeimne radio aparate, ki se napajajo iz električnega omrežja, nikofli ne kaže kupovati pod roko. Baš pri teh je treba vselej izbrati le najboljšo robo zanesljivih tovarn. Pravilno zgrajen pre-jemrai aparat za napajanje iz omrežja tudi za laika ni opasen, dočim pomeni upravljanje takega aparata, ki je bil sestavljen pri kakern šušmarskem podjetju, vselej igranje s smrtjo, zlasti ako služi za napajanje omrežje enakomernega toka. Kdor se na električne reči nc razume in nima o njih zadostnih izkušenj, naj se ne loteva nikakega dela ali -popravljanja na takih aparatih.
Dokler je prejemni aparat za napajanje iz električnega omrežja v obratu, se pokrov ne sme odpirati. Sicer je večina aparatov tako urejenih, da se sami avtomatično odklopijo od omrežja, kadar se privzdigne pokrov, vendar je navzlic temu P^+ripknn nn-(Mri,r1nrWt.
NEVŠEČNI DOSELJENCI
Ker Amerika kaj nerada pušča Kitajce v svojo državo, so se ti pričeli ozirati po drugih deželah. Dosti se jih je odpravilo na francoske prekmorske kraje v Oceaniji, koder že tvorijo četrtino prebivalstva: 7000 od 28.000 prebivalcev. To bi ne bilo nič hudega, kajti Kitajci so delavni, ko le ne bi hoteli tvoriti države v državi. To je namreč trdno, da hudo skupaj vlečejo in so silno solidarni, kadar je treba Evropcem metati polena pod noge,
'Anty Johnson
= Moj polet v Avstralijo =
Amy Johnson je prva letalka, ki je preletela liniio London — Avstralija
Amy Johnson
Dva doživljaja moje vožnje sta mi osta» la posebno v spominu. Vselej, ko ss dos mislim tega, me prevzame občutek ugod? ja in mi je kakor bi se mehka svila do* taknila telesa. Prvi doživljaj sem imela, ko sem pristala v Samarangu. Moje s'anje je bilo nepopisno. Bila sem trudna do smr> .ti. Tedajci so se nenadoma pojavili ljudje in mi prinesli polne koše čudovito dehte» čega cvetja. Občutek, ki me je navdal, ko sem se jih dotaknila, se mi je zdel kar ле» resničen. Letela sem skozi dež in vihar, vdihavala sem vodno paro in bencinov izhlap — zdaj pa sem imela pred seboj rože. Potem sem letela dalje v Surabajo. Rože sem vozila s seboj. Veliki Fokker mi je kazal pot. To je bila radostna vož» njal Holandski pilot je .letel čisto počasi, jaz pa s polnim plinom. Močna vožnja pa je bila prenaporna za moje letalo in kma» lu sem morala nastaviti zmernejši temp Ko sem pristala v Surabaju, sem bila tako trudna, da sem legla takoj v posteljo in pri priči zaspala.
To spanje brez sanj in brez zavesti je drugi svojevrsten doživljaj, ki ga ne po» zabim nikoli v življenju. Naslednji dan je bilo vse1 mesto pokonci. Vsi so bili rado» vedni, kako bom startala. Umila sem si glavo in se preoblekla. Ko je bil stroj v redu, sem se dvignila v zrak. Občutek bla» ženosti me je spreletaval, od veselja sem pela. Pozneje podnevi je bila moja Destm manj radostna. Proga je bila dolga. Tri ure sem morala leteti nad vodo. Atambuo na otoku Timor nisem mogla najti z očs mi. Bila je že skoro tema, ko sem pri» stala brez pomoči zemljevida. Letela sem zdaj visoko, zdaj nizko in sem iskala pri« stajališča. Enkrat sem celo letela nad Atambuo, pa nisem vedela, kje sem. Po» stajalo je čedalje temnejše, jaz pa nisem videla še nikjer letališča. Začela sem uro» žiti in sem bila vsa obupana. Kaj naj po» čnem? mi je rojilo po glavi — zdaj je vse izgubljeno! Letela sem čez visoke gore in slednjič sem uzrla majhen, odprt prostor med planinami. Obupana sem se spustila na tla med grmovjem in drevjem. Pri,e» tela sem na mehko zemljo. Bila sem hva» ležna usodi, da sem bila vsaj na varnem, čeprav se mi je videlo, da sem v dokaj brezupnem položaju. Toda kako sem se prestrašila, ko sem uzrla nenadoma trop črnih mož, ki so se mi bližali z gorjacami in sulicami. Tuleč in kričeč so se dvignili iz grmovja ter planili proti meni. Hipo.na je bilo moje letalo obkroženo. Tedaj so moje misli bliskovito poiskale domovino na Angleškem, kajti bila sem preverjena, da je udarila moja zadnja ura. Nadejala sem se že najhujšega, ko vidim, da mi moli vodja črne tolpe roko v prijazen po» zdrav. Njegov nasmeh mi je razodeval, da nima zlih namenov z menoj. Črnec mi je nekaj govoril. Slišala in razumela sem samo, da neprestano ponavlja besedo »psa» tor«. Povzela sem, da mora biti v bližini mesta, kjer sem pristala, kakšna misijon» ska hiša Nisem se motila.
Črni, še vedno grozo zbujajoči mož ir.e je prijel za roko, jo gladil in me je vedel po planinah skozi temno noč. Prehod:li smo nekaj milj in znašla sem se pred cer» kvijo. Naslonila sem glavo na cerkvena vrata in sem ostala trenutek brez zavesti. Neprestano mrmranje moje okolice me je uspavalo Ko sem se predramila, so stali črnci okoli mene in kričali. Tudi sama sem kriknila. Tedajci se je čezme sklonil 5a» stitljiv star duhovnik. Vse to je oilo tako čudovito, da sem se morala glasno za» smejati. Ko so črnci videli, da se smejem, so se začeli smejati še oni. Po razkošni pojedini mi je pripovedoval duhovnik v francoščini, da sem dobrodošel gost in da lahko prenočim v ccrkvi. Kmalu pa je

prišel avtomobil iz Atambue, kjer so sli*
šali brnenje mojega propelerja in io so» dili, da sem morala nekje v bližini pasti na zemljo.
Z avtomobilom sem se odpeljala v edi» ni arambuaški hotel. Dobila sem strašno stanovanje z najtršo posteljo, ki sem na nji ležala kdaj v svojem življenju. Na» slednjega dne so mi pomagali domačini "spraviti letalo na primeren prostor za vzlet. Morali so mu delati pot z n )ži in meči. Ko se je moj Jazon dvignil v višave, so črnci popadali z obrazi na zemljo. Mo»
Amy Johnson čita v Kalkuti pozdravne brzojavke
rala sem vzleteti v malih krogih. Ko sem bila visoko v zraku, sem slišala radostno tuljenje črncev. Domačini so bili veseli, veliki in močni ljudje, oblečeni v pred» pašnike in z meči v rokah. Igrali so se kakor otroci, le kadar so se smejali, so vlivali človeku grozo. Pristanek v Atambui ni bil lahek. Pristajališče je majhno in nevarno, ker ga pokriva trava. Pristala sem v oblaku prahu in sem lakoj i\gla, da se naspim, kajti naslednji dan sem mo» rala zopet startati.
Vsa razočaranja in nevarnosti zadnjih dni so bile pozabljene. Moj stari stroi je veselo brnel, vreme je bilo krasno, vse je šlo gladko. Čez morje sem lete'a kakor ptica in sem sploh pozabila, da preži pod
menoj nevarnost. Vreme je bilo ves čas
mirno. Ena sama misel mi je rojila po glavi — misel, da moram doseči Avstra» lijo. Vsak trenutek sem pogledala na uro. Srečala sem ladjo, moštvo na krova me je pozdravljalo. Mislila sem, sako bo te. legrafist to srečanje nemudoma sporočil svetu. In tudi vzdihnila sem, ko mi je pri. šla na misel mati, ki čaka vsa v skrbeh pri aparatu. To me je nekoliko pomirilo in misli so se mi jele sprehajati od predmeta na predmet. Kmalu sem postala zopet ne. strpna. Kdaj se pojavi na obzorju Avstra» hja? Končno sem uzrla Melvilte IslanJ. Pred menoj je ležalo nekaj beležk, ki so mi jih bili dali v Surabaji na pot. Raztr. gala sem jih na koščke, saj mi niso bile vec potrebne. Naravnala sem krmilo proti Portu Darwinu. Bila sem nepopisno sreč» na Bila sem v Avstraliji! In nisem mogla zadrževati svojega veselja. Vrgla sem svo» jo zračno blazino v zrak in sem glasno kričala. Naposled sem vrgla blazino čez krov. Ko pa sem letela čez nabrežno črto sem se zopet zresnila. Povedali so mi, dâ je prostor za pristajanje težko izslediti.
■ mu'iU Pt Sem uSledaIa občinstvo, ki se je bilo zbralo in pričakovalo mojega pri» hoda. Čudež se je uresničili B.la sem na varnem in zdrava. Ni me sram povedati da sem od veselja jokala. Ko sem pri* stala, sem si hitro obrisala solze Prvi Av» stralec ki me je pozdravil, js bil neki zdravnik. Skoro bi rekla, da sem ga Iju* bila v trenutku, ko se mi je približal Pot je bila končana, bila sem popolnoma mir» na. Vse je bilo za menoj, vsi so bili tako prijazni, svet je bil tako lep in že sem slišala stražnike in njih povelja: Nazaj, nazaj 1 Kar sem tedaj govorila ljudem, je moralo biti zelo prozaično. Moje lepo raz» položenje je bilo pri kraju.
Kihanje
Pri muslimanih velja kihanjte za slabo znamenje. Kadar se pripeti ta neprilika, kličejo Alaha na pomoč zoper nebodigatre-ba in njegove spletke. A to postane državna zadeva, kadar pripada prehlajeni nos odlični osebi. V mnogih azijskih kneževinah na primer ukažejo imani javne molitve, kadar kihne radža ali sultan. Razen tega skušajo zabraniti nesrečo ali vsaj omiliti njčn odmev s tem-le sredstvom: uradnikom je poverjena naloga, da prežijo pri gospodarjevem obličju na kremženje, ki se pojavlja pred izbruhom. Čim se pokažejo pomembni znaki, bijejo dvorjani hrupno v dlani in glasno vzklikajo, da pregluše s svojim tru-ščem zvočnost kraljevskega nosu. Indec, ki bi se mu kihnilo med umivanjem in molitvami, se smatra dolžnega, vse od kraja pričeli. Po njegovi sodbi kihavica onečedi človeško telo, če že ne prinaša nesreče ... Kaj pa pri nas, je li kihljaj slabega pomena"? Menda pač, saj običajno napoveduje neprijetni nahod.
i Profesor dr. Filip Bockenheimer, ugleden zdravnik v Mehiki, je prepotoval Južno Ameriko. Svoje dojme in pojme o teh deželah je zbral v knjigi, ki hoče biti v prvi vrsti poučna. Posebno pažnjo je posvetil ostankom predšpanskih prosvet na peruan-skem višavju. Pripoveduje pa tudi dokaj zanimivega iz burne zgodovine južnoameriških ljudovlad. Primeren delež je dobila tudi sedanjost teh republik, kjer sosedujejo bogastvo in uboštvo, prevejana omika in prvobitnost, plodnost in pustinja. Evo yam kratkega odlomka.
DomaČi Peruanci so nizke postave. Moški se drže temačno in čemerno, ženske so često osepničaste in vse prej ko lepe. Posamez opaziš tudi še Pe-ruance s tako zvano stolpasto črepinjo. Ta navada, lobanjo na umeten način preoblikovati, poteka iz inkovske dobe. Novorojencu se poveže glava z dvema deščicama — eno na čelu, drugo na tilniku — tako da se more pri nadaljnji rasti skoro le navzgor razvijati. Človek dobi s tem višjo in po mnenju Inkov dostojnejšo lobanjo. Ako srečaš izjemoma tu pa tam med ženstvom knasotico, gre za potomko starih španskih plemiških družin, ki se niso pomešale z deželam.
Zvečer je zlasti lepo učinkoval Vojaški trg — Plazza de Armas — s svojo jarko svečavo. Hiše ob Glavnem trgu imajo v pritličju obloke, koder je nameščenih mnogo tržnih lop. Prvo nadstropje krasé mostovžem slična prizi-dja, polna rezljanega lesa in z okni za-tvorjena. Posebno te zbode v oči slog nadškofje palače, zgrajene v renesančnem načinu, ozaljšane z belo sadreno malto, ki ima dve veliki predzidjj omenjene vrste. Na šetnji po glavnih prometnih cestah lahko ugotoviš, da so pročelja pomajveč enostavna, brez gizde, a v notranjosti ter osobito na dvorišču so hiše lepo opremljene in ukrašene. Dvorišča so tlakovana z marmorjem in natoičana s palmami, obdana s stebrski-mi hodniki, s katerih običajno držita dve marmorni stopnišči v gorenja nadstropja. Marmor se lomi blizu Lime ter je zato poceni. Dohiti je belega, roža-stega in črnega marmorja, z izmenito uporabo teh odtenkov dosegajo pri gradnji hiš odlične učinke. Na tržišču.
ki sem si ga po svoji stari šegi tudi tukaj verno ogledal, je naprodaj sadje in sočivje. Zlasti mi je pozornost vzbudila velikanska lusknica, dolga do pol metra, z imenom »pagaj«, ki daje sladkobno prikuho. Tržnica je obsežen pokrit prostor, a tudi po cestah se prodajajo živila in drugačne potrebščine, kot suk-no in še kaj.
Potlej sem posetJil vseučilišče, ki stoji na prostranem trgu. Podolgovato, dvonadstropno poslopje premore več vhodov, ki drže v razna dvorišča, obkrožena s stebrišči. Slednja fakulteta ima svoje posebno dvorišče, koder se slušatelji ob odmorih izprehajajo, in avlo, nazvano »salon de prados«, ker se tu vrše promocije. Univerzitetna stavba se je zgradila i. 1551. Lima je torej naj-starše vseučilišče v celokupni Ameriki.
Vseučilišču je dodeljena knjižnica s starimi napisi ter in kuna bula mi ali prvo-tiski kakor tudi muzej, kjer so zbrani umetelni predmeti iz raznih obdobij južnoameriške prosvete. Tako vidiš četverooglate, meter visoke, zgoraj zožene bazaltne obeliske, ozaljšane z napisi, potem obilo poslikane malike iz iončevine ter lično izdelane posode iz kulturnih dob: CHimu, Naska, Chavin. Posebno zanimiva je košara z okostjem nekega Inke v stari indijanski noši. Izkopali so ga pri Pisku in pripada tako zvani kanetskj dobi. Nedaleč od Lime leži celo pokopališče, kjer so Indijanci sedé pokopani, seveda po večini že razpadli. Mrliči tod ne morejo segniti. temveč usko'Sijo se v mumije, ker pade na leto le 60 mm dežja. Običaj, pokopavati mrliče v sedečem položaju, nahajamo sicer tudi pri Kitajcih in nedavno ga je ugotovil dr. med. Oton Roehr v grobiščih pri Tahahumarskih Indijancih na Sierra Madri v Mehiki.
Razen tega nudi mesto Lima še marsikaj krasnega, na priliko sijajni Martinov trg — Plaza Martin — z jahaškim kipom generala Sam Martina. V novem delu mesta se dviga sredi skrbno negovanega parka Museo de Histôria Nacio-nal, kjer se hranijo stari kroji, podobe proslulih vojskovodij in prezidentov ter drugi pomniki iz peruanske zgodovine. Poleg muzeja se razprostira jako obiskovani zoološki vrt. V taisti četrti naletiš še en muzej, ki ga je ustanovila
italijanska kolonija ob stoletni proslavi dne 28.' malega srpana, in velik slavolok v mavrskem slogu. Ob novem mestu se širi nedavno zgrajeni oddelek vil, ki ga je dal postaviti bogatin Viktor Lacorrera z razdelitvijo svojega velikanskega zemljišča. Na Inkvizitor-skem trgu ima soho Simon Bolivar, osvobodilec Peruanske, nadalje stoji tam moderna poslanska zbornica — Câmara de los Diputados in starejša Caméra de los Senadores okrašena z
grškimi stebri. 2e 'dosti let obstoji v Limi tudi nemška šola, ki je dobro obiskovana. Tudi starina rime ofè nedostaja v Limi. Dobiš prelepo staro srebrnino v okleni obdelavi in v drobni pletenini. Samo jako draga je. Tukaj sem prvikrat videl indijanske glave, skrčene na velikost pesti, z dolgimi črnimi lasmi. Take glave izdelujejo samo nekatera indijska plemena ~v severni Peruanski ter osobito v Ekvadorju ob povirju Amazone Indijanci Cačibo.	K.
Nezgorljivost
Znanost je prišla do jako zanimivih poskusov v tem pogledu. Ako si na primer omočiš prst z etrom, ga smeš potem brez škode potisniti v raztopljen svinec. Opekel se ne boš, ampak še celo čutil boš prijeten hlad. Nobene opasnosti tudi ni, če ga vtakneš v krop, pomočivši ga poprej seveda v eter. Ako ovlažiš roko v raztopini žveple-naste kisline, ki si ji pridejal salmijaka, jo lahko brez nevarnosti pogrezneš v razbeljeno litino. Okoli 1. 1820. je êpanec Leo-neto zadivljal občinstvo s svojo neobčut-nostjo napram ognju. Kar tako je prijemal razbeljen železen drog, raztaljen svinec, pil vrelo olje itd. Na glavo si je polagal ža-rečo železno ploščo, pa ni bilo drugega ko gosta sopara. Isti učinek se je kazal, kadar si je položil razžarjeno ploščo na stopalo, na jezik ali je srebnil tretjino žlice vrelega olja oziroma držal malone žarko železo med zobmi.
Ker Leoneto ni razodel svoje skrivnosti, je italijanski profesor Sembatini delal sam na sebi poskuse: v kratkem je dognal, v čem tiči tajnost. Evo je. če se natreš s kislinami, zlasti z žvepleno, ki je razredčena z vodo, je koža odporna proti vročini žarovitega železa. Sembatini je pozneje ugotovil, da je raztopina galuna v nekem stanju še ugodnejša za tak učinek, ako se rabi kot maža. Nadalje so telesni deli neobčutljivi, kadar se nadrgnejo s trdim milom in potem operejo. Lahko dospeš tako daleč, da se gladiš z žarkim železom in si pri tem niti dlake ne osmodiš. Enak uspeh se da doseči z istim pripravami na jeziku in ustih. Ta nezgorljivost se razlaga kot posledica slabe prevodljivosti, ki jo imajo posredniki nasproti vročini, ali pa radi hla-penja teh snovi, ki ga povzroča razbeljeno železo ali vroč krop. Vsako trdno telo namreč, ki prehaja v kapljivo, ali vsaka tekočina, ki hlapi, porabi od sile mnogo toplote.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■имтм«!
„Luna trka ljudi"
V Orientu so ljudje preverjeni, da povzroča glavobol mesec s svojimi žarki, Kitajci pravijo, da izvira »težka glava« od zagonetnih sil, v Birmi pa so zaverovani v nazor, da izvirajo diiševne bolezni in jakost razburljivosti od raznih faz meseca. Tudi v srednji Afriki naletimo na vero, da mesečina povzroča glavobol. Zato se najdejo v tej deželi ljudje, ki ne gredo ob mesečini iz hiše drugače kakor s tropskim klobukom na glavi. Zanimivo je posebno to, da je razširjena vera o škodljivosti mesečine večinoma v tropskih deželah.
Če se že danes toliko govori o vplivu meseca na človeško zdravje, -se nikarimo čuditi, da je bila lahkovernost v tem pogledu še mnogo večja v minulih časih. Besede, da »luna trka« človeka, torej niso vzete iz zraka.
Angleška strokovna revija »British Médical Journal« je razpisala o tem vprašanju anketo in prosila zdravnike, naj odgovore na zastavljena vprašanja. Odgovori dona-šajo zanimiv vpogled v bistvo stvari. Tako n. pr. piše prof. Artur Thomson, da je vera v škodljivost mesečine splošno razširjena, da pa ni vzroka dvomiti nad tem, da bi stvar utegnila škodovati zdravju, če kdo izpostavlja svojo glavo luninim žarkom. Drugi zdravniki pravijo, da le mora biti nekaj na stvari, če je tako razširjena in če se jo ljudje tako boje. Dr. Gerald Stanley gre celo tako daleč, da smatra, da ne morejo biti ogromne sile, ki imajo na zemljo vpliv, ki se izraža v podobi oseke in plime, brez pomena in brez vpliva na človeško zdravje. Neki zdravnik, ki je dolgo živel v Bengaliji, poroča, da je tam ljudstvo splošno prepričano, da mesec ne sme sijati človeku naravnost v obraz. Baje je v Bengaliji doživel z mesecem podobne reči kakor jih doživimo pri nas s solnča-rico, t. j. ljudje trpe od mesečarice, ki v izvestnih okoliščinah postane tako usodna, da povzroči pri človeku smrt.
— 714 —
Gobavost
Gobavost smatramo za legendarno bolezen človeškega rodu in za najstrašnejšo bolezen, kar jih poznamo. Mnogo manj je znano, da gobavost še ni tako temeljito iztrebljena, kakor se vobče sodi. Nasprotno, njena žetev še vedno ni končana in na svetu živi še vedno kakih 300.000 gobavcev, ki so obsojeni, zgniti pri živem telesu. Ni ga leka, ki bi jim mogel pomagati. Mnogo bolezni je, ki jih je človeška bistroumnost ugnala in iztrebila — gobavosti pa vsa znanost ne more do živega.
Gobavost ali lepro so poznali že stari Indci, ki so kot izvrstni zdravniki iznašli
Bacili lepre pod kožo
dobra zdravila za marsikakšno bolezen. Tudi Egipčanom je bila gobavost znana že davno pred Kristusom. Vendar so si učeni možje zaman prizadevali, da bi jo omejili. Edino sredstvo, ki so si z njim znali pomagati, je bilo to, da so bolnike izločili iz človeške družbe.
Gobavost je prišla prvotno z bližnjega in daljnega Vzhoda in se je razširila posebno Z8i casa križarskih vojn. Takrat so jo zanesli v Evropo, kjer se je silno širila. V devetem in desetem stoletju najdemo posamezne gobavce na Nemškem. V začetku 13. stoletja so našteli nad 2000 leproznih hiš tudi v Franciji. Oblasti so ukazale strogo izolacijo bolnikov in dovoljevale, da je smel gobavca vsakdo umoriti, če se mu je bolnik približal.
Dandanašnji je gobavost v Evropi skoro izginila. Le majhna ognjišča te bolezni tlijo še tu in tam. V Nemčiji imajo bolnico, kjer hira kakih 30 nesrečnikov. Tudi v baltskih državah imajo gobavce. Enako Bretanja na Francoskem in Norveška. Južne dežele so še vedno malo okužene, enako ševeda tudi Turčija in Rusija. Vendar je smrtna žetev najznatnejša v Prednji in Zadnji Indiji, na Malajskem otočju in v Avstraliji. Nekaj gobavcev je še tudi na severni obali Južne Amerike in Afrike.
Gobavost je tipična kožna bolezen, ki navadno zelo dolgo traja in ki napade celo telo bolnika v svojih različnih stadijih. Trpljenje bolnikov je strašno. Prvi znaki lepre so izpadanje obrvi, več ali manj razširjena občutljivost kože na posameznih delih života, nekakšni »zemljevidi«, ki se rišejo na površini kože itd. Vendar so te izpremembe lahko tudi drugega izvora. Če pa spremlja vse te znake neobčutljivost, je že človek sumljiv gobavosti. Običajna oblika lepre je vozlasta gobavost. Pojavlja se v podobi manjših in večjih vozlov v koži in sluznicah, loteva se pa tudi notranjih organov. Ti vozli pozneje razpadejo in se stvorijo na njih mestu nekakšne otekline, ki postanejo najstrašnejše na obrazu. Najgrozotnejša pa je oblika tako zvane živčne lepre. Med to boleznijo od-gnijejo bolniku prsti, na rokah in nogah in celi udje. Ta proces traja tako dolgo, da človek zgnije pri živem telesu.
Vzrok bolezni je poseben bacil, ki ga je prvi opazil norveški raziskovalec Han-sen (1. 1868). Ta bacil je vitko bitje, v mnogih ozirih sličen bacilu tuberkuloze, negibna palčica, ki je v leproznih vozlih pod kožo in v sluznici, često tudi v nosni izločini in ki pri živčni gobavosti preide v medtkaničje živcev. Navzlic ogromnemu trudu se do danes še ni posrečilo gojiti ta bacil. Tudi poskusi, da bi se bolezen s cepljenjem prenesla na živali, so se izjalovili. Lepra je torej in ostane izrazito človeška bolezen.
Edino, kar vemo o lepri zanesljivega je to, da se pojavlja samo pri ljudeh, ki so kdajkoli v življenju prišli v dotiko z gobavci. Seveda je inkubacijska doba, t j. čas med nalezenjem in izbruhom bolezni, izredno dolga. Praviloma traja pet let. Izkazalo pa še je celo, da traja ta doba lahko 18 do 32 let. Že sam dotik je
v stanu prenesti bolezen, seveda pod gotovimi pogoji, kajti sicer bi moralo človeštvo že davno poginiti od gobavosti. Mogoče igra tu vlogo tudi mrčes. Naj-opasnejše so izločine iz nosa. Bolezen
tem priča primer Norveške, kjer je Število gobavcev v L 1856 do 1900 padlo od 2870 na 577. Skoro vse države imajo zakone, ki določajo, da se mora oddati gobavec v bolnico za leprozne bolnike. Ne-
Gobavec v zadnjem stadiju.
se prenaša samo v primeru intimnega dotika in nedostatne snage. To najboljše izpričuje dejstvo, da ni opazil Hansen tekom deset in desetletnega dela niti enega
•sti na nogah so že odpadli
katere države zabranjujejo gobavcem zakonsko zvezo, vendar je treba poudariti, da bacil gobavosti ne vpliva na sad v materinem telesu.
Kolonija gobavcev na otoku Molukaj
primera prenosa te bolezni na osobje, ki	Najstrožja izolacija bolnikov je torej
je streglo gobavcem. Da se pa lepra naj-	še dandanes edino uspešno sredstvo za
uspešnejše pobija z izolacijsko metodo, o	pobijanje gobavosti. Največje kolonije
za gobavce so na otoku Molukaî, na Filipinih in v Riu de Janeiru. Tam je na tisoče bolnikov, ki so pod najstrožjim nadzorstvom. »Za svet si mrtev«, tako se glasi geslo teh nesrečnikov. Za gobavce ni povratka med ljudi. In čudno! Vsak izmed teh nesrečnih jetnikov se do konca nadeja, da se bo še vrnil med ljudi.
V novejšem času so našli sredstva, ki dovoljujejo nekakšno olajšanje bolečin. Baje je dognano, da znatno izboljša gobavost sok taraktogenosa ali pa injekcije iz mešanice fimola in ribjega olja. Kaliči lepre pod temi vplivi za nekaj časa za-mro, lažje bi rekli, postanejo ovirani v razvoju. Zato so na Filipinskih otokih in na otoku Molukai zasadili velikanske
'»■•••«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a!
množine rastline taraktogenos, ki jih goje sami gobavci.
Poleg dela imajo leprozni bolniki tudi nekaj zabave, ki jih odvrača od žalostnih misli njihove bolezni. Prva in glavna zapoved vsakega zavoda za gobavce je: nikamor nobenega zrcala! To pa zato, da bolniki ne vidijo svojega obraza, kar bi jih storilo nedvomno žalostne. Saj je že njih bolezensko stanje dovolj obupno. Kljub temu ne najdeš med leproznimi samo mračnih obrazov. Tudi oni so veseli na -svoj način in hočejo imeti nekaj od življenja. Kadar se jim ponudi prilika, se zabavajo, po jo in celo plešejo — medtem ko dviga za njihovimi hrbti kruta in neizprosna smrt svojo koso.
R. Hichens
= Krotilec kač
(Ilustrira Fran Škodlar) (Nadaljevanje)
Čudovita vztrainost svirača na fiiščal
Nje ni bilo videti. Veter se je zaganjal s silo. Iskre so frčale v milijonih proti morju. Iz temne globine je prodiral zvok godbe. Vojaki so rajali. Nosači so svirali na piščali in peli pesmi ljubavi in zmage. Bila je noč veselja. On sam je sameval ob strani brez zaupnika, ki bi mogel pomiriti vihar njegovega srca. Skušal je prodreti z očmi skozi debeli zid noči, ki je obdajala od vseh strani pogorišče. Klara je morda v tej temini, morda prav blizu njega. Brez dvoma vidi njegov rdečkasti in v muhastem svitu plamena pozlačeni obraz. Vidi ga in ostaja ob strani. Renfrev je sklenil potrpeti. Ko bo izginila njena slaba volja, ga bo poiskala v svoji arabski opremi. Tedaj bo poljubil pod njeno oglavnico skriti dragi, bledi obrazek. Stisnil bo v svojem naročju drobno telesce, zavito v velik plašč vrlega Absalema in ji povedal vso zgodbo svojega srca, katere ji ni bil nikoli povsem odkril. Pocenil je ob ognju, si na-žgal pipo, zavil rame proti vetru, ki je pihal sedaj liki vihar z gora in čakai; slišal je iz daljave godbo nalik petju ptice, skrite v temi.
Kje je bila vendar Klara? Ko jo je bil Absalem zavil v svoj veliki plašč, se je zdelo mladi ženi, da je uganil njeno tajno
željo, da se skrije. Izgubila se je skoro v široki oglavnici, ki jo je skrila Ren-frevu in njegovim vprašujočim očem. Bilo ji je vroče. Temno je bilo. Opazila
je, da se je Renfrev za trenutek zagledal v ples vojakov in naglo se je izmuznila iz kroga luči, ki ga je tvorilo pogorišče. V nekaj korakih je bila v temi. Najprej ni hotela dalje kakor do meje luči in teme. Sedla je v travo in pozabila na vse,
kar jo je obdajalo : na Renfreva, na prasketajoči plamen, na veter, ki se ji je zaganjal v obleko, na petje in ples. Ba-vila se je samo s spominom na nekatera dejstva in izključevala vse drugo. V dvojnem življenju prave umetnice nadomeščajo pojavi domišljije razum: misli postanejo dotipljive in žive realnosti; resničnost nedoločna senca. Klara je imela tak trenutek — ni bil to kačji čarovnik, kakor ga je videla v Sôkoju, ki je absorbiral njene misli — ampak bil je to mož, ki jo je bil očaral v njenem šotora sredi samotnega tabora. In za tema dvema postavama, za zmesjo sanj in resničnosti, je vstajala tretja: otrok domišljije, ki ga je ustvarila Klara sama: krotilec kač, kakršen je bila sama za trenutek in kateremu se je bila posvetila s celim navdušenjem umetnice.
Čarovnik njene domišljije, oni njenih sanj, ta v Sokoju: te tri podobe so si bile slične in vendar različne med sabo. Prva je bila odvisna od nje, njo je bila ustvarila sama. Druga je bila nad njo in njeni skrivnostni očitki so imeli avtoriteto resnične pravice do obstanka. — Kar se tiče tretje... kaj naj misli o njej? Bilo je divje in krvoločno bitje, glumač kot ona, toda ki izvablja denar, surovež, ki se loči tisoč sežnjev od uje. Prišel je iz pustinje. Morda se je že vrnil vanjo s svojimi kačami, ki so mu zaspale v naročju, in z novci tetuanskih Arabcev, ki počivajo v njegovih žepih. Da, videla ga je, kako hodi v noči liki senca — ena onih smešnih senc, ki jih meče luč zvečer na okna hiš. Odšel je — toda mož njenih sanj je še vedno tu. Ta je prišel iz bolj prostranega sveta, nego je pustinja v solncu, iz bolj tajinstvenega, kot je pustinja ponoči. Klara ga je še vedno imela pred očmi. Glumač iz Sokoja se je izgubljal v daljavi, ta pa je ostajal naprej, ta nepremični, nočni mramornati kip ob njenem šotoru. In v svojem naročju drži kače, z ustnicami svira na piščal in iz njegovih možgan žehti sila in moč.
In Klara, zatopljena v misli pod svojim plaščem, se je bližala sunkoma kakor neodoljivo hipnotizirano bitje temu bitju, čigar bivanje je bila uganila celo v Londonu, videla njegovo suženjsko hojo in osvajalni pogled. Znova se je čutila v njegovi oblasti. Ni se mogla več umakniti z mesta, kjer je stala. In- kip je kar naprej igral svojo melodijo, ki se ji ni moči upirati. In glej, njegov dvojnik se je pojavil pri njem, se mu bližal, dokler se ni strnil z njim in postal eno. Smehljal se je prijazno z zmagoslavni ai
izrazom, vrgel proč svojo piščal, razprostrl roke... in izginil. Toda odnesel jc s seboj Klarino dušo, priklenjeno nanj povsod, kamor bi šel...
Klara je zaslišala za seboj v popolni temi lahno šuštenje trave pod bosimi nogami. Misleča, da j p vojak na straži, se ni ganila. Šum je ponehal, toda zadostoval je, da je pretrgal nit njenih sanj. Zadobila je v hipu svojo hladnokrvnost in posluhnila, da bi ujela šum, ako bi se ponovil. V daljavi je videla Renfreva, kj je baš čepel pri ognju, ki je gorel v ža-rečih barvah, šele prvič je tudi slišala sikajoči zvok godbe nosačev. Spoznala je, da se vojaki baš gostijo pri večerji in zavedla se je zopet realnosti; bila je sredi tabora rajajočih vojakov. Eden teh ljudi je moral biti za njo.
Ozrla se je.
Toda tema, ki jo je skrivala, je bila tudi zanjo neprodirna. Onega, ki se je bil premaknil, ni bilo videti. Ni slišala korakov, da bi se bil oddaljil. Čutila je, da ni sama in počutila se je neugodno. Vstala je z namenom, da se vrne v svetlobo in da poišče Renfreva. Napravila je že dva, tri korake v tej smeri, ko jo je zgrabila nora želja, da vidi za vsako ceno osebo, ki je bila za njo in jo zmotila v njenem sanjarjenju. Vdala se je tej želji in se naglo vrnila in utonila v temi. Hip nato je že skoro zadela ob ogromno moško postavo in se ustavila.
Klara se je obotavljala, da bi se približala temu moškemu, ki je bojda stal na straži in se ni ganil.
Počakala je trenutek. Hotela je, da se premakne, kar bi ji omogočilo, da vidi, kdo je in ali ima puško, če je vojak. Kmalu je spoznala, da se ne misli ganiti. Klara se je tedaj primaknila in s svojim plaščem bi se bila skoro dotaknila njegove obleke. Njegov pogled se je zapičil globoko v njene oči.
Takrat je prepoznala sokoškega kačjega čarovnika, na njegovem obrazu pa je odkrila smehljaj junaka svojih sanj.
Okrog njegovega golega vratu je bila ovita ena njegovih kač; med prsti leve roke je držal njen vrat. Veter lj je poigraval z gubami njegovih krp in z dolgimi kodri zadaj na obriti glavi; zdelo se je, da plešejo nalik živim podobam. Ni besede ni črhnil niti se ganil. Gledal jo je z izrazom mračnega zmagovalca, ki čaka z neomajno sigurnostjo nekaj, o čemer ve, da mora priti.
Na kaj čaka?
Klara je zrla v ta temni obraz in v kačo, ki se je nalahko gibala in skušala
zlesti v toplo naročje, da se skrije pred nočnim vetrom. Ko je možak odprl prste, da jo je izpustil in je polagoma zlezla v gube obleke, tedaj je Klara vzdrgetala. Začutila je, kako zavida tej kači, in vedela, da je njo čakal čarovnik nocoj. Čira je kača izginila, jo je Klara naglo ubrala proti taboru. Čarovnik ji ni skušal slediti in Klara je videla, kako je njegova grozna senca izginila v noč.
Klarino priznanje
Ko je Renfrev še ležal pri ognju, je začutil roko na svoji rami. Ozrl se je m zagledal Klarin obraz, ki se je sklanjal nad njim. Ko bi trenil, je bil na nogah.
—	O, je vzkliknil in ji stisnil roko, mislil sem, da si me že popolnoma zapustila.
—	Zebe me, je rekla, strašno me zebe. Daj mi malo prostora poleg sebe.
Sedla je k pogorišču, kjer so pokali ogorki.
—	Kam si bila odšla?
•— Sedela sem v temi.
■— Ali vojaki jedo?
—	Da. Pojejo in se zabavajo. Ali jih slišiš? Popolnoma sama sva. Baš to sem hotela, to je vse, kar bi rada.
Ovil ji je roko okoli života. Svetli odsev ognjišča se je igral na obrazu mlade žene, barval gube njenega plašča; njene oči so se svetile in njeni lasje r j se iz-preminjali v zlati in	barvi. Ob-
dana je bila z ono čarobnostjo, ki naprav-lja iz najbornejše vaške kovačnice nekaj posebnega. Njena lica so bila rdeča, kakor da bi se bila pravkar namazala za oder. Kljub temu se je tresla, ko je poslušala Renfreva.
—	Ne bi bila smela zapustiti ognja, je dejal. Sicer pa je veter topel.
—	Mogoče. Toda veter me ni zmrazil. Prej tema.
—	Ali pa morda samota? je vprašal nežno. Kajti bila si sama kakor jaz in nič ni bolj ledenega kakor samota.
—	Nisem se čutila same, Desmond, je odvrnila in se nehote ozrla v temo, iz katere je prišla. Renfrev je opazil.
—	Vendar si bila sama? je silil in mahom zardel od sramu nad svojim vprašanjem. Kako sem neumen! — IIi .men, ker te imam tako rad, je povzel z energijo boječneža, ki porabi priliko, da more govoriti. Poslušaj, rečem ti, vse, kar delam, vse kar govorim: slabo voljo, nestrpnost moraš šteti na račun moje ljubezni ; vse, Klara. Moja ljubezen je kriva. Ljubezen lahko spremeni v satana navadnega moža, kot sem jaz, kadar je ta mož dal svojo dušo ženi, izvoljeni ženi, kot si ti. Zaradi nje hodim na desno, kadar bi moral na levo, da grem nazaj, kadar bi moral naprej. Ljubezen me dela ljubosumnega na izmišljotine in na divjake.
—	Na divjake, Desmond?
Renfrev je zardel do ušes. Naredil je,
kakor bi si hotel zavarovati obraz pred ognjem in zamrmral. :
—	Ogenj te žge v živo. Danes popoldne nisi torej ničesar opazila v Tetuanu. Brez dvoma si nisi mogla misliti, da imaš za moža tako muhastega človeka.
Pozorno ga je motrila. Telo ji je nehalo trepetati v njegovih rokah.
—	Nadaljuj, Desmond.
—	Hočeš, da ti povem, kakšnega človeka imaš za moža?
Rada bi vedela, kaj hočeš povedati.
—	No, Klara, da sem te popoldne tako naglo odstranil od onega kačjega čarovnika, je bilo zato, ker se je zdelo, da je očaral tudi tebe.
—	O!
—	Jasno, razumel sem, zakaj. Ta predstava je bila spretno izvršena in dokaj slikovita v svoji vrsti. Vendar pa, da po pravici povem, je bila precej podobna bahaštvu.
—	Nič bolj kot moja igra na odru, Desmond.
—	O, Klara, je povzel toplo, kako moreš primerjati.
—	Ta človek igra gotovo bolje nego jaz — ako je to sploh igra.
—	Zato te je toliko zanimal?
—	Zakaj naj bi me bil sicer zanimal ?
—	Morda zaradi tvojih sanj.
—	Res je, podoben mu je bil.
—	Ta strnitev je čudna___in posebno
sličnost s sanjami.
—	Bil ni le podoben, bil je isti !
—	Isti ?... kako naj si to razlagam ?
—	Kako naj si razlagamo tisoč drugih reči? Vendar se ne moremo upirati njihovi jasnosti. Videla sem tega moža v snu. Videla sem njegovo kača Slišala njegovo petje !
—	Gotovo, Klara, vse to je izredno. Toda kaj so prav za prav sanje? Blodnja uspavanega duha. In celo v svojih sanjah si odklonila iti k temu potepuhu.
—	Ne, nisem hotela k njemu, toda mislila sem, da bom umrla zato.
—	Neumnost, neumnost, vse to je neumnost !
Resnobno ga je pogledala.
■— Premišljam, Desmond, ali niso v življenju reči, katerim se ne moremo izogniti. Kako moreš drugače razložiti toliko čudnih dejanj, posebno pri ženskah.
—	Ne vem, je mrmral in jo pri tem boječe gledal v svetli luči pogorišča.
—	Vsi poznamo neodoljivo privlačnost, ki jo vzbuja fizična moč pri šibkih. Nekoč morda, ko bo svet malo starejši, bomo spoznali, da moč duševne sile ni nič manj resnična in da je njena premoč prav tako nepremagljiva... Kaj je to? Poslušaj!
Renfrev je v hipu začutil, kako se nervozno Klarino telo napreza liki telo lovskega psa, ki ga bodo spustili na zajca. Slišal ni drugega kakor zvok godbe, ki je prodiral iz teme, in lahni piš vetra.
—	Nič ne slišim, je dejal. Kaj je bilo ? Krik?
—	Ne, ne.
—	Kaj vendar?
—	O, Desmond. Pst!
Utihnil je in posluhnil, da bi uganil, kaj je slišala Klara. Ogenj je začel pojemati, kajti vse vejevje je bilo pogorelo in tlela so le še debla... Pas luči se je zoževal okoli njiju. Eden izmed nosačev ali vojakov je igral kratek napev na pi-ščal milo in jokajoče, vendar izredno ganljivo. Veter je nosil glasove daleč po planjavi, kakor da bi jih hotel nesti do ušes nabrežnih ribičev in mornarjev na poti v Španijo. Ali je bila ta majhna pi-ščal, ki jo je Klara tako poslušala? Nobenega drugega šuma ni bilo slišati. Medtem se je vila, kot bi ji bilo sila neugodno. Sklanjala je glavo in buljila v noč.
Zdajci je zgrabila Renfreva za roko, ki jo je imel še vedno ovito okrog pasu, in se mu skušala iztrgati. Toda on je ni izpustil. Nasprotno, še tesneje in vedno znova jo je stiskal, in ne da bi vedel zakaj, je čutil, kako mu val ljubosumja stiska srce.
—	Ne, Klara, je rekel v odgovor na nov gib. Ti si moja. Darovala si se mi. Jaz edini imam pravico do tebe, le jaz
te smem Imeti pri sebi, prav bSzu svojega srca.
—	Ali me moreš za večno obdržati, Desmond, mu je rekla in se hipoma kakor ogorčena obrnila k njemu.
Potopila je svoje oči v njegove, kakor bi iskala na dnu njegovega bitja, ali ima za to tudi silo in moč.
—	Imaš pravico. Dobro. Toda to ni nič, nič!
—	Nič, Klara?
—	Ne. Treba je imeti tudi moč za to. Vse je v tem!
Njen obraz je zadobil izraz obupa. Stisnila se je k njemu, kakor da čuti potrebo biti čuvana, in mu ovila roko okrog vratu.
Arabec je še vedno skrit sviral svojo monotono popevko, lahek afriški napev liki ptič, ki leta nad pustinjo ali oblak, ki ga podi vihar nad viharnim morjem.
Renfrev je zadrgetal ob dotiku Klarine roke:
—	Ti mi lahko daš moč, kakršno najde vsaka žena v možu, od katerega pričakuje pomoči.
—	Kako?
—	S tem, da me ljubiš.
—	Ah, dobro. Toda moč ne sme priti od žene. Ne, ne!
Znova se je odmaknila in obrnila svoj pogled v temo. Drgetala je in se tresla, roke so ji mehko zdrsnile z Renfrevovih ramen kakor roke bolnika, ki omahnejo brez moči po objemu.
—	O ne, je ponovila in glas je bil komaj dih. Moč mora biti bistven del moža, pa naj bo z ženo ali sam v noči, izgubljen v džungli... ali v pustinji. Imeti mora v sebi čudovito moč, ki jo daje pustinja. Kje naj najdejo to moč sedaj možje naše dežele ?
—	Svojo moč črpajo iz spopadov volje, Klara, in iz bojev strasti.
—	Mnogi je ne najdejo nikoli, je odvrnila z utrujeno resignacijo. Mnogo žen je sicer ne zahteva, ker ne čutijo potrebe zanjo, ali pa je vobče ne poznajo. Kakšno spoznanje, kadar jim odpre oči kakršnakoli nevarnost! Tedaj ... tedaj ..
Umolknila je in pogledala Renfreva z nezaupnim izrazom, kakor bi se bala, da je izdala svojo tajno.
—	Kaj hočeš reči? Da bodo šle iskat daleč...
—	Tja, kjer vedo, da jo bodo našle, je odgovorila, še vedno v obrambi.
Renfrev je napravil mrzel in resen obraz.
—	Ali govoriš to zame, Klara?
—	Govorim o nekaterih ženah, Desmond.
Ni več odgovoril. Čutil je, da se ga polaščata žalost in skrb... V daljavi se je zdelo, da se bliža stopnjema mala arabska piščal, kot bi mu hotela pomagati v njegovi dušni omagi. Maročanova piščal je še stopnjevala Renfrevovo nesrečo, delala jo še bolj zbegano in zmedeno. V začetku Renfrev ni čutil vpliva godbe na svoje duševno stanje, na naraščajoči vihar v srcu in glavi. Čutil je le, da postaja njegova tegoba neznosna in da se odpira pred njim nevarna pot. Domislil se je, da mora biti to njegovo stanje Klarino delo, in prvič v svojem življenju je začutil do nje kruto jezo. Odmaknil je svojo roko, ki je bila ostala okrog pasu njegove žene.
—	Kako si upaš govoriti kaj takega ? ie vprašal. Ali se zavedaš, kaj tiči v bistvu tvojih besed? To se pravi, da so ženske liki živali, da so stvari brez duše, ki se valjajo pred nogami gospodarja, ki jih zna bolje bičati, poniževati. Res, to je baš misel, da poniža vse moške na stopnjo divjakov, da ubije na svetu vsako viteštvo. Napravil bom konec sviranju tega...
Hipoma se je zavedel, da arabska g^d-ba še povečava njegovo muko. Ob tem zadnjem vzkliku se je Klarin spačeni izraz umaknil bojazni in nenadni prošnji.
—	Desmond, netočen pomen pripisuješ mojim besedam, je začela naglo.
Toda on je bil v zanosu in ni trpel pre-kinjenja.
—	In ti hočeš napraviti, je nadaljeval, iz te ponižujoče nemoralnosti neke vrste posebno lastnost ženske ; ako bi te poslušale, bi morale zapustiti svoja ognjišča, pozabiti svoje dolžnosti, čim bi našle nekje, v kakem izgubljenem kraju mogočno voljo gospodarja, ki bi jih tlačil in usužnjeval. Tako živijo ponižane žene te dežele, one žene, ki sva jih videla danes v Tetuanu, zakrite, zastrte, otovorjene z butarami. Klara, v tebi je nekaj barbarskega !
Izgovoril je to besedo z naglasom človeka, ki hoče razžaliti. Toda ona se je nasmehnila.
—	Baš to barbarstvo mi je pripomoglo do mesta, ki ga zavzemam, je rekla s hladnim nasmeškom. Baš to obožuje vaša civilizacija v meni, to me loči od drugih žensk mojega časa. Zaradi tega me ljubiš ti, Desmond. Da, morda sem bolj divja kot so druge, ženske. Toda misliš, da me to žalosti? Nikakor ne!
—	To morda še pride, Klara, je rekel z nežnejšim glasom.
Zagonetna bela kača
Znova se je zbudilo v njem občudovanje in oboževanje, ki ga je imel zanjo. Med govorjenjem je bila vstala mehanično in stala zravnana v mračni rdeči svetlobi pojemajočega ognja. Tako se mu je zdela liki izredno bitje, ki je zrastlo iz drugačnega sveta, kakor je oni, po katerem blagohotno vodi svoje korake.
—	Sicer pa, je nadaljevala, ne bom nikdar žalostna nad usodo, ki me bo doletela. Žalost je enaka slabosti, slabost enaka nezmožnosti življenja in smrti. Nikoli, ne nikoli me ne smatraj za zmožno, da bi obžalovala eno samo svojih dejanj. Strahovito bi se motil.
Velik čok, izlizan do sredine od plamenov, je zdrznil polahko z vrha grmade in se prelomil. Ena obeh polovic, na kateri so se iskreli zlati ognjeni jezički in odsevali rožnato - vijoličasto in zelenkasto, se je zvalila Klari pred noge. Gledala jo je in govorila:
—• Moja domišljija me more požreti, kakor požirajo ti mnogobarvni plameni ta les, dokler ga popolnoma ne vsrkajo v sebi. Toda nikoli mi ne bo izvabila na lice preziranja vrednih solz!
Vstal je tudi on. Ko je stal, se mu je zdelo, da sliši razločneje godbo, ki se je nadaljevala po Klarinih besedah. Zvoki so bili goreče plamenice, ki so se mu zajedale v meso. Zatrepetal je in divje pogledal okrog sebe. Potem se je pognal, ne da bi rekel besede, v temo proti mestu, kjer so rajali vojaki. Klara je uganila, po kaj je odšel. Skočila je, da bi ga zadržala, toda planil je tako naglo, da je prišla prepozno. Morala ga je gledati, kako beži. Roke so ji omahnile in ostala je pri ugašajočem ognju in pazljivo prisluškovala.
Sladka melodija nevidnega in vztrajnega, svirača ji je nepretrgoma udarjala na uho. Prihajala je, prihajala brez pre-stanka, nepretrgana, vedno enaka. Učinkovala je na Klaro tako grozno, kakor godba v njenih sanjah. Zdelo se je, da je postala njena stvar, da ji je že od nekdaj pripadala in da je le zablodila daleč od nje. Iz globoke noči jo je ta napev vabil, njegovi ostri zvoki so ji prihajali liki glasniki očitanj, nežnih, jasnih, , zapovedujočih. Borila se je, da obdrži svoje noge nepremično na tleh. Če bi bilo tu nekaj, za kar bi se mogla privezati, bi storila, da se upre tej privlačnosti, ki
j! je bila sladka, za katero pa je zijala prihodnost, polna neznanega. Toda tu ni bilo ničesar. Pomislila je na Renfreva in njegovo ljubezen. Toda ta misel se ji je zdela brezpomembna. To je ne bi moglo varovati. Renfrev je le bled pajac, njegova preteklost samo pest pepela, njegovo ime nekaj črk, vklesanih na grob, njegovo življenje slabotna žrtev, da izpolni neznano usodo — ko je vendar vabi v daljavi ta godba !...
Kdor bi bil videl Klaro v tem trenutku, bi se bil zdrznil ob njenem pogledu. Vrgla je raz svoja ramena Absalemov plašč in v poslednjih odtenkih pojemajočega ognja, ki dajejo bitjem in stvarem izraz drugega sveta, je vstala njena drobna postava, zavita v tesno se prile-gajočo obleko, liki telo dolge kače, čisto ravno in drgetaje pod vplivom svojega čarovnika. Godba je bolj in bolj slabela, se vedno bolj oddaljevala v temi in nenadoma utihnila. V tistem hipu se je izvil Klari dolg vzdih, dvignila je glavo kakor osvobojena iz težke začaranosti in zagledala pri taboru Renfreva, ki se je vračal k njej. Videti je bil razburjen.
—	Nobeden naših ljudi ni igral, ji je rekel.
—	O!
Klara se je sklonila, pobrala plašč in si ga ogrnila.
—	Ko sem prišel do njih, sem jih našel, kako poslušajo povest, ki jim jo je pravil Absalem. Bili so tam zbrani okoli njega vsi. Slišal sem piščal v drugi smeri. Brez dvoma je igral kak tetuanski potepuh. Šel sem ga iskat, pa je zvok utihnil. Svirač se je gotovo umaknil, ko me je začutil.
Ostal je še vedno vznemirjen in razburjen. Pogovora nikakor nista mogla znova začeti ; ta dogodek ga je bil popolnoma prekinil. Stala sta drug ob drugem in gledala, kako ugaša ogenj, dokler ni bilo več drugega kakor kup pepela na tleh. Šele tedaj se je Renfrev oglasil, skoro boječe.
—	Klara, je poklical.
—	Da, je odgovorila iz polteme.
—	Če sem ti nocoj kaj rekel, kar ti ni bilo prav, pozabi. Ne vem, kaj mi je bilo. Nisem se počutil na svojem mestu. Mislim, da mi je ta monotona godba razburila živce.
—	Res je.
—	In ne da bi se tega zavedal.
Poiskal je njeno roko in jo stisnil:
—	Da, draga. Rekla sva si drug drugemu več, nego sva nameravala. Kaj ne ?
Klara ni odgovorila, pustîla pa je svojo roko v njegovih. Začasno se je zadovoljil s tem, toda pozneje se je domislil njenega molka. Ker je ogenj popolnoma zamrl, sta si voščila lahko noč v ostrem vetru, ki se je shladil ponoči.
Nobenega dvoma, zunaj nekje, mord» zelo daleč v vetru, je prokleti svirač znova začel s svojo godbo. Veter je prinašal iz velike daljave glasove, kakor če vrtinec zgrabil in nosi probkov zamašek. Glas se je jedva razločeval. Kljub svoji šibkosti pa je ohranil ono svojo značilnost in na Renfreva je učinkoval prav tako, kakor ko je bil blizu in jasen. Jezno je kriknil in se vrgel nazaj na posteljo, zaril glavo v blazino ter si zamašil ušesa.
Ob solnčnem vzhodu je bil ves tabor na nogah.
Klara je bila izginila.
Njena postelja sploh ni bila odgrnjena. Ni se bila slekla. Skoro nor od razburjenja je Renfrev tekal iskaje po planjavi, dirjal v mesto, prosil tetuanskega guvernerja za pomoč pri iskanju in rotil svojega konzula, naj mu pomaga.
Nobenega truda se niso strašili, da bi našli izgubljeno ženo, toda ostalo je vse zaman. Renfrev je zaman prebrskal vso tangersko okolico, jahal po cele dneve, skrušen, zlomljen, obupan. V tem obupu je obtoževal samega sebe zaradi te nesreče. Očital si je trdost nasproti Klari,
očital si ostre besede, ki so mu bile ušle v hipu nejevolje. Umišljal si je, da jo je sam spodil od sebe.
Ko je čez dolgo časa in utrujen od napornega iskanja Renfrev izgubil vsako upanje in se vrnil v Anglijo — tako pre-drugačen, da so ga prijatelji težko prepoznali — je bil dostikrat igrača strašnih misli, katerih se ni mogel ubraniti, kadar si je v duhu priklical spomine na uničeno ljubezen. Zdelo se mu je, da gleda liki bledo prikazen malega arabskega dečka v somraku, povsem zarjavelega, ki se sklanja in duha vonj cvetoče oranžne veje. Spomnil se je, da je Klara takrat želela objeti tega otroka, kakor bi to napravila lastna mati. In videl je v sanjah dolgo, s kopreno zastrto postavo, ki jo je prepoznal kljub njenemu čudnemu oblačilu, kako se sklanja nad detetom. Slišal je godbo iz Klarinih sanj,
ki je očarala kače: zadrgetal je. Kajti čarovnika niso nikoli več videli v Tetuanu niti nikjer drugod, kjer ga je Renfrev dal iskati.
Zelo dolgo po teh dogodkih pa sta dva Rusa — tega ni Renfrev nikoli izvedel — ki sta potovala, da raziskujeta Veliko Saharo, gledala nekega večera pred šotori predstavo krotilca kač, ki je nosil okoli svojega telesa tri kače, belo, črno in pikasto. In mlajši od obeh potnikov je opazil in opozoril na to tudi svojega tovariša, da nosi čarovnik na levem mezincu s težavo nataknjen, droben zlat prstan, v katerem je bil vdelan sijajen črn biser.
• i ш-л&швгл&шВЛ
Vas jamarjev v pariški okolici
Kdo ve, da prebivajo še dandanes komaj 60 km od Pariza jamarji, kakor v polni kameneni dobi? Seveda so ti jamarji vsi polizani od moderne civilizacije in kulture, a njihovim jamarskim bivališčem ne ne* dostaja najmodernejšega komforta. Ven»
dar so to iste jame, ki so rabile ljudem za domovanje že pred 30.000 leti. Neznani predniki, kosmati malo da ne kakor opice, v ostalem pa skoraj goli, so izvršili v teh jamah prva prirejevalna dela s svojimi ka» menitirni sekirami.
Vas francoskih sodobnih jamarjev se imenuje HauteJsle in spada k departe* mentu SeinesetsOise. Silne, na vse strani luknjičave pečine tega ozemlja so bile že po naravi določene za bivališče ljudem in zatočišče pred vsakovrstnimi sovražniki. Odkar so se pojavili prvi ljudje v teh kras jih pa do danes so tudi izborno ustrezale svojemu namenu. Ko sp •• x' ' stvo do sem, so eno izmed jam preure«
dili v kapelo — in v tej kapeli se še da» nes v ši služba božja. Kar se pa tiče sta* novanj, nam kaže že zgornja slika, da ja« marjem ni treba nikomur nič zavidati. Prostorna so in zračna, suha in celo svetla, za notranjo opremo pa skrbi vsaka druži« na po svojem okusu. Vsekakor'ne poznajo sodobni trogloditi	,
zerij sodobnega življena, stanovanjske mizerije. In to je dosti.
Pogled na pristanišče v Skadru
so se vračali s svečanosti domov. Ženske v čudovito barvastih, svetlo-modrih in rdečih prazničnih oblačilih so se videle iz daljave pod mračnosi-vim, jesenskim večernim nebom kakor ogromne potujoče rože. Nezastrti obrazi kažejo, da nismo več v deželi Mohameda, ampak pri katoliških Miridi-tih. Skoro vsi, ki nam prihajajo na-
♦Glej »V albanski prestolnici« v zadnji številki.
(spodaj kralj Ahmed Zogu)
Mračilo se je že, ko smo prišli v mesto. V »Grand hotelu«, kjer je med svetovno vojno bival iz svoje domovine od Avstrijcev pregnani srbski kralj s svojimi ministri, so že vse sobe oddane članom neke mejne komisije in smo se morali zateči pod streho siromašnega italijanskega hotela. Dež, ki je že dolgo pretil, je začel v težkih kapljah padati na zemljo. Morali smo pod pristrešek neke restavracije, kjer
V Skadru
proti, nosijo v rokah velike, široke ribe iz sladke vode, ki so jih nalovili v Skaderskem jezeru. Na tujca učinkuje ta prizor kakor spoznavno znamenje skrivnostne verske sekte.
Po več ur trajajoči avtomobilsld vožnji* smo se približali Skadru, kjer so baš imeli velik verski praznik. Peš, na konjih in na mulah so natn prihajali naproti moški, ženske in otroci, ki
smo nalivali v grla vročega čaja z žganjem. Na vožnji smo se namreč bili docela premrazili. V »Grand hotelu« so nas vendar toliko upoštevali, da so nam pripravili večerjo. Navzlic mejni komisiji nam je hotelir rezerviral majhno mizico. Pri glavni mizi so sedeli oficirji mejne komisije v elegantnih uniformah in so pili šampanjec. Pri malih mizah pa so sedele pozornosti vzbujajoče dame, o katerih poreklu bi bilo težko kaj povedati. Strumne uniforme, svetlikajoča se obličja, našmin-kani obrazi dam in peneči se šampanjec so se družili v trdi luči karbidne svetiljke kakor v prizorih vojnih filmov, kjer lahkomiselni vojskovodje flirtajo z lepimi vohunkami, na bojišču pa padajo vojaki kot žrtve izdaje.
Dež ni hotel nehati. Zaman so bili naši plašči in dežniki. Na kratki poti od hotela do prenočišča nas je dež popolnoma premočil. In vso noč smo v pol-snu slišali, kako pljuska voda. Sele naslednje jutro je dež ponehal, pred cesto našega stanovališča pa se je zlivala rumena reka, ki je tako narasla, da je segala skoro do prehoda. Avtomobilom, ki so prevažali tujce, je segala voda do stopnic.
Šofer, ki nas je vozil, je povedal, da bo skoro nemogoče vrniti se v Tira-no, ker je pot najmanj pol metra pod vodo. Zato smo porabili prosti čas za obisk prodajalne s fotografijami in filmi. Ko smo stopili v trgovino, je začelo zopet neusmiljeno liti. Bili smo kakor ujeti. Avtomobilska vozila se niso mogla nikamor premakniti in so stala žalostno in brez moči v blatnih valovih.
Naš položaj je bil komičen in mučen hkrati. Noben avtomobil, ki je sicer tako ponosno stal sredi ceste, ni mogel dalje, la še se dogaja, da govoriči človek, kako lahko obvlada pri-rodo! Neprijetnost našega položaja omiljuje zgolj dejstvo, da smo našli v lastniki prodajalne kulturne ljudi, ki govore francoski in nemški. Prinesli so nam na mizo kavo ter nam ponudili lahkih albanskih cigaret. Lastnik trgovine je namreč švedski konzul. Navzlic naraščajočemu dežju je bil optimist in je tolažil sina, ki se je bal, da bo voda poplavila trgovino. Tudi konzulova žena se je bala. Rodom iz Pariza živi že osem let v Skadru. Z je-čečim glasom je pripovedovala, da curlja voda že skozi streho v spalnice, kjer je morala razprostreti dežnike.
Slednjič se je vreme nekoliko ugnalo. Poplava na cesti pa seveda še ni bila premagana. Ce smo hoteli priti v svoja prenočišča suhi, bi bili morali sezuti čevlje in nogavice, hlačnice pa visoko privihati. Ker pa nismo hoteli storiti tega, smo morali privoliti, da so nas odnesli močni Albanci na ramenih.
Šele v poznih popoldanskih urah se je voda odtekla. Poslužili smo se prilike in odkorakali naravnost pred policijski komisarijat, da bi nam vrnili potne liste, ki so nam jih bili odvzeli prejšnji večer, ko smo se bili pripeljali v Skader. Toda zaradi poplave so bili tudi uradi zaprti. Sele po večurnem čakanju so nam vrnili papirje. Slične formalnosti so s potnim listom v vsakem kraju na dnevnem redu. Treba je priznati, da ne pripomorejo baš k po-vzdigu tujskega prometa, čeprav velja priznati, da so uradniki vljudni in korektni.
Peljali smo se skozi še vedno poplavljeni bazarski del v grad, čigar zidovi in stolpi se dvigajo kliubovalno nad mestom. Sezidali so ga Bizantinci, dogradili pa Benečani. Stavba je bila tako trdna, da so jo morali Turki oblegati nad deset mesecev. In še potem jo je prisilila k predaji šele eksplozija smodnika. Krasen je razgled z utrdbe po Drinski dolini.
V mraku smo se vrnili v mesto. Redke svetiljke so obsevale cesto, po kateri smo se vračali. V takšnih deževnih jesenskih dneh opazi tujec mnogo razločneje nego sicer, kako težke čase ima za seboj to mesto z velikimi, še iz turške dobe izvirajočimi vojašnicami in vladnimi poslopji. Nekoč je bilo središče obrti in trgovine velike dežele. Danes pa izpodrivajo albanske izdelke cenejši produkti od zunaj. Tudi upanje, da bo Skader povzdignjen v albansko prestolnico, se ni uresničilo. Vse to pojasnjuje, zakaj ima to mesto, ki je še za časa avstrijske zasedbe v svetovni vojni štelo 40.000' prebivalcev, danes jedva 22.000 duš. Nekoč naj-obljudenejša albanska naselbina je danes prišla tako daleč, da jo je po številu prebivalstva prekosila celo Korica.
Kako še obvaruješ -
--= želodčnega raka
Skrbno sestavljeni statistični pregledi pravijo, da umre na želodčnem raku približno 5% oseb, ki prekoračijo 40. leto svoje dobe. Med nesrečniki, ki trpe na raku, pa pokosi smrt celo 30% vseh za želodčnim rakom bolnih.
Londonski zdravnik Hurst se je zategadelj z vso vnemo posvetil proučavanju vzrokov nastanka te bolezni in je tudi sestavil seznam zaščitnih pravil, ki se jih velja držati, da se želodčni rak ne razvije. Svoja izkustva je Hurst priobčil v medicinskem vestniku »The Lancet«. Tam pravi:
Očividno je, da se. rak v neštevilnih primerih razvije na podlagi kroničnega želodčnega katarja, tega pa povzroča časih premočno, časih preskromno izločanje želodčne kisline. Osebe, čijih želodec izloča preveč kisline, trpe pri polnem želodcu na hlipanju in na žgočem občutku, spominjajočem na grenčico. Pri drugih se zopet pojavljajo bolečine v želodcu pri praznem želodcu. V takih primerih velja bolečine omiliti z zauživa-njem primerne hrane, ki nam, pravilno uporabljana, popolnoma odstrani bolezen. Seveda pa je često kriva bolečin tudi nesmotrena in nepravilna prehrana, kar se kaže posebno pri ljudeh, ki preveč jedo. Tisti, ki trpi na pomanjkanju želodčne kisline, ima občutek polnega želodca, po vsaki jedi se mu hvali (riga), nima pravega teka in tudi ne prebavlja pravilno. Zadnjo besedo v diagnozi pa ima kemična preiskava želodčnega soka, ki se mora večkrat ponoviti pri praznem želodcu in tudi potem, ko bolnik za-užije nalašč zato pripravljene jedi. Rontgeniziranje nažalost v večini takih primerov ničesar ne pove in se na to metodo tukaj ni mogoče zanašati.
V zdravljenju tega stanja, ki često pomeni odvrnitev želodčnega raka, igra glavno vlogo poleg nekaterih primernih zdravil, katere zapiše zdravnik na podlagi svojih preiskav, dijetetična prehrana. Že dunajski zdravnik Mosskowitz je nedavno opomnil, da je kriva večine primerov želodčnih bolezni preobilna, zlasti profinjena in prezačinjena hrana. Seveda prispevajo k temu svoj delež še drugi vzroki — zauživanje alkohola, kave in nikotin, ki silijo želodec in čreva k vnet-
ju in s tem nekako ustvarjajo podlago za raka. Ljudje pa ne bi smeli zapadati tudi v nasprotno in misliti, da se da pred rakom očuvati z zauživanjem sirove hrane. Tudi sirova hrana, ki se ne zauživa zmerno, lahko več škoduje nego koristi. Škoduje pa zategadelj, ker otopi želodec in tudi sicer oslabi organizem. Nad vse važno pa je temeljito in dobro žvečenje, ki podpira želodec v najizdatnejši meri. Seveda zahteva žvečenje dobre zobe, zato ni brez pomena stanje našega zobovja. Samo tisti, ki ima dobre zobe, se bo lahko boril z uspehom proti nastajajočim nevarnostim za želodčne bolezni. Pravilna nega zob namreč onemogoča razne okužbe in zastrupljenja, o katerih se je zadnje čase toliko razpravljalo na kongresih zdravniških strokovnjakov. Nič manj važno je pravilno ravnanje z bolnimi bezgavkami v grlu, ki škodujejo želodcu deloma s požiranjem nez Irave sline, deloma ga obremenjujejo s splošnimi infekcijami, ki imajo često svoj izvor v bolnih bezgavkah.
Kdor se hoče torej pravočasno očuvati raka, bo resno pazil na svoj želodec in ne bo podpiral nastanka bolezni z nemarnostjo, ki ustvarja pogoje za to šibo človeštva, ki stopa vsak dan bolj na mesto dosedanje zavratne morilke človeštva — jetike. Dunajskemu učenjaku prof. dr. Freundu se pa je pred kratkim posrečilo najti novo pot za lečenje že nastopivšega želodčnega raka, ki obeta popoln preokret današnjega zdravljenja. O tem bomo poročali podrobneje.
NAPREDEK BRZINE
Prvi parnik, S a v a n n a h, je 1. 1819. rabil 21 dni iz istoimenega mesta do Liver-poola. Znaten napredek se je dosegel sto-' prav 1. 1838., ko je Great Western priplul v 15 dneh iz Bristola v New York. L. 1851. je Pacific isto razdaljo prevozil v 9 dneh. Pred malo leti je Leviathan napravil znamenito vožnjo od Cherbourga v New York v 5 dneh 6 urah 21 minutah. M a u r e t a n i a pa ga je še prehitela. Od Plymoutha v New York je potrebovala samo 4 dni 17 ur 49 minut. Nato se je Bremen postavil na čelo: od Cherbourga do New Yorka je priplul v 4 dneh 17 urah 42 minutah. Najnovejša izmed najkrajših voženj je ona, kjer je E u r o p a pridobila še 3S minut nad Bremenom.
s
Za odpravo smrtne Razni =
= na Angleškem
V	zakonikih skoro vseh kulturnih dežel je paragraf, ki izraža po svojem zmislu vedno eno in isto: Kdor ubije človeka namenoma in s preudarkom, se kaznuje s smrtjo, človek je uničil človeka. Dejanje je izvršil človek, ki je s tem postal morilec, in tako hoče zakon, da se žrtvuje tudi ta in da se uniči tudi njegovo življenje.
V	mnogih primerih pa je pustil zakon odprto še zadnjo možnost — za zločinca: pokora za zločin ne bodi smrt, ampak dosmrtna ječa — počasno umiranje za zidovi ječe. V tem primeru rešijo zločinca »olajšujoče okoliščine«, ki so jih dovolili sodniki in porotniki voči-gled preteči smrti, ki bi bila nastopila bodisi s krvnikovo sekiro, giljotino, električnim stolom ali z vešali.
Kljub vsemu temu pa je smrtna kazen ostala in se je v posebno »brezupnih« primerih tudi izvajala, kakor poprej. V začetku našega veka pa so se začele psihologija, sociologija in ju-Tistični strokovnjak vedno bolj baviti s »smrtnim paragrafom«. Pozornost vzbujajoče spise Lombrosa o psihologiji zločina so deloma odklanjali, delo-la pa so jih — zaradi temeljne tendence — odobravali. Začeli so razpravljati o Freudu, Kraft-Ebingu in drugih. Nastala je nova znanost, ki so jo krstili na ime »socialne psihologije« in ljudje so se začeli intenzivneje baviti tudi z vprašanji razsodb. Bolj nego dotlej se je začel upoštevati motiv kaznivega dejanja: postavili so vprašanje čemu in odgovor nanj je odločil usodo obtoženca. Istočasno se je rodilo v raznih kulturnih deželah novo gibanje za odpravo smrtne kazni.
V	tej zvezi je vredno omeniti dejstvo, da je angleško pravno pojmovanje bilo bistveno drugačno od pravnega pojmovanja drugih dežel in da so doslej težnje po reformah zadevale na trdovraten odpor merodajnih avtoritet. Šele v najnovejšem času je prišlo do presenetljivega preokreta. Angleški parlament je pooblastil poseben odbor z nalogo, naj preišče Čapital Punishement Bili, t. j. zakonski osnutek, ki razpravlja o zagovarjanju in odklanjanju smrtne kazni. Vsi izvedenci v pravni stroki in
izvrševanju kazni se zaslišujejo in njih izjave se dajejo na zapisnik. Kot zadnja instanca odloča parlament. Od doslej znanih mnenj naj kratko omenimo le izjavo , zdravnika v wandsworthski kaznilnici, d/r. Alana C. Pearsona. ki se je najprej izrekel za smrtno kazen. Morilci se po njegovi teoriji delijo na tri stopnje. Smrtna kazen za morilce prve stopnje naj bi bila enaka za moške in za ženske.
»Povprečni morilec«, pravi dr. Pear-son, »je človek, ki se ni nikoli vadil v obvladanju samega sebe in zelo težko je najti pri njem kakšno sled kesanja«. Zdravnik je zdravil kakih 30 oseb, ki so bile zaradi umora obsojene na smrt in je bil navzoč pri 17 usmrtitvah. Kot zagovornik smrtne kazni se izjavlja za obešanje, češ da povzroča obešanje še najmanj bolečin, smatra pa, da je čas med razsodbo in izvršitvijo kazni prevelik. Neki mož je bil n. pr. v juliju obsojen in šele v septembru justiificiran.
»Učinek, ki ga ima čakanje na obsojenca. je uvaževanja vreden. Preiskal sem zdravstveno statistiko obsojencev. Zelo poredkoma .se primeri, da obsojenec izgubi na teži, kadar pričakuje dneva usmrtitve.
Osebe, ki sem jih preiskal, se mi niso videle nesrečne. Zdelo se je, da so se vdale v svojo usodo. Spale so dobro in jedle s slastjo. Vsem je bilo dovoljeno kaditi. To učinkuje po moji sodbi pomirjevalno.« Nadalje je izjavil nekaj, s čimer ne bi mogel soglašati skoro noben jetniški zdravnik na kontinentu: »Človek, ki pričakuje justifikacije, se v splošnem zdravstveno mnogo opomore. Postopek po svetopisemskem načelu »življenje za življenje« je edino pravilno stališče napram zločinu umora.« Ta trditev se nikakor ne krije z kazenskopravno prakso sodišč na kontinentu. Francija postopa n. pr. pri presojanju zločina, pod vplivi svojega južnjaštva, zelo milo, pa tudi nemški sodnik navadno, kakor so pokazali razni primeri zadnjega časa, ne posploši omenjenega svetopisemskega izreka. Neki drugi angleški pravni veščak. jetniški ravnatelj Wal-te-r Middleton, ki je prisostvoval 30 ju-stiiikacijam, je izjavil odboru, da se mu
obešanje zdi pač najboljša metoda justi-ficiramja. Nameril je na morilce, kii so bili po svojih nravstvenih svojstvih normalnim ljudem povsem enaki. Tudi on se je izjavil za smrtno kazen.
Obsojenca stražita v angleških jet-nišnicah vedno po dva paznika. In če ne bi ta dva paznika često prostovoljno igrala z jetnikom kart ali dame. bi po mnenju omenjenega ravnatelja jetniki zaradi enoličnosti popolnoma otopeli.
Morilec ne dobi zadnjo noč pred ju-stifikacijo nikakega pomirjevalnega aii uspavalnega sredstva, ponudijo pa mu
tik preden ga odvedejo na morišče neko količino alkohola.
Med najbolj znanimi zagovorniki za odpravo smrtne kazni bodi omenjen guverner ameriške kaznilnice Sing Sing Lewis E. Lawes. (Qlej članek »Dom električne smrti«, Žis, knjiga VI., str. 517.)
Londonski odbor je poleg Lawesa povabil na razgovor o odpravi smrtne kazni najodličnejše veščake kontinenta, Francoze, Nemce, Belgijce in Nizozemce. Zdi se, da bo osnutek zakona doživel še marsikaikšno krizo, preden bo postal zakon.	H. B.
Byrdov povratek
:\oben vojskovodja starega Rima ni bil pri svojem zmagoslavnem po* vratku tako proslavljen, kakor je bil novi ameriški admiral Bvrd pri svojem povratku z južnega tečaja. Topovi so pokali in ves New York je bil na ncx gah. Svečanega sprejema pred magistratom se je udeležilo nad 500.000 ljudi. Kot najvišjo čast pa mu je predsedik Hoover izročil to medaljo državne Geografske družbe, ki pomeni v Zedinjenih državah najvišje od* likovanje svoje vrste.
mmaii
Zakaj se „tunel" ne bo gradil?
Kakor znano, se je angleška vlada izrekla proti gradnji železniškega predora pod Rokavskim prelivom.
Ko so kratko pred nastopom Mac Do-naldove vlade zopet začeli proučevati stari načrt Kanalskega tunela, je vse kazalo, da se bo to pot projekt uresničil, zakaj nova vlada je bila gradnji zelo naklonjena, ho-teč si s tako velikopoteznim delom, ki bi dajalo tisočem delavcev zaslužek, pridobiti simpatije med narodom.
Potem pa je Mac Donaldova vlada izne-nada izpremenila mnenje in načrt zavrnila,
zakaj prvemu stadiju nekritičnega navdušenja so kmalu sledili resni pomisleki in ugovori odbora za obrambo angleškega imperija. Ta odbor je več mesecev proučeval načrt podmorskega predora iz vojaških in gospodarskih vidikov in slednjič prišel do zaključka, da gradnje ni priporočati.
Načrt so pokopali gospodarski in vojaški pomisleki, čeprav slednji niso bili posebno tehtni, ker so vojaški strokovnjaki mnoge stare predsodke že opustili. O tem, da bi tunel ogrožal ponosno »insulariteto« in »Splendid isolation« države, se skoro že ni
več govorilo. Nekdanji strah pred nemško invazijo po kopnem je že davno minul, časi, ko so se Angleži bali, da bi Nemci ne zgradili podmorskega predora iz Hamburga na Angleško, so se preživeli in tudi varnostnemu morskemu pasu, ki loči Anglijo od celine ni več zaupati, odkar je mogoče z dalekostrelnimi topovi iz Calaisa obstreljevati Dover in celo London.
Odločilni pa so bili gospodarski pomisleki. Gradnja bi zahtevala ogromna denarna sredstva, ki jih pa vlada navzlic temu, da bi s tako velikopoteznim delom precej omilila brezposelnost, še nujneje potrebuje drugod. Vrhu tega je tudi rentabilnost tunela še nerešeno vprašanje, zaradi česar se tudi privatna industrija zanj nič kaj ne ogreva.
Družba, ki bi hotela zgraditi predor, bi morala liki graditeljicama Sueškega in Panamskega prekopa razpolagati z milijardno glavnico, ki pa je mogoča samo pri popolni garanciji, da bo podjetje res nekaj dona-šalo. Pri Sueškem in Panamskem prekopu so se dali dohodki od prometa precej točno zračunati, kar pri tunelu ni mogoče. Teoretično izračunani prirastek potniškega in poštnega prometa čez preliv ni zanesljiv, odkar se tod razvija čedalje živahnejši zračni promet. Kazen tega omenjena prekopa nista mogla v ničemer škodovati že obstoječim gospodarskim napravam, dočim bi Kanalski tunel poleg drugega zelo oškodoval ladjeplovbo in zračni promet, kjer so naloženi velikanski kapitali.
Navajajo se celo tehniški pomisleki, češ da izvedljivost predora še ni povsem gotova.
Vse obravnave je vlada objavila v Beli knjigi, kjer navaja šest glavnih odklonilnih razlogov: Vojaške pomisleke, tehniške ovire, velike stroške, neznaten učinek na brezposelnost, dvomljivo rentabilnost in velike kapitale, ki bi bili za dolgo let neproduktivno vezani.
Kar se tiče tehniške izvršljivosti tunela je pripravljalni odbor prejel od treh največjih angleških podjetij za gradnjo predorov nasvet, da je treba brezpogojno naj-prvo zgraditi vodilni ali poskusni predor, preden se izdelajo dokončni načrti za glavni tunel. Vodilni predor bi veljal le poldrugo milijardo dinarjev, dočim bi pravi tunel
zahteval skoraj 7 milijard investicij, ne vštevši stranskih naprav. Vodilni tunel bi zaposlil vsega skupaj kvečjemu tisoč delavcev za pet let, a glavni predor še 6000 delavcev nadaljnja tri leta.
V Beli knjigi se nadalje poudarja, da se niti trgovske in industrijske zbornice, niti poljedelske institucije niso brezpogojno izrekle za gradnjo tunela. Tujski promet bi najbrže narastel, a prej ko ne bi tunel izvabil več Angležev na kontinent kot obratno.
Na prvi mah se vidi, da so ugovori proti gradnji tunela v glavnem isti, kot se vselej in povsod navajajo proti vsaki velikopotezni novotariji. Ni pa mogoče oporekati, da bi bila v sedanjih okoliščinah gradnja tunela tvegan skok v temo. Kanalski tunel se bo nekoč prav gotovo gradil, ker leži v pri-rodni liniji človeškega razvoja. Toda generacija, ki se bo lotila tega velikanskega podjetja, bo lahko začela samo na podlagi neomajno trdnega gospodarstva, ki bo v tako obče koristne naprave lahko brez pomisleka vložilo velikanske vsote. Od tako povoljnega stanja pa je angleško gospodarstvo danes še zelo daleč.
Slava harmoniki
Koliko je na zemlji čudovitih škatlic? Mednarodna zveza za širitev radiotonije objavlja statistiko dovoljenj v Evropi dne 1. januarja 19:30: V Nemčiji 3,066.682, v Angliji 3,025.033, v Avstriji 365.537, na Danskem 325.047, v Estonski 15.360, na Madžarskem 276.819, na Irskem 25.733, v Italiji 85.000, na Letonekem 29.440, v Litvi 10.706, na Norveškem 71.188, na Nizozemskem 139.933, na Poljskem 202.586, na Ruskem 580.000. na Švedskem 427.564, v Švici 75.931, na Turškem 1700, v Jugoslaviji 22.051. Manjkajo Francija, Španija, Belgija — in Zedinjene države. Kadar bodo vse številke zbrane, bo učinek presenetljiv. Iz statistike se zmeraj kaj navadiš. In veste, katero gl.iebi-lo najbolj ugaja? Šumelice, mehi, mešički, ki se jim tudi harmonika pravi.

ЛŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljva ul. 5. Naročnina za inozemstvo. ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do*
larja na leto.
Udaja Zu konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodno tiskarno d. d.c kot tiakamarja Fran Jezersek. — Vsi y Ljubljani
— LXXI —
tovi mešanici kot del morilnega sredstva. Našli so ga v notranjih organih njegove žene in njegove pozneje ekshumirane tašče. V tem primeru sta bila kriva zločina baje pohlep in erotika hkrati. Pritchardovo ženo je 1. 1865. napadla neka trdovratna bolezen. Njena mati, gospa Taylor, je prihitela iz Edlnburga, da bi jo negovala. Umrla je popolnoma nepričakovano v februarju 1866. Zet je pojasnil vzrok njene smrti na kratko z besedami: »Kap.« In 18. marca je pobrala smrt še ženo. Gospa Taylor je zapustila svoji hčeri obresti od vsote 1500 funtov. V Pritchardovi želji, da bi te obresti dobil zase, je sodišče videlo zdravnikov pohlep po denarju in motiv za umor tašče. Zakaj pa je umoril tudi svojo ženo? Pojasnilo je čisto enostavno: petnajst in pol letna služkinja je zanosila z njim. žena je to vedela. Pritchard je služkinji obetal, da jo vzame za ženo. Dve leti pred tem dogodkom se je neka služkinja v zelo sumljivih okoliščinah pri nekem ognju na podstrešju zadušila v dimu in zoglenela. Tudi to dekle se je čutilo mater. Oče nerojenega otroka je bil Pritchard ...
Podobne okoliščine najdemo tudi pri nemškemu zdravniku dr. Jahnu v Quellen-dorfu pri Dessauu. Zdravnik se je bil za-plel v razmerje z neko lahkoživko, katere sorodnike je lečil. Dekle je zanosilo in je zahtevalo od Jahna sredstvo za odpravo plodu. Dr. Jahn ji je nekaj zapisal, a še tisto noč je dekle umrlo. Pri raztelesenju se je pokazalo, da ji je zdravnik zavdal z redkim strupom koniinom, ki se je našel v Jahnovi lekarni. Dne 5. junija 1861 je bil dr. Jahn obsojen na smrt. Zjutraj istega dne pa se je obesil v svoji celici.
Tudi 29-letni bingenski zdravnik dr. Rich-ter je menil, da se ne more otresti svoje ljubice. V znanem procesu, ki se je vršil v Bonnu in ki je čitateljem dnevnikov gotovo še v svežem spominu, je prišlo na dan, da je umoril bivšo bolničarko gospo Ker-tens s srčnim strupom strofantinom. Rich-ter je bil tri ure in pol, ko se je Merten-sova zvijala v neznanskih bolečinah, navzoč ob postelji bolnice. Obsodili so ga na smrt, potem pa pomilostili na dosmrtno ječo.
Zdravniki — morilci svojih žen
V švicarskem mestecu Langnau je umrla 18. decembra 1925 po štiridnevni bolezni žena *dr. Maksa Riedela. Ko so raztelesili njeno truplo so našli, da je bila zastrupljena z arsenikom. Njena nenadna smrt je postala sumljiva zaradi tega, ker sta se zakonca po daljši ločitvi zopet pobotala in pričela živeti skupno življenje. Zdravnikova prejšnja ljubica in zaročenka Antonija Guala je namreč živela z zakoncem pod isto streho. Zakonca sta se zaradi nje ponovno sprla. Kmalu nato je zdravnikova žena zbolela. Mož je — da ne bi padel nanj kakšen sum — poklical k njeni bolniški postelji dva tovariša zdravnika. Vendar je
bila bolezen takšne narave, da se ni dalo bolnici nič pomagati. Seveda je zdravnik tajil, da bi bil svoji ženi zavdal. Trdil je celo, da je žena izvršila samomor. Vendar ga je sodišče spoznalo krivim in njega in njegovo ljubico Gualo obsodilo na dvajset let ječe. Zdravnik je skušal po obsodbi doseči revizijo procesa, v kar pa niso privolile oblasti.
Tudi monakovski zdravnik dr. Braunstein je bil obtožen, da je zavdal svoji ženi. Bil pa je le tako oprezen, da je velel njeno truplo upepeliti. Tako ni bilo mogoče dokazati, če je kriv ali ne in sodišče ga je oprostilo.
K sklepu naj še omenimo slučaj kôlnske-ga zdravnika dr. Broicherja in angleškega vojaškega zdravnika Clarca. Oba sta se hotela znesti nad možema svojih ljubic. Oba sta stvari tako uredila, da so jima prinesli žrtvi v bolnišnico. 'Upala sta, da jih bosta na ta način najlažje odpravila na drugi svet. Vendar je začela oblast v obeh primerih sumiti. Zdravnika sta se zelo vštela. Clarc je bil obsojen na smrt, dr. Broicher pa na dosmrtno ječo.
Clarcov primer se je zgodil v Indiji, žena poročnika Fulhana, zdravnikova ljubica, je mešala v jed, ki jo je dobival mož na mizo, količine atropina in arzena. Ta proces je trajal tako dolgo, da so morali odnesti bolnika v Clarcov lazaret. Ko je mož umrl, je Clarc zabeležil v službene listine, da je bolnik umrl na posledicah omehčanja možganov. Ni trajalo dolgo, pa je vzel Fulhanovo vdovo za ženo. A sreča njegovega zakonskega življenja je bila kratka. Oblasti so postale pozorne na to dejstvo in mož je plačal svoj zločin s smrtjo.
Slučaj dr. Broicherja se je odigral 1. 1927. v Kôln^i. Naključje je naneslo, da je mož Broicherjeve ljubice, inženjer Oberreuter zbolel na hripi. Dr. Broicher je »lečil« bolnika z digalenom. Nato so ga prenesli v Broicherjev oddelek v bolnišnico. Z dovoljenjem« bolnika je začel tam zdravnik zdraviti pacienta s savanurolom zoper sifilis in mu je v tej kuri podal dozo, ki je učinkovala smrtno. Broicher je pobegnil s svojo ljubico na Holandsko, kjer so ga prijeli, pripeljali nazaj v Nemčijo in ga postavili pred sodnike. Obsojen je bil na smrt.
Čisto ob strani teh doživljajev pa stoji primer vilnskega zdravnika Pančenka. Ta je namreč zavdal mlademu milijonarju Bu-turlinu. K dejanju ga je pregovorilo Bu-turlinovo sorodstvo. Na razpravi je Pan-čenko priznal, da je postal žrtev pregovarjanja in da je pacienta zastrupil. Zato ga je sodišče obsodilo na dosmrtno ječo.
L. R,
S dir» a sîovensGa teden s/ca revija
ŽIVLJENJE UN SVET
ki daje na leto dve knjigi, vsako po več kot 700 strani poučne in zabavne vsebine s številnimi slikami, končuje
7. ИШЈИС.О
in vabi pred začetkom osme knjige vse one, ki še niso naročeni nanj, da pristopijo v krog njegovih naročnikov, kajti čim višja bo naklada, tem boljša in cenejša bo revija
Naročnina je neznatna:
za 40 Din nad 700 strani poučnega in zabavnega štiva s par sto ilustracijami in umetniškimi slikami je naravnost malenkost!
ПагзШпа il lahko pluje četrtletno 20 Din ш mesečno 8 Din
Uprava in uredništvo
Življenja to sveta
LjuMjnnn, Knafijeva ulica šL 5