PETER SEMOLIČ
Krogi na vodi
Kavč
reči zvestoba končno nam oči odpira Zbignieu) Herbert, Stolček
Po dolgem času spim v postelji svoje mladosti.
Pravzaprav niti ni postelja, ampak kavč.
Zakrpan, na sredini udrt, z zateglo tožečimi vzmetmi.
Malokdo bi na njem ležal brez strahu. Meni pa je ljub kot polomljena igrača.
Skozi petnajst let sva združno vzdihovala.
On od moje teže,
jaz od povišane temperature,
slabih ocen, nesrečne ljubezni.
Bilje moj krilati konj,
moja Argo, moj samotni otok.
V vsakem trenutku odlični tovariš.
Potem sem zapustil dom, starše in mladost.
Prišle so druge postelje, postelje za eno noč v cenenih hotelih, po mleku dišeče postelje dekliških sob, trd vojaški pograd.
Prišla je vzmetnica,
ki jo kot ahasver nosim po svetu.
A nobeno teh ležišč nima imena. Ime je rezervirano samo zanj.
Zato ga ponoči pokličem.
Odgovori mi s tihim zvestim ječanjem.
Ki rahlo nakodra gladino noči.
Sodobnost 1999 / 378
Krogi na vodi
Dalmacija, poletje 1985
Spominska slika: Postaja.
Ne hrupni glavni kolodvor,
lesketav od naglice,
niti zaspani peron provincialnega mesteca
v opoldanski pripeki.
Ampak pusto izogibališče v času sieste.
Nekaj praznih tetrapakov leži naokrog, razpokan kondom, plesniv sendvič, obledela časopisna stran.
Potepuški pes ovohava smetnjak. Nedaleč proč se vrabec kopa v luži prahu.
Trajanje in minevanje
se nedeljena vpisujeta v slednji dih vetra.
Ki dremavo lista liste bližnjih dreves.
Zakaj bi se sploh kdo ustavil tukaj? Toliko lepših krajev je na voljo za počitek ali zabavo ali za oboje.
In bog ne daj, da bi se tu pokvaril avto! Telefon je tako daleč.
Pridem utrujen.
Sonce mi je opeklo zatilje.
Sedem na polomljeno klop.
Iz žepa na srajci potegnem prepoteno beležko in grafitni svinčnik in napišem pesem.
Sodobnost 1999 / 379
Krogi na vodi
Odisej pri Fajakih
Je neka skalnata obala. Je neka skala, obrasla s školjkami.
Je neka ženska,
ki se morda spominja,
ki se morda ne spominja...
Je puhasto deško telo, še neimenovano z dotiki... Atena mu je za to noč podelila še neznano mu lepoto.
So ti verzi, kijih ženska morda bere.
So morda spomini: »Nekoč sem bila dekle ...«
So galebi, odsotni s prizorišča, nevidne ribe...
Je njeno ime,
ki ga diskretno zamolčim.
Je vonj po algah. Je okus slane kože. Morje spi v njej.
So zvezde v morju in zvezde na nebu. Reče: »To ni ljubezen, to je igra.«
Je prikupna zmedenost, ko krilo prekrije kamen, ko roka zatava v še nikoli občuteno strast...
So dolgi jesenski dnevi,
brezciljni sprehodi,
so neskončna branja Mostarskih kisa...
Je pogovor s sabo:
»Mar to res ni bila ljubezen, Nausikaa?«
Je Eric Burdon, ki poje:
»She was broivn and I was pretty green ...«
Sodobnost 1999 / 380
Krogi na vodi
Zbigniew Herbert
Umrl je. Ne vem, zaradi česa.
V časopisni notici piše le,
daje bil kandidat za Nobelovo nagrado.
Kot da bi bilo to res pomembno.
Daje napisal šest pesniških zbirk. Za snopič gledaliških iger. Nekaj knjig esejev.
Najboljša med njimi je Barbar v vrtu.
Z zagovorom templarjev.
In Pierom della Francesca
v svetlobi toskanskega popoldneva.
Piše še, daje bil zakoreninjen v židovski tradiciji.
Nič pa o mestecu Braclaiv »sredi črnih sončnic«.
0 tem, kako je, ko ti pogori dom. 0 pregnanstvu.
Zdaj bodo pisali nekrologe. Tisti, ki so ga poznali.
Tisti, ki ga niso poznali,
se bodo košatili z zlato učenostjo.
Strinjali se bodo v enem, daje bil velik.
Nihče pa ni slišal, kako so ob njegovi smrti zaihtele stvari.
Sodobnost 1999 / 381
Krogi na vodi
Drumcliff
Pa sem tu, zlati mrtvak.
Prešel sem sedem let, pol kontinenta
in dve morji.
A Ben Bulben skriva glavo v oblakih.
Bi ti bil všeč?
Bi moji verzi potešili tvoj narcisizem?
Biki me prebadajo s pogledom izza bližnje ograde.
In nekaj kilometrov od tod
umazano mesto Sligo drsi v smrdljivi zaliv.
Ti pa ležiš tu, kot da ni nič,
skrit za zlatimi črkami epitafa.
0, kakšna oholost!
Pred smrtjo si napisati nagrobni napis.
Ali pa je to razkazovanje veščine v času, ki ti je bil odvzet?
Morda bi se ti zdel žaljiv, ker te obkladam s psovkami in neokusnimi vprašanji.
A vse, kar si želim, je,
da bi se lahko pogovarjal s teboj na višini,
ki ti pritiče.
Se pravi, ne v pogojniku, ampak v trdilnih stavkih, smolnatih od izkušnje.
Molčiš? Tudi prav. In jaz ne morem jokati.
William Butler Yeats, klanjam se ti. Z vsem svojim dostojanstvom.
Sodobnost 1999 / 382
Krogi na vodi
Pred odhodom
A pot mi morajo pokazati mrtvi... Seferis, Pomorščak Stratis med agapanti
Ne sprašuj mrtvih za pot. Ne morejo ti pomagati. Izgubljeni v vonju cvetlic, navzoči le še v razliki med travno bilko in poletno sapo, ki jo upogiba. Njihovi glasovi so zmedeni kot veter v vrveh.
Njihovi nasveti ničevi kot zlomljeno veslo. In zakaj bi sploh hotel, da te usmerja prsteni prst? Zakaj bi si želel, da te tlači njihova mrtva teža? Mar bi rad poslušal tožbo o zgrešenih poteh?
Mar bi rad, da te z mrtvo krvjo privežejo nase?
Vsaka pot, ki jo izbereš, bo enako dobra kot tista,
ki ti jo kažejo slepe oči. Zato ne sprašuj mrtvih za pot.
Zamenjaj njihovo tiranstvo za novo jadro. Na novo premaži trup. Naj ne bodo besede mrtvih tvoj zemljevid. Raje glej morje, lahkotno igro valov.
Sodobnost 1999 /  383