Kakovostna starost, let. 17, st. 1, 2014, (55-76) ©2014Institut Antona Trstenjaka SIMPOZIJI, DELAVNICE 20. IAGG SVETOVNI GERONTOLOŠKO-GERIATRIČNI KONGRES Seul, Koreja, 23. do 27. junij 2013 Mednarodno združenje za gerontologijo in geriatrijo (International Asssociation of Gerontology and Geriatrics - IAGG) ima poslanstvo spodbujati vrhunsko raven dosežkov gerontološkega raziskovanja in izobraževanja po vsem svetu ter sodelovati z drugimi mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami pri spodbujanju in uveljavljanju gerontoloških interesov. To poslanstvo je usmerjeno tako na svetovno raven kot na korist vsakega člana združenja. Spodbujati želi kar najvišjo raven kakovosti življenja starajočih se ljudi. Začetek združenja segavleto 1950,kojebilo v Liegu v Belgiji osnovano Mednarodno združenje gerontoloških društev. V začetku julija tega leta je bil tam 1. svetovni gerontološki kongres, na katerem je sodelovalo 113 predstavnikov iz 14 držav. Pozneje se je združenje preimenovalo v Mednarodno združenje za gerontologijo, leta 2005 pa so na kongresu dodali imenu še geriatrijo; že ves čas je bilo namreč v ospredju spodbujanje geriatrije - medicinske veje, ki se posveča starejšim ljudem. IAGG deluje v tesni povezavi s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO). Danes se IAGG deli na predstavništva petih kontinentov: Evrope, Azije in Oceanije, Severne Amerike, Južne Amerike in Karibovter Afrike, ki imajo svoje podružnice v več kot 64 državah po svetu in štejejo skupaj nekaj več kot 45.000 članov. Je ena izmed najvplivnejših organizacij na področju gerontologije in geriatrije, ki preko svojih predstavništev po svetu bolj ali manj neposredno sodeluje pri oblikovanju politike držav na področju staranja. Njena glavna naloga pa je organizacija svetovnih kongresov, ki potekajo na 4 leta v eni izmed držav članic, in številnih regionalnih kongresov, ki prav tako praviloma potekajo na 4 leta. Glavni cilj kongresov je izmenjava novega znanja na številnih področjih gerontologije in geriatrije ter vzpostavitev novih stikov in s tem možnosti za sodelovanje med strokovnjaki različnih držav in področij. Za razvoj gerontologije so bili zelo pomembni zadnji svetovni kongresi IAGG. Na 18. v Riu de Janeiru v Braziliji (2005) je bila sprejeta zamisel programa starosti prijaznih mest, ki jo poznamo in uveljavljamo tudi pri nas. Pred njim je bil 17. gerontološki kongres IIAG v Vancouvru v Kanadi (2001) - Vancouver ostaja vsa ta leta v ospredju raziskovanja in praktičnih akcij na področju starosti. Leta 2009 je bil 19. svetovni kongres IAGG v Parizu, ki je prikazal temeljne razmisleke in dileme o razvojnih smereh gerontologije in geriatrije v prihodnjih letih. 20. svetovnemu kongresu IAGG, ki je bil leta 2013 vSeulu, je namenjeno to poročilo, 21. svetovni kongres IAGG pa bo leta 2017 v San Franciscu v ZDA; pred tem pa bo 8. regionalni evropski kongres IAGG leta 2015 v Dublinu na Irskem. Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje je aktivno sodeloval na dveh svetovnih in dveh regionalnih kongresih IAGG, večinoma kot edini slovenski zastopnik: • 3 prispevke je imel na 19. svetovnem kongresu v Parizu - poročilo o njem je bilo objavljeno v naši reviji (Kakovostna starost, 2009, št. 3, str. 112-114) - na njem je imela prispevek tudi Zdravstvena fakulteta iz Maribora; • 2 prispevka na 7. evropskem regionalnem 2011 vBologni (poročilo o njem glej v Kakovostni starosti, 2011, št. 2, str. 65-69); 55 Simpoziji, delavnice • posebne strokovne pozornosti je bil deležen referat o našem modelu prostovoljskega siri-leljslva pri vodenju skupin za preprečevanje padcev v starosti na 9. azijsko-oceanijskem regionalnem kongresu 2011 v Melbournu v Avstraliji (poročilo o tem kongresu glej v Kakovostni starosti, 2011, št. 4, str. 77-87); • na 20. svetovnem kongresu v Seulu, o katerem poročamo v tem prispevku, pa dva referata in en poster: o e-pismenosti starejših v Sloveniji in našem modelu e-opismenjevanja starejših, o potencialu socialnega gradienta pri obvladovanju kroničnih nenalezljivih bolezni ter o našem modelu usposabljanja družinskih oskrbovalcev. 20. svetovni kongres IACIC J je bil od 23. do 27. junija 2013 v Seulu v Južni Koreji. Udeležilo se ga je skoraj 1300 predstavnikov iz 86 držav. Preden nadaljujemo s poročilom o nekaterih pomembnih kongresnih vsebinah, se kratko ustavimo pri gostiteljici kongresa, Južni Koreji. JUŽNA KOREJA - GOSTITELJICA 20. SVETOVNEGA KONGRESA IAGG Južna Koreja in samo mesto Seul sla del svela, ki bi ga najlaže opisali z besedama skladno na-sproljc. S kulturo, tradicijo in zgodovino prepojeno mesto utripa z ritmom,ki je velikokrat hitrejši in v nekalerih pogledih nemara celo modernejši od našega, pa vendar je stoletja stara budistična miselnost pustila pečal tako na ljudeh, ki so se sredi vrveža pripravljeni ustavili, si vzeli čas in tujcu v miru pokazali pol, kakor ludi v arhilek-turi, ki vsem svojim nasprotjem navkljub daje občutek skladnosti. Južna Koreja ima približno 51 milijonov prebivalcev, preračunano na površino države 511 prebivalcev/km2. Tako kot v večini razvitih držav največji del prebivalstva - lo je 10 milijonov ljudi, oziroma skoraj 20 % - živi v glavnem meslu Seulu in njegovi okolici. Slandard države in BDI', ki znaša 1,16 trilijona USD, sta primerljiva s standardom in ekonomijo evropskih držav; še več, skupaj s hitro ekonomsko rastjo uvrščala Južno Korejo v sam vrh svetovne ekonomije. Vendar se podobnost med Južno Korejo in Evropo ne konča le pri materialni blaginji, tehnološkem napredku in načinu porazdelil ve prebivalstva, ampak se na žalost širi tudi na paleto težav in izzivov, s katerimi se srečujemo. Južna Koreja je ena najhitreje starajočih se držav na svetu. Zaradi ekonomskega razvoja in s lem povezane blaginje, vse višje stopnje izobrazbe in politike načrtovanja družin, usmerjene v enega otroka, ji je v sedern-deselih in osemdesetih letih prejšnjega slolelja naglo upadla rodnosl. Vse boljši zdravslveni sistem pa je pripomogel k podaljševanju pričakovane življenjske dobe. Demografska piramida je s lem naglo dobila podobo demografslč lahko pripomorejo k počasnejšemu upadanju mišične mase, kar velja tudi za zelo krhke stare ljudi. Zaposlenost v poznejšem življenju (59-69 let) prispeva k boljšemu počutju. Aktivnost je torej ključnega pomena za kakovost življenja starih ljudi. Aktivno staranje je optimiziranje možnosti za zdravje, vključenost in varnost, da bi izboljšali kakovost življenja v procesu staranja (SXO, 2002). Avtor prispevka je omenil tudi Madridski mednarodni akcijski plan staranja, v katerem je poudarjen pomen vključevanja starih ljudi v vse plasti družbenega dogajanja. Alan Walker je menil, da dileme aktivnega staranja izvirajo iz dveh polov politične kontinuitete. Prvič: delati dalj časa. To je ozka usmeritev, ki vključuje zaposlovanje in starejše delavce. Drugič: aktivno se starati. To je usmeritev, ki zajema celovit in večdimenzionalen pogled in vključuje opolnomočenje človekovih potencialov v vseh obdobjih življenja. Ključni elementi aktivnega staranja so še: življenjsko obdobje, preventiva, staranje kot neizogibno, toda z različnimi 57 Simpoziji, delavnice možnostmi, helerogenosl v procesu staranja in raznolikost starih ljudi, vzdrževanje funkcionalnih zmožnosti skozi celot no življenjsko obdobje. Avtor je svoj pogled utemeljil z mislijo, da imajo v mladosti vsi ljudje približno enake funkcionalne kapacitete. V obdobju srednjih let začne večina zmožnosti upadati, med ljudmi naslajajo vedno večje razlike, ki se s starostjo še stopnjujejo. Da bo starejši človek lahko čim dlje aktiven, je tudi v poznih letih pomembno dobro obvladovanje kroničnih bolezni in rehabilitacija, ker povečujeta možnost za nadaljevanje kakovostnega življenja v pozno starost. Zdrav sedemdesetletnik ima 54 % možnosti, da bo živel do devetdesetega leta, če pa ima kronične nenalezljive bolezni in slab življenjski slog, se mu življenje zelo skrajša. Gibanje bistveno pripomore k večji vitalnosti in celovitemu zdravju. Ob boleznih se zmanjša funkcionalnost, skoraj vedno pa so možne nove prilagoditve na nova stanja. Alan Walker je ta del svojega predavanja zaključil s parolo, ki jo je občinstvo prijazno pozdravilo: Živi dlje in bolj zdravo ter hitro umri! Vendar se ob tem postavlja temeljno vprašanje, ali je življenje vredno le, dokler ga je človek sposoben živeti aktivno? Ali ima potemtakem življenje samo po sebi še kakšno vrednost? Na Inštitutu Antona Trstcnjaka menimo, da ima življenje v vsakem obdobju in stanju svoj smisel (prim. Viktor Franki, Psiholog v taborišču smr-li), da so krhki starostniki učilnica empatije in solidarnosti; razvijamo programe za ohranjanje človekove integritete in dostojanstva do njegovega naravnega konca. Alan Walker je poudaril tudi pomen široke preventive, ki jo je označil z naslednjimi pojmi: življenjski slog, vzgoja in izobraževanje, možnosti, spodbude, javno zdravje in zdravstvena oskrba ter vključujoče okolje, kamor sodi arhitektura, transport, šolstvo, delovni pogoji, kultura in šport, varnost, fizična podpora in elektronska pismenost. Dobro kakovost življenja zagotavljajo: vzdrževanje zdravja in neodvisnosti, socialne dejavnosti in gojenje dobrih odnosov, sosedstvo, varna področja ter preskrbljenost s servisi. Predstavil je svoje odgovore na izzive staranja ter jih poimenoval celovita, večnivojska strategija. S pristopom aktivnega staranja je vanjo vključil spopadanje z neenakostjo starejših ljudi in z njihovo socialno izključenostjo na različnih področjih (zdravje in zdravstveno varst vo, prehrana, prihodki, življenjsko okolje, socialna participacija itd.). Po njegovem mnenju je potrebno še bolj razviti menedžment staranja. Finančna sredstva, ki so namenjena zdravljenju, je potrebno prerazporediti bolj v preventivo in promovirali zdravje skozi vse življenje. V ospredju naj bodo: dobro počutje, duševno zdravje, dejavne krajevne skupnosti in participacija starejših v njih. Socialnovarslvene storitve je potrebno širiti z informacijsko komunikacijsko tehnologijo (IKT), npr. z varovanjem na daljavo. Spodbujati je potrebno mcdgencracijske dejavnosti, kot so skupno kolesarjenje, hoja, plavanje itd. Izboljšali je polrebno dostopnost storitev in dejavnosti za vse starosti. Da bo mogoče uspešno odgovarjati na potrebe starajoče se družbe, je potrebno v ta prizadevanja vključili ljudi vseh starosti, ukrepati na vseh političnih ravneh, prepoznavati neenakosti v staranju in jih upoštevati, pozornost je potrebno nameniti specifičnim potrebam spolov, širili pristop opolnomočenja ter spoštovali kulturno raznolikost. Na koncu svojega prispevka je poudaril pomen raziskovanja na področju aktivnega staranja. Področja, ki jih je še posebej izpostavil, so: zdravo staranje, dom in krajevna skupnost, biogeronto-logija, neenakosti, socialna zaščita, vključenost in socialna participacija, duševne zmožnosti. Pri tem je pomemben holistični pristop v raziskovanju, multidisciplinarna znanost in upoštevanje enovitosti življenja (life course perspective) ter končnih uporabnikov. Alan Walker je med svojim predavanjem zelo poudarjal pomen pogleda na starejše ljudi skozi 58 Simpoziji, delavnice perspektivo enovilosli življenja, kar pomeni, da gledamo na stare ljudi celovito, da prepoznavamo in upoštevamo zdrave aktivnosti, ki so jih v življenju že gojili in jih kljub boleznim in starost i še gojijo. Prepričan je, da se bomo tako izognili pogledom na stare ljudi skozi prizmo krhkosti in drugih neprijetnih stvari, ki se dogajajo v povezavi s starostjo (staranje kože, kosti, upadanje telesnih sposobnosti, daljši reakcijski čas...). Naše mnenje je, da bo to mogoče le, če bodo mlajše generacije že od vrtca naprej vzgojene v duhu celovitega pogleda na stvari in ljudi. Današnja vzgoja je namreč fragmentirana, tudi poklicne usmeritve so zelo specializirane; okoliščine torej niso naklonjene celostnemu pogledu na karkoli, kaj šele na stare ljudi. Za medgeneracijsko sožitje pa je dejansko nujno, da v vzgojo na vseh ravneh ponovno vpeljemo holistični pogled na človeka in vso stvarnost ter tako povečamo možnosti za medsebojno spoštovanje ne glede na starost, kar je temelj dobrega sožitja. Znotraj koncepta aktivnega staranja se morda skriva tudi past, da bodo starejše generacije razvile tekmovalen odnos do mlajših generacij in do njihovih potreb, kar bi bilo v škodo celotne družbe. OSKRBA STAREJŠIH Na kongresu so bili predstavljeni številni prispevki s področja vzdržnosti sistemov dolgotrajne oskrbe. Razvile države se spopadajo s težavami, kako v razmerah starajočih se družb in padanju BDP še zagotavljati primeren obseg oskrbe. Udobnost in varnost starih ljudi naj bi v prihodnje, bolj kol sedaj, krojil prosti trg storitev, posledica lega pa bo verjel no še večja neenakost v kakovosti življenja starih ljudi. Dilem torej ne manjka, spopadanje z izzivi starajočih se družb bo težavno in dolgotrajno. Referati so oskrbo starejših obravnavali s treh vidikov: družinske in druge neformalne oskrbe, oskrbovalnih sistemov in zagotavljanja vzdržnosti dolgotrajne oskrbe. V nadaljevanju bomo prikazali nekalere prispevke iz navedenih področij. 1. Družinska in druga neformalna oskrba Predstavljena je bila zanimiva primerjalna šludija o družinskih oskrbovalcih in družinski oskrbi pod naslovom Med zaposlitvijo in oskrbo - Konflikt ali možnost? Financirala jo je Volkswagen Foundation. Prikazana je bila šludija o zaposlenih družinskih oskrbovalcih iz štirih držav: Nemčije, Italije, Velike Britanije in Poljske, ki stajo predstavila Jolanla Perek-Bialas in Andreas I Iolf. V uvodu v raziskavo sla navedla, da države T,U spodbujajo zaposlenost v podaljšanem življenjskem obdobju, da se ohrani vzdržnost blaginje držav in tržna tekmovalnost globaliza-cijske ere. Istočasno, ko se povečuje dolgoživost in pada rodnost, se potreba po oskrbovanju starejših močno veča. Rezultat Ich sprememb bo, da bo generacija v starost i med 45 in 59 let v naslednjih tridesetih letih zelo obremenjena, tako s poklicnim delom kot z varstvom starejših družinskih članov. Ta starostna skupina že sedaj izvaja večino neformalne oskrbe brez adekvatne družbene podpore. (¡lede na Kurofemcare študijo je 40 % oskrbovalcev v Nemčiji, Angliji in na Poljskem zaposlenih. Družinski oskrbovalci so po definiciji osebe, ki nudijo brezplačno oskrbo ljudem s kroničnimi boleznimi, invalidnostjo ali drugo dolgotrajno zdravstveno ali varstveno potrebo izven formalne in profesionalne oskrbe (Eurocarers definilion). Oskrbo nudijo na področjih telesne pomoči, instrumentalne podpore, gospodinjstva, duševne opore ter organizirajo drugo pomoč; izvzeta pa je finančna pomoč. V sodelujočih državah so raziskali družinske oskrbovalce, ki so stari 60 let in več, ter so zaposleni še najmanj 10 ur tedensko. V navedenih štirih državah so jih zajeli po 50 do 60, odgovarjali so na delno slruklurirane vprašalnike. Raziskava je pokazala, da enake probleme rešujejo v različnih državah zelo različno. Najbolje usklajujejo zaposlitve in oskrbovanje starejših v Veliki Britaniji, nekoliki) slabše v Nemčiji in še 59 Simpoziji, delavnice slabše v Italiji, medlem ko na Poljskem podjetja nimajo ukrepov za usklajevanje službenih obveznosti in domače oskrbe starih ljudi. V Nemčiji imajo zakonske osnove v aktu o zdravstveni negi in v aktu o družinskem varstvu. V Veliki Britaniji imajo družinski oskrbovalci legalno pravico do lleksibilnega delovnega časa, v Italiji imajo pravico izkoristili tri plačane dneve na mesec, medlem ko na Poljskem ni zakonskih podlag za kombiniranje službenih in domačih obveznosti. Medlem ko je za Nemčijo in Veliko Britanijo značilna kombinacija formalne in neformalne oskrbe, prevladuje v Italiji in na Poljskem neformalna oskrba. V Italiji, kot je splošno znano, premožnejše družine najemajo oskrbovalke iz vzhodne Evrope. Medlem ko so razlike v zakonodaji in pristopih delodajalcev do zaposlenih, ki oskrbujejo svojce, pa ni razlike pri doživljanju plusov in minusov domačega oskrbovanja. Minusi so: a) na delovnem meslu ležave s koncentracijo, utrujenost in stres; b) v družini trpijo medsebojni odnosi, premalo je časa za otroke in vnuke; c) osebno lipi telesno in duševno zdravje, zmanjša se število socialnih stikov, finančno breme so razni servisi za pomoč na domu. Plusi oskrbovanja pa so: osebnostna rast, nove pridobljene veščine, izboljšan odnos z oskrbovanim svojcem, nova kakovost življenja. Smisel življenja se zaradi oskrbovanja starih družinskih članov bolj poveča družinskim oskrbovalcem v Nemčiji in Angliji, medtem ko se poljskim oskrbovalcem poveča doživljanje zadovoljstva ob izpolnjevanju njihovih dolžnosti. V vseh štirih narodih so oskrbovalci poročali o pomanjkanju časa zase, stresu, telesnih in duševnih poškodbah in družinskih konllik-lih. Vzrok razlik med ilalijansko-poljskim in nemško-britanskim vzorcem je morda način ločevanja javne in zasebne sfere življenja. V Italiji lahko dobijo oskrbovalci Iri dni plačanega dopusla za oskrbovanje, če ne živijo z oskrbovancem na istem naslovu, v Veliki Britaniji osemnajst tednov na leto ter fleksibilni delovni čas, v Nemčiji omogoča LTC1 (long term care insurance - zavarovanje za dolgotrajno oskrbo) oskrbovalni dopust do šest mesecev in deset dni ob nastopu nujnega stanja. Težava je le v lem, ker se ne da v naprej predvideti, kdaj bo polreben lak dopust, zakon pa predvideva planiranje. Težave so zaenkrat tudi še v tem, da oskrbovalci pogosto ne poznajo dobro vseh možnosli, ki jim jih dovoljuje zakon. V Veliki Britaniji obstaja možnost fleksibilnega dela, kar pa ni nujno, da delodajalec sprejme. Država nudi veliko ugodnosti tako oskrbovancem kol oskrbovalcem, največje področje konfliklov pa povzroča ocenjevanje polreb in zmožnosti oskrbovalcev in oskrbovancev. V praksi nastaja veliko ovir pri uveljavljanju pravic do nege in oskrbe v vseh sodelujočih državah. Najpogostejši vir pomoči so poklicni oskrbovalci, ki jih zagotavljajo cenlri za socialno pomoč. Anketiranci so izražali mešane občutke do količine in kakovosti takšne oblike pomoči. Nekaj družin, ki so sodelovale v raziskavi, je uporabljalo dnevne centre, vendar so imeli pogoste Ležave s prevozom in lokacijo teh centrov. Domovi za slarc ljudi so zelo nepriljubljena oblika oskrbe starejših; močno je prepričanje, da morajo svojci zagotovili primerno oskrbo onemoglemu družinskemu članu. V Nemčiji in v Veliki Britaniji se oskrbovalci poslužujejo javne in zasebne oskrbe, odvisno od njihove dosegljivosli. Mnogo priložb je na račun zasebnih agencij, ki zelo menjajo osebje in so zelo drage. V nekaterih primerih so družine same zaposlile oskrbovalce, s katerimi so praviloma zadovoljni. V Italiji jih ima več kol polovica zaposlene migranle, ki živijo skupaj z oskrbovancem in jim zagotavljajo varnost. Tudi v Nemčiji so za domačo oskrbo zaposleni migranti, vendar veliko redkeje kol v Italiji in so praviloma plačani na uro. Zavarovalnina po zakonu o dolgotrajni oskrbi v Nemčiji je zelo pomemben finančni vir za domačo oskrbo. Kljub temu pa oskrbovalci niso bili mnenja, da država dobro skrbi za njihove potrebe. Ena od določil tega akta je tudi možnost 60 Simpoziji, delavnice koriščenja dcscl neplačanih dni za zaposlene družinske oskrbovalce, vendar se lega v praksi redko poslužujejo. Dve vprašanji sla se nanašali na doživljanje oskrbovanja. Glasili si a se: Ali zaposleni družinski oskrbovalci doživljajo oskrbovanje kol pomembno? in Ali jim oskrbovanje nudi osebno zadovoljstvo'? Na prvo vprašanje je 90 % ilaljanskih ankeli-ranccv odgovorilo pritrdilno, poljskih 100 %, angleških 90 % ler nemških malo pod 80 %. Na drugo vprašanje so odgovorili pritrdilno italijanski anketiranci komaj 30 %, nemški le malo pod 40 %, angleški 45 % in poljski 85 %. Predslavljena je bila I udi analiza podatkov o družinski oskrbi iz raziskave SIIARE, ki je zbrala podatke o zaposlenih oskrbovalcih, starih nad 50 let. Nekateri rezultati iz le analize (2009) so zanimivi v lem kontekstu, zalo jih navajamo. Samo tretjina oskrbovalcev evropskih držav je zaposlena ali samozaposlena. Med njimi je velika razlika, saj imajo zaposleni višje dohodke, hkral i pa veliko več ovir pri nudenju vsakodnevne nege ter drugih oblik pomoči. Najbolj trpi njihov prosti čas in so pod močnim stresom. Posebno so ogroženi zaposleni oskrbovalci med petdesetim in šesldeselim letom slarosli, kar se kaže v povečanem bolniškem staležu, zmanjšanju opravljenih delovnih ur v povprečju za 30 %, zgodnjem upokojevanju (vzhodne EU države), predčasnem prenehanju delovnega razmerja (v Nemčiji npr. za 20 %). Na kongresu smo bili posebno pozorni na raziskave iz evropskega prostora, ker so za nas relevanlnejše od drugih, pozorno pa smo prisluhnili tudi drugim predstavi I vam, kolikor se je to dalo glede na ogromno število prispevkov na kongresu. V nadaljevanju na kratko predstavljamo slanje neformalne oskrbe v državi gostiteljici, to je Južni Koreji, in njeni sosedi Japonski, ki zaradi najvišjega odstotka starih ljudi na svetu velja za super staro državo. Razvijanje domače oskrbe s pomočjo IKT (1 Iyun-Sook Chang, Namseoul University Korea) je bil naslov prispevka, ld je osvetlil slanje domače oskrbe v Južni Koreji. V lej državi hilro narašča število starih ljudi. V lelu 2008 so sprejeli nacionalni sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, zalo narašča število organizacij, ki izvajajo oskrbo na domu. Od lela 2008 imajo nove nacionalne kvalifikacije za izvajanje oskrbe starejših. I.ela 2010 je bila Južna Koreja na vrhu držav z dostopom do inlcrncla, kljub lemu pa ga družinski oskrbovalci in starejši zelo malo uporabljajo. Pri tem naj poudarimo, da imajo podobne ležave kot pri nas v Sloveliij i, kjer je dostopnost do i nterneta visoka, uporaba med starejšimi pa nizka. Rešitev vidijo v sislemaličnih povezavah med oskrbovalnimi centri in družinskimi oskrbovalci. Tudi Inštitut Antona Trstenjaka je v svojem prispevku prikazal, kakšno je slanje in kakšne so potrebe na področju družinske oskr be, I oda več o tem v nadaljevanju. Right Time Plače Care je bil KU projekt, ki ga je VVit len/I Ierdecke Univerza v sodelovanju z nekaterimi drugimi EU partnerji izvajala v letih 2010 do 2013. Njegov namen je bil priprava priporočil za ravnanje zdemenlnimi ljudmi in pomoč svojcem ob prehodu iz oskrbe na domu v institucionalno dolgotrajno oskrbo, kar je velik izziv za vse vpletene: samega starega človeka z demenco, njegovo družino in poklicne oskrbovalce. Raziskovalci so to obsežno raziskavo oseb z demenco in njihovih neformalnih oskrbovalcev izvedli po metodi kvalitativnih intervjujev v poizvednih (fokusnih) skupinah ler opravili strokovne razgovore; raziskovani par oskrbovanca z demenco in njegovega neformalnega oskrbovalca je tvoril raziskovalno enoto. Samo v Nemčiji so inlcrvju-vali 235 parov, vseh skupaj je bilo vključenih blizu 1000. V tej raziskavi so podrobno opisali lrenul.no stanje v sodelujočih državah. Slanje demence so razdelili na tri stopnje: i. Zgodnja stopnja: blaga demenca, simptomi so že jasni, oseba z demenco še obvladuje svoje življenjske aktivnosti ob majhni podpori svojega okolja. 61 Simpoziji, delavnice 2. Srednja stopnja: simptomi so že toliko izraziti, da oseba potrebuje dnevno pomoč, pogosto iz javnega sistema socialne oskrbe in zdravstvene nege. X Pozna stopnja: simptomi bolezni so že takšni, da oseba z demenco ne more več ostati sama brez nadzora. V tej lazi je potrebno zagotoviti ustrezne oblike institucionalnega bivanja, (¡lede oskrbovanja bolnikov z demenco so bili predstavljeni nekateri pomembnejši izsledki, ki jih v celoti navajamo. • Usposobljeno, čim bolj stalno osebje, ki pozna zgodovino demenlne osebe in jo spremlja skozi vse tri stopnje razvoja demence. • Zgodnje diagnosliciranjc demence za doseganje optimalne oskrbe. To je pomembno v zgodnji in delno srednji stopnji razvoja bolezni, medtem ko v pozni stopnji diagnosticiranjc nima učinka na kvaliteto oskrbe. • Dnevno (oziroma nočno) varstvo za osebe z demenco in podpora oskrbi na domu je ustrezna v prvi fazi razvoja demence, konec druge faze demence ter do polovice tretje faze je pogojno ustrezna. • Izmenjava informacij med osebjem o osebni oskrbi konkretnih dementnih ljudi je pomembna malo dalj kol do konca druge stopnje bolezni. • Sodelovanje sorodnikov in drugih bližnjih zagotavlja kakovostno pomoč na vseh stopnjah bolezni. Dokler človek še sam za silo obvladuje svojo bolezen in je deležen pomoči na domu, sla pomoč in podpora svojcev potrebni zgolj ob posebnih dogodkih. Sčasoma pa potreba po pomoči svojcev narašča in je nujno potrebna pri zagotavljanju kakovostne oskrbe v poznih stopnjah razvoja bolezni. Eden izmed glavnih zaključkov raziskave je, da potrebujejo svojci dementnih bolnikov ustrezne informacije na vseh stopnjah razvoja bolezni, največ podpore pa polrebujejo na tretji stopnji razvoja bolezni, ko je pomoč najbolj nepogrešljiva in najtežja. 2. SISTEMI OSKRBE Japonska je superstara država, saj ima 23,1 % ljudi, ld so stari nad 65 let. 16 % od teh potrebuje podporo ali oskrbo. Od teh jih je v institucionalnem varslvu 22 %, v krajevnih skupnosti pa jih živi 78 %. Servisov za dolgotrajno oskrbo se poslužuje 68 % ljudi, 10 % se je ne poslužuje, za druge ni podal kov. Profesionalni oskrbovalci nudijo oskrbo 13 % starim onemoglim ljudem, v 74 % pa zanje skrbijo družinski člani. Ženske nudijo pomoč v 74 %, moški v 13 %. Več kol 70 % starejših ljudi pričakuje, da bodo ostali doma, ludi ko bodo poslali onemogli. 80 % ljudi, ki ima polrebe po storitvah zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, živi v domačih krajevnih skupnostih, večina od njih je deležna ludi družinske oskrbe. Storitve zavarovanja za dolgotrajno oskrbo vključujejo: dnevni) varstvo, vrsto servisnih storitev, ki nudijo varstvo, oskrbo in rehabilitacijo na domu, varstvo za oddih (respilno varstvo) - to je kratkotrajna nastanitev v domu za stare in v drugih ustreznih ustanovah, medicinsko-tehnične pripomočke ter izboljšave stanovanja za življenje v starosti. Univerzalno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je bilo na Japonskem sprejelo lela 2000 in vključuje v skupnosti temelječo oskrbo in domove za stare ljudi. Družinske oskrbovalke so v glavnem ženske. Pomembno je sorodstveno razmerje med oskrbovalcem in oskrbovancem ter zakonski stan. Najpogosteje oskrbujejo poročene hčere in snahe, v načinu oskrbe med njimi ni razlik. Pogosti oskrbovalci so ludi možje ali žene ler samski sinovi. Pomembni podatki za pridobivanje javne oskrbe so tudi podatki o sob i vanju, o družinski podpori, finančni situaciji in zaposlenosti domačih oskrbovalcev. Do 1999 je večino oskrbe nudila družina. Po sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi pa je prevladala družbena skrb za starejše, porast starega prebivalstva in zmanjšana ekonomska rasi pa sla pripomogli k skupnoslni oskrbi starejših. Prikazan je bil model integrirane skupnoslne oskrbe starih ljudi v kraju z 10.000 prebivalci. Zanj je 62 Simpoziji, delavnice značilno, da je v kraju manjši dom za dolgotrajno oskrbo starih ljudi, v katerem lahko stalno biva po principu gospodinjskih skupin od 16 do 37 ljudi, hkrati pa so pod isto streho združene tudi druge dejavnosti, kot so dnevno varstvo, začasno varstvo, center za dolgotrajno oskrbo z okoli 360 zaposlenimi; njegovi zaposleni izvajajo oskrbo tako na domovih oskrbovancev kot tudi v lokalnem domu za stare ljudi. Zdravstvena oskrba deluje ločeno od socialne in pokriva zdravljenje ter nego bolnikov. Na 1 ().()()() ljudi je opravljenih 17 do 29 zdravniških obiskov na domu, dvakrat toliko jih oskrbijo medicinske sestre. Veliko udeležencev na kongresu je bilo s Kitajske, prostrane države, ki se naglo urbanizira in kjer potekajo hitre spremembe, posledično pa naslajajo neskladna družbena stanja. Družine so še zelo tradicionalne, obenem pa majhne. Otroci in starši pogosto ne živijo več skupaj, mladi ležijo k individualizaciji (ki je drugačna od naše zahodne), so računalniško pismeni, oblikujejo se mnoge subkullure med mladimi, kapitalizem dobiva na moči in vedno bolj vpliva na neenakost v družbi. V nadaljevanju bomo prikazali povzetke različnih avtorjev, ki jih zaradi njihove množičnosti in zelo podobnih demografskih in družboslovnih vsebin ne bomo navajali poimensko. Tradicionalne, na družini temelječe oblike pomoči na Kitajskem naglo usihajo, posebno v hitro rastočih urbanih predelih. Kitajska ima trenutno malo manj kol 14 % prebivalstva starega nad 60 let. V socialno varstveni sistem je vključenih polovica starejših od 60 let (to velja za urbana okolja). Zelo hitro narašča število starejših, ki živijo sami ali pa z zakoncem, upada pa število starejših, ki živijo v razširjeni družini svojih otrok. Vse to je posledica velike spremembe vrednot, nizke rodnosti in povečane mobilnosti. Ker je nejasno, kako naštete spremembe vplivajo na medgeneracijske prenose, so si raziskovalci postavili naslednja vprašanja: Kakšen je vzorec življenjskega okolja starejših Kitajcev? Kako življenjsko okolje starejših vpliva na medgeneracijske prenose? Na reprezentativnem vzorcu so raziskovali, koliko nad 60 let starih ljudi živi samih, koliko jih sobiva z otroki in koliko so otroci oddaljeni od njih. V šestih letih je upadlo sobivanje z olroki za 7,5 %, za 9 % pa se je povečalo sobivanje s zakoncem. V urbanih področjih večina mladih ostane v isti provinci, po 75. letu starosti se starši in odrasli otroci v več kol 80 % odločijo za sobivanje. Na podeželju je delež otrok, ki živi s svojimi starši, večji in bo tudi v prihodnje tvoril steber socialne varnosti starejših. 3. VZDRŽNOST DOLGOTRAJNE OSKRBE Svein Olav Daatland iz Norveškega raziskovalnega centra iz Osla (Norwegian Social Research) je predstavil Vzdržnost skandinavskih sistemov oskrbe. V uvodu je norveški sistem primerjal z drugimi modeli dolgotrajne oskrbe v Evropi. Za Norveško je značilna zelo visoka stopnja javnega financiranja, ki znaša 86 %; to je 2.3 % BDI'. Glavni instrument pomoči so razni servisi; v Nemčiji, ki nameni dolgotrajni oskrbi 1.4 % BDP, pa je glavni instrument denarna pomoč oskrbovancem za oskrbo. Teoretično skandinavski model zavarovanja za dolgotrajno oskrbo temelji na Bismarck- Beveridge, Kspring--Andersen (1990, Welfare state regimes) in na Ca-sllesu (1993, family of nations). Socialni model oskrbe pa so teoretično utemeljili Anttonen and Sipila (1996, Public service model), Leilner (2003), Bettio and Plantenga (2004) ter Saraceno (2010, Vamilizem). Med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja je Norveška dobila podobo države blaginje, oskrba starejših se je v veliki meri institucionalizirala. Med osemdesetimi in devetdeset imi let i je Norveška prenesla določene obveznosti države za dolgotrajno oskrbo na lokalne skupnosti, sledila je deinslilucionalizacija, skupnostna pomoč in pomoč na domu. Od leta 2000 potekajo spremembe v smeri javno privatnega partnerstva ter privatizacija. Trg preplavlja državo, v ospredju so finančni interesi. Ob iskanju 63 Simpoziji, delavnice izhodišč za IrajnosL države blaginje, se pojavlja vrsta dilem, med drugimi: Ali bo potrebno še najprej zmanjševali ambicije države blaginje? Ali bi bilo potrebno poostrili dostop do pravic dolgotrajne oskrbe ali znižali standarde? Ali bi bilo potrebno povečati davke za dolgotrajno oskrbo in ali bo potrebno povečati zasebno porabo? Medlem ko je osnovna dilema konlinenlalnih držav, kako podpreti šibko in majhno družino, da bo vodilna sila pri oskrbi starejših, je za skandinavske dežele največja dilema, ali bodo mlajše starostne skupine vzdrževale državo blaginje, za kar so potrebni visoki davki, in ali bo uspela pridobivati zadostno število oskrbovalcev. V okviru istega simpozija so bile prikazane tudi Nizozemske dileme o vzdržnosti dolgotrajne oskrbe. S staranjem prebivalstva se povečujejo državni stroški dolgotrajne oskrbe kot tudi zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Dolgotrajna oskrba na Nizozemskem sloni na štirih temeljih: 1. neformalni - družinska oskrba in socialne mreže, 2. zdravljenje - zasebne zdravstvene zavarovalnice in na podlagi Akta o zdravstvenem zavarovanju, 3. podpora - občine in socialno varstveni zakon, 4. oskrba - državno zavarovanje in zakon o posebnih zdravstvenih izdatkih. Vizija dolgotrajne oskrba na Nizozemskem vključuje staranje v skupnosti, opolnomočenje starejših ljudi in njihovih socialnih mrež ter in-stilucionalno dolgotrajno oskrbo najbolj krhkih starih ljudeh. Pomembna se jim zdi sprememba vlog. Starejši ljudje, ki so odvisni od drugih, naj bi poslali sposobni, da si sami organizirajo zadovoljevanje svojih potreb. Na socialnem področju bo potreben premik iz dodatne oskrbe na osnovno oskrbo. Lokalne skupnosti naj bi prevzele nego starejših, namesto specialističnega zdravljenja, naj bi večina zdravljenja izvajali družinski zdravniki. Dejavnosti države blaginje naj bi v prihodnje prevzemale lokalne skupnosti in neformalna oskrba. Tako naj bi se dolgotrajna oskrba, ki jo financira država, zmanjšala do leta 2017 iz dosedanjih 93 % na 60 %. Med zgoraj navedenima študijama pove nizozemska manj jasno od skandinavske, kako bo dolgoročno zagotavljala preskrbljenost in dostopnost potrebnih servisov za oskrbo na domu. STAROSTI PRIJAZNA MESTA Svel za slaranje (('OA) je pobudnik za Starosti prij azna mesta in skupnosti v Kanadi. CO A je prostovoljska organizacija, ki dela s seniorji za izboljšanje kakovosti življenja starejših in ima svoj glas v javni politiki in pri sprejemanju programov. Kot starosti prijazna skupnost po kriterijih SZO se je začela razvijali leta 2010. Glavno vodilo programa je povečati vpliv skupnosti, predvsem pa starejših, ter določili dva do tri konkretne cilje pri vsakem od osmih področij starosti prijaznih mest. Značilen primer je Ottawa mestni plan za starejše - planiranje in implemenliranje konkretnih akcij, ki so odgovor na specifične potrebe starejših sedaj in primerne za razvoj starosti prijazne skupnosti v prihodnje. Ta program temelji na krajevnih skupnostih (občinah), vanj so vključeni so vsi upravni oddelki. Za operativno izvajanje programa zagotavljajo pol milijona dolarjev lelno. Vizija in cilji so stalni, dejavnosti pa pregledajo in osvežijo vsaka Štiri leta. Amid Prasad 7. Japonske je predstavil prispevek Pregled starosti prijaznih mest na Japonskem in indikatorjev za njihovo vrednotenje. V uvodu referata je bilo rečeno, da se politika starosti prijaznih mest izvaja predvsem v razvitem svetu. Na Japonskem je kar nekaj mest vključenih v ta program. Predstavljena je bila mreža treh mesl, avtorje poudaril pomen aktivnega in rednega sodelovanja starejših v vseh sferah življenja, spremljanje razvoja starosti prijaznih okolij in njihovega vrednotenja z merljivimi indeksi. John Beard (SZO), ki je vodil simpozij o starosti prijaznih mestih, se je predvsem skliceval na kanadske izkušnje, kjer sistematično razvijajo 64 Simpoziji, delavnice socialno usmerjene slarosli prijazna okolja ler indikatorje za njihovo spremljanje. O lem bomo poročali obširneje v eni od naslednjih številk Kakovostne slarosli, zalo bomo lukaj nadaljevali pregled kongresnega dogajanja s kralko predstavitvijo zanimivih in številnih lem o tem, kaj vpliva na kakovost življenja starejših. Varovalni dejavniki aktivnega staranja Jae Won Chang in Jun Sang l.ee sla predstavila korejsko raziskavo na vzorcu 650 starejših ljudi o varovalnih dejavnikih uspešnega slaranja. Ugo-lovila sla, da je eden od pomembnih varovalnih dejavnikov sposobnosl obvladovanja stresov, česar pa se je potrebno naučiti vsaj v srednjih lelilí. Drugi pomembnejši varovalni dejavniki so še: družinska in prijateljska podpora, vključenost v dejavnosli, zdravje in vzdrževanje svojih preostalih sposobnosti kljub kroničnim boleznim. O preventivnem vedenju starejših je pisalo ludi na zanimivem posterju, ki so ga pripravili nemški raziskovalci, in sicer Peter Knsle s sodelavci 7, Inštituta za delo in tehnologijo iz Nemčije. Oskrbo polrebuje le 5 % Nemcev, starih med 70 in 75 let, prislarih med 80 in 85 lel pa (a porasle na 33 %. Skrb za psihofizično kondicijo, socialno mrežo in prehrano vpliva na dolgoživost. Klaster-ska analiza na vzorcu več kol lisoč primerov je pokazala, da prevenlivno slabi za svoje celostno zdravje najbolj starostna skupina med 50. in 55. letom. Japonska osemletna longitudinalna študija, ki jo je izvedla ekipa Sung Chul Lee, je pokazala, da pri ljudeh, slarih 60 lel in več, ki so telesno aktivni, pride do manjšega upada kognitivnih sposobnosl i kol pri lisiih, ki pretežno sedijo in se malo gibajo. Raziskovanje varovalnih dejavnikov je gotovo pomembno, ne samo zaradi širjenja znanja o kakovostnem staranju, Icmvcč ludi zaradi slra-leških usmeritev politike in strok ter pravilnega ukrepanja na področju prevenlive dejavnikov tveganja za kakovostno staranje. PROSTOVOLJSTVO Na kongresu je bilo zelo veliko prispevkov s področja prostovoljstva, ki v razvitem svetu ob gospodarski krizi in pešanju socialne države pridobiva na pomenu. Vedno več držav se zaveda pomena prostovoljskega dela, zadnja lela je narejenih veliko raziskavo obsegu in značilnostih prostovoljskega dela med starejšimi, zato navajamo nekaj povzetkov iz navedenega področja. Barbara Mclnlosh s sodelavci z Vermonlske univerze je primerjala rezultate velikih raziskav o prostovoljstvu v ZDA, ki so bile narejene med leloma 1992 in 2012. Ugotovila jo, da je proslo-voljslvo v lem času poraslo skoraj za 24 %. Med prostovoljci prevladujejo ženske z višjo izobrazbo, moški so kot prostovoljci aktivni največ med 70. in 74. lelom slarosli. Sarah Durv z Bruseljske univerze je s sodelavci izvedla raziskavo v 141 občinah o potencialih starejših za prostovoljsko delo. Raziskava je pokazala določene karakteristike starejših proslovoljcev iz vrst upokojencev: so aktivni v sosedstvu, redno odhajajo z doma, ludi ko je že temno, so iz sosesk, ki imajo višjo kakovost bivanja, so lastniki domov in živijo kakovoslno. Podobne karakteristike imajo ludi starejši ljudje, ki so v vprašalnikih izrazili željo, da bi se radi vključili v prostovoljsko delo. Nacionalno študijo na reprezenlalivnem vzorcu o prosiovoljslvu je nedavno izvedla ludi Švedska (Magnus Jegermalm s sodelavci z nacionalnega inštituta za študije staranja in slarosli - NISAL, Linkoping University). L no izmed zanimivih spoznanj je, da je več kol polovica prebivalstva izvajala ali izvaja prostovoljsko delo. Prav tako je na Švedskem še zelo razširjena neformalna oskrba starejših. Med zaključki so zapisali dilemo, kaki) ob krčenju države blaginje iskali nove vire na področju neformalne skrbi za starejše glede na dejstvo, da je prostovoljsko na Švedskem že lako razširjeno. Isla raziskovalna ekipa je predslavila ludi mcdgcneracijsko podporo, ki jo nudijo najslarejši slari Švedi 65 Simpoziji, delavnice mlajšim generacijam. Štiri odpetih slaruslnikov starih nad 75 let dajejo vsaj eno vrsto podpore mlajšim generacijam, večina od njih pa več vrst podpore. Najbolj pogosta je čustvena opora (71 %), praktično pomoč mlajšim generacijam, posebno mlajšim starostnim skupinam, pa nudi 56 % starih ljudi. Največ pomagajo otrokom in vnukom. Sinovom in hčerkam nudijo predvsem praktično in čustveno oporo, medlem ko vnuke pogosteje finančno podpirajo. ELEKTRONSKA TEHNOLOGIJA ZA KAKOVOSTNO STARANJE IN E-PISMENOST STAREJŠIH Na vsakem svetovnem kongresu je v ospredju ena izmed aktualnih tem na področju staranja. V Seulu naj bi bila v ospredju informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT). Po številu in kakovosti prispevki s lega področja niso odstopali od drugih tem. Le glavni pokrovitelj, korejski velikan Samsung, je izkoristil priložnost na kongresu in je prikazal projekcijo razvoja na področju uporabe IKT v zdravstvene namene za starejše. Če bo šel razvoj dejansko v to smer, se bomo na starost kar sami diagnoslicirali; s pomočjo 3D računalnika bomo dobili zdravniške nasvete in predlagana nam bosta način zdravljenja ter zdravila. Naše zdravje in vse drugo bo lahko pod popolno kontrolo IK T, bolj bomo varni in zdravi, menijo na Samsungu. Avtorici lega članka sla nekoliko podvomili v to, saj bo človekza kakovostno življenje v starosti še naprej potreboval predvsem človeški slik. Na koncu kratko povzemamo še enega od treh prispevkov slovenskega Inšiilula Aniona Trslenjaka za gerontologijo in mcdgeneracijsko sožitje, ki smo jih na lem velikem svelovnem kongresu v Seulu imeli prav s področja našega raziskovanja in razvoja e-pismenosti med starejšimi. Zdi se, da je - kol smo že omenili - slovenska situacija glede lega podobna južno-korejski. Naš prispevek je bil na kongresu lepo sprejet. Predstavili smo raziskovalne podatke o slanju e-pismenosti med prebivalci Slovenije, ki so stari več kot 50 let, ter naša spoznanja razvojnega akcijsko-raziskovalnega projekta o e-usposabljanju starejših. Slovenija je po uporabi inlernela v HU in v svelu v zgornji četrtini, po e-pismenosti ljudi, starejših od 50 let, pa močno zaostajamo, saj 72 % ljudi, starih več kot 50 let, ne uporablja računalnika. S prehodom na e-poslo-vanje (bančništvo, uprava, ild) obstaja tveganje, da bo zaradi elektronske nepismenosti več kot četrtina celotnega prebivalstva prikrajšana za aktivno elektronsko vključevanje in poslovanje. V nacionalni raziskavi potreb, zmožnosti in stališč prebivalstva 50 + je bilo ugotovljeno, da se jih 20 % želi naučiti uporabljati računalnik. Najbolj učinkovito spodbujajo računalniško nepismene starejše ljudi k učenju prijatelji ali drugi ljudje, ki jih ti cenijo in so se uspešno naučili uporabljali računalnik in internet Na podlagi teh dejstev in na lastnih dvajsetletnih izkušnjah smo z uvajanjem medgeneracijskega prosto volj siva razvili učinkovit model za množično opismenjevanje po načelu, da je mladostnik, star med 15 in 18 let zelo primeren družabnik in učitelj starejšim pri osvajanju osnovnih veščin e-pismenosti. Ta naš model je bil deležen velikega zanimanja, saj je poleg prikaza stanja e-pismenosti starejših, ki je izziv v mnogih državah, prikazal tudi eno izmed preizkušenih rešilev na prostovoljski osnovi z zelo nizkimi stroški in velikim učinkom medgeneracijskega povezovanja ob konkretni dejavnosti, ki je za obe generaciji zanimiva. Kaže, da se razkorak med razvitimi državami in državami v razvoju vidi ludi v dostopnosti ler pomenu IKT. Medtem ko se mnoge revne države borijo za dvig osnovne pismenosti med mladim prebivalstvom, postaja IKT v razvitem svetu nepogrešljiva na vseh področjih bivanja vseh generacij. Za starejše so že razviti številni programi, ki olajšajo dostopnost IKT, še predvsem za varstvo starejših na daljavo razvijajo nove tehnologije. O lem pomembnem področju bomo na temelju spoznanj kongresa v Seulu pisali obširneje v eni 66 Simpoziji, delavnice izmed naslednjih števil revije, tukaj pa nadaljujemo s prikazi tematskih sklopov, ki se nanašajo bolj na geriatrijo. ALZHEIMER IN DEMENCE /. Zdravljenje Po precejšnjem napredku pri simptomatskem zdravljenju Alzheimerjeve bolezni pa na področju vzročnega zdravljenja le in drugih demenc še ni prišlo do večjih premikov. Pa vendar je vredno omenil i nekaj novost i iz poskusnih študij, usmerjenih v iskanje zdravil. Odkar so naredili prvi transgeni model miške z amiloidozo možganov ter dokazali učinek aktivne imunizacije pri preprečevanju nalaganja amiloida na tem modelu, se znanstveniki trudijo z izdelavo anti-amiloidne imunoterapije, ki bi učinkovito spremenila polek bolezni. Vendar so zaenkrat rezultati manjši od pričakovanih. V raziskovalni fazi sta manj nevarno aktivno cepivo in pasivna imunizacija. Vsaj šest monoklon-skih anli-amiloidnih protiteles je napredovalo v srednjo in pozno raziskovalno fazo. Vendar pred kratkim objavljeni rezultati dveh večjih študij niso pokazali večjih vplivov anti-amiloidne imunoterapije na klinični potek bolezni. Bapinezumab ni pokazal izboljšanja rezultatov kognitivnih in funkcionalnih preiskav. Pravtako sprva ni bilo dokaza o uspešnosti solanezumaba (monoklonsko protitelo, ki se veže na srednjo sekvenco amiloidnega epilopa monomeričnih amiloidnih peplidov), vendar so kasnejše študije pokazale izboljšanje kognitivne funkcije pri bolnikih z blago Alzheimerjevo demenco, tako da nameravajo letos začeti s klinično fazo študije, (ientanerumab inbapinezumab sta v zgodnejših fazah raziskovanja. Medtem pa je SAR228810 že prišel v prvo fazo klinične študije na bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Pri tem se pojavljajo nova vprašanja. Katera značilnost protiteles vpliva na kognitivne in neželene učinke? Kakšen je vpliv protiteles na druge označevalce (tau in p-lau) ter regionalno atrofijo? Kako stopnja bolezni in genotip vplivata na učinkovitost imunoterapije? Raziskave trenutno kažejo večjo učinkovitost anli-amiloidnih protiteles v sekundarni preventivi kakor pri razviti bolezni. Raziskave potekajo ludi z bace inhibitorji in na področju zdravil delujočih na tau prolein. Po svelu je v leku ludi nekaj več področnih preventivnih študij: kombinacije prehranskih intervencij ter telesnih in kognitivnih vaj. 2. Prepoznavanje bolezni Pri prepoznavanju demence je bila zanimiva manjša ameriška študija, ki je nakazala, da je za zgodnje prepoznavanje in odkrivanje kognitivnega upada in demence v domovih za stare ljudi moč uporabiti ustrezno usposobljeno zdra-vslveno osebje. 90 starejših posameznikov sla po opravljenem standardiziranem kratkem testu spoznavnih sposobnosti pregledala ter točkovala usposobljen zdravstveni delavec in geriatrični psihiater. Rezullali so pokazali veliko uspešnost zdravstvenih delavcev pri prepoznavanju tako kognitivnega upada kol začetnih oblik demence in s tem možnost za odkrivanje in zdravljenje večjega števila v domovih vse prevečkrat prezrte začetne oblike demence. Pomembnosti dobre izobraženosti in primernega geriatričena orodja za dobro occno ter integrirano oskrbo glede na potrebe in zmožnosti starejših se je dotaknila tudi nizozemska predstavnica Marcel Olde RikkerL z Univerze Radbound v Nijmcgenu. Izpeljali so tri študije EASYcare sistema (to je na dokazih temelječega geriatričnega sistema za oceno starejših). Prva izmed študij je preučevala finančni vidik glede na učinkovitost sistema, ki temelji na BASYcare obravnavi, pri čemer so sodelovali gerialrična medicinska sestra, splošni zdravnik in zdravnik gerialer. Z drugo študijo so sc osredotočili na možnost uporabe EASYcare sistema za boljše odkrivanje demence. 67 Simpoziji, delavnice Program so uporabljali splošni zdravniki in medicinsko sestre primarnega nivoja. S tretjo študijo pa so preučevali možnost zaznavanja krhkosti s pomočjo programa EASYcare med starejšimi na primarnem nivoju. Prva študija je pokazala, da je program finančno ugoden, saj poveča dobrobit in funkcionalno zmogljivost starejših udeleženih v študijo (velikost učinka > 0,2; NNT:4,7), zmanjša hospitalizacijo in in-slitucionalizacijo ter spodbuja dnevno oskrbo na domu, dnevno varstvo in dostavo hrane na dom. Poleg tega je uporaba EASYcare programa izboljšala prepoznavanje demence (za 34 %) na primarnem nivoju in pomagala splošnim zdravnikom pri doslednejšem upoštevanju smernic (za 32 %). Sistem je bil uporaben tudi pri prepoznavanju krhkosti med starejšimi. Na Nizozemskem razmišljajo, da bi sistem razširili v ostale sorodne zdravstvene ustanove. Nekaj novosti je bilo tudi na področju vprašalnikov, namenjenih diagnostiki demence. Pri sedanji točkovni lestvici (Clinical Dementia Rating scale ali CDR) smo pri zbiranju podatkov o bolezni, ki jih nato točkujemo, odvisni predvsem od podatkov bližnjega ali svojca bolnika. Vse večje pa je število ljudi, ki zbolijo za demenco in nimajo ob sebi nikogar. Zalo se je pojavila potreba po ugotovitvi, ali lahko isti točkovni sistem (CDR) uporabimo, ne da bi imeli ob bolniku nekoga, ki bi nam zapolnil vrzeli. Raziskovalna skupina iz Singapurja je izvedla študijo, v kateri je iz longitudinalne raziskave o staranju Wave II s pomočjo Kratkega testa spoznavnih sposobnosti in Montrealskega kognitivnega vprašalnika izbrala ljudi s kognitivnim upadom (MMST ali MOČA < 26). Z njimi so nato opravili pogovor, pri katerem so uporabili prilagojeno sedanjo točkovno lestvico (Clinical Dementia Rating Scale for non-informant ali CDR-NI) ter klinično preizkušene DSM IV kriterije za demenco. Nov vprašalnik je pokazal veliko stopnjo zanesljivosti in primerljivosti pri ocenjevanju demence brez prisotnosti svojca ali bližnjega. 3. Vpliv telesne in miselne vadbe napotek bolezni Krščanski družinski center iz Hong Konga je predstavil pilotni program in študijo, imenovano Mind Lock Cognitive and Memory Training Center. Leta 2010 so začeli s programom, ki zaobjema skupinski kognitivilivni trening v centru in individualni kognitivni trening na domu. Program je oblikoval delovni terapevt, v njem pa je sodelovalo 180 posameznikov. Pri 34 so pred začetkom opravili kratek poskus spoznavnih sposobnosti (MMSP) in točkovnik demence (DRS). Oba testa so ponovili po enem letu, pri čemer so dokazali signifikantno izboljšanje kognitivne funkcije. Sredstva, ki so jih pridobili na podlagi pilotne študije, so jim omogočila nadaljevanje raziskovalnega programa. Avstralska študija Univerze v Queenslandu je pokazala vpliv telesne vadbe na bolnike z demenco. Christine Neville je poudarila, da ljudje z demenco zaradi same bolezni težje vzdržujejo telesno aktivnost. Telesno neaktivnost povezujemo z upadom kognitivnega, funkcionalnega in fizičnega zdravja, kar še dodatno zaplete skrb za takšne ljudi in poveča smrtnost. Člani univerze so izvedli dve raziskavi. V prvi randominizirani študiji s kontrolo je sodelovalo 133 ljudi z demenco, ki živijo doma. Udeleženci so bili deležni bodisi rutinske zdravniške oskrbe bodisi programa, ki je zajemal izobraževanje skrbnikov ter paleto vaj, prilagojenih za bolnike z demenco. Druga raziskava je bila manjša longitudinalna študija, v kateri je sodelovalo 25 ljudi z demenco, ki živijo v domu za starejše in so bili vključeni v program vadbe v vodi. V obeh raziskavah so sodelovali tudi svojci. Ocenjevali so telesno zmogljivost, depresijo, vedenjske in psihološke simptome demence ter stopnjo institucionalizacije zaradi vedenjskih in psihičnih simptomov. Obe raziskavi sta pokazali izboljšanje telesne zmogljivosti (p=0.01) in depresije (p=0.02). Zmanjšala se je stopnja vedenjskih in psihičnih simptomov demence (Chi square(3, n=l())= 16.91, p=0.001), 68 Simpoziji, delavnice ludi reakcija skrbnikov na le simptome se je izboljšala (Chi square(3, n=10)= 16.86,p=0.001). Prva raziskava je pokazala manjše število hospi-lalizacij (19 % vs. 50 %). Pri drugi raziskavi pa se je zmanjšala slopnja psihičnega neugodja udeležencev. Pri obeh raziskavah so bili udeleženci mnenja - kar je mogoče najpomembneje da koristi močno prelehlajo vložen trud. 4. Mednarodne smernice Avstralska predstavnica Melinda MartinKhan je ob vse večji prevalenci demence v razvitem svetu poudarila pomen dobre zdravstvene strategije. Vse večja pojavnost dcmenc namreč prinaša velike socialne, zdravstvene in ekonomske izzive. Ker še vedno nimamo učinkovitega zdravila, so strategije, ki preprečujejo nastanek bolezni ali zakasnijo njen začetek, še (oliko bolj pomembne za zmanjšanje bremena bolezni ter z njo povezanih stroškov. V pregledni študiji, ki so jo predstavili, so primerjali osem strategij naslednjih regij in držav: Avstralije, Združenega kraljestva, Walesa, Škotske, Francije, Nizozemske, Norveške in južne Koreje. Vsem strategijam je bil skupen velik pomen zgodnje diagnostike in zdravljenja ter ozaveščanja ljudi. Nekatere izmed strategij so vključevale (udi poudarjanje povezave med zdravim načinom življenja in zmanjšanim tveganjem za razvoj demence. Člene o kvaliteti oskrbe in posl-diagnoslični podpori je bilo naj (i v mnogih nacionalnih strategijah, vendar po mnenju dr. Martine-Khan v večini še vedno manjka strategija, ki bi vključevala celotne skupnosti. Za razvoj dobrega javno zdravstvenega pristopa je potrebno bolj vključiti finančne mehanizme, spodbudili razvoj delovne sile, ki bo izobražena za soočanje s tovrstnimi izzivi, prilagodili zdravstveni sistem, vključili informacijske sisteme, nadaljevali s povezovanjem med državami ter izdelati pravno vzdržen sistem nadzora nad uresničevanjem strategije. Avstralski raziskovalci so opozorili še na omejeno z dokazi podprlo znanje, predvsem na področju preventive, ki med drugim otežuje izdelavo kvalitetnih javnozdravstvenih strategij. 5. Skrb za bolnike Manj kot prejšnja leta, vendar še vedno, je bila prisotna problematika slabi za starejše bolnike z demenco v domovih starejših občanov, negovalnih domovih ter domovih, usmerjenih le v skrb za starejše z demenco. Švedska študija ni presenetila z ugolovilvijo, da je skrb boljša v specializiranih domovih, vsekakor pa je zaradi vse večje odvisnosti ljudi pri dnevnih aktivnostih zahtevnejša od oskrbe povprečnega starostnika. Ponovno v več študijah ugotavljajo potrebo po večjem številu osebja. Zanimiva je bila obsežna nemška raziskava, v kateri so primerjali kvaliteto življenja ljudi z demenco v tradicionalnih domovih starejših občanov s kvaliteto življenja v domovih, ki imajo specializirane oddelke za ljudi z demenco. V raziskavi je sodelovalo 1671 oskrbovancev iz 47 domov za starejše. Predstavniki Nemškega centra za ncvrodcgcneralivnc bolezni so zaključili, da z raziskavo ne morejo dokazali prednosti specializiranih oddelkovpred mešanimi. Pogovor je polekal ludi o pomembnosti vnaprej pripravljenega načrta za ljudi zbolele za demenco, ter za njihove svojce (nizozemska pregledna Študija) in o skrbi za umirajoče ljudi z demenco. Hana Vankova s Karlove Univerze v Pragi je predstavila dva konseza o dcmcnci: strategijo za skrb bolnikov z demenco, ki jo je predlagalo češko združenje za Alzheimcrjcvo bolezen, in konsenz o palialivni oskrbi bolnikov z demenco, ki ga je oblikovala skupina Alzhimer Rurope. Skupina Alzheimer F.urope je bila ustanovljena leta 2007 z namenom poiskati primere dobre prakse in oblikovati smernice za paliativno oskrbo ljudi, ki umirajo z ali zaradi demence (več podatkov je na njihovi inlernelni strani). Tukaj bomo na kratko predstavili zelo pregledno češko strategijo za skrb bolnikov z demenco. Simpoziji, delavnice Češki) /druženje za Alzheimerjevo bolezen je predvidelo, da je pogoj za kvalitetno skrb za bolnike z demenco: • imeli okolje prilagojeno potrebam ljudi z demenco; • negovalno osebje, ki je ustrezno izobraženo za nego in razumevanje ljudi z demenco; • število negovalnega osebja, ki je zadostno in prilagojeno potrebam oskrbovancev; • dobra komunikacija in dobri odnosi 7, bol ni ki ter njihovimi družinskimi člani; • učenje, podpora in sodelovanje z družinskimi oskrbovalci. Bolnike z demenco so razdelili na tri stopnje: Prva stopnja je zelo blaga, z blagim kognitivnim upadom (2. do 4. stopnja po Reisbergovi lestvici). Ljudje na tej stopnji so pretežno neodvisni od pomoči, nekateri potrebujejo pomoč, vendar ne stalno. Zgodnje odkritje bolezni omogoča zgodnje zdravljenje, ki posledično i/boljša kakovost življenja družinskega člana. To je tudi stopnja, na kateri je dobro odprto govoriti o bolezni, o tem, kje bi človek rad živel, ko ne bo mogel več skrbeti zase, in o tem, kaj si želi v zadnjem obdobju svojega življenja. Dobro je poskrbeti za pravno in medicinsko dokumentacijo, vnaprej napisali svojo voljo in želje. Ljudje v tem obdobju so še zmožni sami preživeli večji del dneva ali celo ledna. Koristno je, da si delajo beležke in opomnike, ki jim pomagajo pri vsakodnevnih opravilih in časovni orientaciji. Velikokrat se v tem obdobju tudi zgodi, da ljudje zaradi nezmožnosti sprejemanja svoje bolezni zapadejo v depresijo. Češko združenje vtem obdobju svetuje PODPORO, POMOČ in NASVET. Druga stopnja je zmerno huda, z zmernim kognitivnim upadom (4. do 5. stopnja po Reisbergovi lestvici). Navadno traja 2 dol0 let. Ljudje pogosto živijo v domski oskrbi. So vse bolj zmedeni in časovno ter krajevno neoricnl irani, imajo vse večje ležave s spominom in pri vsakodnevnih opravilih (kot so oblačenje, tuširanje, priprava obrokov, hranjenje, jemanje zdravil) vse večkrat potrebujejo pomoč. Vse pogosteje potrebujejo medicinsko oskrbo. So pa še vedno sposobni sporazumevanja in zabave. Potrebujejo dnevne aktivnosti in stalen dnevni red z dovolj nočnega spanja. Dnevne aklivnosli so lahko priložnost za sodelovanje in druženje z ostalimi družinskimi člani. Dejavnosti pripomorejo k vzdrževanju človeškega dostojanst va ter pri krepitvi kognitivnih in telesnih sposobnosti. Dejavnosti ne smejo biti težke, ampak čim bližje tistim, ki so bile del normalne dnevne rutine tega človeka. V tem obdobju je za hospilalizacijo ali daljše bivanje v socialni ustanovi potrebno pisno ali iz vedenja očilno bolnikovo soglasje. V primeru, da bolnik ne želi bivati v ustanovi ali se kadarkoli 7, nadaljnjo hospilalizacijo ne strinja več, je potrebno težavo - če se le da - mirno razrešiti; sicer se sproži postopek za prisilno hospitalizacijo ali nadaljevanje bivanja v ustanovi. Človeka je ves čas potrebno klicali z gospod ali gospa oziroma tako, kakor posameznik želi. Tekom dneva naj nosi udobna oblačila. Potrebuje varno okolje, nahaja naj se v bližini osebja in v skupnih prostorih, kjer opravlja dnevne aktivnosti; ti prostori so navadno tako zavarovani, da preprečijo tavanje bolnikov. Prostori naj dajejo občutek doma. Opremljeni naj bodo 7, dovolj velikimi stran išči. Ljudje in njihovi domači naj imajo prostor, kjer lahko pripravijo čaj ali kavo. Del sobe naj bo namenjen počitku (odsvetujejo postelje in priporočajo naslanjače). Nekje naj bo prostor za ples, ostale aktivnosti in skupinsko delo. Oskrbovanci, ki so v ustanovi dalj časa, naj imajo svojo sobo. Negovalno osebje naj bo dobro izobraženo. V eni skupnosti naj bo dovolj negovalnega osebja (vsaj dva negovalca in medicinska sestra) in ne več kot 15 oskrbovancev. Češko Združenje na tej stopnji poudarja predvsem pomembnost DNEVNIH AKTIVNOSTI. Tretja stopnja je huda, 7, velikim kognitivnim upadom srednjega in poznega obdobja demence (6. do 7. stopnja po Reisbergovi lestvici). Bolniki na tej stopnji potrebujejo stalno pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Njihova 70 Simpoziji, delavnice sposobno s I komuniciranja in govorjenja upada. Izgubljajo psihomotorične sposobnosti in vse težje hodijo. Spreminja se jim osebnost. Vedenjske motnje je potrebno pravočasno prepoznaval i in lajšali ali zdravili. Češko Združenje poudarja, da ljudje v lem obdobju potrebujejo INDIVIDUALNO POMOČ, prilagojeno njihovim potrebam. Sodelovanje pri dnevnih aktivnostih jih praviloma spravlja v zadrego. Postopno imajo težave s požiranjem, zaradi česar potrebujejo osebno pomoč pri hranjenju. Potrebno je skrbeti za primerno količino zaužile tekočine in prehrano. Medicinsko in negovalno osebje mora znali prepoznati slopnjo neorienliranosli, zdravnik mora biti del tima. Udobna oblačila in varno okolje so še vedno nujno potrebni. Posteljo je dobro zavarovali pred padci. Dnevni ritem -predvsem pri hudo bolnih - ni več tako potreben. Predlagajo princip, ki ga uporablja negovalni program Namaste: v tem obdobj u je pouda rek na vrednost i človeškega duha in enkrat nosi i vsakega človeka. Ljudi ne pustimo samih, ampak živijo v objemu in bližini ostalih. V programu Namaste uporabljajo aromaterapijo, glasbo in branje, s katerimi praznujejo človeško osebnost. V osrčju programa je misel, da vsak posameznik potrebuje ljubeč človeški dotik. Zanimiv je tudi način, kako sprejemajo smrt v ustanovi. Pokojnika odpeljejo vsem - tako negovalcem kakor bolnikom na očeh in jim tako dajo možnost, da se od njega na svoj način poslovijo. Četrta stopnja je terminalno obdobje, ki traja le nekaj lednov. Človek v tem času povsem izgubi sposobnost komuniciranja in premikanja. Mnogi bolniki so v tem Času inkontinentni, zaradi kontraktur, neudobnega položaja ali somatskih motenj pogosto trpijo bolečine. Češko združenje za Alzheimerjevo bolezen - prav lako kakor skupina Alzheimer T-.urope - poudarja, da človek vtem obdobju potrebuje skrbno paliativno nego. Poučna je bila tudi raziskava, ki jo je predstavil predslavnik Velike Britanije Upul Fernando. V točkovni prevalenčni raziskavi hospilaliziranih ljudi z demenco so odkrili, da so zdravniki kar 35% bolnikom med hospilalizacijo predpisali nevroleplike ali sedalive. Največkrat so bili lo mladi zdravniki, na srečo pa je bilo dajanje teh zdravil tekom zdravljenja ukinjeno in le redki bolniki so bili z zdravili odpuščeni domov. Iz raziskave je bilo očitno tudi, da bolniki s slalno analgetično terapijo in tisti z analgetično terapijo po potrebi niso potrebovali sedalivov in nevroleplikov. Agresivno vedenje bolnikov, ki je predvsem značilno za zadnje obdobje demence, je naporno in včasih nevarno za zdravstveno osebje, lahko pa tudi nevarno za bolnike same. Zato je predpisovanje anlipsholikov in sedalivov lem bolnikom zelo razširjeno. Vendar ima lako predpisovanje poleg »pozitivnih« tudi številne stranske učinke, med katerimi se vse pogosteje omenja povečana slopnja smrtnosti in umrljivosti zaradi možganske kapi. Že kol šludenlka in sedaj kot mlada zdravnica sem se ob opazovanju z anlipsiholiki in sedalivi »pomirjenih«, spremenjenih starih ljudi večkrat spraševala, ali je bilo zdravilo v resnici edina možnost in kol lako potrebno. V Veliki Britaniji pravijo, da so se iz raziskave naučili, da so ljudje z demenco lahko razdražljivi ali celo agresivni zaradi bolečine, ld jo čutijo, vendar je ne morejo primerni) izrazili. Rešitev vidijo v primerni analgeticni terapiji. Ob tem se lahko sprašujemo, kolikšna je pri nas količina predpisanih nevroleplikov in sedalivov ljudem z demenco in kaj bi bilo moč ukrenili, da bi se le-ta zmanjšala, mogoče po angleškem predlogu v prid analgelični terapiji. SARKOPENIJA Osrednja in najodmevnejša geriatrična tema tega kongresa je bila sarkopenija. Zdi se, da so mnogi raziskovalci v zadnjih štirih letih pogled preusmerili iz preučevanja sindroma krhkosti starejših in preučevanja padcev (obe temi sta bili seveda še vedno bogalo zastopani z novimi odkritji) k preučevanju enega izmed glavnih vzrokov velikega števila padcev in ene izmed 71 Simpoziji, delavnice komponent, ki tvori sindrom krhkosti starejših - to jc sarkopenije. Sarkopenija je s starostjo povezana izguba skeletne mišičnine, povezana z manjšo mišično močjo in/ali slabšo telesno zmogljivostjo. Dosedanje študije so pokazale vpliv sarkopenije na številne pokazatelje slabšega zdravja, kol so število padcev, invalidnost, število hospilalizacij, dolgotrajnost oskrbe, slabšo kakovost življenja in smrtnost. Kljub očitni klinični pomembnosti sarkopenije še zmeraj nimamo njene dobre, enotne definicije in konsenzusa o zdravljenju in preprečevanju tega novo sprejetega gerilričnega sindroma. Večino delovnih skupin za sarkopenijo po svetu se strinja, da bi morali sarkopenijo definirali s kombinacijo mišične mase in kvalitete mišičja, vendar je izbira pražnih vrednosti in melod še vedno nerešen izziv. John F,. Morley z oddelka za geriatrijo Univerze Sainl Louis v ZDA je predstavil odgovor na vprašanje, kako daleč smo v iskanju enotne definicije sarkopenije? Morely pravi, da trenutno vse definicije sarkopenije vključujejo omejeno gibljivost (merjeno s pomočjo hitrosti hoje oziroma razdal je, ki jo človek prehodi v 6 minutah) in mišično maso, ki je dve standardni deviaciji pod normalno mišično maso (merjeno s pomočjo DliXA ali CT slikanja). V ZDA obstaja gibanje, ki se zavzema, da bi v definicijo dodali tudi moč stiska roke. Zanimiv je bil podatek, da so znanstveniki pred kratkim dokazali, da je pri diagnozi osleoporoze 1;RAX vprašalnik dal enako dobre rezultate kakor merjenje kostne gostote. Odkritje je sprožilo iskanje sela vprašanj za odkrivanje sarkopenije, ki bi bila primerljiva z merskimi metodami. Eden izmed takih vprašalnikov, ki trenutno največ obeta, je SARC-b in je sestavljen iz vprašanj o mišični moči, pomoči, ki jo posameznik potrebuje pri hoji, načinu, kako vstaja s stola in hodi po stopnicah, ter vprašanj o padcih. Švicarski predstavnik Jean-Pierre Michel se je spraševal, ali sla sarkopenija in telesna krhkost pri starejših sopomenki. Opozoril je, da ima vprašanje dolgo zgodovino in da še danes nimamo jasnega odgovora nanj. Termin krhkost starih ljudi so začeli uporabljati geriatri leta 1983 in je pomenil zmanjšano zmožnost za opravljanje pomembnih praktičnih in socialnih vsakodnevnih aktivnosti. Desetletje kasneje so se endokrinologi in nutricionisti osredotočili na sarkopenijo, ki so jo definirali kot neprostovoljno izgubljanje skeletne mišičnine, povezano s staranjem, in predlagali, da bi to poimenovali starostna krhkost. Od lela 1993 pa do danes so avtorji navedli, da jc bilo objavljenih 3213 člankov o starostni krhkosti in 1721 o sarkopeniji. Natančnejši pregled člankov je pokazal, da se pojma mnogokral pokrivala in da kljub velikemu številu člankov še nimamo dobre in enotne definicije enega in drugega pojma. Pomanjkanje konsenza pa je upočasnilo znanstveni razvoj na tem področju. Natančna analiza dejavnikov tveganja, simptomov in znakov ter posledic teh dveh kliničnih stanj jepoka-zala, da obstaja lesna povezava med sarkopenijo in starostno krhkostjo. Palogeneza ju povezuje v začaran krog, ki ga sestavljata staranje in slabša prehrana, ki preko sarkopenije vodi v starostno krhkost in invalidnost ter tako zaradi sarkopenije same kol starostne krhkosti pripelje do enakih slabih zdravstvenih rezullalov (ponavljajočih se padcev, motorične oviranosti, invalidnosti, hospilalizacije in smrli). Še več, vse bolj očitno je, da sta obe klinični stanji - tako sarkopenija kol starostna krhkosl - reverzibilni. Vadba proti uporu in aerobna telesna vadba sta ključna dejavnika rehabilitacije, v zadnjem času so se jima pridružili še aminokislinski dodatki. O revezibilnosli sarkopenije in starostne krhkosti pa je govoril Tlidenori Arai, predstavnik oddelka za Zdravstvene vede Univerze v Kyolu na Japonska. Poudaril je, da podobno kot upadanje spomina ni nujni del staranja, ludi sarkopenija in starostna krhkost s svojo reverzi-bilnostjo dokazujeta, da nista nujno del procesa staranja. Mišična vadba proti uporu in vzlrajno-slna mišična vadba sta dejavnosti, ki ju starejši zmorejo opravljati ter si s tem povečati mišično 72 Simpoziji, delavnice maso in moč. S Icm sc jim izboljša ludi Iclcsna pripravljenost. Obratno pa neprimeren vnos hranil in proteinov lahko povzroča sarkopenijo in starostno krhkost. Največji izziv v preventivi sarkopenije in z njo povzročene krhkosti je razvoj javnozdravslvenih intervencij, ki bi omogočale anabolni stimulus mišic starejših ljudi. Že samo mišično delo proti uporu in vzlrajnostna mišična vadba sla pokazala dober anabolični stimulus mišic starejših. V raziskavi pa so preučevali ludi kombiniran učinekvadbe in prehranskih dopolnil, ki so vključevala vitamin D in protcine, na telesno zmogljivost in mišično maso starejših s sindromom starostne krhkosti. Poskus so izvedli med 77 starejšimi. V času trimesečnega treninga so jih razdelili v dve skupini: ena je poleg vadbe uživala ludi prehranska dopolnila, druga pa leteli ni uživala. Rezultati so pokazali, da je skupina, ki je poleg vadbe uživala tudi prehranska dopolnila, pomembno pridobila na mišični masi in izboljšala maksimalni čas hoje, prav tako sc je pri tej skupini opazno bolj zmanjšala preva-lenca sarkopenije. Raziskovalci so zaključili, da je kombinacija vztrajnostne mišične vadbe in mullinulricijskih dodatkov najučinkovitejša pri povečanju mišične mase in časa hoje. Menijo, da bi dodatne raziskave v tej smeri lahko pomagale oblikovati zdravstvene ukrepe za preprečevanje sarkopenije in sindroma starostne krhkosti med starejšimi. Med iskanji vzrokov za sarkopenijo je bila prepričljiva japonska raziskava, v kateri so s pomočjo hitrosti pretoka merili elastičnost arterij. Odkrili so, da je manjša elastičnost žil povezana s prerazporedil vijo telesne mase v smislu sarkopenije in visceralne debelosti in s tem še dodatno prispeva k sindromu krhkosti. Na kongresu so bile predslavljene še številne zanimive raziskave s področja genetike in celične biologije. Predstavljeni so bili rezultati raziskav, ki sc osredoločajo na podaljševanje življenja celic in iskanje vzrokov za njihovo staranje. Dotaknili so se področja onkologije, psihiatrije, polilamakologije, srčno-žilnili bolezni in bolezni dihal v starosti. Veliko govora je bilo tudi o preventivnih programih - med prispevke s lega področja so sodili tudi naši -, sistemih geriatričnega izobraževanja in zdravstvenih sistemih po svetu. Države povsod po svetu neumorno iščejo vzdržn i zdravstveni sistem, ki bi odgovarjal potrebam starajoče se družbe in bi bil hkrati prijazen starejšim ljudem. Za nas so posebej zanimivi preventivni programi in zdravstveni sistemi, zato jih bomo skušali predstavili veni izmed naslednjih številk. Obsežno poročilo o 20. svetovnem geron-lološkem in gerialričnem kongresu v Seulu zaključujemo z mislijo, da je bil vsestransko doživetje, na katerem je bilo moč občutiti, da se neštete znanstvene skupine in praktiki po vsem svetu trudijo za zdravo, pravično in vsestransko kakovostno staranje. Pri tem nenehno dosegajo nova spoznanja. Na kongresu se je potrdila kakovostna raven našega geronlološkega raziskovalnega in praktičnega dela; da so bili naši prispevki na svetovni ravni, so pokazali odzivi in pogovori ob njih. Ksenija Ramovš in Ana Ramovš TRETJE MEDNARODNO SREČANJE DIAMIND Ljubljana. 13. 3. 2014 V četrtek, 13. 3. 20M, je v Mestnem muzeju v Ljubljani potekalo tretje mednarodno srečanje DiaMind. Rdeča nit srečanja je bila hrana pri ljudeh s sladkorno boleznijo z vidika opolnomo-čenja, kognitivno vedenjske terapije in čuječnosti. Srečanje je bilo sestavljeno iz izkustvenih delavnic in predavanj. Srečanje sta olvorila dr. Miha Kos, predsednik Društva za znanost in izobraževanje DRZNI, in dr. Karin Kane, direktorica zasebne ordinacije za diabetes - Jazindiabeles. Po uvodnih besedah smo se razdelili v dve skupini. Prva se je udeležila izkustvene delavnice, ki jo je vodil dr. Arie Nouwen. Ta delavnica je 73