Izhaja vsaki četrtek in velja s poštnino vred iz v Mariboru z pošiljanjem na dom
na celo leto . 3 fl. „ pol leta . 1 fl. 50 k. „ </, „ . — fl. 80k. Brez pošiljanja na dom za celo leto . 2 fl. 50 k. „ pol leta . 1 fl. 30 k.
» 'A * ■ — fl. 62 k.
Posamezni listi se dobijo pri knjigarn Novaku na velikem trgu za 5 k.
SLOVENSKI
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi ne prijemajo.
Podučiven list za slovensko ljudstvo.
„Poduk v gospodarstvu bogati deželo."
Oznanila se prijemajo, plača za vrstico je 10 k. in za kolek 30 k.
Stv. 32.
V Mariboru 21. novembra 1867.
Tečaj I.
A. Krernplj.
(Poskus životopisne Črtice.)
Ogledavši se zvedenec v narodnem gibanju ter v razvoju slovenskega slovstva nekoliko prek 40 let v minolost, lehko mahoma razvidi, da mi štirski Slovenci nismo imeli skoro nikogar, ki bi bil gojil slovensko knjigo, budil narodno zavednost, ki bi bil delal iz čiste ljubezni na korist rojakom, hote je vzdignoti iz gnjusnega blata črne nevednosti, ter krepko odvračati potujčevanje, junaški zahtevati pravice, ktere idejo vsak narod, da po njih delajoči zainore se popeti do boljše in srečnejše bodočnosti; učilnice po tujem kopitu prikrojene niso imele narodnih zavetnikov. Ves slovstveni zaklad, ki ga moremo navoditi, bili ste dve slovnici (S ti rs k i Slovenec Zelenko je spisal 1791. 1. slovnico, ktera ni vredna pišivega oreha) napisani v nemščini, namreč Š m i-gočeva prav porabna, na svetlo dana 1812. 1. in Danj-kova od 1824 1. Toda obe kažeti, da si pisatelja nista priskrbela niti oni dobi primernih slovniških znanosti, ne jem-ljoča dostojnega ozira na Bohoriča, Danjko tudi ne na Do-brovskega „Institutiones linguae slavicae veteris dialecti," na-tisnene 1819. leta. Od Danjka so tudi izdane pesmi, nekaj jegove, nekaj drugih pesnikov, katekizem in še nekoliko nabožnih spisov. Imel je svoj pravopis. Po njem se je vrgel Scherf (tako se piše nekdanji slovenski knjižnik) z nekterimi malenkostmi in propovedmi. Da je Danjko poznal starinsko slovenščino, ne bi bil toliko nespametno zabredel na krivi pot. Pravopis narodu krojiti zahteva nekoliko več, nego le povrhoma znati kakega razrečja podnarečje. Ako bi Kopitar 20 let prvlje bil poskusil nameščati ž, s, č, c, s starinskimi slovenskimi črkami, gotovo bi bil obveljal jegov pravopis. Metelko se je oziral samo na kranjsko razrečje, ne na starinsko slovensko glasje, moralo mu je tedaj tudi spodleteti. Danjko poparjen porazom svojega krivopisa zapustil je obdelovanje narodnega slovstva, razve kake hrapave in nepravilne pesmi, p. „Pesem na deklici", ter postal trden nasprotnik našemu knjižnemu napredku, vsaj celo žilav nem-škutar, kar belodano priča jegovo dekansko delovanje v učilnicah ; ni menda nemškutarščejih učilnic na vsem Slovenskem, nego so v dekanovini velikonedeljski. Toisto svedoči zgodba, da je on zavrgel sevsema „Sveto opravilo", zloženo Slomše-kovoj skrbjo ter vsi vladikovini prepisano za rabo, in novi obrednik; jemu rabi neko klobasarjenje, ktero si je sam skrparil in zvozlaril. Tako se ne spolnjujejo knezovladiške naredbe, bili kdo drug se drznol kaj takega poskusiti, mahoma bi čutil po ščepcih. Če je kdo le nemškutar, obilno mu se prizanaša, še pohvalnic ne pogreša. Dr. Murko je pametno ravnal, priobčivsi „Slovar" v bohoričici spisan, tudi gradivo je marljivo zbrano. Isti gospod je sestavil slovensko slovnico v nemščini, naj prvlje v starem pravopisu, 1850 1. pa v gajici natisneno; od ravno tega spisatclja imamo slovenski prevod katekizma, kteri je že v besedi prekoredno hrapav ter ovaja, da je nekda marljiv in bistroumen pisalec žalibog slovodal slovstvenemu delovanju. Zgodovina neukanljivo svedoči, da narodni učenjaki, imajoči pred sebo zboljšek in omiko svojega naroda, niso popustili do zadnjega hipa, marveč dolže bolje se spopolnjevali, ter slavna in obširna dela pripravili svojcem. Takim možakom hvalo
daja potomstvo, drugim pa je ne more in ne sme; kdor narod zapusti, jega narod preklinja. Opustivši dalnje razmiš-ljavanje o prvejših naših knjižnikih oglejmo se nekoliko paz-ljivejše na življenje in delovanje narodnega ljubimca Antona Krempljna.
(Dalje prihodnjič.)
Gospodarske stvari.
O globokem obdelovanju zemlje.
Obdelovanje zemlje je važno sredstvo za povišanje dohodkov naših njiv. Kdo izmed nas bi ne znal, da rastlina k svojemu življenju ravno toliko živeža potrebuje, kakor človek in žival. Poglejmo na primer želod. On je kal, izvir rastline, ki vtegne stoletja preživeti in k orjaški visokosti dorasti. Sama iz sebe? Ne! Snov želodova le samo temu zadostuje, da živi želod v prvem času; potem začenja s svojimi rahlimi in naj drobnejšimi koreninami in koreninicami hrano iz zemlje potezovati. Če bi ne hoteli verjeti, da zna grudna zemlja- one lepe rastline staviti, ktere občudovati dosti-kiat priliko imamo, majhen pokus nas bo o tem prepričal. Zažgimo želod; kak majhen kupček pepela nam ostane. Vzemimo na to sto ali tudi petsto let star hrast, ki je iz enakega želoda zrastel in zažgimo tudi tega. Kakšna kopa pepela zaostane! Od kod je ta? Iz zraka? Gotovo ne! Le iz zemlje je mogla po koreninah v rastlino dojti. Zemlja tedaj ni le samo važna kot stališče rastline, temoč je o jednem silno velika shramba, magazin za hrano, iz ktere vsaka rastlina, od mogočnega hrasta do nizkega maha svoj živež dobi. Čem veče so zaloge v tem magazinu, tem boljše in leže rastlina živi, tem čvrstejše bo rasla, tem več obrodila.
Če zagledamo brezo na nerodovitnem skalovju, se nam smili drevo, ki mora na revnem nerodovitnem dnu rasti. Zakaj imenujemo suho trdo skalo nerodovitno ? Proti temu, zakaj imenujemo dobro zrahljano, globoko izorano zemljo rodovitno? ker rastlina na trdi skali s trudom in nujo svojo pičlo hrano najde, na obdelani zemlji pa ni le samo hrana obilna temuč tudi taka, kakoršne rastlina ravno potrebuje.
Rekli smo prej, da odvisi od bogastva zalog v shrambi — v zemlji — ali bo rastlina revno ali čvrsto rasla, majhno ali veliko obrodila. O tem se ne m jre dvomiti: vsakdo zna, da je tam leže živeti, kjer se hrana nahaja, kakor tam, kjer je ni ali se celo redko najde. Dajmo tedaj rastlini bogato shrambo, to je, zglobimo zemljo precej, tako da more svoje korenine mogočno na vse strani in globoko pognati in v obilnosti to sprejeti, česar potrebuje, da zraste velika in močna: pičo.
Poljedeljstvo mnogoterih krajev je kakor zakleto, ker kmetje iz prazne vere, slabe navade ali lenobe tako plitvo orjejo, da se ne more to „oranje" imenovati, tem več „praskanje". Sicer dobro vedo, da v hosti globoke prsti drevje boljše in hitrejše priraščuje nego v taki, ki leži na s plitvo zemljo pokritem skalovju, dobro znajo ceniti vrednost globoke hrane, pa vendar jim ni mar, da bi svojo morebiti plitvo hrano uglobili. Boje se „mrtvo" zemljo vzdignoti, in sicer se tega po pravici boje; pa kakor govedo ne postane v enem dneva doječa krava ali delajoč vol, temoč tednov in mescev, celo let potrebuje, ravno tako se ne sme hrana hipoma, temoč po malem globiti.
Če se vsako leto le za pol ali za en palec globokeje sega, se peščica vzdignene „mrtve" zemlje na zraku v „dobro" spremeni in v malih letih smo igraje dosegli, kar nam vtegne veliko plačo deliti.
Hasek globokega oranja je tolik, da bi nam skoro prostora zmanjkalo, če bi ga hoteli popolnoma popisati. Tedaj le nekoliko o njem in sicer naj važniše:
Posebne dobre lastnosti , ki jih ima globoko oranje, so te-le:
1.	Korenine naših njivnih rastlin leže na globoko pridejo.
2.	Rastline, ki po takem več in deljše korenine ženejo, rastejo zategadelj čvrsteje, bodo veče in močnejše in obilneje obrodijo.
3.	Zemlja, ki se samo od sebe ali zavolj lege rada suši, se s tem zboljša, ker globoka mrva veliko več mokrote v se navleče, kakor le malo palcev globoka.
4.	Pri navdolni legi njive je globoko oranje neprecenljivo, ker, če pride nagla in močna ploha, se voda v globoko zrahljani zemlji zgubi kakor v gobi; pri plitvem oranju pa je le malo v zemljo steče, temoč gre v zgubo, po jarkih divja, hudo dere in dostikrat mnogo prsti odnese.
5.	Njive pa, ki ležijo v vlažnih ali nizkih krajih in so tedaj same od sebe mokrejše, se po globokem obdelovanju tako rekoč cedijo in odvodenijo, ker se voda lehko v globo-čino spusti in tedaj našim navadnim rastlinam manj ali celo nič ne škoduje.
6.	Zemlja se pa z globokim oranjem tudi zboljša in njega bogastvo pomnoži; „mrtvo" podzemljišče, ki je bilo preden za nič, na zraku po malem sprhni in se tako spremeni, da potem tudi pomaga k živežu rastlin.
7.	Z globokim obdelovanjem se tudi nekoliko gnoja lehko prihrani, ker s podzemljiščem se nadomestuje to, kar so poprejšne žetve vzele.
8.	Z globokim oranjem pa si tudi lehko več gnoja pripravimo, ker je, kakor smo že rekli, rastlinski razvoj pri tem obilnejši in več slame, klaje, čebulic, korenin, zrnja itd. na istem prostoru raste, kak poprej.
9.	Gnoj se na globoko izoranem polju vtegne boljše porabiti kakor naplitvem. Če je zemlja precej zglobljena, se ves gnoj v zemljo spravi in rastlinam pribavi, na plitvo izoranem pa ostane na površju, veter ga odnaša in voda ga odplavlja.-
10.	Če globoko orjemo, tudi živini dobro storimo, ker globoko obdelane zemlje ni treba tolikokrat orati kakor plitvo.
11.	Da žito v toliko krajih tako rado poleže, temu se tudi z globokim oranjem celo lehko pomaga.
Uzrok tega polegovanja je večidelj pomanjkanje mineralnih redivnih snov. Če pa zemljo zglobimo, pripravimo mnogo zemlje, ktera rastline hraniti more; rastlina postane čvrstejša, steblo močnejše in se tedaj redkeje ali celo ne vleže.
12.	Globoko obdelovanje je k zadnjemu važno in dostikrat edino sredstvo za uničenje plevela posebno onega, ki se je globoko ukorenil.
13.	Globoko obdelovanje je tudi neobhodno potrebno, ako hočemo kaj drugega saditi ali sejati nego naši dedovi. Repa, ogršica, hmel, vino itd. itd. le tam dobro rastejo, kjer smo z oranjem zemljo zadosti zglobili.
Za Kaj prosijo konkordatoborci ?
Tega sicer sami ne vedo, kar pričajo prav glasno jih čudne prošnje. V eni pravijo: v peto nas škorenj tišči; v drugi pa, na prstih nas tišči; v tretji pa: ves črevelj je za nič! — Sploh se sme reči, da le tisti, ki so podpihali ta vihar soper pogodbo, vedo, kaj hočejo; drugi pa, ki podpise nabirajo in kten se podpisujejo ali podkrižavajo, večidel le slepe miši love. — Povejmo tedaj onim slovenskim možakom, ki so pridni bili in na besedo rovarjev se podpisali, za kaj da se prosi.
Nekteri „dohtarji" na Dunaju že dolgo časa sem ne morejo več mirno spati in tudi črne kave po kosilu ne morejo brez skrbi več srkati, ker vidijo, da so ljudje v Avstriji tako neizrekljivo telebasti in neumni. In veste, kaj je po misli teh dohtarjev nevednosti krivo? Prvič, pravijo, to: da ima duhovska gosposka skrb čez ljudske šole. Mislijo si, da kristijanska izreja otroke prav neumne dela; da bode brž svet ves drugačen , ako se duhovskej oblasti vrata v šolo zapro: otroci bodo potem brž „buštabirati" znali; učitelji bodo tako čudno učeni, da bodo na prvi pogled znali, ka-košni „kebri" se v konjšeku, in kakošni v kravnjeku redijo , in kmetje bodo za naprej večkrat smeli v šolo stopiti in uči-
telja s kateketom vred prav pošteno ošteti, če kaj prav ne napravita. IS celih ur v tednu se bodo otroci učili brati, pisati, poštevati, morebiti tudi na trati zunaj kozliče prebra-čati; 2 uri bo smel kateket v šolo priti na teden, razun tega pa nič s šolsko mladino zapovedovati imel ne bo. Tako blezo ima biti, kobošolaodcrkve ločena, in to je prvo, kar hočejo tisti, ki prosijo za odpravljenje crkvene pogodbe ali konkordata.
„Dohtarji" na Dunaju na dalje mislijo, da so Avstri-janci zato tako trepasti, ker se sv. Oče papež in škofi z duhovniki vse preveč vtikajo vverskezadeve, in ljudem pravijo: to in tako morate storiti in živeti, če hočete večno srečni biti. Gospodje na Dunaju pa pravijo: ne tako; ampak vsak naj živi in dela po svojem, ter se mu še zmeniti ni treba za postave katoliške crkve, čeravno še nobeden teh „dohtarjev" grajal ni protestantov ali Židov, da ovi po svojih postavah živeti hočejo. Kdor tedaj tirja za katoličane katoliške postave, ta — po mislih dohtarjev na Dunaju — po temoti blodi in ne more biti zveden in moder človek. — Čuduo; človek bi ravno nasproti mislil, da bi posebno „dohtai jem" naj bolj všeč moralo biti, ako ljudje prav neumni ostanejo; zakaj več ko je bedakov po svetu, več je tudi praved ali prepirov, in pravde so maslo za doiitarje, kaj ne? — Ker tedaj — po mislih Dunajskih dohtarjev — prevelika oblast duhovnikov v dubovskih rečeh ljudi neumne dela, to raj se morajo duhovščini perotnice pristriči, da ne bode mogla toliko škode delati. Kakove škode ? Da smo lani — pravijo — pri Sadovi od Prusov tepeni bili; da je ubogi brat cesarjev Maksimilijan v Mehiko šel in tam od prekucuhov ustreljen bil; da še vsi slovanski Avstrijanci, posebno pa Slovenci na Štajerskem, celo ponemčeni niso tega vsega je kriva prevelika duhovska oblast, ki jo konkordat duhovnikom daje; toraj v kraj s to pogodbo in — vseh nesreč v Avstriji bo konec; angelci bodo le nemško ali madžarsko na gosle nam peli, in veseli raj bode prihodnjič v srečni naši Avstriji! — Vse to je tako neumno in prazno, da bi človeku hudo postalo; pa vendar dan na dau nemške novine, tudi kokodojka Mariborčanka, in konkordatoborci v svojih prošnjah tako po svetu blodijo in — brez števila jih je, kteri tem blodnjam verujejo in podpisujejo, da je kaj! — Tedaj da duhovniki tolike škode delali ne bodo, mora se jim oblast vzeti: v crkvi naj opravljajo svoje, več pa ne. Kar se zunaj crkve godi, to jih ničesar ne zadeva. Posebno je dohtar Miihlfeld na Dunaju ljudem oči odprl, da imajo duhovniki preveč oblasti v zakonskih rečeh; toraj je izdelal novo zakonsko postavo, ktero je državni zbor v spodnji hiši tudi potrdil. Ta zakonska postava je taka, da se je zako-noželjnemu ženstvu po Dunaju, posebno pa črnolasnim židov-kinjain srce kot mast veselja cedilo. Tudi samičnim mladim gospodom je ta postava prav prav všeč, kakor tudi vsem tistim zakonskim, ki bi rajše dues kakor jutre izpregli in šli vsaksebi. Vsi ti skačejo okoli te postave, kot Judje nekdaj okoli zlatega teleta, in časnikarji za ta ples trobeutajo, da je prav šemasti pust zdaj pri nas.
Kaj pa hoče M u k 1 f e 1 d o v a nova zakonska postava? Berite, konkordatoborci in potem svojo vest izprašajte, ali je bilo prav, da ste za to prosili? Kakor bomo povedali, tako je črno na belo v postavi; kdor tega ne veruje, naj sam postavo pregleda. Tako-le določuje:
1.	Da verska različnost naj ne bo več zadržek, v zakon stopiti; da se tedaj judje ali turki ženiti smejo s kri-stijani.
2.	Da zakonska zveza ne trpi, kakor od nekdaj med pravovernimi kristijani, noter do smrti, ampak da se sme iz več vzrokov razvezati, tako da se on in ona vnovič oženiti smeta.
3.	Da o tem, ali je zakon bil veljaven ali ne, in da se zakonska začasno ločita, ne sodi več duhovska zakonska sodnija, nego cesarske uradnije.
4.	Da postane zakon zgolj posvetna pogodba; da toraj poročati ne gre fajmoštru, ampak uradniku posvetnemu, ki bo tudi oklicoval.
Ta novi zakon, ki ne spada več k sedmim sv. zakramentom, in je le pogodba (kontrakt) med možem in ženo, imenuje se po našem divji zakon; postava ga imenuje državljanski zakon. — Prihodnjič vam to bolj nadrobno povemo.	U.
I>opisi.
y Karlovcu. X + Y. (Dr. V. Klun in jegov po-litiSki značaj.) Po naklučju mi je prišel v roke list, ki so ga poslali v Zagrebu živeči Slovenci štirim naših prvakov v Ljubljano, ki so tedaj volitve tako rekoč v rokah imeli. List je bil poslan po Klunovi prvej volitvi v deželni zbor, podpisalo ga je 14 Slovencev, med kterimi z večine prvi naši pisatelji in sicer v obče samo cvet slov. inteligencije. Po priliki se glasi tale list takole:
„Vsled vašega vpljiva je postal dr. V. Klun nenadoma naš poslanec glavnega mesta Slovenije. Da gotovo ni bila jegova namera se dati voliti, da bi zmirom le iz Dunaja v Ljubljano v seje našega zbora popotoval, o tem od nas podpisanih nihče ne dvomi, da se bo okoli vas plazil, vas prosil in vse žile napenjal, da bi ga v „Reicbsrath" izvolili, o tem smo prepričani kot o amnu v očenašu. — Kdo in kaj je g. dr. V. Klun, vsi dobro veste: osebno zelo dobra duša in skoz in skoz pošten mož v privatnem življenju. Po-litiško pa ni čisto nič zanesljiv, bo skoraj gotovo za tisto stranko, ktera bode v stanu mu krasno službo v visokih krogih v peršpektivo postaviti.
Zdaj ko se odločna bitka za Slovanstvo bije, nas sam večni Bog obvari takih mož! Če hote volih v Reichsrath, volite 6 mož značajnih, ki so zanesljivi, ki bodo stali kot skale v viharnem morju, ktero bo morebiti nastalo, ki bodo nepra-makljivi kot stebri in neprestrašljivi borivci za svete pravice Slovanstva. Bog nas obvari samo pred desetim delom kakšnega Kluna v taki borbi.
Vi štiri gospodje kakor vodje slovenskega naroda ste pred Bogom in pred narodom odgovorni, da se kaj takega ne zgodi! Videant consules, ne respublica quid detrimenti capiat!
V Zagrebu na svečnico 1867.
To je gotovo dosti energičen protest bil ali ne? V Ljubljani se je narod z vsemi štirimi branil proti Klunu, posebno v volilnem odboru Dr. J. Pogačar — pa narod je obračal, prvaki so pa prebrnoli, — volili so ga ljudje iz same discipline. — Bog varuj, da bi jaz mislil s tem reči, da so bili naši prvaki nepošteni, nego dali so se od sladkih besedi Dr. Kluna „Humbugmana", pravega politiškega slovenskega Barnuma, omaniti in zapeljati. Zdaj pa v „Novicah" cvilijo, samo da je prepozno — imamo vampastega doktorja zdaj, hvala bodi Bogu za 6 let na hrbtu, lepo, krasno breme za naš narod. — Meni je že od nekdaj Dr. Vincenc Klun znan kakor star prevotljan groš.
Lahko bi natanko razložil, kako je vse literarno delo našega „učenega" doktorja sami „humbug". Gospod V. Klun nikdar ne pozabi pri nobeni priliki v vsak eni časniku se z debelimi črkami za doktorja podpisati. Mislili bote, da je gotovo Berolinski ali Pariški doktor iz Sorbonne , pa čudili se bote, ako zveste, da je Padovanski doktor modroslovja, doktor tega vseučilišča, o kterem je po vsem svetu znana anekdota, da je enkrat angleški lord dal za svoje sterlinge sebe, svojega strežaja in kočjaža za doktorje promovirati. Nazadnje hoče še takso za diplom za svojega psa plačati, pa so mu profesorji odgovorili, da osle promovirajo psov pa ne!
Kakšen rdeč radikalcc je bil, kako mu je v Benetkah spodletelo in kako je moral pod Bachovo vlado v Švajco romati je znana reč.
Vsak liberalen Slovenec mora pripoznati, da nam je od konkordata za zdaj naj bolj potrebno, da šola pri crkvi ostane. Kako da bo Klun za to glasoval, lahko je vsakdo iz tega previdel, da je on glava Konkordije, to se pravi: centruma vseh časnikarskih dunajskih judov. Klun je leta 1861, ali je bilo 1862 leta v stari „Pressi" pisal tisti strupeni sestavek o slovenski literaturi, ki je delal tak furore po vseh časnikih in je zadajal „Novicam" toliko britkosti. Ravno ta rokopis ima spravljen zdaj glasoviti Dr. Issleib, bivši vrednik „Laibacherice" in zdaj „Klagenfurterice", kot orožje soper Kluna, ako bi hotel res kterikrat pravi slov. poslanec postati. — Jaz, ki poznam Kluna kot svoj stari klobuk od zunaj in od znotraj sem se strašno krohotal, ko sem bral, da zdaj on v sveti jezi soper Moskvo rentači!!! Risum te-neatis amici!! — Klun še slovenski niti brati niti pisati nežna in ta mož je leta 1857 — 53 slov. dijake modroslovja po Dunaju lovil, da bi material o jugoslov. literaturi zastonj skupaj nosili, da ga je on predeloval in po nemški v rusov-eko „Besedo" v Moskvi pošiljal, kjer so mu stvar po rusovski
prestavili. — „Beseda" je bila prvo panslavistično pod-vzetje v Rusiji in s tem je bil Klun tudi prvi slovenski panslavist ali prav za prav panrusist — ali bolje rekoč pan-prakticist, ker dobil za vsako tiskano polo 50 rublje v v zlatu. Ko sem zadnjič njegovo repenčenje o Moskvi bral, zdelo se mi je, kakor da bi bil Nace Kuranda v Gross-messeritsch pisal, da bo on skušal odslej vse Jude zatreti!
— a. Maribor, 18. listop. Nov dokaz, da so Slovenci le iz nevednosti prošnje soper konkordat podpisovali, nam daje zanesljivo sporočilo iz Laškega trga, in upamo, da še više takih dokazov dobimo. — Na Laškem je sprožil Jo reč trgovec Tieber, ki se je iz tujega tamo naselil. Zupin g. Valentinič skliče odbor in kmečkim odbornikom tako-le stvar razloži ali prav za prav zaleže: „Dobro bi bilo, da bi mi od crkvenega in duhovskega premoženja tudi kaj vedeli, kako se s tem ravna, kako in kaj je itd. Toraj vstanite (že!!j vsi tisti, kteri ste za to; pa ne mislite, da smo_ soper vero in Boga!" — Na to vstanejo vsi kmečki in trški odborniki, razun poštenjakov: Kar. Weber ja usnjarja, Fr. Orožna trgovca, Vink. Krennerja usnjarja, H er m a na farberja, Urb. Žnidržiča okr. zdravnika, kterim očitna hvala gre, da pred svetom kažejo, da so možj e! — Tieber in Langmann (tudi naselnik) zgrabita potem ove poštenjake, češ da niso z njimi potegnoli soper konkordat. G. Weber pa modro odvrne: „Mi vsi vkup z županom vred ne umejemo in ne vemo od konkordata nič ; kaj bi tedaj o neznanej stvari pogovarjali se in glasovali?" — Med prepirom, ki se vname, pobere odbornik z.i odbornikom svoja šila in kopita in gre; pa kaj zato, prošnja soper konkordat je vendar le podčečkana in paradira zdaj med svojimi sestricami na Dunaju, in spričuje, da so na Laškem — le nevedneži soper konkordat podpisali. — Slovenski prigovor pravi: Bog daj norcem pameti, in modrost tega prigovora se posebno dan denešnji skazuje.
Iz Sevnice na &taj. 16. novembra. (Vabilo.) V nedeljo 24. t, m. bode v čitalnici našej beseda potem tombola i ples. Vljudno vabimo vse tukajšnje in vnenje ude k tej veselici.	Odbor čitalničin.
©si Ue§fove 15. novembra 1867. Od več strani sem prijel naročilne liste celo z novci, naj bi postregel z imenitnimi trtami. Imam sicer nad 60 plemen izvrstnih trt; toda sedaj, ko sem v obširnih stavbininih okolščinah na svoji puši mi ni mogoče se s pošiljatvo pečati. Toliko blagim rojakom naznjanjam, da se brez potrebe vzrokovanim stroškom v okom pride.	F r a n j o Jančar, kaplan.
Iz Gradca, 11. novembra 1867. Dovolite, da vam ono prigodbo , ki se je pretekli teden med graškimi dijaki dogodila in o kteri ste v „Tagespošti" skoro same — krive stvari čitali, popišem. Kakor prejšnja leta, tako so tudi letos mislili tukajšnji dijaki svoj vseučiliščni ples osnovati in sešli smo se v juridiški učilnici, da bi za ta ples 18 odbornikov izvolili. Kakor povsodi so i ovde Nemci hoteli, da bi Slovani po njih godbi plesali, ali zmotili so se. Slovani smo svesii svoje večine v zboru tudi izmed svojih naj manj šest v odbor za omenjeni ples spraviti hoteli. V zbornici so si trije Nemci meni nič tebi nič koj prvo mesto vzeli in po svojem delati hoteli, da bi le nijeden ali pa celo malo Slovanov v odbor prišlo. Ali ko so ti, ki pri skrutiuovanju slovanska imena celo citati znali niso, in znajočim tudi citati niso pustili, se začeli nerodno proti nam obnašati, Slovane na to pazeče, da bi nas preveč ne goljufali zasmehovati, in psovati, se zglasi nek Slovenec predlagaj e, naj bi se lističi pozneje prihajajočih ne sprejemali, ker nekteri liste oddavši iz sobane gredo, potem ko spet prido v sobo opet list z istimi imeni oddajo, tako, da bi le samo Nemci v komite prišli. Zdaj nastane strašno besedovanje Nemci se besni proti temu vzdignejo, zakaj bi se listi ne sprejamali, misleči, da tako jihovo valjati mora, ali — zmota — ker so vsi Dalmatinci med njimi tudi Lahi znami potegnoli, smo imeli Slovani vrlo večino. Hitro potem reče nek Hrvat mi nismo predsednika izvolili, tedaj predsednik iz odra. Zdaj nastane med Nemci cela zmešnjava. Nemci osolpneni in osramočeni nas grdo psovaje, med tem, ko jim mi vsi na klopeh stoječi ploskamo, zapustijo dvorano. Zdaj sami v sobani sklenemo pri „Köflacher-bahnhof-u" se zbrati zavoljo slovanskega plesa. Tako se tudi zgodi, zberemo se tu okolj 200 slovanskih dijakov in izvolimo odbor za slovanski ples. Akoravno smo se Slovani od Nemcev odcepili so vendar hoteli Nemci „Universitätsstudentenball" napraviti, proti temu pa smo Slovani protestovali pri
ne bode zadevala tožba: polje (slovstveno) je prostorno, ali delavcev je malo.
Iz Zagreba se piše, da je že celo gotovo, da bode mestni glavar Urica dobil pismo, po kterem mora svojo službo zapustiti. — Ce je .naroden, skoro zdaj ne more kaj drugega pričakovati. Volitve v hrvaški deželni zbor so vstavljene.
—	Hrvaški madjaroni se zastonj trudijo, da bi pridobili narodno stranko za ogersko zvezo. Tako se piše od 13. t. m. iz Zagreba, da so imeli mnogi rodoljubni mestjani zbor v mestjanskem strelišču iu da so odločili, da hočejo v mestni zbor, za mestne svetovavce in v deželni zbor voliti sploh samo narodne ljudi. —Dalje se pripoveaava, da je deželni^ poglavar Rauch poskusil pridobiti po prijazni poti škofa Štros s mayer-j a, da bi se v prihodnjem deželnem zboru združil z onimi, kteri hočejo zvezo z Ogri. Škof Strossmeyer je vendar odločno potegnol za doz-dajno stališče. Kdor stalnost blagega rodoljuba pozna, ni mogel kaj drugega od njega pričakovati!
—	Bratje Srbljani so uboge Ličane prav obilno obdarovali; tako-je daroval patriarh Maširievič 100 gld., ar-himandrit Andjelič 100 fl. M. P op o vi č 50 gld.; Meda-kovič 50 gld.; iz Pešta so Srbi poslali 72 gld.
—	Srbski „Svetovid" pravi Hrvatom : Bratje, Vi, kteri ste premagali Turke, Franke, Tartare in Madjare, boste po vaši stanovitosti tudi slavno premagali zdaj no stališče. Le pogum! i
—	Na Kandiji so Turki spet štrašuo tepeni bili.
—	O obravnavi, ktera visi med vojaškim ministerstvom in med ogerskim ministerstvom za deželno hranitev se pravi : Leta 1867 je ogerski deželni zbor dovolil, da se sme 48.000 mož zvunredno k vojakom vzeti. Tastransko vojaško mini-sterstvo je zatoraj poprosilo, ogersko ministerstvo za deželno hranitev naj skrbizajo da ogerski deželni zbor dovoli, da se vzeme zvuredno k vojakom 47.000 mož. Ogersko miuisterstvo je na to od govorilo, dasamo tedaj zamore v ogerskem državnem zboru to zagovarjati, da se vzeme zvunredno 47.000 mož k vojakom, keder bode tastranska vlada dokazala, da zunajne politične državne okolščine tako veliko razvijanje vojaške moči v prihodnji pomladi neogibno tirjajo.
—	G. Radetič, kteri je bil v Oseku, kol profesor svojo službo zgubil, je od vojaškega poglavarstva v Vinkovcih v vojaški granici imenovan za gimnaziglnega profesorja.
rektoru in konec vsega tega je bilo, da ne smejo niti Nemci niti Slovani plesa osnovati. To je v kratkem tisti skanda-lum, o kterem se zdaj v Gradcu toliko govori in slovanski dijaki se sovražijo. Če vam bo ljubo, drugokrat kaj več.
* Š.
Novičar.
Državni zbor.
V	49. seji državnega zbora je bilo na dnevnem redu besedovanje o odposlanstveni postavi (Delegationsge-setz). Proti odborovemu predlogu so govorili T o man, Mende, Ryger, Giovanelli — za predlog — Plener, Skene, Pratobevera.
Tornan: Skupne zadeve, kakor je jih odbor v svojem predlogu navedel, se ne vjemajo z oktobrovim diplomom in z februarno ustavo ; odbor misli, da ima vravnavo tastranski državni zbor in onostranski. To pa ni ustavno. Po okto-brovem diplomu in po februarni ustavi spada pogajanje skupnih zadev v širji državni zbor. Sedaj ui drž. zbor za to nima oblasti. Govornik zagovarja, da bi se odposlanstva poslala iz posameznih kraljevin in dežel.
Tudi 67. izdelek to tirja. Tudi mešani sostavek volitev, kakor je jih odbor predložil, ni ustaven. Govornik hoče glasovati, in sicer proti temu postavnemu načrtu, da zmaga pravična stvar.
Plener pretresuje ostro okorni izdelek odposlanstveni in bičuje predrzne Madjare, upa vendar, da se bodo spoko-rili (?) — in pravi, tega dvojstva v kterem se nahajamo je kriva vlada.
Skene misli, da se moramo odločiti ali za madjarsko sužnost ali za absolutizem in naj se ta vravnava za zdaj celo odloži; kar je tudi podpiral Ryger.
V	60. seji drž. zbora se je dalje besedovalo o odposlanstveni postavi.
S zabel je zagovarjal predlog, naj se cela predložba pogodbe za zdaj odloži. Pretresoval je v dolgem govoru predložbo: Mašinarija je tako okorna da se cd nje ni nad-jati dobrega delovanja. Samo od jednega glasa visi pri odposlanstvu osoda države in če bi nastala vojska, če se ravno nebi tikala vzhodne strani, moramo mi vendar po naših 70 procentnib razmerah plačati. Ne bo mnogo dnevov preteklo iu mi ne bomo zastopili, kako smo mogli tako predložbo potrditi. Dualizem je samo „slavljenje in obdarite v prekucij e". Odposlanstvena postava je grob ustavnosti ta stran Litave. (dobro).
Berger biča ravno tako centraliste, kakor je prej bičal Szabel dualiste. Govori celo proti odložbi in upa, da bode Beust že zboru vse tako na tanko razložil, da bodo vsi glasovali za predložbo.
Ljubiš a reče, da ne bo glasoval. Skene govori ostro proti odposlanstveni postavi t. j. proti dualizmu, Kaisers-feld zagovarja predlog in pravi, da smo tako daleko došli, da se za zdaj drugo storiti ne more, ko predlog oddobrili. Se tudi v 51. seji se je mnogo besedovalo za in proti postavi odposlanstva.
Po tem, ko še je Beust dolgo za predlog vladin govoril, in v svojem govoru Slovane zadosti grajal —, je bilo občno besedovanje končano. Pri glasovanju se odobri vladin predlog in specialna debata se začne.
Prva dva paragrafa sta bila skorej brez besedovanja odobrena.
18. oktobra t. 1. je v Trstu umrl veliki rodoljub g. pro fesor Matija Debeljak, kteri se nahaja med prvimi udi slovenske Matice in to z zdatnim doneskom 240 gold. Ta blagi rodoljub je v svoji oporoki slovenski in sploh slovanski stvari zapustil premoženje, ktero se ceni bizo 70.000 gld. To je — izvzemši mala darila — v lastnoročni oporoki razdelil na pet petink, ter eno petinko volil Matici naši, eno Mohorjevi družbi, eno dalmatinski Matici, dve pa jugoslovanskemu vseučilišču v Zagrebu. Bog mu daj dobro! Hvaležnost do njega zahteva pa od nas troje. Prvo je, da mu spominek postavimo v svojem slovstvu, da svetu priobčimo jegov ž ivlj enj ep is. Drugo, da ga posnemamo v darežljivosti do narodnih zavodov; tretje pa, da „sučemo uma svetle meče", da vsi učenjaki slovenski in slovanski prično marljivo pisati in množiti narodno slovstvo, tolikanj zasramovano od protiv-nikov naših. Skrbimo, — pravijo „Novice" da Slovencev
Tržna cena pretekli teden.	V Varaž-dinu	V Mariboru		> o	3 -»J PH	
	fl.j k.	4	k.	fl.|k.	fl.	k.
Pšenice vagan (drevenka) .	5 80	5	To	5,90	5	50
Rži „ ....	3 80	o	80	3;80	i 3	80
Ječmena „ ....	2:90	3	30	; 8)20	_	
Ovsa „ ....	. 1 80	1	85	1|80	1	70
Turšice (kuruze) vagan	- 2 80	3	05	; 2 90	8	50
Ajde „	2 80	2	75	340	2	70
Prosa „ . . .	2 70	2	70	3p-	—	—
Krompirja „	l!20	—	90	1 10	1	—
Govedine funt ....	- 18	_	24	_'22		24
Teletine „ ....	— 24	_	26	— 24	j—	26
Svinjetine črstve funt	--30	_	2'i	—'24	—	24
Drv 36" trdih seženj (Klafter)	9-1	10	—	6 90	8	80
H 10 » H '	__!_	5	75			—
„ 36" mehkih „ .	1 6	—	_	5!-	6	80
18" „ „ . Oglenja iz trdega lesa vagan	__	3	95	i—"	_	—
	—¡80	_	40	-40		45
„ „mehkega,, „	— 60		30	— 40	_	30
Sena cent ....	1 40	1	—	— 80	i	—
Slame cent v šopah	1 20|		—	—¡60	-¡90	
„ „ za steljo	-¡801	_	—	— 40		—
Slanine (špeha) cent . . . Jajcc, četiri za .	42_!	36		32-	on uJ	—
	- ¡0		12.	_1_	—	—
Cesarski zlat velja 5 fl. 79 kr. a. v. Azijo srebra 120.—. .Varodno drž. posojilo 66.—.
Loterijine srečke.
V Gradcu 13. novembra 1867: lO 82 36 69 33 Prihodnje srečkanje je 23. novembra 1867.
Listnica vredništva.
G. F. J. pri Negovi, hvala za dopis. — Od prvega pol letja ni vseh številk „Slov. Gosp."