Anton Hribar: Zlate sanje.                                                         293
domovini. Ni ga v tem vodila osebna korist, kakor morda mnoge druge, marveč deloval je, ker je znal, da mora delovati, če hoče, da ostane veren sin svojega naroda. Ne bodem omenjal zaslug RaČkega kot deželnega poslanca, njegovih govorov, njegovih spisov tudi na tem polju, rečem le, da je neumorno deloval v prospeh svojega naroda in njegova največja sreča bi bila, Če bi videl, da je narod njegov srečen in svoj. A kar je bil Rački svojemu narodu, to je bil Slovanom sploh, Slovanski vzajemnosti je bil goreč zagovornik. Ge je prišel kateri znamenitih Slovanov v Zagreb, Rački mu je bil gostoljuben
Zlate
Jr aševal, paševal ovčarček Urban Na gori ovčice je sleharni dan. In gledal je z gore  na sela,  polje, Gradiče po  hribih in bele  cerkve.
In cesto je želje ovčarček gojil: „Zakaj bi jaz srečen, kot drugi,  ne bil? Gradič in  bogastvo  bi lahko imel, In kamor bi hotel,  slobodno bi šel."
Ugiblje in misli,  ko v senci sedi; Dremota.ga zmore in v travi zaspi, In v sanjah približa se gorski mu  škrat, Bogastvo ponudi in srečo nakrat:
„Tri želje mi svoje,  ovčarček, povej, In srečen boš,  bogat in slaven  odslej; A želje četrte ne kaži nikar, Ker srečen drugače ne bodeš nikdar!"
„Če smem ti izreči to,  kar si želim, Tu grad mi postavi,  kjer s čedo živim!" In komaj izrazi pastirček željo, Že grad se mu zalesketa nad goro.
In hodi pastirček prostore motreč, Ker sobe so prazne,  želi si še več: „Ko grad bi še krasno opravo dobil, Jaz srečo iz zvrhane mere bi pil."
Ko grad po  sobanah oprava ima, Da v svili in zlatu se vse lesketa: „Se eno", pastirček de,   „željo imam: S pijačo, jestvino  napolni mi hram!"
Izpolnjene želje Urbančku so tri, V trenutju pastirček si več ne želi. Po gradu se šeta, uživa tu slast, Bogastvo, veselje in srečo in čast.
') Mladi   —  mlada = ženin — nevesta na Belok
Slovan, učen razkazovalec znamenitostij in dober prijatelj. Delal je iz vseh svojih močij, da se Slovani Čim bolj spoznamo in sprijateljimo. Zato je pa tudi njegova smrt bridek udarec ne samo za Hrvate, temveč za Slovane sploh. Za takim možem je vredno žalovati, ker se ne rode vsak dan.
Skromen je pač nas spomenik, zakaj, Če komu, gotovo neumrlemu dr. Frančišku RaČ-kemu veljajo besede; „Tanto nomini nullum par elogium" — Slavi takega moža ni kos nobena hvalnica!
sanje.
In gleda v nižave,  kjer orje trpin, Nekdanji tovariš  mu,  kmetiški sin; In gleda okoli po  belih gradeh, Radost mu je  v  srcu,  na licih mu smeh.
Ko  v gradu preživel že  nekaj je  dni, Četrta se  želja Urbanu vzbudi: „Ni biti prijetno  mi samemu tu, Nevesto dobiti si moram z gradu.
In v gradu sosednjem devico poznam, Se danes si snubit se devo peljam." Ko  diha v prirodi Še jutranji hlad, Že pelje pastirček v sosednji se grad.
Naproti mu  roj  hiti brhkih devic, Vse v  svilnatih krilih,  cvetočih so  lic: Vse vprek ga pozdravlja, poljublja roke, Radostno vsprejema, priklanja glave.
Izbere nevesto  najzaljšo iz  dev: Lepota nje  •—¦  lune je  čarne odsev. K oltarju jo  vede,  rečeta si:  da. Ko minejo gosti,  domov jo pelja.
Dospel je do grada poročeni par,
Tu stopi pred  mlada')  pa škratelj   vratar:
„Jaz velel želeti ti želje sem tri,
Kdor več poželi si, ta nič ne dobi!"
Ozemlje se strese in  čuti je grom,
Grad ruši,  razdira ropot in polom   —
Pretrese Urbana ta groza in  strah,
Vzbudi se  —  ker spal je — krog sebe zre   plah.
Preplašene ovce krog njega stoje, Pastirčku krotko so lizale roke; Ker skala pustila svoj skalni je sklad, Z  ropotom, polomom vali se v prepad.
njskem.                  •            •                        Anton Hribar.