Številka na ogled!
V Gorici, dne 4. junuvarja  1S98.
Tečaj XXVIII.
Uredništvo in odpravniStvo
se nabija, v Uosposki nlioi st. 0 v Gorici' v II". r.adstr.
zmlej. — Urednik sprojemlje stranko vsak dan od 11.
do 12. ure prcdpoldne.
Dopisi naj se pošiljajo le uredništvu.
Naročnina, reklamacije in druge reči, katero no spadajo v delokrog uredništva, naj se pošiljajo le tipramištvii.
Neplačanih pisem ne sjiivjeinljo ne uredništvo ne
upva'
ištvo.
(Izdaja za deželo).
Oglasi in poslanice
si« računijo po potit-vrstah. Ge tiskano 1-krat 8 kr.. 2-krat 7 kr., U-kr.it (i kr. vsaka vrsta. Večkrat po pogodbi. — Večji- frke po prostoru.
Naročnino in oglase je plačati loco Gorica.
»Goriška Tiskarna" A. Gal*rš"ck tiska in zalaga razen -Soče, in 1'rjinoiva¦ so ^Slovansko knjižnico", kalem izhaja mesečno v snopičih ohsožnih ."i do (I pol t.r stane v,-,eletno 1 »Id. SO kr. - Oglasi v «8Iuv. knjižnici* se računijo pu i>() kr. petit-vrstica.
Odgovorni   urednik   in   izdajatelj   Fran   Strel v Gorici.
->:»¦» Bog- In narod! «-<-*•
Gor, Tiskarna¦> A. Gabršček (odgov. J. Krmpotič) tiska m zal.
Vabilo na narcisbc. n«i1'S.»,1„J.'š,.™
cer   že   davno   želelo
občinstvo. Ali
. (iii/.i\inu»   kako      ¦   v a z o č a r a u j t' i
„$ošaff bo izhajala v tej jako    rpnn.o. da ne! Mi verujemo notranjemu
pripravni obliki dvakrat na teden, ¦ Lda-m. ki nam pravi,  da slovensko ob-
vsak   torek   in  petek  o  poldne   -m^"  ":,s  •»»  podpiralo  na   tej  poli
,,  ,  .            /*    •    t  -    -z.   a        .•__. novica   napredka,   ki   ho   brez   dvoma
/izdaja za ČorieoJ m ob 4   nri po-    vv.u        |y   y   ^.^   mim]lwm   :„
poldne [izdaja za deželo/, Celoletna   w.,.-,;.. |m.m' v/ivlifiipi!
naročnina je   določena  na   6 gld.f        " v   |;ikj||  \JUxU  s0  ()!)1,u-,.mU)   (io
potufetna J gld. in četrtletna 1 gld.    VMa,   SV()jj|,   du^-danjih   naročnikov   s
50 kr* Cena listu je poskočila torej , prošnjo,  da   nam  ostanejo /vesli   tudi
le za / gt, 60 kr., kar nam pokrije   zanaprcj, toda vsi luv/. izjeme       ločni
komaj nove   stroške  za finaneo  in ' l»,!"v* ,iri:   v   »«M»   ™<»'.ill>»  «««»¦»   *; v.     «      ,                             i'   , i "'ji'    do.-lri  ne iiioreiuo ravno preveč hvalili!
/^. fejufer srn. s« upati doloeiti             >                   ., S(m-;[! ljlikl)
/#&? #/zic esno, ker smo prepričani, \ x-UUK  ,,.,' i ,|" c^u j t i   ,,aš  list v vse lake
da število naših naročnikov ne pade, • i,;:,,.. )<;,.,- !;1|,|;r) hl-i-,.;,'. (eli  <; gld. nu-
/m# /M/> #& se še pomnoži.    -   #b bo    ročnine.   .......    Znižane   cene   ne   bomo
odpravljen  nesrečni časnikarski   "to-li wč dovoljevati.  Kdor ne zmore
kolek,   bomo  izdajali „$cčo" po \ u\ sv,,|,,• I«'«*'«"" ^»; n;'.i si Il;'''(f' l«| ....           .   ,         ,     ,                  /•      J'n m orca    za -dd.   1-20 na leto, ki
triKrat na teden, da bomo mogli ¦ Un              .^    -   |i.jki..((   n;i   mww
bolje   vršiti  svojo   nalogo   v  korist j n|)i||> ,,,„„.^1, in €|rnt-ili novic, pu Huli
slovenskega naroda ob slovensko-laški j |(lpj|, ,,OVesii;
jezike v ni meji.
Prosimo zategadei vse svoje na-
Kaj   pričakujemo   drugače  dolue^a
rcČnike, da nam    stanejo zvesti in j v iein  I sns.'
da  nam pridobe   še   novih   drugov. \           Pred v-em pričakujemo korenite pre-
Zeta 1897. se je tiskal list do 1450 \ mernbe vladim-a sistema na Primorskem. iztisov, redno pa vsekakor 1100. Zakaj l x,,vi <"<*J"*ki "am.^lnik je zapustil med naj bi se še ne pomnožilo to število?
esar.sk! ašim n;irodo]
v Istri dobre ,>pomme,
, ,. -^       „.                                   .     , ko  je lani  služboval   kol   c.  ki*,  okrajni
^ tSm*-^ Kdor nam ne vrne da- | p];tv;!!.    T||<)j   th.Ui!iiht   ,^   hv.(iijo   ko,
našnje številke, ali na drug način ne j n ,. j, v \ < \ r ;» n s |.; ,. o- a uradnika. Mi naznani svojega mnenja, smatrali ga j siove;iH in (lr\aije na 1'rimorskem psi ^wc z^r nadatjnega naročnika/            I «»••   zahu-vamo   in   ne   pričakujemo   od
_______________________________________ j nje;:a   (iruirc^ra   iie^o           neprisf.ra-
'tios!. čut j ed n a ko pra v », os I i in dm...| «.dl..čiio-.li. da bo o.ihijal op .^b" ->pl< lk.u--l\ri. ki In ir.\ bolela z\a-i>.!' !,a pu'. p'i L,del i je hodil pr<ij-aiji i :<u«-.,!iik vile/. 1! i n a I d i n i.
S -pieiiteuibo o.-c In- nam Slo\a-? o u ni p,,«- nič u>lre/eno! Molijo se on:. ki ii,ei;i; t menijo, da zdaj od ve--e..'.' vii-'-( ( >tto, ker je i/^inil vile/ i'i-i..udira \/ iijifiif biH" \ 'IVstu! Ako z OM-bn Pi-i^-.ldiii^-vo izgine ludi dosedanji  vladni .-i-b-m.   pob ni   ^ele   bomo
' r
.hio<» ;  M.-kku. Hipi  boli m. !i «.'   (nI   '_'i;l'c.   b tu   ^lohi^^i   -c tudi
Jonl.m
Mrl\o
V nhiriii I, h i,Mi;.,v. .!r/eeim iz lirb-l.n.f.i I>/-'i;ii,i p'o!i .'¦'•\cro-v-liodiii slr.mi. - ¦   c pr a.i/ -.i p«»p( liti!;.
>oU- \k> z1.:!.m: o<\ /• tnor.tl iali sl.ir
Lik:,   jot   tu   t'inii>M{  i.-l.   Ne-ov.i   brada.
1, -k-!.1     p.)pf>!i!(jiii.t   ("-111,1.   mu   je široko   zii-
'aiv.:k. pr-::   it. in l.ua so   se k.iz.ile v tijej
M"i"ti:i.f   silti:   hsfjin-ifiim   licu.   j)0,!oliii('iiin
«-  '  i..w v 1  (.r,ril/.f i.*-  k;i\(.    e  dck.l.i  m-iko  ru.lt f.i
>u  > 1. a t : 1 .• !i   (l.iko   iin 'tiii,i»,fj   biwii(i   jnr-fave
¦ «' ; rii'o.   -    k, h ro   -i   ovij.ijo   f.-1-o")-   ^.i>ili   )(•
i- j .l\ir-!iil  w,ii..-   iti  tcmiiK   o(i   kvišku.   Oblcku
'•i ( uai '«• b;ki   pi-u-lont.i   in /.^iibutia,   k:ikor~no
ti.A.cliio ao-;.o na vdiodu, lod.i tii Pilo mo-
», L..j,-,r- ;.!.[.-  - t.. -.,,... ~ p.- .dih.  ,  ri.A.i-iiio ao-i.o na v^ikkih, toii.i m Utio mo-
I.ri;,e-iti:i. i/-i.t.« br.-ov Kuit.-U: (.'.-I: ->¦ ¦-¦     -.„-.. \\,\t li. ksiko ;c ptikfdjftifi, k.-ijti popotnik
t.i iftrai i:-l.i;i'i. kajli >jur,i -I«..! kakor v.it-f-  ;'  V .,.,1,.; vi-n!.o pod malini šotorom na liibtu
\«-ai tt.t-ip.   dmajor-   /..hio.iiu-   p.-aik-   «!./.¦!  j  v,.!ik"-a. lo-l.^.i \.-ib!od;i.
Moaba in AiiintotiC.   ki bi iirnrMa   vsaj <li -  j           lii/.konc nič ti" tiiore /..ilreli v spornimi
loma postal.- piwr'.iva.                                      j  TIvic)i..;<-«i \iis.-i, ki   lm jo ntipravila n.-inj pri-
Vm-, kar .-•> n;.bfija na 'jii^tt  iti \-bodn  j  knzcti   prve-a   \.|b!oda,   oljlozeni^a  v.-\   \o-
•f't>lcji-. ima .-\oj i/r.,z i:i »a-lnv v poeli-k-m  j  fovanif po pi,-čavi. f:.»Io navadili se ni lahko
ar.ili.3-.,...   ;,.7:in.    t-  ».....   :...,:i ..    ..     :...,.....•..........•........•      d.-  i........    i  i   ............ •
iiri^oro jfi njo. Pri koncu dol^pjr.i itolovanja s kaivvjutri. po \cilolneiii bivanju sredi Ht-dninov, t-v eIo\e!c. pri-.odii i/, zahoda, vsikdat tntavi, \\.\ jio^kda, kedar <rM'(.> mimo bi ros-nobna žival. Njcu niiCuo&ti ne ižci v postavi,
imeli vzrok, z zadovoljnosljo ])o/.di'avili spiviiioml)«   v tržaškem   namoslnišlvu!
Kar se lice nas Slovencev na (ionskem, bomo morali najprej izbojevali ono glasovih) — slovensko ljudsko šolo v (Jorici.
Že. šesl le! se neprenehoma borimo za njo, a nasprolniki znajo vso reč mojslcrski zavlačevali, ker - • v višjih krofih ni opazili nikake dobre volje v \.n po-dedu. Upamo, da slovanska večina v državnem zboru da. vladi razumeli, dii je Ireba vendar enkrat končali dosedanje koketovanje z laliotiskimi šovinisli   in   napeteži   na   Primorske ni!
V 1. I SOS, nas čtika mnogo važnega delovanja na polju --- samopomoči Drušlvo -Šolski dom« je ustanovljeno: kupilo je ludi biso z vrtom v ulici Vellurini (kjer je posojilnica), a. doslej je nabranega denarja komaj tretjina kupne cene. Nova zgradba za šolske namene bo slabi okoli :i().()00 gld. Trolm bo torej ludi zanaprej segati globoko v žep, da društvo dobi vsaj še 10.000 gld., potem utegne morda izvršili prvo nalogo, katero si je postavilo, namreč zgraditi dostojno poslopje raznim slovenskim učnim zavodom, da bodo v a r ti i pod s v o (j o slrebo !
- T r g o v s k a-o b r t n a z a d r u g a» naj bi dosegla že prvo leto vsaj 1000 ali še več deležev. Zdaj jih je sicer že okoli 700, dado 1000 ni več daleč! itodoljulma dolžnost vsakega Slovenca bodi, da pospešuje razširjenje le pre-korislue zadruge, ki jr^ za naše ljudstvo v deželi nepopisno važnosti. — Usla-no\itelj g. i\i\ Henrik T um a bo imel v raznih krajih dežele poučne shode, na katerih bo govoril ludi o tej žari r u v i. da bo vsakomur vse jasno in da ne bo uespor.tzumljenj in neopravičene bojazni.
-   (! o r i š k a I j u d s k a p o s o j i l-uica pa naj bi dosegla i. 1S(.>S. prvi milijon prometa. L. 1S07. je končala menda z okroglimi S00.000 in je napredovala v enem samem lelu skoro
katero niti Ijubav ne napravi lepšo, marveč v razmerju te p reči; d ne .stvari s puščavo. Z\e/,atia je z njo lako lajiu>->luo in simpnliški, kakor ladija z morjem. Neizmerno prostr.m--Ivo puieavo in to bitjo so vzajemno popol-niijela ter tvorita neko mi.-tičtio in harmonično fi-Iolo, pri kal<Te pogledu se človek ne more ubranili, da se ne bi zamislil.
Žival, ki se je prikazala iz jarka, je pa ludi vtedna občudovanja. Njena visokost, si-roko-t noj;, žila.it život, dol},' in gibčen, po labudje zakrožen vrat, med očmi široka glava ^ tako ozkim gobcem, da bi Žensko zapestnico l.iiiko .nataknil nanj, gibanje, širok in elastičen korak, krepka iu tiha boja — vse to je pričalo o njeni »irijski krvi, stari kakor so časi (ara, in dražji nad vsako ceno.
Nji {.'lavi je imel navadno uzdo s ?krla-taslim sapcljem, zakrivajočim čelo, z nizdol visečimi brona^imi verižicami, zal.šajočitni vrat, na katerih so viseli zvočni srebrni kra-{iiiljčki; toda vajelov pri tej uzdi ni bilo. Oprava na tem velblodu ie biki taksna, da Iti bila proslavila izuajdnika v vsakem drugem narodu. Bilo je tu dvoje predalnikov, ne daljah nad Štiri stopinje, ki pa sta visela na obeh ,-tranel hrbta, držeča popolen šotor. Pro-lor med njima je zavzemal naslonjač, ki io bil lako prirejen, da je jezdec na njem lahko ugodno sedel, ali na pol lefc.tl. Vse to je bilo z nošteviluimi jermeni krepko pripelo
za 300.000, kar je golovo velikanski korak naprej. Na ta denarni zavod lahko s ponosom kažemo goriški Slovenci. Tu je temelj za mnogoteri gospodarski napredek v deželi.
Važno delo bo tudi: r a z š i r-j a n j e zavarovalnic za govejo živino po vsej deželi. Pravila «Zave z e» so ludi že sestavljena, Tudi to bo važen napredek na gospodarskem polju.
V   hribih posluje okoli 25 mlekarskih društev. Tudi tu je neobhodno potrebna zveza, Želeti bi bilo, da bi se ustanovila vsaj v teku 1.  1S98.
V   današnji številki smo začeli prinašali izvrsten Članek iz peresa g. dr. Karola Pečnika, v Aleksandriji. Misel o mizarski zadrugi v Solkanu ni nova; mi srno Cesto govorili o njej, vzpodbujali k ustanovitvi, -— in kako prav smo imeli, dokazuje uprav omenjeni članek. Taka zadruga bi pomenila velik gospodarski napredek goriških Slovencev. Opozarjamo Solkanee in druge rodoljube na ta članek in jih prosimo, naj se zganejo in si ustanove zadrugo.
Slišimo nekaj govoriti tudi o krčiti arski zadrugi. Prav je! Toda nič d v o jezi čn os ti, ki bi se polagoma spremenila v gospodstvo italijanske manjšine! Slovencev je nad -dve tretji n i, oni naj ustanove" zadrugo. Lahi nimajo nikjer obzira do Slovence?, čemu naj hi bili mi pnjenhivi in popustljivi?
Kar se nas ti-e. !;.:ti.o ys*jkdar podpirali vsa taka podjetja, katerim lioiiio obračali velik del svoje pozornosti. — V ostalem bo prevejal naš list duh, ki bo vedno in vedno priporočal : Narod, pomagaj si s u m, d e 1 a j, bodi varčen, zanašaj se v prvi vrsti na svoje roke in sile, pa ponosen bodi na svoje ime, na svojo domovino, za katere čast, slavo in razcvit bodi pripravljen vsekdar zastaviti vso svojo kri' in imovino. Le kvišku srca, zaupajmo v svojo moč in b ožjo  p r i p o ra o č,  ter imejmo
na širokem hrbtu. Tako si je iznajdljivi sin Kušitov hotel napraviti ugodno, od solnca prepekano pot v puščavi, katero je iz kakorš-nega koli vzroka moral prekoračiti.
Ko je velblod prišel iz jarka, je dospel popotnik za mejo El-Beha, starodavne Am-mone. Pred seboj je :tnel solnce, na pol za~ krilo z lahno jutranjo meglo in oblaki.
Ni bilo tuše kraljestvo premičnih peskov, marveč krajina s pritličnim rastlinstvom; zemlja je bila zasuta z odlomki granita, s sivim in tem»".m kamenjem, med katerim raste tu pa tam kaka nežna akacija, ali pe-riSčo trt ve. Rastlo je tu še kapčevje in trnje, toda upogneno in skrivljcno. Zdelo se je, da rastlinstvo, dospovše do neke višine, na-krat zagleda puščavo, in namesto vspenjati se više, se osuplo pripogibljo k zemlji.
Tu je bil konec vsake poti in steze. Velblod Je bolj nego drugekrati kazal, da ga je vodila! neznana moč. Stegnil je noge, pospešil kqrake, dvignil glavo naravnost k horizontu (obzorju) ter krepko srkal v se zrak skozi odprte nosnice. Oprava na velblodu se je dvigala kvišku ter padala navzdol, kakor barka nd valovih. Gasili so je razprostirala neka vonjava, podobna vonjavi pelina, j ki je sladila ozračje. Škrjanec in lastaviea sta se kosala v letanju; bele prepelice pa so žvižgajo bežale s poti. Bolj poredkoma sta se prikazali lisicami hijena ter se požurili, da si
vedno, pred očmi, da smo sinovi — s t o m i 1 i j ons fe e g a naroda slovanskega! Pravična zmaga ne izostane ! Srečno in veselo novo leto vsem našim zvestim čitateljem!
Deželni zbor goriški.*
S cesarskim patentom z dne 2i. decembra je bil sklican deželni zbor goriško-gra-diški na dan 28. decembra. Deželni glavar je vsled tega napovedal prvo sejo ob 11. uri predpoludne; a prej ob 10. uri je bila slovesna maša v prvoslolni cerkvi.
Ob določeni uri se zberejo v deželni dvorani deželni glavar, vladin zastopnik in ItalpnskT pbšlaneT v odsotffostr slovenskilr poslancev. Deželni glavar otvori zasedanje, dasi zbornica ni bila sklepčna; nagovori italijanske poslance ter jih pozove k trikratnemu e v vi vit presvitlemu cesarju; izrazi svoje obžalovanje, da polovica deželnih poslancev se ni udeležila prve seje, katero zaključi, ne da bi se bila razpravljala in rešila edina točka dnevnega reda, namreč poročilo deželnega odbora o začasnem pobiranju deželnih naklad v letu 1898.
Nasledek tega je, da začasni deželni proračun se i ora ustanoviti s pomočjo cesarske narcdbt, kakor s« je to pogosto zgodilo v drugih kronovinah, ter da se mora govoriti o nezadovoljnosti Slovencev in o nezdravih odnošnjih na Goriškem tudi v visokih krogih, kjer se razmere v raznih deželah in odnošaji med njihovimi ljudstvi kaj radi opisujejo kot najboljši, ker to se naj-rajše sliši.     «
Nekateri ljudje se delajo ofjuple in začudene, da so zastopniki slovenskega naroda opustili deželni zbor, ter da se ne poslužujejo ustavne pravice, ki jim je dana; aH kdor pozna razmere v naši deželi in odnošaje v našem deželnem zboru, v6, da je moralo tako priti.
Slovenski deželni poslanci, zastopniki slovenskega naroda na Goriškem, so prepričani, da deželni zbor goriški ne varuje in ne pospešuje koristlj goriške dežele, posebno njenega slovenskega dela, tako, kakor bi mogel in "J ora I to storiti, in da so tega krivi v prvi vrsti italijanski poslanci, ki delajo vtis, kakor da nimajo pojma o skupnosti dežele goriško-gradiške, o ravnopravnosti in enako -veljavnosti avstrijskih narodov in njih zastopnikov, o dvetretjinski večini slovenskega naroda na Goriškem, marveč stoječ na stališču, da italijansko-furlanska manjšina plačuje večji davek, skušajo znprečiti vsaktero investicijo (nalaganje denara za stvari, ki nesejo dobiček), ako ni neposredno njim v korist. Slovenski del dežele je zanemarjen v vsakterem, gmotnem in duševnem oziru. Vsak košček ceste je treba drago kupiti z nepotrebnimi in neopravičenimi podporami v Furlaniji. Slovenska Brda zastonj zdihujejo po cestah, na katerih bi bila človek in žival življenja varna; v Furlaniji si pa glave ubijajo, kje bi se našel kak kos ceste, za kateri bi se podpora prosila od deželnega zbora, da ne pojde ves denar, ki je za to odmenjen, na slovensko stran.
Slovenskim poslancem ni dana prilika in moč, da bi zagovarjali koristi svojih vo-lilcev, kakor zaslužijo; da bi spravili svoje pritožbe in predloge v deželnem zboru v razpravo, kjer bi jih bolje spoznala javnost in vlada; kajti v deželnem odboru, ki pripravlja gradivo za deželni zbor, in v odsekih, iz-vzemši peticijski odsek, ki odločuje o prošnjah za enkratno podporo iz deželnega zaloga, so Italijani v večini in sklepajo ter predlagajo, kakor je njim prav;  ako
• Ta članek smo prejeli iz peresa izven uredništva. — Ur.
pa kateri Slovenec stavi samostalen predlog o še tako nedolžni stvari, n. pr. o verskem pouku v deželni kmetijski šoli ali o splošni volilni pravici v kupčijsko in obrtnijsko zbornico, tedaj ga italijanski poslanici počastijo s tem, da niti ne pustijo, da bi se predlog oddal kateremu odseku in spravil v razpravo, marveč ga kar pri prvem čitanju, ko ga je predlagatelj utemeljil, od-klunijr. Tako zavirajo italijanski poslanci, da pritoži-.! in nasveti slovenskih poslancev ne pridejo v razpravo, da tudi vlada se ne more o njih izreči in da jih ne more podpirati, če tudi bi hotela.
Z ozirom na to so slovenski poslanci zahtevali, naj se odseki v deželnem zboru tako sestavljajo, da vsak drugi bo imel slovensko večino, čemur so Italijani pred dvema letomaT brezpogojno^prftrdilrrNff to je^sproži« dr. Gregorčič na slovenski strani misel, naj se voli iz deželnega zbora odsek, ki ima pretresovati vsakoletno poročilo deželnega odbora in staviti deželnemu zboru potrebne predloge meneč, da kakor obsega delovanje deželnega odbora vso deželno upravo, tako bi se raztezal delokrog tega odseka na vse stvari, ki ne bi bile odkazanc kateren.u drugemu odseku, ter da tako bi bila dana slovenskim poslancem prilika, da bi marsikaj spravili v deželnem zboru v razpravo, česar zdaj ne morejo; kajti odseki imajo po deželnem opravilnem redu pravico, da slavijo predloge in nasvete, ki se v deželnem zboru razpravljajo brez prvega čitanja, ki se torej ne morejo že naprej (a limine) odkloniti. Italijanom bi ostala neprikrajšana pravica odbiti predloge, ki ne bi jim ugajali, vendar še le po končani razpravi, potoni, ko sla svet in vlada izvedela, kaj Slovenci zahtevajo in zakaj.
V seji 3. februvarj.i je stavil dr. Tu-m a Gregorčičev predlog v tej obliki: „Poleg že obstoječih vsakoletnih odsekov deželnega zbora naj se ustanovi še upravni o d -sek sedmih članov, v katerega področje bi spadali vsi predlogi, ki se tičejo delovanja avtonomno - administrativnih organov v zadevah, ki spadajo v oblast deželnega zbora". Italijani so predlog odklonili.
Na to izjavijo slovenski poslanci, da nasprotna italijanska stranka je s leni, da je odklonila predlog, naj se poleg obstoječih odsekov ustanovi še upravni odsek, ki je za preustrojitev deželnih razmer neobhodne potreben, odklonila vsako poroštvo, tia hoče resno sodelovati ž njimi na korist cele dežele; da jim torej ni mogoče več sodelovati v deželnem zboru, dokler se jim ne da poroštvo, da se resno misli preustrojiti deželne razmere. Ob enem so izjavili, da vladajoči sistem na Primorskem pospešuje dosedanje neznosno stanje, da gubi našo narodnost in upliv naših poslancev; da po dosedanjem postopanju ni mogoč nikak napredek in uspeh; da kmečke občine so z davki preobložene, da kmečki stan v deželi propada;ter so zapustili deželno dvorano.
Po tej izjavi je bilo pričakovati, da slovenski deželni poslanci se ne vrnejo v zbornico brez potrebnega poroštva, ako hočejo ost«<ti zvesti svoji besedi. Poroštva niso dobili; zato se niso udeležili otvoritvene seje deželnega zbora. Ako je komu na tem ležeče, da deželni zbor goriški deluje redno in opravlja svoje posle, ve zdaj, kako reči stojijo, in bo vedel, kake poti nastopiti, da pride do cilja. Ni m se dozdeva, da v prvi vrsti je vlada poklicana ozreti se nekoliko na odnošaje v goriškem deželnem zboru, 'kajti nadutost italijanske stranke prihaja večinoma od izredne in neopravičene protekcije, katero uživa ta od nekdaj pri deželni vladi. Ker je ta nadutost kriva vseh neuspehov, je vlada sokriva na dosedanjih odnošajih.
Vlada je dolžna pomagati, vladi je možno pomagati, ker le po njenem privoljenju ali sodelovanju sedi v deželnem zboru najradikalnejša izmed radikalnih italijanskih strank. Po vladnem uplivu ali. dopustu so prišli v zbornico; vlada naj jim torej u< lahne tisto parlamentarno modrost, ki omogočuje sodelovanje dveh narodov, ki sta poklica;.«, da bivata kot soseda v isti deželi. Vlada bo vedela v svoji modrosti, kako lože doseže svoj namen, z lepa, z grda alt s tehtnimi razlogi. Na vsak način pa je potrebno, da vlada premeni svoj dosedanji sistem toliko nasproti Slovencem, kolikor nasproti Italijanom. Od Italijanov ne more SL enec doseči pravic in gmotnih sredstev, ki mu tičejo; vlada pusti in gleda, ko italijanska -nestrpnost krati Slovencem narodne pravice ter sredstva do omike in napredka. Tako no more in ne sme biti dal,e.
Slovond iij mednarodni promet.
ll/viren dopis i/. Aleksamlriji-i.
Hočem zabeležiti le nekoliko drobtin o svetovni trgovini, osohito v kolikor se tiče nas Slovencev. PoiVtkoma nekoliko malenkostnih posameznosti].
V Solkanu pri Gorici se preživi veliko delavnih mizarjev s podrobnim delom za izvoz. Ta mizarska dela so znana po vsem Jutrovcm po nekih posebnostih pri izdelovanju, ki so jih baje uveli Korminčani, po prizivku < a 11' u s o Cormnnsi. Lah v Trstu naroči pri Solkancu mizo, recimo za pet forintov, ta svota velja delu in materijalu. Lah uvoznik jo ukrca na paro-brod ter predajo svojemu komisijonarju, recimo v Aleksamlriji. Jaz in več tukajšnjih rodoljubov smo začeli poizvedovati. Recimo, miza, ki jo proda Solkanec Lahu za pet forintov, se proda v Aleksandriji povprečno za štirnajst forintov. Računimo zdaj! Prevoz iz Trsta v Aleksandrijo po Llovdovih parobrodih stane tu 14?« izvirne vrednosti, carinarina na uvoz v Egipet 1';« iste vrednosti. Stroški za transport iz Solkana v Aleksandrijo s carinarino vred ne presegajo tedaj nikakor jednega forinta vrednosti. Miza stane tedaj vsega skupaj prodajalca « forintov na trg v Aleksandriji postavljena. On jo tu proda za 1-1- forintov. Posredovalca v Trstu in v Aleksandriji si torej prislužita lepih 8 forintov skoro brez dela. In mizar v Solkanu?! Recimo za materija! plača 2 forinta, in po trdem večdnevnem poštenem delu si prisluži cele bore 3 forinte. špekulant vtakne tedaj tu celili H forintov. Preglejmo si to stvar še enkrat
Materijal   ...   2 for.v
Delo.....3   »   |
Transport in car. 1    >   j   Delavec
Dejanska vrednost   ('» for.l
Špekulacija z dejansko vrednostjo: 8 forintov.* Posredovalec.
Delavec .   .   .   .1 for.
Postransko    .   3   =>
Posredovalec .   8   »
Da 14 forint.: kot praktična cena mizi v Aleksandriji.
Cela severna Afrika, Arabija, Sveta dežela in cela Sirija do Perzije in Kavkaza nimajo lesa ne za mizarska ne za stavbarska dela. Vse to se pokrije po uvozu. Uvoz lesa v Egipet se razdeli na posamezne dežele tako-le: '/3 iz Trsta, V3 iz Odese (ruski in gališki les), Ij3 na Švedsko, Francosko itd. Smreka, jelka, mecesen, bukev, orel, črešnja itd. ne rastejo v jutrovih deželah. Tukajšnja drevesa so le za kurjavo, osobito pahne, akacije, Iebah in poprovec —, v tem leži zanimivi fakt, da celo Jutrovo nima niti jedne žage.
Les je tedaj tukaj j ako. drag, delavna roka v rokodelstvu pa po 2 do 3 krat dražja nego v naših mestih, po 4 do 5 krat višja kot pri nas na kmetih. In kar je glavna stvar, topi
iz varnega zavetja ogledata vznemirjevalca. | Daleč na levo se je dvigalo pogorje Džebela, ! pokrito z biserno zaveso, katero je solnce j vsaki hip spreminjalo v škrlat. Nad najvišjimi njegovimi griči je plaval na širokih krilih i jastreb v čimdalje večjih kolobarjih.
Toda jezdec pod zelenim šotorom ni videl ničesar tega, ali vsaj zdelo seje. da ne vidi. Njegove zaspane oči so bile uprte v jedno točko. Človek, kakor tudi žival, zdelo se je, da imata nekakega tajnega vodnika. Več nego dve uri je šel velblod naprej z urnimi koraki in v istem smeru -- proti vshodu.
Ves ta čas se popotnik ni ganil, niti pogledal ne na desno ne na levo. Sirijski velblod lahko prehodi devet angleških milj v jedni uri. Kadar dirja, prehiti celo navaden veter v puščavi. To urno potovanje je tudi uplivalo na promeno vidnega kroga. Džebel na zapadu se je raztezal kakor bledo-plavkast trak. Tu ali tam se je dvigal grič ali »teli* iz gline in strjenega peska. Ponekje so ba-zalti dvigali svoja kamenita čela; bile so to poslednje gorske straže proti silam ravani, kajti naokrog se je razprostiral le pesek in pesek. Tu se je začelo njegovo kraljestvo. Ponekje je ležal ravno, kakor na morskem obrežju, ponekje kazal gube ali valove. Tudi stanje ozračja se je spremenilo. Solnce, po-pevši se že visoko, je posrkalo rušo ia meglo
ter razgrelo vetrič, ovevajoč popotnika. Blizo in   daleč se je  barvalo   površje   z   mlečno | barvo, osvetljuje ob enem  brezkrajno  prostranstvo neba.
In znovič sla pretekli dve uri, ne da bi si popotnik počil ali krenil s poti. Sled rastlinstva je preminil. Strjen pesek je hreščal pri vsakem koraku. Džebel je zginil popolnoma In obzorje je bilo prazno. Senca, hiteča poprej za popotnikom, se je pomaknila proti severu, da se je zdelo, da dirja pred jezdecem; popotnik in velblod nista mislila na počitek.
Radi razkošja nihče ne išče puščave. Ogrodja kostij in trupla zaznamujejo tam cesto. Najstarejši šejk čuti, kako mu urneje bije srce, ko se nahaja sam v brezmemi puščavi. Tako tudi naš popotnik ni iskal tukaj razkošja. Isto tako ni bil podoben ubežniscu — niti se ni kedaj ozrl; sploh ni kazal bojazni niti radovednosti. Človek v samoti želi imeti tovariša. Pes in konj sta mu prijatelja. Ne sramuje se govoriti njima prijazne besede. Toda naš popotnik je le molčal.
0 poludne je obstal velblod po svojem nagonu, zamukal, ali bolje zastokal, s katerim glasom je navadno prolestoval proti pre-obloženju ali prosil počitka.
Popotnik, zdramivši se iz zamišljcnosli, je dvignil zavoj šotora ter se razgledni po okolici. Oddahnil si je, pokimal z glavo, kakor bi hotel rečb JConcCno vendar!"
Potem je položil navzkrž iroke na prsih, pobesil glavo ter potihoma molil. Dovršivši svojo versko dolžnost, je zaklicali „Ikhl ikh!" besedici, s katerimi je gotovo še Job klical svoje velblode, da naj pokleknejo. Potem je stopil živ li na gibčni vrat ter zdrknil na pesek.
n.
Bil je to človek zale rasle, ne toliko visok kakor močan. Razvezavši svilnat trak, s katerim je imel zvezan turban, je pokazal svoje moško in skoro črno lice. Ime! je nizko in široko čelo, orlov nos, bujne, dolge, ieskeče se lase, ki so se mu usip..vali v Številnih kodrih na rame. Taki so bat Faraoni in Ptolemeji, takšen*je bil Misraim, oče egiptovskega rodu. Popotnik je imel na sebi „k a m i s" — belo srajco z ozkimi rcavi, odprto na prsih a široko od v1aj, vezano na vratu in prsih; zvrhu je nosil črn volnen plašč, imenovan Babba", s kratkimi rokavi, podvlečen s svilo in obrobljen z zlatom. Na nogah je imel opanke.
Kot posebnost na njem je bilo to, da akoprav v puščavi, v domovini levov, leopardov in tem enako divjih ljudij, ni imel pri sebi nikakega orožja. Očividno, miren na srcu in duši, je bil čudovito hraber, ali pa se je čutil pod nenavadnim varstvom ...
Pot je bila dolga in utrudljiva. Popotnik i si je drgnil odrovenele ude ter korakal okrog
Arabec se jo v zadnjih 100 letih j ako slabo priučil evropejskemu mizarskemu delu. V prihodnjih 100 letih se baje tudi ne bo. Dejanski odnošaji so tedaj za slovenski izvoz jako ugodni. Srečna usoda je namestila slovenski narod ob morskih obrežjih, dala mu pod roko svetovno znana trgovska mesta, lahko in ceno parobro-darsko zvezo z Azii« in Afriko —, tu je naša bodočnost. Da bo kedaj kaj samostojno slovenske trgovine, izcimi se le ?>o odnošajih s prekomorskimi kraji.
Cela osrednja Avstrija in Nemčija imata skoro iste pridelke kot slovensko ozemlje. Tu slovenski trgovini ni ničesar iskati. Petdesetletna skušnja nas uči, da Slovenec od nemškega ozemlja le sprejema in plačuje, a no daje ničesar. Kdor od te strani kaj pričakuje, je krivi prerok najslabše vrste. Hoče-Ii Slovenec kedaj prodajati svoj les, svoje poljedelske pridelke, svoje obrtniške izdelke na Nemško"ali Italijansko?! Izven fakta, da so isti v osrednji Evropi skoro iste cene, bi ti ne mogli pretrpeti niti najmanjših prevoznih stroškov. Izmed slovenskih zemelj dela tu le Goriško glede južnega sadja in vina nekako izjemo.
Naši slovenski socijalni ekonomi prežvekujejo prav slastno suhoparno podatke raznih dvornih svetnikov po nemških vseučiliščih o avstrijski trgovini, o odnošajih s tujozemstvom. Lepe številke! — te govore. A žal i bog ne govore za nas -», slovenski narod nima od tega razkošnega bogatstva niti beliča. Mi služimo našim nemškim sodržavljanom le kot < Absatz-gebiet* njihovo rUberproductioir>. A kam naj prodajamo mi svoje pridelke, kje naj iščemo mi svoj < Absatzgobiet >, o tem si gospoda še ni belila glave , to je popolnoma vprašanje druge vrste. Gospoda, ki govori cele mesece za in proti petijotu, ki dela s to malenkostjo stran« karstvo med Slovenci, ki zvršuje s to zastavo svoje volitve —, to so naši veliki gospodarski izvedenci. Daleč smo prišli, najivne duše.
Ko se je to leto razpravljala nagodba z Bolgarijo v državnem zboru, so prinašali nekateri slovenski časniki kar cele slavospevo o izvozu v sorodno slovansko zemljo. Ne vem, ali je kdo vprašal: kateri kraji so deležni pri tem izvozu, koliko pa odpada na avstrijske Slovence? Jaz mislim, da še beliča ne!
Nekaj tovarničarjev za izdelano obleko in obutalo, nekaj posestnikov komičnih tvorni«, ponajveč dunajski, moravski in ogorski žulje, tem polni mlada Rolgarija žepo v škodo svoji mladi .slovanski obrti. Slovenci kot Avstrijci smo le gledalci razcvitajočega so avstrijskega izvoza, ki so vrši popolnoma preko naših glav in žepov. Čemu tedaj slavospovo stvari, ki nam ni v prid?! Ali bi ne bilo modrejše razpravljati, kako in kjo vstvariti in povzdigniti slovenski izvoz iz istega avstrijskega okvirja v tuje-zemstvo in zamorje! ?
Pri morju smo, morje nam kaže pot! <Make \ve use oi tlie sea!» (Mojk ui juss of d' si!) — ^Izkoriščaj m o si morje! kakor pravi Anglež.
Jaz sem trezen mislec. Proti že obstoječi mednarodni konkurenciji, proti mogotcu malemu ni življenja. Začetek je najtežja reč, posebno ako se odpira ljudem vid na nova pota mednarodne trgovine, kojih ne poznajo -po lastni skušnji. Posebno težko bi pa bilo to razkladati našim gospodarskim izvedencem, našim doktorjem, kojih slovenski vid jo popolnoma izprijen po nemški didaktiki, ki so si zatelebili v možgane, da je nam Slovencem iskati le v mejah avstrijske države dobička. Taki ljudje so kaj hitro pri zaključku: to ni mogoče, to je drzen up ali celo sleparija. In to je seveda vedno nov povod lačnemu želodcu sline cediti, med tem, ko se drugi mastijo pri pečenki. Pri Slovencih se vsakemu novemu podvzetju stavi tisoč zaprek: ta ne verjame, da bi šlo; drugi se norčuje; tretji, ki je srečno premodril par nemških kodeksov, svari in odsvetuje pred i tujimi kraji; tnali kapitalist roko križem drži
| svojega tovariša, kateri, zaprši oči, je zado-
j voljno jel prežvekovati.
Potem si je vsaki hip zaslanjal oči ter napeto gledal v puščavo. Očividno je nekoga pričakoval. Toda kaj gaje privedlo v ta ; i.ij? Čez nekaj časa se mu je jela na obrazu kazati bojazen prevare, vendar je še zrl v daljavo z neomahljivo nadejo.   ¦
Približal se je k velblodu, vzel iz jednega lesenega predalnika gobo in posodo z vodo, s katero je omil velblodu oči in nosnice. Na to je izvlekel okrogel kos sukna, rudeče in belo prižastega, butaro drogov in debelo palico, ki je bila sestavljena iz različnih kosov ; če se jo raztegnila, je služila namesto droga. Popotnik jo je vtaknil v zemljo, razstavil naokrog druge drogove ter jih pokril s prižastun suknom.
Tako je imel stanovanje, nekoliko manjše, nego ga navadno imajo šejki in emiri, toda v vsakem oziru podobno.  Na to je vzel raz
I sedlo kos naslonjača,  ki ga  je  postavil  na
I tla pod šotorom, ter znovič šel ozirali se na-
I okrog. Toda razunšakelja, dirjajočoga skokoma
J po ravani, in orla, letečega  k zatoki Akaba,
j je bila puščava mrtva.
j           Obrnil se je k velblodu.
I           »Daleč sva od svoje rojstno  zemlje",
se  jo  oglasil  z debelim, v tej   puščavi   kaj
| čudno zvonečim glasom, „daleč od domu, o!
in se pritožuje, da ni ve?, zaslužka ali pa celo i posluša modre svete furlanskih in nemških sosedov, ki ga skušajo zavratno izkoriščati. To je uboga slika vsega našega obrtnega gibanju. Ne poznam osebno trgovskih razmer ne v Indiji in Kitaju, ne v Ameriki in Avstraliji, j nočem   biti  tedaj   sodnik  o mogočnosti  kakih odnošajev med temi kraji in slovenskim mor- j skim   obrežjem  na drugi  strani.  Mi Slovenci smo mal, ubog narod, naša trgovina je še --koro v  prazgodovinskih   povojih. Bilo.,, bi.več . kot smešno na toli široki podlagi voditi razpraVe," ¦ ki se lepo berejo, a za nas nimajo nikake prak- ' tiene vrednosti. Omejujem se le na mal kotie zamorja, na povsem mali Egipet, kajti le tu sem domač v svojih zaključkih, domač kot sem hii nekdaj na rodni slovenski zemlji.
Trgovska poročila dohaj aj"6"* sicer-prav-pridno iz Egipta v strokovne dunajske časopise. Trgovinski muzej (HandelsmusoTim) izdaja na Dunaju časopis, kjer se vrstijo vsako leto enkrat letna trgovinska poročila c. in kr. konzulatov v Port-Sajd«, Aleksandriji in Kahiri (Cairo). Imajo-li ta poročila res kako praktično vrednost za avstrijski izvoz (eksportacijo)? Za avstrijski izvoz za trdno osnovane tovarne z inteligentnim vodstvom vsekakor —, ti/ se lahko priznava. Ali avstrijski izvoz je češki, moravski in nižje-avstrijski izvoz — le slovenski ni. O pridelkih, ki jih ima Slovensko, ni bilo še nikdar govora v teh listih. Prav za prav tudi ni drugače mogoče, kajti v resnici mi nimamo ne tovarn, ne podjetnikov v veiikem slogu, imamo nekaj, a to je toli malenkostno, v svojem kotu tako mirno životari, da zares ne zasluži nobene pozornosti. Trgovinska letna poročila iz zamorja se oslanjajo in omenjajo, kakor je navada, le iz-premembe v že obstoječih trgovskih odnošajih veliko industrije, za malenkosti, osobito za male posameznosti poj edinih provincij nimajo niti kraja, — a ne morejo imeti niti znanja. Kon-zulatni ofieijal, to je uradnik.-ki, je .po, navadi poklican izmed dosluženih vojaških narednikov (feldvebeljev). sestavlja ta poročila. Združuje razne podatke trgovskih komor v tujezemstvu. izpisuje in beleži prav pridno dobre a tudi slabe - opazke raznih časopisov in dnevnikov. In konec leta, evo več ko dovolj gradiva za trgovinsko poročilo. Uradnik prične s stilizacijo, težko, obširno in umorno delo.nehvaležen posel; — kdo bi mu hotel zameriti, da nima izvirnih novih mislij. da se drži le velike industrije ••¦•, on fin, da razgreja staro kašo,
Ako bi tedaj hoteli čakati, da najde malenkost, ki jo mi imamo za izvoz, od te strani potrebne vspodbude. hi doživeli baje prej dojenčki prihodnjega leta  Metuzalemovo starost.
Kar bom jaz tukaj razpravljal, so gotovo malenkosti, morebiti ničle. Naj bode tudi ničla, carte blaneho, kdor nič nima, mora z ničlo začeti. Orisati hočem tedaj v sledečih vrsticah nekako trgovinsko poročilo, ne za avstrijski izvoz, temveč za slovensko industrijo, kt je do zdaj ni, posameznosti, prikrojene posebnostim nekaterih pokrajin ali pa rudimentarnim po-č.etkoin nekake domače obrtnosti. Rešimo tedaj, kar je še mogoče in dokler je čas!-
(Oddelek   Mizarski izdelki- prihodnjič).
Dr. Ksirol Pečnik.
Domače in razne novice.
Društvo „Sloga" bo imelo najbržo 20. t. m. letni občni zbor. — V poročilu denarničarjevem bomo slišali, da so imeli društveni zavodi okoli 12.000 gld. dohodkov in okoli 10.500 gld. stroškov — brez obrtne šole za dečke, ki im.t poseben račun.
Ako še pomislimo, koliko je dobil darov le še »Šolski doni", tedaj moremo lahko reči: Klobuk z glave pred tako požrtvovalnostjo! Slava!
Slovenska šola v Gorici. — Boj za staro Gutinellijovo  vojašnico  je zopet  pričel
„rla capo". Mostni zastop je naložil dr. Gra- I /Jadiu Lu.zzattu, naj spiše o tem poslopju veiik slavospov; ta je izvršil svojo nalogo. Umoje se, da po njegovih mislili (?) jo to poslopje jako pripravno za slovensko 2olo. Ne borno mlatili ; \izne slamo, da bi pobijali Luzzattove razloge, ker bi morali povedati j zopet isto,   kar smo rekli  morda že stokrat.
—  Zdaj je na višjih šolskih oblastih vrsij, da ispregcvore potrebno besedo!
»Slovenski niliilizcViu44. — Tak6 imenuje BCorr." p^mopaTtjtr^stev. deželnih poslancev. Po njegovih mislih bi Slovenci m o-rali priti v zbornico, ako ne vsi, pa vsaj dr. Gregorčič, ki je namestnik deželnega glavarja. — Sploh se dela člankar strašno neumnega, kar pa ni, ker ne verujemo, da bi bil stari lisjak res že" tako grozno opešal.
—  Ves članek je nadahnjen tako-le: Vidiš, vlada, kako krotki smo mi Italijani, inkakošai nihilisli so Slovenci. Udari po njih, mi bomo že pomagali! —
Živele slovanske kljukice! — Znano je, koliko preglavico povzročajo to šmentane spakice našim nemškim in luškim sosedom. Boj, kateri so napovedali temu drobnemu Črkopisnemu znamenju, bi zaslužila kaka grozna pošast, kot je bila sfinga v grški pripovedki , pred staroil tvtiiini Tebami. In vendar, to drobno znamenje izhaja zmagovito iz tega nojednakega boja. Pred nekaterimi meseci smo pisali, da se nemški tseh in laški ch in g za slovenski č že izgubljajo, nadomcslovati jih je začel c brez kljukice. Danes pa moremo beležiti z veseljem, da se že del;- korak dalje. »Noiio Fr. Presse* je prija , • dni celo kopo čeških, priimkov' s pristnimi kljukicami, v »Piccolovih* iuseralih se tudi že udomačujc slovenska kljukica, in «~ o groza! čujte in strmite! — naš „Cor-riero", premislite ljudje božji, „Corrierc" sam je natisnil tu dni v uvodnem članku slovenski priimek s pošteno kljukico!! Ali ni to vesel napredek? Bi-li Človek veselja ne zatikal; Na zdar! Živele kljukice!!
Za ...šeave" naš goriški magistrat nluitt denarja! - V sredo 'i. decembra t. 1. je umrl po dolgi bolezni znani drugi šolski | sluga na tukajšnji gimnaziji I. l,eban, rodom Slovenec. Zapuščene sirote, sirote v pravem pomenu besede, ker matere Indi nimajo več, so prosile nas slavni, nad vse mere človekoljubni magistrat, da In preskrbel pogreb na mestne stroške. Dotični magistralni uradnik pa ji. iz najčistejše ljubezni do bližnjega odslovil zapuščene otroke s pre-lolažiliiimi besedami: „Z a ščave ni-m a m o d o n a r j a i" Gospodje gimnazijski profesorji so zložili za pogreb potrebni 'denar. — Za ščave ga nimate, a od ščavov ga radi prcjeinljolo, vabeč ščave: „ Poj to ga sam, ga damo dobr kup".
Lahonske „otročarijefc. — V „Pic-colu" smo čitali to dni poleg Bos tu m in za Postojno tudi ti-le dve najnovejši cvetki lahonske iznajdljivosti: Cesiano za Sežano in S a n t o r i a n o za ŠLorje. — Radovedni "smo, kdaj prično pisati M o n t i -celi o za Gorico! — Radovedni smo pa tudi, ali bodo vse te najnovejše lahonske cvetke žo sprejete v uradni krajevni imenik osrednje komisije na Dunaju. — Vredno bi bilo sestaviti popolen imenik vseh takih skovank.
Cvet ,avite eolture". — Tukajšnji luhonski listi prinašajo še tako majhne, nc-pouienljve in dostikrat tudi izmišljene novice o nas Slovencih, da bi nas s tem črnili in pred svetom kazali; dočim pa vedno molčijo, kar se zgodi Lahom v škodo. Tako novico priobčil je »Gorriere" v svoji št. 152. od 21. decembra t. 1., da je neki „Turco di Lubiana" udaril enega fantiča baje brez vsakega uzroka. Dotični „Tuico di Lubiana", ki pa niti Slovenec ni,  ampak   brat Bolgar,   je   prodajal
na Travniku orijontalske sladčice in je imel gotovo povod, da je odpodil sitnega fantiča od svoje prodajalnice, ker isti ni imel namena kaj kupiti. Fantič je bil Lah in to je glavna stvar. — .Corriere" je zamolčal pa popolnoma to le škandalozno dejanje, ki se je tako le zgodilo: Dne 18. t. m. predpo-ludnem je prišel Andrej Merljak s svojim 12-Ietnim sinom Ernestom kupovat čreva v goriško klavnico. Oče jo šel v klavnico, sin pa je ostal na pragu iste ter gledal za očetom. Na.-to pride k fantiču živinski zdravnik dr. (!) Codermaz, ga zgrabi brez vsakega povoda za rame, dvigne v zrak, ter trešči s tako silo ob tla, da se je ubogi fantič poškodoval na glavi, životu, rokah in nogah.
Gospod živinski zdravnik se bode moral radi tega — njemu kot dr. (i) nikakor ne pristoječega in lepega ravnanja — zagovarjati pred kazenskim sodnikom, za kar so že nkronjeni potrebni koraki. Ej! gospod živinski zdravnik —- ki ste bili promovirani (?) doktorjem (!) živinstva v Bolonji v Italiji, — kako bodele opiavieevali to svoje postopanje?
,,i*orlški Sokol" priredi na praznik Sv. Treh Kraljev koncert v vrtnem salonu »Grand Hotel Suda". Tumburaški in pevski zbor bodeta izvajala večje število točk, vseh bo najmanj dvanajst. Vstopnina bo jako skromna. •— Donesek tega koncerta se obrne v pokritje premnogih stroškov, katero ima „Sokoltt s poučevanjem tamburanja iu petja. — Letos si jo nabavilo društvo več novih tamburic, nekaj starih je bilo poslalo v popravo, a vse to stane mnogo denarja. — Zutegadel upamo, tla bo i la koncert dobro došel slovenskemu prebivalstvu v Gorici! Saj zabav itak ni preveč! Torej na Sv. Tri Kralje — k Suriu v vrtni salon!
Slepar na »Španskem ?" — V zadnjem „P r i m o r c u" smo objavili pismo, katero je baje pisal neki jetnik na Španskem znanemu Slovencu v Komen. V pismu govori o zakopanem zakladu, kateri hoče dvignili ž njegovo pomočjo. — Podobna pisma so dobili že razni gospodje v različni!, krajih! Iti glejte čudo: —oni zaklad je v s i: k i k r a L v d r u g o m k r a j u. Ako je slepar pisal komu v Miren, Renče, Som-pas, Ajdovščino, tedaj jo bil zaklad vodno v teh krajih; ko jo pisal v Komen, je bil seveda i zaklad muli, — Ali doznali smo,  da
j podobna pisma so dohajala tudi na Kranjsko. — Očividno jo lu umes prav drzen slepar.   Isto  tako  gotovo  je,   tla   slepar ne
j živi na Španskem, marveč kje  blizu  nas. a
I v Madridu ima le poiuagača.' Pisma, ki, dohajajo   iz   Madrida,   so   nemška   ali   laška;
I laščina je pravilna, nemščina pa slaba, kar je doka/., da slepar je Lah. — Treba pozornosti ! Zdi se nam, da nekdo v okolici goriški je grdo sedel na limanice, ker je poslal na Špansko 130 gld. za pot »ženi in hčeri" onega sleparja, da bi prišli v Gorico in od tod k »zakopanemu zakladu". Bog daj pamet!
Banka »Slavija". — Zavarovanje po-
i slopij proti požaru je postalo načelno vprašanje. Zavarovalna ideja je prodrla že tako globoko v maso naroda, da se ji skoro nikdo več ne upira. Umen gospodar da tudi brez premiselka zavarovali svoje imetje, kajti nesreča nikdar ne počiva, in kjer sloji danes lepa hiša, tam je lahko jutri kup pepela. Posebno v ravnokar minulem letu imamo zaznamovati toliko požarov, kakor že zdavna ne. V spomladi so pogorele cele vasi, po let: in v jeseni so bili požari kar na dnevnem redu, in tudi po zimi se je culo in se čuje kaj pogostoma o požarih.
i           Zakonski načrt za prisilno zavaro-
vanje pri kaki obstoječi zavarovalnici je vlada že predložila državnemu zboru, kateri ga  gotovo  sprejme.   Zalo pa naj nezavaro-
tekmec najurnejših vetrov; toda Bog z nama. Imejva potrpljenje!8
Na to vzame iz mavhe pri sedlu nekoliko fižola in, nasuvSi ga v vrečo, jo priveze velblodu k gobcu. Ta znovič upre pogled v neobljudeno, brezmejno prostranstvo, tako pusto v obsevajočih jo solčnih žarkih.
»Prideta", je dejai mirno. „Ta, ki je pripeljal mene, privede tudi nju. Treba se pripraviti".
In začel je jemali raz sedlo priprave za gostijo: pladnike, spletene iz palmovih vlaken, ter vino v malih usnjatih mehovih, posušeno in povojeno ovčje meso, sirijske margane, datelje iz El-šelebi, kaj lepe in velike, ki so zraslli v »nakhiH*, to je v palmovih sadnikih srednje Arabije; sir, podoben »mlečnim drob-tinam* kralja Davida, ter domač kruh: vse to je razložil po naslonjaču, postavljenem v šotoru. Naposled je prinesel tri svilnate robce, s katerimi odlična družba na vshodu pokriva kolena ob času obeda. Število robcev je kazalo, da pričakuje Egipčan Še dva tovariša.
Priprava je bila končana. Popotnik je stopil iz šotora: daleč tam na vshodu je bila videti temna točka. Obstal je, kakor okame-nel s široko odprtimi očmi; nekak čeznatorni čut ga prezame. Točka je naraščala, kmalu je bila velika kakor roka; naposled je postala njena postava še razločnejša. Bližal se je dn:gi velblod, bel in velik, in na njem „hu-
dah" — popotno sedlo, ki se rabi v Indiji. — Egipčan prekriža roki na prsih ter pogleda v nebo.
„Bog je velik", zakličo z očmi, polnimi solz, in z dušo prenapolneno s svetim strahom.
Bliže in bliže prihaja tujec; naposled obstane. Bilo je videti na njem, kakor bi se bil uprav v tem trenutku sprebudil iz snii. Zagledal je klečečega velbloda, šotor in pred njim človeka, zatopljenega v molitev. Položil je isto tako navskriž roke, sklonil glavo ter potihoma molil. Potem, stopivši z velbloda, je pristopil k Egipčanu. Gledala sta se nekaj časa ter se objela: vsak je del desno roko drugemu na vrat, z levo pa ga objel okrog pasti, položivši glavo na jedno, potem na drugo ramo.
„Mir bodi s teboj, služabnik pravega Boga", se oglasi prišlec.
„In tudi s teboj", odgovori Egipčan. »Dobro mi došel brat prave vere*.
Prišlec je bil visoko rašeen in medle postave. Oči je imel vdrle, lase in brado belo, a lice bronaste barve. Bil je isto tako brez orožja kakor prvi. Oblečen je bil po indijskem kroju: na glavi je imel fas, ovit z gubastim šalom. Pod kratko suknjo, „abba" imenovano, je imel na sebi široke, nagubano hlače, zvezane nad gležnji, Namesto opank je imel na nogah plitve eerape. Razun poslednjih je imel vso obleko iz belega platna.
Postava mu je bila vzvišena, resna in stroga. Pogled nanj je spominjal Visvamitra, največjega junaka vshodne Indije. Lahko bi ga imenovali modrijana Brabme, poosobljenega duha te vere. Samo oči so najavljale človeško bilje; ko je dvignil glavo z nad ramen Egipčana, so mu lesketale v njih solze.
„B<.>g je velik!" je zaklical.
„In blagoslovljeni so oni, ki mu služijo", odvrne Egipčan. »Toda glej, bliža se on, kogar pričakujeva".
Zares se je od severne strani bližal tretji, isto 'ako beli velblod, ki je urno pri-hitevši  obstal.  Novi prišlec je stopil  na tla.
„Mir bodi z vama, brata!" je dejal, objemši Indijana.
„Naj se zgodi božja volja!" odvrne Indijan.
Tretji tovariš poprejšnjima v ničemu ni bil podoben. Bil je šibkejše rasti in belega obraza; množica jasnih las mu je obsipavala majhno, toda zalo glavo. Njegove plave oči so razodevale mehko ter odkritosrčno, prisrčno narav. Bil je isto tako kakor ona dva brez orožja; na sebi je imel sirijski plašč, pod katerim je bila videti tunika s kratkimi rokavi, prepasana s trakom ter segajoča do kolen. Vrat, roke in noge jo imel gole. Na nogah je nosil opanke. Petdeset let je že prešlo nad njegovo glavo, ne pustivši za seboj drugega sledu, nego krepak značaj v^olj-
vanci ne odlašajo več z zavarovanjem; toda dobro naj premislijo, kje se zavarujejo. Že neštevilnokrat navedeno geslo „Svoji k svoji m" naj velja tudi tuliaj, in slovenski gospodar naj si olajša skrb za slučaj nesreče po ognju pod krilom jedine slovanske zavarovalnice, pod krilom banke »Slavije*.
Koliko in kako kulanlno je banka ,Sla-vija", ki tekmuje s prvimi v Avstro-Ogerski delujočimi zavarovalnicami, samo v minolem letu v naših krajih in v Istri izplačala škod v popolno zadovoljnost pogorelcev, pričuje naj le nekaj naslednjih slučajev:
Matija Žutek iz Vižovelj pri Sežani je pogorel pred nedavnim. Mož, dasi ni plačal plačal »Slaviji« še krajcarja zavarovalnine, je prejel vso odškodnino do zadnjega beliča'.
Anton Možina iz Sludene gore pri Podgradu -je zaostal -z uplačilrpre miječez-dve leti. Ko i.;u je ogenj uničil celo imetje, ni imel nikake pravice do odškodnine, vendar pa mu je izplačala banka »Slavija* 300 gld. odškodnine.
Kako kulanlno je plačala banka „Sla-vija« velika pogorišča v Bolcu, Idriji pri Bači, v Ravnah, Kozarščah, Robidnembrogu, Berjah, itd., dokazujejo javne iskrene zahvale pogorelcev v naših domačih listih.
S praktičnega, človekoljubnega in narodno gospodarskega stališča torej priporočamo vsakemu najgorkoje, naj se zavaruje, in to pri naši zavarovalnici, pri banki »Slaviji*.
M podlistek. — Ker bomo prinašali zannprej v podlistku krasen roman »BonHur", smo za lotos ustavili potopisne črtice »Štirinajst dnij na Balkanu", dasi vemo, da so mnoge čitateljo jako zanimale. — Nekatere opise iz Sarajeva prinesemo morda o priliki pod drugimi naslovi v glavnem dolu lista. Vsaj o ilidžah, o rujo-večih dervisih, o izletih iz Sarajeva itd., priobčimo nekoliko obsofcniSo opise,
V Copfciiom so v starcsinstvpiKHii seji dno 23. decembra vsi navzoči gturaftine na predlog podžupana Ravnikarja soglasno izrekli svojo obžalovanje nad surovostim!, ki so so vršile v državnem zboru od nemško, ossiromn socijalno demokratično obstrukeijo, lor so jih najostreje obsodili, l/.rekli so pn svojo popolno zaupanje vrli desnici, njenemu neustrašnemu predsedstvu in posebno bo nosim slovenskim — slovanskim poslancem.Da pride pa la zaupnica na pravo moslo, so naprosili svojega državnega in deželnega poslanca dr. Gregorčiča, da sporoči ta sklop državnozborski desnici in njenemu predsedstvu, z opombo, da je vsa narodna občina ž njim in njegovimi somišljeniki. Dolično pismo so podpisali župan, vsi podžupani in navzoči starašinc.
Tri ntkitki rodbini no bi tmielt pogrešati najboljša »Iva ljudska in domača sredstva, namreč: Dr. Uosa bnlzumza želodec in pražkado-niiu";o mazilo. Isla se dobila ludi v goriških lekarnah.
Razgled po slovanskem svetu.
Grof Juvaj Draškovič Trakcščanski,
sin znamenitega hrvaškega rodoljuba, ilirca Janka Draškoviča, je '22. t. m. umrl na Dunaju, star še le 41 Jot.
Stolno mesto trojedne kraljevine Zagreb je imelo koncem leta 1896. premoženja 3,248.189 gld. realitet, 107.126 gld. gotovine, dolga pa 1,968.721 gld. in je upravljalo 52 zakladov v znesku 246 909 gld.
Pri občinskih volitvah na Reki je zmagala na celi črti italijanska stranka, ki se sama zove avtonomna. Hrvatje in Slovenci, katerih je na Reki zdatno število, niso orga-nizovani in niso posegli v volilni boj. Kaj sedaj stori ogerska vlada, ki je dobila tak odgovor  od svojih ljubljencev — Rečanov?
čevanju in premišljenost v razgovoru. Niso se dotaknile one ni močij telesa niti razpolož-nosti duše. Na prvi pogled je bilo očividno, da, ako ne on, so pohajali vsaj njegovi predniki iz slovečih atenskih gajev.
Po končanih pozdravih spregovori Egipčan: BGospod me je privel semkaj prvega, iz česar razvidim, naj bom sluga svojih bratov. Solor je razpet, kruh za lomljenje pripravljen; dovolita mi, da izpolnim svojo službo".
Po teh besedah ju prime za roke ter ju pelje v šotor, sname jima opanke ter umije noge, nalije vode na roke ter obriše z ruto.  Omivši še svoji roki, reče:
»Okrepčajmo se najpoprej, bratje, da zadobimo moči za izvšitev svojih dolžnoslij. Pri jedi poizvemo vzajemno drug od drugega, odkod smo in kako nas imenujejo".
Posadi ju sebi naproH. Vsi trije ob enem sklonijo glave, sklenejo roke ter molijo skupno zahvalno molitev.
„0 Bog in naš oče 1 Vse kar imamo, prihaja od Tebe, Sprejmi našo zahvalo ter blagoslovi nas, da bomo mogli izpolniti Tvojo voljo!"
Pri poslednjih besedah se začudeno pogledajo; vsakteri njih je molil v drugačnem jeziku, neznanem v dotičnem kraju, a vendar so se razumeli. Sveto spoštovanje je prevzelo njihove duše; čutili so navzočnost božjo.