ŽIVLJENJE V UUBLJANSKI PORODNIŠNICI
Strokovno delo na evropski ravni, stavba pa...
Kako dolgo bodo ženske še rojevale v obupnih prostorih nekdanje Ijubljanske hiralnice?
Rojstvo novega človeka, ta na prvi pogled tako vsakdanji dogodek, a izjemen za žen-sko, ki je postala mati, za mo-škega, ki je postat oče, kot čudež, ki se ponavlja. Tistim, ki ga doživijo, se zdi, da se ni še primeril nikomur pred njim. Pozabijo, da je nekaj podob-nega občutilo že milijone in milijone Ijudi pred njimi.
Za zidovi dveh stavb v Ljub-' Ijani, v rdeči hiši na Šlajmerjevi 3 in v drugem nadstropju Kli-ničnega centra ob Zaloški ce-sti, je lani prijokalo na svet 8.049 novorojenčkov. Še ve-dno več kot polovica Ljubljan-čank (približno 5 tisoč) rodi ali po porodu leži v stari poro-, dnišnici na Šlajmerjevi 3, saj' so zmogljivosti sodobnega po-rodnega bloka v Kliničnem centru premajhne, da bi bile kos vs= večjemu številu poro-dov v zadnjih letih. V obeh hi-šah zato dan in noč brnijo tele-foni. Očetje, babice, dedki in drugi sorodniki se hočejo na svoja ušesa prepričati, kakšen je njihov sin, hčerka. vnuk, vnukinja... Marsikdo se jezi, ker kljub vztrajnemu obrača-nju številčnice na telefonskem aparatu ne more dobiti zveze z rdečo hišo.
Premajhno število telefon-skih linij je sicer neprijetna za-deva, vendar pa le ni usodna za matere in otroke. Je le eno izmed mnogih znamenj, ki ka-žejo na starost poslopja. Huje pa je to. da so dotrajani tudi električna in vodovodna nape-Ijava ter kanalizacijsko omrež-je, da so izrabljeni inštrumenti in aparature. Prostori so pre-napolnjent \n celo ženske, ki so bile šivane, morajo včasih domov že tri dni po porodu. Poslopje. ki je bilo leta 1885 zgrajeno kot hiralnica, pred oseminpetdesetimi leti pa preimenovano v bolnišnico za
ženske bolezni, že dolgo ne ustreza več zahtevam sodob-nega porodništva in varstva novorojencev.
Vivijana Pogačar iz Zg. Kaš-Ija je pred kratkim že petič obi-skala rdečo hišo. Tokrat je ro-dila dvojčka-dečka. Njenih ne-kaj kratkih stavkov sicer le ne-koliko opiše vso stisko in po-čutje porodnic zaradi nepri-mernega okolja, v katerem morajo rojevati. »Zgoraj na primer,« pove Vivijana Poga-čar, »kjer je porodna soba, je le eno stranišče. Ženske kar naprej trkajo na njegova vra-ta.« Teh pomanjkljivosti, ki že-ni lahko pustijo tudi neprijeten spomin na sicer srečen dogo-;dek - porod. ne more povsem nadomestiti niti prijazno vede-nje zdravnikov, sester, bolni-čark.
V rdeči hiši pogrešajo tudi prostor za intenzivno nego no-vorojenčkov. Zdravnica Živa Novak pravi, da naj bi po sve-tovnih merilih imele enote, kjer je 2500 porodov ali več, poleg porodne sobe tudi prostor za intenzivno nego novorojencev. S tem se zniža obolevnost otrok, mnogi prav zaradi hitre pomoči tudi preživijo. Zdaj morajo otroke, ki so potrebni posebne nege, z njimi pa seve-da tudi matere, prevažati po še , nedograjenem hladnem in prašnem hodniku. v katerem povrh vsega še venomer piha, v Klinični center.
Od leta 1951, ko so poslopju v Šlajmerjevi 3 dozidali na se-verni strani prizidek in sanita-rije, se v stari porodnišnici ni skorajda nič spremenilo. Ob-novljqae so bile le nočne oma-rice inpostelje, nekoliko so se izboljšale higienske razmere, za kaj več pa 'ni bilo nikoli de-narja. Le osebju porodnišnice gre zahvala, da v teh letih ni prihajalo do kakšnih večjih, usodnejših   nesreč.   Če   smo
prej, kljub opominom delavcev Ginekološke klinike, pred ra-zmerami v stari porodnišnici zapirali oči, pa tega nismo mo-gli več storiti pred dvema leto-ma, ko je prišlo do resnejše infekcije. Toda ali ni škoda, da mora osebje porodnišnice toli-ko svojih moči in časa posve-čati preprečevanju neprijetnih dogodkov, do katerih bi lahko prišlo zaradi dotrajanosti stav-be, namesto da bi vse moči vložilo v strokovno delo? Ven-dar kljub temu, da porodništvo v Ljubljani že pol stoletja dela v slabših razmerah kot druge zdravstvene veje, pa je tudi zu-
naj meja naše domovine zna-no, da je strokovno delo v rde-či hiši in v Kliničnem centru na evropski ravni.
Toda ali je res treba, da nas do razmišljanja o razmerah v stari pbrodnišnici pripravi šele kakšen žalosten dogodek? Si bomo potem kot posamezniki in kot družba sploh lahko od-pustili takšno malomarnost? Na to vprašanje najbrž ni treba iskati odgovora. Dvaindvajse-tega novembra bomo na lističu vsi obkrožili ZA in se s tem odločili tudi za prvo fazo grad-nje nove Ijubljanske porodniš^
nlCe                   DARJA JUVAN