L J UBLJflNSKl ZVO N
Legenda pravičnosti.
V nebesih večni Bog sedi, po svetu gleda, govori: »Različne rode sem ustvaril in zemljo vsem za dom podaril.
»Živijo naj ko z bratom brat; naj  delajo, da vsak enkrat doseže lastni cilj  življenja; ljubezen vladati ne jenja!«
In Bog mogočni na migljaj ustvari v raju krasen gaj: najlepše cvetje v njem bahato poganja za ograjo zlato.
Studenček čist po njem šumlja, kipi vsemirju iz srca; in po stezah namesto peska, kdo pač razločil bi od bleska?
Rubinov in smaragdov prah, leže dernanti po stezah; od vrta solnce se ne loči, po dnevi sije nanj, po noči.
»Ljubljanski Zvone S. XXII. 1902.                                                                                                 36
506
Kazimir Radič: Legenda pravičnosti.
In Bog pokliče pred nasad rodove . . . Prvi kakor svat nakičen Grk se mu prijavi. »Izbiraj!« Bog na vrtu pravi.
»»Veliki tvorec, višnji Bog, samo umetnost tvojih rok častim v človeku in prirodi; samo umetnost k sreči vodi.
»»Cvetličje to mi daj, da ž njim. na svet umetnost presadim, da z duhom cvetja zemske sine umetnost tvoja nas prešine!««
In drugi prihiti Rimljan, v oklep železen zakovan: »»Gospod, ti vladaš nam izborno, brez boja vse ti je pokorno.
»»Pod nebom orel, v gozdu hrast, vsi tvoji čutijo oblast. Gospod, moj Bog, podari meni moči ta pesek dragoceni!««
German prispeje tretji v raj, zamišljen ozre se nazaj: »»Nebeški modrec, misel tvoja v naravi mi ne da pokoja.
»»Modrosti žejen duh je moj, prodreti hoče v zakon tvoj; nemirno že o sreči sanja, ko pil studenec bo spoznanja.««
Približa zadnji se Slovan, a vrt je prazen, razdejan, in solnce sije nad puščavo. Slovan ponižno skloni glavo:
Kazimir Radič: Legenda pravičnosti.
507
»»Pravični Bog, saj veš ti sam, kaj treba je na svetu nam!«« Ljubeče Bog ga potolaži: »Ti srcu mojemu najdražji!
»Pobral je Grk  dišeči cvet, umetnost nesel ž njim na svet; Rimljan zlato, kamenje drago, ž njim kupi si nad svetom zmago.
»German si je izbral modrost, narave mika ga skrivnost; pravičnost je ostala sama, poglej: to solnce je nad nama!
»Pravičnost, solnce, sij in grej, in kakor bilo si doslej, na vek izvor življenju bodi, izvor življenju in svobodi!
»Propade Grk, Rimljan, German, a ti odrešiš svet, Slovan! Kaj s solncem samim zdaj  napravim ? Glej, v tvojo dušo ga prestavim.
»Sovraštvo pride tiste dni, solze in kletev brez moči, svet klical bode rešenika: Pomozi, beda je velika!
»Iz duše tvoje pa, Slovan, tedaj izide novi dan, iz duše tvoje solnce vstane, teme prežene in tirane.
»Pravičen vedno in  močan, do konca dni, moj sin, Slovan, ti revne hrani, slabe brani, ti varuh narodom ostani!«
Kazimir Radič.
36*