JO
Znanost za prakso
dr. Nevenka Tatkovič Univerza v Zagrebu
VZGOJA ZA MULTIKULTURALNOST
Usposabljanje za življenje v mnltikulturalni družbi
u
izobraževalne ustanove so kulturno središče
' sposabljanje posameznikov za komunikacijo in interakcijo je odvisno predvsem od tega, kako je pri njih razvita tolerantnost za različnost, koliko poznajo ter razumejo druge kulture- in koliko so sposobni sprejemati kulturne razlike.
Še nikoli doslej ni posameznik čutil tolikšne potrebe, da se obrne na dragega, kot jo čuti sedaj, v Času tehnoloških inovacij in demografskih sprememb. Vendar se vse pogosteje dogaja, da ta »drugi«, na katerega se obrača, ne govori enakega jezika, ni enake vere, nima enakih stališč, navad, enake zgodovine, enakega znanja - nima enake kulture. Zato posameznike uspešno usposabljamo za komunikacijo in medsebojne interakcije, Če jih naučimo, da so tolerantni do različnosti, da poznajo, razumejo in sprejemajo kulturno raznolikost.
ožjega socialnega okolja,

Tolerantnosti se je treba za življenje v multikulturni družbi sistematično in načrtno učiti; ne razvije se namreč kar sama od sebe. Ze mlad človek naj bi se pripravil za komunikacijo in sožitje z drugačnimi od sebe, tako da bi bil sposoben sprejeti in razumeti drugačnost. S lem bi tudi odkril odgovor na osnovno vprašanje o smislu lastne eksistence in eksistence drugih, s katerimi deli življenje.
VPLIV KULTURNIH SPREMEMB NA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE
Kulturo lahko opredelimo kot splet vrednot, stališč in navad, ki se kažejo v socialnem vedenju, raznih običajih, značilnih za določene socialne skupine, družbene sloje ali narode oziroma države. Določena oblika kulture je lahko značilna tudi za nadnaeionalne tvorbe, Če imajo skupne temeljne vrednote (Pastuo-vič, N., 1999).
Kultura dobiva širši pomen in postaja »kultura vsega«, od tehnične, prometne, ekološke, zdravstvene do stanovanjske in kulture dialoga (Matijevič, A., 1998, str. 3).
Kultura ima več sestavin:
-	kognitivno sestavino (jezik, znanje),
-	normativno sestavino (vrednote, stališča),
-	emocionalno sestavino,
-	vedenjsko sestavino (običaji, življenjski stil),
-	strukturalno sestavino - pripadnost skupinam, društvom, pravni in politični status, posel (Perotti, A., 1995, str. 64).
V veČini evropskih držav vsestransko raziskujejo vlogo vzgojno-izobraževalnih ustanov in družine na področju kulture, izobraževalne ustanove opredeljujejo kot kulturno središče
JO	Znanost za prakso

ožjega socialnega okolja. Po mnenju mnogih avtoijev imajo lahko izobraževalne ustanove in tudi morajo imeti koristen vpliv na razvoj kulture otrok, mladine in celotne družbe. Od šole in drugih ustanov (že od otroškega vrtca) se pričakuje, da bodo čimbolj enakomerno zadovoljile potrebe posameznikov po kulturi, kar se kaže v rednem branju knjig, obiskih različnih predstav, koncertov, razstav, v kulturi vedenja ter kulturi lastnega zdravja in še v mnogih drugih oblikah, v katerih se izražajo kulturne potrebe (Matijevič, A., 1999, str. ¡02).
Družina kot primarna skupina mora prevzeti delež pri prenosu kulturnih vrednot, stališč in spoznanj. Sodobna družina ne deluje kot /■klasična družina«. Vpliv okolja je namreč tak, daje težko dejansko razmejiti pozitivne in negativne vplive, ki jih ima družina pri vzgoji otrok. Ocene o vlogi družine so pri posredovanju kulturnih vrednot zato običajno nerealne, pričakovanja pa prevelika. Družina ne more sama vzgajati s prenašanjem osnovnih socialnih vrednot, zato naj bi razmerje med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo temeljilo na dialogu, izhajajočem iz predpostavke, da so starši zainteresirani za čim boljšo vzgojo svojih otrok in da je s tem tudi njihov osnovni interes osvajanje osnovnih kulturnih vrednot ter stališč. Vlogo staršev in njihove obveznosti pri sodelovanju z vzgojno-izobraževalno ustanovo bi morati zakonsko utrditi v sami praksi, njun odnos pa obogatiti in bolje pedagoško osmisliti.
Demokratično naravnano izobraževanje bi moralo zaradi napredka in razvoja mladih zagotoviti različne možnosti za sodelovanje staršev na vseh ravneh izobraževanja: od predšolskih ustanov do institucij državne oblasti. Glede na sodoben koncept razmerja med družino in vzgojno-izobraževalno ustanovo je interes za dobro vzgojo in izobraževanje .skupen, zato bi morale biti obvezne določene oblike sodelovanja (Tatkovič, N„ 1955).
Vzgojno-izobraževalne ustanove bi skupaj s
starši dejansko vplivale na razvoj kulture, če bi bili zares osmišljeni obseg, zastopanost in vsebina kulturnih, umetniških, ustvarjalnih vsebin ter oblik, ki bi zadovoljevale potrebe mladih v multikulturalnem okolju.
IZZIV ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE IZ EVROPSKE STVARNOSTI
Izzivi evropske stvarnosti za izobraževanje so veliki in postavlja se vprašanje, ali je izobraževanje sploh sposobno razviti pri posameznikih potrebno znanje in sposobnosti:
-	za državljane drugačnega porekla in jim omogočiti sodelovanje v pluralistični sodobni družbi;
-	za obvladovanje vplivov medijev na odnose med posameznikom in skupino;
-	za pospeševanje pedagoškega koncepta in prakse, izhajajoče iz človekovih pravic;
-	za vzgojo za mir in proti nestrpnosti.
Osnovni cilji sveta za kulturno sodelovanje pri Svetu Evrope so:
-	zaščita, krepitev in pospeševanje človekovih pravic, osnovnih svoboščin m pluralistične demokracije;
-	pospeševanje zavesti o evropski identifikaciji;
-	iskanje skupnih odgovorov na velike izzive, s katerimi se srečuje evropska družba.
Svetu za kulturno sodelovanje (Council for Cultural Cooperation ali CDCC), ki je odgovoren pri Svetu Evrope za sodelovanje na področju kulture in izobraževanja ter naloge, predvidene v Evropski konvenciji za kulturo, pomagajo štiri specializirane sekcije: sekcija za izobraževanje, stalna konferenca za visoko
V demokratičnih družbah sodelujejo pri načrtovanju izobraževanja mladih tudi starši
JO
Znanost za prakso
Šolstvo, sekcija za kulturo in sekcija za kulturno dediščino (Perotti, A., 1995, str. 5).
Vzgoja za medkulturno sodelovanje in razumevanje ni v Evropi nekaj novega. Prevladujeta dva koncepta za medkulturno razumevanje. Eden nastaja v okvirih Sveta Evrope, drugi v okviru Unescove skupne evropske študije o vzgoji in izobraževanju. Raziskave ugotavljajo vlogo etičnih in humanističnih vrednot v vzgoji za mednarodno razumevanje. Nastajale so na osnovi Unescovega Priporočila o vzgoji in izobraževanju za mednarodno razumevanje, sodelovanje in mir in za vzgojo in izobraževanje, povezano s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami iz leta 1974, in 3. konference ministrov za izobraževanje evropske regije leta 1980,
Danes se vse pogosteje govori o konceptu medkulturne vzgoje in izobraževanja. Koncept je zasnovan na diferenciacij s ko-integracijskem modelu, ki v vzgojo in izobraževanje uvaja kulturne razsežnosti. To pomeni, daje spoštovanje kulturnih in etničnih posebnosti prebivalstva v multikulturni skupnosti sredstvo za doseganje kulturno bogatejše in pravičnejše integracije.
MULTIKULTURNOST V EVROPI
Strokovnjaki menijo, daje multikulturalizem v Evropi rezultat razvoja demokracije in kulture, vzpona in napredka tehnologije, razvoja urbane kulture, posebej še razvoja medijev, novih dosežkov v informatiki in komunikacijah, celotnega izobraževanja in zlasti podaljševanja šolske obveznosti. »Evropa, katere prisotnost se je čutila po vsem svetu, je dala mesto Evropi, ki jo je preplavil cel svet: gospodarsko zlasti Japonska, kulturno (s prihodom medijsko prodornih ameriških kulturnih vzorcev, ki močno vplivajo na mladino in tudi ostalo prebivalstvo), družbeno in demografsko (migracije iz juga in vzhoda, zaželene, nezaželene in prisilne).« (Audigijer po:
Perotti, A., 1995, str. 35) Ti procesi so privedli do tega, da so evropske družbe izgubile enoznacnost in postale multikulturalne. Pojavlja se potreba po priznavanju etnične in kulturne raznolikosti.
Če izhajamo iz dejstva, da so evropske družbe že od nekdaj multikulturalne in da je družbeni ter kulturni pluralizem sodobna stvarnost, bi morala vzgoja:
-	problem multikukurnosti reševati v okviru temeljnih funkcij izobraževanja;
-	problem multikulturnosti na splošno vgrajevati v izobraževanje, Še posebej v učne
Evropa postaja simbol in jamstvo raznolikosti. MulikuhuraHzem pa ni samo mozaik, v katerem skupine in skupnosti, ki govore enak jezik in imajo enako kulturo in vero, žive ena poleg druge. To bi bilo statično pojmovanje kulture, ki ne upošteva in-terakcijskih odnosov med posamezniki in se ne ujema s konceptom multikulturaii-zma„ Ta je rezidtat interakcije posameznikov iz različnih kultur, ki govorijo različne jezike in so različnega etničnega porekla ter vere. Multikulturalizem, kot navaja Perotti, ni topilnica narodov, v kateri se morajo različne kulture povezati, da bi nastala neke vrste kozmopolitanska kultura, niti ni golo sožitje ali dihotomija (Perotti, A., str 64). Dojeti gaje treba kot proces interakcije, možnosti, da posameznik lahko pripada več kulturam in pri tem ohrani nekaj ali vse sestavine lastne kulture. Takšno pojmovanje multikulturalizma, kot ga zastopa Svet Evrope, predpostavlja:
-	en jezik ali več uradnih jezikov,
-	skupni pravni sistem,
-	demokratična pravila družbenega strinjanja,
-	spoštovanje človekovih pravic in osvobajanje posameznikov pred pritiski skupnosti.
JO	Znanost za prakso

načrte in visokošolske programe, in bogatiti teme s področja kulture; -določiti izobraževalni pristop ne le kot proces, ampak tudi kot način razmišljanja.
Na kulturo naj ne bi gledali kot na skupek enoznačnih oblik vedenja, ki smo jih navajeni v svojem okolju, ampak bi morali razumevanje razširiti tudi na nove in nepoznane vzorce čustvovanja, mišljenja in obnašanja.
IZOBRAZBA IN VPLIV UČITELJEV TER DRUŽINE
S podporo izobraževanja lahko stališča in vrednote o multikulturalnem sožitju in znanje o drugih kulturah različno razširjamo. Gotovo so ključni vzgojitelji, učitelji in vsi, ki se z
izobraževanjem tako ali drugače ukvarjajo, bodisi v šolskih ustanovah bodisi v izobraževanju odraslih, v formalnem ali neformalnem izobraževanju. O marsičem lahko posameznike poučijo radijske in televizijske oddaje - tudi to je lahko izobraževanje, če je primerno strukturirano in ciljno naravnano. Vsi smo potrebni znanja za življenje v multikulturalni družbi. Nekje je treba začeti. Oglejmo si, kako bi zato usposabljali učitelje in vzgojitelje. Strokovno izpopolnjevanje in dopolnilno izobraževanje so zanesljivi načini, kako se lahko izobraževalne ustanove učinkovito odzovejo na multikulturnost okolja. Pri tem je treba poudariti, da ni dovolj, če imajo vzgojitelji le znanje o kulturah, ki obstajajo v Evropi in po svetu, temveč morajo razčleniti razmerja med kulturami in posamezniki kot nosilci kulturne
JO
Znanost za prakso
Vzgojo za multi-kultiiralnost bi morali sistemsko urediti
identitete. Med prednostnimi temami pri usposabljanju učiteljev za življenje v multikul-
turni družbi bi prišli v poštev:
-	razvijanje iznajdljivosti za navezovanje odnosov s posamezniki iz drugih kultur;
-	usposabljanje za različne oblike medsebojnega sporazumevanja, kot so glasba, gibi, ples, dramatizacija itd.;
-	usposabljanje za delovanje v konfliktnih situacijah in kadar so ogrožene Človekove pravice;
-	vzgoja za sprejemanje različnosti v jeziku, veri, stališčih, vedenju;
-	sposobnost živeti skupaj, sodelovati in navezovati partnerske medsebojne odnose s starši otrok in različnimi ustanovami;
-	usposabljanje za večjo sprejemljivost za predloge m novosti;
-	uvajanje v spoznavanje drugih kultur in njihovih osnovnih sestavin, zlasti na podlagi lastnih izkušenj pri delu s pripadniki druge kulture (študijski obiski, gostovanja, izmenjave);
-	premagovanje predsodkov in socialnih ste-reotipov o posameznikih, ki pripadajo drugi kulturi, na osnovi večje medsebojne udomačitve;
-	učenje jezika drugih kultur;
-	učinkovita uporaba nove tehnologije in medijev, s katerimi lahko stališča hitreje Širimo med ljudmi (jezikovni in etnokulturni pluralizem);
-	usposabljanje posameznikov, da sami odkrivajo pomen drugih kultur za kulturno dediščino.
Usposabljanje posameznikov za življenje v multikulturni družbi Še nima ustreznega mesta niti v šolskem sistemu niti v izobraževanju
odraslih. Našteti vzgojni cilji se zdijo še vedno preveč oddaljeni, čeprav multikulturnost povzroča probleme tudi v našem okolju. Od učiteljev bi se Širila vzgoja za življenje v multikulturni družbi na druge sloje prebivalstva. Ce o tem kaj zvedo otroci v šoli, se o tem pogovarjajo tudi s svojimi starši doma ali s prijatelji. In starši bi naprej prenašali nova stališča med svoje sodelavce, znance in sosede. Postopoma bi se ustvarila pozitivnejŠa klima v razmerju do drugačnih in drugačnosti.
Pri sprejemanju vrednot in stališč ima družina pomembno vlogo. Članu družine je družinska kultura najbližja in jo tudi najprej spozna. V nekaterih družinah je večja tolerantnost do pripadnikov drugih kultur, v drugih so pravila vedenja strožja in omejena samo na lastno kulturo, do drugačnih gojijo nestrpnost in nezaupanje. Tako ali drugače, pomembno je, da začnejo posamezniki stališča in mnenja bolj zavestno spremljati in s tem uspešneje nadzorovati svoje vedenje.
V družini prevzete vrednote, stališča in oblike vedenja, kultura, ki so jo prevzeli od najbližjih, so vzorci vedenja, ki se jih najprej naučimo, zato so močno čustveno obarvani. Posamezniki imajo občutek, da jih vse, kar je drugačno, ogroža. Zato drugačnost samodejno ocenjujejo negativno, Če ne spoznajo še kaj novega ter drugačnega in sami razmislijo o tem.
OBUKE IN METODE VZGOJE ZA ŽIVLJENJE V MULTIKULTURNI DRUŽBI
Poleg jasno postavljenih ciljev je za uspešno usposabljanje posameznikov za življenje v multikulturni družbi treba določiti tudi metode in oblike, ki bi prišle v poštev. Učenje lahko poteka na podlagi opazovanja. Kultura je v vsaki skupnosti različna. Tako lahko pri usposabljanju opazujemo več ravni: multikulturnost na ravni države (na primer Hrvaške), mul-
JO	Znanost za prakso

tikulturnost regije, na primer Istre, multikul-turnost mestne skupnosti (na primer mesta Pulj), multikulturnost manjše skupnosti, kot so soseska, podjetje ali družina. Tudi družina je lahko kot skupnost kulturno mešana tvorba. V naštetih skupnostih bi odkrivali najpomembnejše zastopane vrednote, najznačilnejša stališča in vedenje posameznikov glede na kulturne razlike. Vsaka skupnost goji svoje vrednote in norme.
Poleg opazovanja je zlasti za neformalne oblike izobraževanja zelo pomembno, da imajo pripadniki različnih kultur čim pogostejše stike prek raznih organiziranih oblik, kot so različna srečanja (ribičev, slikarjev, gasilcev) , skupne razstave, skupni kulturni programi in nastopi v javnosti, proslave, skupne delovne akcije (na primer čiščenje okolja), obiski, šolski in drugi izleti. Pri tem dobijo posamezniki priložnost, da se med seboj bolje spoznajo in povežejo ali celo navežejo eden na drugega in spremenijo prejšnja, morebiti negativna stališča. Pri usposabljanju za življenje v multikulturni družbi naj bi bilo čim več interakcije med posamezniki, ker ima to usposabljanje poleg intelektualne. racionalne razsežnosti (znanja) tudi močno čustveno sestavino in je s tem doživljajsko utemeljeno.
Zelo pomembna metoda je razgovor. Posamezniki morajo imeti priložnost, da se med seboj pogovarjajo, izražajo svoja stališča, razložijo svoje vrednote in prisluhnejo drugim. Čeprav je videti ta metoda vzgojno-izobražc-valnega dela zelo preprosta, je zelo učinkovita. Pogoj je le, da posamezniki poznajo jezik sogovornika ali da obvladajo tretji skupen jezik kot sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Jezikje pomemben nosilec vsake kulture in obenem tudi njen najznačilnejši izraz.
Z metodičnega vidika bi tudi v šolah s predavanji in poučevanjem ali tečaji pri odraslih zelo malo opravili pri vzgoji za sožitje v multikulturni družbi. Morda bi lahko te teme
Po vzgoji za življenje v multikulturni družbi so množične potrebe, ker lahko predsodki ovirajo sožitje ljudi iz različnih kultur in pomenijo tudi nevarnost za politično manipuliranje s prebivalstvom. Zato z vidika metod ni dovolj samo izobraževanje v neposrednih stikih med ljudmi. Pomembno vzgojno nalogo morajo opraviti tudi množični mediji: radio, televizija in dnevni tisk. Mediji dosežejo ljudi tudi. če živijo bolj samotarsko življenje ali če jim primanjkuje časa za druge oblike usposabljanja. So del našega vsakdanjega življenja in zelo vplivajo na ljudi v dobrem in slabem smislu, odvisno od tega, kakšnim ciljem jih podredimo.
vpletali le delno v druge teme ter predmete in jim tako utrjevali mesto ter širili nova stališča in vrednote o medsebojnem spoštovanju ter osnovnih Človekovih pravicah. Vsekakor dajemo tam, kjer je množična potreba po izobraževanju, prednost tudi bolj »množičnim« metodam. Šele praksa bo pokazala, katere metode bodo najuspešnejše v določenem okolju in pri določenih učencih.
SKLEPNE MISLI
Značilnost sodobnih družb je, da postajajo multi kultu ral ne, skupaj živijo različne etnične skupine. Na svetu lahko že več desetletij spremljamo migracijske tokove v različne smeri. V Evropi je mešanje ljudi različne narodnosti splošen pojav, saj se meje med državami nikoli niso mogle povsem aii dovolj natančno določiti. Multikulturnost določene družbe smo spoznavali predvsem prek narodnostnih manjšin v različnih državah. Multikulturalnost je vse bolj razširjena, mladina in odrasli bi se morali zavestno in sistematično usposabljati za strpno življenje v multikulturni družbi. Tako usposabljanje bi lahko uvedli na pedagoških fakultetah oziroma povsod tam, kjer vzgajajo učitelje ali izobraževalce odraslih. Usposabljanje za življenje v multikulturni družbi bo uspešno, če bo načrtno, sistematično in naravnano k jasnim ciljem, kot so razvijanje tolerantnosti do raz-
JO
Znanost za prakso
Multiknl tumlnost zahteva aktivno sožitje in partnerski dialog.
ličnosti, osvajanje novih vrednot, spreminjanje nekaterih stališč ljudi, povečevanje poučenosti o drugih kulturah in neposredno (izkustveno) medsebojno spoznavanje med pripadniki različnih kultur. Usposabljanje za plodno sožitje v kulturni družbi ne pomeni asimilacije drugih kultur v matično ali prevladujočo kulturo ne sočasnega življenja ene kulture ob drugi. Po priznanih evropskih konceptih pomeni to sožitje uspešno interakcijo ljudi v medsebojnih odnosih ne glede na kulturno ali etnično pripadnost. To je aktivno sožitje in partnerski dialog, pri čemer je vsaka kultura vrednota in ne nemi mimohod dveh ali več kultur, ki živita vsaka zase in ločeno.
Pri medsebojnih stikih pri-
2/2001
padniki ene kulture ne izgubijo svoje kulture, če spoznajo, se vživijo in cenijo tudi drugo kulturo. Z drugo kulturo se kvečjemu obogatijo. Spoznajo tudi druge oblike Čustvovanja, mišljenja ter vedenja in ne vztrajajo samo pri lastnih.
S tega vidika ima Evropa v svoji raznolikosti velike prednosti za posameznike in njihovo medsebojno obogatitev, bogatitev kulture z drugimi kulturami, če obstaja medsebojno sodelovanje. Drugačnost posameznikov pri tem nikogar ne ogroža.
Prevedla dr. Ana KrajnC
LITERATURA
Bruner, .lerome: Kullura obrazov anja, Educa, Zagreb, 2000.
Jones. J. Jacquelyn, Ignelzi C. Susan: Partnerstvo vrt i ca, škole i obitelji. L'druga Korak po korak, Zagreb. 2000.
Gabeliea - Šupljika, Maja, Milanoviš, Mirjana: Blagda-ni djetinjslva, Školska knjiga Zagreb, 1995. Lesourne, Jacques: Obrezovanj« & drušlvo - izazovi 2000, godine, Educa Zagreb, 1993.
Maslerman, 1: Tlie development of media edueation in Europc in Ihe 1980s, Edueation and Cul ture, Strasburg, 1988.
Mijatovie, Antun: O brazo vanj t: za stoljcie znanja XXI, stol ječe. Hrvatski pedagosko-književni zbor, Zagreb, 1998.
Perottj. Antonio: Pledoaje za jnterkulturalni odgoj i obrazovanje, EJucu Zagreb, 1995.
Saifer, Steffa, Bauinann, Marvann i sur.: Individualizirano poueanje u predskolskoj i ranoj školskoj dobi. Udru-ga Korak po korak, Zagreb, 2000, Pastuovic. Nikola; Edukologija-integrativna znanost o sustavu cijeloživomog odgoja i obrazovanja, Znainen, Zagreb, 1999.
Program rada Vlade Republike Hrvatske, Zagreb. 2000. Rey, M.: Training teacbers in intercullural edueation, Vijeee za kulturnu suradnju. Obrazovanje i kullura. Strasburg, 1986.
Tatkovič, N., Realizacija odsojne funkcije obitelji u su-radnji s predškolskim ustanovama. V: Pedagoško obrazovanje roditelja. Zbornik radova, Medunarodnt znanstveni kolokvij, Rijeka, 1995, str. 335-346. Odgoj j obrazovanje na pragu 2). stoljeca. Drugi kongres pedagoga Hrvatske, Zagreb, 1999.