502
Gojko: Bora.
Gojko: Veter.   —   J. O. Golobov: Ob  hudi uri.
lazila jo je beračica in jela hiteti, da popravi, kar je bila zamudila.
Popoldne, ko so bile sklede pomite, odšla je od Resnikovih, pa nič ne tako zadovoljna kakor sicer. Za vse svoje novice in pripovedovanje še kave ni dobila. A nadejala se je, da bo drugič bolje, Češ, Štefana ne smem pozabiti hvaliti, o oni pa treba za gotovo zvedeti kaj slabega. Potem je poročala pri TišČinu Lenki, kako je opravila:
„Mati je že precej mehka", govorila ji je, „ti   se  pa  kar  Štefana  samega  loti  in  ne  iz-
podleti ti; oČe se gotovo tudi ne bo ustavljal obema."
„Kaj je pa rekla?"   pozvedovala je Lenka.
„Da si najboljša  kuharica  in gospodinja!"
„Ali res:"
„1 kako bi pa jaz drugače to trdila?" —¦ V Marušini roki se je nekaj trdega posvetilo, in tako urnih nog jo je brisala iz Dobovca v sosedno vas kakor dvajsetletno dekle, dasi je sicer komaj lazila od hiše do hiše. Potem pa še kdo reci, da denar in dobra volja nista pol
zdravja!
(Dalje.)
Bora.
Oi  na gori, na zeleni, bora dva stojita In  med sabo  v  noči tihi tiho govorita. Prvi deje  boru  drugu:   „ Brate ravnorasli! Včeraj  so  se v  moji senci   konji-vranci pasli, A  kraj   njih so  počivali mi junaki  čili, Vince pili,  pesmi peli,  sablje  so  brusili; Hej,  junaki,  vsi odbrani,  mladi vsi in  zdravi, Pa odjezdili ponosni v dol  so,  v  boj   krvavi. Oj,  junaki vi  ponosni,  vi junaki čili,
Bodete-li v  senco mojo zopet se vrnili?" Drugi pravi boru bratu:   „Priletel iz  dalje In  nocoj   na vejah  mojih sokol  nočeval je, Pa mi pravil je  o  boju,  oj   o  boju ljutem, Pa je pravil o  sovragu,  o  sovragu  krutem; Pa je pravil,  da junaki,  ti junaki  mladi Mrtvi  ob Dunaju  samnem  spijo  na livadi . . . Oj  na gori, na zeleni,  bora dva stojita, Pa se tiho  za junaki padlimi solzita.   —¦
Gojko.
Veter.
V eter, veter, oj  povej  mi, kje si danes  bil? Sinku tvojemu sem danes ličece hladil. Je-li mu oko žareče,  bistro kot nekdaj? Oj,  ugasnil njemu jasni je očij   sijaj. Je-li lice  mu rudeče  ali  mu bledi? Oj,  rudeče,  oj,  rudeče,  mu je   —   od  krvi! Si-li pesem  čul njegovo,  si-li slišal vzdih?
Ni  ne peva,  ni  ne plače,  on je  vedno  tih; Nič več iskrega konjiča on ti  ne  sedla, Niti iskrega konjiča hraber me igra, Ni  ne peva,  ni  ne plače,  sablje  ne  vihti  —¦ V čistem polju pri Dunaju mrtev ti leži! Dežek drobni, dežek  drobni mije  mu obraz, A razčesal,  a razčesal kodre sem  mu jaz.
Gojko.
Ob   hudi  uri.
V ihar buči,  ozračje grom pretresa, Za bliskom  blisk po temnem  nebu  šviga, In  šviga k zemlji in  vasi požiga, Udarci strele lomijo  drevesa.
Prizor razdražene se zdi priroie — Podoba dne poslednjega vseh vekov, Ko bodo se nebes moči gibale.
Mogočnost svojo  kažejo nebesa, S plamenom  piše  se prirode  knjiga; Brezumno bitje plaho  glavo  dviga, In človek moli solznega očesa.
Oj, strašne svet "ne ogne se usode. Tedaj dovršen bo namen človekov, Prirode sile  bodo ponehale.
J. O. Golobov.