K N J I Ž N E O C E N E I N P O R O Č I L A STUDIA SLAVICA 1955. — Gotovo je za madžarske slaviste izid prvega zvezka budimpeštanske slavistične revije vesel dogodek. S tem se madžarska slavistična znanost predstavlja svetu s svojo lastno fiziognomijo. Za interesenta izven Madžarske pa je pojav nove revije tembolj vreden pozornosti, ker je ta pravzaprav samo ena postavka v širokopotezno zastavljenem načrtu madžar- skega slavističnega delovanja. Čeprav se madžarska slavistična publicistika lahko naslanja na po- membno tradicijo od osemdesetih let dalje (od prvih znanstveno solidnih študij prof. Asbôtha preko Melicha, Pavla do današnjih), so se vendarle šele v času po vojni odprle madžarskim slavistom prave razvojne možnosti. Medtem ko je poprej ostajalo vse zadevno raziskavanje na ramah redkih posameznikov, lahko danes govorimo o sistematično vodenem raziskavanju in o organizira- nem objavljanju po trdnem konceptu. Ta obsega: izdajanje slovanskih jezi- kovnih spomenikov, ki jih hranijo v budimpeštanskih in podeželskih arhivih oziroma knjižnicah, jeziikovnozgodovinski slovar teh spomenikov, študij slo- vanskih narečij v mejah današnje države in lingvistični atlas le-teh govorov, tekstološka kritika in analiza itd. (gl. Péter Kirâly, Dix années d'études slaves en Hongrie, StSl 507—310). Že iz tega je razvidno, da je madžarska slavistična znanost pretežno filo- loško-1'ingvistično usmerjena. To že po tradicijah kakor tudi po potrebah štu- dija madžarsko-slovanskih jezikovnih odnosov. Vendar niso izključena drugo- rodna prizadevanja in tako duša podjetja prof. Kniezsa kliče k sodelovanju v reviji vse, ki obravnavajo tako ali drugačno znanstveno problematiko v zvezi s Slovani. Spričo dejstva, da je madžarščina v svetu slabo poznana, želi nova revija posredovati dognanja in izsledke madžarskih slavistov v dostopnejših jezikih, v slovanskih in glavnih evropskih. Izkazalo se je, da ta način objavljanja ustreza madžarskim znanstvenim potrebam že zategadelj, ker zagotavlja nji- hovemu delovanju širšo publiciteto. Preizkusila sta ga že Asboth in Melich, ki sta od časa do časa objavila izsledke svojih že v madžarščini natisnjenih študij v takratni osrednji slavistični reviji, v Jagičevem Archivu; med slovan- skimi pa jim je bil najbližji krakovski Rocznik slawisticzny (Asbothov prikaz Pavlove fonetike cankovskega narečja, Kniezseva ocena Melichove velike študije o Madžarski v času naselitve). V tridesetih letih so se študije, ki so računale na zanimanje izven meja, precej namnožile in zato so sredi tega desetletja začeli z izdajanjem posebne znanstvene letne publikacije, problemsko vezane na zgodovinski ogrski pro- stor: Archivum Europae Centro Orientalis (AECO, 1935 do 1944), ob njej pa so še posebej tiskali serijo razprav iz revije, imenovano Ostmitteleuro- päische Bibliothek. Ta zasnova pa se j e kmalu pokazala preširoka, saj je skorajda povsem prevladala zgodovina narodov Ogrske od najzgodnejših časov naprej in je književna zgodovina z jezikoslovjem živela le nekje v ozadju. Tako sta po vojni dva inštituta na budimpeštanski filozofski fakulteti, slavi- stični in romanistični, poizkusila nadaljevati AECO z izdajanjem Études slaves et roumaines (ESR, 1948—1949). Z glavnim redaktorjein slavistom Kniezso je težišče prešlo na jezikoslovje in literarno zgodovino, čeprav je seveda revija vključevala vso problematiko v zvezi s Slovani in Romuni (zgodovino, arheologijo i. dr.). Tip te revije nadaljujejo Studia Slavica z jasno omejitvijo na samo slovansko tematiko in z razširitvijo možnosti objavljanja na vse slo- vanske jezike. Pri obeh povojnih revijah pa lahko opazimo še eno posebnost: medtem ko so poprej redkokdaj segli izven problematike madžarskoslovanskih jezi- kovnih, kulturnih in drugih stikov (med temi še najbolj Asboth: n.pr. študija o slovanskem naglasu), zlasti mlajši slavisti ipoleg neslavistov v ESR in StSl uspešno začenjajo s samostojnimi študijami na več področjih. Tako 11. pr. najdemo v ESR 1948 Szemerényijevo študijo o baltoslovanski jezikovni skup- nosti in razpravo Endreja Kovâcsa o simbolizmu pri Cehih in Slovakih iu podobno. Že prvi zvezek nove revije dokazuje njeno polno upravičenost. Madžarski slavisti so se dela lotili s pravo znanstveno vnemo in s polnim upoštevanjem kulturne in politične enakopravnosti nekdanjih podrejenih narodov Ogrske. Zavedajoč se zgodovinske povezanosti vseh treh slovanskih vej z Madžari v okviru nekdanje Ogrske iu presojajoč položaj današnje Madžarske ob slovan- skih mejah so izrabili l>ogate možnosti, ki jih madžarskemu slavistu dajejo zgodovinske in geografske okolnosti. Posebne možnosti zatorej narekujejo svoj stil dela: 1. Zlasti v madžarskem glavnem mestu in tudi marsikje na podeželju so neizrabljeni bogati arhivi oziroma knjižnice s slovanskimi listinami, ki jih mora dobiti znanost v razvid. 2. Poznanje hungarisitike omogoča madžarskim slavistom gotovejše prijemališče za študij madžarsko-slovanskih jezikovnih stikov. Tako se sama ob sebi po- nujata iskanje v etimologiji in leksikaličen študij glede na vzajemno jezikovno vplivanje. 3. Mnogo bolj kot v slavistiki drugje madžarski znanstveniki vežejo svoja raziskavanja na kulturno in politično zgodovino, tako 11. pr. jim študij izposojenk in krajevnih imen koristno služi kot pomožno sredstvo pri razreše- vanju zapletenih vprašanj srednjeveške kolonizacije in pri etnogenezi. Iz tega sledi opozorilo, da moramo Slovenci pozorno spremljati raziskavanja in dognanja madžarske znanosti, kar je omogočeno s tem, ker se zadnja leta razmere urejujejo. Že Murko je v LZ 1912 v svojem poročilu o Pavlovi fonetiki opozoril, da bi morali na Slovenskem spremljati madžarske spise o našem jeziku in zgodovini ter o tem poročati. V 30ih letih je madžarska slovenica kritično registriral Vilko Novak zlasti v ČZN, po zadnji vojni pa je iz raz- ličnih razlogov rodno poročanje skorajda povsem izostalo. V pretresu madžarske slavistike nas zanima v glavnem dvoje: metode in smeri raziskavanj — in slovenske zveze, torej tisto, kar na Madžarskem o nas in v zvezi z nami pišejo. V prvem zvezku StSl bo slavističnemu interesentu predvsem zanimiva Kniezseva razprava Die Sprache der alten Slawen Transdanubiens. Ta študija je zasnovana kot zavrnitev slovaškega slavista Jana Stanislava, ki v svoji knjigi Slovensky juh v stredoveku dokazuje slovaški karakter Prekdonavja (stare Panonije). Kniezsa s lahkoto ugovarja Stanislavu, saj je kot hungarist in odličen poznavalec staromadžarskega pravopisa in fonetičnih zakonov stare madžarščine bolj kot kdo drugi oborožen za takole razpravljanje. Tako je prišel po drugi poti do enakih zaključkov kot Grivčeva ocena v Slavistični reviji 1949. Svojo zavrnitev Stanislavovih trditev uspešno opira na pravkar objavl jeno veliko delo o slovanskih izposojenkah v madžarščini: . . . ( p o Sta- nislavu) so wäre es unbegreiflich, dass die überwiegende Mehrheit der slawi- schen Lehnwörter der ungarischen Sprache nicht westslawischen, sondern südslawischen Charakter hat. Weder die christliche noch die staatliche Ter- minologie zeigen einen nordwestlichen Charakter, desgleichen auch die land- wirtschaftliche Terminologie, selbst wenn sie westslawische Elemente erhält (str. 33). Fonetična analiza krajevnih imen (utemeljena s tremi diferenciacij- skimi kriteriji: 1. epen t etični 1, 2. obravnavanje skupine ti, tli, 5. refleks za t + j) vodi avtorja do prepričanja, da je pred madžarsko naselitvijo in nepo- sredno po njej živelo v Panoniji južnoslovansko prebivalstvo, je segalo celo preko Donave v srednjo Slovaško (prim, tudi njegovo študijo Zur Geschichte der Jugoslawismen im Mittelslowakischen, ESR 1948), vendar pušča Kn. odprto vprašanje, ali so to bili Slovenci, kajkavski Hrvati ali štokavci. Kniezsi mo- ramo pritrditi, da tega z direktnimi jezikoslovnimi dokazi ne moremo razrešiti, saj so bile razlike med slovanskimi narečji v 9.stoletju komaj občutne. Skle- pamo pa lahko dalje z geografsko-historičnim vidikom: štokavci so praktično izključeni, saj so — kakor je znano po Jagiču in po drugih — Slavonijo vse do turške zasedbe naseljevali kajkavci in so se štokavci šele po tem razširili do Koprivnice in Bjelovara, to je do svojega današnjega obsega; med pred- niki današnjih Slovencev (zlasti severovzhodnih) in med kajkavci od Mure in Drave preko Save (panonska Hrvatska) pa je za ta čas težko postavljati vidne razlike. (Leksikalične in druge študije bi pokazale, koliko je ob alpski, zgodaj dokumentirani z brižinskimi teksti, možno govoriti tudi o panonski jezikovni bazi.) — Tako s Kniezso indirektno doživlja novo potrditev v madžarski znanosti že uveljavljen sklep, da so živeli v Panoniji tako imenovani panon- ski Slovenci, od katerih so Madžari prevzeli krščanstvo in mnoge kulturne nazive. S tem pa so zavrnjene tudi kombinacije o prehodnem narečju med juž- nimi in zahodnimi Slovani, kjer naj bi govorili bolg. št, žd za t + j, d + j (Skok, prim, tudi Piuk, Zur Frage der Slaven in Pannonien im IX. Jhrt., Wie- ner Slawistisches Jahrbuch, 1930). Kn. tega ne omenja, vendar njegovi dokazi za refleks t + j odklonilno odgovarjajo tudi v tem vprašanju. Kniezsa se izkaže v tem vprašanju kot nepristranski razsojevalec in tako teza o slovenskem značaju Kocljeve Panonije dobiva novo podkrepitev. Ni pa jasen stavek: Obwohl die slowenischen Geschichtschreiber die Geschichte von Prybinas Fürstentum seit jeher als einen organischen Teil der slowenischen Geschichte betrachten, versuchen sie nicht einmal den slowenischen Charakter dieses Gebietes zu beweisen (str. 31). Smatram, da je bil stavek tako napisan, ker pač avtorju niso bile znane naše zgodovinske študije. Hadrovicseva razprava Der südslawische Trojaroman und seine unga- rische Vorlage uporablja metodo, ki je avtorju koristno služila že pred tem, ko j e raziskaval jezikovno-stilno in metrično zvezo mod manj vidnim kajkav- skim pesnikom Magdaleničem in med nekim madžarskim sodobnikom (Die un- garischen Vorlagen eines alten kroatischen Dichters, AECO 1939). Pretres verzij Trojanske priče je avtorja napotil do sklepa, da so imena oseb, jezik in zlasti še napake v prevodih razumljive le tako, če je južnoslovanskim tekstom služil kot predloga madžarski primerek. To j e tembolj zanimivo in skorajda presenetljivo, ker ta madžarski primerek ni ohranjen, vemo le, da je obstajal latinski pratekst in da je bil njegov avtor anonimni pisatelj zgodovinskega spisa Gosta Hungarorum (okrog 1200). Iz Kirâlyevega pregleda desetletne sla- vistične delavnosti na Madžarskem posnamemo, da se Hadrovics po tem loteva še obdelave južnoslovanskih verzij srednjeveškega romana o Aleksandru Velikem. Galdijeva študija Sur quelques pionniers des rapprochements étymologi- ques slavo-hongrois je začetni del široke obravnave zgodovine uspelega in zgrešenega tolmačenja madžarskih izposojenk in slovanskih jezikov. Kot razprava pove, so že v času humanizma razločili, da je del madžarskega besednega zaklada soroden slovanskemu. Zgodovinski pretres etimologiziranja sega v tem zvezku do leta 1816. Bolj kot proti južnim Slovanom teži raziskavanje madžarskih slavistov na področje vzhodnih in zahodnih slovanskih jezikov. Rusistiko zastopajo v prvem zvezku: študija o legendi svetega Ladislava v Rusiji (Perényi), sintak- tična analiza Zadonščine (Fodor) in registracija eksperimentalne analize me- lodike ruskega vprašalnega stavka. Prva razprava ugotavlja pot, kako da j e kralj Ladislav (konec 11. stoletja) prešel v ruske legendo kot zmagovalec nad kanom Batijem (invazija Tatarov v 13.stoletju). Mimogrede bi spomnil, da so ее tudi na naših tleh — na freskah stare turniške cerkve — ohranili motivi svetoladislavske legende. — Analiza sintakse starega ruskega teksta pa zasluži pozornost, ker avtor dovolj spretno veže sintakso in stilistiko in utemeljuje afektivno-stilistično funkcijo in vrednost s sintaktičnimi obrati (n.pr. vloga aktivnih glagolskih oblik, pomen maloštevilnosti neosebnih glagolov in brez- subjektnih stavčnih konstrukcij itd.). Zvezek vsebuje zlasti mnogo slovaškega in češkega gradiva (registracija in opisi listin oziroma tekstov). Iz ocen je razvidno, da so izdali že srednje- veške češke spomenike, ki so se našli na Madžarskem; druge edicije spome- nikov pa pripravljajo. Kirâlyeva kronika razgrinja pestro sliko delovanja madžarskih slavistov, dela, ki je razveseljivo po svojem konceptu in po rezultatih. Poleg poprej ome- njenega zadevajo razprave še zgodovino pravopisa, dialektologijo, kulturno zgodovino i. dr. Izdali so tudi dva zajetna slovarja za ruščino. S tem kronika zadnjega desetletja nadaljuje Tamdsev prikaz za obdobje 1939—1946 v ESR 1948. StSl izhajajo pod najvišjim pokroviteljstvom kot izdaja Madžarske znan- stvene akademije. Letno računajo na 20—30 tiskovnih pol (razprave, drobni pri- spevki, ocene itd.). Tako pomeni nova revija v slavističnem svetu — lop obet. Pripomba. Za našo bibliografijo moram še registrirati, da je v poletju 1956 — torej že p o prednjem poročilu — izšel še 4. snopič I. letnika (skupno 476 str.). Slovenska znanost bo lahko našla med objavljenimi prispevki tudi kaj' zase, tako n. pr. v arheološki (paleoantropološki) študiji Die Kontinuitätsfrage und das Erscheinen der Slawen in Pannonien (Simonyi), v Kniezsevi akademski raz- pravi Slavische Bestandteile der ungarischen staatlichen und juridischen Ter- minologie, v Hadrovicsevi oceni temeljnega dela prof. Kniezse o slovanskih izposojenkah v madžarščini (I. del v dveh knjigah nad 1500 strani) in v biblio- grafiji slovanskih literarnozgodovinskih študij in člankov na Madžarskem za obdobje 1944-1954. § t e f a n B a r b a r i č Zdzislam Stieber: 1. TOPONOMASTYKA LEMKOWSZCZYZNY. L Nazwy miejscowosci. Lodz 1948; II. del Nazwv terenowe. Lodž 1949. — 2. ATLAS JÇ- ZYKOWY DAWNEJ LEMKOWSZCZYZNY. Zeszyt 1. L6dž 1956. Poüjska slavi- vistika je danes gotovo najmočnejša v svetu; brez skrbi lahko rečemo, da je vodilna tako v iskanju novih področij obravnavanja kot tudi novih poti dela.