Macher Wcchnblatt.
—^vVVWXAaa
Nr. 4.
-4o-'
Inhalt: I. Ss. D. N. Leonis Papae XIII. epistola encyclica ad episcopos Galliae.
— II. 0 sostävljanji in zdelovänji cerkvenih raöunov. >— III. Zgodovina Näkelske fare. (Dalje.) — IV. Ueber die Abhaltung der Christenlehre. — V. Literatura. —
VI. Coneurs-Verlautbarung. — VII. Chronik der Diöcese.
Sanctissimi Domini Nostri Leonis divina providentia Papae XIII. epistola
encyclica ad episcopos Galliae.
LEO PP. XIII.
VENEBABILES FEÄTEES
SALVTEM ET APOSTOLICAM BENEDIOTIONEM.
Nobilissima Gallorum gens, multis in rebus pace bellove praeclare gestis, singulärem quam dam sibi comparavit in Ecclesiain catholicam laudem meritorum, quorum nec interitura est gratia, nee gloria consenescet. Institutis christianis, praeeunte rege Clodovaeo, mature susceptis, hoc sane per-honorificum fidei pietatisque testimonium simul et praemium tulit, ut primogenita Ecclesiae filia nominaretur. Ex eo tempore, Venerabiles Fratres, saepe maiores vestri ad magnas res et salutares visi sunt divinae ipsius providentiae adiutores: no-minatim vero ipsorum est nobilitata virtus in viu-dicando ubique terrarum catholico nomine, in chri-stiana fide ad barbaras gentes propaganda, in liberandis tuendisque sanctioribus Palaestinae locis, ut non sine caussa vetus illud vitn proverbii obti-nuerit, gesta Dei per Francos. Atque bis ratio-nibus contigit, ut fideli animo sese pro nomine catholico devoventes, in societatem gloria rum Ecclesiae aliquo modo venire potuerint, et complura publice privatimque instituere, in quibus eximia vis religionis, beneficentiae, magnanimitatis cer-nitur. Quas patrum vestrorum virtutes Bomani Pontifices Decessores Nostri maiorem in modum probare consueverunt, reddendaque pro meritis be-
nevolentia, non semel ornare Gallorum nomen lau-dibus voluerunt. Amplissiinae quidem illae sunt, quas Innocentius III et Gregorius IX, magna illa Ecclesiae lumiua, maioribus vestris tribuebant: quorum prior in epistola ad Archiepiscopum Bhe-mensem, regnum Franciae, ait, praerogativa qua-dam diligimus caritatis, utpote quod prae ceteris mundi regnis Apostolicae Sedi ac Nobis obse-quiosum semper extitit et devotum: alter vero in epistola ad sanctum Ludovicum IX. in regno Galliae, quod a devotione Dei et Ecclesiae nullo casu avelli potuit, nunquam libertas ecclesiastica periit, nullo unquarn tempore vigorem proprium christiana fides amisit: quin imo pro earum con-servatione reges et homines dicti regni sanguinem proprium fundere et se periculis multis exponere minime dubita,verunt. — Parens autem naturao Deus, a quo mercedem virtutum recteque factorum utique in terris accipiunt civitates, multa Gallis ad prosperitatem largitus est, laudes bellicas, pacis artes, gloriam nominis, iniperii auctoritatem. Quod si ohlita quodaiumodo Gallia sui, munus a Deo demandatum aliquaudo defugiens, mal ait infensos spiritus ad versus Ecclesia m sumere, tarnen summo Dei beneficio nec diu nec tota desipuit. Atque
utinam funestos illos religioni ac civitati casus, quos proximiora aetati nostrae tempora pepererunt, sospes evasisset! Verum posteaquam mens dominum novaruin opinionum imbuta veneno, auctori-tatem Ecclesiae passim coepit reiicere infinita li-bertate ferox, cursus praeceps, quo proclive erat, factus est. Nam cum mortiferum doctrinarum virus in ipsos dominum mores influxisset, humana so-cietas huc magnam partem sensim evasit, ut omnino desciscere a christianis institutis veile videatur. Ad hanc perniciem per Gallias dilatandam non parum valuerunt superiore saeculo quidam insa-niente sapientia philosophi, qui christianae veritatis adorti sunt fundamenta convellere, eamque philo-sophandi rationem inierunt, quae excitata iam im-modicae libertatis studia vehementius inflammaret. Proxima fuit eorum opera, quos rerum divinarum impotens odium iiefariis inter se societatibus con-iunctos tenet, quotidieque facit opprimendi catholici nominis cupidiores: an vero maiore, quam uspiam, in Gallia contentione, nemo quam Vos, Venerabiles Fratres, iudicare melius potest.
Quapropter paterna caritas, qua universas gentes prosequimur, sicut alias Nos impulit ut nomin atim Hiberniae, Hispaniae, Italiaeque populos, datis ad Episcopos litteris, convenienter temporibus ad officium cohortaremur, ita nunc ad Galliam suadet mentem cogitationemque convertere. — Ea enim molimenta, quae diximus, non Ecclesiae so-lum nocent, sed ipsi quoque sunt perniciosa et funesta reipublicae; propterea quod fieri non potest ut prosperitas civitati comitetur, virtute religionis extincta. Et sane ubi vereri Beum domo desiit, maximum iustitiae tollitur fundamentum, sine qua bene geri rem publicam vel ipsi ethnicorum sa-pientes negabant posse: neque enim satis habitura dignitatis est auctoritas principum, neque satis virium leges. Plus apud unumquemque valebit uti-litas, quam honestas: vacillabit incolumitas iurium, malo custode officiorum poenarum metu: et qui imperant, facile in dominatum iniustum, et qui parent, levi momento in seditionem et turbas dela-bentur. — Praeterea quia nihil est in rerum natura boni, quod non bonitati divinae acceptum re-ferendum sit, omnis dominum societas, quae a dis-
ciplina et temperatione sui abesse Beum iubeat, quantum est in se, divinae beneficentiae adiumenta respuit, planeque est digna, cui caelestis tutela denegetur. Itaque quantum vis opibus firma et co-piis locuples esse videatur, gerit tarnen interitus sui in ipsis reipublicae visceribus inclusa semina, neque spem habere potest diuturnitatis. Scilicet gentibus christianis, non fere secus ac siugulis ho-minibus, tarn est inservire Bei consiliis salubre, quam deficere periculosum; eisque illud plerumque accidit, ut quibus temporibus fidelitatem suam erga Beum vel Ecclesiam studiosius retinent, in Optimum statum naturali quodam itinere veniant; quibus deserunt, excidant. Has quidem vices in auna-libus temporum intueri licet; earumque domestica et satis recentia exempla suppeterent, si vacaret ea recordari quae superior vidit aetas, cum procax multorum licentia tremefactam Galliam funditus miscuit, rem sacram et civilem eodem excidio com-plexa.
Contra vero haec, quae certam civitatis ru-inam secum ferunt, facile depelluntur, si in con-stituenda gubernandaque tum domestica tum civili societate catholicae religionis praecepta serventur. Ea enim sunt ad conservationem ordinis et ad reipublicae salutem aptissima.
Ac primo quidem ad societatem domesticam quod attinet, interest quam maxime susceptam e coniugio Christiane sobolem mature ad religionis praecepta erudiri; et eas artes, quibus aetas pue-rilis ad humanitatem informari solet, cum institu-tione religiosa esse coniunctas. Alteras seiungere ab altera idem est ac reipsa veile, ut animi pueriles in officiis erga Beum in neutram partem mo-veantur: quae disciplina fallax est, et praesertim in primis puerorum aetatulis perniciosissima, quod revera viam atheismi munit, religionis obsepit. Omnino parentes bonos curare oportet, ut sui cu-iusque liberi, cum primum sapere didicerunt, praecepta religionis percipiant, et ne quid occurrat in scholis, quod fidei morumve integritatem offen dat. Et ut ista in instituenda sobole diligentia adhi-beatur, divina est naturalique lege constitutum, neque parentes per ullam caussam solvi ea lege possunt. Ecclesia vero, integritatis fidei custos et
vindex, quae, delata sibi a Deo conditore suo auc-toritate, debet ad sapientiam christianam universas vocare gentes, itemque sedulo videre quibus exco-latur praeceptis institutisque iuventus quae in ip-sius potestate sit, semper scholas quas appel-lant mistas vel neutras, aperte damnavit, monitis etiam atque etiam patribusfamilias, ut in re tanti momenti animum attenderent ad cavendum. Quibus in rebus parendo Ecclesiae, simul utilitati paretur, optimaque ratione saluti publicae consulitur. Etenim quorum prima aetas ad religioneni erudita non est, sine ulla cognitione adolescunt rerum maxi-marum, quae in hominibus alere virtutum studia, et appetitus regere rationi contrarios solae possunt. Cuiusmodi illae sunt de Deo creatore notiones, de Deo iudice et vindice, de praemiis poenisque alte-rius vitae expectandis, de praesidiis caelestibus per Iesum Christum allatis ad illa ipsa officia di-ligenter sancteque servanda. His non cognitis, male sana omnis futura est animorum cultura: in-sueti ad verecundiam Dei adolescentes null am ferre poterunt honeste vivendi disciplinam, suisque cu-piditatibus nihil unquam negare ausi, facile ad miscendas civitates pertrahentur.
Deinde illa saluberrima aeque ac verissima, quae ad civilem societatem vicissitudinemque iurium et officiorum inter sacram et politicam potestatem spectant. — Quemadmodum enim duae sunt in terris societates maximae, altera civilis, cuius pro-ximus fiuis est humano generi bonum comparare temporale et mundanum, altera religiosa, cuius est homines ad veram illam felicitatem perducere, ad quam facti sumus, caelestem ac sempiternam, ita gemina potestas est; aeternae naturalique legi obedientes ambae, et in rebus quae alterutrius or-dine imperioque continentur, sibi singulae consu-lentes. Verum quoties quidquam constitui de eo genere oporteat, de quo utramque potestatem, di-versis quidem caussis diversoque modo, sed tarnen utramque constituere rectum sit, necessaria est et utilitati publicae consentanea utriusque concordia; qua sublata, omnino consecutura est anceps quae-dam mutabilisque conditio, quacum nec Ecclesiae nec civitatis potest tranquillitas consistere. Cum igitur pactis conventis inter sacram civilemque po-
testatem publice aliquid constitutum est, tune pro-fecto quod iustitiae interest, interest idem rei publicae, concordiam mauere integram; propterea quod sicut alteri ab altera praestantur officia mutua, ita certus utilitatis fructus ultro citroque accipitur et redditur.
In Gallia, ineunte hoc saeculo, posteaquam ingentes illi, qui paulo ante fuerant, motus civil es terroresque conquieverant, ipsi rerum publicarum rectores intellexere, haud posse melius fessam tot ruinis civitatem sublevari, quam si religio catholica restitueretur. Futuras utilitates opinione praeci-piens Pius VII Decessor Noster, voluntati primi Consulis ultro obsecutus est, facilitate indulgentiaque usus tanta, quanta maxima per officium lieuit. — Tune de summis capitibus cum convenisset, fun-damenta posita sunt tutumque iter munitum resti-tuendis ac sensim stabiliendis rebus religiosis op-portunum. Et revera plura eo tempore ac posteriore aetate prudenti iudicio constituta sunt, quae ad incolumitatem et decus Ecclesiae pertinere vi-debantur. Permagnae exinde perceptae utilitates, tanto pluris aestimandae, quanto gravius in Gallia omnia sacra essent antea prostrata et afflicta. Publica dignitate religioni reddita, plane instituta christiana revixere: sed mirum quanta ex hoc facto in prosperitatem civilem bona redierunt. Etenim ex turbulentissimis fluctibus vixdum emersa civitas, cum vehementer tranquillitatis discipli-naeque publicae firma fundamenta requireret, ea ipsa quae requirebat, oblata sibi a religione catholica percommode sensit; ita ut appareat, illud de concordia ineunda consilium prudentis viri po-puloque bene consulentis fuisse. Quare, si ceterae rationes deessent, tarnen omnino eadem caussa, quae tune ad pacificationem suscipiendam impulit, nunc deberet ad conservandam impellere. Nam in-fiammatis passim rerum novarum studiis, in tarn incerta expectatione futurorum, novas discordiarum caussas inter utramque potestatem serere, interiec-tisque impedimentis beneficam Ecclesiae prohibere aut remorari virtutem, inconsulta res esset et plena periculi.
At vero hoc tempore huius generis eminere pericula non sine sollicitudine et angore videmus:
quaedam enim et acta sunt et aguntur cum Ec-clesiae salute minime congruentia, posteaquam nonnulli infenso animo instituta catholica in suspi-cionem invidiamque adducere, eaque civitati prae-dicare inimica vulgo consueverunt. Neque minus sollicitos anxiosque habent Nos eorum consilia, qui, dissociandis Ecclesiae reique publicae ratio-nibus, salubrem illam riteque iuitam cum Aposto-lica Sede concordiam serius ocius diremptam vellent.
Nos quidem in hoc rerum statu nihil prae-termisimus, quod tempora postulare vi deren tu r. Legatum Nostrum Apostolicum, quoties oportere visum est, facere expostulationes iussimus: quas qui rem publicam gerunt prono se ad aequitatem animo accipere testati sunt. — Nos ipsi, cum lata lex est de collegiis sodalium religiosorum tollendis, animi Nostri sensa litteris consignavimus ad di-lectum Filium Nostrum 8. R. E. Cardinalem Archi-episcopum Parisiensium datis. Simiti modo, missis superiore anno mense Iunio ad summum rei publicae Principem litteris, cetera illa deploravimus, quae saluti animorum nocent, et Ecclesiae rationes incolumes esse non sinunt. Id vero effecimus tum quod sanctitate et magnitudine muneris Nostri apo-stolici permovebamur, tum quod vehementer cupi-mus ut accepta a patribus et maioribus religio sancte inviolateque in Gallia conservetur. Hac via, hoc ipso tenore constantiae certum Nobis est rem Galliae catholicam perpetuo in posterum defen-dere. — Cuius quidem officii iusti ac debiti Vos omnes, Venerabiles Fratres, adiutores strenuos sem-per habuimus. Revera sodalium religiosorum coacti dolere vicem, perfecistis tarnen, quod erat in po-testate vestra, ne indefensi succumberent, qui non minus de re publica quam de Ecclesia meruerant. Hoc autem tempore, quantum leges sinunt, in eo evigilant maximae curae cogitationesque vestrae, ut probae institutionis copia suppeditet iuventuti: et de consiliis quae adversus Ecclesiam nonnulli agitant, non praetermisistis ostendere, quantum ipsi civitati essent allatura perniciem. Atque has ob caussas nemo iure criminabitur, aut aliquo Vos respectu rerum humanarum duci, aut constitutae reipublicae adversari: quia cum Dei agitur honos, cum salus animarum in discrimen adducitur, ve-
strum munus est harum rerum omnium tutelam defensiouemque suscipere. — Pergite itaque pru-denter et fortiter in episcopali munere versari: caelestis doctrinae praecepta trädere, et qua sit ingrediendum via in tarn magna temporum iniqui-tate populo demonstrare. Eamdem omnium oportet esse meutern idemque propositum, et ubi communis est caussa, similem in agendo adhibere rationem. Providete ut nusquam scholae desint, in quibus notitia bonorum caelestium officiorumque erga Deum diligentissime alumni imbuantur, et discant penitus Ecclesiam cognoscere eidemque dicto esse audientes usque adeo ut intelligant et sentiant, omnes la-bores, eins caussa, patibiles putaudos. Abundat Gallia praestantissimorum hominum exemplis, qui pro fide christiana nullam ab sese calamitatem, ne vitae quidem ipsius iacturam deprecati sint. In ipsa illa perturbatione, quam commemoravimus, viri invicta fide perplures extiterunt, quorum vir-tute et sanguine patrius stetit honos. Iamvero nostri s ctianr temporibus virtutem in Gallia cernimus per medias insidias et pericula satis, Deo iuvaute, se ipsam tueri. Munus suum Cierus insistit, idque ea caritate, quae sacerdotum est propria, ad pro-ximorum utilitates semper prompta et sollerti. Laici viri magno numero fidein catholicam profi-tentur aperto impavidoque pectore : obsequium suum certatim huic Apostolicae Sedi multis rationibus et saepe testantur: institutioni iuventutis ingenti sumptu et labore prospiciunt, necessitatibus pu-blicis opitulantur liberalitate et beneficentia mirabili.
Iamvero ista bona, quae laetam spern Galliae portendunt, non conservanda solum sed etiam au-genda sunt communi studio maximaque perseve-rantia sedulitatis. In primis videndum est ut ido-neorum virorum copia magis ac magis Cierus lo-cupletetur. Sancta sit apud sacerdotes Antistitum suorum auctoritas: pro certo habeant sacerdotale munus, nisi sub magisterio Episcoporum exerce-atur, neque sanctum, nec satis utile, neque lione-stum futurum. — Deiude necesse est in patrocinio religionis multum elaborare lectos viros laicos, quibus cara est communis omnium mater Ecclesia, et quorum cum dicta tum scripta tuendis catholici nominis iuribus magno usui esse possunt. Ad op-
tatos autein fructus maxime est conspiratio volun-tatum et agendorum similitudo necessaria. Profecto nihil magis inimici cupiunt, quam ut dissideant catholici inter se: bi vero nihil sibi magis quam dissidia fugiendum putent, memores divini verbi, oyiiTKZ regnum in seipsum divisum desolabitur. Quod si, concordiae gratia, necesse est, quemquam de sua sententia iudicioque desistere, faciat non invitus, sperata utilitate communi. Qui scribendo dant operam, m'agnopere studeant hanc in Omnibus rebus animorum concordiam conservare; iidem prae-terea quod in commune expedit malint, quam quod sibi: communia coepta tueantur; disciplinae eorum, quos Spiritus Sanctus joosuit Episcopos regere Ecclesiam Bei, libenti auimo pareant, auctorita-temque vereantur; nec suscipiant quicquam praeter eorumdem voluntatem, quos, quando pro religione dimicatur, sequi necesse est tamquam duces.
Denique, quod facere in rebus dubiis semper Ecclesia consuevit, populus universus, Vobis auc-toribus, obsecrare obtestarique Deum insistat, ut respiciat Galliam, iramque misericordia vincat. In ista fandi scribendique licentia pluries est divina violata maiestas, neque desunt qui non modo be-neficia Salvatoris hominum Iesu Christi ingrate re-pudient, sed etiam impia ostentatione profiteantur, nolle se Dei numen agnoscere. Omnino catholicos decet hanc sentiendi agendique pravitatem magno fidei pietatisque studio compensare, publiceque te-
stari, nihil sibi esse Dei gloria prius, nihil avita religione carius. Ii praesertim qui alligati arctius Deo, intra monasteriorum claustra aetatem degunt, excitent nunc sese ad caritatem generosius, et divinum propitiare numen humili prece, poenis vo-luntariis, suique devotione contendant. His ratio-nibus eventurum, Deo opitulante, confidimus, ut qui sunt in errore resipiscaut, nomenque Gallicum ad genuinam magnitudinem revirescat.
In his omnibus, quae hactenus diximus, pa-ternum animum Nostrum, Venerabiles Fratres, et amoris, quo universam Galliam complectimur, magnitudinem recognoscite. Nec dubitamus quin hoc ipsum studiosissimae voluutatis Nostrae testimo-nium ad confirmandam augendamque valeat salu-tarem illam inter Galliam et Apostolicam Ledern coniunctionis necessitudinem, unde nec pauca, nec levia in communem utilitatem bona omni tempore profecta sunt. — Et hac cogitatione laeti, Vobis, Venerabiles Fratres, civibusque vestris maxi triam caelestium munerum copiam adprecamur: quorum auspicem et praecipuae benevolentiae Nostrae te-stem Vobis universaeque Galliae Apostolicam bene-dictionem peramanter in Domino impertiinus.
Datum Romae apud 8. Petrum die VIII. Fe-bruarii a. MDCCCLXXXIV, Pontificatus Nostri Anno Sexto.
LEO PP. XIII.
II.
0 sestavljanji in zdelovanji cerkvenih racunov.
(Dalje in konec.)
3.	Izkazilo o svojinskih glavnicah.
Svojinske glavniee so öno cerkveno novöno imenje, katero je svojina samojedme cerkve, da zatorej od te imovine nihee drug nema nikakersnega deleza. Te glavniee so zopet A v obligacijah, B v osobinskih dolznih pismih.
A.	Obligacije.
Izkazilo o njih se sestavlja takö:
V	1. razpredelek se zaznämena tckoca stevilka.
V	2. razpredelek se vpise, katere vrste je obligaeija: ali
je papirna ali srebrna ali zlata renta ali zcrnlj iske odveze obligaeija, ter ali v cerkveno imenje gre po vsej svoji pisani vrednosti, ali je cerkven samö neki delez te obligacije. V 3. razpredelek se vbelezi datum, kdaj li je obligaeija bila izdana, ter v 4. razpredelek nje stevilka.
V	5. razpredelek se devajo obresti. katerih navadna papirna renta daje po 5%, ako ne odstejemo uze ome-njenih davkov. Potem v 6. razpredelek pridi, koliksna je nje glavnica, kar je pristoji cerkvi. Ako je na pr. obligaeiji vrednosti pisane 500 gld., a tej cerkvi pripada samö 300 gld. od tega, tedaj se v ta razpredelek vpise
le 300 gld., a ne vseh 500 gld. V 7. razpredelek, kateri slöve: „koliko je na dölgu ostalo od lanskega leta,“ nemaä obligacijam niöesar vpisovati, ker so njih obresti uze pobrane do poslednjega rokü. Dovolj je, ako se v 8. in 9. razpredelku pove doba, odkle in dokle tekö obresti. V 10. razpredelek se zabelezi, koliko je letnih obrestij, ki jih potem ostaje bas jednöliko (ravno toliko) v obeli nastopnih razpredelkib, v katerih nemas pristevati niöesar niti ne pisati ostankov na dölgu, ker jih ni.
Koncno se seätcje vsak iznesek vsacega razpredelka posebe. Ako se je mej letom dokupila kakova obligaeija, ali ako se je katera (po viäji dovolitvi) prodala zaradi eerkvenih potreb, naj se pove recene visje dovolitve datum in ätevilka, ter dostavi naj se tudi pridobitek ali prirastek in odpadek.
B.	Osobmske (privatne) svojinske glavnice.
0 teh glavnicah se v odkazane razpredelke vpi-sujejo imena in priimki dolznikom, dan, mesec in leto dolznih pisem ter datum njih vknjizbe v zemljiäki knjigi.
V	5. razpredelek je zaznämenati odstotke; v 6. razpredelek pridi, koliko je glavnice, in v 7. razpredelek, koliko je ostalo dolgä od poprejänjega leta. Ti razpredelki se zatorej semkaj prepiäejo vsi iz lanskega izkazila (ob sebi se umeje, ako v poprejsnjem letu ni bilo kake pomote v sestevanji in ödste van ji). V 8. in 9. razpredelek se obrestiin zaznamena doba, katere je ali vse leto ali tudi samö jeden mesec ali vec mesecev, in potem se v 10. razpredelek vpise, koliko je obrestij ali od vsega leta ali od jednega meseca ali od vec mesecev. V 11. razpredelku se seätevajo obresti, kar je poprejänjih ostalo na dölgu, in kar jih je od zadnjega leta. V 12. razpredelek se vbelefci prejeto placilo, in v 13. razpredelek, koliko je obrestij na dölgu ostalo konci poprejänjega leta.
Na zadnje se glavnice, stari obrestni ostanki na dölgu in izneski letnih obrestij seätevajo po vseh raz-predelkih do konca.
Ako je kateri dolznik cerkvi svoj dolg vrnil mej letom, tedaj se v razpredelek „vplacila“ (Abstattung) z jedno sämo vsoto zabelezi, koliko je dal glavnice in obrestij obojega vkupe; a v razpredelku: „opömnja“ (Anmerkung) trebe zaznämenati, koliko se je v tej vsoti vrnilo glavnice ali nje odbitka. V nemskih obrazcih se vbelezi: „Capital pr................heimbezahlt.“
Napösled se po okolnostih zopet priäteje prirastek ali odsteje odpadek, zaznämenan z viäjo dovolitvijo, in proizveden, ce je treba, po vseh razpredelkib do konca, kolikor jih je, takö, da, ako se je na pr. mej letom kaka glavnica komu dala na pösodo ali poslala v hra-nilnico, tedaj v razpredelek obrestnih izneskov zapiäem obresti „pro rata temporis“, in to potlej storim tudi po vseh ostalih razpredelkib do konca.
Tudi to izkazilo, kakor vsa druga taka, naj cer-kveno nacelstvo podpise in potrdi s pecatom zupnim. Dostaviti je, da se iznesek letnih obrestij more taköj prenesti v cerkveni raöun. 0 tem veljä vse öno, kar je bilo uze prej povedano. — Da bode seätevanje in od-ätevanje v tem izkazilu brez pogreäkov, naj se pogleda v 1. izkazilo o nepremicninah.
4.	Izkazilo o prirastku in odpadkn.
K tem trem dozdanjim izkazilom se prilozi 4. äe izkazilo o prirastku in odpadku cerkvene inventarne imovine ter jednako izkazilo o prirastku in odpadku v imovini zupne prebende (Pfarrpfrttnde), a vsako teh dveh „in duplo,“ rekse, v dveh izvodih.
Te vrste izkazila so si v razpredelkib in v zvrsilu do malega jednaka. Razpredelki obsezajo:
1. pravice (Gerechtsame) do stolnih prejemkov, do eerkvenih stolov, do milostinje, do prihodkov od semnjev itd.;
2. svojinske lastnine in drzavine (posestva). K prvim je steti: vinograde, njive, senozeti, pasnike, gozde itd., a k drugim: cerkvene stavbe, hise, mline itd.;
3. ustanovinske lastnine v zeinljigöih in ustanovinske drzavine v poslopjih. Kar se tice njih namena, lociti jih je od svojinskih (eigenthümliche) lastnin in drzavin;
4. dodatke ali deputate, kamor je Steti priboljfike od sosesk v noveih, v biri, v tlakah ali robötah (v poljskem delu, v drvni voznji) ali v drugacnem zvrsevanji;
5. svojinske ter 6. ustanovinske glavnice (eigenthümliche und Stiftungscapitalien), vsake teh posebe, n vendar oböje vkupno v obligacijah in v osobinsk ih dolznih pismih;
7. cerkveno pripravo, kamor je steti: zvonove, oltarje, krizev pot, orgle, riznice (oblaöilne shrambe), masne piasce, maSne bukve, rituvale, priznico, krstni kamen, posöde, sveenike ter vso drugo pripravo, kakor je popisana v inventarjih;
8. vkupno imovino zupne cerkve ali zupne prebende.
Kakö se zdelujejo izkazila te vrste ?
Za 1. tekoco ätevilko postavi „imovinsko bitje (Stand des Vermögens) konci n. pr. 1883. solnönega leta,“ in semkaj prepisi neizpremenjeno bitje vse imovine iz poprejänjega leta, kakor se nahaja v lanskih racunov odloku.
Za 2., 3., 4. itd. tekoco stevilko zaporedoma spiäi prirastke poprejsnjega leta, ali to takö, da vsak razpredelek dobode svojo novo tekoco stevilko, bodi si go-vorjenje o svojinski ali ustanovinski nepremienini, o svojinskih ali ustanovinskih glavnicah ali o cerkveni pripravi. Razpredelka: „pravice“ in „dodatki“ navadno ostajeta
neizpremenjena, ter samö tedaj, kadar se dela nov Inventar, treba je morda zabeleziti kak prirastek ali odpadek. Ce se dela nov Inventar, naj se po desetoletnih vkupnih izneskih povpreena cena izracuni „pravicam“ in „dodat-kom,“ a povprecni letni iznesek te eene se potlej pre-meni v glavnico, rekse, pomnozi se z dvajseterko (20). Na primer: cerkev ima pravieo do grobov in do placil od mrlicev, do skräbijce in do cerkvenih stolov. Kadar se zdeluje nov inventar, pokaze se iz poprejsnjih 10 let, da je cerkev od grobov in od zvonjenja vsega vkupe dobila 600 gld., zatorej vprek po 60 gld. na leto; da je skräbijca v 10 letili vsega vkupe dala do 500 gld., zatorej vprek po 50 gld. na leto, in da se je v teh letih od stolov prejelo vsega vkupe 700 gld., zatorej vprek po 70 gld. na leto. V 10 letih je teh prejemkov bilo vseh vkupe 1800 gld. ali po 180 gld. na leto. Za tega delj so te eerkvene pravice toliko vredne, kolikor (180 X 20) — 3600 gld. glavnice. Bäs (prav) ta glavnica se vpise v razpredelek: „pravice“ (Gerechtsame). Anapodlögi starega inventarja vendar po navadi neizpremenjen ostaje ta razpredelek in tudi razpredelek: „dodatki“ (Deputate).
V 2. in 3. razpredelek se vpise cena vseh novic pridobljenih svojinskih in ustanovinskih lastnin in drzavin. Ako se te nepremicnine dajö v zäkup, tedaj se njih vrednost ceni po cistih dohodkih. Beeimo, da je nekdo v oporoki cerkvi volil njivo, katera daje po 15 gld. letne zakupscine. Ako odstrizemo davke, to cerkvi ostaje po 10 gld. na leto, zaradi cesar je njivo ceniti (10 X 20) — 200 gld., in ta iznesek se zabelezi v prirastek. Ali ce je receni dobrotnik svojo njivo z oporoko ostavil (zapustil) cerkvi s tem uvetom, da se bodo zanj opravljale po 3 sv. mase na leto, potlej je to njega volilo v 3. razpredelek postaviti k ustanovinskim nepremiöninam, ter njivo semkaj vpisati za „prirastek.“ Ob tacem sluöaji in kadar je ustanovina vrhu tega tudi Uze formalno dejäna v red ter jo je potrdilo prevzv. knezoskofijstvo, treba je se vedeti, dobiva li prebendar °d nje res po 3 gld. na leto za sv. mase, ali njivo sam uziva. Ce dobiva od nje po 3 gld. na leto, naj se njivi postavi 200 gld. eene, katera se ne vpise samö v razpredelek : „ustanovinske nepremicnine“ (Stiftungsrealitäten), nego tudi prebendno izkazilo dobode (3 X 20) = 60 gld. prirastka, vbelezenega v razpredelku: „ustano-rinske glavnice“ (Stiftungscapitalien).
V 5. in 6. razpredelek pod poprejsnje svojinske ln ustanovinske glavnice se (z novo tekoco stevilko in s kratkim dokazom) vpisujejo novic pridobljene glavnice, Tlaj si bodo v renti ali v dolznih pismih ali v hranilnicnih knjizicah, in to je treba takö delati: v 6. razpredelek Se za izkazilo cerkvenega prirastka mej usta-Uovinske glavnice dene ustanovinska, novic pri-6°bljena glavnica vsa brez nobene prikratbe ln brez odpadka, a v izkazilo prebendnega
prirastka se vpise kapitalizoväna glavnica preben-darjevega deleza, ako mu je ta delez mej redno placo vätet. Na primer: izza (vsled) kake oporoke pride obhgaeija za 200 gld. Po ustanovinskem pismu, ki ga je potrdilo prevzv. knezoskofijstvo, prebendar za 2 sv. masi z vigilijami dobiva po 6 gld. na leto. Ce je takö, tedaj se v cerkveni prirastek vpise vseh 200 gld., a v prebendni prirastek 6 gld. kapitalizovane glavnice, kar daje (6 X 20) — 120 gld. Ustanovinska imovina v glavnicah se je zatorej cerkvi pomnozila za 200 gld., a prebendi za 120 gld. Ali to kapitalizovänje veljä samo, kar se t-ice „pravic“ ter „dodatkov,“ in v izkazilu zupne probende tudi, kar se tice ustanovinskih partikularnih izneskov; a po vseh ostalih razpredelkih se uze samö ob sebi racuni z glavnicami. V Notranjcih se neke v matico vpisane (imatrikuloväne) ofieijature stejejo mej zupne ustanovinske novee, katerih letne izneske je zatorej v izkazilu zupne probende v kacem razpredelku treba kapitalizoväti, kar se pravilno godi s tem razloekom: ako so ti novei uze od starine vpisani v racunski razpredelek: „za ustanövljene obletnice, mase in poboznosti“ (Auf gestiftete Jahrtage, Messen und Andachten), tedaj se v izkazilu o prirastku in odpadku postavljajo v razpredelek: „ustanovinske glavnice;“ a koder so od nekdaj vpisani v stöpei (rubriki): „mezde“ (Besoldungen), ondöd se v izkazilu o prirastku in odpadku devajo v razpredelek: „dodatki“ (Deputate), ker so cerkveni priboljski.
V	razpredelek: „cerkvenapriprava“ (Geräthsehaften) se pripise cena vseh novih naprav, bodi si zvonov, orgel, krizevega pota, kelihov, monstranec itd. A probende imajo v svojih inventarjih se razne posöde v kleti, postävee (omare), shrambe, Litnice (kasöe), obmizno priprävo, tod in tamkaj tudi zivo blago, kar je dolzan prebendar vse ohraniti v dobrem bitji in takö izrociti nastöpniku.
Potem se prirastku se§tejejo izneski po vseh razpredelkih, ter preide se k odpadku. Tudi tukaj se za 1., 2., 3. itd. tekoco stevilko popise in dokaze, kaj je v kacem razpredelku odpadlo, in zakaj se je to zgodilo.
Ta odpadek se na zadnje odsteje od zgöranjih vsöt, in sesteje se ves vkupe ter sestet postavi v zadnji razpredelek, da se takö pokaze „bitje vse imovine konci poprejsnjega leta.“ Potlej se tudi to izkazilo podpise in potrdi s pecatom zupnim.
A pömneti je, da se je izneskom cerkvenega prirastka in odpadka od kraja do konca ujemati s poprej-snjimi izkazili in s cerkvenim racunom. Ako je na pr. mej letom kdo vrnil osobinsk dolg, a zanj se je potlej kupila obhgaeija, katera ima nekoliko vee vrednosti od poprejsnje glavnice, naj se na tanko zaznämena ta prirastek ; ako se je poprejsnja glavnica dala v hranil-nico, katera ne vzprijemlje novcicev (krajearjev), naj se tudi taki odleteli novcici v odpadku poravnajo do zadnje trohe.
Vsc te izpremembe v prirastku in odpadku je treba naposled tudi domä od Iota do leta pazljivo ter na tanko zaznamenavati v inventarjih.
5.	Cerkveni raöun.
Kadar so zdelana vsa ta izkazila ali vsaj prva tri, potlej 86 zaöne sestavljati in zdelovati sam cerkveni raöun.
Tukaj naj se v stöpec (rubriko): „prebitek od lanskega raöuna“ (An vorjährigen Rechnungsrest), kakor je bilo uLe reeeno poprej, neizpremenjen prepise zadnji raöunski odlok prevzv. knezoäkofijstva. Ako se je ta odlok morda kakö kaj zakäsnil, to naj se iz makularja semkaj dene lanski prebitek imovine, kateri se nahaja v konöni raöunski bilaneiji. Potlej se po redu vrste novi prejemki, in to takö:
1.	„Obresti od nepremiönin“ (An Zinsen von Realitäten), najprvo od svojinskih, potem od ustanovinskih poslöpij in zemljisö. Ako jih ima cerkev le malo, kar je navadno, tedaj se taka mala stvarea more semkaj po imeni zapisati brez nobenega izkazila ali vsaj prepisati iz dotiönega izkazila.
Nove zapisnike o zakupüsöinah je vsaj prvic priloziti racunu. To velja tudi o 2. in 3. stöpci, kar se tice obrestij od ustanovinskih in svojinskih glavnic (Interessen von Stiftungs- und eigenthüinliehen Capitalien). Ima li kakSna cerkev morda kaj veö teh ali önih glavnic, katerih tukaj noviö vpisovati vsacih posebe do malega ni prostora dovolj, tedaj se je navadno treba dozvati izkazila, prilozenega pod örkami A sub A ali A sub B, in to naj se zgodi najpoprej pri obligacijah ter potlej tudi pri osobinskih dolznih pismih, katerih letni iznesek se v razpredelek zabelezi vsak posebe, a naposled se oba sestejeta drug h druzemu, kakor se sesteva vsak stöpec posebe. Obresti vselej tekö mej letom od 1. pro-sinca do konca grudna meseca. Semkaj gredö tudi in-terkalarne obresti noviö nakupljenih rent ali osobinskih glavnic, mej letom danih na pösodo, naj si bodo te obresti od jednega meseca ali od veö mesecev, kar je v izkazilu izrecno povedati, in preraöuniti jih je treba na tänko.
V 4. stopec: „zaveöaji in volila“ (Vermächtnisse und Legate) gredö prejemki iz ostalin ter iz volil raznih oporök, katere se dokazujejo s prilozenimi dopisi c. kr. sodisca ali z doticnimi sluzbenimi pismi (notami) pre-vzvisenega ordinarijata.
V 5. stöpec: „prilögi“ (Opfer) naj se denö pobirki v skräbijco ali mütec (Sammelbüchse) ter druga, v navado postavljena darila in vsa milostinja, kolikor se je mej letom nähere cerkvi.
V 6. stöpec: „pogrebscina“ (Funeralgelder) naj se vpisejo pogrebni prejemki od zvonjenja, od posojenih sveönikov, od sveö pri tumbali, od kadila in grobov.
Vse te, v 5. in 6. stöpci imenovane prejemke treba da cerkveno nacelstvo potrdi s posebno poverilnico (cer-tifikatom) in s peöatom zupnim, v svedoöbo, da jih res ni bilo niti veö niti menj.
V	7. stöpec: „razni prejemki“ (Verschiedene Empfange) zaznämenaj vse dohodke, katerim koli v poprej-sujili stöpcih ni bilo prostora. Posebno :
a) s poverilnico potrjen dohodek od eerkvenih stolov;
b) mej letom vrnene osobinske- glavnice, noviö kupljene obligacije ali hranilnicne knjizice, ali nova osobinska dolzna pisma;
c) dodatke ali deputate od kacih drugih cerkev, od sosesk ali javnih blagajnic in dohodke od semnjev;
d) prirastke glavnicam iz posamicnih izkazil;
e) cerkvi povrnene tozne troske in razhodke za okölke (ätemplje);
f) v knezo§kofijskem odloku poprejsnjega leta na-§tete nedostatke, o katerih je odlok zapovedal, da jih nadomesti ön, kdor je zdelal raöun (Mängelersätze), ali povraöila, katera morebiti gredö cerkvi;
g) naposled vse izneske, prejete od nepremiönin, od obrestij in od kakerüsnih koli ostankov na dölgu. Vendar ni pozabiti, da vse te imenovane prejemke, kateri se uLe nahajajo vraöunjeni v celokupnem imovinskem iznesku poprejsnjega leta, semkaj postavljam samö zaradi razpregleda (evidencije). Za tega delj je treba, da potlej zopet vsi odpadejo ter se pro-izvedö v stöpci: „za razliöne razhodke“ (Auf verschiedene Auslagen). Glavno vodilo zatorej bodi to: „prejemki, kar jih do zdaj ni bilo vstetih v cerkveno vkupno imovino, naj se van j o vzprijemöv tem stöpci; a taki prejemki, kateri so bili uze poprejsnja leta po drugih stöpcih väteti v imovinski vkupni iznesek (Summe des Vermögens), ali kateri so se letos vanj vzprijeli, naj se tudi v stöpec: „za razliöne razhodke“ postavijo, rek§e, proizvedö naj se.“ Na primer: dolznik je mej letom vrnil 100 gld. osobinske glavnice, katera se je (servatis servandis) zopet vsa posodila v druge roke. Ob tem sluöaji treba mej prejemke vpisati prvic 100 gld. vrnene glavnice in drugiö tudi novo dolzno pismo o posojenih 100 gld. — 200 gld. Ali önih 100 gld. glavnice je bilo uze poprej Zn ja leta vstetih mej cerkveno vkupno imovino, in za tega delj je paziti, da se najpoprej reöena glavnica proizvede v stöpci „razliönih razhodkav,“ ter drugiö je vpisati poleg tega tudi troske za novo dolzno pismo. Samo s tem naöinom se moreti mej soböj poravnati obe vsoti, a imovina vendar ostane, kolikersna je bila poprej. — Ako se ni bilo prilike, teh vrnenih 100 gld. kam drugam posoditi iz nova, tedaj se ta vsota vpise prvic mej „razne prejemke,“ a drugiö se proizvede mej „razliönimi raZ'
hodki,“ da v tem racunu takö izpodbije sama sebe, ker je uze poprej väteta v ostalo vkupno imovino lanskega leta. A v konöni bilanciji se ta vsota poleg nje izkazüa svojej glavnici odsteje kakor „odpadek“, rekse, izmej glavnie se izprenese (herausheben), da pride po tem na-öinu h „gotovini.“
Takisto razno komu tudi ni jasno, zakaj li je mej prejemke v 1., 2. in 3. stopec vpisovati ves letni iznesek od zakupscin in od obrestij, kä vendar se ni dolgä plaöalo mnogo zakupnikov in dolznikov. Taeemu postopanju vzrok je ta: po vseh dozdanjih stöpcih se cerkveno imenje, kar ga je koli, äteje mej vkupno vsoto, kolikor je s prebitkom lanskega r a-öuna vred gre cerkvi to leto; a v 7. stopci se posebe äe izkazuje, koliko se je tega uze prejelo plaöanega. Ali ker vendar ima uze po-prejSnja vsota v sebi starejse ostanke na dölgu, a vsi novi zakupni ter obrestni prejemki se nahajajo zopet v 1., 2. 3. stopci tega leta, zaradi tega jih je treba izprenesti iz 7. stöpca, in jih postaviti v 6n stopec, ki govori o „razliönih razhodkih,“ rekse, proizvesti jih je.
A to se najlaze ter ob najmanjsem trudu stori po tacem naöinu, da vsa ona vplaöila, katera je treba proizvesti v stopci „razliönih razhodkov,“ v tem, zdaj iinenovanem stopci nalasc postavis pred dvojni razpredelek: „gld. — kr.,“ in stöprav (se le) nazadnje njih vkupni iznesek postavis v reöeni, poleg teh vplaöil stojeöi dvojni razpredelek, ker potem je dovolj, ta vkupni iznesek v stopec „raz-licnih razhodkov“ zabeleziti brez novega naSte-vanja, kdo je plaöal ter zakaj, in ves ta vkupni iznesek v reöenem stopci vkupno proizvesti.
Na primer:	gld.	kr.	gld.	kr.
Jurij KraSevec je vrnil glavnice . .	105	25		
Andrej Oblak je od glavnice dal obrestij	35	75	.	
Matija PodpeLnik je plaöal zakupscine .	22	—		
Vraöuje se nedostatkov		12	—		
Vraöuje se za okölke lanskega leta .	20	—		
Toznih troskov lanskega leta se prejemlje	18	20	213	20
Po tem vzgledu je treba 213 gld. 20 kr. izneska proizvesti v stopci „razliönih razhodkov.“ Ob tacem sluöaji se more deio tudi okrajSati, in dovolj bode zatorej, vseh 213 gld. 20 kr. samö v reöeni stopec vpisati z
dostavkom: „prejemki z öne strani se proizväjajo“............
0	tem stopci je bilo treba izpregovoriti obsirneje za tega delj, ker se v njem greM posebno lehko, kar se tudi res godi po gosto. A poleg tega bodi reöeno, da, öe tudi o vseh teh izneskih, proizvedcnih mej „raz-hodki,“ trdö molcis, govoreö o prcjemkih, raöun vendar zaradi tega ne more biti napacen. To bode vsacemu jasno taköj, öe pomisli, da se ti prejemki in proizve-
deni razhodki izpodbijajo mej soböj. Tak raöun ima se posebe neko dobroto v sebi, ker je zvrsen ob rnanjsem Stevilu raznih vsot in zatorej mnogo krajsi; a pravilen vendar nikoli ni, kajti nedostaje (manka) mu razpregleda (evidencije), ki bodi vsacega raöuna glavno svojstvo.
V 8. in posiednji stopec se postavljajo vsi prejemki, zdruzeniizposamiönihstöpcev. Te vsote, seätete druga k drugej, kazejo vkupni iznesek vseh prejemkov.
Potem se prefde k „razhodkom“ (Ausgaben).
V 1. stopec: za ustanövljene obletnice, maöe in poboznosti“ (Auf gestiftete Jahrtage, Messen und Andachten) gredö cerkvena plaöila za ustanövljene, oziroma v matico vpisane (imatrikulovaue) sv. mase (ali ofieijature)*) in cerkvene poboznosti, a vendar samö oni izneski teh plaöll, kar jih prejemlje duhovscina. Izneski za organista in cerkovnika spadajo v stopec: „mezde“ (Besoldungen). Najprvo je tukaj treba vse razhodke pravilno izkazati, kar se godi s plaöllnicami (pobotnicami), katere naj dobodo zakonit okölek (stempelj), kakersnega hoöe imeti njih veeji ali manjsi iznesek. Vendar je pömneti, da za ustanövljene sv. maöeinto masni-kove ter cerkvenega naöelstva plaöilnice morejo po 48. cenovniökem (tarifnem) ölenu, a plaöilnice za ubozei po 48., 1 cenovniskem ölenu biti brez okölka; vse drugi izneski, tudi prejemki za ofieijature in gg. de-kanov prejemki, kar jih je nad 2 gld., treba da imajo okölek. Cerkveno racunovodstvo namreö o izneskih izpod 2 gld. ne zahteva plaöilnic. — Po koliko dobivajo delezniki vsak posebe, rekse duhovnik, Organist, cerkovnik in ubozei, to za ustanövljene sv. mase uöe ustanovinske listine, ki jih je potrdilo prevzv. kne-zoskofijstvo, a za ofieijature, navadne po Notranj-skem, stari zapisniki (katapani) in priznatki (fasije). Ali vedeti je, da se izneski za ofieijature povsod ondöd, koder so bili uze do teh dnij äteti „k ustano-vinam,“ tudi zdaj vpisujejo „mej ustanovine,“ a koder so bili uze do sih dob öteti „k mezdäm“ (Besoldungen), vpisujejo se tudi §e zdaj „v mezde,“ kakor §. 33. veli
v	„Anweisung itd.“ s 1860. 1.
V 2. stopec: „za cerkvene potrebe“ (Auf Kirchenerfordernisse) idö raznoliene sveöe, olje, kapur (petrolej), vino, platneno robje, hostije, kadilo, oljkove veje, troski s procesijami ali obhodi, postavljanje bozjega groba, kurjava v zakristiji, cerkvena direktörija, cerkvena pisma, sv. olje, cerkveno pometanje in snäzenje. Te troske je dokazati s plaöilnicami na zakonitem okölku,
*) Ofieijature se imenujejo öne v matico vpisane sv. maäe, ki se plaöujejo iz svojinskega cerkvenega imenja, in s katerimi so navadno zvezana §e druga cerkvena opravila, n. pr. izpoved ijolehavih ljudij, vpeljevanje zakonskih mater, blagoslävljanje vode i. t. d.
in vpisati jih z dostavkom, po koliko kilogramov se je kupilo vsake stvari poscbe in po öem.
V 3. stopec: „za cesarske davke“ (Auf landesfürstliche Steuer) vpisujejo se: 1. zemljiski davki na prvo roko (directe Steuer) s prikladi vred; 2. pristöj-binski nadomestek (Gebühren-Aequivalent); 3. prikladi k normalnemu ucllniäkemu zaldadu; 4. s pisini dokazane place asekuräncijain za cerkev in za cerkveno drugo poslopje. kolikor se je namrec obojega zavarovalo ognja.
V 4. stopec: „za raezde“ (Auf Besoldungen) vpisuje se posebe, kar je nagrad in priboljskov od nekdaj priznanih duhovSöini, cerkovniku, organistu ter njega pomocnikom, bodi si mehovläku ali pevcem in pevkam, ter tudi zvoniteljem o sv. Telesi in krizenöSi o proce-sijah ali obhodili; kajti zdaj uze vsak priskoenik za najmanjSo sluzbico in postrezbico zeljno caka placila od cerkve; a za vsako novo mezdö je vendar treba vselej izprositi od prevzv. knezoskofijstva dovolitve, da se izplaöa.
Kolikor se v 5. in v 6. stöpci potroSi „za po-pravljanje ali za napravo cerkvene obleke in posöde“ (Auf „Reparaturen“ und „angeschaffte Paramente und Geräthe“), vse je treba izkazati, in to, ce je troäkov bilo nad 20 gld., vselej z dekanijsko. a ce jih je bllo nad 50 gld.. tedaj s knezoskofijsko dovolitvijo, ter jih izpricati, doziväje se te dovolitve ali prilozivsi jo, in tudi s placünicami (pobotnicami).
V 7. stopec mej „razlicne razhodke“ (verschiedene Auslagen) gre naposled vse, kar je koli po-trosenega a ni se moglo uvrstiti v nobeden izmej po-prejänjih stopcev; se posebno:
a) dolgoven prebitek lanskega leta (Passivrest des Vorjahres), ce ga je bilo käj v racunu;
b) pisatni troski od cerkvenih racunov;
c) po 2% od obrestij za pazko in redno pobiranje raznih placil iz javnih blagajnic, ako se v to inia do-volitev;
d) pristojbina knezoskofijski pisarni za pregled cerkvenih racunov (Eechnungs-Eevisions-Gebühr);
e) potarina ö. g. dekanu, kadar pride k izprase-vanju krScanskega nauka;
f) potarina dekanijskemu poslu:
g) donös Cecilijskemu drustvu;
h) okölki ali tudi tozni troSki in troäki za pla-f-ilnice;
i) po prevzv. knezoskofijstvu potrjena potarina zemljemercem ter navodnim (komisijskim) uradnikom od ogledov in örtezev;
k) troski za nova dolzna pisma, za obligacije ali za hranüni&ke vloge;
l) z izkazili izpriöani odpadki od glavnic;
m) postarina, vozarina in troski za popravo ter posipanje kacih potov in cest;
n) izgubljene obresti ali drugi dolzicki in dolgovi, katere je izza (vsled) knezoäkofijske dovolitve smeti iz imovine odpisati, in
o) vsi öni izneski, katere je iz 7. stöpca „raznih prejemkov“ zopet semkaj predejati in jih proizvesti, na kar je paziti, kolikor se najbolje more, kakor je bilo receno uze zgoraj.
Potem se vsote vseh posamicnih razpredelkov zopet sestavijo druga pod drugo in sestejejo. Ta sestetek pokaze vse letne razhodke, katere je potlej odvzeti od vkupnega izneska vseh prejemkov, in kar ostaje prebitka, to je vkupna vsota vse cerkvene imovine.
Konhia bilandja.
A da se na tänko izkaze, koliko je cerkvenega imenja po raznih posamicnih vrstah, treba je na konci vkupno bilancijo sestaviti iz posamicnih izkazil, in to se dela po tacem redu:
1. koliko ima cerkev konci tega leta ustano-
vi	ns kill glavnic v javnih zakladih (fondih);
2. koliko ima cerkev konci tega leta ustano-vinskih glavnic v osobinskih (privatnih) dolznih pismih;
3. koliko ima cerkev svoj inskih glavnic v javnih zakladih, in
4. koliko v osobinskih dolznih pismih ;
5. koliko ima vsega vkupe na dolgu (od za-kupicin, pravic, obrestij itd.);
6. koliko se ima cerkvi äe povrniti nedostatkov, koliko ima dobiti za okölke, koliko toznih troskov in drugih povraöil;
7. nekaterim racunom se prideva tudi razpredelek: „vrednost nepremicne imovine“ (Werth der Realitäten), kar se navadno vpise po inventarji, ako se niso drzavine (posestva) precenile iz nova (a to novo cenitev bi potlej bilo tudi v raöunu proizvesti po narastku ali odpadku).
Potem se sestejejo izneski vseh teh razpredelkov, in ta vkupna vsota se odvzame odvkupne cerkvene imovine prebitka, po-prej imenovanega. Kar je razlocka mej tema dvema, to je vsota v goto vini, katera se bilanciji vpi§e v 1. razpredelek. Ta gotovma, pristeta ostalim glavnicam, ostankom na dolgu itd., treba da je namrec od kraja do konca jednaka vsoti vkupne cerkvene imovine zadnjega leta. — Vendar ako ta bilancni iznesek z ustanovinskimi in svojinskimi glavnicami, z ostanki na dolgu ter z nedostatki in zem-ljisko vrednostjo vred preseze vsoto vkupne imovine tega leta, tedaj ima cerkev dolgoven prebitek (Passivrest), rekse, nedostatek svoje gotovine, kateri je tolikSen, za kolikor je bilancna vsota veöja od letosnje vkupne imovinske vsote. Ta nedostatek se ne vpisuje
h gotovini v 1. razpredelek, nego h koncu bilancije pod imovinsko vsoto, z dostavkom: „dolgöven prebitek“ (Passivrest). Iznesek tega nedostatka, prüftet k imovmskemu iznesku, kar ga je konei tega leta, namrec daje stöprav (§e le) vsoto vsega imenja, v bilanciji postavljenega na razpregled.
Napösled se pod bilaneijo poleg tega s kratkimi besedami zapise, kakova je eerkev zunaj in znotraj, iz vlästi, kakove so nje strebe, in dostavi se, katerih drugih vaznih potreb je äe käj. Potlej se racun pravilno podpise in potrdi s peöatom zupnim.
6.	Izpisek iz cerkvenega raöuna.
Cerkvenim raöunom se na zadnje prilozi tudi ra-cunski izpisek (Extraet), kateri se potein da slavni c. kr. vladi. To res ni drugo, nego li sam izpisek, kajti po vseh raznih razpredelkih se iz racuna le izpiSejo: 1. pre-jemki ter 2. razhodki, in potlej se razhodki od-Stejejo od prejemkov. Takö se pokaze prebitek cerkvene imovine konci minolega leta.
A vsa ta imovina se potem zopet razvrsti po raznih stöpcih, in to takö:
V	1. stopci se najpoprej gotovina vpi§e taköj v 2. dvojni razpredelek: „gld. — kr.“ Ako ni gotovine cisto niö, tedaj se na prvi sträni zdolaj pod imovinski prebitek zabelezi, k o 1 i k o je nedostatka.
Potem se zaporedoma vrste vsi ostali stopci. Vsak iznesek teh glavnie (ali njih delezev) naj se po imenih in potrebnih drugih povedbah (datah) iz dotiönih izkazil izpiSe v 1. dvojni razpredelek: „gld. — kr.;“ a na konci vsacega stöpca se v k u p n i iznesek vpise v 2. dvojni razpredelek: „gld. — kr.“
Ce je kake vrste glavnie toliko, da se ali ne dade lehko ali nikakor ne spisati v svoj stöpec, tedaj se okrajsa nastevanje vsake glavnice posebe, in le njih vkupni iznesek se dene v 2. dvojni razpredelek: „gld.
—	kr.“ Kaöunovodstvo namrec izpisek samö ob sebi
pregleda na tanko ter ga potrdi, ako se ujema z izkazili in z raöunom. Ali paziti je, da se vsak prirastek do-äteje a vsak odpadek izostavi (izpusti).
V	poslednji stöpec mej „ostanke na dölgu“ idö: 1. dolzni ostanki od zakupSöin, 2. od obrestij ustano-vinskih in svojinskih glavnie; 3. nedostatki — zäjmi (naprej odsteta plaöila) za okölke, za tozne troske, tudi povraöila nedostatkov (ce so v racunski bilanciji po-stavljeni v poseben stöpec), in 5. vrednost cerkvenih nepremienih imovin (ako je vzprijeta v racun).
To vse sesteto daje zopet vsoto cerkvene imovine tega leta. Ima li eerkev nedostatek svoje gotovine, tedaj se tudi ta nedostatek pristeje in zabelezi pod iznesek vkup-nega imenja ter potrdi s podpisi in s peöatom zupnim.
Na konci tega pouka o sestävljanji in zdelovänji cerkvenih raöunov se mi potrebna zdi opömnja, da je cerkvene raöune vselej z dobrim ö r n i 1 o m prepisati snazno, brez napak, popravkov in madezev, ter da se tem raöunom upotrebljajo samö natisneni obrazei, katere zapoveduje prevzv. knezoskofijstvo. Tudi je pravilno, posamiöne raöunske pole sesiti vkupe, in potlej motvözni konec k zadnji strani prilepiti z öblatom, vrhu katerega se dene kosec papirja ter nanj udari zupni pecat.
Ako je morda g. zupnik umrl, treba da njega dedni nasledniki te raöune dobodo v pregled, in da jib podpiäejo s cerkvenim nacelstvom vred. A kdor izmej teh, bodi si cerkven kljuöar, bodi si deden naslednik, ne bi hotel dati svojega podpisa. tak naj pristavi vzrok, zakaj se brani podpisati.
Takö napravljeni ter z imenovanimi vsemi izkazili, poverünieami (certifikati) in s potrebnimi, po stevilkah lepö razvrscenimi plaöünicami (pobotnicami) izpriöani racuni se s kratkim dopisom vred posljö (pravilno sredi februvarja meseca) ö. dekanijskemu uradu, kateri jih pregleda, ce morda ni pogresati v njih katere izmej potrebnih prilog ali cesa druzega, kar veleva §. 132 v „Anweisung etc.“ s 1860. leta, ter jih potem odpravi k prevzv. knezoskofijskemu ordinarijatu v novo ter na-taneno pregledovanje.
III.
Zgodovina Uäkelske fare.
(Dalje.)
Narod. — Nakelski farani so Gorenjci. Cvrsti so
—	spoätujejo jih v bojnih vrstah '); pridni so — lepo °bdelano polje ti pove to, nadarjeni so — ni stanti, ki bi ne gtel kakega Nakelöana med svojimi odliönjaki;
') V starih mrtvaskih knjigah Nakelskih je zabelezenih tonogo dosluzenih vojakov.
verni so — tri krasno opravljene cerkve so priöa njih vnetosti za cast bozjo. Kjer je luö, tarn je tudi senca. Bog daj, da izgine cim preje, n. pr. prejunaSko käzanje telesne moöi. Staro gorenjsko noSo so odlofcili Naklänci; Sla je poöivat se starimi dedi vred. Ostanki narodnih seg so jako borni. 0 novem letu in o sv. treh kraljih
7*
„bobljäjo“ — koledujejo; zvecer pred tema praznikoma hodijo mladi ljudje pod okna pet bozicne pesni ter prosijo darov. Na delopust pred binkostmi zatikajo ze-lene vejice od zunaj za hisna okna, ces, da sede nanje sv. Duh. Tudi kres jim je äe znau. Lupina je razdejana, jedro pa je ostalo: vera in jezik pradcdov. Prebivalei Nakelske fare so do zadnjega katoliki in Slovenci, go-voree znani Gorenjski dialekt („k“ se pred „e“ in „i“ izpreminja v „c“, ,,h“ pa v ; jedini Struzevcani iz-govarjajo pravilno „k“.') Nemsöine so se hodili v prej-änjih easih nöit na Korosko; s peäcico spakudranih nem-skih besedij pa se je zatrosila marsikaka tuja razvada med ljud. Pravo omiko ponujata Nakelcanom cerkev in sola. Cedalje bolj segajo po knjigah (letos jih je 46 vpisanih v druzbo sv. Mohora); tudi nekaj easopisov zaliaja med-nje.
Poljedelstvo je tisti vir, iz katerega crpijo Na-klanei pripomocke, da prezive sebe in svoje. Zemljisöa (najmanjsa za 40 mernikov posetve, najvecja okoli 70) so tako-le razdeljena med farane: jeden gospodar je lastnik 2Vs zemljisö, pet jih obdeluje po 2, trije pa po l'/a zemlje, 62 je zemljäkov, trije imajo po tri öetrtine, 19 po pol zemlje, petim je po jedna cetrtina v lasti, 5'/,2 zemljisc se je v novejsem easti na drobno raz-prodalo. Kmetijstvo podpira zivinoreja. Pred dve sto leti je tudi cvetela konjereja. 2) Dokler se ni hlapon brlizgal na oni strani Save, je prevoznja cez Savo dajala Naklan-cem lepe denarce in marsikak tuj voznik se je ustavil v prijaznem Naklem.
Domaca obrtnost ni neznatna. Pisane plahte, 8 katerimi se pogrinjajo tla po sobah, tkö v Nakelski fari iz ärovice. Tu se pletö volneni jopiöi, katerih vsako leto na stotine roma na Hrvatsko in v juzne dezele; iz-delujejo in s kozuhovino ali se suknom se podlagajo zimski crevlji — opanke ali copate za zenske. V Strohinji izdelujejo trakove; v tej vasi so bili vze od nekdaj tkalci3) doma. Valvasor 4) hvali Nakelöane sploli kot jako obrtne ljudi.
0 ljudskem gibanji nam dajö jasen obraz poroöne, krstne in mrtvaske knjige; to je kratka pa ne-zmotljiva narodova zgodovina. Prestavi se za veö nego 200 let nazaj in posnemi iz doli navedenih tabel, kako
so pradedi Nakelski zenili se, kako so rodovi rodili se in zopet minili.
Poroeence so jeli zapisovati v Naklem 26. febru-varija 1612. Do 1. 1687. so jim odloeevali prostor v krstni knjigi zdaj od zacetka, zdaj na konei. Z 22. ja-nuvarijem 1687 se pricnö redne poroöne knjige, katerih äteje Nakelska fara 7 ; njih podatki so izprva jako po-manjkljivi. Porok med 1. 1620—1628 ni nikjer zazna-movanih. Preglejmo zakone po desetletjih!
S kl e n o n ili		j e bl 1 o z a k o		n o v
v	povprek	naj vec |	naj manj |	
desetletji	na leto	leta |koliko?j	leta |koliko?	
1631-1640
1641—1650
1651—1660
1661—1670
1671—1680
1681-
1691-
1701-
1711-
1721-
1731-
1741-
1751-
1761-
1771
178 L-
-1690
-1700
-1710
-1720
-1730
-1740
1750
-1760
-1770
1780
-1790
1791-1800
1801-
1811-
1821-
1831-
-1810
-1820
-1830
-1840
6-2
9-4
7-9
1637
1641
11657
8-5	11665
1841—1850
1851-
1861-
-1860
-1870
1871—1880
‘) V Strohinji izgovarjajo stari ljudje „d“ konec besedij kot „s“, n. pr. kaselj je hus, gas, gos i. t. d.
2) Valvasor (I. del, II. knjiga, 10. pogl., str. 139. vze pravi: „Es werden daselbst auch viel stattliche Pferde gezogen“.
3) Valvasor jih v misel vzame v I. zv., II. knjigi, 7. pogl., str. 122.: „allda (v Strohinji) wohnen viel Weber, welche allerlei Gattungen gemeinen Zeugs machen!
') „unter deren Einwohnern viel Handwerks-Leute sich befinden, die allerley Sorten gemeines Zeugs wirken und färben, und selbigen nicht allein im Lande herum, sondern auch weit in die Teutsche Lander, vertragen“. (I. zv., II. knjiga, 10. pogl., str. 139.).
5'4
91
11-0
13-2 10-5
12-5
14-6 12-2
13-7 13-0 16-6 12-5 *)
9-5
110
7-6
9-2
7-1
6-0
6-6
7-4
6-2
1680
1689
1699
1707
1719
1730
1734
1743
1753
1770
1771 1781 1792 { 17951 1807 1814 1821 ( 18281 1835
1844
1858
1870
1874
17
21
21
16
15
15
16 22 15
19
20 17 23 22 30 22
13
19
17
14 12
9
12
13
10
1634/ 16351 1643 1652 ( 1656 i 1664 / 16701 1674 / 16761 1683 1698 1710 1714 1728 1736 1747 1756 1767 1775 1788 17911 1797 ‘ 1804 1818 1824 j 18301 1831 1843 J 1845 1849 1 1855 1861 1872 i 1875 1880
0
1
1
4
6
7
6
7
7
8 8 6
12
6
5 1
6 3
3
3
Najvec porok je bilo v Nakelski fari 1.1771, nam-ree 30; najvec (19),v tem stoletji jih ima leto 1807. Nobeden ni stopil v zakon 1. 1634., 1635., 1674. in 1676.; po jeden par se je porocil 1.1643., 1652., 1656., 1671. in 1818.; to leto je tedaj v zdanjem stoletji naj-manj obdarjeno z zakoni. Najstarejsa zenina, s katerima
*) Razloöek med tem in poprejänim desetletjem je nastal vsled izpremembe farnih mej. To naj se pomni tudi pri nasled-njih tabelah.
86 ponasa Nakelska porocna knjiga, sta: Pavel Valoh iz Struzevega 1.1805 in Anton Graäic iz Naklega 1.1812.; oba sta si v 70. letu izbrala druzici. NajmlajSi zenin je 171etni Janez Cesen s Polio, ki se je porocil 14. febru-varija 1802. Najstarejsa nevesta je udova Neza Koder-man, ki se je 1. 1792 mozila s sestimi krizi na brbtu; vzela je 261etnega Luko Kralja; ta jej umrje in ßlletna udova Neza se 1.1793. poroci s Primoüem Bozmanom z ßupe, ki je bil tudi pol mlajsi (30 1.), kakor ona. Naj-mlajse neveste so 141ctne deklice: Marija Azman 1.1786., Ana Krizaj 1. 1789. in Mina Markiß 1. 1804.
Bojeneev imena so nam ohranjena v 13. krstnih knjigak. Prvega krsöenca so zapisali 5. oktobra 1611; od tistih dob pa do danes vemo za vse, kar jih je bilo pri krstnem kamnu v Naklem krseenih, izvzemsi samo one, ki so bili rojeni od 20. deeembra 1639 do 12. marca 1640. Ta list je iztrgan iz matice.
	Ttojenih je		b i 1 o		
V	povprek	naj	vec	naj manj	
desetletji	na leto	leta koliko?!		leta	koliko?
1621-1630	38-7	1625	51	1629	22
1631—1640	51 6	1639	65	1631	34
1641-1650	49-8	1641	62	1650	23
1651-1660	54-6	1655	72	1659	44
1661 -1670	49-7	1667	57	1665	40
1671-1680	49-0	1671	57	1675	36
1681-1690	51-2	1682	63	1687	33
1691-17 0	46-4	1692	63	1699	30
1701-1710	58-8	1708	74	1702	41
1711-1720	49-5	1711	68	1715	26
1721—1730	62-6	1727	75	1722	51
1731—1740	68-5	1739	87	1740	54
1741—1750	62-5	1750	77	1747	46
1751—1760	64'3	1756	76	1752	54
1761—1770	68-2	1762	91	1768	58
1771-1780	68-4	1780	75	1772/ 17781	61
1781-1790	59-8	1785	82	1788	41
1791—1800	48-2	1799	58	1798	36
1801—1810	42-8	1808	53	1802	29
1811-1820	56'5	1812	66	1820	47
1821—1830	49-7	1824	56	1828	42
				1833 J	
1831—1840	38-7	1831	56	1834	34
				1840)	
1841—1850	36-9	1843	51	1849	29
1851—1860	35-4	1857	43	1852 ( 18541	30
1861—1870	33.4	1865	39	1861	29
1871-1830	34-6	1880	40	1873/ 18751	31
na leto; ta razmera se je v pret,eklem desetletji zboljsala za 12 na leto. Trojceki so se rodili jedenkrat 1. 1845, in sicer tri deklice; brez dvojßekov pa ne mine nobeno desetletje; najvec — 5 — se jih je rodilo 1. 1831.
Mrliße najdemo zapisane v sestih mrtvaSkih knji-gah; ') prva se zacne z 10. novembrom 1679. Poglejmo kako je smrt gospodarila v minulih dveh stoletjib po Nakelski fari!
M"r Fi 6 e v j e b i 1 o
v
desetletji
■ povprek: ! na leto i
naj vee
leta [koliko?
1681—1690
1691—1700
1701-
1711
1721-
1731-
1741-
1751-
1761-
1771-
1781-
1791-
1801-
1811-
1821-
1831-
1841-
1851-
1861-
-1710
1720
■1730
-1740
-1750
-1760
-1770
-1780
-1790
-1800
-1810
-1820
-1830
-1840
-1850
-1860
-1870
1871—1880
23-7	1684	61	1682
36-3	1693	61	1695/ 1699 1
39-3	1705	74	1703
37-0	1715	56	1716
38-9	1727	61	1721
58-9	1740	120	1734
47-5	1750	65	1745
56-6	1757	113	1754
51-3	1764	77	1765
54-5	1774/ 17791	79	1780
55-9	1785	84	1782
45-5	1798	80	1791/ 17921
40-4	1806	67	1810
44-6	1813	76	1820
37-3	1829	51	1823
40-0	1831	80	1839
i 26-2	1849	36	1850
33-3	1858	47	1853
30-3	1861	45	1867
33-7	1873	53	1875 ( 1880 i
naj manj
leta jkoliko ?
10
20
26
21
31 30 35 27
40
42
32
26
26
25
21
17
24
22
23
Najvec — 91 — je bilo rojenih v Nakelski fari 1- 1762.; naj manj — 22 —pa 1. 1629. Stevilo porodov pojemlje; v prvem desetletji tega stoletja se jih je stelo 42-8 povprek na leto; od 1. 1861—1870 pa samo 33.4
Smrtna kosa je najgrozneje kosila 1. 1740: palo jih je pod njo takrat 120, med njimi 84 otrok, ki se niso dosegli desetega leta. Tudi 1. 1757 je bilo smrto-nosno; vzelo jih je 113. V zdanjem stoletji so najbolj mrli 1. 1831.; zagrebli so 80 Naklancev. Za kolero sta v Naklem samo dva umrla, jeden 1. 1831., jeden pa 1. 1836. L. 1855. je ta morilka na stotine ljudij po-brala po sosednjih farah, Nakelski je pa popolnem pri-
') Vse trojne matice so pisane latinski do srede leta 1784. Pravopis slov. imen je jako nedosleden. Zenskim imenom dajö se sploh slov. narodne oblike, n. pr.: Jagodka, Krivka, Teziäka i. t. d. Od starih slov. imen se bere v zacetku 17. veka samo äe: Svetogoj. Za Josipa II. se je vgnezdila nemäöina v tarne knjige in gospodovala v njih do 1. 1870.; zdanjemu g. zupniku gre zasluga, da je uvel van je slovensko pisavo. StarejSe knjige so vezane v pergamen. Ob kraji vze zelo polkodovane platnice prve krstne knjige obsezajo dekret, s katerim nek Ljubljansk vladika (ime je odrezano) investuje Gregorija Khyza, maSnika Oglejske skofije, na ces. kanonikat pri Ljubljanski stolnici vsled prezentacije cesarja Ferdinanda 23. apr. 1. 1561.
zanesla. V teku dveh sto let je bilo najmanj mrlieev 1. 1684, namrec 10; najzdraveje leto v tem stoletji je bilo 1. 1850, ko jih je samo 17 slo na oni svet.
Stevilo starih ljudij gine. Koliko je bilo vcasih sto-letnikov! V kratki dobi od 1. 1682—1700 je umrlo v Nakelski fari 8 okoli 100 let starih oseb; najstarejsa med njimi je bila llOletna Magdalena Bokälnica izNa-klega, pokopaü so jo 28. okt. 1696. Od I. 1700 do 1800 je 13 stoletnikov zabelezenih v mrtvaski knjigi. Naj-starejsi izmed vseh, kar jih poöiva na Nakelskem poko-palisci, je Primoz Petelin iz Spodnjih Dupljän, k'i je v 120. letu 28. deeembra 1759 legel v grob. Zadnji, ki je pod Nakelskim zvonom prekoraöil stotino let, je 1041etni Andrej Potoönik iz Struzevega st. 4; ugasnil je vsled slabosti 23. julija 1821.
Glede stevila prebivaleev Nakelske fare treba pom-niti razne dobe, o katerih se jej je obseg skröil ali, povecal. Po tem je sestavljen ta-le pregled Stevila Na-kelskih faranov:
Po vaseh so se prebivalei Nakelske fare tako-le porazdelili:
Eazne dobe	leta	stev. faranov
	1616	okoli 700*)
l	1665	1155
a) stara fara /	1685	1400
	1740	1662
	1728	1566
1	1752	1659
1	1767	1691
b) v zdanjih mejah t	1797	1367
od 1. 1785.-1811. i	1808	1225
	1811	1488
i	1813	1365
	1818	1502
1	1820	1530
c) Nakelska fara pomnozena	1821	1542
z bivso Dupljansko lokalijo	1823	1567
od 1. 1811.—1832. \	1824	1648
	1826	1655
/	1830	1654
	1831	1659
|	1832	1641
	1833	1265
l	1840	1245
d) v zdanjih mejah t	1850	1304 1334
od 1. 1832.-1883. \	1860	
	1870	1351
1	1880	.332
\	1883	1356
Vasi		leta	leta	leta	leta	leta
		1785.	1811.	1837.	1852.	1880.
Veliko t Naklo )	bis dus	58 329	322	60 327	326	64 303
Malo l Naklo )	his dus	7 29	30	5 24	31	5 20
Gegehiica j J«		16 79	76	18 85	98	18 69
Pivka |	hi§ dus	22 149	138	23 118	126	24 113
Police j	his dus	4 23	30	33 7	28	7 25
Struzevo j	his du§	23 140	130	26 137	158	28 104
Strohinj j	his du§	69 389	370	67 326	338	66 284
Okroglo |	bis du§	—	93	19 101	118	19 97
Zeje |	hiS dus	—	77	12 72	74	13 88
*) Porocilo §kofa Hrena papezu Pavlu V., gl. Mitth. 1854 etr. 63, ostale ätevilke so vzete nekaj iz äematismov Ljublj. äkofije,
Do leta 1848. so bili gospodarji v Nakelski fari podlozniki eerkvam, gra§cinam itd., katerim so dajali desetino in hodili na roboto. Tako so spadala v minulem stoletji zemljisöa v vasi Veliko Naklo: pod farno cerkev v Naklem (6), pod graseine: Brdo, Türen pri Pred-dvoru in Goriöe pri Preddvoru. Vas Malo Naklo: pod farno cerkev Preddvorom, pod grasöine: Golnik, Türen, Brdo, Trzic, pod farovz v Kranji in mesto Kranj. VasPivka: pod graseine: Brdo, Türen, Trzic in mesto Kranj. Vas Police pod grascino Ruönik. Vas Stru-zevo pod mesto Kranj in farovz Kranjski, pod prostijo Ljubljansko, pod farovz Smartinski, pod grasöine: Türen, Ruönik in Trziö. Vas Strohinj: pod samostan Vele-salski, podruznico Strohinjsko, farno cerkev Preddvorsko, pod farovz Nakelski in Kranjski, pod mesto Kranj, pod grasöine: Brdo, Türen, Euönik, Golnik in'Trzic. Vasi Okroglo in Zeje ste bili nekdaj skofov Frizinskih in potem podlozni grasöini Loski.	(Dalje	prih.)
nekaj iz zapiskov, hranjenih v farnem arhivu Nakelskem. Iz po-slednjega izvirajo v tej razpravi skoraj vsi podatki, katerim ni izvor izrecno citiran.
IV.
Die Abhaltung der „Christenlehre" ist eine gottesdienstliche Verrichtung im Finne
-es 8. 303 St.-G.
Der Nichtigkeitsbeschwerde der Staatsanwaltschaft stattgebend, hat der Kassationshof das Urtheil des Kreisgerichtes in Neu-Sandez vom 21. Dezember 1881, Z. 8922, womit Johann M. von der Anklage wegen Vergehens gegen die öffentliche Ruhe und Ordnung nach §. 303 St. - G. freigesprochen wurde, mit Entscheidung vom 15. Mai 1883, Z. 3272, aufgehoben uud zu Recht erkannt: Der Angeklagte Johann M. ist des im §. 303 St. - G. normirten Vergehens gegen die öffentliche Ruhe und Ordnung, begangen dadurch, daß er am 7. Mai 1882 in der Kirche zu Lipniva wielka den römisch-katholischen Ortspfarrer Johann M. bei einer gottesdienstlichen Verrichtung, nämlich als derselbe den Pfarrkindern den Religionsunterricht ertheilte, wörtlich beleidigte, schuldig.
Gründe: Die durch das angefochteneUrtheil erfolgte Freisprechung des Angeklagten bezüglich des Vergehens nach §. 303 St.-G. kann als gerechtfertigt nicht angesehen werden. Denn durch die Feststellung, wonach als erwiesen angenommen wurde, daß der Angeklagte den Ortspfarrer bei der Ertheilnng des Religionsunterrichtes in der Kirche zu Lipniöa wielka einer strafbaren Handlung (eines Diebstahls) beschuldigte, beziehungsweise denselben auf eine Aergernis erregende Weise beleidigte, sind alle begriffswesentlichen Merkmale des im zweiten Absätze des §. 303 St.-G. normirten Vergehens der Beleidigung einer gesetzlich anerkannten Religionsgenossenschaft verkörpert, da Angesichts dieser Feststellung die Existenz der Beleidnng des Religionsdieners bei Ausübung einer gottesdienstlichen Verrichtung nicht in Zweifel gezogen werden kann. Der Gerichtshof
hat zwar die Freisprechung in der Richtung des erwähnten Vergehens damit begründet, daß die Kirchenkatechisation oder die Abhaltung der Christenlehre als eine gottesdienstliche Verrichtung nicht gedeutet werden, und daß daher, ob Abganges eines konstitutiven Deliktsmerkmales, von dem Thatbestande des unter Anklage gebrachten Vergehens nicht die Rede sein könne. Diese Ansicht muß jedoch als eine rechtsirrige bezeichnet werden, da nach dem gewöhnlichen wie auch nach dem kanonischen Sprachgebrauchs unter „gottesdienstlichen Verrichtungen" nicht blos Functionen sacrameutalen Characters, sondern alle Acte und Anstalten begriffen sind, welche nach den liturgischen Einrichtungen der betreffenden Religionsgesellschaft einen Dienst Gottes, d. i. die wechselseitige Auserbauung, die Vermehrung des Vertrauens zu Gott und die Verehrung des höchsten Wesens, zum Ausdrucke bringen. In diesem Sinne bildet auch die Katechese, deren Abhaltung in den Kirchensatzungen den Seelsorgern von jeher zur strengsten Gewissenspflicht gemacht wurde, einen Bestandtheil des Gottesdienstes, wie dies auch insbesondere in den über die Gottesdienstordnung in Oesterreich erflofsenen Hofdecreten vom 21. April 1783 und vom
12.	Februar 1786 ausdrücklich anerkannt ist. Es mußte daher der auf die Nichtigkeitsgründe des §. 281, Z. 10 u. Z. 9 2 St.-P.' O. gestützten Nullilätsbefchwerde der Staatsanwaltschaft Folge gegeben, daß auf dieser irrigen Rechtsansicht des Erkenntnisgerichtes beruhende Urtheil als nichtig behoben und zugleich auf Grund der thatfächlichen Feststellungen des Erkenntnisgerichtes das Schulderkenntnis gefällt werden.
V.
Literatura.
1.	Svete molitve z odpustki, molitvenik za	litve za vsak dan v tednu, potem tri maüsne, potrebne
pobozne katoliske kristijane, sestavil Jozef Erker,	spovedne in obhajiJue molitve, dalje molitve za sedaj
stolni kapelan v Ljubljani. Z dovoljenjem visokoöasti-	zelo priljubljene devetdnevne poboznosti in slednjiö
tega knezoskofijstva Ljubljanskega 1883. — To v vecih	razne molitve z litanijami in svetimi pesnimi. Vsebina
slovenskih listih ze mocno priporoceno molitveno knji-	je izborna vze zarad tega, ker se z opravljanjem teh
zico naj tudi „Diöcesanblatt“ omeni, ker je res vse	molitev, zlozenih vecjidel po svetnikih, veliko odpustkov
hvale vrcdna. Po 14 stranij dolgem nauku o odpustkih	lehko pridobiva. A nie manj, kakor pisatelj knjige,
obsega ona umetno zbrane z odpustki obdarovane mo-	nista ustregla nje tiskar in knjigovez. Na lep, moöen
papir se je tiskala ta knjiga v katoliski tiskarni v Ljubljani s cisto novimi razloönimi crkami. Na prodaj je pa ona v katoliski bukvarni v Ljubljani in stane vezana v pol usnje 1 gld., v usnje 1 gld. 30 kr. in z zlato obrezo 1 gld. 50 kr. Nekaj izvodov se je dobi tudi silno elegantno vezane. Pae primerno darilce za po-sebne prilike!
2.	Smarnicealimajnikovi ogovori, katere je spisal 6. g. Simon Gaberc, üupnik Framski, so ravnokar prisle na svetlo. Dobivajo se v katoliski bukvarni v Ljubljani in stanejo v pol usnji 90 kr., v usnji
1	gld., z zlato obrezo 1 gld. 20 kr. Za posto se dodä 10 kr.
VI.
Conrurs - Verlautbarung.
Die unter dem Patronate des Pfarrers von Dobre-	Die	in	Folge	Resignation	erledigte	Pfarre	Soteska,
pol jo stehende Pfarre Struge, im Decanate Ribniea, ist	im Decanate Rudolfswert, wird ebenfalls bis zum 4. Juni
in Erledigung gekommen und wird dieselbe bis zum 4. Juni	d. I. ausgeschrieben. — Die Gesuche um dieselbe sind an
d. I. zur Bewerbung ausgeschrieben. — Die Gesuche sind	Seine Durchlaucht den Hochgeborneu Herrn Karl Wilhelm
an den hochw. Herrn Valentin Sezun, Pfarrer in Dobre-	Fürsten von Auersperg, Herzog von Gottschee rc. zu richten,
polje zu stilisiren.
VII.
Chronik der Diüresr.
Der hochw. Herr Josef Razboräek, Pfarrer in Grad, wurde zum Dechante des Decanalbezirkes Radmannsdorf ernannt.
Dem hochw. Herrn Josef Frese, Pfarrer in Struge, wurde die Stadtpfarre Gottschee verliehen. Derselbe wurde am 23. d. M. canouisch investirt und zum Dechante des Decanalbezirkes Gottschee ernannt.
Die kanonische Investitur erhielten am 24. d. M. die hochw. Herren: Johann Kosmelj ans die Pfarre Begunje und	Anton Zgur	auf die Pfarre Loski Potok.
Der hochw.	Herr Nikolaus Krizaj, Pfarrer	in	Go-
dovic, wurde für	die Pfarre Prem präfentirt.
Der hochw.	Herr Georg Jaklic, Pfarrer in Götteniz,
hat auf die ihm verliehene Pfarre Soteska refignirt.
Der hochw. Herr Johann Skvaröa, Pfarrcoop. in Slavina, wurde als Curat nach Budanje und der hochw. Herr Michael Kotnik, Pfarradministrator in Kokra, als Provisor. Curatbeneficiat nach Voglje becietirt.
Uebersetzt wurden die hochw. Herren: Johann Podboj, Pfarrcoop. in St. Veit bei Zatiöina, als solcher nach Slavina ; Johann Novak, Pfarradministrator in Begunje, als Pfarrcoop. nach Mosnje; Johann Janeziö, Pfarrcoop. in Breznica, als solcher nach Grad; Johann Hudovernik, Defizientenpriester in Kamna Gorica, als Pfarrcoop. nach Breznica; Andreas Kalan, Pfarrcoop. in Predoslje, als solcher nach Preddvor; Josef Laznik. Pfarrcoop. in Smarija, als solcher nach Döbrova; Johann Aljancie, Pfarrcoop. in Raka, als solcher nach Smarija; Thomas Varl, Pfarrcoop. in St. Cantian bei Dobräva, als solcher noch Raka; Leopold Lotriö, Pfarrcoop. in Stara Loka, als solcher nach St. Cantian bei Dobräva; Dr. Josef Dolenec, Pfarrcoop. in Menges, als solcher nach Stara Loka; Anton Koblar, gew. fürstb. Hanscaplan, als Pfarrcoop. nach Menges.
Der hochw. Herr Georg Krasovec, Pfarrer zu St. Martin bei Krainburg, ist am 22. März d. I. gestorben und wird dem Gebete des hochw. Diöcesanclerus empfohlen.
Vom Capitular - Consistorium Laibach am 24. April 1884.
Herausgeber und für die Redaction verantwortlich: Anton Koblar. — Druck von Klein & Kovaö in Laibach.