Zob V deželi Titikaki je mnogo hribov. Na vrhu vsakega hribčka je vsaj podružnična, če ne že župna cerkev, za njo pa se skriva in stiska v zanikrno pritličje hribovska šola. Šole in bele cerkvice na hribčkih so pokrajinska posebnost dežele Titikake in njen ponps, tako rekoč ... Na najzadnjem in najvišjem hribčku v deželi Titikaki že deveto leto učitelj Cičigoj »mesi testo mladih duš v srečnejša pokolenja« ter sploh skrbi, da se Hribovci znajo podpisovati, čitati časopise, ki učitelje zasmehujejo in zasramujejo ter pomagati živini, kadar se to ali ono govedo davi, ker je zaradi nepazljivosti pastirja pogoltnilo le predebelo repo. — Da, tudi oženjen je učitelj Čičigoj in srečni telesni oče treh otrok, ki se po velikosti vrste kakor piščalke na cerkvenih orglah. Sploh ima smisel za naraščaj in za povečanje števila državljanov v deželi Titikaki, četudi gospodarska kriza tudi njemu ni prizanesla in so v njegovem žepu pp navadi same drobtine, v denarnici pa gumbi, ki si jih njegova n&dobudna deca kar naprej in naprej trga od hlač. Drugače pa učitelj Čičigoj ni domačin s Hriba. Rodil se je v Bobpjedistanu, v največjem in najlepšem mestu dežele Titikake. Potemtakem je privandranec, tako rekoč, ki je po veljavnih postavah v deželi Titikaki dolžan nastaviti grbo vsem tistim udarcem, ki drugam ne mprejo*ali ne smejo prileteti. Bog se usmili učitelja Čičigoja, lahko bi bil v miru živel na daljnem Hribu in v tretjem »oh!« in vzdihoval »ah!« Tudi jedi se ni dotaknil; in naslednjo noč se je premetaval po postelji in pošiljal v nebo molitvice, v peklo pa kletvice, kakor se dobremu in vernemu kristjanu spodobi. »Oh!« je proti jutru potožil ženi. »Ta zob me bo spravil ob pamet. Kar k Vranetovemu Jakatu bom šel in izpuli naj mi ga...« »Ježeš, kaj praviš!« se je ustrašila skrbna Čičigojka. »K Vranetovemu Jakatu hočeš? K temu padarju mazaškemu, ki je s svojimi zarjavelimi kleščami farovško kuharico na oni svet spravil? Nak, zagiftati te pa ne pustim, kar k zdravniku boš šel in amen!« In pri tem je ostalo. Čičigoj je bil vajen ubogati in se tudi svoji ženi ni zoperstavljal. Zunaj je naletaval sneg, do podpazduhe ga je že bilo namedlo, ubogemu Čičigoju pa potemtakem ni preostalo drugega, četudi je bil zdravih nog, kakor da je najel pri županu sani. In županov hlapec ga je za pet »smrkavih kovačev« popeljal na dve uri pddaljeno ppstajo.