JOŽE CUKALE
UMIRAJOČI VASI
lako že dolgo nisem videl te, predraga vas, vso skrušeno in v tesne hribe stisnjeno.
Ko bil sem še otrok, si stala vsemogočna v obleki belih hiš kot v pravljici kraljica, a kar čez noč, joj, kaj je vate palo, stojiš pred mano — trudna beračica.
Odšli so tvoji? Sklici jih nazaj —
da bo spet v tvojih dvorih vrisk in petje,
glej, gruda je spočita — blizu je poletje.
JOŽE CUKALE
MAGDALENA
Jradle so zavese težke kakor bron, tiha noč polzi po sklenjenih rokah, v stolpu katedrale bije zadnji zvon, zrak vse bolj diši po rožnih jagodah.
Lučke na svetilkah se boje živeti, le še hip in skoraj bodo se razdale. »Joj, kako težko je grešnici umreti — Usmili se me, Dobri, žene iz Magdale!«