Za poduk in kratek oas. Vurberg. (Kiajepisnozgodovinska črtica; spisal M. Slekovec.) (Dalje.) Pa česar se nihče ni nadjal, se je zgodilo. Leta 1403. je namreč Bernardu Piujskemu porodila druga soproga Valburga, roj. grajska kneginja MagdeburSka, sina Friderika V. Ta je dvajset let star prosil vojvodo Ernesta, naj bi mu podelil deželne fevde, katere je njegov koncem I. 1422. umrli oče Bernard imcl, nainreč grade Fram, Hausainbacher, Monsberg in Weinberg, kar je dne 26. marcija 1423 ludi dobil.J) Po smrti Bernarda Ptujskega je Vurberg dobil za kratek čas novega gospoda, namreč Ulrika Walseeskega, deželnega glavarja na Štajarskem, in sicer vsled omenjenega zaveznega pisma z dne 14. febraarija 1398. Po njegovi smrti I. 1432. pa se je Friderik V., sin Bernarda Ptnjskega, zelo polegoval, da bi solnograški fevdi, raed lemi Vnrberg bili njemu izročeni, v kar pa solngraški nadškof Janez, ki mlademu in lahkomiselnemu Frideriku ni prav zaupal, ni iakoj privolil. Ko pa se je nadškof precej časa v Ptuju mudil, zaeel je januvarija 1433 grnf Herman Celjski posredovati ler se za Friderika potcgovati. In ko je ta dne 11. t. m. vpričo mnogo plemenilnikov pripoznal odvisnost od solnograškega nadškofa, izročil mu je nadškof, četudi nerad, Orraož, Središče in Vurberg v fevd. Pa kar je nadškof slulil, se je zgodilo; Friderik je začel zelo samovlastno postopati in dan za dnevom so nadškofu dohajale ložbe zoper njega. Kot grajski knez je pripustil, da so solnograškira meščanom že pred mestnim ozidjem konje izpregali, in mestu na škodo tujci zunaj mesta in ludi v mestu tivili. Prisvojil si je brod in most prek Drave, napravil nov mlin ler se branil odrajtovali solnograški cerkvi gorno od svojega vinograda v Tepsovi niže Maribora in deselino v župniji sv. Lovrenca v Slov. goricah. Vsprejemal je meščanske rokodelce v svojo službo ter nje s tem odtegnil mestni sodniji; tudije od Ptujčarfov pobiral večjo mitnino, kakor je biia v prejšnjih letih v navadi. Zaradi teh in drugih enakih nepostavnoslij pritožil se je nadškof dne 21. aprila 1433 celo pri vladarju Sigmundu, ki je vojvodo Viljelma Bavarskega kot razsodnika imenoval.2) Toda ni znano, kako se je la neljuba zadeva poravnala; — najbrž so razprtije trajale še par let, dokler jih ni smrt Friderikova poravnala. Umrl je namreč dne 6. januvarija 1438 še le 35 let star ler ter je bil pri dominikanili v Ptuju pokopan. Njegov grobni spominek nahaja so sedaj v ptujskem gradu in ima sledeči napis: »Anno. Dni. M. CCCC. XXXVIII. an. der. Heilige. drey. Kunig. Tag. starb. der. edl. Herr. Friederich. von. Peliau. Obrist. dem. Golt. genadig. sey.< Ž njim je izumrla rodovina Ptujskih goipodov. Ker pa je Fridcril; za slučaj, da umrje brez moških dedičev, že dne 30. junija 1428 svoje solnograške fevde svojem svaku Ivanu grofu Schaunberškemu sporočil,3) dobil je slednji po Friderikovl smrli brezdvomno tudi Vurberg. Z ozirom na to mu je vojvoda Friderik Avstrijski dne 1. maja 1438 tudi dovolil, da sme rabiti grb Ptujskih gospodov, namreč zmaja in sidro.4) Pa Ivan prof Schaunberški Vurberga ni dolgo posedal, kajti že 1. 1441. dne 22. decembra sta se sestri umrlega Friderika Plujskega, Ana grofica Schaunberška ') Arcbiv. f. Kunde oest. Gesch., II. 444. *) Mucbar, VII., 230 in Chmel, Gech. K. Friedr. IV., I., 1G3. '¦') Dr. Alb. v. Muhar, Gesch. Steierm., VII., 200 in ClimelGesch. K. Fridrichs IV., I., 524—526. 4) Stiilz, štv. 835 v ,,Denkscliriften", XII., 417. in Neža Stubenberška glede zapuščine rajnega brata tako pogodili, da je Vurberg dobila Neža, soproga LeLitolda SlubenberškegaJ). Vsled tega je Vurberg prišel v last plemeniti rodovini Stubenberški, ki ga je blizu 200 let posedala. Nekateri dalnji sorodniki so sicer ugovarjali, trdeč, da navedena dedinska pogodba med sestrama umrlega Friderika Ptujskega ni bila veljavna. Po takratnih postavah so namreč v slučaju smrti brez moških naslednikov fevdi pripadli cesarju, ki jih je potem navadno kateremu izmed rajnega rodovine podelil. Zalo je morala tudi Neša Slubenberška Vuritcrg in druge fevde, kalere je bila po bralu Frideriku podedovala, v soboto pred evetno nedeljo (13. aprila) 1443 cesarju ne le izročiti, arapak za slučaj, da bode brez moSkih dedičev umrla, ludi sporočiti,2) še le potem je cesar dotične fevde podelil Stubenbergom ter jim tudi dovolil, da smejo, kakor Schaunbergi, kačo in sidro vsprejeti v svoj grb. Kmalu polem je Vurbergu pretila velika nevarnost, kalero sta le ugodna lega gradu in pogum njegovega laslnika Leutolda Stubenberškega odstranila. (Dalje prih.) Smešnica. Mož: »Ljuba žena, ali me hočeš ljnbiti tistokrat, ko me vee na tem svetu ne bode?» Žena: «0, tedaj te bodem še desetkrat rajši imeh!«